9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/39

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se z zanimanjem in naklonjenostjo seznanja z dokumentom Komisije, v katerem je predstavljen program JEREMIE (1) (Joint Resources for Micro to Medium Enterprises — Skupni evropski viri za mikro do srednje velika podjetja).

1.1.1

EESO se zahvaljuje ge. Danuti Hübner, evropski komisarki za regionalno politiko, ter službam GD Regio in Evropskega investicijskega sklada za zavzetost, s katero razvijajo ta občutljivi program, in za podporo delu Odbora.

1.1.2

EESO je vedno podpiral pobude Komisije za poenostavitev dostopa do virov financiranja za mikro, mala in srednje velika podjetja, ker je — sicer enako kot Evropski parlament — prepričan, da je bil ta dostop do financiranja že od vselej šibka točka za manjša podjetja.

1.1.3

Proces krepitve manjših podjetij je pomemben člen v lizbonski strategiji, ker je povezan z inovacijami, ustvarja stabilna delovna mesta in prispeva k stalnemu usposabljanju delovne sile.

1.1.4

EESO se je v številnih svojih mnenjih, predvsem po letu 1982 (2), ukvarjal s prizadevanji Komisije, še zlasti GD XXIII (3), da bi podjetjem pomagal izboljšati njihove odnose s posojilnim sistemom in še posebej z bankami.

1.1.5

EESO je poudaril tudi potrebo po širokem vključevanju socialnih partnerjev v vsa vprašanja v zvezi s podjetji in še zlasti s posojili, ki imajo precejšen učinek na blaginjo in socialni razvoj.

1.2

V celotnem obdobju 90. let se je GD XXIII (4) v tesnem stiku s predstavniškimi organizacijami obrti ter malih in srednje velikih podjetij poskušal lotiti problemov v zvezi s posojili. Poznejše evropske konference obrti ter malih in srednje velikih podjetij (5) ter številna pripravljalna srečanja (v povprečju 10 pred vsako konferenco; udeleževalo se jih je na stotine malih podjetij) so:

1.2.1

Na podlagi omenjenih izkušenj EESO meni, da bi bilo — tudi z ozirom na novo načrtovanje programov 2007-2013 in lizbonskih ciljev — primerno posredovati širšo informacijo o novih programih, predvsem tistih, ki so namenjeni mikro in malim podjetjem, na srečanjih, pripravljenih v državah članicah s predstavniki socialnih partnerjev in civilne družbe.

1.2.2

Kljub prizadevanjem in ukrepom v zadnjih dvajsetih letih pa v številnih regijah EU-25 — zlasti v tistih, ki razvojno najbolj zaostajajo — manjka koncept za usklajevanje in učinkovito uporabo mnogih zdaj obstoječih instrumentov financiranja.

1.2.2.1

Približno štiri milijone — t.j. 20 % — podjetij meni, da je omejen dostop do financiranja resna ovira za njihovo rast (9).

1.2.2.2

Le nekaj deset tisoč podjetij je lahko izkoristilo finančne instrumente Skupnosti (10). Obstaja torej velik razkorak med načinom predstavitve težave in doseženimi rezultati, kar sili k razmišljanju o konkretnih možnostih za to, da bi v večji meri vključevali finančne ustanove in izboljšali rezultate.

1.2.2.3

EESO se zaveda, da je treba storiti več, da bi izboljšali obveščenost o možnostih glede posojil, ki jih ponujajo Komisija, EIB, EIS, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) ter nacionalne in regionalne uprave. Mikro in mala podjetja namreč zelo pogosto — tudi po lastni krivdi — niso vključena v informacijske kanale.

1.3

JEREMIE bi zato lahko bil inteligenten instrument za usklajevanje in racionalnejšo izrabo obstoječih možnosti.

1.3.1

Pobuda JEREMIE je v kontekstu strateških smernic EU za kohezijo, rast in zaposlovanje. Stališče Odbora do tega je mogoče povzeti z naslednjim:

1.3.2

Odbor poudarja, da Komisija pobude JEREMIE ne sme podpirati samo navzven, temveč tudi interno z ustreznim usklajevanjem med službami Komisije, ki upravljajo z intervencijskimi instrumenti za mikro do srednje velika podjetja; to naj izvede z vzpostavitvijo informacijske točke (focal point) Jeremie, ki bi služila kot enota za usklajevanje in obveščanje za posamezne ukrepe, da bi dosegli čim boljše rezultate.

1.3.3

Po mnenju Odbora bi bilo primerno, da bi Komisija vsaki dve leti Evropskemu parlamentu, Svetu, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložila poročilo o poteku programa in o njegovi učinkovitosti, tako da bi to pomembno izkušnjo lahko razširili tudi na druga področja.

1.3.4

Odbor priporoča tudi, da se pri postopkih razpisov in dodeljevanja naročil, pri upravljanju z regionalnimi holdingi in potrjevanju finančnih posrednikov, ki jim je zaupano upravljanje s projekti, zagotavlja popolno upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in transparentnosti; še zlasti je treba — tudi v primeru ekskluzivnih pravic — zagotoviti polno uporabo ustreznih pravnih predpisov Skupnosti ter možnost sankcij, razrešitve neučinkovitih holdingov in revizije seznama potrjenih finančnih posrednikov.

2.1

EESO je večkrat poudaril, da imajo manjša podjetja v posameznih državah ne samo gospodarsko, temveč tudi socialno vlogo; na to je posebej opozoril v različnih mnenjih, med drugim iz let 1992 (13), 1997 (14), 2001 (15), 2003 (16)in v mnenju o Evropski listini za mala podjetja (17).

2.1.1

Mikro in mala podjetja imajo v evropskem gospodarstvu odločilno vlogo. Teh približno 25 milijonov podjetij predstavlja 99 % vseh podjetij in v njih je zaposlenih približno 95 milijonov ljudi, kar zagotavlja 55 % vseh delovnih mest v zasebnem sektorju (18).

2.1.2

Te številke ponazarjajo pomen in vlogo malih in srednje velikih podjetij v okviru lizbonske strategije in kažejo, da je treba skleniti trdno partnerstvo s predstavniki socialnih partnerjev, da bi lahko razvili nove oblike sodelovanja (19) s ciljem konkretnega uresničevanja socialnih in gospodarskih vrednot, zaradi katerih je Evropa socialno tržno gospodarstvo (20).

2.1.3

Ustanavljanje in razvoj najmanjših in malih podjetij ovirajo predvsem naslednje težave (naštete v vrstnem redu glede na njihov pomen):

2.1.4

Dostop do financiranja je torej prvi pogoj za ustanovitev podjetja in je temeljnega pomena za rast in uspeh mikro in malih podjetij, za katere veljajo pri kreditnem sistemu mnogo močnejše in jasnejše omejitve kot za velika podjetja.

2.1.5

Samo neposredni stiki s podjetji in njihovimi problemi ter poznavanje možnosti kreditiranja podjetij, s katerim razpolagajo podjetja — zlasti na območju, na katerem delujejo, omogočajo optimalen učinek posojil; pri tem se je treba izogibati preveč omejevalnemu postopku pri dodeljevanju finančnih sredstev in iz tega izhajajočemu povečevanju stopnje tveganja, še zlasti v zvezi z Baselskim sporazumom. Zato morajo podjetja sama določati svoje finančno ravnovesje in potrebne instrumente.

2.1.6

Odločilno vlogo ima samofinanciranje, čeprav majhna podjetja le redkokdaj lahko uresničijo svoje naložbene načrte s tem instrumentom. V 90 % primerov je treba:

2.1.7

Med vsemi instrumenti gledajo mala podjetja pogosto z nezaupanjem na rizični kapital. Ko se govori o rizičnem kapitalu v zvezi z najmanjšimi (21) in malimi podjetji (22) (90 % slednjih so individualna podjetja ali osebne družbe), to praviloma zadeva samo 5 do 6 % tega velikanskega volumna. Da uporaba tega instrumenta ne bi ostala omejena na ostanke, je treba predvideti nove oblike rizičnega kapitala, ki jih je mogoče uporabiti tudi v primeru osebnih družb.

2.1.8

Prednostne ukrepe za preseganje razkoraka med kreditnim gospodarstvom ter mikro in malimi podjetji je mogoče povzeti, kot sledi:

2.1.9

Analize in ocene potreb in možnosti v pripravljalni fazi je treba izvajati v posameznih regijah EU ob dejanski udeležbi zainteresiranih gospodarskih in socialnih strani v okviru učinkovitega in odgovornega partnerstva.

2.2.1

V gornjih navedbah prikazani problem dostopa do financiranja se pojavlja različno močno — odvisno od razvojne ravni gospodarstva in trga. Konvergenčne regije (25), ki bi instrumente financiranja za pospeševanje zaposlovanja in podjetniške pobude pravzaprav najbolj potrebovale, so v nasprotju s tem regije, kjer je dostop do financiranja težavnejši, obrestne mere pa višje kot v bolj razvitih regijah (26).

2.2.2

Posojila EIB, ki se v postopku rotacije (27) dodeljujejo skrbniškim bankam, da jih potem lahko razdelijo in s spremenljivimi, vendar zmernimi obrestnimi merami (28), dodeljujejo malim in srednje velikim podjetjem, najemajo predvsem banke, ki delujejo v razvitih regijah, kjer je konkurenca v bančništvu močnejša, odobravanje posojil EIB pa uporabljajo za to, da obdržijo stranke in jih vežejo na banko.

2.2.3

Ker so v bolj zapostavljenih regijah banke, zlasti kreditne zadruge ali „ljudske banke“, manj številne, tam ni omembe vredne konkurence med bankami in tudi ne pozornosti do „malih“; zato zanimive instrumente, ki jih daje na voljo EIB, v teh regijah uporabljajo izredno redko.

2.2.4

Če torej ne bo storjenega nič, da se ta trend obrne — tudi s finančnim posredovanjem instrumentov, s katerimi je mogoče prek JEREMIE spremljati tradicionalne instrumente EIB in EIS (29)– bodo morale najrevnejše regije še dolgo trpeti zaradi svoje revščine.

2.2.5

Da bi zagotovili posojila, predvsem v konvergenčnih regijah, bi lahko z JEREMIE vzpostavili posvetovalnico pri EIS, da bi z jamstvenimi instrumenti podprla jamstva za posojila, ki jih dodeljujejo banke, prek kreditnih zadrug ali drugih finančnih organizacij, ki delujejo predvsem v najbolj zapostavljenih regijah.

2.3.1

Problem dostopa mikro, malih in srednje velikih podjetij do financiranja jasno kaže, da trg v marsikaterem pogledu odpoveduje:

2.3.2

Neuspeh trga je torej treba preprečevati z ukrepi, ki

2.3.3

Na zasedanju Evropskega sveta marca 2005 je lizbonska strategija dobila nov zagon; vlade, gospodarski in socialni partnerji so bili pozvani, naj delujejo na treh prednostnih področjih, da bi:

2.3.4

Izdatki držav članic za ohranjanje obstoječih in odpiranje novih delovnih mest so včasih visoki, vendar jih socialni rezultati upravičujejo (31). Če bi polovici obstoječih malih in srednje velikih podjetij v EU-25 — torej približno 12 milijonom podjetij — dodelili splošno posojilo v znesku 20 000 eurov, predvidljiva izguba zaradi nesolventnosti (32) ne bi presegla 6,5 milijarde eurov, kar je 0,07 % BDP Evropske unije 25 držav članic. Splošno dodeljevanje posojil pa bi večini podjetij omogočilo utrditev njihovega položaja ter razvoj inovativnih postopkov in izdelkov.

2.3.5

Če bi dodeljevanje posojila potekalo prek posredovanja kreditne zadruge, ki bi bila zmožna prevzeti 50 % primerov nesolventnosti, bi se izguba delila na dva enaka dela (po 50 %) med zadrugo in banko.

2.3.6

Pogled, ki posojilu priznava socialno funkcijo, omogoča pripravo potrebnih instrumentov finančnega inženiringa, ki vključujejo javna sredstva, sredstva iz evropskih skladov in solidarnostnih skladov, ki jih kreditnim zadrugam dodeljujejo podjetniki ob vpisu v zadrugo ali pa v obliki odstotnega deleža, ki se plača v obliki bančnih obresti (33).

2.4.1

Dodeljevanje številnih majhnih posojil, kakršne potrebujejo podjetja v fazi zagona ter mikro in mala podjetja v Evropi, je odvisno od naslednjih dejavnikov:

2.4.2

Nekatere od teh problemov je mogoče rešiti z instrumenti, ki že obstajajo, vendar bi jih bilo treba uporabljati bolje in v večjem obsegu:

2.5.1

Multiplikator je predvsem v zadnjih letih postal instrument, ki so ga tako kreditne zadruge kot tudi banke analizirale in uporabljale za širjenje posojilnih možnosti (37). Sistematična analiza stanja nesolventnosti, predvsem v konvergenčnih regijah, omogoča prilagoditev multiplikatorja krajevnim razmeram. Delež nesolventnosti se seveda poveča v bolj zapostavljenih regijah, kjer doseže 10 %, medtem ko se v bogatejših regijah — vedno glede mikro in malih podjetij — giblje okoli 2,5 %.

2.5.2

Prav v konvergenčnih regijah bi JEREMIE lahko razvil svoj potencial, tako da bi kreditnim zadrugam dajal poroštva in pospeševal listninjenje (sekuritizacijo) terjatev, da bi širil možnosti posojil in izravnal šibak multiplikator.

2.6.1

V okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost 2007–2013 (CIP) (38) so združene različne dejavnosti in programi Skupnosti, med drugim:

2.6.2

Poleg tega naj bi proučili finančne instrumente, predvidene v Četrtem večletnem programu 2000–2005 (Multi annual programme — MAP); ta program, ki je podaljšan do 31. decembra 2006 in za katerega so na voljo sredstva v višini 531,5 milijona eurov (47), naj bi skupaj z okvirnim programom za konkurenčnost in inovativnost vključili v strategijo pobude JEREMIE.

2.6.2.1

MAP je razdeljen na tri področja ukrepov:

2.6.2.2

Z analizo dejavnosti finančnih instrumentov, uporabljenih v okviru večletnega programa, je mogoče ugotoviti, kateri instrumenti so dali najboljše rezultate in jih je zato mogoče v pobudi Skupnosti JEREMIE uporabiti znova. Ti instrumenti predstavljajo daleč največji del izdatkov četrtega večletnega programa in so npr. leta 2003 znašali 67 % del celotnega proračuna programa (48). Znotraj teh finančnih instrumentov so sredstva razdeljena, kot sledi:

2.6.2.3

Ti instrumenti so bili uporabljani že v obdobju 1998–2000 v okviru programa pobud za rast in zaposlovanje, skupaj z naslednjimi instrumenti:

2.6.2.4

SCA doslej ni dala prav dosti rezultatov in tudi olajšava JEV ne.

2.6.2.5

Do konca leta 2003 je jamstveno olajšavo za mala in srednje velika podjetja izkoristilo približno 178 000 (53) malih in srednje velikih podjetij (136 000 s programom Rast in zaposlovanje, 32.000 s programom za jamstvo posojil, 10 000 s programom mikroposojil).

2.6.2.6

V enakem obdobju je zagonsko olajšavo ETF izkoristilo približno 240.000 (54) malih in srednje velikih podjetij.

2.6.3

JEREMIE bi torej lahko oba navedena finančna instrumenta uporabljal še naprej v korist večjega števila malih in srednje velikih podjetij, deležnih ugodnosti, zlasti v konvergenčnih regijah.

2.6.4

Pred očmi je treba imeti, da je v vseh teh letih od skupnih posegov GD za podjetništvo, GD za gospodarstvo in finance in EIS lahko imelo korist samo 0,81 % malih in srednje velikih podjetij.

2.6.5

Vendar je pomembno, da JEREMIE uvede novosti, delno že predvidene v novih programih, še zlasti:

2.6.6

EESO meni, da pri vseh teh posegih vsekakor obstaja še velik problem glede informiranja in usposabljanja, ki bi se ga morale lotiti tako finančne ustanove kot tudi predstavniške organizacije delodajalcev in delojemalcev, da bi zagotovili spoštovanje načel socialne odgovornosti podjetij in socialne usmerjenosti financiranja.

2.7.1

EESO meni, da je neomejena uporaba predpisov Skupnosti za javna naročila storitev odločilnega pomena, da bo njena pobuda JEREMIE lahko v celoti uspešna.

2.7.2

V vsakem primeru morajo za JEREMIE pristojne službe Komisije oz. EIS preverjati in zagotavljati, da se v razpisnih postopkih v celoti upoštevajo načela gospodarnosti, učinkovitosti, nepristranskosti, enake obravnave in transparentnosti. Pogodbeni dokumenti, ki jih pripravlja Komisija, morajo med obveznimi merili za pripustitev ustanov ali konzorcijev, ki se potegujejo na razpisu, vsebovati zlasti naslednja merila:

2.7.2.1

Če obstajajo dogovori v zvezi s Holding Funds/Operativni programi 2007–2015, je treba predvideti možnost določitve pogodbenih kazni oz. uvedbe postopka za odpoved ali razrešitev Holding Funda v primeru neučinkovitosti, nepravilnosti ali težjih kršitev pogodb. Menedžment bi bilo treba preverjati vsake dve leti s podporo gospodarskih in socialnih partnerjev v zadevni regiji, pri čemer se ob uporabi transparentnih postopkov objavijo ocenjevalna poročila, ki jih je treba dostaviti osrednjim nacionalnim oblastem, Evropskemu parlamentu, EESO in Odboru regij.

2.7.3

Finančnim ustanovam ali konzorcijem, ki imajo sedež v drugi državi članici ali v eni od držav podpisnic aneksa k sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o sistemu javnih razpisov, mora biti omogočeno, da se kvalificirajo pod enakimi pogoji kot nacionalni kandidati; osnova mora biti dokumentacija, ki ustreza veljavnim pravnim predpisom zadevnih držav, na podlagi katere je mogoče dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za kvalifikacijo.

2.7.4

Takšne določbe bi morale veljati tudi za akreditacijske postopke posredniških posojilnih ustanov: pri njih je treba izvajati sistematičen nadzor rezultatov, katerega mehanizme je treba določiti v sodelovanju s predstavniki pristojnih gospodarskih in socialnih partnerjev; poleg tega bi morali redno preverjati akreditacijo, ki v vsakem primeru predvideva, da se vsake tri leta zamenja del akreditacijskih pogojev.