(1)

Sektor električne energije v Uniji doživlja temeljito prenovo, za katero so značilni bolj decentralizirani trgi z več akterji, večji delež energije iz obnovljivih virov in boljši medsebojno povezani sistemi. V odgovor si Uredba (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (5) prizadevata nadgraditi pravni okvir, ki ureja notranji trg električne energije Unije, zato da bi zagotovili optimalno delovanje trgov in omrežij, kar bo koristilo podjetjem in državljanom Unije. Namen te uredbe je prispevati k izvajanju ciljev energetske unije, katerih sestavni del so energetska varnost, solidarnost, zaupanje in ambiciozna podnebna politika.

(2)

Dobro delujoči trgi in sistemi z zadostnimi medsebojnimi elektroenergetskimi povezavami so najboljše jamstvo za zanesljivost oskrbe z električno energijo. Vendar tudi če trgi in sistemi dobro delujejo in so medsebojno povezani, nikoli ni mogoče izključiti nevarnosti krize pri oskrbi z električno energijo kot posledice naravnih nesreč, na primer skrajnih vremenskih razmer, zlonamernih napadov ali pomanjkanja goriva. Posledice kriz pri oskrbi z električno energijo pogosto segajo prek nacionalnih meja. Tudi kadar se takšne krize začnejo na lokalni ravni, se njihov učinek lahko hitro razširi prek meja. Nekatere izjemne razmere, kot so obdobja hudega mraza, vročinski valovi ali kibernetski napadi, lahko sočasno vplivajo na celotno regijo.

(3)

Ob medsebojni povezanosti trgov električne energije in elektroenergetskih sistemov pa preprečevanja in upravljanja kriz pri oskrbi z električno energijo ni mogoče obravnavati kot nekaj, kar je izključno nacionalna naloga. Treba bi bilo boljše izkoristiti potencial ukrepov, ki so v okviru regionalnega sodelovanja učinkovitejši in cenejši. Potrebni so skupni okvir pravil in bolje usklajeni postopki, da bi zagotovili, da bodo države članice in drugi akterji lahko učinkovito čezmejno sodelovali ter da se bodo povečali preglednost, zaupanje in solidarnost med državami članicami.

(4)

Z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/89/ES (6) so bili uvedeni nujni ukrepi, ki jih morajo sprejeti države članice, da bi zagotovile zanesljivost oskrbe z električno energijo na splošno. Določbe navedene direktive so večinoma nadomestili naknadni zakonodajni akti, zlasti v zvezi s tem, kako bi trgi električne energije morali biti organizirani, da bi se zagotovila razpoložljivost zadostnih zmogljivosti, kako bi morali operaterji prenosnih sistemov sodelovati za zagotovitev stabilnosti sistema, in v zvezi s tem, da se zagotovi, da je na voljo ustrezna infrastruktura. Ta uredba obravnava specifično vprašanje preprečevanja in obvladovanja kriz pri oskrbi z električno energijo.

(5)

Uredbi Komisije (EU) 2017/1485 (7) in (EU) 2017/2196 (8) vsebujeta podrobna pravila, kako morajo operaterji prenosnih sistemov in drugi zadevni deležniki delovati in sodelovati, da zagotovijo sigurnost sistema. Ta tehnična pravila bi morala zagotoviti, da se večina dogodkov pri oskrbi z električno energijo učinkovito obravnava na operativni ravni. Ta uredba se osredotoča na krize pri oskrbi z električno energijo, ki imajo večji obseg in učinek. Določa, kaj bi države članice morale storiti, da se take krize preprečijo in kakšne ukrepe lahko sprejmejo, če zgolj sistemska obratovalna pravila ne zadoščajo več. Tudi pri krizah pri oskrbi z električno energijo bi bilo treba sistemska obratovalna pravila še naprej v celoti upoštevati, ta uredba pa bi morala biti skladna z Uredbo (EU) 2017/2196.

(6)

Ta uredba določa skupni okvir pravil za preprečevanje in obvladovanje kriz pri oskrbi z električno energijo ter za pripravo nanje, saj vnaša večjo preglednost v pripravljalno fazo in med krizo pri oskrbi z električno energijo ter zagotavlja, da se ukrepi sprejmejo na usklajen in učinkovit način. Od držav članic zahteva, da sodelujejo v duhu solidarnosti na regionalni ravni in, kjer je ustrezno, dvostransko. Določa tudi okvir za učinkovito spremljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo v Uniji prek usklajevalne skupine za električno energijo, ki je bila vzpostavljena s Sklepom Komisije z dne 15. novembra 2012 (9) kot forum za izmenjavo informacij in spodbujanje sodelovanja med državami članicami, predvsem na področju zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Sodelovanje med državami članicami in okvir za spremljanje sta namenjena zagotavljanju boljše pripravljenosti na tveganja z nižjimi stroški. Ta uredba bi morala okrepiti tudi notranji trg električne energije s krepitvijo zaupanja med državami članicami ter preprečevanjem neprimernih državnih posegov v krizah pri oskrbi z električno energijo, zlasti s preprečevanjem nepotrebnega omejevanja čezmejnih pretokov in prenosne zmogljivosti med območji, s čimer bi se zmanjšali negativni učinki prelivanja na sosednje države članice.

(7)

Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (10) določa splošna pravila o varnosti omrežij in informacijskih sistemov, medtem ko se bodo posebna pravila o kibernetski varnosti pripravila z omrežnim kodeksom, kot je določeno v Uredbi (EU) 2019/943. Ta uredba dopolnjuje Direktivo (EU) 2016/1148, saj zagotavlja, da se kibernetski incidenti ustrezno opredelijo kot tveganje in da so ukrepi, sprejeti za njihovo obravnavo, ustrezno razvidni v načrtih pripravljenosti na tveganja.

(8)

Direktiva Sveta 2008/114/ES (11) določa postopek za okrepitev varnosti določenih evropskih kritičnih infrastruktur, vključno z nekaterimi elektroenergetskimi infrastrukturami. Direktiva 2008/114/ES skupaj s to uredbo prispeva k oblikovanju celovitega pristopa k energetski sigurnosti v Uniji.

(9)

Sklep št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12) določa zahteve za države članice, da vsaka tri leta pripravijo ocene tveganja na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni ter pripravijo in izpopolnijo svoje načrtovanje za obvladovanje tveganja nesreč na nacionalni ali ustrezni podnacionalni ravni. Posebni ukrepi za preprečevanje tveganj, pripravljenost nanje in načrtovanje, določeni v tej uredbi, bi morali biti skladni s širšimi ocenami tveganja na nacionalni ravni, ki upoštevajo več možnih nevarnosti, kot zahteva Sklep št. 1313/2013/EU.

(10)

Države članice so pristojne za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo na svojem ozemlju, medtem ko so za zanesljivost oskrbe z električno energijo odgovorni tudi Komisija in drugi akterji Unije, vsak na svojem področju delovanja in pristojnosti. Zanesljivost oskrbe z električno energijo zajema učinkovito sodelovanje med državami članicami, institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter ustreznimi deležniki. Operaterji distribucijskih sistemov in operaterji prenosnih sistemov imajo ključno vlogo pri zagotavljanju varnega, zanesljivega in učinkovitega elektroenergetskega sistema v skladu s členoma 31 in 40 Direktive (EU) 2019/944. Tudi regulativni organi in drugi zadevni nacionalnimi organi imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju in spremljanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo kot delu nalog, ki so jim dodeljene s členom 59 Direktive (EU) 2019/944. Države članice bi morale imenovati obstoječ ali nov subjekt kot enotni pristojni nacionalni vladni ali regulativni organ, da bi zagotovile pregledno in vključujočo udeležbo vseh udeleženih akterjev, učinkovito pripravo in ustrezno izvajanje načrtov pripravljenosti na tveganja ter omogočile preprečevanje in naknadno vrednotenje kriz pri oskrbi z električno energijo ter izmenjavo informacij v zvezi s tem.

(11)

Za skupen pristop k preprečevanju in obvladovanju kriz pri oskrbi z električno energijo je pomembno, da države članice koncept krize pri oskrbi z električno energijo razumejo enako. Predvsem bi ta uredba morala olajšati usklajevanje med državami članicami z namenom opredelitve obstoječega ali pretečega stanja, ko obstaja tveganje večjega pomanjkanja ali nezmožnosti dobave električne energije odjemalcem. Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (v nadaljnjem besedilu: ENTSO za električno energijo) in države članice bi morale določiti konkretne regionalne oziroma nacionalne scenarije za krize pri oskrbi z električno energijo. Ta pristop bi moral zagotoviti, da bodo zajete vse ustrezne krize pri oskrbi z električno energijo, tako da bodo upoštevane regionalne in nacionalne posebnosti, kot so topologija omrežja, mešanica električne energije, obseg proizvodnje in porabe ter gostota prebivalstva.

(12)

Za skupen pristop k preprečevanju in obvladovanju kriz pri oskrbi z električno energijo je pomembno tudi, da države članice uporabljajo enake metode in opredelitve za določanje tveganj za zanesljivost oskrbe z električno energijo ter da lahko učinkovito primerjajo svojo uspešnost in uspešnost svojih sosed na tem področju. Ta uredba opredeljuje dva kazalnika za spremljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo v Uniji: „pričakovana nedobavljena energija“, izražena kot GWh/leto, in „pričakovano tveganje izklopa bremena“, izraženo v urah na leto. Omenjena kazalnika sta del evropske ocene zadostnosti proizvodnih virov, ki jo izvaja ENTSO za električno energijo v skladu s členom 23 Uredbe (EU) 2019/943. Usklajevalna skupina za električno energijo bi morala izvajati redno spremljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo na podlagi rezultatov teh kazalnikov. Tudi Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) bi morala uporabljati ta kazalnika pri poročanju o uspešnosti držav članic na področju zanesljivosti oskrbe z električno energijo v svojih letnih poročilih o spremljanju trga električne energije v skladu s členom 15 Uredbe (EU) 2019/942 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(13)

Za zagotovitev skladnosti ocen tveganja na način, ki vnaša zaupanje med države članice pri krizi pri oskrbi z električno energijo, je potreben skupen pristop k opredelitvi scenarijev tveganja. Zato bi moral ENTSO za električno energijo po posvetovanju z ustreznimi deležniki razviti in posodabljati skupno metodologijo za opredelitev tveganja, in sicer v sodelovanju z ACER in usklajevalno skupino za električno energijo v sestavi le predstavnikov držav članic, pri čemer bi moral ENTSO za električno energijo metodologijo predlagati, ACER pa jo odobriti. Ko se ACER posvetuje z usklajevalno skupino za električno energijo, bi moral kar najbolj upoštevati njena stališča. ENTSO za električno energijo bi moral posodobiti skupno metodologijo za opredelitev tveganja, kadar se pojavijo pomembne nove informacije.

(14)

Na podlagi skupne metodologije za opredelitev tveganja bi moral ENTSO za električno energijo redno pripravljati in posodabljati regionalne scenarije za krize pri oskrbi z električno energijo ter opredeliti najpomembnejša tveganja za vsako regijo, kot so skrajne vremenske razmere, naravne nesreče, pomanjkanje goriva ali zlonamerni napadi. Glede na scenarij za krizo v pomanjkanju plina bi bilo treba tveganje za motnje pri oskrbi s plinom oceniti na podlagi scenarijev motenj pri oskrbi s plinom in infrastrukturi, ki jih je pripravila Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za zemeljski plin (ENTSO-P) v skladu s členom 7 Uredbe (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta (14). ENTSO za električno energijo bi moral imeti pooblastila, da lahko naloge v zvezi z opredelitvijo regionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo prenese na regionalne koordinacijske centre, ustanovljene v skladu s členom 35 Uredbe (EU) 2019/943. Te delegirane naloge bi se morale izvajati pod nadzorom ENTSO za električno energijo. Države članice bi morale svoje nacionalne scenarije za krize pri oskrbi z električno energijo pripraviti in posodabljati na podlagi regionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo, načeloma vsaka štiri leta. Ti scenariji bi morali predstavljati osnovo za načrte pripravljenosti na tveganja. Pri opredelitvi tveganj na nacionalni ravni bi morale države članice opisati morebitna tveganja, ki jih ugotovijo v zvezi z lastništvom infrastrukture, pomembna za zanesljivost oskrbe z električno energijo, in možne ukrepe za odpravo teh tveganj, kot so splošni ali sektorski zakoni o pregledu naložb, posebne pravice za določene delničarje, z navedbo, zakaj so taki ukrepi po njihovem mnenju potrebni in sorazmerni.

(15)

Regionalni pristop k opredeljevanju scenarijev tveganj ter pripravi preventivnih, pripravljalnih in blažilnih ukrepov bi moral prinesti precejšnje koristi v smislu učinkovitosti teh ukrepov in optimalne uporabe virov. Poleg tega bi usklajen in vnaprej dogovorjen pristop k zanesljivosti oskrbe v primeru sočasne krize pri oskrbi z električno energijo zagotovil dosleden odziv in zmanjšal tveganje negativnih učinkov prelivanja, ki bi jih izključno nacionalni ukrepi lahko imeli v sosednjih državah članicah. Ta uredba zato določa, da morajo države članice sodelovati na regionalni ravni.

(16)

Regionalni koordinacijski centri bi morali izvajati naloge regionalnega pomena, ki so jim dodeljene v skladu z Uredbo (EU) 2019/943. Da bi lahko učinkovito opravljali svoje naloge in delovali v tesnem sodelovanju z zadevnimi nacionalnimi organi za namene preprečevanja in blaženja večjih dogodkov pri oskrbi z električno energijo, bi moralo regionalno sodelovanje, kot ga zahteva ta uredba, temeljiti na strukturah regionalnega sodelovanja na tehnični ravni, in sicer skupini držav članic, ki souporabljajo isti regionalni koordinacijski center. Geografske regije regionalnih koordinacijskih centrov so zato pomembne za opredelitev regionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo in ocene tveganje. Vendar bi morale države članice imeti možnost, da oblikujejo podskupine znotraj regij za namen sodelovanja pri konkretnih regionalnih ukrepih ali pa da v ta namen sodelujejo v okviru obstoječih regionalnih forumih za sodelovanje, saj so pri krizah pri oskrbi z električno energijo bistvenega pomena tehnične možnosti zagotavljanja medsebojne pomoči. Navedeno je potrebno, ker ni nujno, da bodo vse države članice v širši regiji zmogle zagotoviti električno energijo drugi državi članici v krizi pri oskrbi z električno energijo. Zato ni potrebno, da vse države članice v regiji sklenejo regionalne sporazume o konkretnih regionalnih ukrepih. Takšne sporazume bi morale skleniti države članice, ki imajo tehnične možnosti za medsebojno zagotavljanje pomoči.

(17)

Uredba (EU) 2019/943 določa uporabo skupne metodologije za srednje- do dolgoročno evropsko oceno zadostnosti virov (za od 10 let vnaprej do eno leto vnaprej), s čimer bi zagotovili, da države članice odločitve o morebitnih potrebah po naložbah sprejemajo pregledno in na podlagi skupnega dogovora. Evropska ocena zadostnosti virov se po svojem namenu razlikuje od kratkoročnih ocen zadostnosti, ki se uporabljajo za odkrivanje morebitnih težav v zvezi z zadostnostjo v krajših časovnih obdobjih, in sicer za sezonske ocene zadostnosti (za šest mesecev vnaprej) ter ocene zadostnosti za en teden vnaprej do vsaj za en dan vnaprej. V povezavi s kratkoročnimi ocenami obstaja potreba po skupnem pristopu k temu, kako odkriti morebitne težave v zvezi z zadostnostjo. ENTSO za električno energijo bi moral objaviti zimsko in poletno oceno zadostnosti, da bi opozoril države članice in operaterje prenosnih sistemov na tveganja v zvezi z zanesljivostjo oskrbe z električno energijo, ki bi se lahko pojavili v naslednjih šestih mesecih. Da bi izboljšali te ocene zadostnosti, bi moral ENTSO za električno energijo razviti skupno verjetnostno metodologijo za te ocene po posvetovanju z ustreznimi deležniki ter v sodelovanju z ACER in usklajevalno skupino za električno energijo, v sestavi le predstavnikov držav članic. ENTSO za električno energijo bi moral predlagati to metodologijo in njene posodobitve ACER, ki bi jih moral odobriti. ACER bi moral pri posvetovanju z usklajevalno skupino za električno energijo kar najbolj upoštevati njena stališča. ENTSO za električno energijo bi moral posodobiti metodologijo, kadar se pojavijo pomembne nove informacije. ENTSO za električno energijo bi moral imeti možnost, da naloge v zvezi s sezonskimi ocenami zadostnosti prenese na regionalne koordinacijske centre, delegirane naloge pa bi morale biti opravljene pod nadzorom ENTSO za električno energijo.

(18)

Operaterji prenosnih sistemov bi morali pri izvajanju katere koli druge kratkoročne ocene tveganja, in sicer napovedi zadostnosti proizvodnje za en teden vnaprej do vsaj za en dan vnaprej, kot to določa Uredba (EU) 2017/1485, uporabljati metodologijo, ki se uporablja za pripravo sezonskih ocen zadostnosti.

(19)

Da se zagotovi skupen pristop k preprečevanju in obvladovanju kriz pri oskrbi z električno energijo, bi moral pristojni organ vsake države članice na podlagi regionalnih in nacionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo pripraviti načrt pripravljenosti na tveganja. Pristojni organi bi se morali posvetovati z deležniki ali predstavniki skupin deležnikov, kadar so pomembni za preprečevanje in obvladovanje kriz pri oskrbi z električno energijo, kot so predstavniki proizvajalcev ali njihova trgovska združenja, ali predstavniki operaterjev distribucijskih sistemov. V ta namen bi morali pristojni organi določiti ustrezno ureditev za izvajanje posvetovanj. V načrtih pripravljenosti na tveganja bi morali biti opisani učinkoviti, sorazmerni in nediskriminatorni ukrepi, ki obravnavajo vse opredeljene scenarije za krize pri oskrbi z električno energijo. Treba bi bilo upoštevati okoljske vplive predlaganih ukrepov na strani odjema in na strani proizvodnje. Načrti bi morali zagotoviti preglednost, zlasti v zvezi s pogoji, pod katerimi se za ublažitev kriz pri oskrbi z električno energijo lahko sprejmejo netržni ukrepi. Vsi predvideni netržni ukrepi bi morali biti skladni s pravili iz te uredbe. Načrti pripravljenosti na tveganja bi morali biti na voljo javnosti, pri čemer pa bi bilo treba zagotoviti zaupnost občutljivih informacij.

(20)

Načrti pripravljenosti na tveganja bi morali vsebovati nacionalne, regionalne in, kjer je ustrezno, dvostranske ukrepe. Regionalni in, kjer je ustrezno, bilateralni ukrepi so potrebni zlasti v primeru sočasne krize pri oskrbi z električno energijo, ko je potreben usklajen in vnaprej dogovorjen pristop, da se zagotovi dosleden odziv in zmanjša tveganje negativnih učinkov prelivanja. V ta namen bi se morali pristojni organi pred sprejetjem načrtov pripravljenosti na tveganja posvetovati s pristojnimi organi zadevnih držav članic. Zadevne države članice so tiste, v katerih bi lahko prišlo do negativnih učinkov prelivanja ali drugih medsebojnih učinkov na elektroenergetski sistem, ne glede na to, ali so te države članice v isti regiji ali so neposredno povezane. V načrtih bi bilo treba upoštevati zadevne nacionalne okoliščine, med drugim razmere v najbolj oddaljenih regijah v smislu člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije in nekatere mikro izdvojene sisteme, ki niso povezani v nacionalne prenosne sisteme. V zvezi s tem bi morale države članice ustrezno ukrepati, med drugim v zvezi z določbami te uredbe o opredelitvi regionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo ter o regionalnih in dvostranskih ukrepih, določenih v načrtih pripravljenosti na tveganja, ter določbami o pomoči. V načrtih bi bilo treba jasno določiti vloge in odgovornosti pristojnih organov. Nacionalni ukrepi bi morali v celoti upoštevati dogovorjene regionalne in dvostranske ukrepe in v celoti izkoristiti možnosti, ki jih nudi regionalno sodelovanje. Načrti bi morali biti tehnične in operativne narave, njihova funkcija pa bi morala biti preprečevanje nastopa ali stopnjevanja krize pri oskrbi z električno energijo in ublažitev njenih posledic.

(21)

Načrte pripravljenosti na tveganja bi bilo treba redno posodabljati. Za zagotovitev, da so načrti posodobljeni in učinkoviti, bi morali pristojni organi držav članic vsake regije vsaki dve leti pripraviti simulacije kriz pri oskrbi z električno energijo v sodelovanju z operaterji prenosnih sistemov in drugimi zadevnimi deležniki, da se preskusi njihova primernost.

(22)

Predloga iz te uredbe je namenjena zagotavljanju lažje priprave načrtov in omogoča vključitev dodatnih informacij, značilnih za državo članico. Prav tako je njen namen zagotoviti lažja posvetovanja z drugimi državami članicami v zadevni regiji in z usklajevalno skupino za električno energijo. Posvetovanja v regiji in v okviru usklajevalne skupine za električno energijo bi morala zagotoviti, da ukrepi, sprejeti v eni državi članici ali regiji, ne ogrožajo zanesljivosti oskrbe z električno energijo v drugih državah članicah ali regijah.

(23)

Pomembno je olajšati komunikacijo in preglednost med državami članicami, kadar imajo na voljo konkretne, resne in zanesljive informacije, da bi lahko prišlo do krize pri oskrbi z električno energijo. V takih okoliščinah bi morale zadevne države članice brez nepotrebnega odlašanja obvestiti Komisijo, sosednje države članice in usklajevalno skupino za električno energijo ter zagotoviti predvsem informacije o vzrokih tega poslabšanja razmer na področju oskrbe z električno energijo, načrtovanih ukrepih za preprečitev krize pri oskrbi z električno energijo ter morebitni potrebi po pomoči iz drugih držav članic.

(24)

Izmenjava informacij v primeru krize pri oskrbi z električno energijo je bistvenega pomena za zagotovitev usklajenega ukrepanja in ciljno usmerjene pomoči. Zato ta uredba zavezuje pristojni organ, da brez nepotrebnega odlašanja obvesti države članice v regiji, sosednje države članice in Komisijo, ko se sooči s krizo pri oskrbi z električno energijo. Pristojni organ bi moral zagotoviti tudi informacije o vzrokih krize, sprejetih ali načrtovanih ukrepih za ublažitev krize ter morebitni potrebi po pomoči iz drugih držav članic. Če pomoč presega zanesljivost oskrbe z električno energijo, bi moral mehanizem Unije na področju civilne zaščite ostati veljavni pravni okvir.

(25)

V primeru krize pri oskrbi z električno energijo bi morale države članice sodelovati v duhu solidarnosti. Poleg tega splošnega pravila bi bilo treba ustrezno določiti, da si lahko države članice v primeru krize pri oskrbi z električno energijo ponudijo medsebojno pomoč. Takšna pomoč bi morala temeljiti na dogovorjenih usklajenih ukrepih iz načrtov pripravljenosti na tveganja. Ta uredba daje državam članicam široko diskrecijsko pravico pri dogovarjanju o vsebini takih usklajenih ukrepov in s tem o vsebini pomoči, ki jo nudijo. Države članice same odločajo in se dogovorijo o takih usklajenih ukrepih, pri čemer upoštevajo odjem in proizvodnjo. Hkrati ta uredba zagotavlja, da se električna energija za namene dogovorjene pomoči dobavlja na usklajen način. Države članice bi se morale dogovoriti o potrebnih tehničnih, pravnih in finančnih ureditvah za izvajanje dogovorjenih regionalnih in dvostranskih ukrepov. V okviru teh tehničnih ureditev bi morale države članice navesti največje količine električne energije, ki se dobavijo, te količine pa ponovno oceniti na podlagi tehnične izvedljivosti dobave električne energije, kadar je pomoč potrebna med krizo pri oskrbi z električno energijo. Nato bi morale države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za izvajanje dogovorjenih regionalnih in dvostranskih ukrepov ter tehničnih, pravnih in finančnih ureditev.

(26)

Pri dogovorih o usklajenih ukrepih ter tehničnih, pravnih in finančnih ureditvah, pa tudi pri izvajanju določb o pomoči bi morale države članice upoštevati socialne in gospodarske dejavnike, vključno z varnostjo državljanov Unije, in sorazmernost. Države članice se spodbuja k izmenjavi najboljših praks in k temu, da usklajevalno skupino za električno energijo uporabljajo kot platformo za razpravo, preko katere se opredelijo razpoložljive možnosti za pomoč, zlasti kar zadeva usklajene ukrepe ter potrebne tehnične, pravne in finančne ureditve, vključno s pravičnim nadomestilom. Komisija lahko pomaga pri pripravi regionalnih in dvostranskih ukrepov.

(27)

Za pomoč med državami članicami v skladu s to uredbo bi moralo biti predvideno pravično nadomestilo, o katerem se dogovorijo države članice. Vendar pa ta uredba ne harmonizira vseh vidikov takega pravičnega nadomestila med državami članicami. Države članice bi se morale zato dogovoriti o določbah o pravičnem nadomestilu, preden zagotovijo pomoč. Država članica, ki zaprosi za pomoč, bi morala takoj plačati tako nadomestilo ali zagotoviti njegovo takojšnje plačilo državi članici, ki zagotavlja pomoč. Komisija bi morala zagotoviti nezavezujoče smernice o bistvenih elementih pravičnega nadomestila in drugih elementih tehničnih, pravnih in finančnih ureditev.

(28)

Države članice pri zagotavljanju pomoči v skladu s to uredbo izvajajo pravo Unije, zato morajo spoštovati temeljne pravice, ki ga to zagotavlja. Zaradi takšne pomoči se zato lahko zgodi – odvisno od tega, o kakšnih ukrepih so se dogovorile države članice –, da mora država članica plačati nadomestilo tistim, ki so jih njeni ukrepi prizadeli. Države članice bi zato morale po potrebi zagotoviti uvedbo nacionalnih predpisov o nadomestilih, ki so skladni s pravom Unije, zlasti s temeljnimi pravicami. Poleg tega bi morala država članica, ki prejme pomoč, na koncu kriti vse razumne stroške, ki jih ima druga država članica zaradi zagotavljanja pomoči v skladu s takšnimi nacionalnimi pravili o nadomestilih.

(29)

V primeru krize pri oskrbi z električno energijo bi morala biti pomoč zagotovljena tudi, če se države članice še niso dogovorile o usklajenih ukrepih ter tehničnih, pravnih in finančnih ureditvah, kot zahtevajo določbe te uredbe o pomoči. Da bi lahko države članice v takem primeru zagotovile pomoč v skladu s to uredbo, bi se morale dogovoriti o ad hoc ukrepih in ureditvah, ki bi nadomestili manjkajoče usklajene ukrepe ter tehnične, pravne in finančne ureditve.

(30)

Ta uredba uvaja tak mehanizem pomoči med državami članicami kot instrument za preprečevanje ali ublažitev krize pri oskrbi z električno energijo znotraj Unije. Komisija bi morala zato pregledati mehanizem pomoči ob upoštevanju prihodnjih izkušenj z njegovim delovanjem ter po potrebi predlagati njegove spremembe.

(31)

Ta uredba bi morala elektroenergetskim podjetjem in odjemalcem omogočiti, da se lahko ob soočanju s krizami pri oskrbi z električno energijo kar najdlje zanesejo na tržne mehanizme, kot so določeni v Uredbi (EU) 2019/943 in Direktivi (EU) 2019/944. Pravila, ki urejajo notranji trg, in sistemska obratovalna pravila bi bilo treba upoštevati tudi v času kriz pri oskrbi z električno energijo. Ta pravila vključujejo točko (i) člena 22(1) Uredbe (EU) 2017/1485 in člen 35 Uredbe (EU) 2017/2196, ki urejata omejevanje transakcij, omejitev zagotavljanja prenosne zmogljivosti med območji za dodeljevanje zmogljivosti oziroma omejitve izvajanja voznih redov. To pomeni, da bi bilo treba netržne ukrepe, kot sta prisilni izklop odjemalcev ali zagotavljanje dodatne dobave zunaj normalnega delovanja trga, sprejeti le kot zadnjo možnost, ko so izčrpane že vse druge možnosti, ki jih ponuja trg. Zato bi bilo treba prisilni izklop odjemalcev uvesti šele po tem, ko so bile izčrpane vse možnosti za prostovoljni izklop odjemalcev. Poleg tega bi moral biti vsak netržni ukrep potreben, sorazmeren, nediskriminatoren in začasen.

(32)

Za zagotovitev preglednosti po krizi pri oskrbi z električno energijo bi moral pristojni organ, ki je razglasil krizo pri oskrbi z električno energijo, naknadno izvesti vrednotenje krize in njene posledice. Takšna ocena bi morala med drugim upoštevati učinkovitost in sorazmernost sprejetih ukrepov ter njihove ekonomske stroške. Ocena bi morala zajeti tudi čezmejne vidike, kot sta učinek ukrepov na druge države članice in raven pomoči, ki jo je država članica, ki je razglasila krizo pri oskrbi z električno energijo, prejela od teh držav članic.

(33)

Obveznosti glede preglednosti bi morale zagotoviti, da vsi ukrepi, sprejeti za preprečevanje ali obvladovanje kriz pri oskrbi z električno energijo, upoštevajo pravila notranjega trga in so v skladu z načelom sodelovanja in solidarnosti, ki sta osnova energetske unije.

(34)

Ta uredba krepi vlogo usklajevalne skupine za električno energijo. Usklajevalna skupina bi morala izvajati posebne naloge, zlasti v povezavi z razvojem metodologije za opredeljevanje regionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo ter metodologije za kratkoročne in sezonske ocene zadostnosti ter s pripravo načrtov pripravljenosti na tveganja, in bi morala imeti pomembno vlogo pri spremljanju uspešnosti držav članic na področju zanesljivosti oskrbe z električno energijo ter razvoju najboljših praks na tej podlagi.

(35)

Kriza pri oskrbi z električno energijo se lahko razširi onkraj meja Unije, tudi na ozemlje pogodbenic Energetske skupnosti. Kot podpisnica Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti bi se morala Unija zavzemati za spremembe navedene pogodbe, da bi z zagotavljanjem ustreznega in stabilnega regulativnega okvira vzpostavili integriran trg in enoten regulativni prostor. Za zagotovitev učinkovitega obvladovanja kriz bi morala Unija tesno sodelovati s pogodbenicami Energetske skupnosti pri preprečevanju in obvladovanju krize pri oskrbi z električno energijo ter pripravah na tako krizo.

(36)

Kadar Komisija, ACER, usklajevalna skupina za električno energijo, ENTSO za električno energijo, države članice ter njihovi pristojni in regulativni organi ali drugi organi, subjekti ali osebe prejmejo zaupne informacije na podlagi te uredbe, zagotovijo zaupnost teh informacij. V ta namen bi morala za zaupne informacije veljati pravila Unije ali nacionalna pravila o ravnanju z zaupnimi informacijami in postopki.

(37)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti najučinkovitejšo in najuspešnejšo pripravljenost na tveganja v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(38)

Ciper je trenutno edina država članica, ki ni neposredno povezana z drugo državo članico. V zvezi z nekaterimi določbami te uredbe bi bilo treba pojasniti, da se, dokler to stanje traja, te določbe, in sicer določbe o opredelitvi regionalnih scenarijev za krize pri oskrbi z električno energijo, o vključitvi regionalnih in bilateralnih ukrepov, določenih v načrtih pripravljenosti na tveganja, ter o pomoči, ne uporabljajo za Ciper. Ciper in zadevne druge države članice so pozvane, naj ob podpori Komisije razvijejo alternativne ukrepe in postopke na področjih, ki jih zajemajo te določbe, pod pogojem, da taki alternativni ukrepi in postopki ne vplivajo na učinkovito uporabo te uredbe med drugimi državami članicami.

(39)

Direktivo 2005/89/ES bi bilo treba razveljaviti –