14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/61

1.1

Svet (Zaposlovanje, socialna politika, zdravstvo in varstvo potrošnikov) je 20. oktobra 2003 sprejel resolucijo o delu na črno (1). S to resolucijo želi Svet povabiti države članice k sprejetju strategije za boj proti neprijavljenemu delu na območju Unije. Ta strategija bo sestavni del evropske strategije zaposlovanja. Deveta smernica politike zaposlovanja 2003 obravnava izključno neprijavljeno delo (2).

1.2

Svet poziva države članice, da to resolucijo obravnavajo kot referenčni okvir, znotraj katerega lahko države članice razvijejo in izvajajo ukrepe v okviru evropske strategije zaposlovanja ob upoštevanju nacionalnih prednostnih ciljev in okoliščin. Resolucija se v veliki meri zgleduje po sporočilu Komisije iz leta 1998 na to temo (3).

1.3

Poleg tega države članice poziva k upoštevanju ukrepov, navedenih v pričujoči resoluciji, ko bodo v svojih prihodnjih nacionalnih akcijskih načrtih poročale o najpomembnejših ukrepih, sprejetih za izvajanje svoje politike zaposlovanja, upoštevajoč posebno smernico za neprijavljeno delo.

1.4

Svet državam članicam prav tako priporoča, da skupaj preučijo, katere so skupne značilnosti neprijavljenega dela v različnih državah članicah. Najboljši pristop bi bil skupni koncept v okviru evropske strategije zaposlovanja.

1.5

Na področju preventivnih ukrepov in sankcij Svet priporoča, da se v skladu z evropsko strategijo zaposlovanja oblikuje obsežen koncept, ki temelji na preventivnih ukrepih in spodbuja vse delodajalce in delojemalce k temu, da so dejavni v okviru legalnega gospodarstva in redne zaposlitve; ti ukrepi, ki bi morali upoštevati trajnost javnih financ in sisteme socialne zaščite, lahko zajemajo naslednje:

1.6

Okrepiti je treba nadzor — če je potrebno ob aktivni pomoči socialnih partnerjev — nad izvajanjem zakonskih določb in povečati sankcije proti organizacijam ali tistim, ki imajo korist od nelegalnega zaposlovanja. Treba je okrepiti socialno ozaveščenost glede negativnih učinkov neprijavljenega dela na socialno varnost ter solidarnost in pravičnost, da bi povečali učinkovitost tega svežnja ukrepov. Izboljšati je treba tudi seznanjenost z negativnimi posledicami dela na črno.

1.7

Za poglobitev znanja o razširjenosti neprijavljenega dela je treba na nacionalni ravni ovrednotiti obseg sive ekonomije in dela na črno na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo zavodi za socialno varnost, davčna uprava, ministrstva ali državni statistični uradi. Prav tako je pomembno, da države članice prispevajo k razvoju ukrepov za neprijavljeno delo na ravni Skupnosti, da bi ocenili dosežen napredek pri uresničevanju cilja, spremeniti neprijavljeno delo v redno delo. Prizadevati si je treba za sodelovanje med državnimi statističnimi uradi na področju metodologije ter spodbujati izmenjavo znanja in izkušenj na tem področju.

1.8

Končno Svet na evropski ravni poziva socialne partnerje k metodičnemu proučevanju problema neprijavljenega dela v okviru njihovega skupnega večletnega delovnega programa, ter k nadaljevanju obravnavanja neprijavljenega dela na sektorski ravni v okviru sektorskih odborov za socialni dialog. Na nacionalni ravni bi morali socialni partnerji spodbujati prijavljanje gospodarske dejavnosti in zaposlovanja ter zmanjšati razširjenost neprijavljenega dela z ozaveščanjem in drugimi ukrepi (kot so kolektivna pogajanja v skladu z nacionalnimi tradicijami in prakso), ki prispevajo predvsem k poenostavitvi poslovnega okolja, zlasti za mala in srednje velika podjetja.

2.1

Posledica dela na črno je prikrajšanje skupnosti za davke in prispevke za socialno varnost. Prispevki, ki niso vknjiženi v gospodarsko dejavnost, tudi niso obdavčeni. DDV ni niti vknjižen niti plačan. Delo je izvedeno proti plačilu na črno. Delodajalci ne plačujejo delodajalskih dajatev in zaposleni so plačani na črno. Ker delojemalci ne prijavljajo svojih zaslužkov, prav tako ne plačujejo dohodnine.

2.2

Takšen sistem družbo prikrajša za znatne prispevke, ki financirajo sisteme socialnega zavarovanja. Pri tem gre vsako leto za milijardne zneske.

2.3

Učinkovita in resna podjetja so iz trga izključena ali pa so močno ogrožena, medtem ko se podjetja, ki se zatekajo k delu na črno, uveljavljajo na trgu in se celo širijo. Takšno stanje ogroža učinkovitost celotnega gospodarstva. Izostaja tudi produktivnost, ki je predpogoj za nadaljnji obstoj socialne države.

2.4

Neprijavljeno delo je problem celotne družbe, ki vključuje tako delodajalce kot tudi delojemalce. V glavnem jih lahko razdelimo na tri skupine:

2.5

V prvo skupino sodijo podjetja, ki se sistematično ukvarjajo z organiziranim delom na črno — pogostokrat to opravljajo poleg prijavljene dejavnosti. Njihovi zaposleni pogosto prejemajo plačilo na črno.

2.6

Drugo skupino sestavljajo osebe, ki imajo dve ali več zaposlitev, od katerih ena ni prijavljena. Neredko se v tej skupini pojavljajo izobraženi delavci, ki želijo svoj dohodek, ki ga prejemajo od rednega dela, izboljšati z „dohodkom na črno“.

2.7

Tretja skupina pa so nezaposleni delavci, ki so iz različnih razlogov prisiljeni v delo na črno, ker jim redni trg dela ne nudi zaposlitve. Ta skupina je še posebej izpostavljena: delavci pogosto delajo pod slabimi delovnimi pogoji in za prenizka plačila. Običajno niso vključeni v sisteme socialne varnosti.

2.8

Poleg teh treh razlikovanj glavnih skupin se neprijavljeno delo pojavlja tudi v drugih oblikah:

2.9

Prejemanje ugodnosti, na primer zavarovanja za brezposelne ali zdravstvenega zavarovanja ob sočasnem prejemanju neprijavljenih prihodkov.

2.10

Lastniki hiš in stanovanj naročijo delovno silo za izvajanje manjših popravil, ki pa pri tem zasluženih prihodkov ne prijavi. Enako velja na primer tudi za selitve. Pogosto je vzrok za takšen način dela na črno dejstvo, da podjetja ne smatrajo delovnih naročil za dovolj donosna. Namesto tega se obrnejo na delojemalce, ki so pripravljeni delo opraviti na črno v prostem času.

2.11

Položaj v novih državah članicah je podoben tistemu v EU-15. Poročilo, objavljeno maja 2004, pa vendarle še posebej opozarja na naslednji pojav: delodajalci uradno prijavijo le določen del dohodka. Preostalo prejme delavec na črno v kuverti (4).

2.12

Treba je poudariti, da gre v vseh primerih za neprijavljeno delo, ki je povezano s precejšnimi vsotami utaje davkov in dajatev.

2.13

To nepošteno ravnanje razjeda družbeno moralo ter odgovornost, ki predstavljata podlago skupnosti, ki velik del svojih sredstev porabi za prerazdelitev in socialno zavarovanje. Poleg tega je utaja davkov tudi vir napetosti v družbi. Ogromni deli prebivalstva plačujejo davke, medtem ko si drugi prilaščajo pravico do samovoljnega odločanja o višini svojih davkov in dajatev.

2.14

Neprijavljeno delo povzroča veliko škodo celotni družbi, in sicer na način, ki presega sam finančni vidik. Zaupanje pada na vseh ravneh. V širših krogih je delo na črno primerno za boljšo družbo, upravičujejo pa ga s tem, da je podpora za brezposelne prenizka, legalne domače storitve pa so predrage.

2.15

Kadar ni več zagotovljeno spoštovanje zakonov in upravnih predpisov, so ogroženi pravni temelji, na katerih temeljita družba in sistem socialne države. Zato se je treba spoprijeti s tem problemom na osnovi celostnih in ciljno usmerjenih ukrepov. Socialni partnerji, politični voditelji in celotna družba se počasi začenjajo zavedati negativnih posledic dela na črno ter nujnosti spreminjanja neprijavljene zaposlenosti v redno delo.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je leta 1999 podal svoje mnenje o sporočilu Komisije (5) na to temo. Namen sporočila Komisije je bil, izzvati obširno razpravo tako v Evropski Uniji kot tudi v državah članicah. Sledila mu je študija (6), izvedena na pobudo Komisije.

3.2

Zato Odbor pozdravlja dejstvo, da želi Svet z resolucijo to vprašanje postaviti v ospredje.

3.3

Odbor hkrati ugotavlja, da je Komisija v letu 2003 izvedla široko zastavljeno raziskavo o neprijavljenem delu v razširjeni Evropi. Rezultati raziskave, objavljene maja 2004 (7), so po mnenju Odbora izredno dragocen prispevek k razumevanju pojava neprijavljenega dela in k možnostim za boj proti njemu. Raziskava zato predstavlja pomembno podlago pri odločitvi vlad in javnih oblasti držav članic glede posredovanja ustreznih metod v boju proti delu na črno.

3.4.1

Po mnenju Sveta mora biti boj proti neprijavljenemu delu sestavni del evropske strategije zaposlovanja, katere cilj je oblikovati več in boljša delovna mesta. Tej želji se pridružuje tudi Komisija; v juliju 2003 so ministri za delo in socialne zadeve držav članic na svojem neuradnem srečanju v Vareseju izrazili mnenja o tem vprašanju. Opozorili so, da bi sprememba neprijavljenega dela v redno delo prispevala k doseganju polne zaposlenosti, izboljšanju kakovosti in produktivnosti dela, krepitvi socialne kohezije in integracije, kakor tudi k odpravi pasti revščine in k preprečevanju izkrivljanja trga.

3.4.2

V svojem mnenju o sporočilu Komisije iz leta 1998 je Odbor zagovarjal pristop, da se je treba vprašanja neprijavljenega dela lotiti s perspektive zaposlovanja. Odbor še naprej ostaja pri svojem stališču.

3.4.3

Za uresničitev cilja, spremeniti neprijavljeno delo v prijavljeno oz. delo na črno v redno delo v skladu z zakonom, je potrebna cela vrsta ukrepov.

3.4.4

Najprej je treba oblikovati razčlenitev, ki dovoljuje razlikovanje med tistimi, ki bi morali biti zaposleni na rednem trgu dela, in tistimi, ki namerno ne prijavijo svoje dejavnosti.

3.4.5

Poleg tega je treba razjasniti, katere dejavnosti neformalne, sive ekonomije je možno pretvoriti v redni, zakonit sektor.

3.4.6

Treba je izhajati iz tega, da za določene dejavnosti ali storitve, ki se opravljajo na črno, ni povpraševanja na legalnem trgu. Po mnenju Odbora je treba tej situaciji posvetiti posebno pozornost, kajti tudi takšne dejavnosti se lahko s pomočjo podpornih ukrepov pretvorijo v legalni sektor.

3.4.7

Predpogoj za izvajanje lizbonske strategije je med drugim tudi ustanavljanje in nadaljnji razvoj novih dinamičnih in konkurenčnih podjetij v Uniji, s čemer bo poskrbljeno tudi za več delovnih mest.

3.4.8

Pot ideje o delujočem in produktivnem podjetju s stalno zaposlenimi delavci je izredno dolgotrajen in zapleten proces.

3.4.9

Zato je nujno potrebno oblikovanje okolja, primernega za rast in razvoj, ki novo ustanovljenim podjetjem nudi ustrezne predpogoje.

3.4.10

Delavci morajo imeti možnost zahtevati, da delodajalec pozna in uporablja veljavno zakonodajo trga dela in davčno zakonodajo.

3.4.11

Med obema zahtevama je treba najti ravnovesje. V nasprotnem primeru obstaja velika nevarnost, da mnoga podjetja ne bodo niti ustanovljena ter da številne dobre ideje ne bodo nikdar uresničene.

3.4.12

Jasnovidni vtis, ki so ga pustile izjave ministrov za delo in socialne zadeve v Vareseju julija 2003 zlahka vzbuja domnevo, da gre pri pretvorbi neprijavljenega dela v redno delo v bistvu za popolnoma političen problem zaposlovanja. Toda delo na črno, zlasti če je opravljeno sistematično in v organizirani obliki, je pogosto vezano na druge oblike gospodarskega kriminala. Ta kriminal zahteva posebna družbena prizadevanja in ga je treba kot običajno preprečiti.

3.5.1

Svet uporablja za razlikovanje med neprijavljenim delom in drugimi oblikami gospodarskega kriminala opredelitev, ki jo predlaga Komisija v svojem sporočilu iz leta 1999. Odbor je nekoč neprijavljeno delo opredelil kot „vsako plačano dejavnost, ki je po naravi zakonita, ni pa prijavljena državnim oblastem“, formulacija, ki jo ob upoštevanju potrebe, da imajo vse države članice skupno opredelitev, obravnava kot sprejemljivo. Odbor še naprej ostaja pri svojem stališču.

3.6.1

Odbor je večkrat obravnaval pojav in vzroke nezakonitega priseljevanja; prav tako je odprl vprašanje o odnosu med nezakonitim priseljevanjem in delom na črno. Ker nezakoniti priseljenci nimajo dostopa do rednega trga, niti do sistemov socialne varnosti, iščejo druge rešitve za preživljanje, kar jih večinoma vodi na trg dela na črno. Takšne razmere prevladujejo med drugim na področju gradbeništva, kmetijstva in vrtnarstva. Iz tega pogosto sledi močna odvisnost nezakonitega priseljenca, ki ga izkoriščajo brezvestni delodajalci.

3.6.2

Zaradi tega je zaželeno, da države članice Evropske Unije sprejmejo ukrepe za boj proti nezakonitem priseljevanju v okviru skupne politike priseljevanja (8). Obstaja možnost uporabe več različnih strategij, ki se med seboj razlikujejo od države do države. Ena od teh strategij bi očitno pomenila skrb za to, da se nezakoniti priseljenci vrnejo v svojo matično državo, druga pa bi vključevala poostritev mejnega nadzorovanja.

3.6.3

Treba je upoštevati dejstvo, da osebo, ki je pripravljena zapustiti svojo domovino, da znova začne svoje življenje drugje, žene energija, ki jo je težko zaustaviti.

3.6.4

Treba je upoštevati tudi osebe, ki so jim ukradli ali odvzeli dokumente, da bi tako izsilili plačilo za njihov „prevoz“. To vodi do zasužnjenja, ki mrežam tihotapcev ljudi omogoča, da svoje žrtve prisilijo do plačila „dolgov“. Pri tem so lahko prizadeti tako zasebniki (kot na primer hišni pomočniki itd.) kot tudi osebe, ki so zaposlene na gradbiščih (normalnih gradbišči ali denimo v ladjedelnicah), v kmetijstvu, hotelirstvu in gostinstvu ali kje drugje. Zastrašujoče je dejstvo, da se pred našimi očmi, na različnih ravneh družbe lahko izvaja kriminal. Tega dejstva se moramo zavedati in si ga tudi priznati, če želimo odpraviti nepravilnosti in zaščititi vse žrtve, tako da jim dodelimo pravice in jim zagotovimo varstvo teh pravic.

3.6.5

Vendar pa v nezakonitem priseljevanju iz človekoljubnih, pravnih ali praktičnih razlogov zainteresiranih na splošno ni mogoče poslati nazaj v svojo domovino. V tem primeru ga je z različnimi ukrepi treba poskusiti vključiti v družbo.

3.6.6

Ocena prehodnih ukrepov o „prostem gibanju delavcev“ ali celo pomanjkanje prostega gibanja državljanov držav, ki so k EU pristopile 1. maja 2004, mora zajeti nepotrebne težave, s katerimi so se soočali delodajalci in delojemalci, pri čemer pa je treba upoštevati spremembe na področju usposobljenosti, demografske in kulturne spremembe ter spremenjene potrebe po mobilnosti.

3.6.7

V nasprotnem primeru lahko tvegamo, da se iz teh skupin razvije množica delavcev za delo na črno, skupaj z negativnimi posledicami za redni trg dela.

3.6.8

Odbor v svojem mnenju na lastno pobudo o priseljevanju, vključevanju in vlogi organizirane civilne družbe omenja pomemben dejavnik pri dopolnjevanju ukrepov za boj proti neprijavljenemu delu: integracijo priseljencev z vrsto ukrepov za vključitev v civilno družbo s pomočjo podelitve državljanstva (9).

3.6.9

Organi oblasti imajo dolžnost, da priseljenca nedvoumno obvestijo o njegovih pravicah in dolžnostih ter mu omogočijo dostop do trga rednega dela ter do izobraževanja in usposabljanja. Upravičen mora biti do zdravstvenega sistema in drugih socialnih storitev, enako kot domače prebivalstvo. Prav tako se je treba bojevati proti nastajanju getov v mestih.

3.7.1

Svet med drugim v svoji resoluciji poziva države članice k oblikovanju pravnega in upravnega okolja, ugodnega za prijavljanje gospodarske dejavnosti in zaposlovanja. V bistvu gre za to, da bi delu na črno odvzeli privlačnost.

3.7.2

Odbor želi pokazati nekatere druge možnosti, ki bi kot posamezne ali v kombinaciji, lahko prispevale k uresničitvi cilja:

3.7.3

V okviru primerjalnih študij bi bilo treba ugotoviti, katere davčne podlage so še posebej dovzetne za delo na črno in kakšne so možnosti za preprečevanje tega.

3.7.4

Države članice potrebujejo dobro delujoč pravni sistem, da bodo razkrivale delo na črno, ga kazenskopravno preganjale in kaznovale. To velja še posebej takrat, ko gre za sistematično delo na črno oz. za izkoriščanje delavcev.

3.7.5

Treba je izvesti obsežne informacijske in izobraževalne pobude, da bi pokazali škodljive učinke, ki jih ima neprijavljeno delo tako na družbo kot tudi na posameznega državljana.

3.8.1

Raziskave o delu na črno na splošno izhajajo iz načela, da takšen pojav povzroča težave, ker povzroča izgubo davčnih prihodkov.

3.8.2

Raziskave o obsegu dela na črno, ki so bile izvedene v različnih državah, ne potrjujejo predpostavke, po kateri bi obstajala statistična povezava med obsegom neprijavljenega dela in celotnim davčnim bremenom.

3.8.3

Vez med neprijavljenim delom in davčno obremenitvijo je zapletena. Odbor ni mnenja, da zniževanje davkov avtomatično vodi k zmanjševanju utaje davkov. Delo na črno obstaja tudi v državah, kjer so stopnja obdavčitve in davki nizki.

3.8.4

Odbor bi pozdravil izčrpno študijo, ki bi razjasnila odnos med davki in dajatvami ter pojavom dela na črno.

3.8.5

Izkušnje so pokazale, da je neprijavljeno delo doma pri zelo majhnih podjetjih, ki razpolagajo z omejenimi administrativnimi viri; zato se lahko upravičeno sprašujemo, ali je to posledica nepoznavanja veljavnih predpisov, njihove zapletenosti, ali če neprijavljeno delo pomeni premišljeno dejavnost za pridobitev konkurenčnih prednosti.

3.8.6

Dandanes ima družba visoke zahteve glede pravičnosti, kar se odraža v podrobnih predpisih. Davčni sistem dobro ponazarja takšne razmere. Velike zahteve glede pravičnosti so povezane z uporabo znatnih virov, zlasti znotraj uprav, zadolženih za nadzor upoštevanja veljavnih predpisov.

3.8.7

Kadar v določenem sektorju velik del vodij podjetja in delavcev ne prijavlja prihodkov in plač, vestni delodajalci, ki so včasih prisiljeni prenehati s poslovanjem zaradi nepoštene konkurence, davčnega sistema ne morejo imeti za pravičnega.

3.8.8

Zaradi tega je treba raziskati racionalno obliko, ki bi prispevala k poenostavitvi sistema tako za državljane kot za organe oblasti. S tem se bodo zmanjšale tudi možnosti za izigravanje sistema. Poleg tega bi lahko organi oblasti namenili več virov za boj proti resnemu gospodarskemu kriminalu.

3.9.1

Ena izmed osrednjih točk resolucije Sveta pri prenosu sive ekonomije v zakonito ekonomijo, je nujnost okrepitve nadzorovanja in sankcij. V tem pogledu je Odbor prav tako mnenja, da je delo na črno treba vsekakor zatirati s pomočjo ostrejših državnih predpisov in nadzorovanja. Neprijavljeno delo se ne sme obravnavati kot manjši prestopek. Kot je določeno v trenutno veljavnih smernicah politike zaposlovanja, je treba oblikovati ustrezne zmogljivosti kazenskega pregona ter jih povezati z učinkovitimi sankcijami, da se komercialno vodeno neprijavljeno delo ne bo splačalo. Ukrepi za boj proti neprijavljenemu delu morajo stalno temeljiti na dveh stebrih: na sankcijah in preprečevanju. Oba se medsebojno ne izključujeta, temveč se morata dopolnjevati. Ta dvojna strategija s kombinacijo nadzornih ukrepov in spodbud je zastavljena tudi v resoluciji Sveta in sodobnih smernicah politike zaposlovanja. Odbor se pridružuje temu stališču.

3.9.2

Posamezna podjetja občutijo zakonodajo in nadzorovanje pogosto kot obremenjujočo zaščito. Izboljšanj v moralnem pogledu ni mogoče doseči le z državnimi predpisi. V različnih sektorjih se danes poslužujejo lastnih pobud, in etična vprašanja v številnih organizacijah postajajo vedno bolj pomembna. Takšne prostovoljne ukrepe za boj proti delu na črno je treba pozdraviti, vendar pa slednji ne morejo nadomestiti nadzora s pomočjo ustreznih oblasti.

3.10.1

Delo na črno za delavca pogosto pomeni negotovo delovno mesto za krajši čas brez možnosti napredovanja. Podjetja, ki se zatekajo k delu na črno, se iz bojazni pred odkritjem njihove goljufije ne morejo resnično razvijati. Delavec, ki se odloči za delo na črno, izgubi vsako možnost za napredovanje v poklicu. Razvoj plač ne ustreza razvoju rednega trga dela, plačani pa niso niti zdravstveno zavarovanje niti pokojninski prispevki.

3.10.2

Kdor opravlja ali organizira neprijavljeno delo, ima ponavadi za cilj izogibanje plačilu davkov in socialnih prispevkov. Bistveno je okrepiti zavest o povezavi, ki obstaja med plačilom socialnih prispevkov ter prihodnostjo socialnih ugodnosti.

3.10.3

Ta dva primera po mnenju Odbora kažeta potrebo po informiranju in izobraževanju. Za izvedbo le-tega je potrebno pokazati tako kratkoročne kot tudi dolgoročne negativne posledice neprijavljenega dela za posameznika in družbo.

3.10.4

Socialni partnerji in tudi drugi udeleženci gospodarskih organizacij morajo imeti pri tem poglavitno vlogo. Če bi socialni partnerji spoštovali kolektivne pogodbe in skupaj s tistimi, ki predstavljajo poslovne interese, skrbeli za preprečevanje zaposlovanja delavcev na črno, bi lahko prispevali k odpravi dela na črno. Delodajalci in gospodarske organizacije bi morali od svojih članov zahtevati upoštevanje kodeksov vedenja in izrekati kazni v primeru njihovega kršenja.

3.10.5

Vseeno pa cena za poštenost ne sme biti previsoka, da se ne bi neprijavljeno delo preveč razširilo. Delo na črno je v določenih sektorjih bolj razširjeno kot v drugih. Seveda so nekateri sektorji že po ustaljenih vzorcih obravnavani kot črna ovca tudi zato, ker je delo na črno v njih lažje odkriti kot v drugih panogah.

3.10.6

Navsezadnje je vedno stvar posameznika, da se odloči o moralnih, etičnih in pravnih vprašanjih.

4.1

Neprijavljeno delo se pojavlja na vseh družbenih področjih. Vendar je izredno težko natančno ovrednotiti obseg neprijavljenega dela; ocene številnih študij kažejo, da se giblje med 7 in 16 % BDP Evropske unije. Iz tega je razvidno, da je treba veliko storiti za odpravo neprijavljenega dela ter vzrokov za njegov obstoj.

4.2

Odbor želi pri tem usmeriti pozornost na več področij, ki jih je treba natančneje preučiti z namenom, da bi našli načine za uspešno reševanje problemov:

4.3

Na koncu želi Odbor poudariti, kako pomembno je čim bolj zmanjšati visoko stopnjo brezposelnosti v državah članicah, ki je v veliki meri odgovorna za pojav delavcev na črno in neprijavljenega dela. Zato je pomembno dejansko izvajanje evropske strategije zaposlovanja s pomočjo nacionalnih akcijskih načrtov. Dobro delujoč trg dela s polno zaposlenostjo in kakovostnimi delovnimi mesti je najboljša zaščita za preprečevanje dela na črno in neprijavljenega dela.