28.7.2021 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 269/65 |
DELEGIRANA DIREKTIVA KOMISIJE (EU) 2021/1226
z dne 21. decembra 2020
o spremembi Priloge II k Direktivi 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede skupnih metod ocenjevanja hrupa zaradi prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Direktive 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa (1) ter zlasti člena 12 Direktive,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
Priloga II k Direktivi 2002/49/ES določa skupne metode ocenjevanja, ki jih morajo države članice uporabljati za informacije o okoljskem hrupu in njegovih učinkih na zdravje, zlasti za kartiranje hrupa, in sprejemanje akcijskih načrtov na podlagi rezultatov kartiranja hrupa. To prilogo je treba prilagoditi tehničnemu in znanstvenemu napredku. |
(2) |
Komisija je v obdobju 2016–2020 sodelovala s tehničnimi strokovnjaki in znanstveniki držav članic, da bi ob upoštevanju tehničnega in znanstvenega napredka na področju izračunavanja okoljskega hrupa ocenila, katere prilagoditve so potrebne. Ta postopek je bil opravljen ob tesnem posvetovanju s skupino strokovnjakov za hrup, ki jo sestavljajo države članice, Evropski parlament, deležniki iz industrije, javni organi držav članic, nevladne organizacije, državljani in akademski krogi. |
(3) |
Priloga k tej delegirani direktivi določa potrebne prilagoditve skupnih metod ocenjevanja, ki vključujejo pojasnitev formul za izračun širjenja hrupa, prilagoditev preglednic najnovejšemu znanju in izboljšave v opisu korakov izračunov. To vpliva na izračun hrupa cestnega prometa, hrupa železniškega prometa, industrijskega hrupa in hrupa zrakoplovov. Države članice morajo te metode začeti uporabljati najpozneje 31. decembra 2021. |
(4) |
Prilogo II k Direktivi 2002/49/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. |
(5) |
Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem skupine strokovnjakov za hrup, s katero je bilo 12. oktobra 2020 opravljeno posvetovanje – |
SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:
Člen 1
Priloga II k Direktivi 2002/49/ES se spremeni v skladu s Prilogo k tej direktivi.
Člen 2
1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 2021. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
2. Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.
Člen 3
Ta direktiva začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 4
Ta direktiva je naslovljena na države članice.
V Bruslju, 21. decembra 2020
Za Komisijo
Predsednica
Ursula VON DER LEYEN
PRILOGA
Priloga II se spremeni:
(1) |
v oddelku 2.1.1 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim: „Izračuni za cestni promet, železniški promet in industrijski hrup se opravijo v oktavnih pasovih, razen za zvočno moč vira hrupa železniškega prometa, za katero se uporabljajo terčni pasovi. Za hrup cestnega in železniškega prometa ter industrijski hrup se na podlagi teh rezultatov za oktavne pasove izračuna A-vrednotena dolgoročna povprečna raven hrupa za dnevni, večerni in nočni čas, kot je določeno v Prilogi I in navedeno v členu 5 Direktive 2002/49/ES, in sicer z metodo, opisano v oddelkih 2.1.2, 2.2, 2.3, 2.4 in 2.5. Za cestni in železniški promet v strnjenih naseljih se A-vrednotena dolgoročna povprečna raven hrupa določi na podlagi prispevkov segmentov cest in železniških prog v teh naseljih, vključno z glavnimi cestami in glavnimi železniškimi progami.“; |
(2) |
oddelek 2.2.1 se spremeni:
|
(3) |
preglednica 2.3.b se spremeni:
|
(4) |
oddelek 2.3.2 se spremeni:
|
(5) |
v oddelku 2.3.3 se odstavek pod naslovom „Popravek za oddajanje iz konstrukcij (mostov in viaduktov)“ nadomesti z naslednjim: „ Če je odsek proge na mostu, je treba upoštevati dodatni hrup, ki ga povzročajo vibracije mostu, ki so posledica prisotnosti vlaka. Hrup, ki ga oddaja most, se modelira kot dodaten vir, za katerega se zvočna moč na vozilo izračuna z enačbo
pri čemer je LH, bridge ,i prenosna funkcija mostu. Hrup, ki ga oddaja most, tj. LW,0, bridge ,i , predstavlja samo zvok, ki ga oddaja konstrukcija mostu. Kotalni hrup, ki ga povzroča vozilo na mostu, se izračuna z enačbami (2.3.8) do (2.3.10), tako da se izbere prenosna funkcija proge, ki ustreza sistemu proge na mostu. Pregrade na robovih mostu se praviloma ne upoštevajo.“; |
(6) |
oddelek 2.4.1 se spremeni:
|
(7) |
v oddelku 2.5.1 se sedmi odstavek nadomesti z naslednjim: „Objekti, katerih naklon glede na vertikalo je večji od 15°, se ne štejejo za odbojnike, ampak se upoštevajo pri vseh drugih vidikih širjenja zvoka, kot so učinki tal in uklon.“; |
(8) |
oddelek 2.5.5 se spremeni:
|
(9) |
oddelek 2.5.6 se spremeni:
|
(10) |
oddelek 2.7.5 „Hrup in zmogljivost zrakoplovov“ se nadomesti z naslednjim: „2.7.5 Hrup in zmogljivost zrakoplovov Podatkovna zbirka ANP iz Dodatka I vsebuje koeficiente zmogljivosti zrakoplovov in motorjev, profile odleta in prileta ter razmerja NPD za velik delež civilnih zrakoplovov, ki opravljajo lete z letališč v Evropski uniji. Vrste ali različice zrakoplovov, za katere podatki v sedanjem seznamu niso navedeni, se lahko najbolje predstavijo s podatki o drugih, običajno podobnih zrakoplovih, ki so vključeni v seznam. Ti podatki so bili pridobljeni za izračun kontur hrupa za povprečno ali reprezentativno floto in sestavo prometa na letališču. Morda ni primerno napovedati absolutnih ravni hrupa posameznega modela zrakoplova ter primerjati ravni hrupa in značilnosti določenih vrst ali modelov zrakoplovov ali določene flote zrakoplovov. Namesto tega se za ugotovitev, katere vrste ali modeli zrakoplovov ali flota zrakoplovov prispevajo največ hrupa, preučijo spričevala o hrupu. Podatkovna zbirka ANP vsebuje enega ali več privzetih profilov vzleta in pristanka za vsako navedeno vrsto zrakoplova. Preuči se uporabnost teh profilov za obravnavano letališče, poleg tega pa se določijo profili z določenimi točkami ali postopkovni koraki, ki najbolje predstavljajo opravljanje letov na tem letališču.“; |
(11) |
v oddelku 2.7.11 se naslov drugega odstavka pod naslovom „Razpršenost sledi letov“ nadomesti z naslednjim: „ Bočna razpršenost sledi letov “; |
(12) |
v oddelku 2.7.12 se za šestim pododstavkom ter pred sedmim in zadnjim pododstavkom vstavi naslednji pododstavek: „Vnesti bi bilo treba vir hrupa zrakoplova na višini najmanj 1,0 m (3,3 ft) nad nivojem letališča ali nad nadmorsko višino terena vzletno-pristajalne steze, če je ustrezno.“; |
(13) |
oddelek 2.7.13 „Oblikovanje segmentov poti leta“ se nadomesti z naslednjim: „2.7.13 Oblikovanje segmentov poti leta Vsako pot leta je treba opredeliti z nizom koordinat segmentov (vozlišč) in parametrov leta. Najprej je treba določiti koordinate segmentov talne sledi letenja. Nato se izračuna profil leta, pri čemer se je treba zavedati, da je pri danem nizu postopkovnih korakov profil odvisen od talne sledi letenja; npr. hitrost vzpenjanja zrakoplova z enakim potiskom in hitrostjo je manjša v zavojih kot pri ravnem letenju. Nato se opravi razdelitev na podsegmente za zrakoplov na vzletno-pristajalni stezi (vzletni zalet ali vožnja po tleh pri pristanku) in zrakoplov blizu vzletno-pristajalne steze (začetno vzpenjanje ali končni prilet). Segmente letenja v zraku, pri katerih se hitrost na začetni točki bistveno razlikuje od hitrosti na končni točki, bi bilo treba nato razdeliti na podsegmente. Dvodimenzionalne koordinate segmentov talne sledi letenja (*)se določijo in združijo z dvodimenzionalnim profilom leta, da se oblikujejo tridimenzionalni segmenti poti leta. Na koncu se odstranijo vse točke poti leta, ki so preblizu skupaj. Profil leta Parametri, ki opisujejo vsak segment profila leta na začetku (pripona 1) in koncu (pripona 2) segmenta, so:
Za oblikovanje profila leta na podlagi niza postopkovnih korakov (sinteza poti leta) se segmenti oblikujejo v zaporedju, da se na končnih točkah dosežejo zahtevani pogoji. Parametri končne točke posameznega segmenta postanejo parametri začetne točke naslednjega segmenta. V vsakem izračunu za posamezen segment so parametri znani že na začetku, zahtevane pogoje na koncu pa določa postopkovni korak. Sami koraki se opredelijo bodisi na podlagi privzetih postopkov iz ANP bodisi jih opredeli uporabnik (npr. na podlagi podatkov iz letalskih priročnikov zrakoplovov). Končni pogoji so običajno višina in hitrost; naloga v okviru oblikovanja profila je ugotoviti, kakšno razdaljo vzdolž sledi letenja preleti zrakoplov, preden se dosežejo navedeni pogoji. Neopredeljeni parametri se določijo prek izračunov za zmogljivost zrakoplova, opisanih v Dodatku B. Če je talna sled letenja ravna, se lahko točke profila in pripadajoči parametri leta določijo neodvisno od talne sledi letenja (kot nagiba je vedno nič). Vendar so talne sledi letenja redko ravne, saj običajno vključujejo zavoje, ki jih je treba pri določanju dvodimenzionalnega profila leta upoštevati, da se dosežejo najboljši rezultati, pri tem pa se segmenti profila po potrebi razdelijo v vozliščih talne sledi letenja, da se lahko vstavijo spremembe kota nagiba. Praviloma je dolžina naslednjega segmenta na začetku neznana in se ob predpostavki, da se kot nagiba ne spremeni, izračuna začasna dolžina. Če se naknadno ugotovi, da začasni segment zajema eno ali več vozlišč talne sledi letenja, pri čemer je prvo vozlišče na točki s, tj. s1 < s < s2 , se segment odreže pri s, parametri na tej točki pa se izračunajo z interpolacijo (glej v nadaljevanju). Ti postanejo parametri končne točke trenutnega segmenta in parametri začetne točke novega segmenta, ki ima še vedno iste ciljne končne pogoje. Če ni vmesnih vozlišč talne sledi letenja, se začasni segment potrdi. Če se učinki zavojev na profil leta ne smejo upoštevati, se uporabi rešitev za raven let, ki vključuje samo en segment, vendar se informacije o kotih nagiba shranijo za poznejšo uporabo. Ne glede na to, ali so učinki zavojev v celoti modelirani ali ne, se vsaka tridimenzionalna pot leta oblikuje z združitvijo njenega dvodimenzionalnega profila leta in njene dvodimenzionalne talne sledi letenja. Rezultat je zaporedje nizov koordinat (x,y,z), od katerih je vsak vozlišče segmentirane talne sledi letenja, vozlišče profila leta ali oboje, pri čemer točke profila spremljajo pripadajoče vrednosti višine z, hitrosti glede na tla V, kota naklona ε in moči motorjev P. Za točko sledi letenja (x,y), ki leži med koncema segmenta profila leta, se parametri leta interpolirajo na naslednji način:
pri čemer je:
Upoštevati je treba, da medtem ko se za z in ε predpostavlja, da se linearno spreminjata z razdaljo, se za V in P predpostavlja, da se linearno spreminjata s časom (tj. enakomerni pospešek (**)). Pri povezovanju segmentov profila leta z radarskimi podatki (analiza poti leta) se vse razdalje, višine, hitrosti in koti nagiba na končnih točkah določijo neposredno na podlagi podatkov; samo nastavitve moči je treba izračunati z uporabo enačb za zmogljivost. Ker se lahko ustrezno povežejo tudi koordinate talne sledi letenja in profila leta, je to običajno precej preprosto. Vzletni zalet Pri vzletanju, ko zrakoplov pospešuje med točko sprostitve zavor (imenovano tudi začetek talnega zaleta ali SOR) in točko odlepitve, se hitrost bistveno spremeni na razdalji od 1 500 do 2 500 m, in sicer se poveča z nič na približno 80–100 m/s. Vzletni zalet je zato razdeljen na segmente različnih dolžin in hitrost zrakoplova se vzdolž vsakega od teh segmentov poveča za določeno vrednost ΔV, ki znaša največ 10 m/s (približno 20 kt). Za ta namen je primerna predpostavka enakomernega pospeška, čeprav se pospešek med vzletnim zaletom dejansko spreminja. V tem primeru za vzletno fazo velja, da so V1 začetna hitrost, V2 vzletna hitrost, nTO številka vzletnega segmenta in sTO enakovredna vzletna razdalja. Pri enakovredni vzletni razdalji sTO (glej Dodatek B), vzletni hitrosti V1 in vzletni hitrosti VTO se število segmentov nTO za vožnjo po tleh izračuna na naslednji način:
in zato je sprememba hitrosti vzdolž segmenta
in čas Δt na vsakem segmentu je (ob predpostavki enakomernega pospeška)
Dolžina sTO,k segmenta k (1 ≤ k ≤ nTO) vzletnega zaleta se nato izračuna na naslednji način:
Primer: če je vzletna razdalja sTO = 1 600 m, V1 = 0 m/s in V2 = 75 m/s, je število segmentov nTO = 8, dolžine segmentov pa znašajo od 25 do 375 metrov (glej sliko 2.7.g):
Podobno kot spremembe hitrosti se vzdolž vsakega segmenta spremeni tudi potisk zrakoplova, in sicer se poveča za stalno vrednost ΔP, ki se izračuna na naslednji način:
pri čemer PTO označuje potisk zrakoplova na točki odlepitve, P init pa potisk zrakoplova na začetku vzletnega zaleta. Uporaba tega enakomernega povečevanja potiska (namesto uporabe kvadratne oblike enačbe 2.7.6) naj bi bila v skladu z linearnim razmerjem med potiskom in hitrostjo v primeru zrakoplovov z reaktivnimi motorji. Pomembna opomba: pri zgornjih enačbah in primeru se implicitno predpostavlja, da je začetna hitrost zrakoplova na začetku vzletne faze enaka nič. To ustreza običajni situaciji, ko zrakoplov spelje in začne pospeševati s točke sprostitve zavor. Vendar obstajajo tudi primeri, ko lahko zrakoplov začne pospeševati pri hitrosti, določeni za vožnjo po tleh, ne da bi se ustavil na pragu vzletno-pristajalne steze. V primeru začetne hitrosti Vinit, ki ni enaka nič, bi bilo treba namesto enačb 2.7.8, 2.7.9, 2.7.10 in 2.7.11 uporabiti naslednje ‚splošne‘ enačbe.
V tem primeru za vzletno fazo velja, da je V1 začetna hitrost Vinit , V2 vzletna hitrost VTO , n številka vzletnega segmenta nTO , s enakovredna vzletna razdalja sTO , sk pa dolžina sTO,k segmenta k (1[simbol]k[simbol]n). Vožnja po tleh pri pristanku Čeprav je vožnja po tleh pri pristanku v bistvu obratni vzletni zalet, je treba upoštevati zlasti:
V nasprotju z razdaljo vzletnega zaleta, ki izhaja iz parametrov zmogljivosti zrakoplova, razdalja ustavljanja sstop (tj. razdalja od točke dotika do točke, na kateri zrakoplov zapusti vzletno-pristajalno stezo) ni povsem odvisna od zrakoplova. Čeprav je mogoče najmanjšo razdaljo ustavljanja oceniti na podlagi mase in zmogljivosti zrakoplova (ter razpoložljivega povratnega potiska), je dejanska razdalja ustavljanja odvisna tudi od lokacije voznih stez, prometnih razmer in predpisov posameznih letališč o uporabi povratnega potiska. Uporaba povratnega potiska ni standardni postopek in se uporablja le, če potrebne upočasnitve ni mogoče doseči z uporabo kolesnih zavor. (Povratni potisk je lahko izredno moteč, saj hitra sprememba moči motorja iz prostega teka v vzvratno namestitev povzroči nenaden močan hrup.) Vendar se večina vzletno-pristajalnih stez uporablja tako za odlete kot za pristanke, zato ima povratni potisk zelo majhen učinek na konture hrupa, saj v skupni zvočni energiji v bližini steze prevladuje hrup, ki ga povzročajo vzletne operacije. Prispevki povratnega potiska h konturam so lahko pomembni le, če je uporaba vzletno-pristajalne steze omejena na pristanke. S fizikalnega vidika je hrup povratnega potiska zelo zapleten proces, vendar se lahko zaradi svojega razmeroma majhnega pomena za konture hrupa v zraku modelira poenostavljeno, pri tem pa se hitre spremembe moči motorja upoštevajo prek ustrezne razdelitve na segmente. Jasno je, da je modeliranje vožnje po tleh pri pristanku manj enostavno kot modeliranje hrupa vzletnega zaleta. Naslednje poenostavljene predpostavke za modeliranje so priporočljive za splošno uporabo, kadar podrobne informacije niso na voljo (glej sliko 2.7.h.1).
Zrakoplov prečka pristajalni prag (katerega koordinata vzdolž priletne talne sledi leta je s = 0) na višini 50 čevljev in se nato še naprej spušča po svoji drsni strmini do dotika na vzletno-pristajalni stezi. Pri drsni strmini z naklonom 3° je točka dotika 291 m za pristajalnim pragom (kot je prikazano na sliki 2.7.h.1). Zrakoplov nato upočasnjuje vzdolž razdalje ustavljanja sstop , za katero so v podatkovni zbirki ANP navedene vrednosti, značilne za posamezne zrakoplove, njegova hitrost pa se s končne priletne hitrosti Vfinal zmanjša na 15 m/s. Zaradi hitrih sprememb hitrosti na tem segmentu bi se moral ta razdeliti na podsegmente enako kot segment vzletnega zaleta (ali segmenti letenja v zraku s hitrimi spremembami hitrosti) z uporabo splošne enačbe 2.7.13 (ker hitrost vožnje po tleh po pristanku ni enaka nič). Moč motorja se spremeni iz končne priletne moči ob dotiku v nastavitev moči za povratni potisk Prev vzdolž razdalje 0,1•sstop , nato pa se vzdolž preostalih 90 odstotkov razdalje ustavljanja zmanjša na 10 % največje možne moči. Hitrost zrakoplova ostane nespremenjena do konca vzletno-pristajalne steze (do s = –s RWY). Podatkovna zbirka ANP trenutno ne vsebuje krivulj NPD za povratni potisk, zato se je treba pri modeliranju tega učinka zanesti na konvencionalne krivulje. Moč pri povratnem potisku Prev običajno znaša približno 20 % polne moči, ta vrednost pa je priporočljiva, če operativne informacije niso na voljo. Vendar pri določeni nastavitvi moči povratni potisk pogosto ustvari bistveno več hrupa kot potisk naprej in za raven hrupa dogodka, pridobljeno na podlagi podatkov NPD, se uporabi zvišanje ΔL, s čimer se raven zviša z nič na vrednost ΔLrev (tukaj je začasno priporočena vrednost 5 dB (***)) vzdolž razdalje 0,1 • sstop in se nato linearno zmanjša na nič vzdolž preostale razdalje ustavljanja. Razdelitev segmenta začetnega vzpenjanja in segmenta končnega prileta na manjše segmente Geometrija segment-sprejemnik se vzdolž segmenta začetnega vzpenjanja in segmenta končnega prileta hitro spreminja, zlasti glede na položaje opazovalca ob strani sledi leta, kjer se višinski kot (kot beta) prav tako hitro spreminja, ko se zrakoplov vzpenja ali spušča po tem začetnem/končnem segmentu. Primerjave z izračuni za zelo majhne segmente kažejo, da uporaba samo enega segmenta vzpenjanja ali segmenta prileta (ali omejenega števila teh segmentov) pod določeno višino (glede na vzletno-pristajalno stezo) pomeni slab približek ravni hrupa ob strani sledi leta za integrirane metrike. Razlog za to je, da se na vsakem segmentu uporabi enotna prilagoditev bočnega slabljenja, ki ustreza enotni vrednosti višinskega kota, značilni za posamezen segment, medtem ko hitra sprememba tega parametra povzroči pomembne razlike v učinku bočnega slabljenja vzdolž vsakega segmenta. Natančnost izračuna se poveča z razdelitvijo segmenta začetnega vzpenjanja in segmenta končnega prileta na manjše segmente. Število podsegmentov in dolžina vsakega od njih določata ‚ločljivost‘ spremembe bočnega slabljenja, ki se bo upoštevala. Ob upoštevanju skupnega bočnega slabljenja pri zrakoplovu z motorji, nameščenimi na trupu, se lahko pokaže, da bi bilo treba pri spremembah bočnega slabljenja, omejenih na 1,5 dB na podsegment, segmente vzpenjanja in prileta pod 1 289,6 m (4 231 ft) nad vzletno-pristajalno stezo razdeliti na podsegmente na podlagi naslednjega niza višin:
Za vsak prvotni segment pod 1 289,6 m (4 231 ft) se zgornje višine pridobijo z določitvijo, katera višina v zgornjem nizu je najbližje višini prvotne končne točke (za segment vzpenjanja) ali višini začetne točke (za segment prileta). Dejanske višine podsegmentov zi bi se nato izračunale na naslednji način:
pri čemer je:
Primer za segment začetnega vzpenjanja: Če je višina prvotne končne točke segmenta ze = 304,8 m, se v nizu višin upošteva 214,9 m < ze < 334,9 m, višina iz niza višin, najbližja ze, pa je z’7 = 334,9 m. Nato se višine končnih točk podsegmentov izračunajo na naslednji način:
(pri čemer je treba upoštevati, da v navedenem primeru velja k = 1, saj gre za segment začetnega vzpenjanja). Torej bi bila višina z1 17,2 m, višina z2 37,8 m itd. Razdelitev segmentov letenja v zraku na manjše segmente Če se hitrost vzdolž segmenta letenja v zraku bistveno spremeni, se ta segment razdeli na manjše segmente enako kot segmenti vožnje po tleh, in sicer z enačbo:
pri čemer je V1 hitrost na začetku segmenta, V2 pa hitrost na koncu segmenta. Pripadajoči parametri podsegmentov se izračunajo podobno kot za vzletni zalet, z uporabo enačb 2.7.9 do 2.7.11. Talna sled letenja Talna sled, bodisi osrednja sled bodisi razpršena sekundarna sled, je opredeljena z nizom koordinat (x,y) na talni ravnini (npr. na podlagi radarskih podatkov) ali zaporedjem vektorskih ukazov, ki opisujejo ravne segmente in krožne loke (zavoje z določenim polmerom r in spremembo smeri Δξ). Pri modeliranju segmentov je lok predstavljen z zaporedjem ravnih segmentov, prilagojenih delom loka. Čeprav se na segmentih talne sledi letenja ne pojavljajo, nagib zrakoplova med zavijanjem vpliva na njihovo opredelitev. V Dodatku B4 je pojasnjeno, kako izračunati kote nagiba med enakomernim zavijanjem, vendar se ti koti seveda ne vzpostavijo ali odpravijo v trenutku. Ni predpisanih navodil, kako obravnavati prehode med ravnim letom in zavijanjem ali med dvema zaporednima zavojema. Praviloma bodo podrobnosti, ki so prepuščene presoji uporabnika (glej oddelek 2.7.11), verjetno zanemarljivo vplivale na končne konture; zahteva se predvsem izogibanje ostrim prekinitvam na koncih zavoja, kar je mogoče doseči preprosto s tem, da se na primer vstavijo kratki prehodni segmenti, vzdolž katerih se kot nagiba spreminja linearno z razdaljo. Samo v posebnem primeru, kjer je verjetno, da bo imel določen zavoj prevladujoč vpliv na končne konture, bi bilo treba realneje modelirati dinamiko prehoda, povezati kot nagiba s posameznimi vrstami zrakoplovov in uporabiti ustrezne hitrosti obračanja. Tukaj zadostuje navedba, da so končni deli lokov Δξtrans v vsakem zavoju odvisni od potrebnih sprememb kota nagiba. Preostali del loka s spremembo smeri za Δξ – 2 · Δξtrans stopinj se razdeli na nsub delov loka po enačbi:
pri čemer je int(x) funkcija, ki vrne celi del x. Nato se sprememba smeri Δξ sub za vsak del loka izračuna na naslednji način:
pri čemer mora biti vrednost nsub dovolj velika, da se zagotovi, da je Δξ sub ≤ 10 stopinj. Razdelitev loka na segmente (razen zaključnih prehodnih podsegmentov) je prikazana na sliki 2.7.h.2 (****).
Ko so na ravnini x-y določeni segmenti talne sledi letenja, se segmenti profila leta (v ravnini s-z) prekrijejo, da nastanejo tridimenzionalni segmenti sledi letenja (x, y, z). Talna sled letenja bi morala vedno segati od vzletno-pristajalne steze do točke zunaj mreže izračuna. To se lahko po potrebi doseže z dodajanjem ustrezno dolgega ravnega segmenta k zadnjemu segmentu talne sledi. Skupna dolžina profila leta mora po združitvi s talno sledjo letenja prav tako segati od vzletno-pristajalne steze do točke zunaj mreže izračuna. To se lahko po potrebi doseže z dodajanjem dodatne točke profila:
Prilagoditve razdelitve segmentov letenja v zraku na manjše segmente Po oblikovanju tridimenzionalnih segmentov poti leta v skladu s postopkom, opisanim v oddelku 2.7.13, so morda potrebne nadaljnje prilagoditve razdelitve na manjše segmente, da se odstranijo točke poti leta, ki so preblizu skupaj. Če sta sosednji točki oddaljeni 10 m ali manj in če so pripadajoči hitrosti in potiska enaki, bi bilo treba eno od točk odstraniti. (*) Za ta namen bi morala biti skupna dolžina talne sledi vedno večja od dolžine profila leta. To se lahko po potrebi doseže z dodajanjem ustrezno dolgih ravnih segmentov k zadnjemu segmentu talne sledi." (**) Tudi če nastavitve moči motorja vzdolž segmenta ostanejo nespremenjene, se lahko pogonska sila in pospešek spreminjata zaradi spreminjanja gostote zraka z višino. Vendar so za modeliranje hrupa te spremembe običajno zanemarljive." (***) To je bilo priporočeno v prejšnji izdaji ECAC Doc 29, vendar se še vedno šteje za začasno priporočilo, dokler se ne pridobijo dodatni potrditveni podatki o poskusih." (****) Na podlagi te preproste opredelitve je skupna dolžina poti, razdeljene na segmente, nekoliko manjša od dolžine krožne poti. Vendar je posledična napaka v konturah zanemarljiva, če so povečanja kotov manjša od 30°.“;" |
(14) |
oddelek 2.7.16 „Določanje ravni dogodka na podlagi podatkov NPD“ se nadomesti z naslednjim: „2.7.16 Določanje ravni dogodka na podlagi podatkov NPD Glavni vir podatkov o hrupu zrakoplovov je mednarodna podatkovna zbirka o hrupu in zmogljivosti zrakoplovov (Aircraft Noise and Performance; ANP). Vrednosti Lmax in LE sta tabelirani kot funkciji razdalje širjenja d – za določene vrste in različice zrakoplovov, konfiguracije leta (prilet, odlet, nastavitve zakrilc) in nastavitve moči P. Povezani sta s stalno hitrostjo letenja pri določenih referenčnih hitrostih Vref po navidezno neskončni ravni poti leta (*). Določanje vrednosti neodvisnih spremenljivk P in d je opisano v nadaljevanju. Pri pretvorbi z vhodnima vrednostma P in d so zahtevane izhodne vrednosti osnovne ravni Lmax(P,d) in/ali LE ∞(P,d) (uporabljajo se za neskončno pot leta). Če vrednosti za P in/ali d niso natančno tabelirane, je treba na splošno zahtevane ravni hrupa dogodka oceniti z interpolacijo. Med tabeliranimi nastavitvami moči se uporabi linearna interpolacija, med tabeliranimi razdaljami pa se uporabi logaritemska interpolacija (glej sliko 2.7.i).
Če sta Pi in Pi+ 1 vrednosti moči motorja, za kateri so tabelirani podatki o ravni hrupa v odvisnosti od razdalje, se raven hrupa L(P) na določeni razdalji za srednjo moč P med Pi in Pi+ 1 določi z enačbo:
Če sta pri kateri koli nastavitvi moči di in di+ 1 razdalji, za kateri so tabelirani podatki o hrupu, se raven hrupa L(d) za srednjo razdaljo d med di in di+ 1 določi z enačbo:
Z enačbama (2.7.19) in (2.7.20) se lahko raven hrupa L(P,d) izračuna za katero koli nastavitev moči P in katero koli razdaljo d, ki je v okviru podatkovne zbirke NPD. Za razdalje d, ki niso v okviru NPD, se enačba 2.7.20 uporabi za ekstrapolacijo iz zadnjih dveh vrednosti, in sicer navznoter od L(d1) in L(d2) ali navzven od L(dI–1) in L(dI), pri čemer je I skupno število točk NPD na krivulji. Zato sta enačbi za: navznoter:
navzven:
Na kratkih razdaljah d se z zmanjševanjem razdalje širjenja ravni hrupa zvišujejo zelo hitro, zato je priporočljivo, da se za d uvede spodnja mejna vrednost 30 m, torej d = max(d, 30 m). Prilagoditev standardnih podatkov NPD zaradi impedance Podatki NPD v podatkovni zbirki ANP se normalizirajo na referenčne atmosferske pogoje (temperaturo 25 °C in tlak 101,325 kPa). Pred uporabo metode interpolacije/ekstrapolacije, ki je bila prej opisana, se za te standardne podatke NPD uporabi prilagoditev zaradi akustične impedance. Akustična impedanca je povezana s širjenjem zvočnih valov v akustičnem mediju, opredeljena pa je kot produkt gostote zraka in hitrosti zvoka. Pri določeni zvočni intenzivnosti (moč na enoto površine), zaznani na določeni razdalji od vira, je povezani zvočni tlak (uporabljen za določanje metrike SEL in LAmax) odvisen od akustične impedance zraka na položaju merjenja. Je funkcija temperature in atmosferskega tlaka (ter posredno nadmorske višine). Zato je treba standardne podatke NPD iz podatkovne zbirke ANP prilagoditi, da se upoštevajo dejanski temperaturni in tlačni pogoji v točki sprejemnika, ki se na splošno razlikujejo od normaliziranih pogojev podatkov ANP. Prilagoditev zaradi impedance, ki se uporabi za standardne ravni NPD, se izrazi, kot sledi:
pri čemer je:
Impedanca ρ · c se izračuna na naslednji način:
Prilagoditev zaradi akustične impedance je običajno manjša od nekaj desetink decibela. Upoštevati je treba zlasti, da je v običajnih atmosferskih pogojih (p0 = 101,325 kPa in T0 = 15,0 °C) prilagoditev zaradi impedance manjša od 0,1 dB (0,074 dB). Vendar je lahko prilagoditev večja, če pride do bistvene spremembe temperature in atmosferskega tlaka glede na referenčne atmosferske pogoje podatkov NPD. (*) Pojem neskončno dolge poti leta je pomemben zaradi opredelitve ravni izpostavljenosti zvoku dogodka LE , vendar ni tako pomemben pri najvišji ravni dogodka Lmax , ki ga določa hrup zrakoplova, ko je ta na določenem položaju na točki, na kateri se najbolj približa opazovalcu, ali blizu nje. Pri modeliranju se parameter razdalje NPD šteje za najmanjšo razdaljo med opazovalcem in segmentom.“;" |
(15) |
v oddelku 2.7.18 „Parametri segmenta poti leta“ se odstavek pod naslovom „Moč segmenta P“ nadomesti z naslednjim: „ Moč segmenta P Tabelirani podatki NPD opisujejo hrup zrakoplova v ravnem letu s stalno hitrostjo letenja na neskončni poti leta, torej s stalno močjo motorja P. S priporočeno metodologijo se dejanske poti leta, vzdolž katerih se hitrost in smer spreminjata, razdelijo v več končnih segmentov, pri čemer se za vsak posamezen segment nato šteje, da je del enakomerne, neskončne poti leta, za katero veljajo podatki NPD. Metodologija predvideva spremembe moči po dolžini segmenta, pri čemer se šteje, da se moč spreminja kvadratno z razdaljo od P1 na začetku segmenta do P2 na koncu segmenta. Zato je treba določiti enakovredno stalno vrednost segmenta P. Šteje se, da je to vrednost na točki segmenta, ki je najbližje opazovalcu. Če je opazovalec ob segmentu (slika 2.7.k), se vrednost določi z interpolacijo v skladu z enačbo 2.7.8 med končnimi vrednostmi, in sicer:
Če je opazovalec za segmentom ali pred njim, je to na najbližji končni točki P1 ali P2 .“; |
(16) |
oddelek 2.7.19 se spremeni:
|
(17) |
oddelek 2.8 se nadomesti z naslednjim: „2.8 Izpostavljenost hrupu Določitev območja, izpostavljenega hrupu Ocena območja, izpostavljenega hrupu, temelji na točkah ocenjevanja hrupa, ki so 4 ± 0,2 m nad tlemi in ustrezajo točkam sprejemnikov, kot so opredeljene v oddelkih 2.5, 2.6 in 2.7, ter se izračuna na mreži za posamezne vire. Točkam v mreži, ki so znotraj stavb, se rezultat za raven hrupa dodeli z dodelitvijo bližnjih točk sprejemnika hrupa, izpostavljenih najmanjšemu hrupu, zunaj stavb, razen za hrup zrakoplovov, pri katerem se pri izračunu ne upošteva prisotnost stavb, pri čemer se v tem primeru neposredno uporabi točka sprejemnika hrupa, ki je znotraj stavbe. Glede na ločljivost mreže se vsaki točki izračuna v mreži dodeli ustrezno območje. Pri mreži 10 m × 10 m na primer vsaka točka ocenjevanja predstavlja območje, veliko 100 kvadratnih metrov, ki je izpostavljeno izračunani ravni hrupa. Dodelitev točk za oceno hrupa stavbam, v katerih ni bivališč Ocena izpostavljenosti hrupu pri stavbah, v katerih ni bivališč, kot so šole in bolnišnice, temelji na točkah ocenjevanja hrupa, ki so 4 ± 0,2 m nad tlemi, kar ustreza točkam sprejemnikov, opredeljenim v oddelkih 2.5, 2.6 in 2.7. Pri ocenjevanju za stavbe, v katerih ni bivališč in ki so izpostavljene hrupu zrakoplovov, je vsaka stavba povezana s točko sprejemnika hrupa, izpostavljeno največjemu hrupu, pri čemer je ta točka v sami stavbi ali na mreži, ki obdaja stavbo. Za oceno za stavbe, v katerih ni bivališč in so izpostavljene virom hrupa na kopnem, so točke sprejemnikov približno 0,1 m pred pročelji stavb. Pri izračunu se ne upoštevajo odboji od obravnavanega pročelja. Nato se stavba poveže s tisto točko sprejemnika na njenem pročelju, ki je izpostavljena največjemu hrupu. Določitev hrupu izpostavljenih bivališč in ljudi, ki živijo v njih Pri oceni izpostavljenosti hrupu pri bivališčih in ljudeh, ki živijo v njih, se upoštevajo le stanovanjske stavbe. Za druge stavbe, ki niso namenjene bivanju, kot so stavbe, ki se uporabljajo izključno kot šole, bolnišnice, poslovne stavbe ali tovarne, se število bivališč ali ljudi ne določa. Določanje števila bivališč in ljudi, ki živijo v njih, v stanovanjskih stavbah temelji na zadnjih uradnih podatkih (odvisno od zadevnih predpisov države članice). Število bivališč v stanovanjskih stavbah in število ljudi, ki živijo v njih, sta pomembna vmesna parametra pri ocenjevanju izpostavljenosti hrupu. Podatki o teh parametrih žal niso vedno na voljo. V nadaljevanju je opisano, kako se lahko ta parametra izpeljeta iz podatkov, ki so običajno takoj na voljo. Simboli, ki se pri tem uporabljajo, so: BA = osnovna površina stavbe, DUFS = stanovanjska površina, DUFS = površina stanovanjske enote, H = višina stavbe, FSI = stanovanjska površina na osebo, ki živi v bivališču, Dw = število bivališč, Inh = število oseb, ki živijo v bivališčih, NF = število nadstropij, V = prostornina stanovanjskih stavb. Pri izračunu števila bivališč in ljudi, ki živijo v njih, se glede na razpoložljivost podatkov uporabi postopek iz primera 1 ali postopek iz primera 2, ki sta opisana v nadaljevanju. Primer 1: podatki o številu bivališč in ljudi, ki živijo v njih, so na voljo. 1A: število ljudi, ki živijo v bivališčih, je na voljo ali pa je bilo ocenjeno na podlagi števila stanovanjskih enot. V tem primeru je število ljudi, ki živijo v bivališčih, za stavbo vsota števila ljudi, ki živijo v vseh stanovanjskih enotah v stavbi:
1B: število bivališč ali ljudi, ki živijo v njih, je znano le za enote, večje od stavbe, npr. popisna območja, ulice, okrožja ali morda celotno občino. V tem primeru se število bivališč in ljudi, ki živijo v njih, za stavbo oceni na podlagi prostornine stavbe:
Indeks ‚total‘ se v tem primeru nanaša na upoštevano zadevno enoto. Prostornina stavbe je produkt njene osnovne površine in višine:
Če višina stavbe ni znana, se oceni na podlagi števila nadstropij NFbuilding ob predpostavki, da je povprečna višina nadstropja 3 m:
Če število nadstropij prav tako ni znano, se uporabi privzeta vrednost za število nadstropij, značilno za okrožje ali okraj. Skupna prostornina stanovanjskih stavb v zadevni enoti Vtotal se izračuna kot vsota prostornin vseh stanovanjskih stavb v enoti: (2.8.5)
Primer 2: podatki o številu ljudi, ki živijo v bivališčih, niso na voljo. V tem primeru se število ljudi, ki živijo v bivališčih, oceni na podlagi povprečne stanovanjske površine na osebo, ki živi v bivališču, FSI. Če ta parameter ni znan, se uporabi privzeta vrednost. 2A: stanovanjska površina je znana na podlagi stanovanjskih enot. V tem primeru se število ljudi, ki živijo v posamezni stanovanjski enoti, oceni, kot sledi:
Skupno število ljudi, ki živijo v bivališčih, za stavbo je zdaj mogoče oceniti kot v primeru 1A. 2B: znana je stanovanjska površina za celotno stavbo, torej je znana vsota stanovanjskih površin vseh stanovanjskih enot v stavbi. V tem primeru se število ljudi, ki živijo v bivališčih, oceni, kot sledi:
2C: stanovanjska površina je znana le za enote, večje od stavbe, npr. popisna območja, ulice, okrožja ali morda celotno občino. V tem primeru se število ljudi, ki živijo v bivališčih, za stavbo oceni na podlagi prostornine stavbe, kot je opisano v primeru 1B, skupno število ljudi, ki živijo v bivališčih, pa se oceni, kot sledi:
2D: stanovanjska površina ni znana. V tem primeru se število ljudi, ki živijo v bivališčih, za stavbo oceni, kot je opisano v primeru 2B, stanovanjska površina pa se oceni, kot sledi: (2.8.9)
Faktor 0,8 je pretvorbeni faktor bruto površine → stanovanjsko površino. Če je znano, da je za območje reprezentativen drug faktor, se uporabi in jasno zabeleži. Če število nadstropij v stavbi ni znano, se oceni na podlagi višine stavbe Hbuilding , rezultat pa je običajno necelo število nadstropij:
Če nista znana višina stavbe in število nadstropij, se uporabi privzeta vrednost za število nadstropij, značilno za okrožje ali okraj. Dodelitev točk za oceno hrupa bivališčem in ljudem, ki živijo v njih Ocena izpostavljenosti hrupu pri bivališčih in ljudeh, ki živijo v njih, temelji na točkah ocenjevanja hrupa, ki so 4 ± 0,2 m nad tlemi in ustrezajo točkam sprejemnikov, opredeljenim v oddelkih 2.5, 2.6 in 2.7. Za izračun števila bivališč in ljudi, ki živijo v njih, v zvezi s hrupom zrakoplovov se vsa bivališča in ljudje, ki živijo v njih, v stavbi povežejo s točko sprejemnika hrupa, izpostavljeno največjemu hrupu, pri čemer je ta točka v sami stavbi ali na mreži, ki obdaja stavbo. Za izračun števila bivališč in ljudi, ki živijo v njih, za vire hrupa na kopnem so točke sprejemnikov približno 0,1 m pred pročelji stanovanjskih stavb. Pri izračunu se ne upoštevajo odboji od obravnavanega pročelja. Za določitev lokacije točk sprejemnikov se uporabi postopek iz primera 1 ali postopek iz primera 2, ki sta opisana v nadaljevanju. Primer 1: deli vsakega pročelja so razdeljeni v enakih razmikih.
Primer 2: pročelja, razdeljena na določeni razdalji od začetka mnogokotnika
Dodelitev bivališč in ljudi, ki živijo v njih, točkam sprejemnikov Kadar so na voljo informacije o lokaciji bivališč znotraj odtisov stavb, se navedeno bivališče in ljudje, ki živijo v njem, dodelijo točki sprejemnika na najbolj izpostavljenem pročelju navedenega bivališča. Na primer za samostojne hiše, dvojčke in vrstne hiše ali za večstanovanjske stavbe, pri katerih je znana notranja razdelitev stavbe, ali za stavbe s površino, ki kaže, da je v posameznem nadstropju samo eno bivališče, ali za stavbe s površino in višino, ki kažeta, da je v posamezni stavbi samo eno bivališče. Kadar zgoraj navedene informacije o lokaciji bivališč znotraj odtisov stavb niso na voljo, se za oceno izpostavljenosti hrupu pri bivališčih in ljudeh, ki živijo v njih, za vsako stavbo posebej uporabi ena od naslednjih dveh metod, kot je ustrezno.
(*) Srednja vrednost je vrednost, ki zgornjo polovico (50 %) nabora podatkov ločuje od spodnje (50 %)." (**) Spodnja polovica nabora podatkov je morda povezana s prisotnostjo pročelij, izpostavljenih razmeroma nizkim ravnem hrupa. Če je na primer na podlagi lokacije stavb glede na glavne vire hrupa vnaprej znano, v katerih položajih sprejemnikov so ravni hrupa najvišje/najnižje, ni treba izračunati ravni hrupa za spodnjo polovico.“;" |
(18) |
Dodatek D se spremeni:
|
(19) |
Dodatek F se spremeni:
|
(20) |
Dodatek G se spremeni:
|
(21) |
Dodatek I se spremeni:
|