14.10.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 255/1

1.1.

Okrožja so bila predmet obsežnih razprav na vseh ravneh in v vseh industrijsko razvitih državah, zlasti v zadnjih petnajstih letih. Države v razvoju in sredozemske partnerske države so prav tako želele posnemati organizacijo po okrožjih, uveljavljeno v številnih evropskih državah, da bi tako pospešile razvoj organiziranosti svojih podjetij.

1.2.

Poleg tega so študije, opravljene na tem področju, poudarile pozitivne vplive okrožij na politiko zaposlovanja in prikazale več več primerov dobre prakse (1) na področju socialne odgovornosti podjetij, ki se je izvajala veliko prej, preden je Komisija objavila svojo zeleno knjigo (2).

1.3.

Medtem so novi gospodarski in socialni dejavniki ter nove mreže znanja spremenili tradicionalne vezi med okrožji ter proizvodne sisteme usmerili proti metaokrožjem (3) in potrebi, da se v mrežo povežejo posamezne gospodarske panoge.

1.4.

Kot poskus sinteze te obsežne teme, mnenje na lastno pobudo obravnava naslednje teme:

1.5.

Cilj predlaganega mnenja na lastno pobudo o novih evropskih mrežah inteligentnih okrožij (4) je:

1.6.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je večkrat poudaril obveznost, ki jo je Evropski svet prevzel, ko si je za osrednji cilj lizbonske strategije postavil, „da Evropa postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju in je sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“.

1.6.1.

Tako sedaj izhajamo iz dejstva, da bi morale strategije rasti bolj kot kdaj prej temeljiti na sposobnosti, da:

1.7.

Več kot štiri leta po uvedbi lizbonske strategije je vsem jasno, da sta doseženi napredek pri uresničitvi njenih ciljev in celosten odgovor na proces, ki ga zagovarja, precej nespodbudna. Celo poročilo o lizbonski strategiji skupine na visoki ravni, ki ji predseduje Wim KOK, ugotavlja, da „vzrok za nespodbudno izvajanje strategije je predvsem v pomanjkanju odločnih političnih ukrepov“, in dodaja, da je „program nalog preobsežen, koordinacija, nekatere prednostne naloge pa so si med seboj nasprotne“  (6) .

1.8.

Med zasedanjem Evropskega sveta v Bruslju 4. in 5. novembra 2004 je imel predsednik Evropske komisije možnost poudariti, da poročilo Koka „daje stvarno, vendar alarmantno oceno o doseženem napredku in kaže, da moramo ukrepati sedaj, da nadoknadimo izgubljeni čas“  (7) . Zlasti je izpostavil potrebo, da se je treba „ponovno osredotočiti na prednostne naloge, spremljati napredek in prevzeti večje odgovornosti, da se omogoči njihovo nadaljevanje“  (8). Odbor je svoje stališče o tem vprašanju prikazal tudi v svojem nedavnem mnenju na lastno pobudo o tej zadevi. (9)

1.9.

Po mnenju Odbora bi moral nov okvir prednostnih nalog lizbonske strategije upoštevati industrijska okrožja in njihov razvoj kot enega ključnih elementov za oblikovanje novih znanj ter predvsem povečati število delovnih mest in izboljšati njihovo kakovost, kar se lahko uresniči z izkoriščanjem širših možnosti, ki jih ponujajo mreže. Te naj bi tudi razvile številne medsebojne vplive med kodificiranim raziskovalnim znanjem in „tihim znanjem“ (10), ki se širi in uresničuje v proizvodnih in distribucijskih sistemih.

1.10.

Spodbujanje pobud na lokalni ravni in možnost njihove vključitve v mrežo, da se dosežejo lizbonski cilji, se zdita nujna, da se na eni strani spodbudi ustanavljanje in razvoj inovativnih podjetij na celotnem ozemlju Unije, zlasti v novih državah članicah, ter na drugi strani povečajo možnosti, da se ta podjetja srečajo in sodelujejo v duhu večje ekonomske in socialne kohezije.

1.11.

Novo „odprto tehnološko okrožje“ omogoča vključevanje vseh subjektov, ki na določenem območju delujejo z nosilci dejavnosti na drugih območjih, in njihovo povezovanje v mrežo.

1.12.

Praktično to pomeni, da so evropske mreže „odprtih tehnoloških okrožij“ bistvene za uresničitev naslednjih ciljev:

1.13.

V trenutnem okviru, za katerega je značilna naraščajoča globalizacija svetovnega gospodarstva, bo razvoj Evrope znanja bistveno vplival na ureditev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter tudi na mednarodno ravnotežje. Ta vpliv lahko pomeni nabavo in uporabo novih tehnologij v bližnji prihodnosti, zaposlitev usposobljenih kadrov na mednarodni ravni in ne nazadnje možnost decentralizirane organizacije proizvodnega in distribucijskega procesa, pri čemer mora ta ostati sklenjen, prožen in bolj kakovosten.

1.14.

V proizvodno-gospodarskem okviru in zlasti v gospodarski stvarnosti okrožij so pojavi globalizacije in skoraj sočasen pojav razvoja omrežnih tehnologij povzročili kratko-, srednje- in dolgoročne spremembe.

1.15.

Obstoječa okrožja so že poudarila dinamiko odpiranja proti novim trgom in podprla nedavne politične spremembe, ki so se med drugim izrazile s pogostejšim premeščanjem proizvodnih dejavnosti, ki so ga spodbudile posebne okoljske razmere v nekaterih državah in ga je podprla naraščajoča stopnja informatizacije.

1.16.

V povprečju je 50 odstotkov proizvodnje v okrožjih Evrope petindvajseterice namenjene tujim trgom. Industrijska struktura okrožja je tako torej že internacionalizirana in njeno referenčno prodajno obzorje postaja vedno bolj mednarodni trg.

1.17.

Potreben je prehod iz internacionalizacije v globalizacijo:

1.18.

Razširitev geografskih meja, ki so jo povzročile gospodarske koristi in omogočila tehnična podpora, je zmanjšala navezanost na ozemeljsko bližino, ki je bila značilna za industrijska okrožja in na katerih je temeljila njihova moč. Zaradi tega so nastala vodilna podjetja, katerih referenčni okviri tržišč z vidika prodaje in dobav so prešli od ozemeljske k navidezni logiki, ki temelji predvsem na strategijah gospodarske rentabilnosti.

1.19.

Trenutno so evropska industrijska okrožja v središču pozornosti, saj gredo skozi občutljivo fazo. Pravzaprav se srečujejo z dvema vrstama težav:

1.20.

Nova oblika konkurenčnih vzorcev na svetovnem trgu prinaša velike spremembe. Nove integrirane platforme in mreže morajo obravnavati teme v zvezi z raziskavami in inovacijami, zasnovo novih proizvodov in proizvodnih postopkov, vodenjem novih, bolj usposobljenih človeških virov in novih materialov, promocijo in trženjem, financami in posojili, logistiko ter spremljanjem trga in storitev za kupce.

1.21.

Na mednarodni ravni so primeri okrožij in lokalnih industrijskih proizvodnih sistemov („clusters“ ang. — grozdi) najbolj zaznamovali severnoameriško celino, kjer so se razmnožili v velikem številu od pacifiške do atlantske obale, na primer od Silicon Valley, industrijskih grozdov v San Diegu do „Route 128“. V Južni Ameriki najdemo okrožja — čeprav v zelo različnih oblikah glede na različne stopnje industrijskega razvoja — v Mehiki (Guadalajara Cluster), Braziliji (Sinos Valley) in Urugvaju (Meat Cluster), medtem ko so v Aziji pomembnejši primeri opaženi v Indiji (Agra Cluster, Tiruppur Cluster, Ludhiana Cluster), Pakistanu (Sialkot Cluster), Južni Koreji (Consumer Microelectronics Assembly Cluster) in Indoneziji (Central Java Cluster). Pojav okrožij je dosegel tudi Afriko: določeno število jih najdemo v več državah podsaharske Afrike.

1.22.

V Evropi so, poleg desetin primerov v Italiji, najpomembnejše francoske (privedle so do ustanovitve kluba „francoskih industrijskih okrožij“ leta 1998) in nemške izkušnje (ki so pripeljale do več kot 50 „Raumordnungsregionen“, še zlasti so pomembne pobude iz Baden-Württemberg). Prav tako pomembne so britanske izkušnje (zlasti Cambridge High-Tech Cluster, Motor Sport Cluster iz Birminghama, škotske izkušnje ali izkušnje drugih območij). V Skandinaviji je bila zelo uspešna nordijska šola, za katero je značilno, da veliko vlogo pripisuje izobraževanju kot ključnemu elementu razvoja, ki ga omogoča bližina. V novih državah članicah lahko pomembne izkušnje najdemo na območjih različnih držav, kot so na primer Češka, Madžarska, Poljska, Slovenija, Malta in baltske države.

2.1.

Za pojav okrožij, ki je tako raznolik, dinamičen in raznovrsten na svetovni ravni, ni lahko zagotoviti enotne opredelitve pojma.

2.2.

Pravzaprav se lahko industrijska okrožja na splošno opredelijo kot homogeni lokalni proizvodni sistemi, za katere je značilno močno združevanje industrijskih podjetij, predvsem malih in srednje velikih, ter višja stopnja specializacije proizvodnje.

2.3.

Končno poročilo izvedenske skupine Evropske komisije — Generalnega direktorata za podjetništvo — o „grozdih in mrežah podjetij“ (12) okrožja opredeljuje kot:

„Skupine neodvisnih podjetij in pridruženih ustanov, ki:

2.3.1.

V zadnjih desetletjih so se okrožja, ki so se pojavila na območjih z gospodarskimi značilnostmi, v katerih spodbujajo ustanavljanje in razvoj proizvodnih dejavnosti v gospodarskih in storitvenih sektorjih, razvila precej avtonomno ter se osredotočila na posebne sektorje, v katerih so dosegla in utrdila izredno pomembne konkurenčne prednosti. Potreba po izpolnjevanju vedno strožjih standardov kakovosti in varnosti je podjetja v okrožjih vodila k usmeritvi v vedno bolj specializirane tržne niše, kot to pričajo njihovi bolj kakovostni proizvodi.

2.4.

Okrožja niso samo skupine podjetij, ki se lahko specializirajo in se nahajajo na določenem ozemlju. Gre za skupine podjetij, ki delujejo po pravilih skupinskih iger: znotraj teh skupin podjetja medsebojno sodelujejo in tekmujejo pri istih projektih, medtem ko je ozemlje, ki ni samo preprosto ozadje, na katerem podjetja delujejo in proizvajajo, resnična infrastruktura za socialno in ekonomsko vključevanje ter vključevanje proizvodnih ciklusov; v bistvu gre za skladišče tradicij na področju proizvodnje in praktičnih znanj.

2.5.

