3.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 57/1

(1)

Popolna vključitev pristanišč v nepretrgane prometne in logistične verige je potrebna za prispevanje k rasti ter učinkovitejši rabi in delovanju vseevropskega prometnega omrežja in notranjega trga. Za to so potrebne sodobne pristaniške storitve, ki prispevajo k učinkoviti rabi pristanišč, ter ugodno okolje za naložbe v razvoj pristanišč v skladu s sedanjimi in prihodnjimi prometnimi in logističnimi zahtevami.

(2)

Pristanišča prispevajo k dolgoročni konkurenčnosti evropske industrije na svetovnih trgih, obenem pa večajo dodano vrednost in število delovnih mest v vseh obalnih regijah Unije. Za reševanje izzivov, s katerimi se sooča sektor pomorskega prometa, ter za izboljšanje učinkovitosti in trajnosti prometnih in logističnih verig je nujno, da se ukrepi za upravno poenostavitev iz sporočila Komisije z dne 23. maja 2013 z naslovom „Pristanišča: gonilo rasti“ izvajajo skupaj s to uredbo.

(3)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Akt za enotni trg II – skupaj za novo rast“ opozorila, da je privlačnost pomorskega prometa odvisna od razpoložljivosti, učinkovitosti in zanesljivosti pristaniških storitev ter da je treba obravnavati vprašanja v zvezi s preglednostjo javnega financiranja in pristaniških pristojbin ter prizadevanji za upravno poenostavitev v pristaniščih, prav tako pa je treba pregledati omejitve, ki veljajo za izvajanje storitev v pristaniščih.

(4)

Z olajšanjem dostopa do trga pristaniških storitev ter uvajanjem finančne preglednosti in avtonomije pomorskih pristanišč se bosta izboljšali kakovost in učinkovitost storitev, zagotovljenih uporabnikom pristanišč, ter se bo prispevalo k ugodnejšemu okolju za naložbe v pristanišča, kar bo pomagalo zmanjšati stroške za uporabnike prevoza in pripevalo k spodbujanju prevoza po morju na kratkih razdaljah ter boljšega povezovanja pomorskega prometa z železniškim prometom, prometom po celinskih plovnih poteh in cestnim prometom.

(5)

S poenostavitvijo carinskih postopkov se lahko ustvari velika ekonomska prednost za pomorska pristanišča v smislu konkurenčnosti. Za spodbujanje poštene konkurence in zmanjšanje carinskih formalnosti je pomembno, da pristojni organi držav članic sprejmejo ustrezen in učinkovit pristop, ki temelji na tveganju. Pri tem je potrebno, da Komisija preuči potrebo po ustreznih ukrepih za zmanjšanje formalnosti pri poročanju v pomorskih pristaniščih in za preprečevanje nelojalne konkurence.

(6)

Vzpostavitev jasnega okvira s preglednimi, pravičnimi in nediskriminatornimi določbami v zvezi s financiranjem ter zaračunavanjem pristojbin za pristaniško infrastrukturo in storitve je bistvena za zagotovitev popolne skladnosti lastne poslovne strategije pristanišča in njegovih naložbenih načrtov, po potrebi pa tudi splošnega okvira nacionalne politike glede pristanišč, s pravili konkurence. Zlasti preglednost finančnih odnosov omogoča pravičen in učinkovit nadzor državne pomoči, s čimer se preprečuje izkrivljanje trga. V ta namen je bila Komisija v sklepih Sveta z dne 5. junija 2014 pozvana k preučitvi smernic o državni pomoči za pomorska pristanišča, da se zagotovita poštena konkurenca in stabilen pravni okvir za naložbe v pristanišča.

(7)

Velika večina pomorskega prometa Unije poteka prek pomorskih pristanišč vseevropskega prometnega omrežja, ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Da bi se cilj te uredbe dosegel na sorazmeren način, brez nalaganja kakršnega koli nepotrebnega bremena drugim pristaniščem, bi se morala ta uredba uporabljati za pomorska pristanišča vseevropskega prometnega omrežja, od katerih ima vsako pomembno vlogo za evropski prometni sistem, bodisi ker upravlja z več kot 0,1 % skupnega tovora oziroma skupnega števila potnikov v EU ali ker izboljšuje regionalno dostopnost otoških ali obrobnih območij. Vendar pa bi ta uredba morala državam članicam omogočiti, da se odločijo, ali jo bodo uporabljale za pomorska pristanišča celovitega omrežja, ki se nahajajo v najbolj oddaljenih regijah. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da uvedejo odstopanja ter tako preprečijo nesorazmerna upravna bremena za tista pomorska pristanišča celovitega omrežja, katerih letni tovorni promet ne upravičuje polne uporabe te uredbe.

(8)

Pilotažne storitve, ki se izvajajo na odprtem morju, nimajo neposrednega vpliva na učinkovitost pristanišč, saj se ne uporabljajo za neposredno vplutje v pristanišča in izplutje iz njih, ter jih zato ni treba vključiti v to uredbo.

(9)

Ta uredba v ničemer ne bi smela posegati v lastninskopravno ureditev v državah članicah, ki se uporablja za pomorska pristanišča, in bi morala dopuščati različno pristaniško infrastrukturo v državah članicah.

(10)

Ta uredba ne predpisuje posebnega modela za upravljanje pomorskih pristanišč in nikakor ne vpliva na pristojnost držav članic, da skladno s pravom Unije zagotavljajo negospodarske storitve splošnega pomena. Mogoči so različni modeli upravljanja pristanišč, kolikor je zagotovljeno spoštovanje okvira za izvajanje pristaniških storitev in skupnih pravil o finančni preglednosti iz te uredbe.

(11)

V skladu s splošnimi načeli iz Pogodb bi morali imeti izvajalci pristaniških storitev možnost izvajanja storitev v pomorskih pristaniščih, ki jih zajema ta uredba. Omogočiti pa bi bilo treba, da se lahko za izvajanje te možnosti določijo nekateri pogoji.

(12)

Ta uredba ne bi smela omejevati upravnega organa pristanišča ali pristojnega organa pri vzpostavljanju lastnega sistema zaračunavanja pristojbin, vse dokler so pristojbine za uporabo pristaniške infrastrukture, ki jih plačajo upravljavci vodnih plovil ali lastniki tovora, pregledne – zlasti enostavno določljive – in nediskriminatorne ter prispevajo k vzdrževanju in razvoju infrastrukture in storitvenih zmogljivosti ter izvajanju storitev, potrebnih za opravljanje ali lajšanje prevoza znotraj pristaniškega območja in na plovnih poteh, ki omogočajo dostop do teh pristanišč, ki spadajo v pristojnost upravnega organa pristanišča.

(13)

V interesu učinkovitega, varnega in okolju prijaznega upravljanja pristanišč bi bilo treba upravnemu organu pristanišča ali pristojnemu organu omogočiti, da od izvajalcev pristaniških storitev zahteva, da so zmožni dokazati izpolnjevanje minimalnih zahtev za ustrezno opravljanje storitve. Te minimalne zahteve bi morale biti omejene na jasno določen sklop pogojev, da se zagotovi njihova preglednost, objektivnost, nediskriminatornost, sorazmernost in relevantnost za izvajanje pristaniških storitev. V skladu s splošnimi cilji te uredbe bi minimalne zahteve morale prispevati k visoki kakovosti pristaniških storitev in ne bi smele povzročati ovir na trgu.

(14)

Pomembno je, da so vsi izvajalci pristaniških storitev na zahtevo upravnega organa pristanišča zmožni dokazati, da so sposobni oskrbeti minimalno število plovil, tako da zagotovijo potrebno osebje in opremo. Uporabljati bi morali ustrezne določbe in pravila, vključno z veljavnim delovnim pravom in ustreznimi kolektivnimi pogodbami ter zahtevami zadevnega pristanišča glede kakovosti.

(15)

Pri odločitvi, ali izvajalec pristaniške storitve izpolnjuje zahteve o dobrem ugledu, bi moral pristojni organ ali upravni organ pristanišča preučiti, ali obstajajo tehtni razlogi za dvom o zanesljivosti izvajalca pristaniških storitev, kot so obsodbe ali kazni za huda kazniva dejanja ali resne kršitve veljavnega prava Unije in nacionalnega prava.

(16)

Države članice bi morale imeti možnost, da za opravljanje pristaniških storitev v zadevnem pristanišču zahtevajo izpolnjevanje obveznosti s področja socialnega in delovnega prava.

(17)

Države članice bi morale obvestiti Komisijo pred sprejetjem vsakršne odločitve o uvedbi zahteve glede zastave za plovila, ki se večinoma uporabljajo pri izvajanju vleke in priveza. Takšna odločitev bi morala biti nediskriminatorna, temeljiti na preglednih in objektivnih merilih ter ne bi smela povzročiti nesorazmernih ovir na trgu.

(18)

Kadar se zahteva izpolnjevanje minimalnih zahtev, bi moral biti postopek za podelitev pravice izvajanja pristaniških storitev pregleden, objektiven, nediskriminatoren in sorazmeren ter bi moral izvajalcem pristaniških storitev omogočati, da začnejo svoje pristaniške storitve izvajati pravočasno.

(19)

Ker pristanišča obsegajo omejena geografska območja, lahko v nekaterih primerih za število izvajalcev pristaniških storitev veljajo omejitve, ki so povezane s pomanjkanjem zemljišč ali priobalnega prostora, značilnostmi pristaniške infrastrukture ali naravo pristaniškega prometa ali s potrebo po zagotavljanju varnih, zaščitenih ali okoljsko trajnostnih pristaniških dejavnosti.

(20)

Vsakršno omejevanje števila izvajalcev pristaniških storitev bi bilo treba jasno in objektivno utemeljiti ter ne bi smelo povzročiti nesorazmernih ovir na trgu.

(21)

Upravni organ pristanišča ali pristojni organ bi moral objaviti, da namerava izvesti izbirni postopek za izvajanje pristaniške storitve, in sicer tudi na spletu in po potrebi v Uradnem listu Evropske unije. Takšna objava bi morala vsebovati informacije o izbirnem postopku, rok za oddajo prijav, ustrezna merila za izbor in informacije o tem, kje so na voljo ustrezni dokumenti, potrebni za pripravo prijave.

(22)

Da se zagotovita preglednost in enako obravnavanje, bi bilo treba spremembe določb pogodbe v času njene veljavnosti obravnavati kot sklenitev nove pogodbe, če je zaradi teh sprememb vsebina pogodbe bistveno drugačna od prvotne pogodbe, s čimer obe strani izkažeta namero za ponovno izpogajanje bistvenih pogojev pogodbe.

(23)

Ta uredba ne bi smela posegati v pravico držav članic, da v zvezi s pristaniškimi storitvami uvedejo obveznosti javne službe.

(24)

V Uniji je veliko različnih pomorskih pristanišč z različnimi modeli organizacije pristaniških storitev. Neustrezno bi bilo torej predpisati enotni model. Upravni organ pristanišča ali pristojni organ bi moral imeti možnost, da omeji število izvajalcev določene pristaniške storitve, kadar je to upravičeno iz enega ali več razlogov.

(25)

V členu 34 Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) je določeno, da se navedena direktiva ne uporablja za javna naročila, katerih namen je omogočiti opravljanje nekaterih vrst dejavnosti, če država članica ali naročniki lahko izkažejo, da je v državi članici, v kateri se dejavnost opravlja, ta neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen. Postopek za ugotavljanje, ali gre za tak primer, bi moral biti postopek iz člena 35 Direktive 2014/25/EU. Če se s tem postopkom torej izkaže, da je pristaniški sektor ali podsektor, skupaj s svojimi pristaniškimi storitvami, neposredno izpostavljen taki konkurenci, je primerno, da zanj ne bi veljala pravila o omejevanju dostopa do trga iz te uredbe.

(26)

Razen kadar se uporablja odstopanje zaradi konkurenčnega trga, bi moral upravni organ pristanišča ali pristojni organ namero glede omejitve števila izvajalcev pristaniških storitev vnaprej objaviti in jo v celoti utemeljiti, da zainteresiranim stranem zagotovi možnost predložitve pripomb.

(27)

Če upravni organ pristanišča ali pristojni organ izvaja pristaniške storitve sam ali prek pravno ločenega subjekta, ki ga neposredno ali posredno nadzira, bi bilo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi preprečili nasprotje interesov ter zagotovili pravičen in pregleden dostop do trga pristaniških storitev, kadar je število izvajalcev pristaniških storitev omejeno. Eden od takšnih ukrepov bi bil med drugim lahko, da se sprejetje odločitve o omejitvi števila izvajalcev pristaniških storitev poveri ustreznemu nacionalnemu organu, ki je neodvisen od upravnega organa pristanišča ali pristojnega organa.

(28)

Možnost, ki jo imajo države članice še naprej, in sicer da določijo minimalne zahteve in omejijo število izvajalcev pristaniških storitev, državam članicam ne bi smela onemogočati zagotavljanja neomejene svobode izvajanja storitev v njihovih pristaniščih.

(29)

Postopek za izbiro izvajalcev pristaniških storitev in njegov rezultat bi bilo treba objaviti, moral pa bi biti nediskriminatoren, pregleden in odprt za vse zainteresirane strani.

(30)

Uvedba obveznosti javne službe, katere posledica je omejitev števila izvajalcev pristaniških storitev, bi morala biti upravičena le iz razlogov javnega interesa, da se zagotovi dostopnost pristaniške storitve vsem uporabnikom, razpoložljivost pristaniške storitve skozi vse leto, cenovna dostopnost pristaniške storitve za določeno kategorijo uporabnikov, varnost, zaščita ali okoljska trajnost pristaniških dejavnosti in teritorialna kohezija.

(31)

Medtem ko obveznosti javne službe določijo in uvedejo nacionalni organi, pa splošna obveznost, določena v pravu Unije ali nacionalnem pravu, v skladu s katero mora pristanišče brez diskriminacije ali oviranja sprejeti vsako plovilo, ki je fizično sposobno vplutja in priveza, ne bi smela pomeniti obveznosti javne službe za namene te uredbe.

(32)

Ta uredba ne bi smela preprečevati, da pristojni organi dodelijo nadomestilo za delovanje v okviru izpolnjevanja obveznosti javne službe, če je to nadomestilo skladno z veljavnimi pravili o državni pomoči. Kadar se obveznosti javne službe štejejo za storitve splošnega gospodarskega pomena, je treba zagotoviti skladnost s Sklepom Komisije 2012/21/EU (6) in Uredbo Komisije (EU) št. 360/2012 (7) ter upoštevanje sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve“.

(33)

Kadar je izvajalcev pristaniških storitev več, upravni organ pristanišča ali pristojni organ med njimi ne bi smel diskriminirati, zlasti ne v korist podjetja ali organa, v katerem je udeležen.

(34)

Upravni organ pristanišča ali pristojni organ bi moral imeti možnost, da se odloči, ali bo izvajal pristaniške storitve sam ali bo njihovo izvajanje poveril neposredno notranjemu upravljavcu. Kadar je število izvajalcev pristaniških storitev omejeno, bi bilo treba izvajanje pristaniških storitev s strani notranjih upravljavcev omejiti le na pristanišče ali pristanišča, za katera so bili navedeni notranji upravljavci imenovani, razen kadar se uporablja odstopanje zaradi konkurenčnega trga.

(35)

Države članice bi morale biti še naprej pristojne za zagotavljanje ustrezne ravni socialne zaščite za osebje podjetij, ki izvajajo pristaniške storitve. Ta uredba ne bi smela vplivati na uporabo socialno- in delovnopravnih predpisov držav članic. Primerno je pojasniti, da bi moral upravni organ pristanišča ali pristojni organ v primerih, v katerih se Direktiva Sveta 2001/23/ES (8) ne uporablja in sklenitev pogodbe o pristaniških storitvah zahteva zamenjavo izvajalca pristaniških storitev, kljub temu imeti možnost zahtevati, da se pravice in obveznosti dotedanjega izvajalca pristaniških storitev, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja in veljajo na dan te zamenjave, prenesejo na novoimenovanega izvajalca pristaniških storitev.

(36)

Kadar je zaradi ukrepov iz te uredbe potrebna obdelava osebnih podatkov, bi se morala slednja izvajati v skladu z veljavnim pravom Unije in zlasti z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(37)

V kompleksnem in konkurenčnem sektorju, kot so pristaniške storitve, je začetno in redno usposabljanje osebja bistveno za zagotavljanje kakovosti storitev ter zaščito zdravja in varnosti pristaniških delavcev. Države članice bi zato morale zagotoviti, da izvajalci pristaniških storitev svojim zaposlenim nudijo ustrezno usposabljanje.

(38)

V številnih pristaniščih je dostop do trga za izvajalce storitev pretovarjanja in prevozov potnikov podeljen preko javnih naročil. Sodišče Evropske unije je potrdilo, da pristojne organe pri sklepanju pogodb o izvedbi takih javnih naročil zavezujeta načelo preglednosti in nediskriminacije. Glede na to, da se poglavje II te uredbe ne bi smelo uporabljati za izvajanje storitev pretovarjanja in prevoza potnikov, bi morale imeti države članice še naprej možnost, da se same odločijo bodisi za uporabo pravil iz poglavja II za obe storitvi bodisi za ohranitev obstoječega nacionalnega prava o dostopu do trga v zvezi s storitvami pretovarjanja in potniškimi storitvami, ob upoštevanju glavnih načel iz sodne prakse Sodišča.

(39)

V skladu z resolucijo A.960 Mednarodne pomorske organizacije so za vsako območje pilotaže potrebne visoko specializirane izkušnje in lokalno znanje pilota. Pilotaža je na splošno obvezna in jo pogosto organizirajo ali zagotovijo države članice same. Poleg tega je v skladu z Direktivo 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10) pilotom naloženo, da pristojnim organom poročajo o očitnih nepravilnostih, ki lahko škodujejo varni plovbi vodnega plovila ali pomenijo grožnjo za morsko okolje. Kadar varnostne razmere dopuščajo, je poleg tega pomembno, da vse države članice spodbujajo uporabo potrdil o izvzetju od obveznosti pilotaže ali enakovrednih mehanizmov, da se tako izboljša učinkovitost pristanišč, zlasti pa spodbudi prevoz po morju na kratkih razdaljah. Da se preprečijo morebitna nasprotja interesov med takimi funkcijami zastopanja javnega interesa in komercialnimi vidiki, se poglavje II te uredbe ne bi smelo uporabljati za pilotažo. Vendar bi morale imeti države članice še naprej možnost, da se same odločijo, ali bodo poglavje II uporabljale za pilotažo. Če se za to odločijo, bi morala biti Komisija o tem obveščena, da se zagotovi razširjanje ustreznih informacij.

(40)

Brez poseganja v pravila Unije o konkurenci ta uredba ne bi smela posegati v pravico držav članic, da, kadar je primerno, regulirajo pristojbine, da bi preprečile zaračunavanje previsokih pristojbin za pristaniške storitve v primerih, ko položaj na trgu pristaniških storitev ne omogoča učinkovite konkurence.

(41)

Finančni odnosi med pomorskimi pristanišči, ki prejemajo javna sredstva, in izvajalci pristaniških storitev na eni ter javnimi organi na drugi strani bi morali biti pregledni, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in se prepreči izkrivljanje trga. V tem smislu bi morala ta uredba načela preglednosti finančnih odnosov, določena v Direktivi Komisije 2006/111/ES (11), brez poseganja v področje uporabe navedene direktive razširiti na druge kategorije naslovnikov.

(42)

V to uredbo je treba vključiti pravila o preglednosti finančnih odnosov, da se prepreči nelojalna konkurenca med pristanišči v Uniji, predvsem zato, ker so pristanišča v vseevropskem prometnem omrežju upravičena, da zaprosijo za financiranje s sredstvi Unije v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope, vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(43)

Da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji ter preglednost pri dodeljevanju in porabi javnih sredstev in da se prepreči izkrivljanje trga, je od upravnega organa pristanišča, ki prejema javna sredstva, kadar deluje tudi kot izvajalec storitev, treba zahtevati obvezno ločeno vodenje računov za javno financirane dejavnosti, ki jih opravlja kot upravni organ pristanišča, od računov za dejavnosti, ki jih opravlja na konkurenčni podlagi. V vsakem primeru bi bilo treba zagotoviti skladnost s pravili o državni pomoči.

(44)

Kadar pristanišče ali drug subjekt opravlja poglabljanje na pristaniškem območju, bi bilo zaradi zagotavljanja preglednosti treba račune za poglabljanje voditi ločeno od tistih za druge dejavnosti.

(45)

Brez poseganja v pravo Unije in pristojnosti Komisije je pomembno, da Komisija ob posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi pravočasno opredeli, katere javne naložbe v pristaniško infrastrukturo spadajo v področje uporabe Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 (13) (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) in katera infrastruktura je izvzeta iz državne pomoči, pri čemer je treba upoštevati negospodarsko naravo nekatere infrastrukture, vključno z infrastrukturo za dostop in obrambo, pod pogojem, da je vsem potencialnim uporabnikom dostopna pod enakopravnimi in nediskriminatornimi pogoji.

(46)

Pristojbine za pristaniške storitve, ki jih zaračunajo izvajalci za izvajanje pristaniških storitev v okviru obveznosti javne službe, in pristojbine za pilotažne storitve, ki niso izpostavljene učinkoviti konkurenci, so lahko v primeru obstoja monopolne moči podvržene večji nevarnosti zlorabe cen. Za navedene storitve bi bilo treba uvesti mehanizme, s katerimi se zagotovi, da se pristojbine določijo na pregleden, objektiven in nediskriminatoren način ter da so sorazmerne s stroškom opravljene storitve.

(47)

Zaradi učinkovitosti bi bilo treba pristojbine za infrastrukturo vsakega posameznega pristanišča določiti na pregleden način v skladu z njegovo lastno poslovno strategijo in naložbenimi načrti ter, kadar je ustrezno, s splošnimi zahtevami, določenimi v okviru splošne pristaniške politike zadevne države članice.

(48)

Ta uredba ne bi smela posegati v pravice, kadar je primerno, pristanišč in njihovih strank, da se dogovorijo o poslovno zaupnih popustih. Namen te uredbe ni zahtevati razkritje morebitnih tovrstnih popustov javnosti ali tretjim stranem. Vendar bi moral upravni organ pristanišča ali pristojni organ pred morebitnim cenovnim razlikovanjem vsaj objaviti standardne pristojbine.

(49)

Za pristaniško infrastrukturo bi bilo treba dovoliti različne pristojbine, da se spodbuja prevoz po morju na kratkih razdaljah in se privabljajo vodna plovila, katerih prevoze, predvsem prevoze na morju ali kopnem, odlikuje okoljska uspešnost, energetska učinkovitost ali učinkovitost glede ogljikovega dioksida, višja od povprečja. To bi moralo pripomoči k doseganju ciljev okoljskih in podnebnih politik ter trajnostnemu razvoju pristanišča in njegove okolice, predvsem s prispevanjem k zmanjšanju okoljskega odtisa vodnih plovil, ki pristajajo in ostajajo v pristanišču.

(50)

Odvisno od ekonomske strategije pristanišča, njegove politike prostorskega načrtovanja ali njegovih poslovnih praks in, kadar je ustrezno, splošne pristaniške politike zadevne države članice se zaradi različnih pristojbin za pristaniško infrastrukturo lahko višina pristojbine za nekatere kategorije uporabnikov določi na ničto vrednost. Takšne kategorije uporabnikov bi lahko med drugim vključevale sanitetne ladje, plovila na znanstvenih, kulturnih ali humanitarnih misijah, vlačilce in plavajoče vzdrževalne naprave v pristanišču.

(51)

Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami in ob upoštevanju mednarodno dogovorjenih standardov oblikovati smernice glede skupnih meril za razvrstitev plovil z namenom prostovoljnega zaračunavanja okoljskih pristojbin.

(52)

Zagotoviti je treba posvetovanja z uporabniki pristanišča in drugimi deležniki o bistvenih vprašanjih, povezanih z uspešnim razvojem pristanišča, njegovo politiko zaračunavanja pristojbin, njegovo učinkovitostjo ter njegovo sposobnostjo privabljanja in ustvarjanja gospodarskih dejavnosti. Takšna bistvena vprašanja vključujejo usklajevanje pristaniških storitev na območju pristanišča, učinkovitost povezav z zaledjem in učinkovitost upravnih postopkov v pristaniščih, pa tudi okoljska vprašanja. Takšna posvetovanja ne bi smela posegati v druge specifične pristojnosti, povezane z navedenimi vprašanji, kot tudi ne v možnost držav članic, da takšna posvetovanja opravijo na nacionalni ravni. Upravni organ pristanišča bi se moral zlasti posvetovati z uporabniki pristanišča in drugimi zadevnimi deležniki o razvojnih načrtih pristanišča.

(53)

Da se zagotovi pravilna in učinkovita uporaba te uredbe, bi morale države članice poskrbeti za vzpostavitev učinkovitega postopka za obravnavo pritožb.

(54)

Organi držav članic bi morali pri obravnavi pritožb v sporih, ki zadevajo stranke s sedežem v različnih državah članicah, sodelovati in si izmenjavati splošne informacije o obravnavi pritožb ter tako olajšati enotno uporabo te uredbe.

(55)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotavljanja okvira za izvajanje pristaniških storitev kot tudi ustreznega okvira za privabljanje potrebnih naložb v vseh pomorskih pristaniščih vseevropskega prometnega omrežja, države članice zaradi evropske razsežnosti ali mednarodne in čezmejne narave pristaniških in z njimi povezanih pomorskih poslov ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi potrebe po enakih evropskih konkurenčnih pogojih lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(56)

Odbor EU za sektorski socialni dialog v sektorju pristanišč nudi socialnim partnerjem okvir, na podlagi katerega lahko oblikujejo skupni pristop k socialnim izzivom v zvezi z odnosi med delodajalci in delojemalci v pristaniščih, vključno z delovnimi pogoji, zdravstvenimi in varnostnimi vprašanji, zahtevami glede usposabljanja ter poklicnimi kvalifikacijami. Ta okvir bi zlasti moral biti razvit ob upoštevanju tržnega in tehnološkega razvoja ter bi moral povečati privlačnost sektorja za mlade delavce in za delavke, pri čemer bi moral upoštevati, kako pomembno je ohranjati konkurenčnost evropskih pomorskih pristanišč in spodbujati dobre delovne pogoje. Ob doslednem spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev ter ob upoštevanju tehnološkega napredka in novosti na področju logistike prometa je Odbor EU za sektorski socialni dialog v sektorju pristanišč povabljen, da pripravi smernice za oblikovanje zahtev glede usposabljanja, da se preprečijo nesreče na delovnem mestu ter se zagotovi najvišja raven zdravja in varnosti za pristaniške delavce. Socialni partnerji bi morali poleg tega preučiti različne modele za organizacijo dela v pomorskih pristaniščih, ki zagotavljajo kakovostna delovna mesta in varne delovne pogoje ter izravnavajo nihanja pri povpraševanju po pristaniškem delu. Pomembno je, da Komisija podpira in olajšuje delo Odbora EU za sektorski socialni dialog v sektorju pristanišč.

(57)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah –

(a)

okvir za izvajanje pristaniških storitev;

(b)

skupna pravila o finančni preglednosti ter pristojbinah za pristaniške storitve in pristaniško infrastrukturo.

(a)

oskrbovanje z gorivom;

(b)

ravnanje s tovorom;

(c)

privez;

(d)

potniške storitve;

(e)

zbiranje ladijskih odpadkov in ostankov tovora;

(f)

pilotaža in

(g)

vleka.

1.

„oskrbovanje z gorivom“ pomeni oskrbo s trdnim, tekočim ali plinastim gorivom ali katerim koli drugim energetskim virom, ki se uporablja za pogon vodnega plovila ter za oskrbo s splošno in posebno energijo na vodnem plovilu med privezom;

2.

„ravnanje s tovorom“ pomeni organiziranje tovora in ravnanje z njim med vodnim plovilom, ki ga prevaža, in obalo, bodisi za namene uvoza, izvoza ali tranzita tovora, vključno z obdelavo, privezovanjem, odvezovanjem, nalaganjem, prevažanjem in začasnim skladiščenjem tovora na ustreznem terminalu za ravnanje s tovorom in v neposredni povezavi s prevažanjem tovora, vendar – razen če države članice ne določijo drugače – izključuje skladiščenje, odstranjevanje, prepakiranje ali katere koli druge storitve z dodano vrednostjo, povezane s tovorom;

3.

„pristojni organ“ pomeni vsak javni ali zasebni organ, ki lahko v imenu lokalne, regionalne ali nacionalne ravni na podlagi nacionalnega prava ali nacionalnih instrumentov izvaja dejavnosti, ki so povezane z organiziranjem in upravljanjem pristaniških dejavnosti, in sicer skupaj z upravnim organom pristanišča ali namesto njega;

4.

„poglabljanje“ pomeni odstranjevanje peska, usedlin ali drugih snovi z dna plovnih poti za dostop do pristanišča ali znotraj pristaniškega območja, ki je v pristojnosti upravnega organa pristanišča, vključno z umikom odstranjenega materiala, da se vodnim plovilom omogoči dostop do pristanišča; zajema začetno odstranjevanje (osnovno poglabljanje) ter vzdrževalno poglabljanje, opravljeno za ohranitev dostopnosti vodne poti, pri čemer pa ni pristaniška storitev, ponujena uporabniku;

5.

„upravni organ pristanišča“ pomeni vsak javni ali zasebni organ, katerega cilj na podlagi nacionalnega prava ali nacionalnih instrumentov je – ali ki je na tej podlagi pooblaščen za to –, da na lokalni ravni, bodisi v povezavi z drugimi dejavnostmi ali ne, upravlja in vodi pristaniško infrastrukturo ter opravlja eno ali več od naslednjih nalog v zadevnem pristanišču: usklajevanje pristaniškega prometa, upravljanje pristaniškega prometa, usklajevanje dejavnosti upravljavcev, prisotnih v zadevnem pristanišču, in nadzor dejavnosti upravljavcev, prisotnih v zadevnem pristanišču;

6.

„privez“ pomeni storitve privezovanja in odvezovanja, vključno s prestavljanjem vzdolž priveza, ki so potrebne za varno delovanje vodnega plovila v pristanišču ali na plovni poti za dostop do pristanišča;

7.

„potniške storitve“ pomeni organiziranje in obravnavanje potnikov, njihove prtljage in njihovih vozil med vodnim plovilom, ki jih prevaža, in obalo, vključuje pa tudi obdelavo osebnih podatkov in prevažanje potnikov znotraj ustreznega potniškega terminala;

8.

„pilotaža“ pomeni storitev vodenja vodnega plovila, ki jo opravlja pilot ali pilotažna postaja, da se zagotovi varen vstop vodnega plovila v pristanišče po plovni poti za dostop do pristanišča ali za izhod iz njega ali pa varna plovba znotraj pristanišča;

9.

„pristojbina za uporabo pristaniške infrastrukture“ pomeni pristojbino, ki se pobira v neposredno ali posredno korist upravnega organa pristanišča ali pristojnega organa, za uporabo infrastrukture, zmogljivosti in storitev, vključno s plovnimi potmi za dostop do zadevnega pristanišča, ter za dostop do obdelave potnikov in tovora, izključuje pa stroške najema zemljišča in pristojbine z enakovrednim učinkom;

10.

„zbiranje ladijskih odpadkov in ostankov tovora“ pomeni sprejem ladijskih odpadkov in ostankov tovora s strani kakršne koli pritrjene, plavajoče ali premične zmogljivosti, ki lahko sprejme ladijske odpadke ali ostanke tovora, kakor so opredeljeni v Direktivi 2000/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16);

11.

„pristojbina za pristaniške storitve“ pomeni pristojbino, ki se pobira v korist izvajalca pristaniških storitev, plača pa jo uporabnik zadevne storitve;

12.

„pogodba o pristaniških storitvah“ pomeni formalen in pravno zavezujoč sporazum ali akt z enakovrednim pravnim učinkom, ki se sklene med izvajalcem pristaniških storitev in upravnim organom pristanišča ali pristojnim organom ter katerega predmet urejanja je izvajanje ene ali več pristaniških storitev, brez poseganja v način imenovanja izvajalcev pristaniških storitev;

13.

„izvajalec pristaniških storitev“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki za plačilo izvaja ali želi izvajati eno ali več kategorij pristaniških storitev;

14.

„obveznost javne službe“ pomeni zahtevo, ki se opredeli ali določi z namenom, da se zagotovi izvajanje tistih pristaniških storitev ali dejavnosti splošnega interesa, ki jih upravljavec, če bi upošteval svoje poslovne interese, ne bi opravljal ali jih ne bi opravljal v istem obsegu ali pod istimi pogoji;

15.

„prevoz po morju na kratkih razdaljah“ pomeni prevoz tovora in potnikov po morju med pristanišči, ki se geografsko nahajajo v Evropi, ali med temi pristanišči in pristanišči v neevropskih državah, ki z obalno črto na zaprtih morjih mejijo na Evropo;

16.

„pomorsko pristanišče“ pomeni kopni in vodni prostor s takšno infrastrukturo in opremo, ki omogočata zlasti sprejem vodnih plovil, njihovo nakladanje in razkladanje, skladiščenje blaga, sprejem in dostavo tega blaga ter vkrcavanje in izkrcavanje potnikov, posadke in drugih oseb, ter vsako drugo infrastrukturo, ki jo potrebujejo prevozniki znotraj pristaniškega območja;

17.

„vleka“ pomeni pomoč vodnemu plovilu z vlačilcem, da se omogoči varen vstop v pristanišče ali izhod iz njega ali varna plovba znotraj pristanišča, in sicer z zagotavljanjem pomoči pri manevriranju vodnega plovila;

18.

„plovna pot za dostop“ pomeni dostop do pristanišča po vodi z odprtega morja, kot so vhodi v pristanišče, plovne poti, reke, morski kanali in fjordi, pod pogojem, da je takšna vodna pot v pristojnosti upravnega organa pristanišča.

(a)

minimalne zahteve za izvajanje pristaniških storitev;

(b)

omejitve števila izvajalcev;

(c)

obveznosti javne službe;

(d)

omejitve v zvezi z notranjimi upravljavci.

(a)

strokovne kvalifikacije izvajalca pristaniških storitev, njegovega osebja ali fizičnih oseb, ki dejansko in stalno upravljajo dejavnosti izvajalca pristaniških storitev;

(b)

finančno zmogljivost izvajalca pristaniških storitev;

(c)

opremo, ki je potrebna za izvajanje ustrezne pristaniške storitve v običajnih in varnih pogojih, ter zmogljivosti za vzdrževanje te opreme na zahtevani ravni;

(d)

razpoložljivost ustrezne pristaniške storitve za vse uporabnike, na vseh privezih in brez prekinitev, podnevi in ponoči, skozi vse leto;

(e)

izpolnjevanje zahtev glede pomorske varnosti ali varnosti in zaščite pristanišča ali dostopa do pristanišča, njegovih naprav, opreme ter delavcev in drugih oseb;

(f)

izpolnjevanje lokalnih in nacionalnih okoljskih zahtev, okoljskih zahtev Unije in mednarodnih okoljskih zahtev;

(g)

izpolnjevanje obveznosti na področju socialnega in delovnega prava, ki se uporablja v državi članici zadevnega pristanišča, vključno s pogoji iz veljavnih kolektivnih pogodb, zahtevami glede števila članov posadke ter zahtevami glede števila delovnih ur in ur počitka za pomorščake, ter upoštevanje veljavnih pravil o delovnih inšpekcijah;

(h)

dober ugled izvajalca pristaniških storitev, kakor je opredeljen v skladu z veljavnim nacionalnim pravom o dobrem ugledu, ob upoštevanju vseh tehtnih razlogov za dvom o zanesljivosti izvajalca pristaniških storitev.

(a)

pregledne, objektivne, nediskriminatorne, sorazmerne ter morajo ustrezati kategoriji in naravi zadevne pristaniške storitve;

(b)

izpolnjene do izteka pravice izvajanja pristaniške storitve.

(a)

pomanjkanje ali rezervirana raba zemljišča ali priobalnega prostora, če je omejitev v skladu z odločitvami ali načrti, ki jih odobrijo upravni organ pristanišča in po potrebi kateri koli drugi pristojni javni organi v skladu z nacionalnim pravom;

(b)

neobstoj takšne omejitve ovira opravljanje obveznosti javne službe iz člena 7, tudi kadar to dejstvo povzroča prekomerno visoke stroške, povezane z opravljanjem takšnih obveznosti, za upravni organ pristanišča, pristojni organ ali uporabnike pristanišča;

(c)

neobstoj takšne omejitve ovira potrebo po zagotavljanju varnih, zaščitenih ali okoljsko trajnostnih pristaniških dejavnosti;

(d)

značilnosti pristaniške infrastrukture ali narava pristaniškega prometa ne omogoča delovanja več izvajalcev pristaniških storitev v pristanišču;

(e)

kadar se v skladu s členom 35 Direktive 2014/25/EU ugotovi, da pristaniški sektor ali podsektor, skupaj z njegovimi pristaniškimi storitvami, v državi članici opravlja dejavnost, ki je neposredno izpostavljena konkurenci v skladu s členom 34 navedene direktive. V takšnih primerih se odstavka 2 in 3 tega člena ne uporabljata.

(a)

razpoložljivost pristaniške storitve za vse uporabnike pristanišča, na vseh privezih, brez prekinitev, podnevi in ponoči, skozi vse leto;

(b)

razpoložljivost storitve za vse uporabnike pod enakimi pogoji;

(c)

cenovna dostopnost storitve za nekatere kategorije uporabnikov;

(d)

varnost, zaščita ali okoljska trajnost pristaniških dejavnosti;

(e)

zagotavljanje ustreznih storitev prevoza za javnost in

(f)

teritorialna kohezija.

(a)

javna sredstva, ki jih javni organi dajo neposredno na voljo upravnim organom zadevnega pristanišča;

(b)

javna sredstva, ki jih javni organi dajo na voljo prek posrednika javnih podjetij ali javnih finančnih institucij, in

(c)

uporaba, za katero so bila ta javna sredstva dodeljena.

(a)

vsi stroški in prihodki pravilno dodeljeni ali razporejeni na podlagi dosledno uporabljenih in objektivno upravičenih načel stroškovnega računovodstva in

(b)

jasno določena načela stroškovnega računovodstva, po katerih se vodijo ločeni računi.

(a)

usklajevanja pristaniških storitev na pristaniškem območju;

(b)

ukrepov za izboljšanje povezav z zaledjem, vključno z ukrepi za razvoj in izboljšanje učinkovitosti železniškega prometa in prometa po celinskih plovnih poteh;

(c)

učinkovitosti upravnih postopkov v pristanišču in ukrepov za njihovo poenostavitev;

(d)

okoljskih zadev;

(e)

prostorskega načrtovanja in

(f)

ukrepov za zagotavljanje varnosti na pristaniškem območju, po potrebi tudi za varovanje zdravja in zagotavljanje varnosti pristaniških delavcev.