8.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 221/35

1.1

Sprejetje okvirne direktive o vodah (1) velja za mejnik vodne politike, ne le ker je vpeljala usklajen pristop k različnim situacijam, pred katerimi se znajdejo naše sladke vode in morja, temveč ker je vzpostavila učinkovito metodo za ocenjevanje kakovosti teh voda in centraliziran organizacijski sistem, ki omogoča enotno obravnavo posameznega porečja, ne glede na različne organe, ki so pristojni za posamezna območja vzdolž porečja. Nadalje je Komisija okvirno direktivo o vodah dopolnila s pravnimi sredstvi (2) in drugimi določbami (3), tako da bo vodna politika EU usmerjena v varstvo naših rekih in morij.

1.2

Nerazumljivo pa je, da okvirna direktiva o vodah ne omenja nekaterih vidikov, ki so izredno pomembni za kakovost porečij, kot je na primer vprašanje poplav. Poplave so povsem naravni pojavi, kljub temu pa človek lahko deloma močno vpliva na njihove posledice. Mnoge katastrofalne učinke je mogoče zmanjšati z ustrezno politiko izkoriščanja in varstva rek in porečij. To bi zahtevalo predvsem gradnjo vodne infrastrukture, tako da se realistično — ne le formalno — upošteva ekološki vpliv, ne da bi bilo pri tem treba spremeniti naravno dinamiko, in da se ohranijo interesi smiselnega izkoriščanja vodnih virov.

1.3

Tveganja poplav se v EU povečujejo, poglavitna razloga za to sta dva: prvič, učinki klimatskih sprememb, ki bi utegnili pripeljati do pogostejšega hudourniškega deževja in dviga morske gladine kot posledice segrevanja atmosfere. Drugi dejavnik je vpliv človekove dejavnosti, kot so gradbena dela na rekah in projekti za preusmeritev in regulacijo rečnih tokov ter gradnja pristanišč brez ukrepov za ocenjevanje in morebitno sanacijo ekoloških posledic. Naslednji človeški dejavnik je povečano širjenje puščave na našem kontinentu, za kar je krivo pretirano izsekavanje gozdov, požari in druge dejavnosti, ki niso v skladu z naravo. Skratka, tveganja poplav so vedno večja in so posledica netrajnostnega ravnanja. Ta tveganja je mogoče zmanjšati s sprejetjem modelov za gospodarski, socialni in ekološki razvoj.

1.3.1

Poplavljanje področij, kjer je razširjena industrija, intenzivno kmetijstvo in reja živine, povzroči širjenje snovi in proizvodov, ki v normalnih okoliščinah ne ogrožajo kakovosti vode, temveč postanejo nevarni onesnaževalci šele kot posledica poplav in lahko vplivajo na zdravje ljudi in na ekosisteme.

1.4

EESO opozarja na dejstvo, da je v obdobju med leti 1998 in 2002 Evropa utrpela več kot sto hudih poplav, med drugimi tudi katastrofalne poplave reke Donave in Labe leta 2002. Od leta 1998 dalje je v poplavah umrlo okrog 700 ljudi, povzročile so selitev približno pol milijona ljudi ter najmanj 25 milijard evrov gospodarske izgube na področju zavarovanj. (4)

1.5

Komisija se tega zaveda in je Svetu ministrov za okolje v juliju 2004 podala predlog ukrepov za zaščito pred poplavami na evropski ravni, z namenom doseči usklajeno delovanje na področju tveganj poplav in tako izboljšati zaščito pred njimi. Države članice bodo morale sodelovati pri pripravi zemljevidov tveganih območij in načrtov upravljanja tveganj poplav za vsa porečja in obalna območja, Komisija pa bo morala skrbeti za usklajevanje informacij med državami ter širjenje najboljših praks na tem področju.

1.6

Nazadnje je treba dodati, da kljub temu, da se je teh dejavnosti treba lotiti v smislu vodne politike Skupnosti, to vprašanje zadeva tudi druge evropske politike, kot so kmetijstvo, okolje, civilna zaščita, prevozi itd. Nadalje obstaja izredno daljnosežen pravni problem v zvezi z upravljanjem poplavnih območij, ki zadeva vse te politike: razmejitev in opredelitev javne sfere, ki se jo zajame za varstvo rečnih obrežij in obalnih območij, tako da ni predmet večjih sprememb s strani oblasti, ki so izključno politično motivirane in vplivajo na druge pristojnosti upravljanja voda in načrtov v zvezi s tveganjem poplav. Razmejitev zaščitenih območij bi poenostavila sprejemanje ukrepov za preprečevanje poplav.

2.1

Vsebino sporočila je mogoče razdeliti v naslednje tri naslove:

2.2

Cilj obvladovanja tveganja poplav je zmanjšanje verjetnosti poplav in njihovega učinka. Zato se predlaga, da načrti za obvladovanje tveganja poplav vključujejo naslednje elemente:

2.3

V zvezi z dejavnostmi, ki že potekajo, in prihodnjimi pobudami za zmanjšanje učinkov poplav, so predlagane tri ravni delovanja.

2.3.1

Na evropski ravni je delovanje usmerjeno v uporabo sedanjih ukrepov in politik za preprečevanje in zmanjšanje posledic poplav. V okviru politike raziskav je bil zastavljen cilj, da se za izboljšanje integrirane analize tveganja poplav in metodologije upravljanja uporabijo raziskovalni projekti, kot je FLOODsite. S pomočjo strukturnih skladov, zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj, je mogoče izboljšati tehnološke raziskave in razvoj infrastrukture. (5) Projekt IRMA (INTERREG Rhine-Meuse Activities) je primer čezmejnega pristopa k obvladovanju poplav.

2.3.1.1

Tudi na evropski ravni je bilo predlagano, da se v okviru SKP določijo območja, na katerih bi se gozdarske in druge kmetijske dejavnosti uporabile kot sredstva za varstvo površin. Podoben je tudi namen, da se okoljsko politiko upošteva pri okvirni direktivi o vodah, tako da se obvladovanje tveganja poplav vključi v načrtovanje porečij. Nadalje naj za nujne primere ostane Solidarnostni sklad, ustanovljen ob obširnih poplavah v srednji Evropi leta 2002.

2.3.2

V zvezi vlogo držav članic je treba poudariti, da so se na izziv poplav odzvale s pripravo uradnih in zakonitih smernic, predvsem v državah, ki jih taki pojavi najbolj prizadenejo. Obstajajo načrti in strategije za varstvo pred poplavami, pripravljeni so bili zemljevidi območij, ki jih pogoste poplave najbolj ogrožajo.

2.3.3

Z ustanovitvijo organov, ki bodo zagotovili usklajen pristop k upravljanju porečja, so bili uvedeni ukrepi za mednarodno sodelovanje na čezmejnih rekah, predvsem v srednji Evropi.

2.4

Skupni akcijski program EU vsebuje značilnosti, ki so bistvene za vzpostavitev ukrepov za preprečevanje in zmanjšanje učinkov poplav. Najbolj opazne so izboljšanje uskladitve med organi s pomočjo načrtovanja upravljanja porečij in obalnih območij, priprava zemljevidov poplavnih območij kot orodje za načrtovanje in izmenjava najboljše prakse.

2.4.1

Da bi ta program uspel, morajo države članice, Komisija in druge zainteresirane stranke sodelovati ter izpolniti svoje naloge in obveznosti na področju preprečevanja tveganja poplav.

2.4.2

Težko je predvideti ceno skupnih ukrepov. Ne glede na strošek pa so kvalitativne koristi zmanjševanja tveganja poplav za evropske državljane zelo velike, tako za njihovo imetje, prizadete ljudi in območja.

2.5

V prilogi so navedene smernice za razvoj in izvajanje načrtov za obvladovanje tveganja poplav in pripravo zemljevidov ogroženih območij; to je pomembno za zagotavljanje enotnega pristopa k dosegi ciljev iz programa.

3.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije, katerega cilj je izboljšanje in usklajevanje sedanjih sistemov za preprečevanje v mnogih državah članicah, da bi se zmanjšali učinki poplavljanja. Kljub temu je treba najprej natančneje oceniti problem, da se sprejmejo ustrezni ukrepi, predvsem za najbolj učinkovite preprečevalne dejavnosti, s pomočjo katerih bi se bilo mogoče izogniti velikemu delu škode, ki jo povzročijo poplave. Nadalje je treba opredeliti nekatere temeljne koncepte, ki niso navedeni v predlogu, tako da se bo mogoče na kar se da usklajen način dogovoriti o ukrepih, predlaganih za upravljanje načrtovanja in pripravo zemljevidov ogroženih območij.

3.2

Poplave so naravni pojavi, vezani na normalno delovanje rečnih in obalnih sistemov, kar pomeni, da je geološki časovni razpon večji od tistega, ki ga običajno uporabljamo pri vodenju, naprimer, gospodarskega načrtovanja, urejanja prostora itd. Obdobje „ponovitve“ zato pomeni, da:

Koncepti, ki se uporabljajo v hidrološkem načrtovanju, upoštevajo naslednje:

3.3

Resnost poplav je odvisna od naseljenosti in izkoriščanja poplavnih območij ter človekovih dejavnosti, ki vplivajo na normalno delovanje teh vodnih sistemov in bistveno spremenijo rečno in obalno okolje. Take dejavnosti povečajo tveganje za nastanek nenormalnih okoliščin, ki so izredno škodljive za človeka in njegovo imetje. EESO je mnenja, da naslednji dejavniki stopnjujejo resnost in razsežnost poplav:

3.4

Vedno večje tveganje poplav kot posledica spreminjajočih se naravnih dejavnikov, zlasti podnebnih sprememb, zahteva veliko raziskav, da bi ugotovili, kako lahko spremembe vplivajo na rečno in obalno dinamiko ter s tem, med drugim, na poplavno ogrožena območja in na intervale ponovitev.

3.5

Vedno večje tveganje zaradi človeških dejavnikov, kot je izkoriščanje površin in gostota prebivalstva na teh območjih, je mogoče in ga je treba spremeniti z dejavnim načrtovanjem politike za dosego trajnostne rabe poplavnih območij ter za zmanjšanje tveganja.

4.1

EESO se strinja, da je obvladovanje tveganja poplav namenjeno zmanjšanju verjetnosti in/ali učinkov poplav, ponavadi s pomočjo postopka, ki vsebuje cilje preprečevanja, varstva, informiranja itd., kot je poudarila Komisija. Kljub temu je prav, da se razvrsti dejavnosti in ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti, ter merila za pravilno izbiro v posameznih primerih. Uporabiti je mogoče naslednje preprečevalne ukrepe:

4.2

EESO predlaga Komisiji, da pri načrtovanju obvladovanja tveganja poplav uporabi naslednja načela in ukrepe:

V tem smislu je treba upoštevati načelo dolgoročnega strateškega načrtovanja, tj. ne le upoštevati napovedane spremembe, kot je določeno v sporočilu Komisije, temveč je bistveno, da se jih, kadar je mogoče domnevati, da bo sedanja raven tveganja ostala ista ali bo celo narasla, tudi spremeni.

4.3

Treba bi bilo določiti ustrezne smernice in merila za izbor primernih ukrepov za izboljšanje varstva pred poplavami:

4.4

Izkušnje z obvladovanjem tveganja v različnih delih sveta, predvsem od 70. let, so pokazale, da glavne težave pri vzpostavljanju preprečevalnih ukrepov ni tehnološke narave in jih ni mogoče rešiti le z zemljevidi ogroženih območij in nevarnosti. V ZDA na primer ima vojaška enota Army Corps of Engineers 20.000 zemljevidov ogroženih območij, le malo lokalnih organov pa jih uporablja, kadar pa jih dejansko uporabijo, izberejo gradbene dejavnosti (kot je gradnja kanalov, jezov in nasipov), ki pa pogosto ne ustreza nadzoru poplav in ne prepreči večjega dela škode, ki bi se ji sicer bilo mogoče izogniti, ker imajo organi in širša javnost napačen vtis varnosti.

4.5

Poudariti je treba, da so taki ukrepi v EU, v osnovi gradnja jezov in kanalov, katerih uporabnost je omejena, prav tisti, ki jih financirajo strukturni skladi (ESRR in kohezijski skladi). Za preprečevalne ukrepe, gradbene ali druge, pa je na splošno na voljo manj sredstev. EESO zato meni, da je treba oceniti potrebo po ustanovitvi posebnega sklada za ta akcijski program. Če ne, pa je treba pripraviti smernice, da se te dejavnosti vključijo v druge programe, ki jih financira Komisija.

4.6

V vsakem primeru pa takšni gradbeni ukrepi niso dovolj za preprečitev poplav ali varstvo poplavnih območij. Smiselni so le, če so del širšega pristopa, v katerih se upošteva tudi načrtovanje izkoriščanja površin, prevozov (ceste, železnice itd.), vzdrževanje poplavnih drenažnih kanalov ter varstvo področij in ekosistemov, ki uravnavajo naravni odtok. Zato bi bilo primerno, da se smernice iz priloge sporočila v prihodnje oblikujejo bolj natančno in se dopolnijo tudi z načeli metodologije ali dobre prakse za pripravo osnutkov teh načrtov.

4.7

Vključevanje načrtov za obvladovanje poplav v načrte za upravljanje iz okvirne direktive o vodah je velikega pomena, da se zagotovi potrebno načrtovanje dejavnosti vzdolž celotnega porečja ter da so ukrepi in dejavnosti, ki so se jih lotili pristojni organi na različnih ravneh (lokalni, državni ali čezmejni), združljivi in primerno usklajeni. Vzpostaviti je treba biti merila in določbe, ki bodo v okviru direktive zagotovili ustrezno integracijo obeh okvirov načrtovanja, ki sta sicer združljiva, vendar različna. Te elemente je treba podrobneje obravnavati pri nadaljnjem razvijanju smernic, priloženih predlogu Komisije.

4.8

Vključevanje obvladovanja poplav v okvirno direktivo o vodah v bistvu zahteva:

4.9

Pomembni vidiki obvladovanja tveganja poplav, povezani z načrtovanjem na osnovi okvirne direktive o vodah:

5.1

EESO meni, da mora kakršna koli dejavnost preprečevanja, varstva ali zmanjšanja učinka poplav vsebovati metodologijo in instrumente iz okvirne direktive o vodah, predvsem načrtovanje porečja, ki omogoča uravnavanje vseh dejavnosti v zvezi z upravljanjem kopenskih vodnih poti in obalnih območij. EESO meni, da je zato treba vsebino sporočila in tukajšnje pripombe vključiti v direktivo Skupnosti, ki bi pomagala uskladiti načrtovanje obvladovanja tveganja z značilnostmi porečja, in načrtovanje prilagodila posebnim okoliščinam naših rek in obalnih območij.

5.2

Za primerno vključitev teh vidikov je treba:

5.3

Obvladovanje tveganja in pripravljanje zemljevidov, kot je določeno v prilogah k predlaganemu sporočilu, je treba razširiti, tako da bo mogoče pripraviti jasno razvrstitev dejavnosti in ukrepov, pri tem pa upoštevati najbolj prednostne ukrepe in take, ki najbolj ustrezajo razpoložljivim finančnim sredstvom, ter meril, ki jih je treba izpolniti, da se bodo zmanjšali stroški in povečale koristi za ljudi in njihovo imetje. Najpomembnejši cilj je uskladiti naravno delovanje kopenskih vodnih poti in obalnih sistemov s človekovimi dejavnostmi, skratka, doseči integrirano in trajnostno dejavnost na poplavnih območjih.

5.4

Nazadnje EESO meni, da so najpomembnejši vidiki obvladovanja tveganja poplav, ki zadevajo načrtovanje v skladu z okvirno direktivo o vodah, opredelitve tveganja, opozarjanja in nujnih primerov, ki jih je treba uporabiti, ko ti pojavi nastopijo. Razen tega je pomembno, da se ne izgubi pregled nad drugimi ukrepi Skupnosti za multidisciplinarne raziskave in sodelovanje, ki so usmerjeni zlasti v zmanjšanje škode, nastale zaradi poplav, za omogočanje zavarovanja pred škodo in zmanjšanje gospodarske izgube prizadetih na najnižjo možno raven ter predvsem za opreznost in nadzor varnosti infrastrukturnih projektov na kopenskih vodnih poteh in obalnih sistemih.