(1)

V verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi pogosto prihaja do precejšnjih neravnovesij glede pogajalske moči dobaviteljev in kupcev kmetijskih in živilskih proizvodov. Ta neravnovesja v pogajalski moči lahko vodijo v nepoštene trgovinske prakse, ko večji in močnejši trgovinski partnerji v zvezi s prodajnim poslom poskušajo vpeljati določene prakse ali pogodbene ureditve, ki so v njihovo korist. Takšne prakse lahko na primer: močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja, so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem ter jih lahko en trgovinski partner enostransko vsili drugemu; gospodarsko tveganje neupravičeno in nesorazmerno prenašajo z enega trgovinskega partnerja na drugega; ali pa za enega od trgovinskih partnerjev povzročijo znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi. Nekatere prakse so lahko očitno nepoštene, tudi če se obe strani z njimi strinjata. V Uniji bi bilo treba uvesti minimalni standard zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami, da bi zmanjšali pojavljanje takih praks, ki lahko negativno vplivajo na življenjski standard kmetijske skupnosti. Pristop minimalne harmonizacije iz te direktive državam članicam omogoča, da sprejmejo ali ohranijo nacionalna pravila, ki presegajo nepoštene trgovinske prakse, navedene v tej direktivi.

(2)

Delovanje verige preskrbe s hrano, vključno s pojavljanjem nepoštenih trgovinskih praks, je bilo od leta 2009 obravnavano v treh dokumentih Komisije (sporočilo Komisije z dne 28. oktobra 2009 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi, sporočilo Komisije z dne 15. julija 2014 o boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji in poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji). Komisija je predlagala zaželene lastnosti nacionalnih in prostovoljnih okvirov upravljanja nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano. Te lastnosti niso bile v celoti vključene v pravni okvir ali prostovoljne ureditve upravljanja v državah članicah, zaradi česar je pojavljanje takih praks še vedno v središču politične razprave v Uniji.

(3)

Leta 2011 je forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, ki ga vodi Komisija, odobril sklop načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano, o katerih so se dogovorile organizacije, ki zastopajo večino izvajalcev dejavnosti v tej verigi. Ta načela so postala podlaga za pobudo za verigo preskrbe s hrano, ki se je začela izvajati leta 2013.

(4)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano (4) pozval Komisijo, naj predloži predlog za pravni okvir Unije v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami. Svet je v sklepih z dne 12. decembra 2016 o krepitvi položaja kmetov v verigi preskrbe s hrano in preprečevanju nepoštenih trgovinskih praks pozval Komisijo, naj v doglednem času opravi oceno učinka z namenom priprave predloga zakonodajnega okvira ali nezakonodajnih ukrepov Unije za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks. Komisija je pripravila oceno učinka, pred katero so bili opravljeni odprto javno posvetovanje in ciljno usmerjena posvetovanja. Poleg tega je Komisija med zakonodajnim postopkom zagotovila informacije, ki dokazujejo, da veliki izvajalci dejavnosti predstavljajo znaten delež celotne vrednosti proizvodnje.

(5)

V verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi so v različnih fazah proizvodnje, predelave, trženja, distribucije in maloprodaje kmetijskih in živilskih proizvodov dejavni različni izvajalci dejavnosti. Ta veriga je zdaleč najpomembnejši kanal, po katerem kmetijski in živilski proizvodi pripotujejo od „vil do vilic“. Ti izvajalci dejavnosti trgujejo s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, tj. s primarnimi kmetijskimi proizvodi, vključno z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz akvakulture, kot so našteti v Prilogi I k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), ter proizvodi, ki niso našteti v navedeni prilogi, vendar so predelani za uporabo v prehranske namene z uporabo proizvodov, naštetih v navedeni prilogi.

(6)

Čeprav je poslovno tveganje neločljiv del vseh gospodarskih dejavnosti, je kmetijska proizvodnja še posebej prežeta z negotovostjo zaradi njene odvisnosti od bioloških procesov in njene izpostavljenosti vremenskim vplivom. To negotovost še povečuje dejstvo, da so kmetijski in živilski proizvodi bolj ali manj hitro pokvarljivi in sezonski. V okolju kmetijske politike, ki je izrazito bolj tržno usmerjeno kot v preteklosti, je zaščita pred nepoštenimi trgovinskimi praksami postala pomembnejša za izvajalce dejavnosti, dejavne v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.

(7)

Zlasti lahko takšne nepoštene trgovinske prakse negativno vplivajo na življenjski standard kmetijske skupnosti. Ta vpliv se razume bodisi kot neposreden, kar zadeva kmetijske proizvajalce in njihove organizacije kot dobavitelje, bodisi kot posreden, preko verižnega učinka glede posledic nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ki negativno vpliva na primarne proizvajalce v tej verigi.

(8)

Večina držav članic, vendar ne vse, ima posebna nacionalna pravila, s katerimi so dobavitelji zaščiteni pred nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Kadar se je mogoče opirati na pogodbeno pravo ali samoregulativne pobude, praktično vrednost teh oblik pravnega varstva omejujejo strah pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi zoper pritožnika in finančna tveganja, povezana z izpodbijanjem takih praks. Zato so v nekaterih državah članicah, ki imajo posebna pravila o nepoštenih trgovinskih praksah, za izvrševanje takih pravil pooblaščeni upravni organi. Vendar pa se pravila držav članic o nepoštenih trgovinskih praksah, kolikor obstajajo, med seboj precej razlikujejo.

(9)

Število in velikost izvajalcev dejavnosti se razlikujeta glede na različne faze v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Razlike v pogajalski moči, ki odražajo gospodarsko odvisnost dobavitelja od kupca, lahko pripeljejo do položaja, ko večji izvajalci dejavnosti manjšim vsiljujejo nepoštene trgovinske prakse. Z dinamičnim pristopom, ki temelji na sorazmerni velikosti letnega prometa dobavitelja in kupca, bi morali zagotoviti boljšo zaščito pred nepoštenimi trgovinskimi praksami za tiste izvajalce dejavnosti, ki jo najbolj potrebujejo. Nepoštene trgovinske prakse so še posebej škodljive za mala in srednja podjetja (MSP) v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Tudi podjetja, ki so večja od MSP, a katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR, bi bilo treba zaščititi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami, da bi se izognili prenašanju stroškov takšnih praks na kmetijske proizvajalce. Verižni učinek navzdol do kmetijskih proizvajalcev se zdi posebej velik za podjetja z letnim prometom do 350 000 000 EUR. Z zaščito vmesnih dobaviteljev kmetijskih in živilskih proizvodov, vključno s predelanimi kmetijskimi proizvodi, se je mogoče izogniti tudi preusmerjanju trgovine od kmetijskih proizvajalcev in njihovih združenj, ki proizvajajo predelane proizvode, k nezaščitenim dobaviteljem.

(10)

Zaščito, zagotovljeno s to direktivo, bi morali uživati kmetijski proizvajalci in fizične ali pravne osebe, ki dobavljajo kmetijske in živilske proizvode, vključno z organizacijami proizvajalcev, ne glede na to, ali so priznane ali ne, in združenji organizacij proizvajalcev, ne glede na to, ali so priznana ali ne, glede na njihovo sorazmerno pogajalsko moč. Te organizacije proizvajalcev in združenja organizacij proizvajalcev vključujejo zadruge. Ti proizvajalci in osebe so še posebej izpostavljeni nepoštenim trgovinskim praksam in najmanj sposobni, da jih prestanejo brez negativnih posledic za svojo ekonomsko vzdržnost. Kar zadeva kategorije dobaviteljev, ki bi jih bilo treba zaščititi v skladu s to direktivo, je treba navesti, da je znaten del zadrug, ki so jih ustanovili kmetje, podjetij, ki so večja od MSP, a katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR.

(11)

Ta direktiva bi morala zajemati trgovinske posle ne glede na to, ali so izvedeni med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, saj bi morali za javne organe, ko kupujejo kmetijske in živilske proizvode, veljati enaki standardi. Ta direktiva bi se morala uporabljati za vse javne organe v vlogi kupcev.

(12)

Dobavitelje v Uniji bi bilo treba zaščititi ne samo pred nepoštenimi trgovinskimi praksami kupcev, ki so ustanovljeni v isti ali drugi državi članici kot dobavitelj, temveč tudi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami kupcev, ustanovljenih zunaj Unije. S tako zaščito bi se bilo mogoče izogniti morebitnim nenamernim posledicam zaščite, kot je izbira kraja ustanovitve glede na pravila, ki se uporabljajo. Tudi dobavitelji, ustanovljeni zunaj Unije, bi morali biti pri prodaji kmetijskih in živilskih proizvodov v Unijo zaščiteni pred nepoštenimi trgovinskimi praksami. Poleg tega, da so lahko taki dobavitelji enako ranljivi za nepoštene trgovinske prakse, bi se lahko s širšim področjem uporabe izognili tudi nenamernemu preusmerjanju trgovine k nezaščitenim dobaviteljem, kar bi spodkopalo zaščito dobaviteljev v Uniji.

(13)

V področje uporabe te direktive bi morale biti vključene tudi nekatere storitve, ki so povezane s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov.

(14)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za poslovno ravnanje večjih izvajalcev dejavnosti v odnosu do izvajalcev dejavnosti z manjšo pogajalsko močjo. Ustrezna ocena za sorazmerno pogajalsko moč je letni promet različnih izvajalcev dejavnosti. Čeprav gre le za oceno, to merilo izvajalcem dejavnosti zagotavlja predvidljivost, kar zadeva njihove pravice in obveznosti v skladu s to direktivo. Z določitvijo zgornje meje bi morali preprečiti zagotavljanje zaščite izvajalcem dejavnosti, ki niso ranljivi ali pa so znatno manj ranljivi kot njihovi manjši partnerji ali konkurenti. Zato so v tej direktivi določene na prometu temelječe kategorije izvajalcev dejavnosti, na podlagi katerih se zagotovi zaščita.

(15)

Ker se lahko nepoštene trgovinske prakse pojavijo na kateri koli fazi prodaje kmetijskega ali živilskega proizvoda – pred prodajnim poslom, med njim ali po njem –, bi morale države članice zagotoviti, da se ta direktiva za takšne prakse uporablja, kadar koli se pojavijo.

(16)

Pri odločanju, ali posamezna trgovinska praksa šteje za nepošteno, je pomembno zmanjšati tveganje omejevanja uporabe dogovorov med strankama, ki so pošteni in s katerimi se ustvarja učinkovitost. Zato je primerno razlikovati med praksami, ki so jasno in nedvoumno določene v sporazumih o dobavi ali poznejših sporazumih med strankama, in praksami, ki se pojavijo po začetku posla, ne da bi se stranki o njih predhodno dogovorili, tako da so prepovedane samo enostranske in retroaktivne spremembe teh jasnih in nedvoumnih pogojev sporazuma o dobavi. Vendar pa se nekatere trgovinske prakse že po svoji naravi štejejo za nepoštene, zato stranke v zvezi z njimi ne bi smele imeti pogodbene svobode.

(17)

Zamude pri plačilih za kmetijske in živilske proizvode, vključno z zamudami pri plačilih za hitro pokvarljive proizvode, in odpovedi naročil za hitro pokvarljive proizvode v zadnjem trenutku negativno vplivajo na ekonomsko vzdržnost dobavitelja in jih ni mogoče kompenzirati. Zato bi bilo treba takšne prakse prepovedati. V zvezi s tem je treba opredeliti hitro pokvarljive kmetijske in živilske proizvode za namene te direktive. Opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v aktih Unije v zvezi z živilsko zakonodajo, so zasnovane za druge cilje, kot sta na primer zdravje in varnost hrane, in zato niso primerne za namene te direktive. Proizvod bi se moral šteti za hitro pokvarljivega, če je mogoče pričakovati, da bo postal neprimeren za prodajo v 30 dneh od zadnjega koraka v procesu spravila pridelka, proizvodnje ali predelave s strani dobavitelja, ne glede na to, ali se proizvod po prodaji nadalje predela, in ne glede na to, ali se s proizvodom po prodaji ravna v skladu z drugimi pravili, zlasti pravili o varnosti hrane. Hitro pokvarljivi proizvodi se običajno hitro uporabijo ali prodajo. Plačila za hitro pokvarljive proizvode, izvedena pozneje kot 30 dni po dostavi, 30 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, kadar se proizvodi dostavljajo redno, ali 30 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati, niso združljiva s poštenim trgovanjem. Da bi bolje zaščitili kmete in njihovo likvidnost, dobavitelji drugih kmetijskih in živilskih proizvodov na plačilo ne bi smeli čakati več kot 60 dni po dostavi, 60 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, kadar se proizvodi dostavljajo redno, ali 60 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati.

Te omejitve bi morale veljati le za plačila, povezana s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov, in ne za druga plačila, kot so dodatna plačila, ki jih zadruga plača svojim članom. V skladu z Direktivo 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) bi moralo tudi biti mogoče datum določitve zneska, ki ga je treba plačati, v primeru dogovorjenega roka za dostavo za namene te direktive šteti za datum izdaje računa ali datum, na katerega je kupec račun prejel.

(18)

Določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive pomenijo posebna pravila za kmetijski in živilski sektor v zvezi z določbami o plačilnih rokih iz Direktive 2011/7/EU. Določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele vplivati na dogovore glede klavzul o porazdelitvi vrednosti v smislu člena 172a Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Za zagotovitev nemotenega delovanja šolske sheme na podlagi člena 23 Uredbe (EU) št. 1308/2013 se določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele uporabljati za plačila kupca (tj. prosilca za pomoč) dobavitelju v okviru šolske sheme. Ob upoštevanju izzivov za zdravstvenovarstvene javne organe, kar zadeva prednostno razvrščanje v okviru zdravstva na način, ki potrebe posameznih bolnikov uravnoveša s finančnimi viri, se te določbe prav tako ne bi smele uporabljati za osebe javnega prava, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, v smislu točke (b) člena 4(4) Direktive 2011/7/EU.

(19)

Grozdje in grozdni mošt za proizvodnjo vina imata posebne lastnosti, saj se grozdje pobira le v zelo omejenem obdobju posameznega leta, uporabljata pa se za proizvodnjo vina, ki se bo v nekaterih primerih prodajalo šele čez več let. Da bi upoštevali ta poseben položaj, organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije običajno sklepajo standardne pogodbe za dobavo takih proizvodov. V takih standardnih pogodbah so predvideni posebni plačilni roki za plačilo na obroke. Ker dobavitelji in kupci te standardne pogodbe uporabljajo za večletne ureditve, takšne pogodbe kmetijskim proizvajalcem ne zagotavljajo le varnosti v smislu dolgoročnih prodajnih odnosov, temveč prispevajo tudi k stabilnosti dobavne verige. Kadar je takšne standardne pogodbe oblikovala priznana organizacija proizvajalcev, medpanožna organizacija ali združenje organizacij proizvajalcev ter je država članica v skladu s členom 164 Uredbe (EU) št. 1308/2013 (v nadaljnjem besedilu: razširitev) pred 1. januarjem 2019 določila, da so zavezujoče, ali kadar država članica razširitev standardnih pogodb obnovi brez večjih sprememb plačilnih pogojev v škodo dobaviteljev grozdja in grozdnega mošta, se določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele uporabljati za take pogodbe med dobavitelji grozdja in grozdnega mošta za proizvodnjo vina ter njihovimi neposrednimi kupci. Države članice morajo o zadevnih sporazumih priznanih organizacij proizvajalcev, medpanožnih organizacij in združenj organizacij proizvajalcev uradno obvestiti Komisijo v skladu s členom 164(6) Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(20)

Odpovedi naročil za hitro pokvarljive proizvode v roku, krajšem od 30 dni, bi morale šteti za nepoštene, saj dobavitelj ne bi bil sposoben poiskati drugega kupca za te proizvode. Vendar lahko za proizvode v nekaterih sektorjih tudi krajši roki za odpoved naročila dopustijo dovolj časa, da lahko dobavitelji proizvode prodajo drugje ali jih uporabijo sami. Zato bi bilo treba državam članicam omogočiti, da za takšne sektorje v ustrezno utemeljenih primerih določijo krajše roke za odpoved naročila.

(21)

Močnejši kupci ne bi smeli enostransko spreminjati dogovorjenih pogodbenih pogojev, na primer tako, da iz ponudbe umaknejo proizvode, ki jih zajema sporazum o dobavi. Vendar to ne bi smelo veljati v primerih, ko je v sporazumu med dobaviteljem in kupcem posebej določeno, da lahko kupec v poznejši fazi opredeli konkreten element posla v zvezi s prihodnjimi naročili. To bi lahko na primer zadevalo naročene količine. Ni nujno, da se sporazum v določenem trenutku sklene za vse vidike posla med dobaviteljem in kupcem.

(22)

Dobavitelji in kupci kmetijskih in živilskih proizvodov bi morali imeti možnost, da se prosto pogajajo o prodajnih poslih, vključno s cenami. Taka pogajanja vključujejo tudi plačila za storitve, ki jih kupec opravlja za dobavitelja, kot so uvrstitev v ponudbo, trženje in promocija. Kadar pa kupec dobavitelju naloži plačila, ki niso povezana z določenim prodajnim poslom, bi bilo treba to šteti kot nepošteno in v skladu s to direktivo prepovedati.

(23)

Čeprav uporaba pisnih pogodb ne bi smela biti obvezna, lahko v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi prispeva k izogibanju nekaterim nepoštenim trgovinskim praksam. Za to in za zaščito dobaviteljev pred temi nepoštenimi praksami bi morali imeti dobavitelji ali njihova združenja pravico, da zahtevajo pisno potrditev pogojev sporazuma o dobavi, kadar so bili ti pogoji že dogovorjeni. V takšnih primerih bi bilo treba zavrnitev kupca, da pisno potrdi pogoje sporazuma o dobavi, šteti za nepošteno trgovinsko prakso in jo prepovedati. Poleg tega bi lahko države članice opredelile, si izmenjale in spodbujale najboljše prakse v zvezi s sklenitvijo dolgoročnih pogodb, namenjenih okrepitvi pogajalskega položaja proizvajalcev v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.

(24)

S to direktivo se ne harmonizirajo pravila o dokaznem bremenu, ki se uporabljajo v postopkih pred nacionalnimi izvršilnimi organi, niti se ne harmonizira opredelitev sporazumov o dobavi. Zato so pravila o dokaznem bremenu in opredelitev sporazumov o dobavi določeni v nacionalnem pravu držav članic.

(25)

Na podlagi te direktive bi dobavitelji morali imeti možnost, da se pritožijo zoper določene nepoštene trgovinske prakse. Trgovinski povračilni ukrepi, ki jih kot odziv na uveljavljanje pravic dobaviteljev sprejmejo ali bi jih lahko sprejeli kupci, na primer umik proizvodov iz ponudbe, zmanjšanje naročenih količin proizvodov ali prekinitev določenih storitev, ki jih kupec opravlja za dobavitelja, kot so trženje ali promocije proizvodov dobavitelja, bi morali biti prepovedani in šteti za nepošteno trgovinsko prakso.

(26)

Stroške skladiščenja, razstavljanja ali uvrstitve kmetijskih in živilskih proizvodov v ponudbo ali omogočanja dostopnosti takih proizvodov na trgu običajno krije kupec. Zato bi bilo treba na podlagi te direktive prepovedati, da se dobavitelju naloži, da bodisi kupcu bodisi tretji strani plača za te storitve, razen če sta se kupec in dobavitelj o plačilu jasno in nedvoumno dogovorila ob sklenitvi sporazuma o dobavi ali v morebitnem poznejšem sporazumu. Kadar obstaja dogovor o takšnem plačilu, bi moral temeljiti na objektivnih in razumnih ocenah.

(27)

Da bi se prispevki dobavitelja k stroškom za promocijo, trženje ali oglaševanje kmetijskih in živilskih proizvodov, vključno s promocijskimi predstavitvami v trgovinah in prodajnimi kampanjami, šteli za poštene, bi se bilo treba o njih jasno in nedvoumno dogovoriti ob sklenitvi sporazuma o dobavi ali v poznejšem sporazumu med kupcem in dobaviteljem. Sicer bi morali biti v skladu s to direktivo prepovedani. Kadar obstaja dogovor o takšnem prispevku, bi moral temeljiti na objektivnih in razumnih ocenah.

(28)

Države članice bi morale imenovati izvršilne organe, da bi zagotovile učinkovito izvrševanje prepovedi, določenih v tej direktivi. Ti organi bi morali imeti možnost, da ukrepajo bodisi na lastno pobudo bodisi na podlagi pritožb strank, prizadetih zaradi nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, na podlagi pritožb žvižgačev ali pa na podlagi anonimnih pritožb. Izvršilni organ lahko ugotovi, da ni zadostnih razlogov za obravnavo pritožbe. Do takšne ugotovitve lahko privedejo tudi upravne prednostne naloge. Če izvršilni organ ugotovi, da ne bo mogel dati prednosti pritožbi, bi moral o tem obvestiti pritožnika in navesti razloge za to. Kadar pritožnik zaradi strahu pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi zaprosi, da njegova identiteta ostane zaupna, bi morali izvršilni organi držav članic sprejeti ustrezne ukrepe.

(29)

Če ima država članica več kot en izvršilni organ, bi morala določiti enotno kontaktno točko in s tem omogočiti učinkovito sodelovanje med izvršilnimi organi in s Komisijo.

(30)

Za dobavitelje je lahko enostavneje, če pritožbe vložijo pri izvršilnem organu svoje države članice, na primer iz jezikovnih razlogov. Z vidika izvrševanja pa je lahko učinkoviteje, če se pritožba vloži pri izvršilnem organu države članice, v kateri je ustanovljen kupec. Dobaviteljem bi bilo treba zagotoviti izbiro glede organa, pri katerem želijo vložiti pritožbo.

(31)

S pritožbami, ki jih vložijo organizacije proizvajalcev, druge organizacije dobaviteljev in združenja takih organizacij, vključno s predstavniškimi organizacijami, se lahko zaščiti identitete posameznih članov organizacije, ki menijo, da so prizadeti zaradi nepoštenih trgovinskih praks. Druge organizacije, ki imajo legitimen interes za predstavljanje dobaviteljev bi morale prav tako imeti pravico, da na zahtevo dobavitelja in v interesu tega dobavitelja vložijo pritožbe, pod pogojem, da so takšne organizacije neodvisne neprofitne pravne osebe. Izvršilni organi držav članic bi torej morali imeti možnost sprejeti in obravnavati pritožbe takšnih subjektov ter hkrati zaščititi procesne pravice kupca.

(32)

Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja prepovedi nepoštenih trgovinskih praks bi morali imeti imenovani izvršilni organi potrebna sredstva in strokovno znanje.

(33)

Izvršilni organi držav članic bi morali imeti potrebna pooblastila in strokovno znanje za izvajanje preiskav. Pooblastitev teh organov ne pomeni, da morajo ta pooblastila uporabiti v vsaki preiskavi, ki jo izvajajo. Pooblastila bi morala izvršilnim organom na primer omogočati, da učinkovito zbirajo informacije o dejstvih, prav tako pa bi izvršilni organi morali biti pooblaščeni, da odredijo prenehanje prepovedane prakse, kadar je to ustrezno.

(34)

Obstoj odvračilnega sredstva, kot sta pooblastilo za naložitev glob in drugih enako učinkovitih kazni ali začetek postopka za naložitev takih glob in kazni, na primer sodnega postopka, ter pooblastilo za objavo rezultatov preiskave, vključno z objavo informacij o kupcih, ki so storili kršitve, lahko spodbudi spremembe v ravnanju in predpravdne rešitve med strankama, zato bi to moralo biti del pooblastil izvršilnih organov. Globe so lahko posebej učinkovite in odvračilne. Vendar bi moral imeti izvršilni organ možnost, da se v vsaki preiskavi odloči, katero od svojih pooblastil bo izvajal in ali bo naložil globo ali drugo enako učinkovito kazen oziroma začel postopek za naložitev take globe ali kazni.

(35)

Pri izvajanju pooblastil, ki so izvršilnim organom podeljena na podlagi te direktive, bi morali veljati ustrezni zaščitni ukrepi, ki bi izpolnjevali standarde splošnih načel prava Unije in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije, vključno s spoštovanjem pravic kupca do obrambe.

(36)

Komisija in izvršilni organi držav članic bi morali tesno sodelovati, da zagotovijo skupen pristop v zvezi z uporabo pravil iz te direktive. Zlasti bi si morali izvršilni organi medsebojno pomagati, na primer z izmenjavo informacij in s pomočjo pri preiskavah s čezmejno razsežnostjo.

(37)

Da bi omogočila učinkovito izvrševanje, bi morala Komisija pomagati pri organizaciji rednih sestankov med izvršilnimi organi držav članic, na katerih je mogoče izmenjati ustrezne informacije, najboljše prakse, najnovejše dogodke, prakse pri izvrševanju in priporočila v zvezi z uporabo določb iz te direktive.

(38)

Za olajšanje teh izmenjav bi morala Komisija vzpostaviti javno spletišče, na katerem bi bila napotila k nacionalnim izvršilnim organom, vključno z informacijami o nacionalnih predpisih za prenos te direktive.

(39)

Ker večina držav članic že ima nacionalna pravila o nepoštenih trgovinskih praksah, tudi če se ta razhajajo, je primerno, da se za uvedbo minimalnega standarda zaščite na podlagi prava Unije uporabi direktiva. To bi moralo državam članicam omogočiti, da zadevna pravila vključijo v svoj nacionalni pravni red na način, s katerim omogočijo vzpostavitev povezovalnih ureditev. Državam članicam ne bi smelo biti preprečeno, da na svojem ozemlju ohranijo ali uvedejo strožja nacionalna pravila, ki zagotavljajo višjo raven zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, pri čemer bi morale upoštevati omejitve prava Unije, ki se uporablja za delovanje notranjega trga, pod pogojem, da so takšna pravila sorazmerna.

(40)

Prav tako bi morale imeti države članice možnost, da ohranijo ali uvedejo nacionalna pravila, namenjena boju proti nepoštenim trgovinskim praksam, ki niso vključena v področje uporabe te direktive, pri čemer bi morale upoštevati omejitve prava Unije, ki se uporablja za delovanje notranjega trga, pod pogojem, da so takšna pravila sorazmerna. Takšna nacionalna pravila bi lahko presegala področje uporabe te direktive, na primer kar zadeva velikost kupcev in dobaviteljev, zaščito kupcev ter nabor proizvodov in storitev. Takšna nacionalna pravila bi lahko presegala tudi število in vrsto prepovedanih nepoštenih trgovinskih praks, navedenih v tej direktivi.

(41)

Takšna nacionalna pravila bi se uporabljala sočasno s prostovoljnimi ukrepi upravljanja, kot so nacionalni kodeksi ravnanja ali pobuda za verigo preskrbe s hrano. Uporaba prostovoljnega alternativnega reševanja sporov med dobavitelji in kupci bi se morala izrecno spodbujati, brez poseganja v pravico dobavitelja, da vloži pritožbe ali se obrne na civilna sodišča.

(42)

Komisija bi morala imeti pregled nad izvajanjem te direktive v državah članicah. Poleg tega bi morala imeti možnost, da oceni učinkovitost te direktive. V ta namen bi morali izvršilni organi držav članic Komisiji predložiti letna poročila. V teh poročilih bi bilo treba, če je to ustrezno, navesti kvantitativne in kvalitativne informacije o pritožbah, preiskavah in sprejetih odločitvah. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja obveznosti poročanja bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(43)

Komisija bi morala v interesu učinkovitega izvajanja politike v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi pregledati uporabo te direktive ter Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložiti poročilo. V okviru tega pregleda bi bilo treba oceniti zlasti učinkovitost nacionalnih ukrepov, namenjenih boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ter učinkovitost sodelovanja med izvršilnimi organi. Pri pregledu bi bilo treba posebno pozornost nameniti tudi vprašanju, ali bi bila poleg zaščite dobaviteljev v prihodnosti upravičena tudi zaščita kupcev kmetijskih in živilskih proizvodov v dobavni verigi. Poročilu bi bilo po potrebi treba priložiti zakonodajne predloge.

(44)

Ker cilja te direktive, namreč da se določi minimalni standard zaščite v Uniji z uskladitvijo različnih ukrepov držav članic v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –