(1)

Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila večkrat bistveno spremenjena (5). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Za pravilno delovanje notranjega trga in da se poenostavi čezmejna trgovina v Uniji, je pomembno, da so stroški čezmejnih plačil v eurih enaki stroškom ustreznih plačil v državi članici.

(3)

Za plačilne instrumente, ki obstajajo predvsem ali izključno v papirni obliki, kot so čeki, ni priporočljivo uporabljati načela enakih stroškov, ker jih že zaradi njihove narave ni mogoče obdelovati tako učinkovito kot elektronska plačila.

(4)

Načelo enakih stroškov bi se moralo uporabljati za plačila, ki se odredijo ali zaključijo v papirni obliki ali v gotovini in ki se v plačilni verigi obdelujejo elektronsko, razen čekov, in za vsa nadomestila, neposredno ali posredno povezana s plačilno transakcijo, vključno z nadomestili, vezanimi na pogodbo. Posredna nadomestila vključujejo nadomestila za vzpostavitev trajnega plačilnega naloga oziroma nadomestila, povezana z uporabo bančne ali kreditne plačilne kartice, in bi morala biti enaka za nacionalne in čezmejne plačilne transakcije v Uniji.

(5)

Da bi preprečili drobitev plačilnih trgov, je ustrezno uporabiti načelo enakih stroškov. V ta namen bi bilo treba za vsako kategorijo čezmejnih plačil določiti nacionalno plačilo z enakimi ali podobnimi značilnostmi, kot jih ima čezmejno plačilo. Pri določitvi nacionalnega plačila, ki ustreza čezmejnemu plačilu, bi moralo biti med drugimi mogoče uporabiti naslednja merila: način odreditve, izvajanja in zaključka plačila, stopnja avtomatizacije, vsakršno jamstvo za plačilo, status stranke in razmerje s ponudnikom plačilnih storitev ali uporabljen plačilni instrument, kot je opredeljen v točki 14 člena 4 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Ta merila se ne bi smela šteti kot izčrpna.

(6)

Pristojni organi bi morali izdati smernice za določitev ustreznih plačil, kadar menijo, da je to potrebno. Komisija, ki ji po potrebi pomaga Odbor za plačila, vzpostavljen s členom 85(1) Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi morala pripraviti ustrezna navodila in pomagati pristojnim organom.

(7)

Da se olajša delovanje notranjega trga in preprečijo neenakosti med uporabniki plačilnih storitev v državah članicah euroobmočja in državah članicah zunaj euroobmočja v zvezi s čezmejnimi plačili v eurih, je treba zagotoviti, da bodo nadomestila za čezmejna plačila v eurih v Uniji usklajena z nadomestili za ustrezna nacionalna plačila, ki se izvedejo v nacionalni valuti države članice, v kateri se nahaja ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev. Šteje se, da se ponudnik plačilnih storitev nahaja v državi članici, v kateri opravlja storitve za uporabnika plačilnih storitev.

(8)

Nadomestila za pretvorbo valut predstavljajo precejšen del stroškov čezmejnih plačil, kadar se v državi članici plačnika in državi članici prejemnika plačila uporabljata različni valuti. V skladu s členom 45 Direktive (EU) 2015/2366 morajo biti nadomestila in uporabljeni menjalni tečaj pregledni, točka 3 člena 52 navedene direktive določa zahteve glede informacij v zvezi s plačilnimi transakcijami, zajetimi v okvirni pogodbi, člen 59(2) navedene direktive pa določa zahteve glede informacij za pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu. Treba je določiti dodatne ukrepe za zaščito potrošnikov pred pretiranimi nadomestili za storitve pretvorbe valut in za zagotovitev, da bodo potrošniki dobili informacije, ki jih potrebujejo, da bi izbrali najboljšo možnost pretvorbe valut.

(9)

Ukrepi, ki jih je treba izvajati, bi morali biti ustrezni, primerni in stroškovno učinkoviti. Hkrati bi morale zagotovljene informacije v primerih, ko ima plačnik na bankomatu ali prodajnem mestu na voljo več različnih možnosti pretvorbe valut, omogočati primerjavo, da se plačniku omogoči informirana izbira.

(10)

Da bi dosegli primerljivost, bi bilo treba nadomestila za pretvorbo valut pri vseh kartičnih plačilih izraziti na enak način, in sicer kot odstotne pribitke na zadnji razpoložljivi referenčni devizni tečaj eura, ki ga izda Evropska centralna banka (ECB). V primeru pretvorbe med dvema valutama, ki nista euro, bo pribitek morda moral temeljiti na obrestni meri, izpeljani iz dveh obrestnih mer ECB.

(11)

V skladu s splošnimi zahtevami glede informacij v zvezi z nadomestili za pretvorbo valut iz Direktive (EU) 2015/2366 bi morali ponudniki storitev pretvorbe valut še pred odreditvijo plačilne transakcije razkriti informacije o svojih nadomestilih za pretvorbo valut. Pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali na jasen in dostopen način zagotoviti informacije o svojih nadomestilih za te storitve, na primer tako, da jih prikažejo na okencu ali digitalno na terminalu, pri internetnih nakupih pa na zaslonu. Poleg informacij iz člena 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi morale te pogodbene stranke pred odreditvijo plačila predložiti jasne informacije o znesku, ki se plača prejemniku plačila v valuti, ki jo ta uporablja, in skupnem znesku, ki ga mora plačati plačnik v valuti plačnikovega računa. Znesek, ki ga je treba plačati v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila, bi moral izkazovati ceno kupljenega blaga ali storitev in bi lahko bil prikazan pred plačilom in ne na plačilnem terminalu. Valuta, ki jo uporablja prejemnik plačila, je načeloma lokalna valuta, vendar je to v skladu z načelom svobode sklepanja pogodb v nekaterih primerih lahko druga valuta Unije. Skupni znesek, ki ga plača plačnik v valuti plačnikovega računa, bi moral biti sestavljen iz cene blaga ali storitev in nadomestila za pretvorbo valut. Poleg tega bi bilo treba oba zneska dokumentirati na potrdilu ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(12)

V zvezi s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi moral plačnik, kadar se storitev pretvorbe valut ponudi na bankomatu ali prodajnem mestu, imeti možnost, da to storitev zavrne in plača v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila.

(13)

Da bi se plačnikom omogočila primerjava med nadomestili za različne možnosti pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnikov v pogoje okvirne pogodbe vključiti povsem primerljive informacije o veljavnih nadomestilih za pretvorbo valut, pa tudi zagotoviti, da bi bile te informacije na lahko razumljiv in dostopen način javne na splošno razpoložljivi in zlahka dostopni elektronski platformi, zlasti na spletnih mestih njihovih strank, na spletnih mestih bančništva na domu in na aplikacijah za mobilno bančništvo. To bi omogočilo razvoj spletnih mest za primerjavo, ki bi potrošnikom olajšala primerjavo cen pri potovanju ali nakupovanju v tujini. Poleg tega bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnikov opozarjati plačnike na veljavna nadomestila za pretvorbo valut, ki se uporabljajo pri kartičnem plačilu v drugi valuti, prek splošno razpoložljivih in lahko dostopnih elektronskih komunikacijskih kanalov, kot so sporočila SMS, elektronska pošta ali potisna obvestila prek plačnikove aplikacije za mobilno bančništvo. Ponudniki plačilnih storitev bi se morali z uporabniki plačilnih storitev dogovoriti, prek katerega elektronskega komunikacijskega kanala jim bodo zagotavljali informacije o nadomestilih za pretvorbo valut, pri čemer bi morali upoštevati, kako plačnika najučinkoviteje doseči. Ponudniki plačilnih storitev bi morali sprejeti tudi zahtevke uporabnikov plačilnih storitev o odjavi od prejemanja elektronskih sporočil z informacijami o nadomestilih za pretvorbo valut.

(14)

Redni opomniki so ustrezni, kadar je plačnik dlje časa v tujini, na primer če je tja službeno napoten ali tam študira, ali kadar plačnik redno uporablja kartico za internetne nakupe v lokalni valuti. Obveznost zagotavljanja takšnih opomnikov bi zagotovila, da bi bil plačnik obveščen o različnih možnostih pretvorbe valut.

(15)

Pomembno je, da se poenostavi izvajanje čezmejnih plačil s strani ponudnikov plačilnih storitev. V zvezi s tem bi bilo treba spodbujati standardizacijo, zlasti glede uporabe mednarodne identifikacijske številke plačilnega računa (IBAN) in poslovne identifikacijske kode (BIC). Zato je ustrezno, da ponudniki plačilnih storitev uporabnikom plačilnih storitev zagotovijo IBAN in BIC za zadevni račun.

(16)

Za zagotovitev neprekinjenega, pravočasnega in učinkovitega zagotavljanja statističnih podatkov o plačilni bilanci v okviru enotnega območja plačil v eurih (SEPA) je priporočljivo, da se zagotovi nadaljnje zbiranje enostavno dostopnih plačilnih podatkov, kot so IBAN, BIC in znesek plačila ali osnovni zbirni plačilni podatki za različne plačilne instrumente, če postopek zbiranja ne ovira avtomatske obdelave plačil in je lahko popolnoma avtomatiziran. Ta uredba ne vpliva na obveznosti poročanja za namene drugih politik, na primer na poročanje zaradi preprečevanja pranja denarja ali financiranja terorizma oziroma za davčne namene.

(17)

Pristojni organi bi morali imeti ustrezna pooblastila za učinkovito izpolnjevanje svojih nalog v zvezi s spremljanjem ter za sprejetje vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da ponudniki plačilnih storitev izpolnjujejo določbe te uredbe.

(18)

Da bi se zagotovila možnost uporabe pravnih sredstev v primerih nepravilne uporabe te uredbe, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite pritožbene postopke in druga pravna sredstva za reševanje sporov med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev. Pomembno je tudi, da se določijo pristojni organi in organi za izvensodno reševanje pritožb in drugih pravnih sredstev.

(19)

Za nemoteno in pravočasno reševanje čezmejnih sporov v zvezi s to uredbo je ključno v Uniji zagotoviti dejavno sodelovanje pristojnih organov in organov za izvensodno reševanje pritožb in drugih pravnih sredstev. Takšno sodelovanje bi moralo biti mogoče izvajati v obliki izmenjave informacij o zakonodaji ali pravni praksi iz njihove sodne pristojnosti ali, če je ustrezno, prenosa ali prevzetja pritožbenih postopkov in postopkov drugih pravnih sredstev.

(20)

Države članice bi morale v nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe.

(21)

Razširitev uporabe te uredbe z eura še na druge valute bi imela očitne koristi, zlasti glede števila zajetih plačil. Da se državam članicam, ki nimajo eura za svojo valuto, omogoči razširitev uporabe te uredbe na čezmejna plačila v njihovih nacionalnih valutah, bi bilo treba določiti postopek priglasitve.

(22)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o uporabi pravila o izenačitvi stroškov čezmejnih plačil v eurih in stroškov nacionalnih transakcij v nacionalnih valutah ter o učinkovitosti zahtev glede informacij o pretvorbi valut, določenih v tej uredbi. Komisija bi morala tudi preučiti dodatne možnosti in njihovo tehnično izvedljivost za razširitev pravil o enakih nadomestilih na vse valute Unije ter možnosti za nadaljnje izboljšanje preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut, pa tudi možnost onemogočanja in omogočanja izbire sprejetja pretvorbe valut s strani pogodbenih strank, ki niso ponudnik plačilnih storitev plačnika.

(23)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –