24.2.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 46/1

1.

Izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj sta dandanes pomembnejša kot kdaj koli prej. Prizadevanja za izkoreninjenje revščine so del sveta, ki je vedno bolj globaliziran in medsebojno odvisen; takšno stanje je ustvarilo nove priložnosti, hkrati pa tudi nove izzive.

Boj proti revščini v svetu ni zgolj moralna dolžnost, temveč bo pripomogel tudi k izgradnji bolj stabilnega, uspešnega in pravičnega sveta, ki živi v miru in je odraz medsebojne odvisnosti med bogatejšimi in revnejšimi državami. Ne bomo dovolili, da bi v takšnem svetu zaradi revščine vsako uro umrlo 1 200 otrok, in ne bomo mirno gledali, ko se v njem z manj kot enim dolarjem na dan milijarda ljudi bori za preživetje, HIV/AIDS, tuberkuloza in malarija pa vsako leto terjajo življenja več kot 6 milijonov ljudi. Razvojna politika je v središču odnosov EU (1) z vsemi državami v razvoju (2).

2.

Pristojnosti za razvojno sodelovanje si delijo Evropska skupnost (3) in države članice. Politika Skupnosti na področju razvojnega sodelovanja dopolnjuje politike držav članic. Države v razvoju so v prvi vrsti same odgovorne za lastni razvoj. Vendar so vpletene tudi razvite države. EU je tako na ravni držav članic kot na ravni Skupnosti zavezana k izpolnjevanju svojih obveznosti. EU je spričo medsebojnega delovanja njenih članic močna gonilna sila v smislu pozitivnih sprememb. EU daje več kot polovico svetovne pomoči in je odločena, da bo to pomoč povečala, tudi v smislu kakovosti in učinkovitosti. Poleg tega je EU najpomembnejši gospodarski in trgovinski partner držav v razvoju, saj jim – zlasti pa najmanj razvitimi državam – ponuja posebne trgovinske ugodnosti.

3.

Osnovna načela, temeljne vrednote in razvojni cilji, dogovorjeni na večstranski ravni, zavezujejo tako države članice kot Skupnost. Naša prizadevanja za koordinacijo in usklajevanje morajo prispevati k povečanju učinkovitosti pomoči. V ta namen in na podlagi napredka, ki je bil dosežen v zadnjih nekaj letih, je v „Evropskem soglasju o razvoju“ prvič podana skupna vizija, ki usmerja ukrepe EU na področju razvojnega sodelovanja tako na ravni držav članic kot na ravni Skupnosti. Ta skupna vizija je zajeta v prvem delu Izjave; v drugem delu pa je predstavljena razvojna politika Evropske skupnosti kot vodilo za uresničevanje te vizije na ravni Skupnosti in v njem so podrobno opisane prednostne naloge za dejanske ukrepe na ravni Skupnosti.

4.

O evropskem soglasju o razvoju so se dogovorili Svet in predstavniki vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropska komisija in Parlament.

5.

Poglavitni in osnovni cilj razvojnega sodelovanja EU je izkoreninjenje revščine v okviru trajnostnega razvoja, vključno z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja.

6.

Med osem razvojnih ciljev tisočletja spada naslednje: odpraviti skrajno revščino in lakoto; zagotoviti osnovno izobraževanje za vse; spodbuditi enakost med spoloma in neodvisnost žensk; zmanjšati smrtnost otrok; izboljšati zdravje mater; bojevati se proti HIV/AIDS, malariji in drugim boleznim; zagotoviti trajnostni razvoj okolja in uvesti svetovno partnerstvo za razvoj.

7.

Potrjujemo, da je razvoj sam po sebi osrednji cilj in da zajema trajnostni razvoj dobro upravljanje, človekove pravice ter politične, socialne, gospodarske in okoljske vidike.

8.

EU je odločena pomagati pri doseganju teh ciljev in razvojnih ciljev, kakor je bilo dogovorjeno v okviru pomembnih konferenc in vrhov Združenih narodov (5).

9.

Potrjujemo zavezanost k spodbujanju skladnosti politik za razvoj, ob zagotovitvi, da bo EU upoštevala cilje razvojnega sodelovanja pri vseh politikah, ki jih izvaja in bi utegnile vplivati na države v razvoju, in da bodo te politike podpirale razvojne cilje.

10.

Razvojna pomoč bo še nadalje podpirala revne ljudi v državah v razvoju, vključno v državah z nižjim in srednjim prihodkom. EU bo pri nudenju podpore še naprej dajala prednost najmanj razvitim državam in drugim državam z nizkim prihodkom, da bi se dosegel bolj uravnotežen globalni razvoj, zavedajoč se koristi, ki nastanejo, če so dejavnosti pomoči posameznih držav članic osredotočene na območja in v regije, kjer imajo primerjalne prednosti in lahko najbolje prispevajo k boju proti revščini.

11.

Revščina zadeva vsa področja, v katerih so ljudje obeh spolov prikrajšani in nanje v različnih družbah in lokalnih okoliščinah gledajo kot na nesposobne. Temeljni vidiki revščine se tičejo gospodarskih, človeških, političnih, socialno-kulturnih sposobnosti in sposobnosti samozaščite. Revščina je vezana na sposobnost človeka zagotoviti si prehrano in varnost preskrbe s hrano, zdravje, šolanje, pravice, možnost biti slišan, človekovo varnost, zlasti kar zadeva revne, dostojanstvo in spodobno delo. Boj proti revščini bo torej uspešen samo, če bo vlaganje v ljudi (predvsem v zdravstvo in izobraževanje ter HIV/AIDS) enakovredno vlaganju v varstvo naravnih virov (gozdov, vodnih, morskih virov in tal) za zagotovitev preživetja na podeželju in naložbam pri ustvarjanju bogastva (s poudarkom na vprašanjih, kot so podjetništvo, ustvarjanje delovnih mest, dostop do posojil, premoženjske pravice in infrastruktura). Neodvisnost žensk je ključnega pomena za celoten razvoj, enakost med spoloma pa mora biti osrednji del vseh političnih strategij.

12.

Načrt o razvojnih ciljih tisočletja ter gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti izkoreninjenja revščine v okviru trajnostnega razvoja zajemajo vrsto razvojnih dejavnosti — od demokratičnega upravljanja do političnih, gospodarskih in socialnih reform, preprečevanja konfliktov, socialne pravičnosti, spodbujanja človekovih pravic in pravičnega dostopa do javnih storitev, izobraževanja, kulture, zdravstva, zlasti kar zadeva spolno in reproduktivno zdravje ter z njim povezane pravice, kakor je podano v agendi Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (International Conference on Population and Development, ICPD) iz Kaira, zajeti so tudi okolje in trajnostno upravljanje naravnih virov, gospodarska rast za dobrobit revnih, razvoj in trgovina, migracije in razvoj, varnost preskrbe s hrano, pravice otrok, enakost med spoloma ter spodbujanje socialne kohezije in spodobnega dela.

13.

Partnerstvo in dialog EU s tretjimi državami bosta spodbujala skupne vrednote, kot so: spoštovanje človekovih pravic, temeljne svoboščine, mir, demokracija, dobro upravljanje, enakost med spoloma, načelo pravne države, solidarnost in pravičnost. EU je trdno zavezana k smotrnemu multilateralizmu, v skladu s katerim si odgovornost za razvoj delijo vsi narodi sveta.

14.

EU je zavezana načelu, da države partnerice prevzamejo odgovornost za razvojne strategije in programe. Države v razvoju so v prvi vrsti same odgovorne za ustvarjanje domačega okolja, v katerem bo mogoče aktivirati lastna sredstva, vključno z vodenjem usklajenih in učinkovitih politik. Ta načela bodo omogočila prilagojeno pomoč, ki se bo odzivala na posebne potrebe države upravičenke.

15.

EU in države v razvoju imajo enake obveznosti in so v enaki meri odgovorne za svoja skupna prizadevanja v okviru partnerstev. EU bo podpirala strategije za zmanjševanje revščine, za razvoj in reforme držav partneric, ki so osredotočene na razvojne cilje tisočletja, hkrati pa se bo prilagodila sistemom in postopkom teh držav. Kazalniki napredka in redno vrednotenje pomoči so ključnega pomena za boljše usmerjanje pomoči EU.

16.

EU priznava bistveno vlogo nadzornika, ki jo imajo demokratično izvoljeni predstavniki državljanov. Zatorej spodbuja povečano udeležbo nacionalnih zborov, parlamentov in lokalnih organov.

17.

Politični dialog predstavlja pomemben način za pospeševanje razvojnih ciljev. V okviru političnega dialoga med državami članicami in institucijami Evropske unije, tj. Svetom, Komisijo in Parlamentom, v okviru njihovih posameznih pristojnosti, se bo redno preučevalo spoštovanje načel dobrega upravljanja, človekovih pravic, demokratičnih načel in načela pravne države, da se oblikuje skupno razumevanje in opredelijo podporni ukrepi. Ta dialog zajema pomemben preventiven vidik in njegov namen je zagotoviti uveljavljanje teh načel. Prav tako bo ta dialog obravnaval boj proti korupciji, nezakoniti migraciji in trgovini z ljudmi.

18.

EU podpira množično udeležbo vseh zainteresiranih strani v razvoju države in spodbuja vse dele družbe k sodelovanju. Zlasti civilna družba, vključno z gospodarskimi in socialnimi partnerji, kot so sindikalne organizacije, organizacije delodajalcev in zasebni sektor, nevladne organizacije in drugi nevladni akterji držav partneric, imajo ključno vlogo pri spodbujanju demokracije, socialne pravičnosti in človekovih pravic. EU bo okrepila svojo podporo za povečanje zmogljivosti nevladnih akterjev, da postane njihov glas v razvojnem procesu močnejši in da napreduje politični, socialni in ekonomski dialog. Obenem bo upoštevana pomembna vloga evropske civilne družbe; v ta namen bo EU posebej pozorna na izobraževanje o razvoju in osveščanje državljanov EU.

19.

Spodbujanje enakosti med spoloma in pravic žensk ni zgolj nujnost sama po sebi, temveč je tudi temeljna človekova pravica in stvar socialne pravičnosti ter pripomore k doseganju vseh razvojnih ciljev tisočletja in k izvajanju pekinških izhodišč za ukrepanje, akcijskega programa iz Kaira in Konvencije o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk. EU bo torej v vse svoje politike in postopke v zvezi z odnosi z državami v razvoju kot izrazito komponento vključila enakost med spoloma.

20.

EU bo izboljšala odziv na težavna partnerstva in ranljive države, v katerih živi tretjina revnih na svetu. EU bo okrepila prizadevanja za preprečevanje konfliktov (6), na podlagi upravnih reform, načela pravne države, protikorupcijskih ukrepov in vzpostavitve trajnih državnih ustanov, ki jim bodo pomagali pri opravljanju vrste osnovnih funkcij in izpolnjevanju potreb njihovih državljanov, pa bo podpirala preprečevanje ranljivosti držav. EU bo delovala prek državnih sistemov in strategij, da bo, kjer bo mogoče, povečala zmožnosti ranljivih držav. EU se zavzema za ohranitev svoje zaveze celo tam, kjer so razmere najbolj težavne, da bi preprečila propad držav.

21.

V tranzicijskih državah se bo EU zavzemala za povezovanje med nujno pomočjo, sanacijo in dolgoročnim razvojem. Razvoj v razmerah po krizi bodo vodile celovite tranzicijske strategije, katerih cilj je vzpostaviti institucionalne zmogljivosti, osnovne infrastrukture in socialne službe, povečati varnost preskrbe s hrano in zagotoviti trajnostne rešitve za begunce, razseljene osebe ter nasploh varnost državljanov. Ukrepi EU bodo potekali v okviru večstranskih prizadevanj, vključno s Komisijo Združenih narodov za utrjevanje miru, njihov cilj pa bo ponovno vzpostaviti načela samooodgovornosti in partnerstva.

22.

Nekatere države v razvoju so še posebej ogrožene zaradi naravnih katastrof, podnebnih sprememb, uničevanja okolja in zunanjih gospodarskih pretresov. Države članice in Skupnost bodo podpirale dejavnosti preprečevanja naravnih nesreč v teh državah in ukrepe za izboljšanje pripravljenosti nanje in tako povečale sposobnost okrevanja teh držav ob soočanju s temi izzivi.

23.

Razvoj ostaja dolgoročna zaveza. EU je sprejela časovni okvir, v skladu s katerim naj bi do leta 2015 države članice 0,7 % svojega BNP namenile razvojni pomoči, vmesni skupni cilj pa je doseči 0,56 % (7) do leta 2010; hkrati pa EU poziva partnerje, da sledijo njenemu zgledu. Na podlagi teh zavez naj bi se pomoč EU podvojila in v letu 2010 presegla 66 milijard EUR. Obravnavala se bo možnost dodatnega znižanja dolga in inovativnih virov financiranja z namenom povečati razpoložljive vire na trajnosten in predvidljiv način. Najmanj polovica tako povečane pomoči bo dodeljena Afriki, pri čemer bodo popolnoma upoštevane prednostne naloge na področju razvojne pomoči posameznih držav članic. Sredstva bodo dodeljena objektivno in pregledno na podlagi potreb in uspešnosti držav upravičenk ob upoštevanju njihovih posebnih razmer.

24.

Zato da bi dosegli razvojne cilje tisočletja, bodo še nadalje imele prednost najmanj razvite države in države z nizkim prihodkom, o čemer priča visok delež pomoči EU, ki se steka v te države (8). EU se še naprej zavzema za podpiranje rasti za dobrobit držav s srednje visokim prihodkom, zlasti držav z nižjim srednjim prihodkom, naša razvojna pomoč vsem državam v razvoju pa bo osredotočena na zmanjševanje revščine v okviru večdimenzionalnih vidikov znotraj trajnostnega razvoja. Posebna pozornost bo posvečena ranljivim državam in državam brez donatorske podpore.

25.

Pomoč, ki jo bo zagotavljala EU, ne bo samo večja, temveč tudi boljše kakovosti. Zmanjšali se bodo transakcijski stroški pomoči, njen globalni učinek pa se bo izboljšal. EU si prizadeva sodelovati z vsemi razvojnimi partnerji za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti svoje pomoči in donatorskih praks in za pomoč državam partnericam, da bi učinkoviteje uporabljale povečan dotok pomoči. EU bo izvajala in spremljala svoje zaveze o učinkovitosti pomoči (9) v vseh državah v razvoju in bo obenem določila konkretne cilje za leto 2010. V tem smislu so nacionalna samoodgovornost, koordinacija in usklajevanje donatorjev že na licu mesta, usklajevanje s sistemi držav prejemnic in usmerjenost k doseganju rezultatov ključna načela.

26.

Razvojno pomoč je mogoče zagotoviti na različne načine, ki se lahko medsebojno dopolnjujejo (pomoč za projekte, podpora za sektorske programe, sektorska in splošna proračunska podpora, humanitarna pomoč in pomoč pri preprečevanju kriz, podpora civilni družbi in prek nje, približevanje predpisov, standardov in zakonodaje itd.), glede na to, kateri ukrepi bodo za posamezno državo najbolj učinkoviti. Če okoliščine to dopuščajo, naj bi se povečala uporaba splošne oziroma sektorske proračunske podpore z namenom okrepiti samoodgovornost, podpreti nacionalno odgovornost in postopke partnerjev, financirati nacionalne strategije za zmanjševanje revščine (vključno z operativnimi stroški proračuna za zdravstvo in izobraževanje) in spodbujati temeljito in pregledno upravljanje javnih financ.

27.

Za učinkovito pomoč je državam partnericam potrebna stabilna pomoč. Zato se je EU zavezala k bolj predvidljivim in trajnejšim mehanizmom pomoči.

28.

Tudi zmanjšanje dolga omogoča predvidljivo financiranje. EU se je zavezala, da bo našla rešitve za prevelika bremena dolgov, zlasti preostalih večstranskih dolgov zelo zadolženih revnih držav, in če je to potrebno in primerno, za države, ki jih prizadenejo zunanji pretresi, in države, ki trpijo za posledicami konfliktov.

29.

EU bo podpirala nadaljnje sproščanje pomoči, ki presega obstoječa priporočila OECD, zlasti kar zadeva pomoč v hrani.

30.

V duhu Pogodbe bodo Skupnost in države članice izboljšale koordinacijo in dopolnjevanje. Najboljši način za zagotovitev dopolnjevanja je odzvati se prednostnim nalogam držav partneric na ravni držav in regij. EU bo pospeševala koordinacijo, usklajevanje in uravnavanje (10). EU države partnerice spodbuja k vodenju lastnega razvojnega procesa in podpira večje angažiranje vseh donatorjev pri nacionalnih načrtih za usklajevanje. EU bo po potrebi oblikovala prilagodljive časovne načrte, v katerih bo opredeljeno, na kakšen način bi njene države članice lahko prispevale k načrtom in prizadevanjem za koordinacijo s strani držav.

31.

EU se zavzema za spodbujanje boljše koordinacije in dopolnjevanja donatorjev, in sicer si prizadeva za skupno večletno načrtovanje, temelječe na strategijah za zmanjševanje revščine ali enakovrednih strategijah držav partneric in njim lastnih proračunskih postopkih, prizadeva si za skupne mehanizme izvajanja, vključno s skupnimi analizami, za skupne donatorske misije in dogovore o sofinanciranju.

32.

EU bo imela glavno vlogo pri izvajanju zavez iz Pariške deklaracije o boljšem zagotavljanju pomoči; v tem smislu je sprejela štiri dodatne zaveze: zagotoviti vso pomoč za povečanje zmogljivosti prek usklajenih programov in vedno večje posluževanje dogovorov med več donatorji; usmeriti 50 % dvostranske medvladne pomoči prek nacionalnih sistemov, tudi s povečanjem odstotka naše pomoči, ki je zagotovljena v okviru proračunske podpore ali večsektorskih pristopov; preprečiti ustanovitev vsakršnih novih enot za izvajanje projektov; za 50 % zmanjšati število nekoordiniranih misij.

33.

EU bo izrabila izkušnje novih držav članic (npr. na področju upravljanja tranzicije) in prispevala h krepitvi vloge, ki jo imajo te države kot nove donatorice.

34.

EU se bo zavezala, da bo ta program izvajala v tesnem sodelovanju z državami partnericami, drugimi bilateralnimi razvojnimi partnerji in multilateralnimi akterji, kot so Združeni narodi in mednarodne finančne ustanove, da se prepreči podvajanje prizadevanj ter dosežeta čim večji možni vpliv in učinkovitost svetovne pomoči. EU bo države v razvoju spodbujala tudi pri tem, da bo imela njihova beseda znotraj mednarodnih institucij večji pomen.

35.

EU se v celoti zavzema za sprejetje ukrepov z namenom pospešitve skladnosti politik za razvoj na številnih področjih (11). Pomembno je, da politike, ki zadevajo tudi druga področja poleg razvoja, pripomorejo k prizadevanjem držav v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja. EU upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri vseh politikah, ki jih izvaja in bi utegnile vplivati na države v razvoju. EU bo za uresničitev te zaveze okrepila postopke, instrumente in mehanizme v zvezi s skladnostjo politik za razvoj na vseh ravneh in bo za uresničitev teh ciljev zagotovila ustrezna sredstva in izmenjavo najboljših praks. To predstavlja dodaten znaten prispevek EU k doseganju razvojnih ciljev tisočletja.

36.

EU se močno zavzema za hiter zaključek Razvojne agende iz Dohe, ki bo ambiciozen in v podporo revnim, ter za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu EU-AKP. Države v razvoju se morajo odločiti za reformo trgovinske politike v skladu z njihovimi splošnimi državnimi razvojnimi programi. Revnim državam bomo zagotovili dodatno pomoč, da bodo povečale svoje trgovinske zmogljivosti. Posebna pozornost bo namenjena najmanj razvitim in najbolj ogroženim državam. EU bo nadaljevala s prizadevanji za pravilno zaporedje odprtja trgov, zlasti glede izdelkov, ki so z vidika izvoza zanimive za države v razvoju; ta prizadevanja bodo podprta z odprtim, enakovrednim, na pravilih temelječim večstranskim trgovinskim sistemom, ki upošteva interese in pomisleke šibkejših držav. EU bo preučila vprašanje posebne in diferencirane obravnave ter vprašanje ukinjanja preferenčnega dostopa, da bi spodbujala trgovino med razvitimi državami in državami v razvoju kot tudi trgovino znotraj slednjih. EU se bo še naprej zavzemala za to, da vse razvite države še pred iztekom kroga pogajanj v Dohi oziroma na splošno najmanj razvitim državam odobrijo dostop brez carin in brez omejitev glede kvot. V okviru preoblikovane skupne kmetijske politike (SKP) bo EU znatno zmanjšala stopnjo izkrivljanja trgovine, ki je posledica njenih ukrepov podpore kmetijskemu sektorju, in spodbujala kmetijski razvoj držav v razvoju. EU v skladu z razvojnimi potrebami podpira cilje asimetrije in prožnosti za izvajanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu (EPA, Economic Partnership Agreements). EU bo še naprej posebno pozornost posvečala razvojnim ciljem držav, s katerimi je Skupnost sklenila sporazume o ribolovu ali bo to storila.

37.

Negotovost in nasilni konflikti so največja ovira pri doseganju razvojnih ciljih tisočletja. Varnost in razvoj sta pomembna elementa odnosov EU s tretjimi državami, ki se medsebojno dopolnjujeta. V okviru svojih posameznih dejavnosti prispevata k ustvarjanju varnega okolja in prekinitvi začaranega kroga revščine, vojn, slabšanja stanja okolja in propadajočih ekonomskih, socialnih in političnih struktur. EU bo v okviru pristojnosti Skupnosti oziroma držav članic okrepila nadzor nad izvozom svojega orožja z namenom, da se v EU proizvedeno orožje ne bi uporabljalo proti civilnemu prebivalstvu ali povzročilo stopnjevanju obstoječih napetosti oziroma konfliktov v državah v razvoju, hkrati bo sprejela dejanske ukrepe, da bi omejila nenadzorovano širjenje osebnega in lahkega orožja v skladu z evropsko strategijo boja proti nedovoljeni trgovini z osebnim in lahkim orožjem ter njegovim strelivom. EU prav tako odločno podpira načelo „odgovornosti zaščite“. Ne moremo mirno gledati, medtem ko se dogajajo genocidi, vojni zločini, etnična čiščenja ali druge hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic. EU se bo zavzemala za to, da bi imele regionalne in subregionalne organizacije vidnejšo vlogo pri procesu spodbujanja mednarodnega miru in varnosti, vključno s povečanjem njihovih zmogljivosti usklajevanja donatorske pomoči na področju preprečevanja spopadov.

38.

EU bo prispevala h krepitvi socialne razsežnosti globalizacije in spodbujanju zaposlovanja in dostojnega dela za vse. Prizadevali si bomo, da bi migracija postala pozitiven dejavnik za razvoj, in sicer s spodbujanjem dejanskih ukrepov, namenjenih povečanju prispevka slednjih pri zmanjšanju revščine, vključno z olajšanjem vračanja denarja v domovino in omejevanjem „bega možganov“, ki zadeva kvalificirano delovno silo. EU bo na čelu svetovnih prizadevanj za zaviranje netrajnostnih načinov porabe in proizvodnje. Pomagali bomo državam v razvoju pri izvajanju večstranskih okoljskih sporazumov ter spodbujali pobude, ki so v korist revnim in so vezani na okolje. EU ponovno poudarja svojo odločenost, da se bojuje proti podnebnim spremembam.

39.

Ukrepi EU na področju razvoja, ki so usmerjeni v izkoreninjenje revščine v okviru trajnostnega razvoja, bistveno prispevajo k optimalni izrabi koristi in pravičnejši porazdelitvi stroškov procesa globalizacije za države v razvoju zaradi dolgoročnega miru in stabilnosti ter k zmanjšanju neenakosti, ki so osnova mnogim izmed največjih izzivov, s katerimi se sooča današnji svet. Danes je glavni izziv mednarodne skupnosti doseči, da bi bila globalizacija pozitivna sila za vse človeštvo.

40.

Zmanjševanje revščine in spodbujanje razvoja sta povsem samobitna cilja. Tudi izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja je pomembna za dolgoročen mir ter varnost skupnosti in posameznikov. Razvoj in izkoreninjenje revščine nista možna brez miru in varnosti, brez razvoja in izkoreninjenja revščine pa ne more biti trajnega miru. Razvoj predstavlja dolgoročno tudi najučinkovitejši odgovor prisilni in nezakoniti migraciji ter trgovini z ljudmi. Razvoj ima pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostnih načinov proizvodnje in porabe, ki omejujejo škodljive posledice rasti za okolje.

41.

Politika Skupnosti na področju razvojnega sodelovanja dopolnjuje politike držav članic (13).

42.

Glavni cilj razvojne politike Skupnosti bosta izkoreninjenje revščine v okviru trajnostnega razvoja, vključno z uresničevanjem razvojnih ciljev tisočletja, ter spodbujanje demokracije, dobrega upravljanja in spoštovanja človekovih pravic, kakor je določeno v delu I. Na ravni Skupnosti bo uresničevanje teh ciljev potekalo v vseh državah v razvoju in bo veljalo za komponento razvojne pomoči pri vseh strategijah sodelovanja Skupnosti s tretjimi državami.

43.

Skupnost bo uporabila vsa načela, opredeljena v delu I, vključno s tistimi o učinkovitosti pomoči: nacionalna samoodgovornost, partnerstvo, koordinacija, usklajevanje, približevanje sistemom držav prejemnic in usmerjenost k doseganju rezultatov.

44.

Skupnost bo spodbujala tudi usklajenost politik na področju razvoja, ob zagotovitvi, da bo EU upoštevala cilje razvojnega sodelovanja v politikah, ki jih izvaja in bi utegnile vplivati na države v razvoju.

45.

Skupnost bo pri vseh dejavnostih uporabila okrepljeni pristop poenotenja presečnih vprašanj, kakor je določeno v oddelku 3.3 z naslovom „Okrepitev pristopa poenotenja“.

46.

Komisija ima v okviru pristojnosti, ki so ji bile dodeljene s Pogodbo, pomembno vlogo na področju razvoja. Njena prisotnost v svetu, zavzemanje za skladnost politik za razvoj, njena posebna usposobljenost in strokovno znanje, pravica do pobude na ravni Skupnosti, njena vloga pri pospeševanju koordinacije in usklajevanja ter njen nadnacionalni značaj imajo prav poseben pomen. Skupnost se odlikuje po primerjalni prednosti in dodani vrednosti, ki omogočata dopolnjevanje z dvostranskimi politikami držav članic in drugih mednarodnih donatorjev.

47.

Komisija se bo v imenu Skupnosti zavzemala za to, da bi doprinesla dodano vrednost, in sicer na sledeči način:

48.

V prvi vrsti s svojo prisotnostjo v svetu. Komisija je kot razvojni partner prisotna v več državah kot celo največja izmed držav članic, v nekaterih primerih pa je edina partnerica EU, katere prisotnost je dejansko zaznavna. Vodi skupno trgovinsko politiko, programe za sodelovanje, ki zajemajo skoraj vse države in regije v razvoju, ter politični dialog, ki ga vodi skupaj z državami članicami. Pri tem jo podpira razpredena mreža delegacij. To ji omogoča delovanje v najrazličnejših razmerah, tudi v nestabilnih državah, od koder so se države članice umaknile.

49.

Drugič: ob podpori držav članic z zagotavljanjem skladnosti politik za razvoj pri dejavnostih Skupnosti (14), npr. na področju trgovine, kmetijstva, ribištva in migracijskih politik, zlasti če politike Skupnosti znatno vplivajo na države v razvoju; nadalje se zavzema za širše uveljavljanje tega načela. Skupnost ima na podlagi lastnih izkušenj in izključne pristojnosti na področju trgovine primerljivo prednost pri zagotavljanju podpore državam partnericam, da bi vključile trgovino v nacionalne razvojne strategije in spodbujale regionalno sodelovanje, če je le mogoče.

50.

Tretjič: s spodbujanjem najboljših praks na področju razvoja. Komisija bo skupaj z državami članicami sprožila evropsko razpravo o razvoju in spodbujala najboljše prakse na tem področju, kot so neposredna proračunska podpora in sektorska pomoč, če je to potrebno, sproščanje pomoči, pristop, temelječ na rezultatih in dekoncentraciji izvajanja pomoči. S povečanjem svojih analitičnih zmogljivosti ima možnost služiti kot intelektualno središče za nekatera razvojna vprašanja.

51.

Četrtič: s pospeševanjem koordinacije in usklajevanja. Komisija bo aktivno sodelovala pri izvrševanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in bo ena od gonilnih sil pri spodbujanju izpolnjevanja zavez v zvezi s samoodgovornostjo, uravnavanjem, rezultati usklajevanja in vzajemno odgovornostjo, ki jih je EU prevzela v Parizu. Komisija se bo še naprej zavzemala za koordinacijo, dopolnjevanje in skladnost, ki pomenijo prispevek EU k obsežnejši mednarodni agendi za učinkovitost pomoči. Prav tako bo Skupnost podpirala okrepljeno koordinacijo pomoči pri naravnih nesrečah in pripravljenost nanje, in sicer v okviru obstoječih mednarodnih sistemov in mehanizmov ter vodilne vloge Združenih narodov pri zagotavljanju mednarodne koordinacije.

52.

Petič: prevzela bo izvršilno vlogo na področjih, kjer sta obseg in kritična masa še posebej pomembna.

53.

Šestič: Skupnost bo spodbujala demokracijo, človekove pravice, dobro upravljanje in spoštovanje mednarodnega prava, pri čemer bo posebna pozornost namenjena preglednosti in boju proti korupciji. Izkušnje, ki jih ima Komisija v zvezi s pospeševanjem demokracije, človekovimi pravicami in oblikovanjem države, so pozitivne in se bodo še nadalje razvijale.

54.

Sedmič: Komisiji bo pri izvajanju načela udeležbe civilne družbe pomagal Evropski ekonomsko-socialni odbor, katerega naloga je med drugim olajšati dialog z lokalnimi partnerji v zvezi z ekonomskimi in socialnimi vprašanji.

55.

Nadalje se Skupnost zavzema za izboljšanje razumevanja medsebojne odvisnosti in spodbujanje solidarnosti med severom in jugom. Komisija bo zato posebno pozornost namenila osveščanju in izobraževanju državljanov EU v zvezi z razvojem.

56.

Razvojni cilji in načela ter izpolnjevanje zavez o učinkovitosti pomoči (15) morajo veljati za vse komponente razvojnega sodelovanja. Skupnost bo v vseh državah v razvoju uporabila instrumente in pristope, ki bodo najučinkovitejši pri zmanjševanju revščine in zagotavljanju trajnostnega razvoja.

57.

Izvajanje v okviru razvojnega sodelovanja Skupnosti je za posamezno državo ali regijo gotovo drugačno in je zasnovano po meri za vsako državo ali regijo partnerico, temelji pa na potrebah, strategijah, prednostnih nalogah in sredstvih posamezne države. Diferenciranje je nujno, če upoštevamo različnost partneric in izzivov.

58.

Razvojni cilji predstavljajo že sami po sebi konkretna prizadevanja. Razvojno sodelovanje je pomemben element širšega spektra zunanjepolitičnih dejavnosti, ki so vse pomembne in bi se morale usklajevati, medsebojno dopolnjevati, ne pa podrejati druga drugi. Strategije glede na državo, regijo in temo so orodja Komisije pri načrtovanju programov, ki hkrati opredeljujejo to paleto politik in zagotavljajo njihovo medsebojno usklajenost.

59.

Razvojno pomoč je mogoče zagotoviti na različne načine, ki se lahko medsebojno dopolnjujejo (pomoč za projekte, podpora za sektorske programe, sektorska in splošna proračunska podpora, humanitarna pomoč in pomoč pri preprečevanju kriz, podpora civilni družbi in prek nje, približevanje predpisov, standardov in zakonodaje itd.), glede na to, kateri ukrepi bodo za posamezno državo najbolj učinkoviti.

60.

Izkoreninjenje revščine je pomembno v državah partnericah s srednje visokim kot tudi nizkim prihodkom. Države z nizkim prihodkom in najmanj razvite države se pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja soočajo z velikimi izzivi. Podpora državam z nizkim prihodkom bo temeljila na strategijah za zmanjševanje revščine, posebna pozornost pa bo namenjena razpoložljivosti in dostopnosti osnovnih storitev, gospodarski raznolikosti, varnosti preskrbe s hrano in izboljšanju demokratičnega upravljanja in institucij.

61.

Za dosego razvojnih ciljev tisočletja je še vedno pomembna podpora državam s srednje visokim prihodkom. Države z nižjim srednjim prihodkom se soočajo z enakimi težavami kot države z nizkim prihodkom. Velik del revnih po svetu živi v teh državah, kjer pogosto vladajo očitne neenakosti in šibka vlada, kar ogroža obstoj njihovih lastnih razvojnih procesov. Skupnost zato še nadalje zagotavlja razvojno pomoč, temelječo na strategijah za zmanjševanje revščine ali enakovrednih strategijah držav. Številne države s srednje visokim prihodkom igrajo pomembno vlogo pri vprašanjih politike, varnosti in trgovine, proizvajajo in varujejo globalne javne dobrine in so na regionalni ravni nekakšne oporne točke. Hkrati pa so izpostavljene notranjim in zunanjim pretresom ali pa okrevajo po konfliktu oziroma so sredi njega.

62.

V kolikor se predpristopna politika veže na države v razvoju, je njen namen podpirati možnost za članstvo držav kandidatk in bodočih držav kandidatk, evropska sosedska politika pa želi vzpostaviti prednostno partnerstvo s sosednjimi državami in jih približati Uniji ter jim ponuditi udeležbo na evropskem notranjem trgu s hkratnim spodbujanjem dialoga, reform ter socialnega in gospodarskega razvoja. Čeprav so te politike jasno usmerjene na integracijo, navadno vključujejo bistvene razvojne vidike. Zmanjševanje revščine in socialni razvoj sta cilja, ki bosta pomagala pri izgradnji uspešnejših, pravičnejših in torej stabilnejših družb v državah, ki so večinoma države v razvoju. Med instrumente, ki lahko zagotovijo tehnično in finančno pomoč za podporo tem politikam, spadajo po potrebi najboljše prakse na področju razvoja za spodbujanje učinkovitega upravljanja in izvajanja. Politike, ki tem instrumentom služijo kot smernice, bodo oblikovane znotraj splošnejšega okvira, ki je podan v evropski sosedski in predpristopni politiki, in bodo sestavni del širših zunanjepolitičnih dejavnosti Skupnosti.

63.

Predlagana nova zgradba politično usmerjenih in horizontalnih instrumentov (16) za pomoč Skupnosti lahko nudi primeren okvir kot odgovor na različne okoliščine in pogoje. V tem okviru so tematski programi pomožni in dopolnilni ter se opredelijo glede na njihovo posebno dodano vrednost v primerjavi z geografskimi programi.

64.

V okviru globalnih geografskih in tematskih dodelitev bodo sredstva dodeljena s pomočjo standardnih, objektivnih in preglednih meril, utemeljenih s potrebami in uspešnostjo; taista merila bodo uporabljena tudi pri preverjanju nadaljnje uporabe teh sredstev. Ob specifičnosti različnih programov se bodo upoštevale tudi posamezne težave, s katerimi se srečujejo države, ki so v krizi, izpostavljene konfliktom ali naravnim katastrofam.

65.

Merila o potrebah vključujejo prebivalstvo, dohodek na prebivalca in razširjenost revščine, porazdelitev prihodka in raven socialnega razvoja, merila o uspešnosti pa vključujejo napredek na politični, gospodarski in socialni ravni, napredek na področju dobrega upravljanja in učinkovite uporabe pomoči, in zlasti način, kako določena država uporablja omejena sredstva za razvoj, začenši z lastnimi sredstvi.

66.

Razvojna politika mora odražati porazdelitev sredstev, ki upošteva učinek takšnih sredstev na zmanjševanje revščine. Zato se je treba v okviru pristopa, ki zajema tudi prizadevanja vlad držav partneric za zmanjševanje revščine ter njihovo uspešnost in absorpcijske sposobnosti, posebej posvetiti razmeram v najmanj razvitih državah in drugih državah z nizkim prihodkom. Najmanj razvite države in države z nizkim prihodkom bodo prednostno obravnavane, kar zadeva celotno dodeljevanje sredstev. Skupnost mora poiskati načine, kako povečati svoja prizadevanja za najrevnejše države, zlasti pa Afriko. Ustrezne pozornosti bodo deležne države s srednje visokim prihodkom, zlasti pa države z nižjim srednjim prihodkom, številne od njih se namreč spopadajo s podobnimi težavami kot države z nizkim prihodkom.

67.

Načelo združevanja bo usmerjalo Skupnost pri načrtovanju na državni in regionalni ravni. To je ključnega pomena za zagotovitev učinkovitosti pomoči. Skupnost bo to načelo uporabila pri vseh svojih programih na državni in regionalni ravni. To pomeni, da se v okviru postopka načrtovanja programov za pomoč Skupnosti izbere strogo omejeno število področij delovanja in se prizadevanja ne porazgubijo v preštevilnih sektorjih. Ta izbira se bo izvedla na ravni držav in regij, da bi se upoštevale zaveze glede partnerstva, samoodgovornosti in usklajevanja.

68.

Te prednostne naloge bodo določene s pomočjo transparentnega in poglobljenega dialoga z državami partnericami na podlagi skupne analize, da se zagotovi dopolnjevanje z drugimi donatorji, zlasti pa državami članicami. Zadostna prožnost pri načrtovanju programov mora prav tako omogočiti hiter odziv na nepredvidene potrebe.

69.

Agenda usklajevanja zahteva, da donatorji delujejo složno za podporo splošnih in sektorskih politik držav partneric. Skupnost se bo zavzemala za to, da bodo države partnerice postale vodilna sila pri oblikovanju in usklajevanju večletnega načrtovanja celotne donatorske pomoči državi. Strategije za zmanjševanje revščine, usmerjene v razvojne cilje tisočletja, ali enakovredne nacionalne strategije bodo pomenile začetek tega dela.

70.

Posebna vloga in sorazmerne prednosti Skupnosti kažejo na osredotočenost njenega prispevka na nekatera področja, v katerih ima sorazmerne prednosti. Zato bo Komisija na teh področjih še nadalje razvijala svoja znanja in sposobnosti. Posebna pozornost bo posvečena povečanju potrebnih zmogljivosti in strokovnega znanja na ravni države v skladu s postopkom dekoncentracije in prevzemanjem odgovornosti s strani držav partneric.

71.

Pri odzivanju na potrebe, ki so jih izrazile države partnerice, bo Skupnost dejavna predvsem na naslednjih področjih, od katerih bodo številna obravnavana kot področja s primerljivo prednostjo.

72.

Skupnost bo državam v razvoju s pospeševanjem pravične in trajnostne rasti z vidika okolja, nemotenega in postopnega vključevanja v svetovno gospodarstvo in s povezovanjem trgovinskih strategij in strategij za zmanjšanje revščine oziroma podobnih strategij pomagala na področju trgovine in regionalne integracije. Prednostni nalogi na tem področju sta krepitev institucij in zmogljivosti za vzpostavitev in učinkovito izvajanje trdnih trgovinskih politik in politik integracije ter podpora zasebnemu sektorju, da bi izkoristil nove možnosti menjave.

73.

Specifični ukrepi bodo zlasti odvisni od značilnosti držav partneric. Najrevnejše države, zlasti najmanj razvite države, ter majhne, neobalne ali otoške države potrebujejo posebno pozornost pri ponudbi in večanju konkurenčnosti zasebnega sektorja.

74.

Trgovinske ovire so pogosto največje med samimi državami v razvoju. Z regionalno integracijo lahko te ovire postanejo manjše. V primeru AKP to pripomore tudi k pripravi sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Za številne države in zlasti za tiste, kjer je EU glavna trgovinska in investicijska partnerica, je približevanje predpisom enotnega trga EU koristno.

75.

Skupnost bo podprla prizadevanja držav partneric za vključitev okoljske razsežnosti v razvoj in okrepila njihove zmožnosti za izvajanje večstranskih okoljskih sporazumov. Skupnost bo posebno pozornost namenila pobudam za zagotovitev trajnostnega upravljanja in ohranjanja naravnih virov, kot vira prihodkov in kot sredstva za zaščito in zagotovitev delovnih mest, preživetja na podeželju ter okoljskih dobrin in storitev. V ta namen bo podprla in spodbujala nacionalne in regionalne strategije; prav tako se bo udeležila pobud in sodelovala z organizacijami na evropski ali svetovni ravni, katerim bo doprinesla svoj prispevek. Močnejša podpora izvajanju Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti bo pripomogla k zaustavitvi izgube biološke raznovrstnosti in spodbujanju biološke varnosti in trajnostnega upravljanja biološke raznovrstnosti. Glede nadzora dezertifikacije in trajnostnega upravljanja zemlje se bo Skupnost osredotočila na izvajanje Konvencijo Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji s pomočjo učinkovitega vključevanja vprašanj trajnostnega upravljanja zemlje v strategije držav v razvoju. Glede trajnostnega upravljanja gozdov bo Skupnost podpirala boj proti nezakoniti sečnji in se bo posebej posvetila izvajanju akcijskega načrta „Uveljavljanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT, Forest Law Enforcement, Governance and Trade)“.

76.

Glede podnebnih sprememb bo Skupnost ob tesnem sodelovanju z državami članicami svoja prizadevanja osredotočila na izvajanje akcijskega načrta EU o podnebnih spremembah v okviru razvojnega sodelovanja. Prilagoditev negativnim posledicam podnebnih sprememb bo v središču podpore Skupnosti najmanj razvitim državam in malim otoškim državam v razvoju. Prizadevala si bo za spodbujanje trajnostnega ravnanja s kemikalijami in odpadki, zlasti z upoštevanjem njihove povezanosti z zdravstvenimi problemi.

77.

Skupnost bo spodbujala trajnostni sektorski pristop k prevozu. Ta pristop bo temeljil na samoodgovornosti držav partneric in določanju prednostnih nalog s pomočjo strategij za zmanjševanje revščine ali sorodnih strategij, in bo hkrati izpolnjeval potrebe držav partneric, zagotavljal varen, ugoden in učinkovit prevoz ter čim manj negativnih posledic za okolje. Pri tem uporablja strategijo, ki zagotavlja trajnostni prevoz tako z ekonomskega, finančnega, okoljskega kot tudi institucionalnega vidika.

78.

Skupnost se bo v mejah razpoložljivih proračunskih sredstev odzvala na vedno večje povpraševanje, zlasti s strani afriških držav, po povečanju donatorskih finančnih sredstev za infrastrukturo, vključno z gospodarsko infrastrukturo, v podporo prizadevanjem za izkoreninjenje revščine. Skupnost bo zagotovila podporo na različnih ravneh. Najprej na nacionalni ravni, pri čemer bo glavni delež pomoči prihajal prek strategij držav partneric, s čimer bo zagotovljena optimalna uravnoteženost med naložbami in vzdrževanjem. Skupnost bo na ravni regij in celine vzpostavila partnerstvo za infrastrukturo, ki bo v podporo regionalnim ekonomskim skupnostim in drugim pomembnim partnerjem, vključno z zasebnim sektorjem. Spodbujala se bodo partnerstva z zasebnim sektorjem.

79.

Skupnost bo za premostitev digitalnega razkoraka podpirala tudi večjo uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Povečala bo svojo podporo raziskavam, povezanim z razvojem.

80.

Cilj političnega okvira Skupnosti o integriranem upravljanju vodnih virov je zagotavljanje zadostne oskrbe s pitno in kakovostno vodo, primernih sanitarnih in higienskih pogojev za vse v skladu z razvojnimi cilji tisočletja in tistimi iz Johannesburga. Nadalje je namen tega vzpostaviti okvir za dolgoročno zaščito vseh vodnih virov, preprečiti nadaljnje poslabšanje kakovosti voda in pospeševati njeno trajnostno rabo.

81.

Pobuda EU za vodo prispeva k tem političnim ciljem. Njeni ključni elementi so: okrepiti politično zavezanost h ukrepanju; opozoriti na vprašanja v zvezi z vodo in sanitarno opremo v okviru prizadevanj za zmanjšanje revščine in trajnostnega razvoja; spodbujati dogovore o boljšem upravljanju vode; spodbujati regionalno in subregionalno sodelovanje glede vprašanj upravljanja vode; in pospeševati dodatno financiranje.

82.

V državah v razvoju nimajo dostopa do modernih energetskih storitev celotni sloji prebivalstva, ki so odvisni od neučinkovitega in dragega sistema oskrbe z energijo za gospodinjstvo. Zato je politika Skupnosti osredotočena na spodbujanje zdravega institucionalnega in finančnega okolja, osveščanje, razvoj zmogljivosti in zbiranje sredstev, da bi izboljšali dostop do modernih, dostopnih in učinkovitih storitev oskrbe s trajnostnim in čistimi (vključno z obnovljivimi) energetskimi viri s pomočjo pobude za energijo EU ter drugih mednarodnih in nacionalnih pobud. Prizadevanja bodo usmerjena tudi v tehnološki preskok na področju energetike in prevoza.

83.

Kmetijstvo in razvoj podeželja sta ključnega pomena za zmanjševanje revščine in za rast. Za ponovne naložbe na teh področjih bo Skupnost podprla nacionalno voden, odprt, decentraliziran in okoljsko trajnosten teritorialni razvoj, katerega cilj je vključitev upravičenk v določanje naložb in upravljanje sredstev, da bi se podprl razvoj središč lokalnega razvoja, hkrati pa upoštevala sposobnost ekosistemov. Za trajne rezultate je nujno treba spodbujati dosledno in ugodno politično okolje na vseh ravneh.

84.

Skupnost se bo še naprej zavzemala za izboljšanje varnosti preskrbe s hrano na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni. Podpirala bo strateške pristope v državah s kroničnim pomanjkanjem. Osredotočila se bo na preventivo, varnostne mreže, izboljšanje dostopnosti virov, kakovost prehranjevanja in razvoj zmožnosti. Posebne pozornosti bodo deležne države v tranziciji in učinkovitost nujne pomoči.

85.

Skupnost se bo v zvezi s kmetijstvom osredotočila na dostop do virov (zemlje, vode, financiranja), trajnostno pospeševanje proizvodnje (zlasti pa, če je to primerno, v najmanj razvitih državah), konkurenčnost na regionalnem in mednarodnem trgu ter obvladovanje tveganja (v državah, odvisnih od bazičnih proizvodov). Da bi tehnološki razvoj koristil državam v razvoju, bo Skupnost podpirala kmetijske raziskave na globalni ravni.

86.

Napredek na področju varovanja človekovih pravic, dobrega upravljanja in demokratizacije je bistvenega pomena za zmanjševanje revščine in trajnostni razvoj (17). V skladu z mednarodnimi sporazumi bi moral vsak človek uživati vse človekove pravice. Na tej podlagi bo Skupnost spodbujala spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi v sodelovanju z državami in nevladnimi akterji v državah partnericah. Skupnost si bo aktivno prizadevala za spodbujanje človekovih pravic kot sestavnega dela odprtega dialoga o upravljanju, ki bo potekal znotraj držav. Za spodbujanje dobrega upravljanja je potreben praktičen pristop, temelječ na posebnosti okoliščin vsake države. Skupnost se bo aktivno zavzemala za odprt dialog o upravljanju, ki bo potekal znotraj države, in sicer na področjih, kot so boj proti korupciji, reforma javnega sektorja, dostop do pravnega varstva in reforma pravnega sistema. To je ključnega pomena za oblikovanje programov reform, ki jih bodo vodile države same, v okviru prevzemanja odgovornosti in institucionalnega okolja, ki priznava človekove pravice, demokratična načela in pravno državo.

87.

Zaradi večje legitimnosti in prevzemanja odgovornosti za reforme, ki jih bodo vodile države same, bo Skupnost spodbujala visoko stopnjo politične zavezanosti k tem reformam. V sklopu tega bo podpirala tudi decentralizacijo in lokalne organe, krepitev vloge parlamentov, spodbujala bo človekovo varnost pri revnih ter okrepitev nacionalnih procesov za zagotovitev svobodnih, pravičnih in transparentnih volitev. Skupnost se bo zavzemala za načela demokratičnega upravljanja na finančnem, davčnem in sodnem področju.

88.

Glede podpore gospodarskim in institucionalnim reformam, vključno s strategijami za zmanjševanje revščine, bo Skupnost skupaj z institucijama iz Bretton Woodsa še naprej odigrala bistveno vlogo, hkrati pa bo vzpostavljala dialog z vladami, ki so vključene v te programe, in jim zagotavljala finančno podporo. Skupnost bo še naprej pozorno spremljala učinek reform glede rasti, boljših poslovnih razmer, makroekonomske stabilnosti in zmanjševanja revščine. Z osredotočenjem na rezultate dialoga bo spodbujala dejansko privzemanje odgovornosti za reforme s strani držav. Zlasti bo poudarila izboljšanje upravljanja javnih financ, ki je osnovni element boja proti korupciji in spodbujanja učinkovitosti javne porabe.

89.

Skupnost bo v okviru pristojnosti posameznih institucij razvila celovit pristop preprečevanja nestabilnosti držav, konfliktov, naravnih katastrof in drugih vrst kriz. V tem smislu bo Skupnost podpirala prizadevanja držav partneric in regionalnih organizacij pri krepitvi sistemov zgodnjega opozarjanja in demokratičnega upravljanja ter razvoju institucionalnih zmogljivosti. Skupnost bo v tesnem sodelovanju z obstoječimi strukturami Sveta in ob usklajevanju z njimi razvila tudi lastno zmožnost prepoznavanja zgodnjih znakov ranljivosti države, in sicer z izboljšanjem skupne analize, skupnega spremljanja in ocen težavnih, ranljivih in neuspešnih držav skupaj z drugimi donatorji. Pri celotnem načrtovanju bo aktivno izvajala načela OECD o dobrem mednarodnem sodelovanju v nestabilnih državah.

90.

V težavnih partnerstvih, nestabilnih ali neuspešnih državah bosta takojšnji prednostni nalogi Skupnosti zagotoviti osnovne storitve in obravnavati potrebe ob sodelovanju s civilno družbo in telesi Združenih narodov. Dolgotrajna vizija delovanja Skupnosti pa je okrepiti samoodgovornost in nadaljevati z vzpostavljanjem legitimnih, učinkovitih in stabilnih državnih ustanov ter pospešiti gradnjo aktivne in organizirane civilne družbe skupaj z zadevnimi državami.

91.

Skupnost bo še naprej razvijala celovite načrte za države, kjer je zelo verjetno, da bo prišlo do konflikta, ti načrti pa naj zajemajo politike, ki bi lahko dodatno podkrepile ali zmanjšale nevarnost konflikta.

92.

Še naprej bo podpirala preprečevanje in reševanje konfliktov ter vzpostavljanje miru, in sicer z obravnavanjem prvotnih vzrokov nasilnih konfliktov, zlasti revščine, uničevanja, izkoriščanja in neenakosti glede porazdelitve zemlje in naravnih virov ter dostopa do njih, šibkega upravljanja, kršenja človekovih pravic in neenakosti med spoloma. Prav tako se bo zavzemala za dialog, sodelovanje in spravo za spodbujanje miru in preprečitev izbruhov nasilja.

93.

Cilj političnega okvira Skupnosti za človekov razvoj na področju zdravja, izobraževanja, kulture in enakosti med spoloma je izboljšati življenje ljudi v skladu z razvojnimi cilji tisočletja z delovanjem na globalni ravni in na ravni držav. Temeljil bo na načelu vlaganja v ljudi in njihovem vrednotenju, spodbujanju enakosti med spoloma in pravičnosti.

94.

Razvojni cilji tisočletja ne morejo biti doseženi brez napredka pri uresničevanju cilja o splošnem dostopu do spolnega in reproduktivnega zdravja in ustreznih pravic, kakor je podano v agendi Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD) iz Kaira. Za soočanje s pogubnimi posledicami HIV/AIDS, TBC in malarije v državah v razvoju bo oblikovan časovni načrt za skupne ukrepe EU o evropskem akcijskem programu. Skupnost bo podpirala popolno izvajanje strategij za spodbujanje spolnega in reproduktivnega zdravja ter ustreznih pravic, obenem pa bo združila boj proti HIV/AIDS ter podporo za spolno in reproduktivno zdravje in ustrezne pravice. Prav tako si bo Skupnost prizadevala za rešitev velike krize človeških virov glede ponudnikov zdravstvenih storitev ter za pravično financiranje zdravstva in okrepitev zdravstvenih sistemov, da bi spodbujala boljše rezultate na področju zdravstva, obenem pa revnim omogočila lažji dostop do zdravil.

95.

Zaradi boljše povezanosti sektorske in proračunske podpore napredku na področju razvojnih ciljev tisočletja ter za zagotovitev ustreznih finančnih sredstev za zdravstvo in izobraževanje bodo v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja uporabljeni bolšji kazalniki.

96.

Skupnost namerava prispevati k pobudi „Izobraževanje za vse“. Prednostne naloge na področju izobraževanja sta kakovostno osnovnošolsko in poklicno izobraževanje ter obravnava neenakosti. Posebna pozornost bo namenjena spodbujanju izobraževanja deklic in njihove varnosti v šolskem okolju. Zagotovljena bo podpora razvoju in izvajanju sektorskih načrtov na nacionalni ravni in sodelovanju pri regionalnih in globalnih tematskih pobudah na področju izobraževanja.

97.

V okviru izkoreninjenja revščine je namen Skupnosti preprečevati socialno izključenost in bojevati se proti diskriminaciji vseh skupin. Zavzemala se bo za socialni dialog in zaščito, zlasti da bi obravnavala neenakost med spoloma, zaščitila pravice domorodnega prebivalstva ter otroke pred trgovino z ljudmi, oboroženimi spopadi, najhujšimi oblikami dela otrok in diskriminacije ter da bi obravnavala položaj invalidnih oseb.

98.

Podpora bo zagotovljena socialni in davčni politiki za spodbujanje pravičnosti. Prednostni ukrepi bodo zajemali podporo za socialno varnost in davčne reforme, socialno odgovornost podjetij, rast za dobrobit revnih in zaposlovanje.

99.

Zaposlovanje je bistveni dejavnik za dosego visoke ravni socialne kohezije. Skupnost bo spodbujala naložbe, ki ustvarjajo delovna mesta in podpirajo razvoj človeških virov. V tem smislu bo Skupnost spodbujala dostojno delo za vse v skladu z agendo Mednarodne organizacije za delo (ILO).

100.

Za nekatere probleme je poleg posebnih ukrepov in politik potreben pristop poenotenja, saj ti problemi zadevajo tudi splošna načela, ki se uporabljajo za vse pobude in so zanje potrebna večsektorska prizadevanja.

101.

Skupnost bo pri vseh dejavnostih uporabila okrepljeni pristop poenotenja presečnih vprašanj, ki so naslednja: spodbujanje človekovih pravic, enakosti med spoloma, demokracije, dobrega upravljanja, pravic otrok in domorodnega prebivalstva, trajnostnega razvoja okolja in boja proti HIV/AIDS. Ta presečna vprašanja pomenijo obenem samostojne cilje in ključne dejavnike za krepitev učinka in trajnosti sodelovanja.

102.

Komisija bo ponovno uvedla ta pristop ter pri tem sistematično in strateško uporabljala vse svoje razpoložljive vire (18). V prvi vrsti bo poskrbela, da bodo njene službe imele zadostne zmogljivosti za izvajanje te politike. Okrepila bo dialog z državami partnericami, da bi spodbujala poenotenje teh vprašanj v nacionalnih politikah in strategijah za zmanjšanje revščine. Prav tako bo poenostavila vzpostavitev mrež za strokovno znanje in tehnično podporo.

103.

Prizadevanja za demokracijo, dobro upravljanje, človekove pravice in pravice otrok bodo potekala v okviru partnerstev z vsemi državami, ki so prejemnice razvojne pomoči Skupnosti. Ta vprašanja bi bilo treba sistematično vključiti v razvojne instrumente Skupnosti prek vseh strateških dokumentov za posamezne države in regije. Ključno načelo za zaščito pravic domorodnega prebivalstva v okviru razvojnega sodelovanja je zagotoviti neomejeno udeležbo tega prebivalstva ter svobodno privolitev po predhodni seznanitvi vpletenih skupnosti.

104.

Enakost med moškimi in ženskami ter aktivno sodelovanje obojih pri vseh vidikih socialnega napredka sta ključna predpogoja za zmanjševanje revščine. Enakost med spoloma je treba obravnavati v tesni povezavi z zmanjševanjem revščine, socialnim in političnim razvojem ter gospodarsko rastjo, in treba jo je vključiti v vse vidike razvojnega sodelovanja. Enakost med spoloma bo omogočena s podporo enakopravnosti glede pravic in dostopa do sredstev ter nadzora nad njimi in tudi s podporo soodločanju o političnih in gospodarskih vprašanjih.

105.

Skupnost bo podprla prizadevanja držav partneric (vlade in civilne družbe) za vključitev okoljske razsežnosti v razvoj, vključno z izvajanjem večstranskih okoljskih sporazumov (19). Prav tako bo tem državam pomagala, da v ta namen povečajo svoje zmogljivosti. Varstvo okolja mora biti vključeno v opredelitev in izvajanje vseh politik Skupnosti, zlasti za spodbujanje trajnostnega razvoja.

106.

Boj proti HIV/AIDS je v vseh državah opredeljen kot prizadevanje, ki zajema vse sektorje in institucije. Še vedno je treba HIV/AIDS vključiti v številne dejavnosti, ki niso v neposredni povezavi s to problematiko, ter v delovne programe za podporo posebnih sektorjev.

107.

Skupnost bo še nadalje prispevala h globalnim pobudam, ki so nedvomno povezane z razvojnimi cilji tisočletja in globalnimi javnimi dobrinami. Globalne pobude in skladi so učinkovit instrument za nove politične ukrepe oziroma za okrepitev že obstoječih, kjer je njihov obseg delovanja nezadosten. Lahko obudijo zanimanje in podporo javnosti na učinkovitejši način kot pa tradicionalne institucije pomoči. Takšna pomoč mora biti usklajena z nacionalnimi strategijami, hkrati mora prispevati k dialogu z državami in si prizadevati za vključitev sredstev v njihov proračunski cikel.

108.

Po posvetovanju Komisije z državami članicami in po potrebi z Evropskim parlamentom bo treba v zvezi s proračunskimi sredstvi za vsak primer posebej podati oceno o tem, kakšna dodano vrednost nudijo globalne pobude in sredstva. Komisija bo sestavila merila za sodelovanje Skupnosti pri globalnih skladih in za njene prispevke v te sklade. Prednost bo dala pobudam, ki pripomorejo k doseganju razvojnih ciljev tisočletja in povečanju dostopnosti svetovnih javnih dobrin.

109.

Komisija in države članice bodo pripravile tekoči delovni program o izvajanju sklepov Sveta o skladnosti politik za razvoj iz maja 2005. V tem delovnem programu bodo podane prednostne naloge za ukrepanje, opredeljene bodo vloge in odgovornosti Sveta, držav članic in Komisije ter navedeni zaporedja in časovni okviri; namen tega programa pa je, da se državam v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja zagotovi podpora politik, ki se ne nanašajo na razvoj. Komisija bo okrepila svoje obstoječe instrumente, zlasti orodja za presojo vpliva, med oblikovanjem in izvajanjem politike pa se bo v večji meri posvetovala z državami v razvoju, po potrebi pa bo razmislila o novih instrumentih za izboljšanje skladnosti politik za razvoj.

110.

Ne glede na napredek v zvezi z drugimi zavezami na področju skladnosti politik za razvoj se bo nujno treba posvetiti zavezam in ukrepom na področju migracij. V ta name bo Komisija skušala vključiti vprašanja v zvezi z migracijami in begunci v strategije za posamezne države in regije ter partnerstva z zainteresiranimi državami, hkrati pa bo skušala spodbujati sinergijo med migracijami in razvojem, da bi se migracije spremenile v pozitivno silo za razvoj. Države v razvoju bo podpirala v njihovih politikah obvladovanja migracijskih tokov in v njihovih prizadevanjih za boj proti trgovini z ljudmi, da bi na ta način zagotovila spoštovanje človekovih pravic migrantov.

111.

Skupnost ima veliko število izvedbenih postopkov za izvajanje razvojne pomoči, s katerimi se lahko odzove na različne potrebe v različnih okoliščinah. Ti so na voljo v vseh geografskih in tematskih programih in so dejanski odraz dodane vrednosti Skupnosti.

112.

Pomoč Skupnosti, ki je bodisi v obliki podpore za projekte in sektorske programe, bodisi v obliki sektorske ali splošne proračunske podpore, mora podpirati strategije za zmanjševanje revščine ali enakovredne strategije držav partneric. Izbira najprimernejših izvedbenih postopkov pomoči Skupnosti za posamezno državo bo potekala v okviru faze načrtovanja programov, ki mora biti vedno bolj usklajena s postopkom priprave sektorskih politik in izvajanja nacionalnih proračunov.

113.

Če okoliščine to dopuščajo, bo najprimernejši izvedbeni postopek za podporo gospodarskim in davčnim reformam ter izvedbo strategij za zmanjševanje revščine proračunska podpora za posebne sektorje ali za splošni program javne porabe. Državam upravičenkam bo ta postopek omogočal, da se soočijo z vedno večjim operativnim proračunom, spodbujal bo usklajevanje in približevanje nacionalnih politik, prispeval k znižanju transakcijskih stroškov in spodbujal pristope, ki temeljijo na rezultatih. Za takšne programe je navadno potrebna podpora mednarodnih finančnih ustanov, s katerimi bo Skupnost usklajevala svojo pomoč. Jasno je treba opredeliti dodano vrednost dopolnilnega prispevka Skupnosti in vsakršne dodatne pogoje. Zmogljivosti za finančno poslovodenje držav upravičenk se bodo okrepile in pozorno spremljale.

114.

Pri določbah o neposredni proračunski podpori bodo upoštevana priporočila v smernicah o dobrih praksah OECD/DAC glede proračunske podpore, zlasti kar zadeva usklajevanje, koordinacijo in pogoje. Smernice za zagotovitev proračunske podpore bodo veljale za vse države partnerice, z določitvijo jasnih meril in spremljanjem kazalnikov za preverjanje učinkovitosti tega izvedbenega postopka pomoči pa se bodo okrepile.

115.

Skupnost se bo dosledno posluževala pristopa, osredotočenega na rezultate in kazalnike napredka. Postopoma se bo pogojnost razvila v koncept „pogodbe“, ki bo temeljil na vzajemnih zavezah, doseženih s pogajanji in oblikovanih na podlagi rezultatov.

116.

Mikrofinančni pristop je pomenil pomembno novost v preteklih petih letih. Razvijal se bo še naprej, poudarek pa bo na razvoju zmogljivosti in organizacijah z ustreznim strokovnim znanjem.

117.

Zmanjševanje dolga, primerljivo z neposredno proračunsko podporo, z omejenimi transakcijskimi stroški in težnjo k spodbujanju koordinacije in usklajevanja donatorjev, bi — po potrebi in če je to primerno — lahko pomagalo državam zmanjšati njihovo izpostavljenost zunanjim pretresom.

118.

Pomoč Skupnosti bo še naprej zagotovljena v obliki donacij, ki so primerne predvsem za najrevnejše države in države, ki imajo omejene možnosti za povračilo.

119.

Za zagotovitev največjega možnega učinka za države upravičenke je treba okrepiti sinergije med programi, ki jih podpirajo Evropska investicijska banka (EIB) in druge institucije, in programi, ki jih financira Skupnost. EIB ima vedno večjo vlogo pri izvajanju pomoči Skupnosti, in sicer z naložbami v zasebna in javna podjetja v državah v razvoju.

120.

Za povečanje učinka večstranske pomoči bo Skupnost okrepila sodelovanje z Združenimi narodi, mednarodnimi finančnimi ustanovami ter drugimi ustreznimi mednarodnimi organizacijami in agencijami, v primeru, da bi takšno sodelovanje doprineslo dodano vrednost.

121.

Skupnost bo napredovala pri opredelitvi sklopa smernic za posredovanje v državah v krizi ali neposredno po njej, in sicer z zagotovitvijo, da bo prilagodila postopke za dodelitev sredstev kot tudi načine posredovanja, pri čemer bo poskrbela za to, da bo sposobna odzvati se hitro in prožno z vrsto različnih posredovanj.

122.

Komisija je leta 2000 začela s programom reform, katerega cilj je pospešiti izvajanje zunanje pomoči Skupnosti in izboljšati kakovost zagotavljanja pomoči. Ta program je privedel do: (i) boljšega načrtovanja v sklopu doslednega cikla projektov z osredotočenjem na izkoreninjenju revščine; (ii) ustanovitve enega samega subjekta, tj. Europe Aid, ki je odgovorna za izvajanje pomoči; (iii) zaključka postopka prenosa pristojnosti na 80 delegacij, ki so sedaj pristojne za upravljanje pomoči; (iv) povečanja človeških virov za hitrejše izvajanje; (v) boljših metod dela s pomočjo usklajenih in poenostavljenih postopkov, boljših informacijskih sistemov in bolje usposobljenega osebja; (vi) izboljšanja kakovosti s pomočjo postopka za podporo in nadzor kakovosti v različnih fazah vodenja projektov; in nenazadnje (vii) do hitrejšega izvajanja pomoči.

123.

Še vedno prihaja do izboljšav, saj so te potrebne. Z zunanjega vidika bo agenda za koordinacijo in usklajevanje z drugimi donatorji v znatni meri pozitivno vplivala na zagotavljanje pomoči. Na interni ravni pa bo Komisija nadaljevala s poenostavljanjem postopkov, zavzemala se bo za to, da bi se na delegacije preneslo še več pristojnosti, opredelila bo odnose med delegacijami in osrednjimi službami ter izboljšala informacijske sisteme. V tem okviru bo od samega začetka kakovost programov in projektov deležna več pozornosti s pomočjo okrepljenega postopka za podporo in nadzor kakovosti. Za to bo potrebna jasnejša osredotočenost na omejeno število področij (in na omejeno število dejavnosti znotraj ciljnih področij) za posamezno državo partnerico. Med izvajanjem je treba bolje izrabiti orodje za spremljanje, ob zaključitvi programov pa naj bi ocene jasneje prikazale podatke za uporabo v postopku načrtovanja in določanja projektov.

124.

V oceni razvojne politike Evropske skupnosti za leto 2000 in njenega vpliva na pomoč Skupnosti je bilo izpostavljenih več pomembnih spoznanj. Mednje spada potreba po tem, da se upoštevajo zaveze na področju razvoja, nedavno sprejete na mednarodni ravni, na primer takšne, ki so bile podane v okviru konferenc Združenih narodov, ter da se upošteva napredek, dosežen na področju najboljših praks v zvezi z razvojem, kakršna sta proračunska podpora in Pariška deklaracija. Prav tako se je izkazalo, da bi morala celotna Komisija prevzeti večjo odgovornost za izjavo o razvojni politiki, ki bi morala biti v Evropskem parlamentu deležna večje podpore. Dosledno bi jo bilo treba uporabljati v razvojnih programih Skupnosti v vseh državah v razvoju. Iz teh spoznanj se je črpalo ob sprejetju nove izjave in ta spoznanja se bodo v celoti upoštevala tudi ob prihodnjem izvajanju pomoči ES v vseh državah v razvoju.

125.

Komisija mora oblikovati vrsto izmerljivih ciljev in dosežkov za izvajanje te politike, ob primerjavi s slednjimi pa mora v letnem poročilu za izvajanje razvojne politike Evropske skupnosti podati oceno o doseženem napredku.

126.

Komisija bo poskrbela za to, da bodo vse njene službe in delegacije pri upravljanju in izvajanju razvojne pomoči Skupnosti uporabljale to razvojno politiko Evropske skupnosti kot ključno oporno točko za cilje in načela Skupnosti pri izvajanju vseh oblik sodelovanja na področju razvoja.