52006DC0862

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski centralni banki - Pet let eurobankovcev in eurokovancev {SEC(2006) 1786} /* KOM/2006/0862 končno */


[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 22.12.2006

COM(2006) 862 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU, ODBORU REGIJ IN EVROPSKI CENTRALNI BANKI

Pet let eurobankovcev in eurokovancev {SEC(2006) 1786}

1. UVOD

Euro je bil kot enotna valuta v enajstih državah članicah EU uveden 1. januarja 1999, v Grčiji pa 1. januarja 2001. V vsakdanjem življenju je ta pomembni dogodek ostal delno neopažen, ker so potrošniki v zadevnih dvanajstih državah članicah pri plačilnih transakcijah še naprej uporabljali nacionalne bankovce in kovance. Do konca leta 2001 se je euro lahko uporabljal le kot knjižni denar, npr. za čeke ali bančna nakazila v eurih, čeprav je to možnost na začetku izkoristilo le malo ljudi.

S 1. januarjem 2002 so bili eurobankovci in eurokovanci dani v obtok in euro je postal oprijemljivo dejstvo za več kot 300 milijonov prebivalcev euroobmočja, ki vsako leto izvedejo skupno okoli 300 milijard plačilnih transakcij majhnih vrednosti, ki so v več kot 80 % primerov izplačane v gotovini. Po gladkem in dobro pripravljenem prehodu se je skupna vrednost bankovcev skoraj potrojila (z 221 milijard EUR januarja 2002 na 595 milijard EUR konec leta 2006), medtem ko se je pri kovancih povečevala postopneje (s 13 milijard EUR 1. januarja 2002 na 17,6 milijarde EUR).[1]

Z enotno valuto so se seznanili tudi državljani v sosednjih državah ali regijah, zlasti tistih, v katerih se euro uporablja za plačilne transakcije in/ali varčevanje, ter v mnogih turističnih destinacijah po vsem svetu. Ocene Evropske centralne banke (ECB) kažejo, da je med 10 in 20 % skupne vrednosti eurobankovcev v obtoku zdaj zunaj euroobmočja.

Dvanajst držav euroobmočja je eurogotovino sprejelo dobro, glede na to, da se je prebivalstvo moralo prilagoditi novi seriji eurobankovcev in eurokovancev z apoensko strukturo, ki je večinoma drugačna od nekdanje valute, ter novemu razmerju cen in vrednosti.

Temu sporočilu je priložen delovni dokument osebja Komisije, ki zagotavlja podrobnejše informacije o glavnih vprašanjih iz tega sporočila.

2. VLOGA OBVEščANJA OSTAJA BISTVENA

Glede na podatke iz raziskav[2], ki jih je zbrala Komisija, na nekaterih območjih še vedno ni dovolj posebnih informacij o euru. Na drugih območjih so še vedno razširjena nekatera napačna dojemanja. Zato je treba okrepiti prizadevanja za obveščanje javnosti v EU o euru.

Pomanjkanje zavedanja o nekaterih koristih eura

Večina državljanov euroobmočja ne pozna nekaterih posebnih prednosti eura. Le okoli četrtina ali manj državljanov euroobmočja (23 %) na primer ve, da pri dvigu denarja z bančno kartico v drugi državi euroobmočja, plačilu z bančno kartico (27 %) ali bančnih nakazilih (16 %) v euroobmočju ni dodatnih stroškov ali provizije.

Potreba po obveščanju je še večja v novih državah članicah, ki bodo v prihodnosti vse vstopile v euroobmočje in v katerih večina ljudi meni, da so slabo obveščeni. Poleg tega rezultati javnomnenjskih raziskav dosledno kažejo, da so slabo obveščeni državljani najbolj nenaklonjeni prihodnji uvedbi eura in zaskrbljeni zaradi nje.

Dolgotrajna napačna dojemanja

Na drugih območjih se pojavljajo nekatera napačna dojemanja. Velika večina (93 %) anketirancev iz euroobmočja na primer verjame, da je euro prispeval k povišanju cen. To napačno mnenje se je razširilo na prihodnje članice euroobmočja, saj povprečno 45 % anketirancev v desetih nedavno pridruženih državah članicah verjame, da bo prihodnja uvedba eura v njihovi državi povzročila višjo inflacijo. To pa je v nasprotju z rezultati ECB, saj je bila po uvedbi eura leta 1999 letna inflacija v euroobmočju nižja od 2,4 %.

Dvojno označevanje cen je lahko negativno

Rezultati iste raziskave kažejo na nepretrgan, čeprav precej počasen prehod na razmišljanje v eurih. Pri običajnih vsakdanjih nakupih velika večina (57 %) prebivalstva euroobmočja računa v eurih, medtem ko petina še vedno računa v nekdanji nacionalni valuti. Pri posebnih nakupih višje vrednosti, kot je avtomobil ali hiša, več ljudi računa v nekdanji nacionalni valuti (povprečno 40 %), medtem ko le 29 % ljudi razmišlja v eurih.

Po petih letih miselnega prilagajanja na euro lahko Komisija le ponovi svoje prejšnje priporočilo[3], da je treba preostale primere dvojnega označevanja cen v euroobmočju (razen v Sloveniji) čim prej odpraviti. Dvojno označevanje cen pomaga potrošnikom na začetnih stopnjah prehoda, pozneje pa lahko postane negativno, saj potrošnikom še naprej omogoča računanje v nacionalni valuti ter s tem zavlačuje miselni prehod k novemu razmerju cen in vrednosti.

3. EUROBANKOVCI IN EUROKOVANCI – PRIčAKOVANJA

3.1. Splošni okvir

Eurobankovci in eurokovanci so v vseh državah euroobmočja zakonito plačilno sredstvo. Za proizvodnjo in izdajo eurobankovcev je v celoti odgovorna ECB. V zvezi z eurokovanci je Pogodba ES zagotovila drugačen okvir, saj so za proizvodnjo in izdajo eurokovancev odgovorne države članice in ne ECB, kar pomaga razumeti, zakaj eurokovanci prikazujejo nacionalne posebnosti. V euroobmočju dajejo eurobankovce in eurokovance v obtok nacionalne centralne banke.

O proizvodnji eurokovancev se odloča in se jo organizira na nacionalni ravni ter je običajno v pristojnosti nacionalne kovnice vsake države, razen v državah brez kovnice, ki za izdelavo kovancev pooblastijo druge proizvajalce.

Razlike med eurobankovci in eurokovanci se pojavljajo tudi pri denarnem prihodku, ki izhaja iz izdaje eurogotovine (glej 3.5 spodaj) in ki ga v primeru bankovcev zbira Eurosistem, v primeru kovancev pa države članice.

3.2. Prihodnji eurobankovci in eurokovanci – prihodnje prilagoditve in mogoče izboljšave

Eurobankovci in eurokovanci so rezultat nenehnih izboljšav, zlasti v smislu kakovosti, zanesljivosti in prijaznosti do uporabnika. Število odkritih ponarejenih eurobankovcev in eurokovancev je v primerjavi z njihovim številom v obtoku izjemno majhno in zagotovo nižje kot v primeru bankovcev ameriških dolarjev.

Eurobankovci

Kar zadeva eurobankovce, je ECB naslednjo serijo bankovcev začela pripravljati kmalu po dajanju eurogotovine v obtok, zlasti zato, da bi nepretrgano zagotavljala najsodobnejše varnostne elemente, tako da bi bili bankovci vedno dobro zaščiteni pred ponarejanjem. Prvi apoen nove serije bankovcev bo predvidoma izdan ob koncu tega desetletja, nato pa mu bodo v določenih časovnih razmikih sledili naslednji apoeni.

Eurokovanci – nacionalne strani

Za zagotovitev skladnosti sistema kovanja eurokovancev je Svet leta 2003 odločil, da mora standardna nacionalna stran tečajnih eurokovancev do konca leta 2008 ostati nespremenjena („moratorij“).[4] Kljub temu lahko države članice izdajo priložnostne kovance za 2 EUR, da zaznamujejo posebne dogodke, vendar morajo upoštevati nekatere omejitve glede količine in pogostosti. Takšni priložnostni kovanci so običajni tečajni kovanci, le da imajo drugačno nacionalno stran, ki zaznamuje poseben dogodek. Države članice lahko izdajo tudi zbirateljske eurokovance, npr. iz plemenitih kovin, vendar so ti zakonito plačilno sredstvo le v državi izdajateljici in niso namenjeni obtoku.

Prihodnja odločitev Sveta o nacionalnih straneh tečajnih eurokovancev, ki se mora sprejeti pred iztekom veljavnosti moratorija konec leta 2008, je zelo pomembna in jo je treba temeljito pripraviti. Komisija bo leta 2007 med prebivalstvom euroobmočja začela izvajati raziskavo, da bi zbrala stališča in izbiro ljudi glede navedenega vprašanja.

Eurokovanci – enotne strani

Pet višjih apoenov, ki so na enotni strani prikazovali zemljevid Evrope z državami nekdanje EU-15, se je spremenilo. Slovenija bo prva država, ki bo 1. januarja 2007 uvedla kovance z novimi enotnimi stranmi. Prehod dvanajstih držav euroobmočja prvega vala k novi proizvodnji kovancev je v pripravi. Večina od njih bo nov enotni motiv začela uporabljati že leta 2007, nekatere druge pa najpozneje leta 2008.

3.3. Proizvodnja in hramba bankovcev in kovancev – večja učinkovitost

Proizvodnja eurobankovcev je organizirana decentralizirano z združevanjem, da bi povečali učinkovitost z doseganjem ekonomije obsega. To pomeni, da ECB proizvodnjo letno dodeljuje nacionalnim centralnim bankam v euroobmočju, pri čemer vsak apoen proizvaja omejeno število tiskarn in vsaka nacionalna centralna banka je odgovorna za oskrbo z le enim ali nekaj apoeni. Neprekinjenost dobave eurobankovcev bodo zagotovile logistične zaloge in skupna strateška zaloga eurobankovcev, strateška zaloga Eurosistema (ESS). Zaloge se med drugim uporabljajo za dobavo začetne količine eurobankovcev, potrebne za prehod v državah članicah, ki se pridružujejo euroobmočju, kot na primer Slovenija 1. januarja 2007. Poleg tega je ECB sprejela smernice za vzpostavitev enotnega razpisnega postopka Eurosistema (SETP) za dobavo bankovcev, ki se bo začel izvajati najpozneje leta 2012.

Proizvodnja eurokovancev je v nacionalni pristojnosti. Ker se odločitve sprejemajo decentralizirano, se izgubijo nekatere koristi in povečanja učinkovitosti, ki izhajajo iz združevanja, zlasti usklajevanja proizvodnje in/ali hrambe. Sedanji okvir na primer ne preprečuje, da bi se nekatere države odločile proizvajati več kovancev, čeprav imajo druge države presežne zaloge enakega apoena. Zato bi se lahko preučile možnosti za izboljšavo, zlasti v zvezi s tremi najmanjšimi apoeni (1, 2 in 5 centov), ki skupaj zajemajo v povprečju približno 80 % nove proizvodnje kovancev. Ustvarjajo malo denarnega prihodka, medtem ko so proizvodni stroški in podobni izdatki (prevoz, pakiranje itd.) v primerjavi z njihovo nominalno vrednostjo visoki. Ker obstoj različnih nacionalnih strani delno ovira izmenjavo ali prenos zalog kovancev med državami in morda tudi izboljšanje učinkovitosti masovne proizvodnje, bi nekatere države članice lahko bile pripravljene predvideti možnost uporabe majhnih kovancev s „standardno“ nacionalno stranjo za pokritje dela svojih potreb po treh najnižjih apoenih. Raziskati je treba dodatne možnosti za oblikovanje in/ali izkoriščanje sinergije na področju proizvodnje in hrambe kovancev, zlasti v sodelovanju z ECB, da bi izkoristili njene izkušnje na tem področju.

