14.6.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 150/109

(1)

Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati in spremeniti v trajnostno ravnanje z materiali, in sicer zaradi varstva, ohranjanja in izboljševanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, zagotavljanja skrbnega, učinkovitega in preudarnega izkoriščanja naravnih virov, spodbujanja načel krožnega gospodarstva, povečevanja rabe energije iz obnovljivih virov, povečevanja energetske učinkovitosti, zmanjševanja odvisnosti Unije od uvoženih virov, zagotavljanja novih gospodarskih priložnosti in prispevanja k dolgoročni konkurenčnosti. Da bi gospodarstvo postalo resnično krožno, je treba sprejeti dodatne ukrepe za trajnostno proizvodnjo in porabo z osredotočanjem na ves življenjski cikel proizvodov na način, ki ohranja vire in zapre zanko. Učinkovitejša raba virov bi pripomogla tudi k znatnim neto prihrankom za podjetja, javne organe in potrošnike v Uniji, obenem pa bi pomagala zmanjšati skupne letne emisije toplogrednih plinov.

(2)

Izboljšanje učinkovitosti rabe virov in zagotavljanje, da se odpadki obravnavajo kot vir, lahko prispevata k zmanjšanju odvisnosti Unije od uvoza surovin in olajšata prehod k trajnejšemu ravnanju z materiali in modelu krožnega gospodarstva. Ta prehod bi moral prispevati k doseganju ciljev pametne, trajnostne in vključujoče rasti iz strategije Evropa 2020 in ustvariti pomembne priložnosti za lokalna gospodarstva in deležnike, obenem pa prispevati k povečanju sinergije med krožnim gospodarstvom in energetsko, podnebno, kmetijsko, industrijsko in raziskovalno politiko ter koristiti okolju v smislu prihrankov emisij toplogrednih plinov in koristiti gospodarstvu.

(3)

Cilje priprave za ponovno uporabo in recikliranja odpadkov, določene v Direktivi 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), bi bilo treba zvišati, da bi bolje odražali prizadevanje Unije za prehod na krožno gospodarstvo.

(4)

Zagotoviti je treba skladnost Direktive 2008/98/ES s povezanimi zakonodajnimi akti Unije, kot sta Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) in Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(5)

Številne države članice še niso v celoti razvile potrebne infrastrukture za ravnanje z odpadki. Zato je bistvenega pomena, da se določijo jasni dolgoročni cilji politike za usmerjanje ukrepov in naložb, zlasti s preprečevanjem ustvarjanja strukturnih presežkov zmogljivosti za obdelavo preostankov odpadkov in izgube materialov, ki so primerni za recikliranje, na nižjih ravneh hierarhije ravnanja z odpadki.

(6)

Komunalni odpadki predstavljajo med 7 in 10 % vseh odpadkov, ki nastanejo v Uniji. Vendar je ta tok odpadkov med najzahtevnejšimi, kar zadeva ravnanje z odpadki, in način ravnanja z njim v splošnem dobro odraža kakovost celotnega sistema ravnanja z odpadki v državi. Izzivi, povezani z ravnanjem s komunalnimi odpadki, so posledica njihove kompleksne in mešane sestave, neposredne bližine nastalih odpadkov državljanom, zelo visoke stopnje prepoznavnosti v javnosti in njihovega vpliva na okolje in zdravje ljudi. Zato se za ravnanje s komunalnimi odpadki zahteva zelo kompleksen sistem, vključno z učinkovitim sistemom zbiranja, učinkovitim sistemom za sortiranje in primernim sledenjem tokovom odpadkov, dejavnim sodelovanjem državljanov in podjetij, infrastrukturo, prilagojeno specifični sestavi odpadkov, ter dodelanim sistemom financiranja. Države, ki so razvile učinkovit sistem ravnanja s komunalnimi odpadki, na splošno dosegajo boljše rezultate pri celotnem ravnanju z odpadki, vključno z doseganjem ciljev recikliranja.

(7)

Izkušnje so pokazale, da lahko sistemi ravnanja z odpadki ne glede na to, kako so pristojnosti za ravnanje z odpadki razporejene med javne in zasebne akterje, pripomorejo k vzpostavitvi krožnega gospodarstva, in da je razporeditev pristojnosti pogosto odvisna od geografskih in strukturnih pogojev. Pravila iz te direktive dopuščajo vzpostavitev sistemov ravnanja z odpadki, v katerih so občine splošno pristojne za zbiranje komunalnih odpadkov, sistemov, v katerih te storitve opravljajo zasebni izvajalci, ali kakršnih koli drugih sistemov, v katerih so pristojnosti razdeljene med javne in zasebne akterje. Izbira enega od teh sistemov in odločitev o tem, ali jih je treba spremeniti, ostajata v pristojnosti držav članic.

(8)

Snovi rastlinskega izvora iz agroživilske industrije in živila neživalskega izvora, ki niso več namenjena za prehrano ljudi, ki so namenjena za oralno hranjenje živali, bi morala biti, če so v celoti skladna z zakonodajo Unije o krmi, izločena iz področja uporabe Direktive 2008/98/ES, da bi se tako izognili podvajanju pravil. Direktiva 2008/98/ES se zato ne bi smela uporabljati za te proizvode in snovi, če se uporabljajo za krmo, področje uporabe navedene direktive pa je treba ustrezno pojasniti. Brez poseganja v druge veljavne predpise Unije na področju prehrane živali so živalski stranski proizvodi, ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (7) namenjeni uporabi kot posamična krmila, že izločeni iz področja uporabe Direktive 2008/98/ES, če so zajeti v drugi zakonodaji Unije.

(9)

Opredelitve pojmov nenevaren odpadek, komunalni odpadki, gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov, odpadna hrana, snovna predelava, zasipanje in sistem razširjene odgovornosti proizvajalca je treba vključiti v Direktivo 2008/98/ES, da se pojasni področje uporabe teh pojmov.

(10)

Za zagotovitev, da cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranja temeljijo na zanesljivih in primerljivih podatkih, in da bi se omogočilo učinkovitejše spremljanje napredka pri doseganju teh ciljev, bi morala biti opredelitev pojma komunalni odpadki v Direktivi 2008/98/ES skladna z opredelitvami tega pojma, ki jih v statistične namene uporabljata Eurostat in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), na podlagi katerih države članice svoje podatke sporočajo že nekaj let. Komunalni odpadki so opredeljeni kot odpadki iz gospodinjstev in odpadki iz drugih virov, kot so trgovina na drobno, uprava, izobraževanje, zdravstvene storitve, storitve nastanitev in prehrane ter druge storitve in dejavnosti, ki so po naravi in sestavi podobni odpadkom iz gospodinjstev. Zato med komunalne odpadke med drugim spadajo odpadki, ki nastanejo pri vzdrževanju parkov in vrtov, kot so odpadli listi, pokošena trava in odpadki, ki nastanejo pri obrezovanju dreves, ter odpadki, ki nastanejo pri čiščenju tržnic in cest, kot so vsebina košev za smeti in odpadki, ki nastanejo pri pometanju, razen materialov, kot so pesek, kamenje, blato ali prah. Države članice morajo zagotoviti, da odpadki velikih trgovskih in industrijskih subjektov, ki niso podobni odpadkom iz gospodinjstev, niso vključeni v področje uporabe komunalnih odpadkov. Odpadki iz proizvodnje, kmetijstva, gozdarstva, ribištva, gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov, greznic, kanalizacije in čiščenja odplak ter izrabljenih vozil so izključeni iz področja uporabe komunalnih odpadkov. Komunalne odpadke je treba razumeti kot vrste odpadkov iz poglavja 15 01 in poglavja 20, z izjemo številk 20 02 02, 20 03 04 in 20 03 06 s seznama odpadkov iz Sklepa Komisije 2014/955/EU (8) v različici, veljavni na dan 4. julija 2018. Odpadki, ki spadajo v druga poglavja tega seznama, se ne obravnavajo kot komunalni odpadki, razen v primerih, ko so komunalni odpadki obdelani in se jim dodelijo številke, navedene v poglavju 19 tega seznama. Države članice lahko uporabijo ustrezne kategorije s tega seznama odpadkov v statistične namene. Opredelitev pojma komunalni odpadki v tej direktivi je uvedena z namenom, da se določijo področje uporabe ciljev priprave za ponovno uporabo in recikliranja in pravila za njihov izračun. Neodvisna je od tega, ali ima izvajalec ravnanja z odpadki status javnega ali zasebnega subjekta, in zato vključuje odpadke iz gospodinjstev in drugih virov, s katerimi upravljajo občine – oz. se z njimi upravlja v njihovem imenu – ali neposredno zasebni izvajalci.

(11)

Opredelitev pojma gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov se nanaša na odpadke, ki na splošno nastanejo pri gradnji in rušenju, vključuje pa tudi tiste odpadke, ki nastanejo pri manjših gradbenih in rušilnih delih, ki jih ljudje opravijo sami v zasebnih gospodinjstvih. Gradbene odpadke in odpadke iz rušenja objektov bi bilo treba razumeti kot vrste odpadkov iz poglavja 17 iz seznama odpadkov iz Sklepa 2014/955/EU v različici, veljavni na dan 4. julija 2018.

(12)

Vključiti bi bilo treba opredelitev pojma snovna predelava, da bi tako zaobjeli oblike predelave, ki niso energetska predelava, in niso ponovna predelava odpadkov v snovi, ki se uporabljajo kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije. Vključuje pripravo za ponovno uporabo, recikliranje in zasipanje ter druge oblike snovne predelave, kot je ponovna predelava odpadkov v sekundarne surovine za inženirske namene pri gradnji cest ali druge infrastrukture. Odvisno od posebnih dejanskih okoliščin takšna ponovna predelava lahko spada v opredelitev pojma recikliranje, če uporaba materialov temelji na ustreznem nadzoru kakovosti in izpolnjuje vse ustrezne standarde, norme, specifikacije in z okoljem in varstvom zdravja povezane zahteve, ki veljajo za specifično uporabo.

(13)

Vključiti bi bilo treba opredelitev pojma zasipanje, da bi pojasnili, da pomeni vsakršen postopek predelave primernih nenevarnih odpadkov za namene pridobivanja zemljišč na območjih izkopavanja ali za inženirske namene pri urejanju krajine. Odpadke, ki se uporabljajo pri zasipanju, bi bilo treba omejiti na količino, nujno potrebno za uresničitev teh namenov.

(14)

Vključiti bi bilo treba opredelitev pojma sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, da bi pojasnili, da pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, s katerimi od proizvajalcev proizvodov zahtevajo, da nosijo finančno ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanja v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda, vključno z ločenim zbiranjem, sortiranjem in postopki obdelave. Ta obveznost lahko zajema tudi organizacijsko odgovornost in odgovornost prispevati k preprečevanju odpadkov ter k ponovni uporabljivosti proizvodov in njihovi reciklabilnosti. Proizvajalci proizvodov lahko obveznosti iz sistema razširjene odgovornosti proizvajalca izpolnjujejo posamično ali skupinsko.

(15)

Da bi prispevale k doseganju ciljev iz Direktive 2008/98/ES, bi morale države članice uporabiti ekonomske instrumente in druge ukrepe za spodbujanje uporabe hierarhije ravnanja z odpadki, kot so tisti, navedeni v Prilogi IVa, ki med drugim vključujejo dajatve za odlaganje na odlagališča in sežiganje, sisteme „ plačaj, kolikor zavržeš“, sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca, lažje doniranje hrane in spodbude za lokalne organe, ali druge ustrezne instrumente in ukrepe.

(16)

Za spodbujanje trajnostne rabe virov in industrijske simbioze bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe za olajšanje tega, da se snov ali predmet, ki nastane pri proizvodnem procesu, pri čemer glavni namen tega procesa ni proizvodnja te snovi ali predmeta, prizna za stranski proizvod, če se spoštujejo harmonizirani pogoji, uvedeni na ravni Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da sprejeme izvedbene akte, s katerimi določi podrobna merila za uporabo statusa stranskega proizvoda, pri čemer bi morala nameniti prednost ponovljivim praksam industrijske simbioze.

(17)

Da bi izvajalcem dejavnosti na trgih sekundarnih surovin zagotovile več varnosti glede tega, ali imajo snovi ali predmeti status odpadka ali ne, ter za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev, je pomembno, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za odpadek, ki je bil predelan, velja, da preneha biti odpadek, če izpolnjuje pogoje iz člena 6(1) Direktive 2008/98/ES, kakor je bila spremenjena s to direktivo. Taki ukrepi lahko vključujejo sprejetje zakonodaje za prenos teh pogojev, podprte s postopki za njihovo izvajanje, kot so oblikovanje meril za prenehanje statusa odpadka, ki se nanašajo na specifičen material in specifično uporabo, smernice, odločitve za vsak posamezen primer in drugi postopki za ad hoc uporabo harmoniziranih pogojev, uvedenih na ravni Unije. Taki ukrepi bi morali vsebovati določbe o izvrševanju, da se preveri, da je odpadek, za katerega se šteje, da ni več odpadek, ker je šel skozi postopek predelave, skladen s pravom Unije na področju odpadkov, kemikalij in proizvodov, pri čemer je treba dati prednost zlasti tokovom odpadkov, ki zaradi svoje narave in obsega predstavljajo večje tveganje za zdravje ljudi in okolje, odpadkom, ki se predelujejo v inovativnih postopkih predelave, ali odpadkom, ki so predelani za namene nadaljnje uporabe v drugih državah članicah. Ukrepi lahko vključujejo tudi določitev zahteve za izvajalce, ki predelujejo odpadke, ali za imetnike predelanih odpadnih materialov, da bi tako dokazali skladnost s pogoji iz člena 6(1) Direktive 2008/98/ES, kakor je bila spremenjena s to direktivo. Da bi preprečili nezakonite pošiljke odpadkov in povečali ozaveščenost držav članic in gospodarskih subjektov, bi morala biti preglednost nad pristopi do prenehanja statusa odpadka med državami članicami večja, zlasti kar zadeva njihove odločitve v posameznih primerih in rezultat preverjanj, ki jih izvedejo pristojni organi, pa tudi posebne pomisleke držav članic o nekaterih tokovih odpadkov. Končna odločitev, ali so pogoji iz člena 5 ali člena 6 Direktive 2008/98/ES, kakor so bili spremenjeni s to direktivo, izpolnjeni, ostaja v izključni pristojnosti države članice in temelji na vseh ustreznih informacijah, ki jih predloži imetnik materiala ali odpadkov.

(18)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila, da določi podrobna merila za uporabo prenehanje statusa odpadka. V tem kontekstu bi bilo treba specifična merila za prenehanje statusa odpadka določiti vsaj za agregate, papir, pnevmatike in tekstil.

(19)

Uporaba pravil o stranskih proizvodih in prenehanju statusa odpadka ne bi smela posegati v druge določbe prava Unije, zlasti ne v člen 28 ter člen 50(4a) in (4b) Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (9) o pošiljkah odpadkov, v zakonodajo o kemikalijah in zakonodajo v zvezi z dajanjem nekaterih proizvodov na trg. Prenehanje statusa odpadka je lahko doseženo le, če snovi ali predmeti izpolnjujejo ustrezne zahteve, ki veljajo za proizvode. Pravila za prenehanje statusa odpadka se lahko določijo v posebni zakonodaji za proizvode.

(20)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za spodbujanje razvoja, proizvodnje, trženja in uporabe proizvodov in sestavnih delov proizvodov, ki so primerni za večkratno uporabo, ki vsebujejo reciklirane materiale, ki so tehnično trajni in se jih da zlahka popraviti, in ki so potem, ko postanejo odpadki, primerni za pripravo za ponovno uporabo in recikliranje, da bi olajšale ustrezno izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki, in ne bi bil ogrožen prosti pretok blaga na notranjem trgu. Pri teh ukrepih bi bilo treba upoštevati vplive proizvodov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, hierarhijo ravnanja z odpadki, in, kadar je primerno, potencial za večkratno recikliranje.

(21)

Sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca so bistveni element učinkovitega ravnanja z odpadki. Obstajajo pa precejšnje razlike med državami članicami glede učinkovitosti in uspešnosti teh sistemov. Zato je treba določiti minimalne operativne zahteve za takšne sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca in pojasniti, da te zahteve veljajo tudi za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljene v skladu z drugimi zakonodajnimi akti Unije, zlasti z direktivami 2000/53/ES (10), 2006/66/ES (11) ter 2012/19/EU (12) Evropskega parlamenta in Sveta, in to poleg zahtev, ki so tam že določene, razen če je izrecno določeno drugače. Ločevati je treba med temi splošnimi minimalnimi zahtevami, ki se uporabljajo za vse sisteme, in tistimi, ki se uporabljajo samo za organizacije, ki v imenu proizvajalcev izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca proizvodov. Splošne minimalne zahteve za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca ne veljajo za sisteme, ki ne ustrezajo opredelitvi pojma sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, razen če države članice odločijo drugače.

(22)

Splošne minimalne zahteve bi morale zmanjšati stroške in izboljšati učinkovitost, kot tudi zagotoviti enake konkurenčne pogoje, vključno za mala in srednja podjetja ter podjetja, ki se ukvarjajo z elektronskim poslovanjem, ter preprečiti ovire za nemoteno delovanje notranjega trga. Prav tako bi morale tudi prispevati k vključevanju stroškov ob koncu življenjske dobe proizvodov v njihovo ceno ter zagotoviti spodbude za proizvajalce že pri načrtovanju njihovih proizvodov, da bi bolje upoštevali reciklabilnost, ponovno uporabljivost, popravljivost in prisotnost nevarnih snovi. Na splošno bi morale te zahteve izboljšati upravljanje in preglednost sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca ter zmanjšati možnost za nasprotja interesov med organizacijami, ki izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v imenu proizvajalcev proizvodov, in izvajalci ravnanja z odpadki, s katerimi te organizacije sklenejo pogodbe. Te zahteve bi morale veljati tako za nove kot tudi za obstoječe sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca. Potrebno je prehodno obdobje za prilagoditev strukture in postopkov obstoječih sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca na nove zahteve.

(23)

Javni organi imajo pomembno vlogo pri organizaciji zbiranja in obdelave komunalnih odpadkov ter s tem povezani komunikaciji z državljani. Določbe, ki se nanašajo na finančno odgovornost proizvajalcev proizvodov in ki so bile uvedene kot del splošnih minimalnih zahtev za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca, bi se morale uporabljati brez poseganja v pristojnosti javnih organov na področju zbiranja in obdelave komunalnih odpadkov.

(24)

V primerih, ko so javni organi pristojni za organizacijo operativnih vidikov ravnanja z odpadki iz proizvodov, za katere veljajo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca proizvodov, bi te storitve morali zagotoviti na stroškovno učinkovit način, finančna odgovornost proizvajalcev pa ne bi smela preseči stroškov, potrebnih za zagotavljanje teh storitev. Te stroške bi bilo treba določiti na pregleden način med zadevnimi akterji, vključno s proizvajalci proizvodov, njihovimi organizacijami in javnimi organi.

(25)

Da se v primerih, ko so proizvajalci proizvodov ali organizacije, ki v njihovem imenu izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, odgovorni za ravnanje z odpadki iz proizvodov, ki jih dajejo na trg, zagotovi ustrezno ravnanje z odpadki, bi morali proizvajalci in organizacije zagotoviti neprekinjene storitve ravnanja z odpadki skozi celo leto, tudi če so že dosegli svoje cilje. Prav tako teh storitev ne bi smeli omejiti z vidika geografske pokritosti ter proizvodov in materialov, ki jih zajemajo, na območja, kjer sta zbiranje in ravnanje z odpadki najbolj dobičkonosna.

(26)

Proizvajalci proizvodov bi morali kriti stroške, potrebne za doseganje ciljev ravnanja z odpadki in drugih ciljev, vključno s preprečevanjem odpadkov, določenih za zadevni sistem razširjene odgovornosti proizvajalca. Pod strogimi pogoji se lahko ti stroški delijo z izvirnimi povzročitelji odpadkov ali distributerji, kadar je to upravičeno zaradi potrebe po zagotavljanju ustreznega ravnanja z odpadki in ekonomske upravičenosti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca.

(27)

Komisija bi morala sprejeti smernice o uravnavanju finančnih prispevkov proizvajalcev proizvodov za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca, da bi državam članicam pomagala pri izvajanju te direktive za omogočanje lažjega delovanja notranjega trga. Da bi zagotovili skladnost na notranjem trgu, bi morala Komisija imeti možnost, da z delegiranimi akti sprejme harmonizirana merila za ta namen.

(28)

Za pooblaščene zastopnike, ustanovljene za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev proizvodov glede razširjene odgovornosti proizvajalca, lahko veljajo zahteve, ki državi članici, na ozemlju katere imajo sedež, omogočajo, da jih spremlja in preverja izpolnjevanje teh obveznosti. Te zahteve pa ne bi smele presegati zahtev, ki veljajo za proizvajalce proizvodov in organizacije, ki v njihovem imenu izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, s sedežem v tej državi članici.

(29)

Preprečevanje odpadkov je najučinkovitejši način za povečanje učinkovitosti rabe virov in zmanjšanje vpliva odpadkov na okolje. Zato je pomembno, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov ter spremljajo in ocenjujejo napredek pri izvajanju takih ukrepov. Države članice bi morale v okviru takih ukrepov spodbujati inovativne modele proizvodnje, poslovanja in potrošnje, ki zmanjšujejo prisotnost nevarnih snovi v materialih in proizvodih, ki podaljšujejo življenjsko dobo proizvodov in spodbujajo njihovo ponovno uporabo, tudi prek vzpostavitve in podpore mrež za ponovno uporabo in popravilo, kot so mreže, ki jih upravljajo socialna podjetja, sistemov kavcij ter sistemov vračanja in ponovnega polnjenja, pa tudi s spodbujanjem obnove, prenove in, kadar je primerno, spremembe namena uporabe proizvodov ter s platformami za izmenjave. Da se zagotovi enotno merjenje splošnega napredka pri izvajanju ukrepov za preprečevanje odpadkov, bi bilo treba določiti skupne kazalnike in cilje.

(30)

Spodbujanje trajnosti v proizvodnji in potrošnji bi lahko bistveno prispevalo k preprečevanju odpadkov. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za ustrezno ozaveščanje in spodbujanje potrošnikov, da bi dejavneje prispevale k povečanju učinkovitosti rabe virov. Države članice bi lahko v ukrepe za zmanjševanje nastajanja odpadkov vključile pobude za stalno komuniciranje in izobraževanje, da bi povečali ozaveščenost o vprašanjih v zvezi s preprečevanjem odpadkov in smetenjem, vključijo pa lahko tudi uporabo sistemov kavcij, določijo količinsko opredeljene cilje in po potrebi zagotovijo ustrezne ekonomske spodbude za proizvajalce.

(31)

Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje preprečevanja in zmanjševanja odpadne hrane v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov (ZN), zlasti v skladu z njenim ciljem prepoloviti svetovno količino nastale odpadne hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodnih in dobavnih verig, vključno z izgubami po spravilu pridelkov, do leta 2030. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni preprečevanju in zmanjševanju količin odpadne hrane v primarni pridelavi, obdelavi in proizvodnji, prodaji na drobno in distribuciji hrane ter v restavracijah in gostinskih dejavnostih, pa tudi v gospodinjstvih. Da bi prispevale k doseganju cilja ZN glede trajnostnega razvoja in zagotovile, da so na poti do njegove uresničitve, bi si države članice morale prizadevati doseči okvirni cilj zmanjšanja odpadne hrane v Uniji za 30 % do leta 2025 in 50 % do leta 2030. Ob upoštevanju okoljskih, družbenih in gospodarskih koristi preprečevanja odpadne hrane bi morale države članice sprejeti posebne ukrepe za preprečevanje odpadne hrane, med drugim tako, da v svoje programe preprečevanja odpadkov vključijo kampanje ozaveščanja o možnih načinih za preprečevanje odpadne hrane. Države članice bi morale meriti napredek, dosežen na področju zmanjševanja odpadne hrane. Za merjenje tega napredka in olajšanje izmenjave dobrih praks po vsej Uniji tako med državami članicami kot tudi med izvajalci živilske dejavnosti bi bilo treba vzpostaviti enotno metodologijo za opravljanje takšnih meritev. Na podlagi teh metodologij bi bilo treba stopnje odpadne hrane sporočati vsako leto.

(32)

Da bi preprečile odpadno hrano, bi morale države članice zagotoviti spodbude za zbiranje neprodanih živilskih proizvodov na vseh stopnjah verige preskrbe s hrano ter za njihovo varno razdeljevanje, tudi dobrodelnim organizacijam. Za zmanjšanje količin odpadne hrane bi morali biti potrošniki tudi bolje seznanjeni s pomenom datumov „roka uporabnosti“ in „minimalnega roka trajanja“.

(33)

Smetenje, bodisi v mestih, na kopnem, v rekah in morjih ali drugje, ima neposredne in posredne škodljive vplive na okolje, dobro počutje državljanov in gospodarstvo, stroški čiščenja pa so nepotrebno gospodarsko breme za družbo. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za preprečevanje vseh oblik puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi ali drugih oblik zavrženja odpadkov. Države članice bi morale sprejeti tudi ukrepe za čiščenje okolja zaradi odvrženih smeti, ne glede na izvor odpadkov ali njihovo količino in ne glede na to, ali so bili odpadki odvrženi namenoma ali iz malomarnosti. Ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje smetenja iz proizvodov, ki so glavni vir smetenja v naravnem in morskem okolju, lahko med drugim vključujejo izboljšanje infrastrukture in praks za ravnanje z odpadki, ekonomske instrumente in kampanje ozaveščanja. Kadar se odločajo za ukrep, ki ima omejevalne učinke na trgovanje znotraj Unije, bi morale biti države članice sposobne dokazati, da je zadevni ukrep primeren za dosego cilja preprečevanja in zmanjševanja smetenja v naravnem in morskem okolju, da ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja, ter da ni sredstvo samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja trgovine med državami članicami.

(34)

V boju zoper smetenje bi si morali prizadevati tako pristojni organi kot proizvajalci in potrošniki. Potrošnike bi bilo treba spodbujati k spremembi vedenja, tudi z izobraževanjem in ozaveščanjem, proizvajalci pa bi morali spodbujati trajnostno uporabo svojih proizvodov in ustrezno ravnanje z njimi tudi po koncu njihove življenjske dobe.

(35)

Pereč problem je zlasti smetenje v morskem okolju, države članice pa bi morale sprejeti ukrepe, namenjene ustavitvi nastajanja morskih odpadkov v Uniji, in tako prispevati k ciljem agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela generalna skupščina ZN, da bi do leta 2025 preprečili in znatno zmanjšali vse vrste onesnaževanja morja, zlasti iz dejavnosti na kopnem, morskih odpadkov in onesnaževanja s hranili. Ker morski odpadki, zlasti plastični odpadki, v veliki meri izvirajo iz dejavnosti na kopnem in so posledica neustreznega ravnanja s trdnimi odpadki in pomanjkanja ustrezne infrastrukture, smetenja s strani državljanov ter premajhne ozaveščenosti javnosti, bi bilo treba določiti posebne ukrepe v programih preprečevanja odpadkov in v načrtih ravnanja z odpadki. Ti ukrepi bi morali prispevati k cilju doseganja dobrega okoljskega stanja v morskem okolju do leta 2020, kot je opredeljen v Direktivi 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13). V skladu z navedeno direktivo morajo države članice vzpostaviti posebne strategije in ukrepe ter jih posodobiti vsakih šest let. Poleg tega morajo redno, prvič leta 2018, poročati o napredku glede ohranjanja ali doseganja cilja dobrega okoljskega stanja. Ukrepe za spoprijemanje s smetenjem v Direktivi 2008/98/ES bi bilo treba zato uskladiti z ukrepi, ki se zahtevajo v skladu z Direktivo 2008/56/ES in Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(36)

Nekatere surovine so zelo pomembne za gospodarstvo Unije, oskrba z njimi pa je povezana z visokim tveganjem. Za zagotovitev zanesljivosti oskrbe s temi surovinami ter v skladu s pobudo za surovine, ki jo je vzpostavila Komisija v svojem sporočilu z dne 4. novembra 2008, „Pobuda za surovine – zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi“, in cilji evropskega partnerstva za inovacije na področju surovin, bi morale države članice spodbujati ponovno uporabo proizvodov, ki so najpomembnejši vir kritičnih surovin, in tako preprečiti, da bi te surovine postale odpadki. Komisija je v tem kontekstu pripravila seznam takih surovin za Unijo v svojem sporočilu z dne 13. septembra 2017 o seznamu kritičnih surovin za EU za leto 2017 in ta seznam tudi redno pregleduje.

(37)

Za nadaljnjo podporo učinkovitemu izvajanju Pobude za surovine bi morale države članice tudi sprejeti ukrepe, s katerimi bi dosegli najboljše možno ravnanje z odpadki, ki vsebujejo znatne količine kritičnih surovin, pri tem pa upoštevati ekonomsko in tehnološko izvedljivost ter koristi za okolje in zdravje. Prav tako bi morale v svoje načrte ravnanja z odpadki vključiti ustrezne nacionalne ukrepe v zvezi z zbiranjem, sortiranjem in predelavo odpadkov, ki vsebujejo znatne količine teh surovin. Ti ukrepi bi morali biti vključeni v načrte ravnanja z odpadki, ko bodo prvič posodobljeni po začetku veljavnosti te direktive. Komisija bi morala zagotoviti informacije o zadevnih skupinah proizvodov in tokovih odpadkov na ravni Unije. Zagotavljanje teh informacij pa državam članicam ne preprečuje sprejetja ukrepov v zvezi z drugimi surovinami, ki jih štejejo za pomembne za svoja nacionalna gospodarstva.

(38)

Ko proizvodi, materiali in snovi postanejo odpadki, so lahko zaradi vsebnosti nevarnih snovi neprimerni za recikliranje ali proizvodnjo sekundarnih surovin visoke kakovosti. Zato je treba v skladu z določbami sedmega okoljskega akcijskega programa, v katerem se poziva k razvoju ciklov nestrupenih materialov, spodbujati ukrepe za zmanjšanje vsebnosti nevarnih snovi v materialih in proizvodih, tudi v recikliranih materialih, in zagotoviti, da bo v celotnem življenjskem ciklu proizvodov in materialov na voljo dovolj informacij o prisotnosti nevarnih snovi, zlasti snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost. Da bi dosegli te cilje, je treba izboljšati skladnost v pravu Unije na področju odpadkov, kemikalij in proizvodov, Evropski agenciji za kemikalije pa dati ustrezno vlogo, da bodo informacije o prisotnosti snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, na voljo skozi celotni življenjski cikel proizvodov in materialov, tudi v fazi odpadkov.

(39)

Izboljšanje uporabe virov bi lahko pomenilo znaten neto prihranek za podjetja, javne organe in potrošnike v Uniji ter zmanjšanje skupnih letnih emisij toplogrednih plinov. Iz tega razloga bi morala Komisija do konca leta 2018 predlagati vodilni kazalnik ter več podkazalnikov glede učinkovite rabe virov, da bi spremljala napredek k cilju večje učinkovitosti virov na ravni Unije.

(40)

Spodbujanje trajnostnega biogospodarstva lahko prispeva k zmanjšanju odvisnosti Unije od uvoženih surovin. Proizvodi na biološki osnovi, ki jih je mogoče reciklirati, in biorazgradljivi proizvodi, ki jih je mogoče kompostirati, bi tako lahko bili priložnost za spodbujanje nadaljnjih raziskav in inovacij ter za to, da bi surovine na osnovi fosilnih goriv nadomestili z obnovljivimi viri.

(41)

Da bi se izognili obdelavi odpadkov, pri kateri viri ostajajo na nižjih stopnjah hierarhije ravnanja z odpadki, povečali delež priprave za ponovno uporabo in delež recikliranja, omogočili visokokakovostno recikliranje ter povečali uporabo kakovostnih sekundarnih surovin, bi morale države članice zagotoviti dosledno spoštovanje obveznosti ločenega zbiranja odpadkov, kot je določeno v členih 10(2) in 11(1) Direktive 2008/98/ES, vključno z obveznostjo vzpostavitve ločenega zbiranja vsaj za papir, kovine, plastiko in steklo, ki so jo morale države članice izpolniti do leta 2015, ter uvesti ločeno zbiranje bioloških odpadkov, nevarnih odpadkov iz gospodinjstev in odpadnega tekstila. Za nevarne biološke odpadke in odpadno embalažo, ki vsebuje nevarne snovi, bi morale, kadar je primerno, veljati specifične zahteve glede zbiranja.

(42)

Ločeno zbiranje bi lahko uresničili z zbiranjem od vrat do vrat, s sistemi za prinašanje in sprejemanje ali drugimi ureditvami zbiranja. Čeprav obvezno ločeno zbiranje odpadkov zahteva, da se odpadki hranijo ločeno glede na vrsto in naravo odpadkov, bi bilo treba omogočiti, da se nekatere vrste odpadkov zbirajo skupaj, če to ne ovira visokokakovostnega recikliranja ali druge predelave odpadkov v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. Državam članicam bi moralo biti tudi dovoljeno, da v drugih ustrezno utemeljenih primerih odstopajo od splošne obveznosti ločenega zbiranja odpadkov, na primer če ločeno zbiranje specifičnih tokov odpadkov na oddaljenih in redko poseljenih območjih povzroča negativne okoljske vplive, ki presegajo njegove splošne okoljske koristi, ali če povzroča nesorazmerne finančne stroške. Pri ocenjevanju primerov, ko bi lahko bili finančni stroški nesorazmerni, bi morale države članice upoštevati splošne gospodarske koristi ločenega zbiranja, vključno glede neposrednih stroškov, do katerih ni prišlo, in stroškov škodljivih vplivov na okolje in zdravje, povezanih z zbiranjem in obdelavo mešanih odpadkov, prihodkov od prodaje sekundarnih surovin in možnosti za razvoj trgov za takšne materiale, pa tudi prispevkov povzročiteljev odpadkov in proizvajalcev proizvodov, ki bi lahko še izboljšali stroškovno učinkovitost sistemov ravnanja z odpadki.

(43)

Treba bi bilo zvišati cilje priprave za ponovno uporabo in recikliranja komunalnih odpadkov, da se zagotovijo znatne okoljske, gospodarske in družbene koristi in pospeši prehod na krožno gospodarstvo.

(44)

S postopnim zviševanjem sedanjih ciljev priprave komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in njihovega recikliranja bi bilo treba zagotoviti, da bodo odpadni materiali, ki so koristni za gospodarstvo, učinkovito pripravljeni za ponovno uporabo ali reciklirani, pri čemer bo zagotovljena visoka raven varovanja zdravja ljudi in okolja, ter da bodo materiali, ki so koristni za gospodarstvo, iz odpadkov vrnjene v evropsko gospodarstvo, s čimer bi zagotovili napredek pri izvajanju Pobude za surovine in pri vzpostavitvi krožnega gospodarstva.

(45)

Med državami članicami obstajajo velike razlike glede njihove učinkovitosti pri ravnanju z odpadki, zlasti kar zadeva recikliranje komunalnih odpadkov. Da bi se upoštevale te razlike, bi bilo državam članicam, ki so glede na sporočene podatke iz skupnega vprašalnika OECD in Eurostata v letu 2013 pripravile za ponovno uporabo in reciklirale manj kot 20 % svojih komunalnih odpadkov ali na odlagališčih odložile več kot 60 % svojih komunalnih odpadkov, treba omogočiti, da se odločijo podaljšati čas za doseganje ciljev priprave za ponovno uporabo in recikliranja odpadkov, določenih za leta 2025, 2030 in 2035. Glede na povprečne letne stopnje napredka, ki so jih države članice dosegle v obdobju zadnjih 15 let, bi morale te države članice svoje zmogljivosti recikliranja povečevati precej nad preteklimi povprečji, da bi dosegle navedene cilje. Da se zagotovi stalen napredek pri doseganju ciljev in da se pravočasno odpravijo pomanjkljivosti pri izvajanju, bi morale tiste države članice, ki uporabljajo dodaten čas, izpolnjevati vmesne cilje in na podlagi podrobnih meril sprejeti načrt izvajanja.

(46)

Da se zagotovi zanesljivost podatkov, je pomembno določiti natančnejša pravila za poročanje držav članic o tem, kaj se učinkovito reciklira in pripravi za ponovno uporabo in kaj je mogoče upoštevati pri izračunu doseganja ciljev. Izračun ciljev recikliranja bi moral temeljiti na masi komunalnih odpadkov, ki vstopajo v recikliranje. Dejansko tehtanje komunalnih odpadkov, ki se štejejo kot reciklirani, bi se moralo praviloma izvajati na točki, kjer komunalni odpadki vstopajo v postopek recikliranja. Da pa se omejijo administrativna bremena, bi bilo treba državam članicam pod strogimi pogoji in z odstopanjem od splošnega pravila, omogočiti, da maso recikliranih komunalnih odpadkov ugotavljajo na podlagi meritev na izhodu iz katerega koli postopka sortiranja. Izgube materialov, do katerih pride, preden odpadki vstopijo v postopek recikliranja, na primer zaradi sortiranja ali drugih predhodnih postopkov, ne bi smele biti vključene v količine odpadkov, ki se poročajo kot reciklirani. Te izgube se lahko določijo na podlagi elektronskih registrov, tehničnih specifikacij, podrobnih pravil o izračunu stopenj povprečnih izgub za različne tokove odpadkov ali drugih enakovrednih ukrepov. Države članice bi morale te ukrepe vključiti v poročila o preverjanju kakovosti, ki se priložijo podatkom o recikliranju odpadkov, sporočenih Komisiji. Stopnje povprečnih izgub bi bilo treba po možnosti določati na ravni posameznih naprav za sortiranje odpadkov in jih povezati z različnimi glavnimi vrstami odpadkov, različnimi viri (kot so gospodinjstva ali trgovine), različnimi sistemi zbiranja in različnimi vrstami postopkov sortiranja. Stopnje povprečnih izgub bi se morale uporabljati samo, kadar ni dovolj drugih zanesljivih podatkov, zlasti pri pošiljkah in izvozu odpadkov. Izguba mase materialov ali snovi zaradi procesov fizičnega ali kemičnega preoblikovanja, ki so neločljivo povezani s postopkom recikliranja, v katerem so odpadni materiali dejansko predelani v proizvode, materiale ali snovi, se ne bi smela odšteti od sporočene mase recikliranih odpadkov.

(47)

Z uskladitvijo opredelitev pojmov v direktivah 94/62/ES (15), 2000/53/ES, 2006/66/ES, 2008/98/ES in 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta, določba člena 6 Direktive 2008/98/ES o upoštevanju odpadkov, ki prenehajo biti odpadki za namene ciljev predelave in recikliranja iz navedenih direktiv, ni več potrebna. Materiali, ki s predelavo ali recikliranjem prenehajo biti odpadki, se upoštevajo pri doseganju ciljev predelave ali recikliranja, določenih v navedenih direktivah v skladu z veljavnimi metodami izračunavanja. Odpadni materiali, ki po pripravljalnem postopku pred dejansko predelavo niso več odpadki, lahko štejejo za reciklirane, če so namenjeni za nadaljnjo predelavo v proizvode, materiale ali snovi, bodisi za prvotni namen bodisi za druge namene. Materiali, ki niso več odpadki, in bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ki bodo uporabljeni za zasipanje ali bodo odstranjeni, ali bodo uporabljeni v drugih postopkih, katerih namen je enak kot predelava odpadkov, razen priprave za ponovno uporabo in recikliranja, se ne bi smeli upoštevati pri izračunu doseganja ciljev recikliranja.

(48)

Kadar se izračun stopnje recikliranja uporablja za aerobno ali anaerobno obdelavo biorazgradljivih odpadkov, lahko količina odpadkov, ki vstopajo v aerobno ali anaerobno obdelavo, šteje za reciklirano, če s to obdelavo nastane izhodni produkt, ki bo uporabljen kot reciklirani proizvod, material ali snov. Izhodni produkt takšne obdelave je najpogosteje kompost ali digestat, vendar se lahko upoštevajo tudi drugi izhodni produkti, če vsebujejo primerljive količine recikliranih vsebnosti glede na količine obdelanih biorazgradljivih odpadkov. V drugih primerih se ponovna predelava biorazgradljivih odpadkov v materiale, ki bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ki se odstranijo ali ki se uporabijo v drugih postopkih, katerih namen je enak kot predelava odpadkov, razen priprave za ponovno uporabo in recikliranja, v skladu z opredelitvijo pojma recikliranje ne bi smela upoštevati pri izračunu doseganju ciljev recikliranja.

(49)

Za namen izračuna, ali so bili cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranja doseženi, bi bilo državam članicam treba omogočiti, da upoštevajo recikliranje kovin, ki se izločijo po sežigu komunalnih odpadkov. Da bi zagotovila enotno izračunavanje teh podatkov, bi morala Komisija sprejeti podrobna pravila za merila kakovosti za reciklirane kovine in v zvezi z izračunavanjem, potrjevanjem in sporočanjem podatkov.

(50)

Če se odpadki izvozijo iz Unije, da bi jih pripravili za ponovno uporabo ali reciklirali, bi morale države članice dejansko uporabiti inšpekcijska pooblastila iz člena 50(4c) Uredbe (ES) št. 1013/2006 in zahtevati ustrezna dokazila o tem, ali je pošiljka namenjena za postopke predelave, ki so skladni s členom 49 navedene uredbe, in se zato z njo ravna na za okolje varen način v napravi, ki deluje v skladu s standardi varovanja zdravja ljudi in okolja, ki so na splošno enakovredni standardom, določenim v zakonodaji Unije. Države članice lahko pri tej nalogi sodelujejo z drugimi ustreznimi akterji, kot so pristojni organi v namembni državi, neodvisni organi tretjih oseb za preverjanje ali organizacije, ki izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v imenu proizvajalcev proizvodov, vzpostavljene v skladu s sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, ki bi lahko opravljali fizične in druge preglede naprav v tretjih državah. Države članice bi morale v poročilu o preverjanju kakovosti, priloženem podatkom o doseganju ciljev, poročati o ukrepih za izvajanje te obveznosti, s katerimi zagotavljajo, da so odpadki, izvoženi iz Unije, obdelani pod pogoji, ki so v splošnem enakovredni tistim, določenim v ustreznem okoljskem pravu Unije.

(51)

Da se zagotovi boljše, pravočasnejše in enotnejše izvajanje te direktive ter predvidijo vsakršne pomanjkljivosti pri izvajanju, bi bilo treba vzpostaviti sistem poročil zgodnjega opozarjanja za odkrivanje pomanjkljivosti in ukrepanje pred iztekom rokov za izpolnitev ciljev.

(52)

Odpadki iz industrije, nekateri odpadki iz trgovine in rudarski odpadki se med seboj izredno razlikujejo glede na sestavo in količino ter zelo razlikujejo glede na gospodarsko strukturo države članice, strukturo industrije ali trgovskega sektorja, v okviru katerega nastajajo odpadki, in zgoščenost industrije ali trgovin na posameznem geografskem območju. Zato industrijsko naravnan pristop z uporabo referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah in podobnih instrumentov za obravnavo posebnih vidikov, povezanih z ravnanjem s posamezno vrsto odpadkov, velja za primerno rešitev za večino industrijskih in rudarskih odpadkov. Vendar bi morale za odpadno embalažo iz industrijskega in komercialnega okolja še naprej veljati zahteve iz direktiv 94/62/ES in 2008/98/ES, vključno z zadevnimi izboljšavami. Da bi nadalje preučili potencial za povečanje priprave za ponovno uporabo in recikliranja za odpadke iz trgovine, nenevarne industrijske odpadke in druge ključne tokove odpadkov, bi morala Komisija preučiti določitev ciljev za te tokove odpadkov.

(53)

Zaradi zagotavljanja nadaljnjega izpolnjevanja ciljev prava Unije o odpadkih je pomembno, da Komisija pregleda postopke odstranjevanja, naštete v Prilogi I Direktive 2008/98/ES. Ta pregled bi moral biti izveden v luči člena 13 navedene direktive, ob upoštevanju ustreznih informacij, kot so mednarodni razvoj dogodkov, zlasti v povezavi z Baselsko konvencijo z dne 22. marca 1989 o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (16).

(54)

Tudi nevarne odpadke iz gospodinjstva, na primer nevarne odpadne barve, lake, topila ali čistila, bi bilo treba zbirati ločeno, da bi se izognili onesnaženju komunalnih odpadkov s frakcijami nevarnih odpadkov, ki bi lahko poslabšali kakovost recikliranja, in da se zagotovi za okolje varno ravnanje s temi nevarnimi odpadki. Glede tega že obstajajo specifične obveznosti za zbiranje odpadne električne in elektronske opreme ter za odpadne baterije in akumulatorje, ki nastajajo v gospodinjstvih.

(55)

Ločeno zbiranje odpadnih olj in preprečevanje njihovega mešanja z drugimi vrstami odpadkov ali snovi je bistvenega pomena za zagotovitev, da bodo obdelana tako, da bo dosežen najboljši splošni izid za okolje. Pri obdelavi odpadnih olj bi bilo treba dati prednost regeneraciji ali drugim postopkom recikliranja, ki dajo enake ali boljši splošni izid za okolje kot regeneracija. Za nadaljnje izboljšave pri ravnanju z odpadnimi olji bi morala Komisija razmisliti o ukrepih za izboljšano obdelavo odpadnih olj ter jih po potrebi predlagati, vključno s količinskimi cilji za njihovo regeneracijo. Med tem pregledom bi bilo treba posebno pozornost nameniti možnostim obdelave pri regeneraciji odpadnih olj ter kakovosti in končni uporabi regeneriranih in recikliranih proizvodov.

(56)

Da bi se izognili obdelavi odpadkov, pri kateri viri ostajajo na nižjih stopnjah hierarhije ravnanja z odpadki, da bi omogočili visokokakovostno recikliranje in spodbudili uporabo kakovostnih sekundarnih surovin, bi morale države članice zagotoviti, da se biološki odpadki zbirajo ločeno ter reciklirajo na način, ki zagotavlja visoko stopnjo varstva okolja, izhodni produkti pa izpolnjujejo visoke standarde kakovosti.

(57)

Ta direktiva določa dolgoročne cilje ravnanja z odpadki v Uniji ter gospodarskim subjektom in državam članicam daje jasno usmeritev za naložbe, ki so potrebne za doseganje teh ciljev. Pri pripravi njihovih nacionalnih načrtov ravnanja z odpadki in pri načrtovanju naložb v infrastrukturo za ravnanje z odpadki bi morale države članice oceniti in upoštevati potrebne naložbe in druga finančna sredstva, tudi za lokalne organe. Ta ocena bi morala biti vključena v načrt ravnanja z odpadki ali druge strateške dokumente. Pri tem bi morale države članice ustrezno uporabiti naložbe, tudi preko skladov Unije, pri tem pa v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki dajati prednost preprečevanju vključno s ponovno uporabo, pripravi za ponovno uporabo in recikliranju. Komisija bi morala pristojnim organom pomagati pri razvoju učinkovitega finančnega okvira, kadar je primerno tudi z uporabo skladov Unije, zato da bi izvajali zahteve te direktive v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki ter podprli inovacije v tehnologijah in pri ravnanju z odpadki.

(58)

Pravilno ravnanje z nevarnimi odpadki v Uniji še vedno predstavlja težavo, podatkov o njihovi obdelavi pa so deloma pomanjkljivi. Zato je treba okrepiti mehanizme vodenja evidenc in sledljivosti, tako da se v državah članicah vzpostavijo elektronski registri za nevarne odpadke. Kadar je primerno bi bilo treba elektronsko zbiranje podatkov razširiti na druge vrste odpadkov, da se poenostavi vodenje evidenc za podjetja in uprave ter izboljša spremljanje tokov odpadkov v Uniji.

(59)

Poročila o izvajanju, ki jih države članice pripravijo vsaka tri leta, se niso izkazala kot učinkovito orodje za preverjanje skladnosti ali zagotavljanje dobrega izvajanja, ustvarjajo pa nepotrebno upravno breme. Zato je ustrezno razveljaviti določbe, ki državam članicam nalagajo pripravo teh poročil. Namesto tega bi moralo spremljanje skladnosti temeljiti izključno na podlagi podatkov, ki jih države članice vsako leto sporočijo Komisiji.

(60)

Podatki, ki jih sporočijo države članice, so za Komisijo bistveni za to, da oceni skladnost držav članic s pravom Unije o odpadkih. Kakovost, zanesljivost in primerljivost podatkov bi bilo treba izboljšati z uvedbo enotne vstopne točke za vse podatke o odpadkih, črtanjem zastarelih zahtev za poročanje, primerjalno analizo nacionalnih metodologij za poročanje in uvedbo poročil o preverjanju kakovosti podatkov. Zato bi morale države članice pri poročanju o doseganju ciljev iz zakonodajnih aktov Unije o odpadkih uporabiti najnovejša pravila, ki jih razvije Komisija, in metodologije, ki jih razvijejo ustrezni nacionalni pristojni organi, ki so odgovorni za izvajanje te direktive.

(61)

Za ustrezno tolmačenje in izvajanje zahtev iz Direktive 2008/98/ES je primerno oblikovati in občasno pregledati smernice o teh zahtevah ter poskrbeti za izmenjavo informacij in primerov najboljših praks med državami članicami o praktičnem izvajanju in izvrševanju teh zahtev. Te smernice ter izmenjava informacij in zgledov najboljših praks bi morale med drugim olajšati skupno razumevanje in praktično uporabo opredelitve pojma „odpadek“, vključno s terminom „zavreči“, upoštevati pa bi morale krožne poslovne modele, v katerih na primer snov ali predmet preide od enega imetnika k drugemu brez namere, da bi jo ali ga zavrgli.

(62)

Da bi se dopolnila ali spremenila Direktiva 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s členi 7(1), 9(8), 11a(10), 27(1), 27(4), 38(2) in 38(3) navedene direktive, kakor so bili spremenjeni s to direktivo. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (17). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(63)

Da se zagotovijo enotni pogoji izvajanja Direktive 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s členi 5(2), 6(2), 8(5), 9(7), 11a(9), 33(2), 35(5) in 37(7) navedene direktive, kakor so bili spremenjeni s to direktivo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (18).

(64)

Ker ciljev iz te direktive, in sicer izboljšati ravnanje z odpadki v Uniji ter tako prispevati k varstvu, ohranjanju in izboljšanju kakovosti okolja, zdravju oceanov in varnosti morske hrane z zmanjšanjem količine morskih odpadkov ter skrbnemu in preudarnemu izkoriščanju naravnih virov v vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(65)

Direktivo 2008/98/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(66)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (19) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(67)

Ta direktiva je bila sprejeta ob upoštevanju zavez iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 in bi jo bilo treba izvajati in uporabljati v skladu s smernicami iz navedenega sporazuma –

(1)

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

Ta direktiva določa ukrepe za varstvo okolja in zdravja ljudi s preprečevanjem ali zmanjševanjem nastajanja odpadkov, škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter z zmanjševanjem celotnega vpliva uporabe virov in izboljšanjem učinkovitosti takšne uporabe, kar je nujno za prehod na krožno gospodarstvo in za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti Unije.“;

(2)

v členu 2(2) se doda naslednja točka:

(*1)  Uredba (ES) št. 767/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o dajanju krme v promet in njeni uporabi, spremembi Uredbe (ES) št. 1831/2003 Evropskega parlamenta in Sveta in razveljavitvi Direktive Sveta 79/373/EGS, Direktive Komisije 80/511/EGS, direktiv Sveta 82/471/EGS, 83/228/EGS, 93/74/EGS, 93/113/ES in 96/25/ES ter Odločbe Komisije 2004/217/ES (UL L 229, 1.9.2009, str. 1).“;"

(3)

člen 3 se spremeni:

(4)

v členu 4 se doda naslednji odstavek:

„3.   Države članice uporabijo ekonomske instrumente in druge ukrepe za spodbujanje uporabe hierarhije ravnanja z odpadki, kot so tisti, navedeni v Prilogi IVa, ali druge ustrezne instrumente in ukrepe.“;

(5)

člen 5 se spremeni:

(6)

člen 6 se spremeni:

(7)

člen 7 se spremeni:

(8)

člen 8 se spremeni:

(9)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 8a

Splošne minimalne zahteve za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca

1.   Kadar so v skladu s členom 8(1), pa tudi na podlagi drugih zakonodajnih aktov Unije, vzpostavljeni sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, države članice:

2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so imetniki odpadkov, na katere se nanašajo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, ki so vzpostavljeni v skladu s členom 8(1), obveščeni o ukrepih za preprečevanje odpadkov, centrih za ponovno uporabo in pripravo za ponovno uporabo, sistemih za vračanje in zbiranje in preprečevanju smetenja. Države članice tudi sprejmejo ukrepe, s katerimi imetnike odpadkov spodbujajo, da prevzamejo odgovornost za to, da svoje odpadke prinašajo v vzpostavljene sisteme ločenega zbiranja odpadkov, zlasti, kadar je primerno, na podlagi ekonomskih spodbud ali predpisov.

3.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da vsak proizvajalec proizvodov ali organizacija, ki izvaja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v imenu proizvajalcev proizvodov:

4.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca:

Kadar je upravičeno zaradi zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki in ekonomske vzdržnosti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, lahko države članice odstopijo od delitve finančne odgovornosti, kot je določeno v točki (a), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

in pod pogojem, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov ali distributerji.

To odstopanje se ne sme uporabljati za znižanje stroškov proizvajalcev proizvodov v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljenih pred 4. julijem 2018.

5.   Države članice vzpostavijo ustrezen okvir za spremljanje in izvrševanje z namenom zagotoviti, da proizvajalci proizvodov in organizacije, ki izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v njihovem imenu, izvajajo svoje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, tudi v primeru prodaje na daljavo, da se finančna sredstva pravilno uporabljajo in da vsi akterji, vključeni v izvajanje sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca, sporočajo zanesljive podatke.

Kadar na ozemlju države članice obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v imenu proizvajalcev proizvodov izvaja več organizacij, zadevna država članica imenuje vsaj en organ, ki je neodvisen od zasebnih interesov, ali poveri javnemu organu nadzor izvajanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca.

Vsaka država članica proizvajalcem proizvodov, ki imajo sedež v drugi državi članici in dajejo proizvode na trg na njenem ozemlju, omogoči, da imenujejo pravno ali fizično osebo s sedežem na njenem ozemlju, za pooblaščenega zastopnika za namene izpolnjevanja obveznosti proizvajalca v zvezi s sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca na njenem ozemlju.

Za namene spremljanja in preverjanja skladnosti obveznosti proizvajalca proizvodov v povezavi s sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca lahko države članice določijo zahteve, kot so zahteve glede registracije, informacij in poročanja, ki jih mora izpolnjevati pravna ali fizična oseba, ki jo bodo imenovale za pooblaščeno predstavnico na njihovem ozemlju.

6.   Države članice zagotovijo redni dialog med zadevnimi deležniki, vključenimi v sisteme izvajanja razširjene odgovornosti proizvajalca, vključno s proizvajalci in distributerji, zasebnimi ali javnimi izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki, lokalnimi oblastmi, organizacijami civilne družbe in, kadar je ustrezno, akterji socialnega gospodarstva, mrežami za ponovno uporabo in popravila ter izvajalci dejavnosti priprave za ponovno uporabo.

7.   Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da so sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, vzpostavljeni pred 4. julijem 2018, skladni s tem členom do 5. januarja 2023.

8.   Zagotavljanje informacij javnosti v skladu s tem členom ne posega v varovanje zaupnosti poslovno občutljivih informacij v skladu z ustreznim pravom Unije in nacionalnim pravom.

(*4)  Direktiva 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (UL L 197, 24.7.2012, str. 38).“;"

(10)

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Preprečevanje odpadkov

1.   Države članice sprejmejo ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov. Ti ukrepi najmanj:

2.   Evropska agencija za kemikalije vzpostavi in vzdržuje zbirko podatkov, ki ji jih je treba predložiti v skladu s točko (i) odstavkom 1 do 5. januarja 2020. Evropska agencija za kemikalije izvajalcem obdelave odpadkov zagotovi dostop do te zbirke podatkov. Dostop do te zbirke podatkov na zahtevo zagotovi tudi potrošnikom.

3.   Države članice spremljajo in ocenjujejo izvajanje ukrepov za preprečevanje odpadkov. V ta namen uporabljajo ustrezne kvalitativne in kvantitativne kazalnike in cilje, zlasti glede količine nastalih odpadkov.

4.   Države članice spremljajo in ocenjujejo izvajanje svojih ukrepov glede ponovne uporabe tako, da merijo ponovno uporabo na podlagi skupne metodologije, določene v izvedbenem aktu iz odstavka 7, in sicer od prvega polnega koledarskega leta po sprejetju tega izvedbenega akta.

5.   Države članice spremljajo in ocenjujejo izvajanje svojih ukrepov za preprečevanje odpadne hrane tako, da merijo stopnje odpadne hrane na podlagi metodologije, določene z delegiranim aktom iz odstavka 8, in sicer od prvega polnega koledarskega leta po sprejetju tega delegiranega akta.

6.   Komisija do 31. decembra 2023 preuči podatke o odpadni hrani, ki jih predložijo države članice v skladu s členom 37(3), da bi preučila izvedljivost določitve cilja zmanjšanja količin odpadne hrane na ravni Unije do leta 2030 na podlagi podatkov, ki jih sporočijo države članice v skladu s skupno metodologijo, določeno v skladu z odstavkom 4a tega člena. V ta namen Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

7.   Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi določi kazalnike za merjenje splošnega napredka pri izvajanju ukrepov za preprečevanje odpadkov, in do 31. marca 2019 sprejme izvedbeni akt, s katerim določi skupno metodologijo za poročanje o ponovni uporabi proizvodov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 39(2).

8.   Komisija do 31. marca 2019 in na podlagi rezultatov dela platforme EU o izgubi hrane in o odpadni hrani sprejme delegirani akt v skladu s členom 38a za dopolnitev te direktive z določitvijo skupne metodologije in minimalnih zahtev glede kakovosti, da se zagotovi enotno merjenje stopenj odpadne hrane.

9.   Komisija do 31. decembra 2024 pregleda podatke o ponovni uporabi, ki jih predložijo države članice v skladu s členom 37(3), da bi preučila izvedljivost ukrepov za spodbujanje ponovne uporabe proizvodov, vključno z določitvijo kvantitativnih ciljev. Komisija tudi preuči, ali je mogoče določiti druge ukrepe za preprečevanje odpadkov, vključno s cilji za zmanjšanje količine odpadkov. V ta namen Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

(*5)  Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).“;"

(11)

člen 10 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 10

Predelava

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpadki pripravijo za ponovno uporabo, reciklirajo ali predelajo po drugih postopkih v skladu s členoma 4 in 13.

2.   Kadar je potrebno zaradi skladnosti z odstavkom 1 in zaradi olajšanja ali izboljšanja priprave za ponovno uporabo, recikliranja in drugih postopkov predelave, se odpadki zbirajo ločeno in se ne mešajo z drugimi odpadki ali drugimi materiali z drugačnimi lastnostmi.

3.   Države članice lahko dovolijo odstopanja od odstavka 2, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

Države članice redno pregledujejo odstopanja po tem odstavku in pri tem upoštevajo dobre prakse pri ločenem zbiranju odpadkov in druge razvojne dosežke na področju ravnanja z odpadki.

4.   Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpadki, ki so bili zbrani ločeno za pripravo za ponovno uporabo in recikliranje v skladu s členom 11(1) in členom 22, ne sežgejo, razen odpadkov, ki nastajajo pri poznejših postopkih obdelave ločeno zbranih odpadkov, katerih sežiganje zagotavlja najboljši izid za okolje v skladu s členom 4.

5.   Kadar je potrebno zaradi skladnosti z odstavkom 1 tega člena in zaradi olajšanja ali izboljšanja predelave, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se pred ali med predelavo odstranijo nevarne snovi, zmesi in sestavni deli iz nevarnih odpadkov z namenom njihove obdelave v skladu s členoma 4 in 13.

6.   Države članice do 31. decembra 2021 Komisiji predložijo poročilo o izvajanju tega člena v zvezi s komunalnimi odpadki in biološkimi odpadki, tudi o materialih, ki se zbirajo ločeno, in ozemeljski pokritosti ločenega zbiranja ter vseh odstopanjih iz odstavka 3.“;

(12)

člen 11 se spremeni:

(13)

vstavita se naslednja člena:

„Člen 11a

Pravila za izračun doseganja ciljev

„1.   Za namene izračuna, ali so doseženi cilji iz točk (c), (d) in (e) člena 11(2)ter iz člena 11(3):

2.   Za namene točke (c) odstavka 1 se komunalni odpadki stehtajo, ko vstopijo v postopek recikliranja.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se lahko komunalni odpadki stehtajo na izhodu iz katerega koli postopka sortiranja, pod pogojem, da:

3.   Države članice vzpostavijo učinkovit sistem nadzora kakovosti in sledljivosti komunalnih odpadkov, da zagotovijo, da so izpolnjeni pogoji iz točke (c) odstavka 1 tega člena in iz odstavka 2 tega člena. Da se zagotovi zanesljivost in točnost zbranih podatkov o recikliranih odpadkih, lahko sistem sestoji iz elektronskih registrov, vzpostavljenih na podlagi člena 35(4), tehničnih specifikacij za zahteve glede kakovosti sortiranih odpadkov ali stopenj povprečnih izgub za sortirane odpadke za različne vrste odpadkov oziroma prakse ravnanja z odpadki. Stopnje povprečnih izgub se lahko uporabljajo samo v primerih, kadar zanesljivih podatkov ni mogoče pridobiti drugače, in se izračunajo na podlagi pravil izračunavanja, določenih v delegiranih aktih, sprejetih v skladu z odstavkom 10 tega člena.

4.   Za namene izračuna, ali so bili doseženi cilji iz točk (c), (d) in (e) člena 11(2) ter iz člena 11(3), se lahko količina biorazgradljivih komunalnih odpadkov, ki vstopajo v aerobno ali anaerobno obdelavo, šteje za reciklirano, kadar s to obdelavo nastanejo kompost, digestat ali drug izhodni produkt s podobno količino reciklirane vsebnosti glede na vhodni odpadni material, ki naj bi se uporabljal kot recikliran proizvod, material ali snov. Kadar se izhodni produkt uporabi v ali na tleh, ga lahko države članice štejejo kot recikliranega samo, če ta raba koristi kmetijstvu ali pomeni ekološko izboljšanje.

Od 1. januarja 2027 lahko države članice komunalne biološke odpadke, ki vstopajo v aerobno ali anaerobno obdelavo, štejejo kot reciklirane samo, če so v skladu s členom 22 zbrani ločeno ali ločeni na kraju nastanka.

5.   Za namene izračuna, ali so bili cilji iz točk (c), (d) in (e) člena 11(2) ter iz člena 11(3) doseženi, se količina odpadnih materialov, ki po pripravljalnem postopku pred predelavo prenehajo biti odpadki, lahko šteje za reciklirano pod pogojem, da so takšni materiali namenjeni nadaljnji ponovni predelavi v proizvode, materiale ali snovi, ki se bodo uporabljali za prvotni ali druge namene. Vendar se materiali, ki niso več odpadki in bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ali bodo sežgani, uporabljeni za zasipanje ali odloženi na odlagališčih, ne upoštevajo pri izračunu doseganja ciljev recikliranja.

6.   Za namene izračuna, ali so bili cilji iz točk (c), (d) in (e) člena 11(2) in iz člena 11(3) doseženi, lahko države članice upoštevajo tudi recikliranje kovin, izločenih po sežigu komunalnih odpadkov, pod pogojem, da reciklirane kovine izpolnjujejo določena merila kakovosti, določena v izvedbenem aktu, sprejetem na podlagi odstavka 9 tega člena.

7.   Odpadke, poslane v drugo državo članico za namene priprave za ponovno uporabo, recikliranja ali zasipanja v tej drugi državi članici, lahko pri izračunu doseganja ciljev iz člena 11(2) in (3) upošteva samo tista država članica, v kateri so bili ti odpadki zbrani.

8.   Odpadke, izvožene iz Unije za pripravo na ponovno uporabo ali recikliranje, pri izračunu doseganja ciljev iz člena 11(2) in (3) te direktive, upošteva država članica v kateri so bili ti odpadki zbrani, samo če so izpolnjene zahteve iz odstavka 3 tega člena in če v skladu z Uredbo (ES) št. 1013/2006 izvoznik lahko dokaže, da pošiljka odpadkov izpolnjuje zahteve iz navedene uredbe in da je obdelava odpadkov zunaj Unije izvedena pod pogoji, ki so v splošnem enakovredni zahtevam, določenim v ustreznem okoljskem pravu Unije.

9.   Da se zagotovijo enotni pogoji uporabe tega člena, Komisija do 31. marca 2019 sprejme izvedbene akte, s katerimi vzpostavi pravila za izračun, preverjanje in sporočanje podatkov, zlasti glede:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 39(2).

10.   Komisija do 31. marca 2019 sprejme delegirani akt v skladu s členom 38a, da dopolni to direktivo z vzpostavitvijo pravil za izračun, preverjanje in poročanje mase materialov ali snovi, ki so izločeni po postopku sortiranja in ki se po tem ne reciklirajo, na podlagi stopenj povprečnih izgub za sortirane odpadke.

Člen 11b

Poročilo zgodnjega opozarjanja

1.   Komisija v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje pripravi poročila o napredku pri doseganju ciljev iz točk (c), (d) in (e) člena 11(2) ter iz člena 11(3) najpozneje tri leta pred iztekom posameznega roka iz navedenih določb.

2.   Poročila iz odstavka 1 vključujejo:

(14)

člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Odstranjevanje

1.   Države članice zagotovijo, da se odpadki, ki niso predelani v skladu s členom 10(1), varno odstranijo s postopki, ki izpolnjujejo določbe člena 13 o varstvu zdravja ljudi in okolja.

2.   Komisija do 31. decembra 2024 oceni postopke odstranjevanja iz Priloge I, zlasti ob upoštevanju člena 13, ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom, z namenom ureditve postopkov odstranjevanja, tudi z morebitnimi omejitvami, preuči pa tudi cilj zmanjšanja odstranjevanja, da se zagotovi za okolje varno ravnanje z odpadki.“;

(15)

člen 14 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 14

Stroški

1.   V skladu z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, stroške ravnanja z odpadki, vključno s stroški za potrebno infrastrukturo in njeno delovanje, krije izvirni povzročitelj odpadkov ali trenutni ali predhodni imetniki odpadkov.

2.   Brez poseganja v člena 8 in 8a lahko države članice določijo, da stroške ravnanja z odpadki delno ali v celoti krije proizvajalec proizvoda, od katerega odpadki izvirajo, in da distributerji takšnega proizvoda lahko delijo te stroške.“;

(16)

v členu 18 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   V primeru nezakonitega mešanja nevarnih odpadkov v nasprotju s tem členom, države članice brez poseganja v člen 36 zagotovijo, da se ločevanje izvede, kadar je tehnično izvedljivo in potrebno za uskladitev s členom 13.

Kadar se na podlagi prvega pododstavka ločevanje ne zahteva, države članice zagotovijo, da se mešani odpadki obdelajo v obratu, ki je pridobil dovoljenje v skladu s členom 23 za obdelavo takšne mešanice.“;

(17)

Člen 20 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 20

Nevarni odpadki iz gospodinjstev

1.   Države članice do 1. januarja 2025 vzpostavijo ločeno zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, da zagotovijo, da se ti odpadki obdelajo v skladu s členoma 4 in 13 in ne onesnažujejo drugih tokov komunalnih odpadkov.

2.   Členi 17, 18, 19 in 35 se ne uporabljajo za mešane odpadke iz gospodinjstev.

3.   Člena 19 in 35 se ne uporabljata za ločene frakcije nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, dokler jih zaradi zbiranja, odstranjevanja ali predelave ne sprejme ustanova ali podjetje, ki je pridobilo dovoljenje ali je bilo registrirano v skladu s členom 23 ali 26.

4.   Komisija do 5. januarja 2020 oblikuje smernice, ki bodo državam članicam pomagale in jih spodbujale pri ločenem zbiranju nevarnih odpadkov iz gospodinjstev.“;

(18)

člen 21 se spremeni:

(19)

člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22

Biološki odpadki

1.   Države članice zagotovijo, da se biološki odpadki do 31. decembra 2023 in v skladu s členom 10(2) in (3) bodisi ločujejo in reciklirajo pri viru bodisi zbirajo ločeno in se ne mešajo z drugimi vrstami odpadkov.

Države članice lahko dovolijo, da se skupaj z biološkimi odpadki zbirajo odpadki s podobnimi lastnostmi glede biorazgradljivosti in kompostabilnosti, ki so v skladu z ustreznimi evropskimi ali morebitnimi enakovrednimi nacionalnimi standardi za embalažo, primerno za kompostiranje ali biorazgradnjo.

2.   Države članice v skladu s členoma 4 in 13 sprejmejo ukrepe za:

3.   Komisija do 31. decembra 2018 od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, naj na podlagi primerov najboljših razpoložljivih praks razvijejo evropske standarde za biološke odpadke, ki vstopajo v postopke organskega recikliranja, ter za kompost in digestat.“;

(20)

člen 27 se spremeni:

(21)

člen 28 se spremeni:

(22)

člen 29 se spremeni:

(23)

v členu 30 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Evropska agencija za okolje vsaki dve leti objavi poročilo, v katerem je opisan napredek, dosežen pri oblikovanju in izvajanju programov preprečevanja odpadkov, vključno z oceno napredka pri preprečevanju nastajanja odpadkov za vsako državo članico in Unijo kot celoto, in oceno napredka pri prekinitvi povezave med nastajanjem odpadkov in gospodarsko rastjo ter pri prehodu na krožno gospodarstvo.“;

(24)

v členu 33 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Komisija sprejme izvedbene akte za določitev oblike uradnega sporočanja informacij o sprejetju in bistvenih spremembah načrtov ravnanja z odpadki in programov preprečevanja odpadkov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 39(2).“;

(25)

člen 35 se spremeni:

(26)

v členu 36 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi, vključno s smetenjem.“;

(27)

člen 37 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 37

Poročanje

1.   Države članice podatke v zvezi z izvajanjem točk (a) do (e) člena 11(2) in iz člena 11(3) Komisiji sporočijo za vsako koledarsko leto.

Države članice podatke sporočijo elektronsko v 18 mesecih po izteku leta poročanja, za katero se podatki zbirajo. Podatki se sporočijo v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 7 tega člena.

Prvo obdobje poročanja se začne prvo polno koledarsko leto po sprejetju izvedbenega akta, v katerem je v skladu z odstavkom 7 tega člena določena oblika za poročanje.

2.   Za namene preverjanja skladnosti s točko (b) člena 11(2) države članice sporočijo količino odpadkov, uporabljenih za zasipanje in druge postopke snovne predelave, ločeno od količine odpadkov, ki so bili pripravljeni za ponovno uporabo ali reciklirani. Države članice sporočijo ponovno predelavo odpadkov v materiale, ki se bodo uporabili za dejavnosti zasipanja, kot zasipanje.

Za namene preverjanja skladnosti s točkami (c), (d) in (e) člena 11(2) in členom 11(3) države članice sporočijo količino odpadkov, pripravljenih za ponovno uporabo, ločeno od količine recikliranih odpadkov.

3.   Države članice podatke v zvezi z izvajanjem člena 9(4) in (5) Komisiji sporočijo vsako leto.

Države članice podatke sporočijo elektronsko v 18 mesecih po izteku leta poročanja, za katero se podatki zbirajo. Podatki se sporočijo v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 7 tega člena.

Prvo obdobje poročanja se začne prvo polno koledarsko leto po sprejetju izvedbenega akta, v katerem je v skladu z odstavkom 7 tega člena določena oblika za poročanje.

4.   Države članice Komisiji za vsako koledarsko leto sporočijo podatke o mineralnih ali sintetičnih mazivih ali industrijskih oljih, ki so dana na trg, in odpadnih oljih, ki se ločeno zberejo in obdelajo.

Države članice podatke sporočijo elektronsko v 18 mesecih po izteku leta poročanja, za katero se podatki zbirajo. Podatki se sporočijo v obliki, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 7.

Prvo obdobje poročanja se začne prvo polno koledarsko leto po sprejetju izvedbenega akta, v katerem je v skladu z odstavkom 7 določena oblika za poročanje.

5.   Podatkom, ki jih države članice sporočijo v skladu s tem členom, se priložita poročilo o preverjanju kakovosti in poročilo o ukrepih, sprejetih na podlagi člena 11a(3) in (8), vključno z natančnimi informacijami o stopnjah povprečnih izgub, kadar je to ustrezno. Te informacije se sporočijo v obliki za poročanje, ki jo določi Komisija v skladu z odstavkom 7 tega člena.

6.   Komisija pregleda podatke, sporočene v skladu s tem členom, in objavi poročilo o rezultatih tega pregleda. Poročilo oceni organizacijo zbiranja podatkov, vire podatkov in uporabljene metodologije v državah članicah ter popolnost, zanesljivost, pravočasnost in doslednost teh podatkov. Ocena lahko vključuje specifična priporočila za izboljšave. Poročilo se pripravi po tem, ko so države članice prvič sporočile podatke, in nato vsaka štiri leta.

7.   Komisija do 31. marca 2019 sprejme izvedbene akte, s katerimi določi obliko za poročanje podatkov iz odstavkov 1, 3, 4 in 5 tega člena. Za namene poročanja o izvajanju točk (a) in (b) člena 11(2) države članice uporabijo obliko, določeno v skladu z Izvedbenim sklepom Komisije z dne 18. aprila 2012 o uvedbi vprašalnika za poročila držav članic o izvajanju Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih. Za namene poročanja o odpadni hrani, se pri načrtovanju oblike za poročanje upošteva metodologija, določena v skladu s členom 9(8). Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 39(2) te direktive.“;

(28)

člen 38 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 38

Izmenjava informacij in primerov najboljših praks, razlaga in prilagoditev tehničnemu napredku

1.   Komisija organizira redno izmenjavo informacij in najboljših praks med državami članicami, kadar je primerno tudi z regionalnimi in lokalnimi organi, o praktičnem izvajanju in izvrševanju zahtev iz te direktive, med drugim o:

Komisija rezultate izmenjave informacij in primerov najboljših praks da na voljo javnosti.

2.   Komisija lahko oblikuje smernice za razlago zahtev iz te direktive, vključno glede opredelitev pojmov odpadek, preprečevanje odpadkov, ponovna uporaba, priprava za ponovno uporabo, predelava, recikliranje, odstranjevanje, in glede uporabe pravil za izračun iz člena 11a.

Komisija oblikuje smernice za opredelitev pojmov komunalni odpadki in zasipanje.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 38a spremeni to direktivo s podrobno opredelitvijo uporabe enačbe za sežigalnice iz točke R1 v Prilogi II. Upoštevajo se lahko lokalne podnebne razmere, na primer kako nizke so temperature in kakšna je potreba po ogrevanju, kolikor te razmere vplivajo na količino energije, ki se lahko tehnično uporabi ali pridobi kot električna energija, energija za ogrevanje ali hlajenje ali procesna para. Upoštevajo se lahko tudi lokalne razmere v najbolj oddaljenih regijah, določenih v tretjem odstavku člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije, in na ozemljih iz člena 25 Akta o pristopu iz leta 1985.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 38a za spremembo prilog IV in V v luči znanstvenega in tehničnega napredka.“;

(29)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 38a

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 7(1), 9(8), 11a(10), 27(1) in (4), 38(2) in (3) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 4. julija 2018. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz členov 7(1), 9(8), 11a(10), 27(1) in (4), 38(2) in (3) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (*9).

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 7(1), 9(8), 11a(10), 27(1) in (4), 38(2) in (3), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

(*9)  UL L 123, 12.5.2016, str. 1.“;"

(30)

člen 39 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 39

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (*10).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

(*10)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“;"

(31)

v Prilogi II se postopki R 3, R 4 in R 5 nadomestijo z naslednjim:

(*11)  To zajema pripravo za ponovno uporabo, uplinjanje in pirolizo z uporabo sestavin, kot so kemikalije, in uporabo organskih materialov za zasipanje."

(*12)  To vključuje pripravo za ponovno uporabo."

(*13)  To zajema pripravo za ponovno uporabo, recikliranje anorganskih gradbenih materialov, uporabo anorganskih materialov za zasipanje ter čiščenje tal, katerega rezultat je možnost ponovne rabe tal.“;"

(32)

besedilo iz Priloge k tej direktivi se vstavi kot prilogi IVa in VIb.