Pospeševanje prenosa informacij in možnost hitrega izkoriščanja celotne ponudbe sta na eni strani olajšala delo podjetij in jih na drugi strani prisilila, da so se prilagodila. Ravnotežje na ravni okrožij se je spremenilo. Pojav novih tehnoloških modelov in nato njihova utrditev sta vključila vse proizvodne organizacije ter vplivala na poklicne profile, organizacijo dela, razvoj delavcev in območja rasti.

2.6.

Vedno pogosteje se okrožja povezujejo in vključujejo v specializirana storitvena središča, šole poklicnega usposabljanja, univerze, tehnološke parke in raziskovalne centre na lokalni ravni. Kakovost končnega proizvoda, ki je ključni dejavnik za preživetje podjetij v okrožju, temelji večinoma na sposobnosti, da ta podjetja optimalno združijo že utrjene tradicije na področju proizvodnje s potrebami po inovacijah in specializaciji, ki jih trg izrazi ali opazi.

2.7.

Internacionalizacija proizvodnje vedno pogosteje zahteva, da si morajo podjetja prizadevati za naložbe v čeznacionalni mreži. Kadar mreža, v kateri nameravajo razvijati svoje konkurenčne prednosti, presega lokalno razsežnost, morajo mala in srednje velika podjetja po zgledu velikih multinacionalk imeti možnost, da lahko računajo na ustrezno tehnološko infrastrukturo, tako da lahko delijo in razvijajo znanja ter odgovorno in motivirano delovno silo.

2.8.

Če naj bi na eni strani naraščajoče povezovanje trgov kaznovalo podjetja, ki so bila navajena delovati na omejenih trgih, pa na drugi strani ponuja velike priložnosti z vidika novih tržnih možnosti, zlasti za vedno bolj dinamična mala in srednje velika podjetja. Večje tehnološke spremembe ne pomenijo nujno dejavnika izbire, ki bi bil naklonjen velikim podjetjem. Pogosto „mrežno gospodarstvo“ („net economy“) omogoča nevtraliziranje dejavnikov, kot sta geografska oddaljenost ali razpoložljivost neodvisne distribucijske mreže, ter tako odpravo številnih elementov, ki so bili zgodovinske pomanjkljivosti malih in srednje velikih podjetij. Vseeno pa morajo imeti možnost, da v celoti izkoristijo priložnosti, ki jim jih zagotavlja tehnološki razvoj, zlasti zaradi podpore centrov za pomoč in storitve.

2.9.

Zaradi medmrežja so delno izginile nekatere geografske omejitve. Nekoč bistvene značilnosti, kot sta hitra izmenjava informacij ali možnost nadzora, zaradi katerih je bilo prej treba skrajšati čas dostave, so sedaj zagotovljene z informacijskimi povezavami.

2.10.

Čeprav je veliko več možnosti in dejavnosti, pa medmrežje ne more nadomestiti medosebnih odnosov. Neposredni stiki, ki temeljijo na znanju in izkušnjah, so trenutno še vedno nenadomestljivi. Odnos zaupanja, ki se razvije med gospodarskimi subjekti, je še vedno nujen, čeprav je medmrežje delno odpravilo geografske razdalje in spremenilo strukturo okrožja, zaradi česar so podjetja v določenem okrožju morala vedno bolj delovati s subjekti zunaj okrožja, pogosto v različnih državah.

3.1.

Tradicionalna industrijska okrožja se vedno bolj združujejo z metaokrožji in se včasih preoblikujejo v njih: v primerjavi s klasičnimi okrožji lahko metaokrožja opredelimo kot integrirane industrijske platforme, v katerih se gospodarski subjekti tehnološkega sektorja širijo, da bi vključili nove centre za obdelavo znanja in uporabne raziskave, ter s preseganjem koncepta ozemeljske pripadnosti razvijajo proizvodne in distribucijske sisteme, ki se opirajo na skupne vrednote in strategije.

3.2.

Metaokrožje omogoča, da v geografsko oddaljenih krajih pride do različnih faz, izbranih na podlagi gospodarskih prednosti in možnosti na lokalni ravni: tako z ohranjanjem stopenj produktivnosti in, zlasti za proizvodna podjetja, jamčenjem kakovosti z „interaktivnim učenjem“, omogoča prehod s pristopa, ki temelji na prilagajanju, na proaktivno logiko.

3.3.

V okviru razvoja proti metaokrožjem mora okrožje vedno bolj delovati kot laboratorij znanja. Politike, ki so potrebne, da se podpre ponovna uveljavitev okrožja v globalnih logikah, morajo izvajati javne, še posebej lokalne in regionalne ustanove, in predvsem podjetja ter morajo temeljiti na človeških virih in sposobnosti za inovacije, v procesu, ki zagotavlja popolno vključenost vodilnih ljudi iz javnega in zasebnega sektorja.

3.4.

Metaokrožja pospešujejo mreže med malimi, srednje velikimi in velikimi podjetji, ki vzajemno delujejo ter vzpostavljajo odnose za sodelovanje in delo z najnaprednejšimi znanstvenimi in tehnološkimi raziskovalnimi centri. Nosilni elementi v tej zvezi so:

3.5.

Na splošno lahko metaokrožje prepoznamo po naslednjih štirih elementih:

3.6.

Proces poznavanja tega pojava, ki bi moral privesti do načrtovanja intervencij za metaokrožja, je prav gotovo še bolj zapleten in večstranski, ne nazadnje, kot je že bilo navedeno v zvezi z opredelitvijo pojma metaokrožij, ker je namen na eksperimentalni podlagi izbrati proizvodna območja odličnosti s pomembnimi že obstoječimi ali možnimi povezavami s svetom raziskav, proizvodnje in inovacij. Razumevanje teh pojavov je vseeno zapleteno, saj je praktična stran skoraj nepreizkušena in statistična slabo dokumentirana.

3.7.

Postopek načrtovanja mora vključevati vse elemente, potrebne za stalno izboljševanje analiz značilnosti metaokrožij:

3.8.

Prehod na sistem, ki ga ureja znanje, prinaša prav tako velike težave v zvezi z upravljanjem:

3.9.

Zdi pa se, da nove strukture storitev, ki imajo vlogo kognitivnega vmesnika med lokalno podlago in svetovnimi mrežami, pridobivajo vedno večji pomen. Gre za rojstvo novih agencij, usmerjenih v potrebe lokalnih podjetij in prvotne mehanizme konkurence ter sodelovanja, ki naj bi spremljale razvoj proizvodnje.

4.1.

Po nekaterih ocenah je bilo v ZDA v drugi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja okoli 380 okrožij/lokalnih proizvodnih sistemov, ki zajemajo širok razpon proizvodnih in storitvenih sektorjev ter predstavljajo 67 % aktivnega prebivalstva in 61 % proizvodnje države (14). Ta okrožja, ki so pogosto nastala zaradi krize regionalne proizvodnje, kot je bilo to v primeru kalifornijskih lokalnih proizvodnih sistemov v San Diegu, ki so se razvili iz preoblikovanja obrambnega sektorja, so uživala koristi osrednje vloge nacionalnih in lokalnih oblasti, ki so začele proces, ki ga je potem nadaljeval zasebni sektor. Tako je v Arizoni vladna komisija na lokalnih univerzah dala pobudo, da se določijo lokalna okrožja, pri čemer je zbrala glavne akterje zasebnega sektorja in tako spodbudila oblikovanje okrožnih organizacij, da bi ocenila njihove priložnosti in pomagala reševati težave vsakega okrožja. Podobne pobude so bile uvedene v drugih ameriških državah, kot so New York, Minnesota, Oklahoma in Oregon.

4.2.

V Kanadi je zvezna vlada v ospredje svoje inovacijske strategije postavila oblikovanje in razvoj industrijskih okrožij, temelječih na znanju in priznanih na mednarodni ravni, in sicer na podlagi opredelitve naložb v raziskave, ki so jih v 27 regijah/mestih države opravile glavne zvezne agencije („Granting Agencies“). Kanada je v inovacijsko strategijo med prednostne cilje zvezne politike v zvezi z inovacijami vključila razvoj najmanj desetih mednarodno priznanih lokalnih tehnoloških proizvodnih sistemov („technology clusters“) do leta 2010. Prisotnost pomembnih raziskovalnih inštitutov, pogosto univerzitetnih, v samem središču industrijskih okrožjih, je zelo pogosta značilnost kanadske izkušnje (15).

4.3.

V Aziji in Južni Ameriki so bili opravljeni zelo raznovrstni poskusi. Okrožja imajo v Indiji in tudi na Kitajskem. V Pakistanu so novi konkurenčni pritiski zaradi liberalizacije trgovine in globalizacije okrepili težnjo po sodelovanju z industrijskimi združenji in storitvami, ki jih ta zagotavljajo, da bi lahko začeli izpolnjevati mednarodno priznane zahteve zagotavljanja kakovosti. V Braziliji in Mehiki so se morala okrožja soočiti z mednarodno cenovno konkurenco zaradi močnega kitajskega prodora na severnoameriški trg. Učinek te konkurence je bil na eni strani spodbuditev izboljšanja vertikalne integracije in na drugi strani razlikovanje samih okrožij.

4.4.

Na Novi Zelandiji so lokalne oblasti sprejele številne pobude za spodbujanje industrijskih okrožij, medtem ko so bili v Avstraliji razviti ukrepi vrste „od spodaj navzgor“, zlasti na pobudo lokalnih oblasti Adelaide, Cairnsa in Hunter Valleyja; ti so omogočili določitev skupin podjetij, oblikovanje dinamike med njimi glede na različne potrebe in v nekaterih primerih pridobitev financiranja vlade za študije, svetovalne in tajniške storitve.

5.1.

V številnih evropskih regijah je industrijska politika, ki je bila do sedaj usmerjena v sektorske politike in pobude, začela svojo pozornost usmerjati tudi na lokalno raven, da bi podprla pogoje, ki so prispevale k uspehu „Made in …“ v svetu. Lokalni proizvodni sistemi so medtem zelo pogosto imeli težave pri iskanju ustreznih odgovorov z vidika organizacije in vodenja: to je odprlo pot novim vrstam podpore, ki ni več usmerjena v posamezno podjetje, ampak v lokalni sistem kot celoto.

5.2.

Lokalne oblasti so se skupaj z univerzami, raziskovalnimi inštituti, podjetniškimi združenji in kreditnimi ustanovami zavezale, da bodo podprle ukrepe, namenjene širjenju inovacij, spodbujanju kakovosti, razvoju trženja lokalnih proizvodov in tudi razvoju sistemskih projektov s pobudami, usmerjenimi v poslovne odnose.

5.3.

Industrijska okrožja, ki so zdaj pravno priznana v različnih evropskih državah (v Italiji, na primer, z zakonom 317/1991), so soglasno opredeljena kot resničen uspeh za različna gospodarstva, in zlasti za italijansko gospodarstvo. Vseeno pa jih ni lahko natančno opredeliti in uradni podatki se ne ujemajo niti glede števila niti glede specializacije.

5.4.

Spodbujanje okrožij je bilo predmet pobud na regionalni ravni v Italiji (zlasti v Piemontu, Lombardiji, Benečiji, Emiliji-Romanji in Toskani), Španiji (zlasti v Kataloniji in Valenciji) in v Nemčiji (glej pobude BioRegio, Exist in InnoRegio). V Franciji je DATAR (16) kot medresorska služba predsednika vlade razvil posebne politike podpore za razvoj lokalnih proizvodnih sistemov, povezanih v Klubu francoskih industrijskih okrožij. Na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem obstajajo številni primeri okrožij.

5.5.

Nordijske države so prav tako razvile svoj lasten pristop v zvezi s politiko okrožij; tako na primer Danska, kjer je metodologija, uporabljena za okrožja, močno vplivala na gospodarsko politiko države, ali Finska, kjer je spodbujanje okrožij vplivalo ne samo na gospodarsko politiko, ampak tudi na politiko v zvezi znanstvenimi raziskavami, tehnologijo in izobraževanjem.

5.6.

V novih državah članicah so bili od leta 2000–2001 odobreni različni programi za razvoj okrožij. Češka je izvedla program Sodelovanje. Na Madžarskem program NFT GVOP predvideva razvoj industrijskih parkov (17) na podlagi pobude, ki izhaja iz NVO (18) Združenje industrijskih parkov. Trenutno je na Madžarskem 165 industrijskih parkov, ki predstavljajo 18 % delovnih mest in 28 % industrijskega izvoza. Med letoma 1997 in 2003 je bilo v madžarske industrijske parke vloženih 46 182 000 evrov (19). Program PGK (20) je se je začel izvajati v zahodni prekodonavski regiji, program Lokalni proizvodni sistemi in povezovanje v mrežo MSP (SME Clustering/Networking) pa na Poljskem. V Sloveniji se je leta 2000 začel izvajati triletni program za razvoj okrožij: vključeval je več kot 500 podjetij in 50 ustanov. V baltskih državah trenutno poteka več kot 130 pilotnih projektov in poskusov. Na Malti so lokalne oblasti uvedle strategijo, namenjeno podpori ključnih okrožij v sektorjih, kot so zdravstvo, oceanografija, informacijska tehnologija, letalstvo in storitve. Pomembni primeri so bili razviti tudi v državah kandidatkah za pristop, kot na primer okrožje Timisoara v Romuniji. V Bolgariji je bilo leta 2001 v okviru programa Phare (sklop „Okrepitev zmogljivosti za pospešen razvoj sektorja MSP v Bolgariji“) opredeljenih pet potencialnih okrožij. Minister za gospodarstvo se je odločil, da je primerno ustanoviti nacionalno agencijo, posebej pristojno za zagotavljanje razvoja teh okrožij.

5.7.

Na Nizozemskem je bila metodologija, ki se uporablja za okrožja, vključena v samo vladno politiko in programe, medtem ko je bila v Avstriji izvedena posebna politika za okrepitev vezi med raziskovalnimi inštituti in zasebnim sektorjem, omejitev regulativnih in upravnih ovir za inovacije, spodbujanje posebnih okrožij in oblikovanje konkurenčnih centrov.

5.8.

Politika za spodbujanje okrožij vsekakor zahteva celostni sistematični pristop, ki upošteva vezi med podjetji, med industrijskimi sektorji in nazadnje med podjetji, ustanovami in lokalnimi oblastmi: v skladu s tem pristopom bi zasebni sektor moral biti gonilna sila za pobude, medtem ko bi javni sektor moral imeti vlogo pospeševalca in katalizatorja.

5.9.

„Sistem okrožij“ je podlaga za različne pojave horizontalne integracije med podjetji, ki segajo od primarnih in sekundarnih vezi ter vezi znotraj verige do pojavov podizvajanja. Ta integracija omogoča ohranitev visoke stopnje prilagodljivosti, zahvaljujoč integrirani proizvodnji, pa tudi izvajanje ekonomije velikega obsega, značilne za velika podjetja. Z razčlenitvijo različnih predelovalnih faz je okrožje sposobno samostojno poskrbeti za vsako fazo proizvodne verige v sektorjih, v katerih deluje, kar omogoča prilagodljivo upravljanje stroškov proizvodnje in boljše prilagajanje potrebam trga.

5.10.

Uspeh, ki ga doživljajo proizvodi okrožij na mednarodnih trgih, je tudi rezultat velike zmogljivosti inovativnosti in stalnega prizadevanja za izboljšanje proizvodov, ki ga spodbujata konkurenca med podjetji okrožja in vzajemno delovanje z univerzami in/ali visokošolskimi ustanovami, prisotnimi na ozemlju. Zaradi teh sinergij so na mednarodni ravni postali konkurenčni tudi sektorji, ki s tehnološkega vidika ponavadi štejejo za manj razvite, kot na primer tekstilni in oblačilni sektor.

5.11.

Dejavniki, ki so se do sedaj upoštevali za določitev kazalnikov morebitne prisotnosti okrožja, so vključevali: gostoto podjetij, raven sektorske specializacije, odstotek zaposlenih v proizvodnem sektorju. Vedno je torej šlo za kvantitativne vrednosti, združljive s ciljem možnosti „objektivnega“ odločanja. Vendar je treba analizirati tudi dejavnike, kot so gospodarski profil, inovacije, ki jih je prinesel proizvod, ali celotna strategija podjetij, ter — in predvsem — element „mreže“. Ta je bistvenega pomena za določitev izvora strukture okrožja in opredelitev prihodnjih adutov metaokrožja z vidika tesne povezave med raziskavami in podjetji.

5.12.

Na ravni Evropske unije lahko številne pobude prispevajo k razvoju evropskih tehnoloških okrožij, čeprav mora prava celostna politika za spodbujanje razvoja mreže inovativnih okrožij še dozoreti. Ta mora biti v skladu s ponovnim zagonom lizbonske strategije, ki jo je 4. in 5. novembra 2004 potrdil Evropski svet, ter z obvezo, da se v razširjen enotni trg čim hitreje vključi ekonomska in socialna struktura malih in srednje velikih podjetij v starih in novih državah članicah.

5.13.

Evropa petnajsterice je izdelala vrsto instrumentov Skupnosti, ki jih je mogoče uporabiti za spodbujanje razvoja in oblikovanja mrež okrožij znanja. Te instrumente najdemo zlasti na področjih regionalne politike, politike raziskav in razvoja, politike inovacij in podjetij, politike informacijske družbe in politike usposabljanja.

5.13.1.

Regionalna politika. Zaradi svojih zelo solidnih proračunskih sredstev politika strukturnih skladov za razvoj in inovacije spodbuja na podlagi inovativnih ukrepov, predvidenih v členu 10 ESRP, program RIS (Strategije regionalne inovativnosti) in ukrepe Skupnosti, kot je Interreg III — razdelek C, ter zlasti razvoj podeželja. Evropski investicijski sklad in Evropska investicijska banka pa prek „Pobude za rast“ predstavljata rešitve, ki jih je mogoče raziskati za inovativen razvoj MSP „v mreži“.

5.13.2.

Evropska politika RTR. Šesti okvirni program za raziskave in razvoj 2002–2006 je pomemben vir možne podpore za razvoj okrožij znanja, zlasti na področjih:

5.13.3.

Po drugi strani akcijski načrt „Več raziskav za Evropo: cilj 3 % BDP“ predvideva vrsto novih ukrepov na nacionalni/evropski ravni. Prav tako bo mogoče razviti pobude za podporo mrež evropskih okrožij znanja na področju aplikacijskih storitev programa Galileo za satelitsko radionavigacijo in določanje položaja.

Kot je bilo zapisano v zadnjih poročilih, zlasti v poročilu o sodelovanju malih podjetij v programu, je dostop teh podjetij naletel na številne težave, zlasti v novih državah članicah. (21)

5.13.4.

Podjetniška politika. V okviru podjetniške in inovacijske politike je treba omeniti zlasti:

5.13.5.

Med ukrepi, katerih vodenje je bilo zaupano GD za podjetništvo, so še zlasti zanimivi ukrepi, namenjeni razvoju mrež okrožij, ter ukrep v korist podjetij in mrež podjetij programa IDAbc. V okviru skupnih ukrepov za trajnostni razvoj, ki jih upravlja GD za okolje, je treba nasprotno opozoriti predvsem na pobude za sodelovanje med industrijskimi okrožji na področju certificiranj EMS-EMAS (sistem za okoljsko ravnanje in presojo „Eco-management and audit scheme“), financiranih na regionalni ravni.

5.13.6.

Politika informacijske družbe. Številne projekte za podporo mrež okrožij je mogoče razviti v okviru programa e-Europe 2005, in zlasti naslednjih programov: e-uprava (e-Government), elektronsko poslovanje (e-Business), elektronsko trgovanje (e-Commerce), e-javna naročila (e-Procurement), širokopasovna omrežja, vključevanje v informacijsko družbo (e-Inclusion) in pobuda „Go digital“.

5.13.7.

Politika izobraževanja in usposabljanja. Z različnimi ukrepi, ki jih predvidevata programa Socrates in Leonardo, je mogoče spodbujati ukrepe usposabljanja za mreže okrožij znanja, prav tako je mogoče oblikovati pobude v okviru programov izobraževanja in usposabljanja (e-Learning) in programa e-Europe 2005.

6.1.

Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2004 je bilo poudarjeno, da: „ukrepi, ki so jih sprejele države članice na ravni Unije, pomenijo samo del ukrepov, potrebnih za uspešno izvajanje lizbonske strategije; izvesti je treba še veliko reform in naložb, ki izhajajo iz pristojnosti držav članic“ (22). Ta usmeritev je bila ponovljena na zasedanju Evropskega sveta 4. in 5. novembra 2004, na katerem Wim KOK predložil svoje poročilo (23).

6.2.

Glavni izzivi so bili opredeljeni na treh temeljnih strateških področjih za rast:

6.2.1.

razvoj inteligentnih nadnacionalnih mrež: uresničiti med drugim z uporabo pobude Skupnosti za rast in dajanjem prednosti naložbam v raziskave, inovacije in vseživljenjsko usposabljanje. Opredelitev in oblikovanje novih poklicnih profilov je drug pomemben element, ki ga spremlja vse večja uporaba instrumentov za sodelovanje v mreži, predvidenih v Šestem okvirnem programu;

6.2.2.

okrepitev konkurenčnosti podjetij na svetovnem trgu in okoljska trajnost: uresničiti med drugim z razvojem širokopasovnih komunikacij in omrežij z visokimi hitrostmi, potrebnih za raziskave in inovacije (Géant), uporabo pilotnih aplikacij programa Galileo in razvojem pobud v okviru programa e-Europe 2005;

6.2.3.

okrepitev „sosedske politike“ (24) v razširjeni Evropi: prizadevati si je treba za vzpostavitev organskih in racionalnih sinergij s sosednjimi državami nove Evrope, da bi vzpostavili območje blaginje in varnosti z izvajanjem mehanizmov sodelovanja v zvezi z občutljivimi temami, kot so upravljanje skupnih meja, nadzor migracijskih tokov in boj proti organiziranemu kriminalu.

6.3.

V vseh državah Unije in zlasti v novih državah članicah je opaziti vse večje zavedanje pomena mrež okrožij in lokalnih industrijskih proizvodnih sistemov („cluster“) kot sredstva za krepitev konkurenčnosti in produktivnosti, izboljšanje politike zaposlovanja in kakovosti zaposlitev ter spodbujanje razvoja malih in srednje velikih podjetij.

6.4.

Po mnenju Odbora bi bilo treba tudi na ravni Unije razviti celostno politiko, ki bi spodbudila oblikovanje evropske platforme za podporo vzpostavitve novih evropskih mrež metaokrožij znanja.

6.5.

EESO je prepričan, da so z vidika svetovnega trga nova metaokrožja znanja pravi instrument uspeha, ker na eni strani malim in srednje velikim podjetjem zagotavljajo boljši dostop do kakovostnega znanja, sodobnih skupnih storitev in novih infrastruktur znanja ter na drugi strani izboljšujejo vodenje podjetij, ozaveščajo delovno silo in jo naredijo zrelejšo.

6.6.

Po mnenju Odbora bi lahko oblikovanje evropske platforme za okrožja zagotovilo skladno, pregledno in lahko dostopno podlago, ki je tako potrebna za mala in srednje velika podjetja, za nove in stare države članice ter za države kandidatke in evropska sosednja območja.

6.7.

Ta evropska platforma za okrožja bi morala biti sposobna usklajevati različne politike različnih generalnih direktoratov, trenutno razpoložljive instrumente in ukrepe Skupnosti.

6.8.

Po mnenju Odbora bi bilo treba za to evropsko platformo nameniti dovolj proračunskih sredstev za vzpostavitev kritične mase, potrebne za podporo posredovanja Unije. Ukrepi, ki bi se usklajevali na podlagi platforme in izvajali po lizbonski strategiji, bi zagotovo lahko prispevali k razvoju MSP, zlasti bogatih s stratificiranim tihim znanjem: ukrep Skupnosti bi moral omogočiti kodifikacijo tega znanja in njegovo preoblikovanje v skupno dediščino ter njegov prenos na evropske mreže.

6.9.

Evropska platforma za okrožja bi morala zagotavljati programski okvir za:

7.1.

Deindustrializacija poteka v vseh razvitih državah, tako da je v EU dodana vrednost terciarnega sektorja že dosegla 70 % skupnega BDP (industrija 22 %, gradbeništvo 5 % in kmetijstvo 3 %) (26). Vendar pa se tega procesa ne sme spodbujati, saj je večina dodane vrednosti storitev namenjena podjetjem ali pa iz njih izhaja (27): 21,6 % za trgovino in promet, 27,2 % za finančne storitve in storitve za podjetja ter 21,6 % za javno upravo (28).

7.1.1.

Politika, sposobna spodbujati in razširjati filozofijo, ki poudarja izkušnje v zvezi z okrožjem, zagotovo lahko omogoči okrožjem celotne razširjene Evrope, da konkurirajo državam, v katerih so stroški dela trenutno nižji, a v njih ni dialoga med različnimi socialnimi partnerji ter so prezrti standardi zdravja in varnosti pri delu.

7.1.2.

Po mnenju EESO gre v bistvu za izboljšanje konkurenčne prednosti, ki je odvisna od pravilne in konkretne uporabe družbeno odgovornih praks v podjetjih (29) in ki spodbuja svet dela na splošno k zavestnemu in odgovornemu proizvajanju, upoštevanju rokov, določitvi „zmerne cene“ (30) in zagotavljanju jamstev v smislu usposobljenosti, točnosti in zanesljivosti poprodajnih storitev.

7.2.

EESO upa, da se bodo našla sredstva, ki bodo omogočila okrepitev vključevanja novih okrožij v mrežo, zlasti v novih državah članicah, da bi spodbudili povpraševanje, ki temelji na pridobljenih informacijah in ki ga usmerja trg.

7.3.

Predvideti bi bilo treba degresivna sredstva (za 3 ali 4 leta), namenjena študijam izvedljivosti, ustanavljanju novih podjetij, financiranju stroškov posredništva, povezanih z mrežo, financiranju okoljske trajnosti in vzpostavitvi laboratorijev za izdelavo testov v zvezi s certificiranjem.

7.4.

Tehnološki okvir in družbeni odnosi se razvijajo zelo hitro in zahtevajo oblikovanje novih poklicnih profilov v kratkem roku (s potrebami, ki jih to predpostavlja v smislu orodij stalnega usposabljanja (31)), in sicer:

7.5.

EESO zaradi svojih lastnih izkušenj v okviru metaokrožij podpira organizacijo predavanj, ki temeljijo na tehnoloških inovacijah, predavanj, na katerih sodelujejo javni in zasebni sektor, industrijski sektor, svet dela, univerze in banke. Temu je mogoče dodati štipendije za financiranje izmenjav med zasebnim in javnim sektorjem ali med podjetji in izobraževalnimi ustanovami.

7.6.

GD za inovacije, kateremu je treba priznati zaslugo za spodbujanje evropskih izkušenj v svetovnem okviru, bi moral bolj podpirati mehanizme za začetek, nadzor in oceno izvajanja tehnoloških predvidevanj ter medokrožnega in nadnacionalnega primerjalnega preverjanja, zato da bi nepretrgoma razširjal kulturno podlago in zbirke podatkov o tekočih spremembah ter instrumente za njihovo merjenje.

7.7.

Da bi zagotovili podporo v zvezi s posojili, ki jih je vedno težko pridobiti ne glede na državo, še zlasti pa v novih državah članicah, bi lahko predvideli oblikovanje centra za stike pod pokroviteljstvom EIS (32), ta pa bi s svojimi jamstvenimi instrumenti, zagotavljal jamstva za kreditne linije, ki jih odobrijo banke, finančne ustanove, konzorciji in zadruge, ki poslujejo s podjetji metaokrožij.

7.8.

Po mnenju EESO je nova mreža znanja idealno mesto za preizkušanje najrazvitejših oblik družbene odgovornosti podjetij, in to prek različnih oblik e-uprave in elektronskega trgovanja ter novih odnosov e-business2business, ki imajo temeljno vlogo v nadnacionalnem razvoju mrež okrožij, s podporo skupnih interoperabilnih mrež IDA-bc (33) in v tesnem sodelovanju s programom e-Europe 2005 (34).

7.9.

Kot še meni EESO, je bistveno, da se Komisija loti oblikovanja skupne nomenklature, ki jo bodo morala uporabljati vsa okrožja, sodelujoča v programih Skupnosti, in interaktivne evropske banke podatkov, ki bo zajemala vsa okrožja po sektorju in po dejavnosti.

7.10.

Prav tako bi bilo treba v GD za podjetništvo oblikovati center Skupnosti za usklajevanje in sodelovanje med okrožji, prisotnimi na območju, in različnimi zadevnimi ustanovami. Ta center bi predvsem lahko izdelal in sproti dopolnjeval vodnike dobre prakse, ki bi jih razširjal na regionalni ravni.

7.11.

Kultura, ki je podlaga za družbeno odgovornost podjetij in ki v podjetju vidi vir za skupnost, je v nasprotju z birokracijo, ki s povečanimi stroški hromi vsako ukrepanje. V tem smislu začetek pobude „Slid“ pomeni instrument za razširitev izkušnje, pridobljene v okviru projektov, povezanih s programom Slim (35), na okrožja.

7.12.

EESO meni, da je prav tako pomembno, da se ustanovi služba za pomoč uporabnikom, ki bo sposobna svetovati in pomagati v zvezi z intelektualno lastnino ter zagotavljati druge storitve v povezavi s stvarnostjo okrožij, ki se vse bolj vključujejo v evropske mreže in svetovni trg.

7.13.

Treba je olajšati sodelovanje okrožij na pred- in konormativni stopnji v projektih tehnološkega razvoja, ki se izvajajo v okviru CEN, CENELEC, ETSI in NORMAPME (36).

7.14.

EESO meni, da je treba v zvezi s Petim večletnim programom za podjetništvo in konkurenčnost podjetij (za obdobje 2007–2013 (37)) opozoriti na razmere in zahteve industrijskih okrožij.

7.15.

Glede na izkušnje, zbrane v zadnjih letih, zlasti po Evropskih svetih v Lizboni, Barceloni in Sevilli, EESO meni, da je primerno oblikovati evropsko platformo za stalen dialog po sektorjih in po dejavnostih, ki bo združevala predstavnike okrožij, javnih oblasti, socialne partnerje in predstavnike finančnih ustanov, raziskovalnih centrov in nevladnih organizacij.

7.15.1.

EESO ocenjuje, da je treba začeti razmišljati o priznanju evropskih mrež metaokrožij znanja v Skupnosti, da bi:

7.15.2.

V tem pogledu EESO meni, da bi bilo koristno na podlagi tega mnenja organizirati javno zaslišanje, na katerem bodo sodelovala okrožja in organizacije iz različnih regij, da bi spodbudili čezmejno sodelovanje in prikazali:

7.15.3.

Evropski konzorcij EOZ bi moral spodbujati podjetništvo, družbeno odgovornost, oblikovanje novih dejavnosti in razvoj stalnega usposabljanja ter čezmejno partnerstvo. Ta konzorcij bi moral izpolnjevati naslednje pogoje:

7.15.4.

Značaj EOZ — EOZ bi moral biti zasebni subject in ne bi smel uporabljati javnih sredstev.

7.15.5.

Pristop — EOZ bi moral izpolnjevati merila, ki urejajo ustanovitev konzorcijev, ki lahko sodelujejo v Šestem okvirnem programu RTR, biti ustanovljen za pet let z možnostjo podaljšanja (39) in biti vpisan v poseben register v okviru platforme EOZ, ki jo ustanovi Komisija.

7.15.6.

Pravni položaj — koordinator EOZ bi moral biti edini priznani pogajalec v odnosih z institucijami Skupnosti, po analogiji s postopkom, ki se uporablja za integrirane projekte in mreže odličnosti v okvirnem programu RTR Skupnosti.

7.16.

Za zaključek EESO meni, da izkušnje, pridobljene z okrožji, ki so danes usmerjene v metaokrožja znanja, zagotavljajo resnično priložnost za:

7.17.

Zaradi tega je treba podpirati in spodbujati razvoj metaokrožij na lokalni, nacionalni in evropski ravni.