(1)

Pranje denarja ter z njim povezano financiranje terorizma in organiziranega kriminala ostajata veliki težavi na ravni Unije, ki škodujeta integriteti, stabilnosti in ugledu finančnega sektorja ter ogrožata notranji trg in notranjo varnost Unije. Z namenom soočanja s temi težavami in dopolnitve ter okrepitve uporabe Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (2) si ta direktiva prizadeva za boj proti pranju denarja z uporabo kazenskega prava ter tako omogoča učinkovitejše in hitrejše čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi.

(2)

Ukrepi, sprejeti izključno na nacionalni ravni ali celo na ravni Unije, brez upoštevanja mednarodnega usklajevanja in sodelovanja, bi imeli zelo omejene učinke. Ukrepi, ki jih Unija sprejme na področju boja proti pranju denarja, bi morali biti zato združljivi z drugimi ukrepi, sprejetimi na mednarodnih forumih, in vsaj tako strogi.

(3)

Pri ukrepih Unije bi bilo treba še naprej upoštevati zlasti priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) in instrumente drugih mednarodnih organizacij in organov, dejavnih na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Zadevne pravne akte Unije bi bilo treba po potrebi dodatno uskladiti z mednarodnimi standardi za boj proti pranju denarja ter financiranju terorizma in širjenju orožja, ki jih je FATF sprejela februarja 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirana priporočila FATF). Kot podpisnica Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma bi Unija morala prenesti zahteve navedene konvencije v svoj pravni red.

(4)

Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ (3) določa zahteve glede inkriminacije pranja denarja. Vendar navedeni okvirni sklep ni dovolj celovit in trenutna inkriminacija pranja denarja ni dovolj usklajena, da bi se lahko uspešno preprečevalo pranje denarja po vsej Uniji, kar vodi k vrzelim v izvrševanju in oviram pri sodelovanju med pristojnimi organi iz različnih držav članic.

(5)

Opredelitev kaznivih dejavnosti, ki predstavljajo predhodna kazniva dejanja za pranje denarja, bi morala biti v vseh državah članicah dovolj enotna. Države članice bi morale zagotoviti, da se vsa kazniva dejanja, ki se kaznujejo s kaznijo zapora, kakor je določeno v tej direktivi, obravnavajo kot predhodna kazniva dejanja za pranje denarja. Poleg tega bi morale države članice v vsako od kategorij kaznivih dejanj, navedenih v tej direktivi, vključiti nabor kaznivih dejanj, če tega ne zagotavlja že uporaba navedenih pragov glede sankcij. V tem primeru bi morale imeti države članice možnost, da se odločijo, kako bodo razmejile nabor kaznivih dejanj znotraj vsake kategorije. Kadar kategorija kaznivih dejanj, kot je terorizem ali kazniva dejanja zoper okolje, vključujejo kazniva dejanja, določena v pravnih aktih Unije, bi se ta direktiva morala sklicevati na navedene pravne akte. Vendar bi morale države članice vsako kaznivo dejanje, določeno v navedenih pravnih aktih, obravnavati kot predhodno kaznivo dejanje za pranje denarja. Vsaka oblika kaznive udeležbe pri storitvi predhodnega kaznivega dejanja, kakor je opredeljeno v skladu z nacionalnim pravom, bi se morala za namene te direktive prav tako obravnavati kot kazniva dejavnost. V primerih, kadar pravo Unije državam članicam daje možnost, da določijo sankcije, ki niso kazenske sankcije, ta direktiva od držav članic ne bi smela zahtevati, da kazniva dejanja v teh primerih opredelijo kot predhodna kazniva dejanja za namene te direktive.

(6)

Uporaba virtualnih valut predstavlja nova tveganja in izzive z vidika boja proti pranju denarja. Države članice bi morale zagotoviti, da se ta tveganja ustrezno obravnavajo.

(7)

Zaradi vpliva kaznivih dejanj pranja denarja, ki jih storijo nosilci javnih funkcij, na javno sfero in na integriteto javnih institucij bi morale države članice imeti možnost v svojih nacionalnih okvirih, v skladu s svojimi pravnimi tradicijami, preučiti vključitev strožjih sankcij za nosilce javnih funkcij.

(8)

Davčna kazniva dejanja, povezana z neposrednimi in posrednimi davki, bi morala biti vključena v opredelitev kaznive dejavnosti v skladu z revidiranimi priporočili FATF. Glede na to, da lahko države članice opredelijo različna davčna kazniva dejanja kot kaznivo dejavnost, ki se kaznuje s sankcijami iz te direktive, bi se lahko opredelitve davčnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu razlikovale. Cilj te direktive pa kljub temu ni harmonizacija opredelitev davčnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu.

(9)

Države članice bi si morale v kazenskih postopkih v zvezi s pranjem denarja medsebojno nuditi najširšo možno pomoč in zagotoviti, da je izmenjava informacij učinkovita in pravočasna ter v skladu z nacionalnim pravom in obstoječim pravnim okvirom Unije. Razlike med opredelitvami predhodnih kaznivih dejanj v nacionalnem pravu ne bi smele ovirati mednarodnega sodelovanja pri kazenskih postopkih v zvezi s pranjem denarja. Sodelovanje s tretjimi državami bi bilo treba okrepiti, zlasti s spodbujanjem in podpiranjem uvedbe učinkovitih ukrepov in mehanizmov za boj proti pranju denarja in z zagotavljanjem boljšega mednarodnega sodelovanja na tem področju.

(10)

Ta direktiva se ne uporablja za pranje denarja, ki vključuje premoženje, pridobljeno s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije, in za katero veljajo posebna pravila, določena v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (4). To ne posega v možnost držav članic, da to direktivo in Direktivo (EU) 2017/1371 prenesejo z enim samim celovitim okvirom na nacionalni ravni. V skladu s členom 325(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) morajo države članice za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale finančnim interesom Unije, sprejeti enake ukrepe, kot jih sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki bi lahko škodovale njihovim lastnim finančnim interesom.

(11)

Države članice bi morale zagotoviti, da so določene vrste dejavnosti pranja denarja kaznive tudi, kadar jih stori storilec kaznive dejavnosti, iz katere izvira premoženje (lastno pranje denarja). V takih primerih, kadar dejavnost pranja denarja ne zajema le posedovanja ali uporabe premoženja, temveč tudi njegov prenos, preoblikovanje, skrivanje ali prikrivanje ter povzroči dodatno škodo poleg tiste, ki jo je povzročila kazniva dejavnost, na primer z dajanjem premoženja, pridobljenega s kaznivo dejavnostjo, v obtok, in s tem skrivanje njegovega nezakonitega izvora, bi morala biti ta dejavnost pranja denarja kazniva.

(12)

Da bi bili kazenskopravni ukrepi zoper pranje denarja učinkoviti, bi morala biti mogoča obsodba, ne da bi bilo potrebno natančno ugotoviti, iz katere kaznive dejavnosti izvira premoženje, oziroma ne da bi bila potrebna predhodna ali istočasna obsodba za to kaznivo dejavnost, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in dokazov. Moralo bi biti mogoče, da države članice v skladu s svojimi nacionalnimi pravnimi sistemi to zagotovijo z drugimi sredstvi kot z zakonodajo. Pregona pranja denarja prav tako ne bi smelo ovirati zgolj dejstvo, da je bila kazniva dejavnost storjena v drugi državi članici ali v tretji državi, ob upoštevanju pogojev iz te direktive.

(13)

Namen te direktive je inkriminacija pranja denarja, kadar je storjeno naklepno in ob zavedanju, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivo dejavnostjo. V zvezi s tem ta direktiva ne bi smela razlikovati med primeri, ko je bilo premoženje pridobljeno neposredno iz kaznive dejavnosti, in primeri, ko je bilo pridobljeno posredno iz kaznive dejavnosti, v skladu s široko opredelitvijo pojma „premoženjska korist“, kot je določeno v Direktivi 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). V vsakem primeru, ko se ugotavlja, ali je bilo premoženje pridobljeno s kaznivo dejavnostjo in ali je zadevna oseba to vedela, bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine primera, kot je na primer dejstvo, da je vrednost premoženja obdolženca nesorazmerna glede na njegove zakonite dohodke ter da sta si kazniva dejavnost in pridobitev premoženja časovno blizu. Na naklep in zavedanje je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin. Ker ta direktiva določa minimalna pravila glede opredelitev kaznivih dejanj in sankcij na področju pranja denarja, lahko države članice sprejmejo ali ohranijo strožja kazenskopravna pravila na tem področju. Države članice bi morale na primer imeti možnost določiti, da je pranje denarja, kadar je storjeno iz zavestne malomarnosti, kaznivo dejanje. Sklicevanja na pranje denarja, storjeno iz malomarnosti, v tej direktivi bi bilo treba razumeti kot takšna za države članice, ki so inkriminirale tako ravnanje.

(14)

Da bi odvrnili od pranja denarja po vsej Uniji, bi države članice morale zagotoviti, da se kaznuje z najvišjo predpisano kaznijo zapora najmanj štirih let. Ta obveznost ne posega v individualizacijo in izrekanje ter izvrševanje kazenskih sankcij v skladu z dejanskimi okoliščinami vsakega posameznega primera. Države članice bi morale zagotoviti tudi dodatne sankcije ali ukrepe, kot so globe, začasna ali trajna izključitev iz dostopa do javnih sredstev, vključno s postopki javnega naročanja, nepovratnimi sredstvi in koncesijami, začasna prepoved opravljanja poslovnih dejavnosti ali začasna prepoved opravljanja voljene funkcije ali funkcije javnega uslužbenca. Ta obveznost ne posega v diskrecijsko pravico sodnika ali sodišča, da odloči, ali bo uporabil(o) dodatne sankcije ali ukrepe, pri čemer upošteva vse okoliščine posameznega primera.

(15)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko sodnik ali sodišče ob izrekanju sankcij storilcem upošteva obteževalne okoliščine, določene v tej direktivi, čeprav ni zavezan(o) izreči strožje sankcije. Sodnik ali sodišče ohrani diskrecijsko pravico, da odloči, ali bo izrekel strožjo sankcijo zaradi posebne obteževalne okoliščine, ob upoštevanju vseh dejstev posameznega primera. Države članice ne bi smele biti zavezane določiti obteževalnih okoliščin, če so kazniva dejanja, določena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/841/PNZ (6), ali kazniva dejanja, ki jih storijo fizične osebe, ki delujejo kot pooblaščeni subjekti pri izvajanju svojih poklicnih dejavnosti, v nacionalnem pravu opredeljena kot ločena kazniva dejanja, za katera se lahko izrečejo strožje sankcije.

(16)

Z začasnim zavarovanjem in odvzemom predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, se odpravijo finančne spodbude, ki vodijo h kaznivim dejanjem. Direktiva 2014/42/EU določa minimalna pravila o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v kazenskih zadevah. Navedena direktiva prav tako zahteva, da Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o njenem izvajanju in po potrebi pripravi ustrezne predloge. Države članice bi morale zagotoviti vsaj začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v vseh primerih, ki jih določa Direktiva 2014/42/EU. Države članice bi morale tudi resno preučiti možnost odvzema v vseh primerih, ko kazenskega postopka ni mogoče začeti ali zaključiti, tudi v primerih, v katerih je storilec umrl. V skladu z zahtevo Evropskega parlamenta in Sveta v izjavi, ki spremlja Direktivo 2014/42/EU, bo Komisija predložila poročilo, v katerem bo analizirala izvedljivost in morebitne prednosti uvedbe nadaljnjih skupnih pravil o odvzemu premoženja, pridobljenega z dejavnostmi kaznive narave, tudi če določena oseba ali osebe niso bile obsojene za te dejavnosti. Takšna analiza bo upoštevala razlike med pravnimi izročili in sistemi držav članic.

(17)

Zaradi mobilnosti storilcev kaznivih dejanj in premoženjskih koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejavnosti, ter zaradi zapletenih čezmejnih preiskav, potrebnih za boj proti pranju denarja, bi morale vse države članice določiti svojo pristojnost, da bi pristojnim organom omogočile preiskovanje in pregon tovrstnih dejavnosti. Države članice bi tako morale zagotoviti, da v njihovo pristojnost spadajo primeri, ko je kaznivo dejanje storjeno z uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije z njihovega ozemlja, ne glede na to, ali se zadevna tehnologija nahaja na njihovem ozemlju.

(18)

Na podlagi Okvirnega sklepa Sveta 2009/948/PNZ (7) in Sklepa Sveta 2002/187/PNZ (8) se morajo pristojni organi dveh ali več držav članic, ki vodijo vzporedne kazenske postopke na podlagi istih dejstev zoper isto osebo, ob pomoči Eurojusta medsebojno neposredno posvetovati, zlasti za zagotovitev pregona vseh kaznivih dejanj, ki jih zajema ta direktiva.

(19)

Za zagotovitev uspešnosti preiskovanja in pregona kaznivih dejanj pranja denarja bi morale imeti osebe, pooblaščene za preiskovanje ali pregon takih kaznivih dejanj, možnost uporabe učinkovitih preiskovalnih orodij, kot so na primer tiste, ki se uporabljajo v boju proti organiziranemu kriminalu ali drugim hudim kaznivim dejanjem. Zato bi bilo treba zagotoviti, da je na voljo dovolj osebja in ciljno usmerjeno usposabljanje, pa tudi sredstva in sodobne tehnološke zmogljivosti. Uporaba teh orodij v skladu z nacionalnim pravom bi morala biti ciljno usmerjena in upoštevati načelo sorazmernosti ter naravo in težo preiskovanih kaznivih dejanj, spoštovati pa bi morala tudi pravico do varstva osebnih podatkov.

(20)

Ta direktiva za države članice, ki jih zavezuje, nadomesti nekatere določbe Okvirnega Sklepa 2001/500/PNZ.

(21)

Ta direktiva upošteva načeli iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter upošteva načela, ki jih zlasti priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, tudi tista iz naslovov II, III, V in VI Listine, ki med drugim zajemajo pravico do zasebnega in družinskega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov, načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in sankcij, ki vsebujejo tudi zahtevo po natančnosti, jasnosti in predvidljivosti v kazenskem pravu, domnevo nedolžnosti, kot tudi pravico osumljencev in obdolžencev do dostopa do odvetnika ter pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe, in pravico do poštenega sojenja. To direktivo je treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli, tudi ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter drugih obveznosti na področju človekovih pravic na podlagi mednarodnega prava.

(22)

Ker cilja te direktive, in sicer določiti, da v vseh državah članicah za pranje denarja veljajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazenske sankcije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(23)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(24)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v tej državi ne uporablja. Okvirni sklep 2001/500/PNZ je za Dansko še naprej zavezujoč in se v njej uporablja –