6.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 51/27

1)

ker je zaradi globalizacije gospodarstva in s tem povezanega večjega pritiska konkurence med zasebnimi ali javnimi podjetji — eden izmed ciljev lizbonske strategije je izboljšanje njihove konkurenčnosti — potrebno tesno sodelovanje zasebnega in javnega sektorja v okviru javno-zasebnih partnerstev, ki so ugodna za obe strani, pa tudi — pravzaprav predvsem — za državljane, ki so uporabniki ponujenih storitev;

2)

ker razvoj javno-zasebnih partnerstev, ki temeljijo na sodelovanju javnih akterjev in zasebnih partnerjev, omogoča eni in drugi strani, torej vladi ali skupnostim in zasebnemu sektorju, da izvajajo skupne projekte, izkoristijo lastne zmožnosti in se ne omejujejo izključno na komercialne vidike dejavnosti, temveč skušajo uresničiti tudi socialne cilje in s tem omogočiti predvsem izboljšanje kakovosti ponujenih storitev;

3)

ker bi se lokalne in regionalne oblasti morale bolj vključiti v javno-zasebna partnerstva, saj imajo partnerski projekti, ki so v skladu z načeli pogodb Evropske unije, korist za vse državljane, ki so jim namenjene storitve,

1.1

ugotavlja, da je glede na to, da natančna opredelitev javno-zasebnih partnerstev, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj na tem področju (zlasti v novih državah članicah) in ustreznih zakonskih določb, trenutno še ne obstaja, treba pripraviti sporočilo o opredelitvi vseh vrst pogodbenih oblik javno-zasebnih partnerstev;

1.2

meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti odločati o tem, kako naj se javne storitve financirajo, v kakšni obliki bi se vanje vključila javno-zasebna partnerstva in ali jih lahko po možnosti zagotavljajo same, saj so najbližje državljanom kot uporabnikom teh storitev;

1.3

meni, da bi morali pri izbiri javno-zasebnih partnerstev upoštevati predvsem, ali z izvedbo določenega projekta pomagamo izboljšati kakovost storitev, namenjenih državljanom; javno-zasebna partnerstva namreč niso v vseh primerih idealna rešitev;

1.4

meni, da je cilj javno-zasebnih partnerstev prenesti tveganja na tistega partnerja, ki jih lahko najbolje obvlada. V primeru težav pri izvajanju projekta je treba zagotoviti primerno zaščito;

1.5

opaža, da javno-zasebna partnerstva temeljijo na načelu, da javni sektor prevzame odgovornost za vzpostavitev ustrezne infrastrukture in zagotavljanje določene vrste storitev in obenem dejavno sodeluje z zasebnim sektorjem pri konkretnem izvajanju določenega projekta. Zasebni sektor pa je zadolžen za zagotovitev potrebnih finančnih sredstev, tehnoloških prenosov ter izvajanje nalog za dosego ciljev javnega sektorja. Ko je objekt zaključen ali moderniziran, pa prevzame tudi njegovo vodenje na podlagi prejetega plačila za ponujene storitve. Cilj javno-zasebnih partnerstev je tako doseči tak odnos med posameznimi partnerji, ki bo zagotovil, da bo s tveganji, povezanimi z določenim elementom projekta, vedno upravljal tisti partner, ki je za to najbolje usposobljen;

1.6

opaža, da so lahko javno-zasebna partnerstva pri vzpostavljanju določene infrastrukture ali zagotavljanju storitev za javnost dobra rešitev. Ključno merilo za odločitev o tem, ali naj lokalne in regionalne oblasti izvajajo naloge same, v okviru lastnih dejavnosti, ali se jih prepusti tretjim osebam v skladu z veljavno zakonodajo o javnih naročilih v državi oziroma se projekti izvedejo na podlagi dodeljenih koncesij ali v obliki institucionaliziranega javno-zasebnega partnerstva, mora biti poglobljena analiza konkretnega cilja vzpostavitve določene infrastrukture ali zagotavljanja ustreznih storitev;

1.7

poudarja, da problematike javno-zasebnih partnerstev ne bi smeli obravnavati le s pravnega, ekonomskega ali tehničnega vidika, temveč tudi s političnega. O sklepih v zvezi s skupnimi projekti javnega in zasebnega sektorja se namreč demokratično glasuje in nadzorujejo jih pristojni organi, kar pomeni, da morajo biti javni in da jih lahko vrednotijo vsi državljani, ki so jim storitve namenjene;

1.8

meni, da ima lahko javni sektor, če se odloči za izvedbo določenega projekta v obliki javno-zasebnega partnerstva (v primeru, da se ta možnost izkaže za najprimernejšo pri oblikovanju želene infrastrukture ali storitev, namenjenih javnosti), v nekaterih primerih naslednje koristi:

1.9

poudarja, da je za prost in neoviran razvoj javno-zasebnega partnerstva, ki temelji na ključnih načelih pogodb Evropske unije (enakost možnosti, vzajemno priznavanje ali sorazmernost), potrebno zaupanje obeh partnerjev in transparentni dvostranski stiki. Za uskladitev javno-zasebnih partnerstev z omenjenimi načeli morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

1.10

izpostavlja dejstvo, da morajo tako pogodbena javno-zasebna partnerstva kot tudi institucionalizirana javno-zasebna partnerstva imeti za prednostno nalogo, da zagotovijo državljanom visokokakovostne, varne in trajne zmogljivosti oziroma storitve. Javni organi morajo dati prednost omogočanju storitev pred ekonomskim interesom ponudnika in obdržati nekatere pristojnosti, kot so določanje standardov za kakovost in varnost, enostransko spreminjanje le-teh v korist javnega interesa skozi celotno trajanje partnerstva, možnost ohraniti zmogljivost oziroma storitev, ter po tem ko se partnerstvo zaključi, prejemati sredstva od ponudnika, za katerega javni organ meni, da je nujen za ohranitev zmogljivosti oziroma storitve;

1.11

meni, da čeprav večina agentov, s katerimi se je posvetovala Komisija, ni podpirala pobude Skupnosti za pojasnitev in uskladitev predpisov v zvezi s sklepanjem pogodb s podizvajalci in javno-zasebnimi partnerstvi, institucije Skupnosti ne smejo pozabiti, da ima glavno korist od partnerstva državljan, ki uporablja te storitve, in da je uspeh javno-zasebnih partnerstev lahko v nevarnosti, če se nosilec javno-zasebnega partnerstva ne odzove ustrezno na podizvajalce in dobavitelje, ki izvajajo del ponudbe storitev ali storitev v celoti. Poleg tega imajo lokalni in regionalni organi interes za spodbujanje malih in srednjih podjetij, ki v večini primerov delujejo kot podizvajalci oziroma dobavitelji. Zato mora biti obvezno za izvajalce oziroma koncesionarje, da izpolnijo svoje ekonomske obveznosti do podizvajalcev oziroma dobaviteljev v skladu z istimi ekonomskimi pogoji, kot so tisti, ki urejajo izpolnitev ekonomskih obveznosti naročnikov do izvajalca oziroma koncesionarja.

2.1

bo, če bo Komisija vztrajala pri zamisli, da uvede zakonodajni predlog o koncesijah za storitve, zahteval priznanje specifičnosti koncesij za storitve oziroma koncesij za storitve splošnega gospodarskega pomena. Vsak predlog Komisije mora zagotoviti prožne, pregledne in nediskriminacijske postopke za izbiro ponudnika storitev skupaj s prožnimi horizontalnimi merili za končno dodelitev;

2.2

ocenjuje, da je treba razpravo o javno-zasebnih partnerstvih nadaljevati na ravni Evropske komisije, ker postaja sodelovanje med občinami/regijami in zasebnim sektorjem v EU vedno bolj pomembno;

2.3

predlaga Evropski komisiji, da objavi sporočilo, s katerim bo pojasnila koncept javno-zasebnih partnerstev in izraze, kot so pogodbena javno-zasebna partnerstva oz. institucionalizirana javno-zasebna partnerstva, in morebitno razlikovanje med javno-zasebnimi partnerstvi na evropski, nacionalni in regionalni oz. lokalni ravni;

2.4

meni, da bi se bilo treba — glede na prejšnjo točko — izogibati izrazom „javne storitve“ in „storitve splošnega interesa“, saj so v posameznih zakonodajah različno opredeljeni. Za opredelitev institucionaliziranih javno-zasebnih partnerstev, kar v evropski zakonodaji postaja bolj priljubljeno, bi lahko uporabili naslednjo utemeljeno zasnovo: to so partnerstva, namenjena izvajanju projekta ali zagotavljanju storitev za državljane v zameno za celotno ali delno plačilo uporabnikov;

2.5

spodbuja k temu, da se obravnava tudi vprašanje, ali so na evropski ravni na razpolago potrebni finančni instrumenti za jamstvo vseevropskih javno-zasebnih partnerstev (pozavarovanje, državne garancije);

2.6

pozdravlja prizadevanja Komisije za zagotovitev, da se pri dodelitvi javnih naročil in koncesij na ravni EU spoštujejo temeljna načela Pogodbe o Evropski uniji — transparentnost, enakost možnosti, sorazmernost in vzajemno priznavanje;

2.7

meni, da je lahko pri zapletenih javnih naročilih učinkovit konkurenčni dialog, a doslej je glede vsebine konkurenčnega dialoga le malo izkušenj;

2.8

priporoča državam članicam, da za dodelitev koncesij razvijejo postopke, ki bodo temeljili na transparentnih in skladnih načelih, ter upoštevajo vse skupne evropske opredelitve in standarde, ki jih utegne predlagati Evropska komisija;

2.9

meni, da se za zagotovitev večje pravne varnosti za pobude v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi lahko predvidi možnost, da sta pri podjetjih, ki zagotavljajo javne storitve, udeležena tako javni kot zasebni sektor;

2.10

ugotavlja, da samo za tiste kandidate (ponudnike storitev), ki jih javni organ nadzoruje na podoben način kot svoje lastne službe in ki v okviru tega organa opravljajo pretežni del svojih dejavnosti, ni treba uporabljati postopkov javnih naročil. Po mnenju OR je „notranji izvajalec“ pravno ločen subjekt, ki ga pristojni organ popolnoma nadzoruje, podobno kot svoje službe. Da bi ugotovili obstoj takšnega nadzora, je treba upoštevati elemente, kot so zastopstvo v upravnih, vodstvenih ali nadzornih organih, s tem povezane specifikacije v statutih, lastništvo, dejanski vpliv in nadzor nad strateškimi odločitvami in posameznimi upravljavskimi odločitvami. Status notranjega izvajalca izključuje vsako sodelovanje zasebnega podjetja pri kapitalu ponudnika v višini več kot 33 %; zlasti pa OR meni, da bi bilo napačno domnevati, da neposredne dodelitve skupnim javno-zasebnim podjetjem s pomočjo javnih postopkov v vseh primerih pomenijo neposredno ali posredno prednost za ta podjetja. Odbor zato nasprotuje zamisli, da neposredne dodelitve samodejno ustvarjajo konkurenčno prednost, ki ni v skladu z določbami Pogodbe, ter načelu, da bi bila vsaka dodatna ovira v zvezi z delovanjem na trgu nezdružljiva z omenjenim okvirom;

2.11

meni, da bi sporočilo o opredelitvi v zvezi z dodeljevanjem koncesij in institucionaliziranih javno-zasebnih partnerstev lahko omogočilo nadaljnja navodila glede načel enake obravnave, transparentnosti, sorazmernosti in vzajemnega priznavanja iz Pogodbe o Evropski uniji. S tem bi se povečale možnosti za uspešen razvoj javno-zasebnih partnerstev, v prihodnosti pa bi se na teh temeljih in na podlagi posojil Evropske investicijske banke (EIB) lahko izvedlo več projektov kot sedaj;

2.12

poudarja, da demokratični sistem v vseh državah članicah EU zagotavlja visoko kakovost storitev splošnega pomena in državljana postavlja na prvo mesto. Oblast tako ščiti državljane, saj načrtuje (ali vpliva na načrtovanje), nadzoruje in spremlja zagotavljanje storitev;

2.13

meni, da bi moralo imeti financiranje projektov javno-zasebnih partnerstev prednost pri dodeljevanju podpore EU.