3.4. Skupni izdatki, povezani s sistemom kovanja eurokovancev

Nekateri elementi sistema kovanja eurokovancev zahtevajo skupno in usklajeno delovanje vseh držav članic euroobmočja, zlasti na področju raziskav in razvoja, izmenjave informacij itd. Iz povsem praktičnih razlogov se zdi, da je takšne dejavnosti ustrezneje in učinkoviteje financirati iz skupnega proračuna (kot v primeru podobnih dejavnosti v zvezi z eurobankovci, ki jih financira ECB), kot pa zbirati različne nacionalne prispevke, preden se lahko skupni ukrepi izvajajo ali celo načrtujejo. Zato je treba preučiti možnost oblikovanja posebne postavke v proračunu EU za projekte kovanja eurokovancev in dejavnosti v skupnem interesu.

3.5. Denarni prihodek od izdaje eurobankovcev in eurokovancev

Gotovina v obtoku pomeni vir prihodka (običajno imenovan denarni prihodek ali prihodek od izdaje denarja) za organ izdaje. V primeru eurobankovcev se ta prihodek združi in pozneje razdeli med nacionalne centralne banke euroobmočja po posebnem ključu, ki temelji na BDP in prebivalstvu posamezne države. Položaj v zvezi z eurokovanci je drugačen, ker prihodek (ki je približno enak nominalni vrednosti kovanca, ki se ji odštejejo stroški za proizvodnjo in dajanje v obtok) prejme država, ki izda kovanec. Ta pristop bi moral biti enako ustrezen, če med državami članicami ni nobenih močnih „neto“ migracijskih tokov eurokovancev (npr. sistematičnih prilivov v nekatere države ali odlivov iz njih), ki bi zahtevali načrtovanje nekaterih (posebnih ali splošnih) prilagoditev sedanjega sistema.

3.6. Okvir za zaščito eura pred ponarejanjem

Uvedba eurobankovcev in eurokovancev, ki so v obtoku v dvanajstih državah članicah in več tretjih državah, je zahtevala usklajeno prizadevanje za zaščito valute pred ponarejanjem, ki presega nacionalni okvir.

Čeprav so za zagotavljanje zaščite eura še vedno odgovorne predvsem države članice, se je vzpostavilo transnacionalno sodelovanje za podporo prizadevanju proti ponarejanju. Odgovornost si delijo Evropska komisija/Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ECB, Europol, Eurojust in Interpol.

Kot podlaga je bil na evropski ravni sprejet učinkovit pravni okvir za povečanje splošne ravni zaščite in usklajevanje nacionalne zakonodaje na tem področju. Nacionalni centri za analizo ponarejenih eurobankovcev (NAC) in ponarejenih eurokovancev (CNAC) tesno sodelujejo s Centrom za analizo ponaredkov (CAC) v ECB in Komisijo/Evropskim tehničnim in znanstvenim centrom (ETSC) v OLAF, da bi ugotovili in analizirali ponarejene eurobankovce in eurokovance ter jih umaknili iz obtoka, sprejeti pa so bili tudi ukrepi za dokončanje in doseganje ustrezne ravni usklajenosti kazenskih sankcij.

[1] Na podlagi podatkov Evropske centralne banke. Zadnji podatki veljajo za oktober 2006.

[2] Glej Flash Eurobarometer 193 iz septembra 2006: Euroobmočje, 5 let po uvedbi enotne evropske valute in Flash Eurobarometer 191 iz septembra 2006: Uvedba eura v novih državah članicah.

[3] Glej COM(2002) 747 konč., 9.12.2002: Uvedba eurobankovcev in eurokovancev – leto dni pozneje.

[4] Razen če se zamenja predsednik države, upodobljen na kovancu.