31.1.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/12

1.1

Komisija je predstavila predlog uredbe o pravicah oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu, da bi invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo zagotovila enake možnosti v zračnem prevozu kot jih ima ostalo prebivalstvo.

1.2

Komisija meni, da je zračni prevoz eden od orodij integracije in dejavnega vključevanja invalidov v gospodarsko in družbeno življenje.

1.3

Komisija je pobudo obravnavala v okviru nediskriminatorne politike, ki je izrecno potrjena kot splošno načelo v členu 21 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Poleg tega člen 13 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti omogoča Evropski skupnosti boj proti razlikovanju, med drugim na podlagi invalidnosti.

1.4

Namen uredbe je vsem potnikom zagotoviti enake možnosti, ki jih ponuja enotni trg za zračni prevoz.

1.5

Predlog Komisije je prvi predlog zakonodaje Evropske skupnosti, ki izključno obravnava invalide, čeprav bo njegove pozitivne učinke občutilo tudi veliko starejših oseb in potnikov z začasno omejeno mobilnostjo.

1.6

Predlog, katerega cilj je preprečiti nepravično obravnavanje, temelji na nekaterih osnovnih načelih:

1.7

Prostovoljne sporazume, ki so jih v preteklih letih sprejeli letalski prevozniki, je treba upoštevati kot prvi pozitivni korak k preprečevanju nepravičnega obravnavanja in zagotovitvi kakovostne pomoči osebam z omejeno mobilnostjo. Kljub temu se je izkazalo, da ti sporazumi ne zadoščajo in da obstaja potreba po določitvi jasnih pristojnosti in pravil na tem področju.

2.1

Odbor pozdravlja pobudo Komisije in v celoti podpira osnovna načela predloga.

2.2

Uredba jasno prispeva k odstranitvi ovir v zračnem prometu za osebe z omejeno mobilnostjo. Je tudi v povezavi z uredbo o odškodnini in pomoči potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velikih zamud letov (1), ki jo je pred kratkim sprejela EU in ki povečuje pravice potnikov.

2.3

Poleg tega je EESO v preteklih mnenjih (2) zagovarjal potrebo po zakonodaji, ki bi obravnavala ovire, s katerimi se srečujejo invalidi na drugih področjih življenja, ne samo pri delu. Mobilnost je ključno področje za socialno vključenost invalidov.

2.4

EESO obžaluje, da zakonodaja ne vsebuje določb o dostopu invalidov do letališke infrastrukture, vozil za prevoz potnikov in letal. EESO ugotavlja, da se le s takimi ukrepi lahko zagotovijo enake možnosti v zračnem prevozu. EESO poziva Evropsko komisijo, naj predlaga dodatno zakonodajo, da se zagotovi dostopnost do vse nove infrastrukture in opreme za prevoz ter da se zagotovi postopna odstranitev sedanjih ovir.

2.5

Odbor podpira splošni okvir uredbe, zlasti določbo o ustanovitvi enotnega centralnega organa, ki bo upravljal storitve na letališčih, saj je tak sistem najbolj zanesljiv način za zagotovitev transparentnosti ter kakovostne in dosledne pomoči za potnike z omejeno mobilnostjo.

2.6

Odbor kljub temu meni, da je treba nekatere določbe okrepiti, da bi kar najbolje dosegli splošni cilj.

2.7

Odbor tudi vztraja, da je potrebno obsežno posvetovanje z reprezentativnimi organizacijami civilne družbe, da se zagotovijo pravice v sektorju letalskega prevoza vsem državljanom, tudi tistim z omejeno mobilnostjo. Za kakovostno izvajanje uredbe je poleg tega pomembno zagotoviti, da se v okviru Odbora letaliških uporabnikov vzpostavi dialog — tudi o varnostnih standardih — med letališči, ponudniki storitev, letalskimi prevozniki in reprezentativnimi organizacijami invalidov, ki vključujejo osebe z omejeno mobilnostjo.

Odbor pozdravlja dejstvo, da invalidom pomoči ne bo treba plačati, vendar se ne strinja s predlogom v uvodni izjavi 7 osnutka uredbe ES, da naj bi stroške pomoči invalidom enako razdelili med vse potnike. Odbor vztraja pri tem, da si morajo stroške deliti letalski prevozniki, ki uporabljajo letališče, in sicer sorazmerno s številom potnikov, pri katerih posamezni prevoznik poskrbi za prevoz na letališče in nazaj. Nikakor pa se zaradi teh stroškov ne smejo zvišati cene letalskih prevoznin, ki jih plačajo potniki.

2.8

Odbor ugotavlja, da je odstopanje od glavnega načela v členu 3 (preprečevanje zavrnitve prevoza), predvideno v členu 4, ki dovoljuje zavrnitev vkrcanja zaradi varnostnih zahtev, treba dodatno pojasniti, da bi preprečili samovoljno zavrnitev. Postaviti je treba okvir na ravni EU, ki bo natančno določil varnostne zahteve bodisi v prilogi k uredbi bodisi v izvedbeni uredbi. Ta pravila sedaj določajo letalski prevozniki ali zakonodaja in so zato zelo različna in včasih nasprotujoča. Predlog Evropske komisije, da bi bile varnostne zahteve opredeljene v nacionalni zakonodaji, ne bi rešil tega problema. Poleg tega morajo biti informacije o varnostnih zahtevah javno dostopne vsem potnikom, ne samo na zahtevo.

2.9

Odbor tudi ugotavlja pomanjkanje jasne določbe, ki bi letalskega prevoznika zavezovala, da v skladu z uredbo osebi, ki ji je bilo zavrnjeno vkrcanje, povrne stroške ali jo preusmeri na drug let in poskrbi zanj. Ta določba bi bila podobna določbi uredbe o odškodnini in pomoči potnikom v primeru zavrnitve vkrcanja, odpovedi poleta ali velikih zamud letov.

2.10

Odbor tudi poudarja potrebo po okrepitvi določb o obveznosti zagotovitve pomoči iz člena 5. Odgovornost vodstvenega organa letališča bi bilo treba razširiti tudi na potnike, ki so bili prerazporejeni ali prehajajo skozi letališče, če so bili vsaj 24 ur predhodno obveščeni. Sedanje besedilo predloga — si po najboljših močeh prizadeva — ni zadovoljivo. Toda izredne okoliščine, ki niso povezane z vodstvenim organom letališča, se lahko upoštevajo.

2.11

Odbor zagovarja stališče, da morajo vsa evropska letališča postaviti dosledne, visoke standarde za potnike z omejeno mobilnostjo, poleg tistih, ki so navedeni v prilogi I uredbe. Sedanji predlog določa prag pri prometu dveh milijonov potnikov, pri čemer bi bilo veliko število evropskih letališč izvzeto iz te obveznosti. Poleg tega Odbor meni, da morajo tudi majhna letališča, katerih letni promet je manjši od milijona potnikov, vzpostaviti standarde — prilagojene svoji velikosti — na lokalni ravni v tesnem sodelovanju z organizacijami invalidov, ki vključujejo osebe z omejeno mobilnostjo.

2.12

EESO tudi poudarja, da je treba za primere invalidnosti usposobiti in ozavestiti primerno osebje, da se zagotovi ustrezna pomoč za potrebe oseb z omejeno mobilnostjo in kakovost. Uporaba novih tehnologij, kot so kratka sporočila SMS in pozivniki, bi tudi lahko pospešila prehod potnikov z omejeno mobilnostjo (kot na primer slušno prizadetih in slabovidnih oseb).

2.13

Upoštevati je treba potrebo po enostavnem postopku za obveščanje o pomoči, ki bi moralo biti brezplačno. Potrebni podatki se praviloma zabeležijo ob rezervaciji vozovnic in se posredujejo letalskim prevoznikom. Zato je nujno potreben zanesljiv prenos informacij od letalskih prevoznikov do letališč, da bi zagotovili kar najbolj kakovostne storitve. Ko potnik sporoči potrebo po pomoči, bi moral prejeti potrditveno kodo. Poleg tega morajo v primeru spora letalski prevozniki in/ali organizator potovanj, odgovoren za rezervacijo, zagotoviti dokaz o obvestilu.

2.14

Poleg tega bi bilo treba v postopku obveščanja upoštevati tudi zahteve dostopnosti za invalide. Na voljo bi morali biti alternativni načini obveščanja, preko telefona in interneta. Internetne strani bi morale biti v skladu z zahtevami WAI (3), telefonsko obveščanje pa bi moralo biti brezplačno.

2.15

EESO tudi meni, da je treba v besedilo uredbe vnesti sklic na direktivo 95/46/ES o zaščiti posameznikov v zvezi z obdelavo in prostim pretokom osebnih podatkov, da se zagotovi spoštovanje zasebnosti, da bodo zahtevane informacije uporabljene zgolj za namene izpolnjevanja obveznosti pomoči, ki so navedene v uredbi, in da ne bodo uporabljene v škodo potnika, ki zahteva storitev.

2.16

Odbor izraža zaskrbljenost, da določitev različnih organov, ki bodo odgovorni za obravnavo pritožb, na ravni držav članic lahko prepreči učinkovit postopek v primeru kršitev in dostop za potnike. EESO poudarja potrebo po lahko dostopnem organu, ki bo sprejemal pritožbe, spremljal izvajanje uredbe in njeno uresničevanje. EESO meni, da bi bil lahko v vsaki državi članici en sam organ odgovoren za te zadeve, s čimer se zagotovi manj kompleksen sistem kot je predviden v sedanjem predlogu. Glede na internacionalizacijo letalskega prometa in vedno večje število potnikov, ki potujejo med državami, ki niso države njihovega stalnega prebivališča, EESO meni, da bi bilo primerno ustanoviti organ na ravni EU.

2.17

EESO se zavzema za to, da bi bile osebe z omejeno mobilnostjo upravičene do polne odškodnine v primeru poškodovanja ali izgube pripomočkov, ki jim omogočajo mobilnost. Treba je ustrezno upoštevati, kako pomembne so posledice za mobilnost, samostojnost in varnost potnika. EESO tudi meni, da bi morali biti letalski prevozniki odgovorni za oskrbo pripomočkov za mobilnost na letališču, s čimer bi zagotovili skladnost z mednarodnim okvirom o odgovornosti letalskega prevoznika, ki je določen v Montrealski konvenciji.

2.18

Odbor želi tudi poudariti potrebo, da se v uredbi jasno določi odgovornost v primeru nesreče ali slabe oskrbe potnikov, ki potrebujejo pomoč bodisi na letališču bodisi ob vkrcanju na letalo, v skladu z Varšavsko konvencijo, kot jo spreminjata Haaška in Montrealska konvencija (4).

2.19

EESO želi izpostaviti tudi nekaj vprašanj v zvezi s pomočjo na letalih. EESO predlaga črtanje predlagane omejitve za prevoz psov vodnikov na pet ur, ker ta omejitev v praksi ne obstaja. Uredba bi tudi morala vsebovati zahtevo, da prevozniki obveščajo potnike o omejitvah prevoza pripomočkov, ki omogočajo mobilnost, na letalih. Določbe o dostopnosti informacij o letih je treba razširiti na varnostne ukrepe.

2.20

EESO izraža zaskrbljenost, da uredba ne obravnava vseh ovir v letalskem prevozu. Zlasti je pomembno, da so vsa nova letališča dostopna osebam z omejeno mobilnostjo in da vsa letališča postopoma odpravijo ovire, ki onemogočajo enak dostop vsem državljanom.

2.21

Poleg tega EESO priporoča letalskim prevoznikom, da pri nakupu ali najemu novih letal izberejo tiste, ki ustrezajo standardom dostopnosti.

3.1

EESO trdno podpira predlog, a priporoča številne spremembe, ki so podrobneje predstavljene v drugem delu, da se zagotovi večja doslednost in učinkovitost, kadar je treba zagotoviti enake možnosti za potnike invalide in potnike z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu.