PRILOGA
1. UVOD
Ta sektorski referenčni dokument (v nadaljnjem besedilu: SRD) temelji na podrobnem znanstvenem in političnem poročilu (1) (v nadaljnjem besedilu: poročilo o najboljših praksah), ki ga je pripravilo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC).
Upoštevni pravni okvir
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (v nadaljnjem besedilu: sistem EMAS), v katerem lahko organizacije prostovoljno sodelujejo, je bil vzpostavljen leta 1993 z Uredbo Sveta (EGS) št. 1836/93 (2). Pozneje je bil dvakrat obsežno spremenjen, in sicer z:
|
— |
Uredbo (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3); |
|
— |
Uredbo (ES) št. 1221/2009. |
Pomemben nov element najnovejše spremembe, ki je začela veljati 11. januarja 2010, je člen 46 o pripravi SRD. SRD morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti za posamezne sektorje ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti.
Razumevanje in uporaba tega dokumenta
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) je sistem, v katerem lahko prostovoljno sodelujejo organizacije, ki so se zavezale k stalnemu okoljskemu izboljševanju. V tem okviru ta SRD določa posebne smernice za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme, v njem pa so poudarjene tudi številne možnosti za izboljšanje in najboljše prakse.
Dokument je pripravila Evropska komisija, pri čemer je uporabila prispevke zainteresiranih strani. Tehnična delovna skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki in zainteresirane strani iz sektorja, je pod vodstvom Skupnega raziskovalnega središča razpravljala o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti, ki so opisani v tem dokumentu, ter o njih sprejela dogovor, zlasti navedena merila pa so se štela za reprezentativna glede ravni okoljske uspešnosti, ki jih dosegajo najuspešnejše organizacije v sektorju.
Namen SRD je pomagati vsem organizacijam, ki nameravajo izboljšati svojo okoljsko uspešnost, in jih podpirati z zagotavljanjem zamisli in navdiha ter praktičnih in tehničnih smernic.
Ta SRD je namenjen predvsem organizacijam, ki so že registrirane v sistemu EMAS, nato organizacijam, ki razmišljajo, da bi se v prihodnosti registrirale v ta sistem, in nazadnje vsem organizacijam, ki želijo izvedeti več o najboljših praksah okoljskega ravnanja, da bodo lahko izboljšale svojo okoljsko uspešnost. Zato je cilj tega dokumenta spodbujati vse organizacije iz sektorja proizvodnje električne in elektronske opreme k osredotočanju na ustrezne neposredne in posredne okoljske vidike ter iskanju informacij o najboljših praksah okoljskega ravnanja, pa tudi k osredotočanju na ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti za merjenje okoljske uspešnosti in na merila odličnosti.
Kako bi morale organizacije, registrirane v sistemu EMAS, upoštevati SRD:
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 organizacije, registrirane v sistemu EMAS, SRD upoštevajo na dveh različnih ravneh:
|
1. |
pri oblikovanju in izvajanju sistema okoljskega ravnanja ob upoštevanju okoljskih pregledov (člen 4(1)(b)): organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente SRD pri opredeljevanju in pregledovanju svojih posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu in v politiki, ter pri sprejemanju odločitev o ukrepih za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti; |
|
2. |
pri pripravi okoljske izjave (člen 4(1)(d) in 4(4)):
|
Opisati bi morale, kako so uporabile ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti (ki kažejo raven okoljske uspešnosti, ki jo dosegajo najuspešnejše organizacije) za opredelitev ukrepov in dejanj ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti. Vendar izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja ali izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj zaradi prostovoljne narave sistema EMAS organizacije same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.
Podobno kot pri kazalnikih okoljske uspešnosti bi morale organizacije oceniti tudi ustreznost in uporabo najboljših praks okoljskega ravnanja in meril odličnosti glede na pomembne okoljske vidike, ki jih opredelijo v svojih okoljskih pregledih, ter glede na tehnične in finančne vidike.
V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za pomembne glede na pomembne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.
Sodelovanje v sistemu EMAS je stalen proces. Organizacija prouči posamezne teme v SRD vsakič, ko namerava izboljšati svojo okoljsko uspešnost (in kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost), da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.
Okoljski preveritelji EMAS preverijo, ali je organizacija upoštevala SRD pri pripravi okoljske izjave in kako (člen 18(5)(d) Uredbe (ES) št. 1221/2009).
Akreditirani okoljski preveritelji bodo pri opravljanju presoje potrebovali dokaze o tem, kako je organizacija izbrala in upoštevala ustrezne elemente SRD na podlagi okoljskega pregleda. Preveritelji ne preverjajo skladnosti z opisanimi merili odličnosti, temveč dokaze o tem, kako se je SRD uporabil kot smernica za opredelitev kazalnikov in ustreznih prostovoljnih ukrepov, ki jih organizacija lahko izvede za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.
Glede na prostovoljno naravo sistema EMAS in SRD se organizacijam ne bi smelo naložiti nesorazmerno breme za zagotovitev takih dokazov. Preveritelji zlasti ne zahtevajo utemeljitve za vsako posamezno najboljšo prakso, sektorski kazalnik okoljske uspešnosti ali merilo odličnosti, ki so navedeni v SRD in za katere organizacija na podlagi svojega okoljskega pregleda meni, da niso pomembni. Kljub temu lahko predlagajo ustrezne dodatne elemente, ki bi jih lahko organizacija upoštevala v prihodnosti, s čimer bi dodatno dokazala svojo zavezanost stalnemu izboljševanju okoljske uspešnosti.
Struktura sektorskega referenčnega dokumenta
Ta dokument je sestavljen iz štirih poglavij. V poglavju 1 je predstavljen pravni okvir sistema EMAS in opisan način uporabe tega dokumenta, v poglavju 2 pa je opredeljeno področje uporabe tega SRD. V poglavju 3 so na kratko opisane različne najboljše prakse okoljskega ravnanja (5) in navedene informacije o njihovi uporabi. Navedeni so tudi posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti, če jih je bilo za določeno najboljšo prakso okoljskega ravnanja mogoče opredeliti. Vendar meril odličnosti za vse najboljše prakse okoljskega ravnanja ni bilo mogoče opredeliti, ker so bili na nekaterih področjih na voljo omejeni podatki ali ker se posebni pogoji posameznega podjetja in/ali obrata (vrsta proizvedene električne in elektronske opreme sega od velikih do malih gospodinjskih aparatov in mikroelektronske opreme ter vključuje trgovanje med podjetji ter med podjetji in potrošniki, raznolikost proizvodnega procesa, ki se izvaja v posameznem proizvodnem obratu, itd.) tako razlikujejo, da merilo odličnosti ne bi bilo smiselno. Tudi kadar so merila odličnosti navedena, pa niso mišljena kot cilji, ki jih morajo doseči vsa podjetja, ali kot metrika, s katero se primerja okoljska uspešnost podjetij v sektorju, ampak kot ukrep morebitne pomoči posameznim podjetjem pri ocenjevanju doseženega napredka in spodbujanju nadaljnjega izboljševanja. Nazadnje je v poglavju 4 je predstavljena obsežna preglednica z izbranimi najpomembnejšimi kazalniki okoljske uspešnosti, ustreznimi razlagami in povezanimi merili odličnosti.
2. OBSEG
Ta SRD obravnava okoljsko uspešnost sektorja proizvodnje električne in elektronske opreme. Ciljna skupina tega dokumenta so podjetja, ki spadajo v sektor proizvodnje električne in elektronske opreme, in sicer v naslednje kode NACE (v skladu s statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, določeno z Uredbo (ES) št. 1893/2006 (6)):
|
— |
26 – proizvodnja računalnikov, elektronskih in optičnih izdelkov, |
|
— |
27 – proizvodnja električnih naprav, |
|
— |
28.12, 28.13 – proizvodnja naprav za fluidno tehniko ter drugih črpalk in kompresorjev, |
|
— |
28.22 – proizvodnja dvigalnih in transportnih naprav, |
|
— |
28.23 – proizvodnja pisarniških strojev in naprav. |
Ta referenčni dokument zajema ukrepe, ki jih lahko proizvajalci električne in elektronske opreme izvajajo za izboljšanje okoljske uspešnosti po celotni vrednosti verigi električne in elektronske opreme, kot prikazuje slika spodaj. Na sliki puščice kažejo ključne snovne tokove med različnimi akterji v vrednosti verigi, medtem ko se izraza „neposredni“ in „posredni“ uporabljata za razlikovanje dejavnosti, pri katerih ima proizvajalec popoln nadzor („neposredni okoljski vidiki“), od dejavnosti, ki so posledica medsebojnega delovanja s tretjimi osebami, na katere pa lahko proizvajalec električne in elektronske opreme vpliva do razumne mere („posredni okoljski vidiki“).
Pregled ključnih snovnih tokov v vrednostni verigi proizvodnje električne in elektronske opreme
Ta referenčni dokument je razdeljen v tri glavne oddelke (preglednica 2-1), ki zajemajo glavne okoljske vidike po vrednostni verigi električne in elektronske opreme z vidika proizvajalcev.
Preglednica 2-1
Struktura referenčnega dokumenta za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme ter glavni obravnavani okoljski vidiki
|
Oddelek |
Opis |
Glavni obravnavani okoljski vidiki |
||
|
V tem oddelku so zajete dejavnosti, povezane z bistvenimi postopki proizvodnje električne in elektronske opreme. |
Proizvodnja in sestava sestavnih delov Sestava končnega izdelka Infrastruktura obrata Upravljanje lokacije |
||
|
V tem oddelku je obravnavano, kako proizvajalci električne in elektronske opreme upravljajo dobavno verigo. Pozornost je posvečena dejavnostim, ki jih lahko podjetja v sektorju uvedejo za trajnostno pridobivanje izvornih materialov, nadomeščanje nevarnih snovi in zmanjšanje vplivov svoje dobavne verige na biotsko raznovrstnost. |
Pridobivanje materialov in sestavnih delov Komuniciranje z dobavitelji in njihovo upravljanje Zasnova izdelka |
||
|
V tem oddelku so obravnavane upravljavske in strateške prakse, ki jih lahko izvajajo proizvajalci električne in elektronske opreme za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva, kot so spreminjanje praks zasnove, predelava izdelkov ali razvijanje bolj trajnostnih poslovnih modelov. |
Zasnova izdelka/razvoj poslovnih modelov Ravnanje z izrabljenimi izdelki |
Okoljski vidiki iz preglednice 2-2 so bili izbrani kot vidiki, ki so v tem sektorju najpogosteje pomembni. Vendar bi bilo treba okoljske vidike, ki jih morajo upravljati posamezna podjetja, ocenjevati za vsak primer posebej.
Preglednica 2-2
Najpomembnejši okoljski vidiki in glavni povezani pritiski na okolje, obravnavani v tem dokumentu
|
Najpomembnejši okoljski vidiki |
Glavni povezani pritiski na okolje |
|
Proizvodnja in sestava sestavnih delov |
Učinkovita raba virov Voda Odpadki Emisije v zrak Tla Energija in podnebne spremembe Nevarne snovi Biotska raznovrstnost |
|
Sestava končnega izdelka |
Energija in podnebne spremembe |
|
Infrastruktura obrata |
Učinkovita raba virov Voda Odpadki Emisije v zrak Energija in podnebne spremembe Biotska raznovrstnost |
|
Upravljanje lokacije |
Voda Odpadki Emisije v zrak Tla Energija in podnebne spremembe Biotska raznovrstnost |
|
Pridobivanje materialov in sestavnih delov |
Učinkovita raba virov Energija in podnebne spremembe Biotska raznovrstnost |
|
Komuniciranje z dobavitelji in njihovo upravljanje |
Učinkovita raba virov Energija in podnebne spremembe Nevarne snovi |
|
Zasnova izdelka/razvoj poslovnih modelov |
Učinkovita raba virov Voda Odpadki Emisije v zrak Energija in podnebne spremembe Nevarne snovi |
|
Ravnanje z izrabljenimi izdelki |
Učinkovita raba virov Odpadki |
3. NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR PROIZVODNJE ELEKTRIČNE IN ELEKTRONSKE OPREME
3.1 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za proizvodne procese
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce električne in elektronske opreme.
3.1.1 Energijsko učinkovita tehnologija za sterilne prostore
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se kar najbolj zmanjša poraba energije v čistilnih prostorih. To je mogoče doseči z izvajanjem naslednjih ukrepov:
|
— |
pravilno opredelitvijo zmogljivosti čistega prostora in ustreznim dimenzioniranjem njegove opreme. Zmanjšanje na najmanjšo zahtevano velikost je cilj za vso opremo, razen za hladilne stolpe in pasivne sestavne dele (črpalke in kanale), ki se lahko zaradi prihranka energije povečajo. Z njihovim povečanjem se izboljša zmogljivost ohlajevalnika ter omogoči uporaba manjših ventilatorjev in črpalk; |
|
— |
zmanjšanjem razlike v tlaku med čistim prostorom in njegovo okolico ter prilagoditev prostornine zraka glede na potrebo, da ventilatorji porabijo manj energije; |
|
— |
omogočanjem širšega območja delovanja za sobno temperaturo in relativno vlažnost čistega prostora. Širše območje delovanja omogoča manjšo porabo energije za hlajenje, predogrevanje in razvlaževanje pretoka dovodnega zraka; |
|
— |
določanjem nižje hitrosti dotoka (7) s povezovanjem večjih enot za uravnavanje zraka z manjšimi ventilatorji, ki omogočajo počasnejše kroženje zraka; |
|
— |
določanjem najnižje možne hitrosti izmenjave zraka z zmanjšanjem toplotne obremenitve in dejanskega tvorjenja delcev v čistem prostoru; |
|
— |
izkoriščanjem vseh možnosti za zmanjšanje toplotne obremenitve, ki nastane v čistem prostoru, in ponovno uporabo odpadne toplote iz procesne opreme. Predelana odpadna toplota se lahko na primer ponovno uporabi za ponovno segrevanje dovodnega zraka; |
|
— |
uporabo visoko učinkovitih sestavnih delov, kot so elektromotorji ventilatorjev s frekvenčnim pretvornikom, črpalke in ohlajevalniki, ki omogočijo boljše odzivanje na različne obremenitve čistega prostora; |
|
— |
izogibanjem čezmernemu čiščenju vode, potrebne za postopke v čistem prostoru, z upoštevanjem specifikacij zahtevane klasifikacije za čiste prostore brez prevelikih varnostnih rezerv. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme, ki upravljajo čiste prostore.
Pri novozgrajenih sterilnih prostorih je lahko hitrost izmenjave zraka manjša, kot je priporočeno v skladu z njegovo klasifikacijo, vendar si je treba prizadevati za zagotavljanje spoštovanja zahtev glede kakovosti čistega prostora in njihovo morebitno prilagajanje. Pri obstoječih čistih prostorih se lahko za zmanjšanje vrednosti hitrosti izmenjave zraka uporabljata nadzor, ki temelji na štetju delcev, in stalno spremljanje.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.2 Energijsko učinkovita tehnologija hlajenja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zmanjša potreba po hlajenju in izboljša energijska učinkovitost sistemov hlajenja, ki se uporabljajo v proizvodnih procesih in halah. To je mogoče doseči z izvajanjem naslednjih ukrepov:
|
— |
ocenjevanjem in optimiziranjem zahtevane temperaturne ravni za vsakega od procesov/prostorov, ki potrebujejo hlajenje, |
|
— |
uporabo hladilnih kaskad z razdelitvijo obstoječega hladilnega kroga na dve ali več temperaturnih ravni, |
|
— |
izvajanjem tehnike prostega hlajenja. Med različnimi ustreznimi tehnološkimi možnostmi so neposredno hlajenje s pretokom hladnejšega zunanjega zraka, prosto suho hlajenje, pri katerem se vodni krog hladi z zunanjim zrakom, in prosto mokro hlajenje (hladilni stolp), |
|
— |
uporabo prezračevalnega sistema za rekuperacijo toplote za hlajenje in razvlaževanje okoliškega zraka, ki prihaja v prostor, |
|
— |
uporabo absorpcijske tehnologije hlajenja kot nadomestne možnosti za kompresorske ohlajevalnike. Predelana odpadna toplota se lahko uporabi za zagotavljanje toplotne kompresije hladilnega sredstva. |
Ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti hlajenja se na splošno uporabljajo za proizvajalce električne in elektronske opreme.
Za izvajanje prostega hlajenja mora biti temperaturna raven povratnega toka v hladilnem sistemu nad zunanjo temperaturo, poleg tega mora biti na proizvodni lokaciji zunaj na voljo dovolj prostora.
Hlajenje z absorpcijo se uporablja, če je vir odpadne toplote ali obnovljive toplote na proizvodni lokaciji ali v njeni okolici stalno na voljo.
Ekonomska izvedljivost predlaganih ukrepov je močno odvisna od celoletne obremenitve zaradi hlajenja.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.3 Energijsko učinkovito spajkanje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se izboljša energijska učinkovitost spajkanja s pretaljevanjem.
To je pri obstoječi opremi za spajkanje mogoče doseči z izvajanjem naslednjih ukrepov:
|
— |
čim večjim povečanjem pretoka obstoječega opreme za pretaljevanje, da se zmanjša posebna potreba po električni energiji na kvadratni meter izdelanih plošč s tiskanim vezjem. To se doseže z optimizacijo hitrosti transportnega traku linije za spajkanje ob ohranjanju sprejemljivega procesnega okna; |
|
— |
namestitvijo naknadne izolacije na opremo za spajkanje. |
Pri novi opremi za spajkanje je najboljša praksa okoljskega ravnanja izvajanje naslednjih ukrepov:
|
— |
izbor opreme z (i) izboljšanim sistemom upravljanja moči (npr. razpoložljivim stanjem pripravljenosti ali mirujočim stanjem), (ii) fleksibilnim hladilnim sistemom, ki omogoča preklapljanje med notranjo in zunanjo hladilno enoto ter predelavo odpadne toplote, in (iii) izboljšanim sistemom spremljanja porabe tekočega dušika in nadzora nad njim, |
|
— |
uporabo elektromotorjev ventilatorjev na enosmerni električni tok namesto na izmenični tok za ločeno uravnavanje hitrosti različnih motorjev. |
Pri obstoječih sistemih in novi opremi za spajkanje je najboljša praksa okoljskega ravnanja:
|
— |
izogibanje uporabe tekočega dušika za manj zahtevne izvedbe, kot so manj zahtevni sestavi. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za proizvajalce električne in elektronske opreme, ki uporabljajo postopke spajkanja s pretaljevanjem, še zlasti pa je pomembna pri proizvodnji plošč tiskanega vezja.
Ukrepi za novo opremo za spajkanje s pretaljevanjem, kadar se sprejme odločitev o namestitvi nove linije za spajkanje s pretaljevanjem. Donosnost naložb je precej bolj odvisna od povečanega izkoristka, učinkovitosti in vzdrževalnih zahtev kot od prihrankov energije.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.4 Recikliranje bakra v industrijskih kemikalijah na kraju samem
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je ponovno pridobivanje bakra iz sredstev za jedkanje, ki se uporabljajo pri proizvodnji plošče tiskanega vezja, z elektrolizo. To omogoča ponovno pridobivanje visokokakovostnega bakra in zmanjšanje količine uporabljenega sredstva za jedkanje ter ponovno uporabo vode.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja v obratih za proizvodnjo plošč tiskanega vezja. Vendar pa je ekonomska izvedljivost zelo odvisna od proizvodnih ravni in s tem od količine visokokakovostnega bakra, ki ga je mogoče ponovno pridobiti (npr. več kot 60 t bakra na leto). Dodatna omejitev je prostor, potreben za sisteme za recikliranje na kraju samem, ki znaša med 50 in 80 m2, odvisno od ureditve napeljave ter prostornine zaprtih rezervoarjev. Res pa je, da ni nujno, da je ta v neposredni bližini procesa jedkanja.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.5 Kaskadni sistemi izpiranja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci plošč tiskanega vezja z namestitvijo več kaskadnih sistemov izpiranja s štirimi ali več stopnjami čim bolj zmanjšajo porabo vode.
Poleg tega se z najboljšo prakso okoljskega ravnanja optimizira poraba vode, npr. z določanjem dotoka vode v kopeli za izpiranje v skladu z zahtevami glede kakovosti, značilnimi za posamezen postopek, in ponovno uporabo vode iz kopeli za izpiranje za različne stopnje procesa.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za proizvajalce plošč tiskanega vezja. Ukrepi za optimizacijo in namestitev več kaskadnih sistemov izpiranja z najmanj štirimi stopnjami se uporabljajo v obstoječih in novih obratih. Pri kaskadnih sistemih izpiranja s štirimi ali več stopnjami so lahko določene omejitve zaradi razpoložljivega prostora.
Zlasti so petstopenjski kaskadni sistemi izpiranja najprimernejši za sisteme z velikim pretokom skozi napravo ali visoko koncentriranimi elektroliti, upoštevati pa je treba tudi naslednje dodatne omejevalne dejavnike:
|
— |
zaradi visoko koncentrirane vode za izpiranje se poveča uporaba kemikalij, za čiščenje odpadne vode pa je potrebnega več časa za sedimentacijo pri deionizaciji, |
|
— |
segrevanje vode v kopeli za izpiranje zaradi večjega številka črpalk, kar povečuje pritisk zaradi onesnaženja s klicami, |
|
— |
onesnaženje s klicami je treba ublažiti z izvajanjem ustreznih tehnik za dezinfekcijo vode. |
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.1.6 Zmanjšanje emisij perfluoriranih spojin
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v obratih za proizvodnjo polprevodnikov čim bolj zmanjšajo emisije perfluoriranih spojin z izvajanjem naslednjih ukrepov:
|
— |
nadomeščanjem plinov perfluoriranih spojin z visokim posebnim potencialom globalnega segrevanja z drugimi plini z nižjim potencialom globalnega segrevanja, npr. nadomeščanjem C2F6 s C3F8 pri čiščenju komore s kemijskim naparevanjem (Chemical Vapour Deposition, CVD); |
|
— |
optimiziranjem postopka čiščenja komore s kemijskim naparevanjem za povečanje dejavnika konverzije uporabljenih plinov perfluoriranih spojin, da se prepreči izpuščanje neuporabljenih plinov teh spojin po procesu čiščenja komore. Za to je potrebno spremljanje emisij in prilagoditev parametrov delovanja, kot so tlak in temperatura v komori, stopnje pretoka čistilnega plina ob moči plazme in razmerja plina pri uporabi mešanic plinov iz perfluoriranih spojin; |
|
— |
izvajanjem tehnologije čiščenja s plazmo na daljavo, ki nadomešča uporabo plinov iz perfluoriranih spojin na kraju samem (npr. C2F6 in CF4) z uporabo NF3 na daljavo. V tem procesu se NF3 s plazmo odcepi pred vstopom v komoro, v kateri poteka proces, in je tako učinkoviteje uporabljen, pri čemer se po čiščenju iz komore izpusti zelo majhna količina NF3; |
|
— |
nameščanjem tehnik za zmanjševanje emisij na mestu uporabe, kot je: gorilnik-pralnik, nameščen za vakuumsko črpalko, ali majhen vir plazme, nameščen pred vakuumsko črpalko, ki se uporablja za zmanjšanje emisij plinov perfluoriranih spojin pri jedkanju s plazmo. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja v obratih za proizvodnjo polprevodnikov, ki uporabljajo pline perfluoriranih spojin. Vendar pa je treba posebne ukrepe, ki se lahko izvajajo v obratu, ocenjevati za vsak primer posebej.
Optimizacija procesa je na splošno uporabna in je lahko učinkovit ukrep v obstoječih obratih in novograjenih komorah za kemijsko naparevanje. To je edini ukrep, s katerim se doseže tudi prihranek stroškov, saj lahko omogoča manjšo porabo plina in boljši pretok.
Nadomeščanje perfluoriranih spojin je pogosto tehnično neizvedljivo, zlasti pri jedkanju s plazmo.
Tehnologija čiščenja s plazmo na daljavo z uporabo NF3 se na splošno uporablja v proizvodnih obratih. Vendar pa je za njeno izvajanje morda treba zamenjati opremo za predelavo. Zato je primernejša, kadar se gradi nov proizvodni obrat ali kadar je treba prenoviti zastarelo opremo za predelavo.
V zvezi s tehnologijami za zmanjševanje emisij na mestu uporabe so sistemi gorilnik-pralnik pogostejši kot zmanjševanje emisij na mestu uporabe s plazmo. Omejitve pri uporabi sistemov s pralnikom so prostor, obstoječa infrastruktura in stroški. Pri napravah za zmanjševanje emisij s plazmo je ena od glavnih omejitev njihova majhna zmogljivost obdelave.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.1.7 Racionalna in učinkovita uporaba stisnjenega zraka
Najboljša praksa okoljskega ravnanja za proizvajalce električne in elektronske opreme je zmanjšanje porabe energije, povezane z uporabo stisnjenega zraka v proizvodnih procesih, z izvajanjem naslednjih ukrepov:
|
— |
opredelitvijo in oceno uporabe stisnjenega zraka. Kadar se del stisnjenega zraka uporablja v neučinkovitih izvedbah ali neprimerno, so morda primernejše ali učinkovitejše druge tehnološke rešitve. Če se proučuje prehod s pnevmatskega na električno orodje za neko izvedbo, je potrebna ustrezna ocena, v kateri je treba poleg porabe energije oceniti tudi vse okoljske vidike in tudi posebne potrebe te izvedbe; |
|
— |
optimizacijo sistema na stisnjeni zrak z:
|
Ukrepi, opisani pri tej najboljši praksi okoljskega ravnanja, se na splošno uporabljajo za vse proizvajalce električne in elektronske opreme, ki uporabljajo stisnjeni zrak.
S predelavo toplote se ustrezni prihranki energije in stroškov ustvarijo le, če obstaja stalno povpraševanje po procesni toploti.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.1.8 Ohranjanje in povečanje biotske raznovrstnosti
Najboljša praksa okoljskega ravnanja vključuje načrtovanje, izvajanje in redni pregled akcijskega načrta za ohranjanje in povečanje biotske raznovrstnosti v proizvodnih obratih in na okoliških območjih. Primeri ukrepov, ki se lahko vključijo v akcijski načrt, so:
|
— |
zasajanje dreves ali ponovna uvedba avtohtonih vrst v degradirano naravno okolje, |
|
— |
nadziranje flore in favne za dokumentiranje in spremljanje stanja biotske raznovrstnosti na določeni lokaciji, |
|
— |
omogočanje nepozidanih zemljišč okoli obrata za „povratek k naravi“, |
|
— |
razvijanje biotopov za ustvarjanje novih habitatov, |
|
— |
vključevanje osebja, njihovega sorodstva in lokalnih skupnosti v projekte, povezane z biotsko raznovrstnostjo. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.1.9 Uporaba obnovljivih virov energije
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci električne in elektronske opreme uporabljajo obnovljive vire energije za svoje procese z:
|
— |
nakupom dodatne električne energije iz potrjeno obnovljivih virov ali lastno proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, |
|
— |
lastno proizvodnjo toplote iz obnovljivih virov energije. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vsa podjetja v sektorju.
Uporaba električne energije iz obnovljivih virov (lastne proizvodnje ali kupljene) je mogoča v vseh primerih.
Nasprotno pa je vključevanje toplote iz obnovljivih virov v procese proizvodnje električne in elektronske opreme težje zaradi njihove zapletenosti, potrebe po visokih temperaturah in v nekaterih primerih nezdružljivosti med potrebo po toploti ter sezonsko naravo ponudbe toplote iz obnovljivih virov.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.10 Optimizirano ravnanje z odpadki v proizvodnih obratih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci električne in elektronske opreme razvijejo in izvajajo strategijo ravnanja z odpadki, ki poleg odstranjevanja vseh odpadkov, nastalih v proizvodnih obratih, daje prednost drugim možnostim obdelave in upošteva hierarhijo ravnanja z odpadki (9). Ta strategija mora zajemati frakcije nenevarnih in nevarnih odpadkov, določati ambiciozne cilje za njihovo izboljšavo in spremljanje ter proučevati tudi možnosti za izvajanje pristopa industrijske simbioze.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
Omejevalni dejavnik učinkovitega izvajanja industrijske simbioze je potreba po komuniciranju različnih podjetij in usklajevanju med njimi, tj. slabo poznavanje dejavnosti drugih podjetij in dejstvo, da nimajo vpogleda vanje ter s tem v morebitne načine izkoriščanja odpadkov in stranskih proizvodov.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.2 Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri upravljanju dobavne verige
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce električne in elektronske opreme, obravnava pa prakse, povezane z njihovo dobavno verigo.
3.2.1 Orodja za ocenjevanje stroškovno učinkovitega in okoljsko sprejemljive zamenjave nevarnih snovi
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uporabijo referenčna orodja za opredelitev in oceno nevarnih snovi v kupljenih materialih, da bi se nadomestile. Proizvajalci za sledenje snovem uporabljajo vhodne podatke dobaviteljev, ki so v idealnem primeru priloženi kot popolne deklaracije o materialu ali skladnosti. Ocena je potem osredotočena na tri ključne korake:
|
— |
pojasnilo, ali je obravnavana snov snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost (na podlagi seznama kandidatnih snovi iz uredbe REACH), ali omejena snov v okviru omejevanja uporabe nekaterih nevarnih snovi (10); v tem primeru je nadomestitev prednostna naloga, |
|
— |
razvrstitev obravnavane snovi, povzete z varnostnega lista in potrjene s primerjavo s podatkovno zbirko nevarnih snovi, |
|
— |
poleg zgoraj navedenega uporaba orodij za ocenjevanje posebnih snovi, kot so nekateri ftalati in halogenski zaviralci gorenja, za proučitev najboljših alternativ. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se načeloma uporablja za vsa podjetja v sektorju. Vendar pa MSP morda nimajo vzvodov, da bi od številnih dobaviteljev zahtevala popolno deklaracijo o materialu; v tem primeru lahko od dobaviteljev zahtevajo deklaracije o skladnosti, dopolnjene z laboratorijskim testiranjem.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.2 Razkritje emisij toplogrednih plinov za dobavno verigo in določitev ciljev zanje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v skladu s priznanimi standardi ocenijo in redno razkrijejo vse neposredne emisije in najpomembnejše posredne emisije toplogrednih plinov (vse emisije obsega 1 in 2 ter tudi najpomembnejše emisije obsega 3 (11). Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se na podlagi ocene določijo cilji za zmanjšanje teh neposrednih in posrednih emisij toplogrednih plinov, pa tudi dokažejo in redno objavljajo podatki o dejanskem absolutnem in/ali relativnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vsa podjetja v sektorju. Vendar pa zaradi zapletenosti vrednostnih verig električne in elektronske opreme obstajajo nekatere omejitve pri izračunu emisij obsega 3.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.2.3 Uporaba ocene življenjskega kroga
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je uporaba ocene življenjskega kroga kot instrumenta zagotavljanja podpore pri odločanju v okviru: strateškega načrtovanja (makro raven), zasnove in načrtovanja izdelkov, obratov in procesov (mikro raven) ter spremljanja okoljske uspešnosti podjetja (računovodstvo). Izvajanje ocene življenjskega kroga v zvezi z izborom izdelkov za podpiranje okoljskih izboljšav je najpomembnejše področje uporabe v industriji in omogoča določanje ciljev izboljšanja za izbor izdelkov na podlagi ocene življenjskega kroga.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme, zlasti velika podjetja.
Za mala in srednja podjetja so morebitni omejitveni dejavniki za izvajanje te ocene notranji viri in zapletenost ocene življenjskega kroga. Vendar pa se te težave pomagajo ublažiti s poenostavljenimi orodji za oceno življenjskega kroga in pripravljenimi zbirkami podatkov.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.4 Ohranjanje in povečanje biotske raznovrstnosti vzdolž dobavne verige električne in elektronske opreme
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je razvijanje in izvajanje programa za obvladovanje vplivov na biotsko raznovrstnost, povezanih z izdelki in dejavnostmi dobavne verige.
Na podlagi opredelitve izdelkov in materialov, ki se zagotavljajo z dobavno verigo, ter njihovih ustreznih vplivov na biotsko raznovrstnost se lahko oblikujejo smernice in zahteve v zvezi z javnimi naročili, usmerjene v spremembe v zvezi z izdelki in sestavnimi deli z večjim potencialnim vplivom na biotsko raznovrstnost.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||||||
|
|
3.3 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce električne in elektronske opreme, obravnava pa upravljavske in strateške prakse, ki spodbujajo bolj krožno gospodarstvo.
3.3.1 Strateško usmerjanje v zasnovo izdelkov za krožno gospodarstvo
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je vzpostavljen pristop, ki zagotavlja, da je upoštevanje vseh različnih okoljskih vidikov in zlasti prehoda na krožno gospodarstvo sistematično vključeno v načrtovanje izdelkov. Tak pristop temelji na:
|
— |
določanju ciljev za izboljšanje okoljske uspešnosti izdelkov bodisi na ravni podjetja (splošni cilji za vse izdelke) bodisi na ravni določenega izdelka; cilji morajo biti jasni, dobro opredeljeni in sporočeni na ravni podjetja, tako da jih poznajo vsi zaposleni na vseh ravneh; cilji, povezani s krožnim gospodarstvom, se lahko določijo glede na izdelek, njegovo trajnost, možnost popravila, nadgradnje in recikliranja, kar pa večinoma narekuje zasnova, |
|
— |
vključevanju v zasnovo prispevkov in povratnih informacij iz različnih enot, povezanih s proizvodnjo izdelka, uporabo in iztekom življenjske dobe, v nekaterih primerih pa tudi od zunanjih zainteresiranih strani, |
|
— |
ustvarjanju občutka kolektivnih prizadevanj v podjetju za razvoj različnih specifikacij zasnove za nove izdelke. |
To se izvaja z enim ali obema naslednjima pristopoma:
|
— |
določanjem notranjega okoljskega standarda za zasnovo novih izdelkov na ravni podjetja z opredeljenimi splošnimi cilji in obveznimi zahtevami, ki se nenehno krepijo na podlagi povratnih informacij iz različnih enot v organizaciji; pri začetku zasnove vsakega posameznega izdelka se ti nato pretvorijo v specifikacije zasnove za posamezni izdelek, |
|
— |
ustanovitvijo interdisciplinarnega odbora ali usmerjevalne skupine za zasnovo posameznega izdelka, ki ga ali jo sestavljajo predstavniki vseh različnih ustreznih enot, neposredno povezanih z različnimi fazami zasnove dejanskega izdelka. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.2 Celostna ponudba izdelka in storitve
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci električne in elektronske opreme zagotovijo celovito ponudbo izdelka in storitve pri trgovanju med podjetji ter med podjetji in potrošniki, pri čemer se preusmerijo od zasnove in prodaje fizičnih izdelkov na zagotavljanje sistema izdelka in storitve, ki omogoča boljšo funkcionalno in okoljsko uspešnost. Celovita ponudba izdelka in storitve na primer spodbuja proizvajalce, da zagotovijo trajne izdelke ali ponudijo možnost, da potrošnik izdelke vrne v predelavo ali obnovo za nadaljnjo uporabo.
Model celovite ponudbe izdelka in storitve se še posebno uporablja za električno in elektronsko opremo z visokim stroškom kapitala in dolgo življenjsko dobo.
Uporaba pri cenejših električnih gospodinjskih aparatih, cenejših materialih ali velikih/težkih izdelkih je omejena (tj. vračanje ni izvedljivo, če je ekonomska/tehnična vrednost prenizka v primerjavo s stroški prevoza).
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.3 Predelava ali visokokakovostna obnovitev porabljenih izdelkov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je preprečevanje nastajanja odpadkov s predelavo ali obnovitvijo porabljenih električnih in elektronskih naprav ter njihovim dajanjem na trg za ponovno uporabo. Predelani ali obnovljeni izdelki dosegajo vsaj enako raven kakovosti, kot so jo imeli pri prvem dajanju na trg, in se prodajajo z ustreznim jamstvom.
Ta praksa je posebno primerna za srednje ali visoko kapitalsko intenzivno opremo.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.3.4 Povečanje vsebnosti reciklirane plastike v električni in elektronski opremi
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je povečanje uporabe reciklirane plastike v proizvodnji električne in elektronske opreme, če je mogoče v skladu z zahtevanimi lastnostmi materialov. To je mogoče doseči z recikliranjem odpadkov pri proizvodnji plastike in poporabniških odpadkov iz plastike iz lastnih izdelkov v zaprti zanki ter z nakupom reciklirane plastike, izdelane iz poporabniških odpadkov iz plastike (recikliranje v odprti zanki).
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je primerna za številne polimere, ki se uporabljajo pri proizvodnji električne in elektronske opreme. Reciklirana plastika lahko nadomesti plastiko iz primarnih virov v tistih primerih, v katerih so lahko izpolnjene zahtevane specifikacije materiala.
|
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
Se ne uporablja. |
4. PRIPOROČENI KLJUČNI SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI
V spodnji preglednici so navedeni izbrani ključni kazalniki okoljske uspešnosti za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme ter z njimi povezana merila in sklici na ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja. To je podnabor vseh kazalnikov iz oddelka 3.
Ključni kazalniki okoljske uspešnosti ter merila odličnosti za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme
|
Kazalnik |
Skupne enote |
Glavna ciljna skupina |
Kratek opis |
Priporočena najnižja stopnja spremljanja |
Povezani glavni kazalnik EMAS (12) |
Merilo odličnosti |
Povezana najboljša praksa okoljskega ravnanja (13) |
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za proizvodne procese |
|||||||
|
Poraba energije v čistem prostoru za proizvodnjo plošč tiskanega vezja |
kWh/m2 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Poraba energije v čistem prostoru za proizvodnjo plošč tiskanega vezja na površinsko enoto predelane plošče tiskanega vezja |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.1 |
|
Poraba energije v čistem prostoru za polprevodnike in/ali proizvodnjo integriranih vezij |
kWh/cm2 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Poraba energije v čistem prostoru za proizvodnjo polprevodnikov in integriranih vezij na površinsko enoto predelanih polprevodnikov in/ali integriranih vezij |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.1 |
|
Hitrost izmenjave zraka |
število/uro |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Frekvenca nadomestitve zraka v čistem prostoru |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.1 |
|
Koeficient učinkovitosti sistema |
kW zagotovljene hladilne moči/kW uporabljene moči |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Razmerje med koristno hladilno močjo, ki jo zagotovi hladilni sistem, in električno energijo, ki jo hladilni sistem porabi. Moč, ki jo porabi dodatna oprema (npr. črpalke), je vključena v imenovalec tega razmerja. |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.2 |
|
Skupna potreba po energiji na površinsko enoto predelane plošče tiskanega vezja |
kWh/m2 plošče tiskanega vezja |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Količina energije, potrebna za predelavo plošč tiskanega vezja, deljena s površino predelanih plošč tiskanega vezja |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.3 |
|
Poraba dušika na površinsko enoto predelane plošče tiskanega vezja |
kg dušika/m2 proizvedene plošče tiskanega vezja |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Količina dušika, porabljena pri spajkanju, deljena s skupno površino proizvedenih plošč tiskanega vezja |
Obrat |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.1.3 |
|
Količina bakra, recikliranega iz sredstev za jedkanje |
t/leto |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa bakra, recikliranega na leto iz sredstev za jedkanje na kraju samem |
Lokacija |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.1.4 |
|
Skupna poraba vode v proizvodnem obratu |
l/m2 proizvedene plošče tiskanega vezja |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Skupna količina vode, porabljena v proizvodnem obratu, deljena s površino proizvedenih plošč tiskanega vezja |
Lokacija |
Voda |
Najmanj 50 % obratov za izpiranje je opremljenih s štiri- ali večstopenjskim kaskadnim sistemom izpiranja |
3.1.5 |
|
Normalizirana stopnja emisij perfluoriranih spojin |
kg ekvivalenta CO2/cm2 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Potencial globalnega segrevanja, ki ga povzročijo emisije perfluoriranih spojin na proizvodni lokaciji, deljen s površino proizvedenih rezin |
Lokacija |
Emisije |
Normalizirana stopnja emisij za emisije perfluoriranih spojin v novozgrajenih ali močno prenovljenih obratih za proizvodnjo polprevodnikov je nižja od 0,22 kg ekvivalenta CO2/cm2. |
3.1.6 |
|
Poraba električne energije v sistemu na stisnjeni zrak na prostorninsko enoto na mestu končne uporabe |
kWh/m3 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Poraba električne energije v sistemu na stisnjeni zrak (vključno z električno energijo, ki jo porabijo kompresorji, sušilni stroji in pomožni pogon) na standardni kubični meter zagotovljenega stisnjenega zraka pri navedeni ravni tlaka |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Poraba električne energije sistema na stisnjeni zrak je za velike naprave, ki delujejo pri tlaku 6,5 bar, manjša od 0,11 kWh/m3 zagotovljenega stisnjenega zraka, pri čemer je prostorninski pretok normaliziran pri 1 013 mbar in 20 oC, odstopanja tlaka pa ne presegajo 0,2 bar. |
3.1.7 |
|
Indeks uhajanja zraka |
Število |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Indeks uhajanja zraka se izračuna, ko so izklopljeni vsi porabniki zraka, in sicer kot seštevek časa delovanja vseh posameznih kompresorjev, pomnožen s prostornino kompresorja, deljen s celotnim časom pripravljenosti in skupno nazivno prostornino kompresorjev v sistemu, izražen pa je kot:
pri čemer je: ti(cr) čas (min), v katerem obratuje kompresor, ko so vsi porabniki zraka izklopljeni (stanje pripravljenosti sistema na stisnjeni zrak); Ci(cr) je prostornina (Nl/min) kompresorja, ki se vklopi za čas ti(cr), medtem ko so vsi porabniki zraka izklopljeni; t(sb) je skupni čas (min), v katerem je nameščena oprema na stisnjeni zrak v načinu pripravljenosti; C(tot)je seštevek nazivne prostornine (Nl/min) vseh kompresorjev v sistemu na stisnjeni zrak. |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Ko so vsi porabniki zraka izklopljeni, ostane tlak omrežja stabilen, kompresorji (v stanju pripravljenosti) pa se ne preklopijo v stanje obremenitve. |
3.1.7 |
|
Izvajanje akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost za lokacijo v vseh proizvodnih obratih |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali imajo vsi proizvodni obrati akcijski načrt za biotsko raznovrstnost za lokacijo. |
Lokacija |
Biotska raznovrstnost |
Akcijski načrt za biotsko raznovrstnost se izvaja v vseh proizvodnih obratih, da se ohranja in krepi stanje biotske raznovrstnosti (flore in favne) na določeni lokaciji. |
3.1.8 |
|
Delež električne energije iz obnovljivih virov (lastne proizvodnje ali kupljene dodatne energije, za katero je bilo potrjeno, da izhaja iz obnovljivih virov) glede na celotno porabljeno električno energijo |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Električna energija iz obnovljivih virov iz lastne proizvodnje ali kupljena, deljena s celotno porabljeno električno energijo na lokaciji. Kupljena električna energija iz obnovljivih virov se v tem kazalniku upošteva le, če je potrjena kot dodatna (tj. da je še ni upoštevala druga organizacija ali da ni bila upoštevana v celotnem naboru virov električne energije v omrežju). |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.9 |
|
Delež toplote iz obnovljivih virov glede na celotno porabo toplote |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Toplota iz obnovljivih virov (npr. sončne energije, geotermalne, biomase), deljena s celotno porabo toplote na lokaciji |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.9 |
|
Stopnja preusmeritve odlaganja odpadkov, nastalih v proizvodnih obratih, v predelavo |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa odpadkov, poslanih za pripravo na ponovno uporabo, recikliranje ali energijsko predelavo, deljena s skupno količino odpadkov, ustvarjenih na proizvodni lokaciji. Ta kazalnik je mogoče izračunati ločeno za nevarne in nenevarne odpadke in/ali najpomembnejše materiale v toku odpadkov, npr. odpadne kovine, polimere. |
Lokacija |
Odpadki |
Podjetje v vseh proizvodnih obratih dosega povprečno 93-odstotno stopnjo preusmeritve odlaganja odpadkov v predelavo. |
3.1.10 |
|
Delež lokacij s strategijo ravnanja z odpadki |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik je izražen kot število lokacij z vzpostavljeno strategijo ravnanja z odpadki, ki temelji na elementih, predstavljenih v opisu te najboljše prakse okoljskega ravnanja, deljeno s skupnim številom lokacij podjetja. Če ima podjetje le eno lokacijo, je lahko zanjo izražen kot kazalnik da/ne. |
Lokacija |
Odpadki |
Podjetje ima na vseh lokacijah vzpostavljeno strategijo ravnanja z odpadki. |
3.1.10 |
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri upravljanju dobavne verige |
|||||||
|
Delež dobaviteljev, ki zagotavljajo popolno deklaracijo o materialih |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik meri delež izdatkov za dobavno verigo pri dobaviteljih, ki zagotavljajo popolno deklaracijo o materialih, glede na skupne izdatke dobavne verige. |
Lokacija |
Biotska raznovrstnost Učinkovitost materialov |
Uvedene so obvezne zahteve za vse glavne dobavitelje (v smislu deleža izdatka za dobavno verigo) za zagotavljanje popolne deklaracije materialov. |
3.2.1 |
|
Redno (npr. letno) objavljanje emisij toplogrednih plinov, izračunanih po priznani standardni metodi |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali so emisije toplogrednih plinov podjetja (vključno z obsegoma 1 in 2 ter najpomembnejšimi emisijami obsega 3) izračunane po priznani standardni metodi in se redno objavljajo. |
Podjetje |
Emisije |
Emisije toplogrednih plinov (vključno z obsegoma 1 in 2 ter najpomembnejšimi emisijami obsega 3) so izračunane po priznani standardni metodi in se redno objavljajo. |
3.2.2 |
|
Redno (npr. letno) razkritje dokazanega dejanskega absolutnega in/ali relativnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na redno razkritje dokazanega dejanskega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v podjetju. |
Podjetje |
Emisije |
Dejansko zmanjšanje absolutnih/ali relativnih emisij toplogrednih plinov je dokazano in se redno objavlja. |
3.2.2 |
|
Vključitev ocene življenjskega kroga v okoljsko strategijo podjetja v skladu s standardoma ISO 14040 in 14044 ter uporaba te ocene pri sprejemanju glavnih odločitev o razvoju novih in ponovno zasnovanih izdelkov |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali je ocena življenjskega kroga vključena v okoljsko strategijo podjetja in ali njena uporaba podpira glavne odločitve o razvoju novih ali ponovno zasnovanih izdelkov. |
Podjetje |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
Ocena življenjskega kroga se izvede v skladu z mednarodnima standardoma ISO 14040 in ISO 14044. Podjetje izvede oceno življenjskega kroga za nove in ponovno zasnovane izdelke, rezultate pa sistematično uporabi kot podlago za odločitve o razvoju izdelka. |
3.2.3 |
|
Oblikovanje smernic in zahtev za javna naročila najpomembnejših izdelkov in materialov, opredeljenih v oceni biotske raznovrstnosti |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali podjetje oblikuje smernice in zahteve za javna naročila izdelkov in materialov, ki so v redni oceni vplivov izdelkov in materialov, zagotovljenih z dobavno verigo, na biotsko raznovrstnost opredeljeni kot najpomembnejši. |
Podjetje |
Biotska raznovrstnost |
Podjetje izvaja program za redno oceno vplivov izdelkov in materialov, zagotovljenih z dobavno verigo, na biotsko raznovrstnost, rezultate ocene pa uporablja za oblikovanje smernic in zahtev o javnih naročilih za najpomembnejše izdelke in materiale. |
3.2.4 |
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva |
|||||||
|
Določanje ciljev krožnega gospodarstva za nove izdelke |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na obstoj ciljev krožnega gospodarstva za nove izdelke ali skupine izdelkov. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Podjetje je vzpostavilo cilje krožnega gospodarstva za nove izdelke in učinkovit proces zasnove izdelkov za zagotavljanje doseganja ciljev. |
3.3.1 |
|
Delež izdelkov ali sestavnih delov (po številu ali prihodku), za katere so bili začeti cikli nove ali ponovne zasnove, ki izrecno obravnavajo različne pristope h krožnemu gospodarstvu |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Število izdelkov ali sestavnih delov, za katere so bili izvedeni cikli nove ali ponovne zasnove, ki izrecno obravnavajo različne pristope h krožnem gospodarstvu, deljeno s skupnim številom izdelkov ali sestavnih delov, izdelanih v podjetju. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.1 |
|
Izvajanje modela celovite ponudbe izdelka in storitve, ki zagotavlja okoljske koristi |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
S tem kazalnikom se spremlja, ali je vzpostavljen model celovite ponudbe izdelka in storitve, katerega namen je izboljšanje okoljske uspešnosti izdelkov. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Podjetje pri svojem poslovanju sprejme model celovite ponudbe izdelka in storitve, ki zagotavlja stalno izboljševanje okoljske uspešnosti ponujenega izdelka in storitve. |
3.3.2 |
|
Stopnje vračanja izdelkov, nameščenih v prostorih stranke v okviru modela celovite ponudbe izdelka in storitve, na kategorijo izdelka |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik je izražen kot delež izdelkov, nameščenih v prostorih stranke v okviru modela celovite ponudbe izdelka in storitve, ki jih proizvajalec prevzame nazaj za predelavo ali obnovo za nadaljnjo uporabo. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
100-odstotna stopnja vračila poporabniških naprav iz pogodb o lizingu in 30-odstotna stopnja obnovitve |
3.3.2 |
|
Delež ponovno uporabljenih naprav glede na skupno število naprav, nameščenih v okviru celovite ponudbe izdelka in storitve |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik je izražen kot število ponovno uporabljenih naprav, deljeno s skupnim številom naprav, ki jih je podjetje namestilo v okviru modela celovite ponudbe izdelka in storitve. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.2 |
|
Uporaba ocene življenjskega kroga za prikaz, da imajo dejavnosti predelave ali obnovitve neto okoljske koristi, vključno z vidika večje energijske učinkovitosti modelov novih izdelkov |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na uporabo ocene življenjskega kroga za prikaz, da imajo dejavnosti predelave ali obnovitve dejanske neto okoljske koristi. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Ocena življenjskega kroga se uporablja za prikaz, da imajo dejavnosti predelave in obnovitve neto okoljske koristi, vključno z vidika večje energijske učinkovitosti modelov novih izdelkov. |
3.3.3 |
|
Celotna količina reciklirane plastike iz predporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji |
Tone |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa reciklirane plastike iz predporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji električne in elektronske opreme. |
Lokacija/podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.4 |
|
Celotna količina reciklirane plastike iz poporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji |
Tone |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa reciklirane plastike iz poporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji električne in elektronske opreme. |
Lokacija/podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.4 |
(1) Znanstveno in politično poročilo je javno dostopno na spletišču JRC na naslovu: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/BEMP_EEE_Manufacturing.pdf. Sklepne ugotovitve v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja in njihovo uporabo ter opredeljeni posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti iz tega sektorskega referenčnega dokumenta temeljijo na ugotovitvah znanstvenega in političnega poročila. V njem so na voljo vse sekundarne informacije in tehnične podrobnosti.
(2) Uredba Sveta (EGS) št. 1836/93 z dne 29. junija 1993 o prostovoljnem sodelovanju gospodarskih družb industrijskega sektorja v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (UL L 168, 10.7.1993, str. 1).
(3) Uredba (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 114, 24.4.2001, str. 1).
(4) V skladu s Prilogo IV(B)(e) k uredbi EMAS okoljska izjava vsebuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku [C].“ V oddelku C Priloge IV je navedeno, da „[v]saka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46“.
(5) Podroben opis vsake od najboljših praks s praktičnimi smernicami o tem, kako jih izvajati, je v poročilu o najboljših praksah, ki ga je objavilo Skupno raziskovalno središče in je na voljo na naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/BEMP_EEE_Manufacturing.pdf. Organizacije ga lahko uporabijo, če želijo izvedeti več o nekaterih najboljših praksah, opisanih v tem SRD.
(6) Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L 393, 30.12.2006, str. 1).
(7) Hitrost dotoka je hitrost, s katero zrak prehaja prek filtrov ali tuljav za ogrevanje/hlajenje v enoti za uravnavanje zraka.
(8) Indeks uhajanja zraka, ki se izračuna, ko so izklopljeni vsi porabniki zraka, je seštevek časa delovanja vseh posameznih kompresorjev, pomnožen s prostornino kompresorja, deljen s celotnim časom pripravljenosti in skupno nazivno prostornino kompresorjev v sistemu.
(9) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3), znana kot okvirna direktiva o odpadkih, uvaja prednostni vrstni red ukrepov za zmanjšanja odpadkov in ravnanje z njimi. To se imenuje hierarhija ravnanja z odpadki. Največjo prednost daje preprečevanju nastajanja odpadkov, ki mu sledijo ponovna uporaba odpadkov, recikliranje in nato (energijska) predelava frakcij odpadkov, katerih nastanka ni mogoče preprečiti, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati. Nazadnje, odstranjevanje odpadkov se prouči le, če nobeden od prejšnjih načinov ni mogoč.
(10) Nekatere se lahko vseeno uporabljajo na podlagi izjem omejevanja uporabe nekaterih nevarnih snovi.
(11) V skladu s Protokolom o toplogrednih plinih so emisije obsega 1 vse neposredne emisije toplogrednih plinov podjetja, tj. emisije toplogrednih plinov, izpuščene iz lastnih obratov ali vozil oziroma obratov ali vozil, ki jih podjetje upravlja. Emisije obsega 2 so posredne emisije toplogrednih plinov, ki so posledica porabe kupljene električne energije, toplote, hladu ali pare tj. emisije, izpuščene drugje za proizvodnjo energije, ki se porabi znotraj podjetja. Emisije obsega 3 so vse druge posredne emisije, ki nastanejo v zvezi z izdelkom (blagom ali storitvijo) ali snovnimi tokovi v podjetje ali iz njega.
(12) Glavni kazalniki EMAS so navedeni v Prilogi IV k Uredbi (ES) št. 1221/2009 (oddelek C.2).
(13) Številke se nanašajo na oddelke v tem dokumentu.