(1)

Zaradi eksistenčne grožnje, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, je treba okrepiti ambicije in podnebne ukrepe Unije in držav članic. Unija je zavezana, da si bo bolj prizadevala za boj proti podnebnim spremembam in izvajanju Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum) (4) na osnovi njenih načel in najboljših razpoložljivih znanstvenih dognanj v okviru dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor) določila novo strategijo za rast, katere cilj je preobraziti Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo rast ločena od rabe virov. Cilj evropskega zelenega dogovora je tudi zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov pred nevarnostmi, ki izhajajo iz okolja, in njihovimi učinki. Hkrati mora biti ta prehod pravičen in vključujoč, pri čemer ni nihče prezrt.

(3)

Posebno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) za leto 2018 o posledicah globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko raven in povezanem globalnem poteku emisij toplogrednih plinov v okviru okrepitve globalnega odziva na grožnjo podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja in prizadevanj za odpravo revščine je trdna znanstvena podlaga za boj proti podnebnim spremembam in kaže na potrebo po hitri okrepitvi podnebnih ukrepov in nadaljevanju prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo. To poročilo potrjuje, da je nujno treba zmanjšati emisije toplogrednih plinov in da je treba podnebne spremembe omejiti na 1,5 °C, da bi se zlasti zmanjšala verjetnost ekstremnih vremenskih pojavov in doseganja prelomnih točk. V svojem globalnem poročilu o oceni za leto 2019 je Medvladna platforma za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES) prikazala svetovno upadanje biotske raznovrstnosti, pri čemer so podnebne spremembe tretje najpomembnejše gonilo izgube biotske raznovrstnosti.

(4)

Dogovorjen dolgoročni cilj je ključnega pomena za doprinos h gospodarski in družbeni preobrazbi, ustvarjanju visokokakovostnih delovnih mest in trajnostne rasti ter doseganju ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj in k pravičnemu, socialno uravnoteženemu, poštenemu ter stroškovno učinkovitemu doseganju dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma.

(5)

Obravnavati je treba vse večja tveganja za zdravje, povezana s podnebjem, vključno s pogostejšimi in intenzivnejšimi vročinskimi vali, požari v naravi in poplavami, grožnjami za varnost hrane in vode ter zanesljivo oskrbo ter pojavom in širjenjem nalezljivih bolezni. Kot je napovedala v svojem sporočilu z dne 24. februarja 2021 z naslovom „Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam“, je Komisija ustanovila evropski observatorij za podnebje in zdravje v okviru evropske platforme za prilagajanje podnebnim spremembam Climate-ADAPT, da bi bolje razumeli, predvideli in čim bolj zmanjšali grožnje za zdravje, ki jih povzročajo podnebne spremembe.

(6)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti njen člen 37, ki spodbuja vključevanje visoke ravni varstva okolja v politike Unije in izboljšanje kakovosti okolja v skladu z načelom trajnostnega razvoja.

(7)

Podnebni ukrepi bi morali biti priložnost za vse gospodarske sektorje v Uniji, da pripomorejo k zagotavljanju vodilnega položaja na področju inovacij v svetu. Na podlagi regulativnega okvira Unije in prizadevanj industrije je mogoče gospodarsko rast ločiti od emisij toplogrednih plinov. Tako so se na primer emisije toplogrednih plinov Unije v obdobju med letoma 1990 in 2019 zmanjšale za 24 %, medtem ko se je gospodarska rast v istem obdobju povečala za 60 %. Brez poseganja v zavezujočo zakonodajo in druge pobude, sprejete na ravni Unije, bi morali vsi gospodarski sektorji, vključno z energetiko, industrijo, prometom, ogrevanjem in hlajenjem ter stavbami, kmetijstvom, odpadki in rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom ne glede na to, ali so ti sektorji vključeni v sistem trgovanja z emisijami v Uniji (EU ETS), prispevati k doseganju podnebne nevtralnosti v Uniji do leta 2050. Da bi se povečala vključenost vseh gospodarskih akterjev, bi morala Komisija olajšati sektorske dialoge in partnerstva na področju podnebja z vključujočim in reprezentativnim združevanjem ključnih deležnikov, da bi spodbudila sektorje k pripravi okvirnih prostovoljnih časovnih načrtov in načrtovanju doseganja cilja Unije glede podnebne nevtralnosti do leta 2050. Taki časovni načrti bi lahko sektorjem precej pomagali pri načrtovanju potrebnih naložb za prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo in bi lahko tudi izboljšali sodelovanje med sektorji pri iskanju podnebno nevtralnih rešitev. Taki časovni načrti bi prav tako lahko dopolnjevali obstoječe pobude, vključno z evropskim zavezništvom za baterije in evropskim zavezništvom za čisti vodik, ki spodbujata industrijsko sodelovanje pri prehodu na podnebno nevtralnost.

(8)

V Pariškem sporazumu je v točki (a) člena 2(1) določen dolgoročni cilj glede temperature, usmerjen pa je v okrepitev globalnega odziva na grožnjo podnebnih sprememb s povečanjem sposobnosti prilagajanja negativnim učinkom podnebnih sprememb, kot je določeno v točki (b) člena 2(1) sporazuma, in z uskladitvijo finančnih tokov z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov in z razvojem, odpornim na podnebne spremembe, kot je določeno v točki (c) člena 2(1) sporazuma. Ta uredba bi morala kot splošni okvir za prispevek Unije k Pariškemu sporazumu zagotavljati, da tako Unija kot države članice prispevajo h globalnemu odzivu na podnebne spremembe iz Pariškega sporazuma.

(9)

Cilj podnebnih ukrepov Unije in držav članic je v okviru agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in doseganja ciljev Pariškega sporazuma zaščititi ljudi in planet, dobrobit, blaginjo, gospodarstvo, zdravje, prehranske sisteme ter celovitost ekosistemov in biotske raznovrstnosti pred grožnjo podnebnih sprememb, doseči čim večjo blaginjo v okviru zmogljivosti planeta ter krepiti odpornost in zmanjšati ranljivost družbe zaradi podnebnih sprememb. Zato bi morali ukrepi Unije in držav članic temeljiti na previdnostnem načelu in načelu „onesnaževalec plača“ iz Pogodbe o delovanju Evropske unije, upoštevati pa bi morali tudi načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ energetske unije in načelo neškodovanja iz evropskega zelenega dogovora.

(10)

K doseganju podnebne nevtralnosti bi morali prispevati vsi gospodarski sektorji, za katere so emisije ali odvzemi toplogrednih plinov urejeni v pravu Unije.

(11)

Glede na to, kakšen pomen ima proizvodnja in poraba energije za raven emisij toplogrednih plinov, je ključnega pomena zagotoviti prehod na varen, trajnosten, cenovno dostopen in stabilen energetski sistem, ki bo temeljil na uporabi obnovljivih virov energije, dobro delujočem notranjem energetskem trgu in izboljšanju energetske učinkovitosti ob hkratnem zmanjševanju energijske revščine. Digitalna preobrazba, tehnološke inovacije ter raziskave in razvoj so prav tako pomembni dejavniki za doseganje cilja podnebne nevtralnosti.

(12)

Unija je vzpostavila regulativni okvir za doseganje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030, dogovorjenega leta 2014, pred začetkom veljavnosti Pariškega sporazuma. Zakonodaja, ki izvaja ta cilj, med drugim obsega Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki vzpostavlja EU ETS, Uredbo (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki je uvedla nacionalne cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030, in Uredbo (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki od držav članic zahteva, da uravnotežijo emisije toplogrednih plinov in odvzeme zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

(13)

EU ETS je temelj podnebne politike Unije in predstavlja njeno ključno orodje za stroškovno učinkovito zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.

(14)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ predstavila vizijo za doseganje neto ničelnih emisij toplogrednih plinov v Uniji do leta 2050 s socialno pravičnim in stroškovno učinkovitim prehodom.

(15)

S svežnjem „Čista energija za vse Evropejce“ z dne 30. novembra 2016 si Unija prizadeva za ambiciozno agendo za razogljičenje, zlasti z izgradnjo trdne energetske unije, kar vključuje cilje za leto 2030 za energijsko učinkovitost in uporabo energije iz obnovljivih virov iz direktiv 2012/27/EU (8) in (EU) 2018/2001 (9) Evropskega parlamenta in Sveta, ter s krepitvijo ustrezne zakonodaje, vključno z Direktivo 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(16)

Unija je vodilna v svetu pri prehodu na podnebno nevtralnost in je odločena prispevati h krepitvi globalnih prizadevanj in globalnega odziva na podnebne spremembe z uporabo vseh orodij, ki jih ima na voljo, vključno s podnebno diplomacijo.

(17)

Unija bi morala po letu 2050 nadaljevati svoje podnebne ukrepe in ohraniti vodilno vlogo na področju podnebja na mednarodnem prizorišču, da bi zaščitila ljudi in planet pred grožnjo nevarnih podnebnih sprememb pri doseganju dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma ob upoštevanju znanstvenih ocen IPCC, IPBES ter Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe, kot tudi ocen drugih mednarodnih teles.

(18)

Tveganje selitve virov CO2 je še vedno prisotno pri mednarodnih partnerjih, ki nimajo enakih standardov za varstvo podnebja kot so standardi Unije. Zato namerava Komisija predlagati mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah za izbrane sektorje, da bi se ta tveganja zmanjšala na način, ki je združljiv s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Poleg tega je pomembno ohraniti učinkovite spodbude v politikah, ki bi podpirale tehnološke rešitve in inovacije, ki omogočajo prehod na konkurenčno podnebno nevtralno gospodarstvo Unije, hkrati pa zagotavljajo varnost naložb.

(19)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru pozval k potrebnemu prehodu na podnebno nevtralno družbo najpozneje do leta 2050 in naj bo to evropska zgodba o uspehu, v svoji resoluciji z dne 28. novembra 2019 o podnebnih in okoljskih razmerah pa je razglasil izredne podnebne in okoljske razmere. Unijo je tudi večkrat pozval, naj poveča svoj podnebni cilj za leto 2030 in ga vključi v to uredbo. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 12. decembra 2019 podprl cilj doseganja podnebno nevtralne Unije do leta 2050 v skladu s cilji Pariškega sporazuma in ob tem ugotovil, da je treba vzpostaviti okvir, ki bo omogočal koristi vsem državam članicam ter zajemal ustrezne instrumente, spodbude, podporo in naložbe, da bi se zagotovil stroškovno učinkovit, pravičen ter socialno uravnotežen in pošten prehod, pri tem pa, kar zadeva izhodišča, upoštevale različne nacionalne okoliščine. Poleg tega je ugotovil, da bodo za prehod potrebne znatne javne in zasebne naložbe. Unija je 6. marca 2020 Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja predložila svojo dolgoročno strategijo za razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, 17. decembra 2020 pa svoj nacionalno določeni prispevek, potem ko ju je odobril Svet.

(20)

Unija bi si morala prizadevati za ravnovesje med antropogenimi emisijami toplogrednih plinov iz virov in odvzemi po ponorih toplogrednih plinov v Uniji do leta 2050 in nato, če je ustrezno, za doseganje negativnih emisij. Ta cilj bi moral zajemati emisije in odvzeme toplogrednih plinov po vsej Uniji, ki jih ureja pravo Unije. Pregled takih emisij in odvzemov bi moral biti mogoč v okviru pregleda ustrezne podnebne in energetske zakonodaje. Ponori vključujejo naravne in tehnološke rešitve, kot je navedeno v poročilu Unije o evidencah toplogrednih plinov za Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja. Rešitve, ki temeljijo na tehnologijah zajemanja in shranjevanja ogljika ter tehnologijah zajemanja in uporabe ogljika, lahko imajo vlogo pri razogljičenju, zlasti za zmanjšanje emisij v industrijskih procesih, za tiste države članice, ki izberejo to tehnologijo. Vse države članice bi si morale skupaj prizadevati za vseunijski cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050, države članice, Evropski parlament, Svet in Komisija pa bi morali sprejeti potrebne ukrepe za dosego tega cilja. Ukrepi na ravni Unije bodo pomemben del ukrepov, potrebnih za doseganje cilja.

(21)

Evropski svet je v svojih sklepih z dne 8. in 9. marca 2007 ter 23. in 24. oktobra 2014 potrdil cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v Uniji za leto 2020 oziroma okvir podnebne in energetske politike do leta 2030. Določbe te uredbe o določitvi podnebnega cilja Unije za leto 2040 ne posegajo v vlogo Evropskega sveta, kot je določena v Pogodbah, pri opredeljevanju splošne politične usmeritve in prednostnih nalog za razvoj podnebne politike Unije.

(22)

Ponori ogljika imajo ključno vlogo pri prehodu na podnebno nevtralnost v Uniji, in sicer k temu pomembno prispevajo zlasti sektorji kmetijstva, gozdarstva in rabe zemljišč. Kot je napovedala v svojem sporočilu z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija od vil do vilic za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem“, bo Komisija v prihodnji pobudi za ogljično kmetovanje spodbujala nov zeleni poslovni model za nagrajevanje upravljavcev zemljišč za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in odvzeme ogljika. Poleg tega se je Komisija v svojem sporočilu z dne 11. marca 2020 z naslovom „Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo“ zavezala, da bo razvila regulativni okvir za certificiranje odvzemov ogljika na podlagi zanesljivega in preglednega obračunavanja ogljika, da bi tako spremljala in preverjala pristnost odvzemov ogljika, hkrati pa zagotavljala, da ni nobenih negativnih učinkov na okolje, zlasti biotsko raznovrstnost, javno zdravje ali socialne ali gospodarske cilje.

(23)

Obnova ekosistemov bi pomagala pri ohranjanju, upravljanju in krepitvi naravnih ponorov ter spodbujanju biotske raznovrstnosti, ob boju proti podnebnim spremembam. Poleg tega trojna vloga gozdov, in sicer kot ponorov ogljika ter za shranjevanje in nadomeščanje ogljika, prispeva k zmanjšanju toplogrednih plinov v ozračju, hkrati pa zagotavlja, da gozdovi še naprej rastejo in zagotavljajo številne druge storitve.

(24)

Strokovno znanje ter najboljši razpoložljivi in posodobljeni dokazi so skupaj z dejanskimi in preglednimi informacijami o podnebnih spremembah bistvenega pomena in morajo biti podlaga za ukrepanje in prizadevanja Unije v zvezi s podnebjem, da bi dosegli podnebno nevtralnost do leta 2050. Ustanoviti bi bilo treba Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe (v nadaljnjem besedilu: svetovalni odbor), ki bo zaradi svoje neodvisnosti ter znanstvenega in tehničnega strokovnega znanja služil kot referenčna točka za znanstvena dognanja v zvezi s podnebnimi spremembami. Svetovalni odbor bi moral dopolnjevati delo Evropske agencije za okolje (EEA), pri čemer bi pri opravljanju svojih nalog deloval neodvisno. Njegovo poslanstvo se ne bi smelo prekrivati s poslanstvom IPCC na mednarodni ravni. Uredbo (ES) št. 401/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (11) bi bilo zato treba spremeniti, da se ustanovi svetovalni odbor. Nacionalni posvetovalni organi za podnebje lahko imajo pomembno vlogo pri, med drugim, zagotavljanju strokovnega znanstvenega svetovanja o podnebni politiki ustreznim nacionalnim organom, kot to določi zadevna država članica, v tistih državah članicah, v katerih obstajajo. Zato se države članice, ki tega še niso storile, poziva, naj ustanovijo nacionalni posvetovalni organ za podnebje.

(25)

Za prehod na podnebno nevtralnost so potrebne spremembe v celotnem spektru politik ter skupno prizadevanje vseh sektorjev gospodarstva in družbe, kot je poudarjeno v evropskem zelenem dogovoru. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 12. decembra 2019 izjavil, da morajo biti vsa zadevna zakonodaja in politike Unije skladne s ciljem podnebne nevtralnosti in k temu cilju prispevati ter spoštovati enake konkurenčne pogoje, Komisijo pa je pozval, naj preuči, ali je za to treba prilagoditi obstoječa pravila.

(26)

Kot je napovedala v evropskem zelenem dogovoru, je Komisija na podlagi celovite ocene učinka in ob upoštevanju svoje analize celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, predloženih Komisiji v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (12), v sporočilu z dne 17. septembra 2020 z naslovom „Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov“ ocenila cilj Unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030. Glede na cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050 bi bilo treba do leta 2030 zmanjšati emisije in povečati odvzeme toplogrednih plinov, da bi se neto emisije toplogrednih plinov, to so emisije, potem ko se odštejejo odvzemi, do leta 2030 v celotnem gospodarstvu in na domačem trgu zmanjšale za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Evropski svet je ta cilj je potrdil v svojih sklepih z dne 10. in 11. decembra 2020. Določil je tudi začetne smernice za njegovo izvajanje. Ta novi podnebni cilj Unije za leto 2030 je naslednji cilj za namene točke 11 člena 2 Uredbe (EU) 2018/1999 in zato nadomešča vseunijski cilj za emisije toplogrednih plinov za leto 2030 iz navedene točke. Poleg tega bi morala Komisija do 30. junija 2021 oceniti, kako bi bilo treba spremeniti zadevno zakonodajo Unije za izvajanje podnebnega cilja Unije za leto 2030, da bi dosegli takšno zmanjšanje neto emisij. Zato je Komisija napovedala revizijo ustrezne podnebne in energetske zakonodaje, ki bo sprejeta v svežnju, ki bo med drugim zajemal obnovljive vire energije, energijsko učinkovitost, rabo zemljišč, obdavčitev energije, emisijske standarde CO2 za lahka vozila, porazdelitev prizadevanj in EU ETS.

Komisija namerava oceniti učinke uvedbe dodatnih ukrepov Unije, ki bi lahko dopolnjevali obstoječe ukrepe, kot so tržni ukrepi, ki vključujejo močan solidarnostni mehanizem.

(27)

Po ocenah Komisije obstoječe zaveze iz člena 4 Uredbe (EU) 2018/841 pomenijo neto ponor ogljika 225 milijonov ton ekvivalenta CO2 v letu 2030. Za zagotovitev, da bodo prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb do leta 2030 zadostna, je ustrezno, da se prispevek neto odvzemov k podnebnemu cilju Unije za leto 2030 omeji na navedeno raven. To ne posega v pregled zadevne zakonodaje Unije, da bi se omogočilo doseganje cilja.

(28)

Odhodki v okviru proračuna Unije in Instrumenta Evropske unije za okrevanje, vzpostavljenega z Uredbo Sveta (EU) 2020/2094 (13), prispevajo k podnebnim ciljem, saj se na podlagi učinkovite metodologije in v skladu s sektorsko zakonodajo vsaj 30 % skupnega zneska odhodkov nameni za podpiranje podnebnih ciljev.

(29)

Ob upoštevanju cilja doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050 in glede na mednarodne zaveze iz Pariškega sporazuma so potrebna nadaljnja prizadevanja za zagotovitev postopne odprave subvencij za energijo, ki niso združljive s tem ciljem, zlasti za fosilna goriva, ne da bi to vplivalo na prizadevanja za zmanjšanje energetske revščine.

(30)

Za zagotovitev predvidljivosti in zaupanja za vse gospodarske akterje, vključno s podjetji, delavci, vlagatelji in potrošniki, za zagotovitev postopnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in trajnega prehoda na podnebno nevtralnost, bi morala Komisija najpozneje v šestih mesecih po prvem pregledu globalnega stanja, opravljenem na podlagi Pariškega sporazuma, po potrebi predlagati vmesni podnebni cilj za leto 2040. Komisija lahko predlaga spremembo vmesnega cilja ob upoštevanju ugotovitev ocen napredka in ukrepov Unije in nacionalnih ukrepov ter rezultatov pregleda globalnega stanja in mednarodnega razvoja, tudi glede skupnih časovnih okvirov za nacionalno določene prispevke. Komisija bi morala kot orodje za povečanje preglednosti in odgovornosti podnebnih politik Unije pri pripravi zakonodajnega predloga za podnebni cilj Unije za leto 2040 objaviti predvideni okvirni proračun Unije za emisije toplogrednih plinov za obdobje 2030–2050, opredeljen kot okvirni skupni obseg neto emisij toplogrednih plinov, ki naj bi se sprostile v tem obdobju, ne da bi bile ogrožene zaveze Unije iz Pariškega sporazuma, ter metodologijo, na kateri temelji ta okvirni proračun.

(31)

Prilagajanje je ključni element dolgoročnega globalnega odziva na podnebne spremembe. Negativni učinki podnebnih sprememb lahko presežejo zmogljivosti držav članic za prilagajanje. Zato bi morale države članice in Unija izboljšati svojo sposobnost prilagajanja, okrepiti odpornost in zmanjšati ranljivost zaradi podnebnih sprememb, kot je določeno v členu 7 Pariškega sporazuma, ter čim bolj povečati dodatne koristi z drugimi politikami in zakonodajo. Komisija bi morala sprejeti strategijo Unije za prilagajanje podnebnim spremembam v skladu s Pariškim sporazumom. Države članice bi morale sprejeti celovite nacionalne strategije in načrte na podlagi zanesljivih analiz podnebnih sprememb in ranljivosti, ocen napredka in kazalnikov ter sledeč najboljšim razpoložljivim in najnovejšim znanstvenim dokazom. Unija bi si morala prizadevati za vzpostavitev ugodnega regulativnega okolja za nacionalne politike in ukrepe, ki so jih države članice sprejele za prilagoditev podnebnim spremembam. Za izboljšanje odpornosti proti podnebnim spremembam in sposobnosti prilagajanja nanje so potrebna skupna prizadevanja vseh sektorjev gospodarstva in družbe ter skladnost in doslednost politik v vsej zadevni zakonodaji in vseh politikah.

(32)

Podnebne spremembe, kot so izjemna vročina, poplave, suša, pomanjkanje vode, dvig morske gladine, taljenje ledenikov, gozdni požari, vetrolom in izgube v kmetijstvu, bodo močno vplivale na ekosisteme, ljudi in gospodarstva v vseh regijah Unije. Nedavni ekstremni pojavi so že imeli velike posledice za ekosisteme in vplivali na sekvestracijo ogljika ter zmogljivost gozdov in kmetijskih zemljišč za shranjevanje ogljika. Izboljšanje sposobnosti prilagajanja in odpornosti ob upoštevanju ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj pomaga zmanjšati učinke podnebnih sprememb in obravnavati njihove neizogibne učinke na socialno uravnotežen način ter izboljšati življenjske razmere na prizadetih območjih. Zgodnje priprave na takšne učinke so stroškovno učinkovite in lahko posredno bistveno koristijo ekosistemom, zdravju in gospodarstvu. Zlasti sonaravne rešitve so lahko koristne za blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje nanje in zaščito biotske raznovrstnosti.

(33)

Ustrezni programi, vzpostavljeni v okviru večletnega finančnega okvira, določajo pregled projektov, da se zagotovi njihova odpornost na morebitne negativne učinke podnebnih sprememb z oceno ranljivosti in tveganja zaradi podnebnih sprememb, tudi z ustreznimi prilagoditvenimi ukrepi, ter da v analizo stroškov in koristi vključijo stroške emisij toplogrednih plinov in pozitivne učinke ukrepov za blažitev podnebnih sprememb. S tem se tveganja, povezana s podnebnimi spremembami, ter ocene občutljivosti za podnebne spremembe in prilagajanja nanje lažje vključujejo v odločitve glede naložb in načrtovanja v okviru proračuna Unije.

(34)

Države članice ter Evropski parlament, Svet in Komisija bi morali pri sprejemanju ustreznih ukrepov za doseganje cilja podnebne nevtralnosti na ravni Unije in na nacionalni ravni med drugim upoštevati: prispevek prehoda na podnebno nevtralnost za javno zdravje, kakovost okolja, dobrobit državljanov, blaginjo družbe, zaposlovanje in konkurenčnost gospodarstva; energetski prehod, krepitev energetske varnosti in boj proti energijski revščini; prehransko varnost in cenovno dostopnost; razvoj trajnostne in pametne mobilnosti ter prometnih sistemov; pravičnost in solidarnost med državami članicami in v njih, glede na njihove gospodarske zmožnosti, nacionalne okoliščine, kot na primer poseben položaj otokov, in sčasoma potrebe po konvergenci; potrebo po poštenem in socialno pravičnem prehodu s primernim izobraževanjem in programi usposabljanja; najboljše razpoložljive in najnovejše znanstvene dokaze, zlasti ugotovitve IPCC; potrebo po vključevanju tveganj v zvezi s podnebnimi spremembami v odločitve o naložbah in načrtovanju; stroškovno učinkovitost in tehnološko nevtralnost pri doseganju zmanjšanja in odvzemov toplogrednih plinov ter krepitvi odpornosti; ter postopni napredek v zvezi z okoljsko celovitostjo in raven ambicij.

(35)

Kot je navedeno v evropskem zelenem dogovoru, je Komisija 9. decembra 2020 sprejela sporočilo z naslovom „Strategija za trajnostno in pametno mobilnost – usmerjanje evropskega prometa na pravo pot za prihodnost“. Strategija določa časovni načrt za trajnostno in pametno prihodnost za evropski promet z akcijskim načrtom za cilj doseči 90-odstotno zmanjšanje emisij iz prometnega sektorja do leta 2050.

(36)

Za zagotovitev, da bi Unija in države članice ostale na dobri poti k doseganju cilja podnebne nevtralnosti in napredka pri prilagajanju, bi morala Komisija redno ocenjevati napredek na podlagi informacij iz te uredbe, vključno z informacijami, predloženimi in sporočenimi na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999. Zaradi pravočasne priprave na pregled globalnega stanja iz člena 14 Pariškega sporazuma bi bilo treba ugotovitve te ocene objaviti do 30. septembra vsakih pet let, začenši leta 2023. To pomeni, da bi bilo treba poročila iz člena 29(5) in člena 35 navedene uredbe, v ustreznih letih pa tudi sorodna poročila iz člena 29(1) in člena 32 navedene uredbe, predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu hkrati z ugotovitvami te ocene. V primeru, da skupni napredek držav članic pri doseganju cilja podnebne nevtralnosti ali prilagajanju ne bi bil zadosten ali ukrepi Unije ne bi bili v skladu s ciljem podnebne nevtralnosti ali ne bi ustrezali z vidika povečanja sposobnosti prilagajanja, krepitve odpornosti ali zmanjšanja ranljivosti, bi morala Komisija sprejeti potrebne ukrepe v skladu s Pogodbama. Komisija bi morala tudi redno ocenjevati ustrezne nacionalne ukrepe in izdati priporočila, kadar ugotovi, da ukrepi države članice niso v skladu s ciljem podnebne nevtralnosti ali ne ustrezajo z vidika povečanja sposobnosti prilagajanja, krepitve odpornosti in zmanjšanja ranljivosti zaradi podnebnih sprememb.

(37)

Komisija bi morala zagotoviti zanesljivo in objektivno oceno na podlagi najnovejših znanstvenih, tehničnih in socialno-ekonomskih ugotovitev, v kateri bo zastopano različno neodvisno strokovno znanje, svojo oceno pa pripraviti na podlagi ustreznih informacij, vključno z informacijami, ki so jih predložile in sporočile države članice, poročili EEA, svetovalnega odbora in Skupnega raziskovalnega središča Komisije, in najboljšimi razpoložljivimi in najnovejšimi znanstvenimi dokazi, vključno z najnovejšimi poročili IPCC, IPBES in drugih mednarodnih organizacij, ter informacijami, pridobljenimi z daljinskim zaznavanjem Zemlje v okviru evropskega programa za opazovanje Zemlje Copernicus. Poleg tega bi morala Komisija svojo oceno utemeljiti na okvirni linearni krivulji, ki povezuje podnebna cilja Unije za leti 2030 in 2040, ko bo sprejet, s ciljem podnebne nevtralnosti Unije, pri čemer je krivulja le okvirno orodje za oceno in vrednotenje skupnega napredka proti cilju podnebne nevtralnosti Unije. Okvirna linearna krivulja ne posega v odločitev glede določitve podnebnega cilja Unije za leto 2040. Ker se je Komisija zavezala, da bo preučila, kako se lahko taksonomija EU uporablja v okviru evropskega zelenega dogovora v javnem sektorju, bi morala ocena vključevati informacije o okoljsko trajnostnih naložbah Unije ali držav članic v skladu z Uredbo (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (14), ko so te informacije na voljo. Komisija bi morala uporabljati evropsko in svetovno statistiko in podatke, kadar so na voljo, ter zagotoviti strokovni pregled. EEA bi morala po potrebi in skladno s svojim letnim delovnim programom pomagati Komisiji.

(38)

Ker imajo državljani in skupnosti pomembno vlogo pri spodbujanju prehoda na podnebno nevtralnost, bi bilo treba spodbujati in omogočati močno javno in družbeno angažiranost na področju podnebnih ukrepov na vseh ravneh, vključno na nacionalni, regionalni kot lokalni ravni, v okviru vključujočega in dostopnega procesa. Komisija bi zato morala sodelovati z vsemi deli družbe, vključno z deležniki, ki predstavljajo različne gospodarske sektorje, da bi jim omogočila, da sprejmejo ukrepe za podnebno nevtralno družbo, odporno na podnebne spremembe, vključno z evropskim podnebnim paktom.

(39)

V skladu z zavezanostjo Komisije načelom o boljši pripravi zakonodaje bi si bilo treba prizadevati za skladnost instrumentov Unije v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov. Sistem merjenja napredka pri doseganju cilja podnebne nevtralnosti ter skladnosti sprejetih ukrepov s tem ciljem bi moral temeljiti na okviru upravljanja iz Uredbe (EU) 2018/1999 in biti skladen z njim ter upoštevati vseh pet razsežnosti energetske unije. Zlasti bi bilo treba sistem rednega poročanja ter sosledje ocen in ukrepov Komisije na podlagi poročanja uskladiti z zahtevami za predložitev informacij in poročil držav članic iz Uredbe (EU) 2018/1999. Uredbo (EU) 2018/1999 bi bilo zato treba spremeniti, da se v ustrezne določbe vključi cilj podnebne nevtralnosti.

(40)

Podnebne spremembe so že po definiciji čezmejni izziv in potrebno je usklajeno ukrepanje na ravni Unije, da bi lahko učinkovito dopolnili in okrepili nacionalne politike. Ker cilja te uredbe, in sicer doseči podnebno nevtralnost v Uniji do leta 2050, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –