(1)

Število beguncev in drugih oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, narašča po vsem svetu. Zato je treba okrepiti sposobnost Unije, da izpolni svojo moralno dolžnost glede zagotavljanja učinkovite pomoči. Vse države članice bi morale sodelovati v skupnih prizadevanjih Unije za izkazovanje solidarnosti z osebami, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in sicer tako, da ponujajo zakonite poti v Unijo in izboljšajo zaščitni prostor zunaj Unije.

(2)

Cilj tega priporočila je podpreti stalna prizadevanja držav članic za zagotavljanje in izboljšanje zakonitih in varnih poti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Priporočeni ukrepi so namenjeni zlasti izkazovanju solidarnosti s tretjimi državami, v katerih je razseljenih veliko ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito, prispevanju k mednarodnim pobudam za preselitev in humanitarni sprejem ter boljšemu splošnemu upravljanju migracij.

(3)

Unija si prizadeva razviti in izboljšati zaščitni prostor v državah tranzita, ciljnih državah ali državah prvega azila, da bi pomagala ljudem, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in migrantom, ki so še posebej ranljivi, pa tudi gostiteljskim skupnostim. Regionalni programi za razvoj in zaščito (1) v Afriškem rogu, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu med drugim podpirajo spoštovanje in izboljševanje zaščitnega prostora s krepitvijo zmogljivosti nacionalnih sistemov ter organe in civilno družbo. Poleg tega zagotavljajo zaščito, saj nudijo neposredno pomoč osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Vse ukrepe izvajajo izvajalski partnerji. Programi podpirajo trajne rešitve za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, zlasti na področju preselitve, in sicer tako, da zagotavljajo preverjanje in registracijo, omogočajo učinkovito določitev statusa begunca in neposredno podpirajo operacije preselitve s strani Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR). Države članice so pozvane, da prevzamejo dejavno vlogo kot članice konzorcijev ali zagotavljajo finančne prispevke za podporo in izvajanje regionalnih programov za razvoj in zaščito, da bi okrepile zunanjo razsežnost migracijske politike EU.

(4)

Preselitev je pomembno orodje za zagotavljanje zaščite osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in izkazovanje globalne solidarnosti s tretjimi državami pri obvladovanju velikega števila ljudi, ki bežijo pred vojnami ali preganjanjem. Je tudi ključni element celovite azilne in migracijske politike Unije: z zagotavljanjem varnih in zakonitih poti za osebe, ki potrebujejo zaščito, preselitev pomaga reševati življenja, zmanjšati nezakonite migracije in preprečevati poslovni model tihotapskih mrež. Preselitev je tudi pomemben in sestavni del celovitega pristopa k migracijam, kadar partnerske države sodelujejo pri celotnem spektru področij, ki so povezana z migracijami.

(5)

UNHCR je potrdil, da so globalne potrebe po preselitvi še vedno visoke, pri čemer je število primerov leta 2020 znašalo 1,44 milijona. Ta številka naj bi se v prihodnjih letih povečala.

(6)

Na prvem svetovnem forumu o beguncih, ki je potekal decembra 2019, je bil pregledan napredek pri izvajanju globalnega dogovora UNHCR o beguncih (2). Zagotovljena je bila široka mednarodna podpora iskanju trajnih rešitev za begunce po vsem svetu, vključno z rešitvami za preselitev ter razširitev števila in vrste zakonitih poti, ki so na voljo osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Triletna strategija UNHCR (2019–2021) za preselitev in dopolnilne poti zagotavlja načrt za njihovo razširitev, in sicer tako, da zagotavlja več mest, mobilizira več akterjev in ustvarja gostoljubnejše družbe. Da bi države članice prevzele vodilno svetovno vlogo na področju preselitve, so pozvane, da podprejo izvajanje strategije ter obrnejo trenutni trend zmanjševanja števila držav preselitve na svetovni ravni in preprečijo znaten upad zavez za preselitev oseb (3).

(7)

Od leta 2015 sta dva uspešna programa za preselitev, ki ju financira EU in v katerih je sodelovalo veliko število držav članic, pomagala najti zatočišče v Uniji več kot 70 000 najranljivejšim osebam, ki so potrebovale mednarodno zaščito. Med letoma 2015 in 2018, ko so se svetovne razmere v zvezi s preselitvijo znatno spremenile, so se letne preselitve v države članice potrojile, delež EU pri preselitvah na svetovni ravni pa se je povečal z manj kot 9 % pred letom 2016 na 41 % leta 2018. To povečanje kaže korist in potencial sodelovanja in usklajevanja na ravni EU na področju preselitve, pa tudi pomen financiranja iz proračuna EU, pri čemer je bila v obdobju 2015–2020 za neposredno podporo prizadevanjem držav članic za preselitev namenjena milijarda EUR.

(8)

V okviru prvega programa EU za preselitev (4) so se države članice skupaj s pridruženimi državami dublinske uredbe dogovorile o preselitvi 22 504 oseb, ki so potrebovale mednarodno zaščito, z Bližnjega vzhoda, iz Afriškega roga in severne Afrike v dveh letih (2015–2017) (5). V okviru tega prvega uspešnega programa EU je bilo skupno preseljenih 19 452 oseb (86 % vseh zavez).

(9)

V okviru drugega programa EU za preselitev (6) so se države članice dogovorile, da bodo preselile 50 039 oseb, ki so potrebovale mednarodno zaščito, iz Turčije, Libanona, Jordanije in držav vzdolž osrednjesredozemske poti, zlasti v podporo mehanizmom za nujen tranzit, ki jih je UNHCR vzpostavil v Nigru (2017) in Ruandi (2019). Program je bil uspešen, saj je bilo preseljenih 43 827 oseb (88 % vseh zavez).

(10)

Da bi se čim bolj povečalo število preselitev in izkoristila razpoložljiva sredstva, imajo države članice, ki še niso v celoti uresničile svojih zavez v okviru drugega programa EU za preselitev, možnost, da to storijo v letih 2020 in 2021, da bi izpolnile svoje prejšnje zaveze.

(11)

V okviru izjave EU in Turčije (7) je bilo do sredine septembra 2020 preseljenih več kot 27 000 oseb (8). Države članice so v okviru nacionalnih programov iz Turčije preselile dodatne osebe, ki so potrebovale mednarodno zaščito.

(12)

Unija mora preiti z ad hoc programov za preselitev na programe, ki delujejo na podlagi stabilnega okvira, ki zagotavlja, da so programi Unije za preselitev trajnostni in predvidljivi. V ta namen je Komisija leta 2016 predlagala uredbo o vzpostavitvi okvira Unije za preselitev (9), da bi se v okviru prenove azilnega sistema Unije zagotovile varne in zakonite poti do mednarodne zaščite za osebe, ki jo potrebujejo. Junija 2018 je bil dosežen delni začasni politični dogovor, s katerim je bil med drugim v področje uporabe predlagane uredbe vključen humanitarni sprejem (poleg preselitve). Hitro sprejetje predloga je pomemben element za učinkovitejšo, pravičnejšo in stabilnejšo politiko EU na področju azila in migracij, vključno s stabilnim okvirom za preselitev.

(13)

Da bi se prizadevanja za preselitev nadaljevala do vzpostavitve stabilnega okvira, je Komisija na 9. forumu za preselitev julija 2019 pozvala države članice, naj predložijo zaveze za preselitev za leto 2020. To je temeljilo na dogovorjenih prednostnih nalogah za to obdobje ter je bilo v skladu z napovedjo UNHCR glede svetovnih potreb po preselitvi za leto 2020 in njegovimi priporočili v zvezi z načrtovanjem preselitev na ravni EU za leto 2020, v katerih se je za leto 2020 zahtevalo 30 000 mest. Države članice so v odgovor na to predložile nekaj manj kot 29 500 zavez. Ta obsežna skupna zaveza, ki predstavlja več kot 50 % vseh mest za preselitev, ki so jih države dale na voljo UNHCR za leto 2020, kaže, da so države članice še naprej zavezane zagotavljanju zaščite, reševanju življenj in zagotavljanju verodostojnih alternativ nezakonitemu gibanju.

(14)

Glede na predvidene svetovne potrebe po preselitvi za leto 2020, triletno strategijo UNHCR (2019–2021) za preselitev in dopolnilne poti ter prvi svetovni forum o beguncih (december 2019) ta pomembna zaveza držav članic potrjuje vodilno svetovno vlogo EU na področju preselitve.

(15)

Izbira prednostnih regij za preselitve v okviru zavez, sprejetih za leto 2020, temelji na napovedih UNHCR glede svetovnih potreb po preselitvi in na potrebi po nadaljnjem izvajanju izjave EU in Turčije iz marca 2016. Države članice bi morale nadaljevati preselitve iz Turčije, Jordanije, Libanona ter ključnih afriških držav vzdolž osrednjesredozemske poti in na poti do nje, vključno z Libijo, Nigrom, Čadom, Egiptom, Etiopijo in Sudanom. Prav tako bi morale podpirati mehanizme za nujen tranzit v Nigru in Ruandi ter zagotoviti mesta za nujne preselitve. Izvajanje izjave EU in Turčije vključuje aktivacijo prostovoljnega programa humanitarnega sprejema s Turčijo, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi predpogoji in da so se nezakoniti prehodi med Turčijo in EU končali ali vsaj bistveno in trajno zmanjšali.

(16)

Za pomoč državam članicam pri uresničevanju cilja 29 500 mest v letu 2020 je bilo iz proračuna Unije zagotovljenih približno 300 milijonov EUR (10). V skladu s pravili Sklada za azil, migracije in vključevanje so lahko države članice upravičene do spodbujevalnega plačila v višini 10 000 EUR na preseljeno osebo iz prednostnih regij ali posebej ranljivih skupin in 6 000 EUR za druge preselitve.

(17)

Med januarjem in marcem 2020 je v okviru zavez, sprejetih za leto 2020, v EU na podlagi preselitve prispelo več kot 3 600 oseb. Vendar je izbruh koronavirusne pandemije povzročil hude motnje operacij preselitve. Države članice, UNHCR in Mednarodna organizacija za migracije (IOM) so te operacije od sredine marca 2020 začasno ustavile. UNHCR in IOM sta 18. junija 2020 napovedala ponovno vzpostavitev potovanj za namene preselitve beguncev (11). Od poletja je več držav članic začelo postopoma ponovno izvajati dejavnosti preselitve.

(18)

Ta globalna grožnja za zdravje, ki je brez primere, in ukrepi za zajezitev širjenja virusa so močno vplivali na vse operacije in postopke, povezane s preselitvijo, humanitarnim sprejemom in skupnostnim sponzorstvom. Postalo je jasno, da je potrebno usklajevanje na ravni EU, da bi se čim bolj povečal učinek sprejetih ukrepov.

(19)

Komisija je v svojih smernicah za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve (12) pozvala države članice, naj še naprej izkazujejo solidarnost z osebami, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in tretjimi državami, ki gostijo veliko število beguncev, in sicer tako, da v največji možno meri zagotovijo nadaljevanje postopkov v zvezi s preselitvijo. Prav tako jih je pozvala, naj razmislijo o novih načinih dela, kot so razgovori na daljavo ali preselitev na podlagi dokumentacije. Glede teh tem je Evropski azilni podporni urad (EASO) zagotovil hitro operativno podporo z vrsto tematskih spletnih sestankov v okviru mreže za preselitev in humanitarni sprejem.

(20)

Komisija se je ob priznavanju negativnega učinka koronavirusne pandemije na izvajanje zavez, sprejetih za leto 2020, odločila podaljšati obdobje izvajanja po letu 2020, da bi imele države članice dovolj časa, da te zaveze v celoti izvedejo. Prvotni enoletni program bo zato preoblikovan v dveletni program, ki bo zajemal obdobje 2020–2021 in v katerem naj bi države članice izvedle 29 500 zavez. Poleg tega so države članice pozvane, naj razmislijo o financiranju morebitnih dodatnih nacionalnih programov za preselitev.

(21)

Da bi se zagotovilo nemoteno nadaljevanje prizadevanj EU za preselitev po motnjah, ki jih je povzročila koronavirusna pandemija, bi bilo treba razmisliti o novih programih za preselitev od leta 2022 naprej, in sicer ob upoštevanju finančnih sredstev, dodeljenih v okviru Sklada za azil in migracije za obdobje 2021–2027 v podporo zavezam držav članic. Unija si še naprej želi, da bi se število preselitev v prihodnjih letih postopoma povečevalo.

(22)

Poleg finančne podpore EU so za pomoč državam članicam pri preselitvi ljudi vzpostavljeni različni ukrepi. EASO si prizadeva pomagati državam članicam pri izpolnjevanju njihovih zavez glede preselitve. Instrument za podporo pri preseljevanju v Istanbulu, ki deluje od aprila 2019 (pilotna faza), podpira prizadevanja držav članic za preselitev iz Turčije. Poleg tega mreža za preselitev in humanitarni sprejem, ki jo podpira EASO in deluje od januarja 2020, spodbuja sodelovanje in izmenjavo znanja med državami članicami, pri čemer je poudarek na temah, ki so specifične za EU. Mreža je bila z izmenjavo informacij in medsebojnim učenjem glavni forum držav članic za obravnavanje učinka koronavirusne pandemije.

(23)

V skladu s triletno strategijo UNHCR (2019–2021) za preselitev in dopolnilne poti je primerno spodbujati vzpostavitev ali nadaljnjo uporabo modelov humanitarnega sprejema in drugih dopolnilnih poti kot dodatnih načinov sprejema za povečanje števila mest, ki se zagotavljajo z varnimi in zakonitimi potmi, poleg preselitve.

(24)

Predlagana uredba o vzpostavitvi okvira Unije za preselitev predvideva, da se državam članicam zagotovi financiranje za humanitarni sprejem.

(25)

Zaradi raznolikosti modelov humanitarnega sprejema imajo države članice in tretje države že obsežne in obetavne izkušnje, na katerih bi lahko druge države članice gradile oziroma se po njih zgledovale.

(26)

Več držav članic izvaja programe skupnostnega sponzorstva (13), ki lahko podprejo preselitev, humanitarni sprejem in druge dopolnilne poti. V vseh primerih imajo lahko zasebni sponzorji, skupine posameznikov iz zasebnega sektorja ali neprofitne organizacije strukturirano vlogo pri sprejemanju in vključevanju oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

(27)

Kar zadeva preselitev, lahko programi skupnostnega sponzorstva pomagajo državam članicam povečati število mest za preselitev in uspešno vključiti begunce v gostoljubne gostiteljske skupnosti. Na podlagi močnega partnerstva med državo in organizacijami civilne družbe, posamezniki ali skupinami posameznikov zasebni sponzorji običajno zagotavljajo finančno, praktično in moralno podporo za sprejem ali vključevanje beguncev. Kot je razvidno iz študije o izvedljivosti in dodani vrednosti programov sponzorstva iz leta 2018 (14), imajo lahko modeli skupnostnega sponzorstva veliko različnih oblik. Glede na njihovo zasnovo in cilje prispevajo k povečanju števila mest za sprejem, ki so na voljo osebam, ki potrebujejo zaščito, omogočajo hitrejše in učinkovitejše vključevanje, izboljšujejo javno podporo za begunce in preselitev ter pomagajo preprečevati nezakonito nadaljnje gibanje preseljenih oseb.

(28)

Druge oblike skupnostnega sponzorstva zunaj področja preselitve, ki lahko služijo kot model, vključujejo to, kar nekatere države članice in zasebne organizacije imenujejo „humanitarni koridorji“. Gre za model skupnostnega sponzorstva, ki ga trenutno izvajajo verske organizacije v Italiji, Franciji in Belgiji v sodelovanju z zadevnimi nacionalnimi vladami. Pri tem modelu so zasebni sponzorji vključeni v vse faze postopka sprejema, in sicer od identifikacije oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, do njihove premestitve v zadevno državo članico. Poleg tega prevzamejo naloge sprejemanja in vključevanja ter krijejo s tem povezane stroške. Od leta 2016 je po tej poti v Evropo, večinoma v Italijo in Francijo, prispelo več kot 2 700 ljudi, ki so potrebovali mednarodno zaščito. Podrobna pravila o sodelovanju med državo in zasebnimi sponzorji so pogosto določena v memorandumih o soglasju.

(29)

Glede na koristi skupnostnega sponzorstva bi morala Unija še naprej spodbujati pristop EU k skupnostnemu sponzorstvu, ki bi temeljil na obstoječih izkušnjah držav članic in vključeval EASO. Unija bo še naprej podpirala krepitev zmogljivosti akterjev civilne družbe, ki sodelujejo v programih skupnostnega sponzorstva, in spodbujala nadnacionalno izmenjavo znanja, da bi se razširili obstoječi ali ustvarili novi programi skupnostnega sponzorstva, tudi v državah članicah, ki takih programov še ne izvajajo. V ta namen je Komisija leta 2019 objavila poseben razpis za zbiranje predlogov na podlagi programa ukrepov Unije v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje (15). Spodbujanje dopolnilnih poti za osebe, ki potrebujejo zaščito, in njihovo nadaljnje vključevanje je ena od tem, vključenih v razpis za zbiranje predlogov za nadnacionalne ukrepe na področju azila, migracij in vključevanja v okviru delovnega programa Sklada za azil, migracije in vključevanje za leto 2020 (16).

(30)

Koronavirusna pandemija je vplivala tudi na programe skupnostnega sponzorstva. Komisija je v svojih smernicah za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve pozvala države članice, naj ohranijo odprte komunikacijske kanale s sponzorji, jih obveščajo o razvoju dogodkov ter še naprej pridobivajo in preverjajo sponzorje, da bi se povečale gostiteljske zmogljivosti v prihodnosti.

(31)

Kot je poudaril UNHCR, je združitev družine splošno priznana kot ključni dejavnik za uspešno vključevanje v državo gostiteljico. Prisilno razseljene osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, se pri uveljavljanju pravice do združitve družine pogosto soočajo s številnimi izzivi, kot so dolgotrajni in obremenjujoči upravni postopki (17). To lahko privede do poskusov izogibanja pravilom z nevarnimi in nezakonitimi migracijami. Za lažji dostop do pravice do združitve družine v skladu z direktivo o združitvi družine (18) bi morale države članice vzpostaviti programe za pomoč pri združitvi družine, ki izboljšujejo dostop do informacij in poenostavljajo postopek za pridobitev vizuma. Poleg tega so države članice pozvane, da za primere, ki ne spadajo v področje uporabe direktive o združitvi družine, vzpostavijo programe za humanitarni sprejem, kot je sponzorstvo, ki temelji na družini.

(32)

Da bi se izkoristila znanja, spretnosti, kvalifikacije in motivacija posameznikov, ki potrebujejo mednarodno zaščito, bi bilo treba proučiti tudi druge dopolnilne poti za sprejem, kot je izobraževanje ali delo. Več držav članic podpira programe, ki olajšujejo dostop do obstoječih zakonitih poti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, kot so študenti ali delavci. Države članice bi morale v takih postopkih uporabljati orodje EU za profiliranje znanj in spretnosti državljanov tretjih držav. To posebno spletno orodje pomaga pri evidentiranju znanj, spretnosti in kvalifikacij ljudi z migrantskim ozadjem (19).

(33)

Ocenjuje se, da ima dostop do visokošolskega izobraževanja manj kot tri odstotke beguncev po svetu (20). Tudi ko imajo potrebna znanja in spretnosti, pogosto nimajo informacij in finančnih sredstev za prijavo na dodiplomske ali podiplomske programe v Uniji. Države članice bi morale razmisliti o izboljšanju dostopa do univerz za mlade, ki potrebujejo mednarodno zaščito, da bi jim olajšale vstop na njihovo ozemlje kot študentom. Take pobude lahko zahtevajo proaktiven izbirni postopek v tretjih državah, jezikovno usposabljanje, prožnost pri merilih za sprejem na študijske programe ter štipendije in namenske ukrepe za vključevanje ob prihodu. Študenti, ki želijo po zaključku študija ostati v zadevni državi članici v skladu z Direktivo (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta (21), bi morali prejeti svetovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve.

(34)

Da bi Komisija olajšala izvajanje takih programov, bo spodbujala medsebojno učenje in izmenjavo izkušenj med državami članicami ter proučila možnosti za finančno podporo EU pri oblikovanju in razvoju teh poti za študente.

(35)

Države članice bi morale razmisliti tudi o tem, da bi v sodelovanju z zasebnim sektorjem, delodajalci, sindikati in civilno družbo razvile inovativne mednarodne programe mobilnosti delovne sile za osebe, ki potrebujejo zaščito.

(36)

EASO bo skupaj z mrežo za preselitev in humanitarni sprejem pomagal državam članicam pri oblikovanju in izvajanju programov za humanitarni sprejem in druge dopolnilne poti.

(37)

Države članice bi morale pri izvajanju programov za preselitev in humanitarni sprejem ter drugih dopolnilnih poti upoštevati obveznosti iz Konvencije ZN o pravicah invalidov.

(38)

Da bi se zagotovilo spremljanje izvajanja programov EU za preselitev v letih 2020 in 2021, bi morale države članice na zahtevo poročati Komisiji o osebah, ki so bile preseljene na njihovo ozemlje v skladu z njihovimi zavezami, pri čemer bi morale navesti državo, iz katere je bila oseba preseljena. Komisija bo spremljala tudi različne projekte in programe za humanitarni sprejem, ki se izvajajo v državah članicah, da bi ohranila pregled nad vsemi zakonitimi potmi za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in številom mest, ponujenih prek teh kanalov.

(39)

To priporočilo bi moralo biti naslovljeno na države članice. Pridružene države dublinske uredbe so pozvane, da prispevajo k skupnim evropskim prizadevanjem v zvezi s preselitvijo in skupnim prizadevanjem v zvezi z drugimi dopolnilnimi potmi –

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.