7.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 259/28

(1)

Javno naročanje je instrument za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti. Ta instrument bi lahko imel pomemben gospodarski vpliv (1) pri prispevanju k agendi Komisije za rast, delovna mesta in čezmejno trgovino. Uspešno, učinkovito in konkurenčno javno naročanje je izhodišče za dobro delujoč enotni trg ter tudi pomemben kanal za evropske naložbe (2).

(2)

Direktive o javnem naročanju, sprejete leta 2014 (3), zagotavljajo sveženj ukrepov, ki državam članicam omogoča, da učinkoviteje in bolj strateško uporabijo javno naročanje. Javno naročanje se sooča z novimi izzivi, saj se v zvezi z njim vse bolj pričakuje, da: se bodo javna sredstva porabila čim bolj smotrno v razmerah, ko so proračuni vse bolj omejeni; se bodo izkoristile priložnosti, ki jih prinašajo digitalizacija in razvijajoči se trgi; bo strateško prispevalo k ciljem horizontalne politike in družbenim vrednotam, kot so inovacije, socialna vključenost ter ekonomska in okoljska trajnost; bo povečalo dostopnost in si prizadevalo za zmanjšanje neučinkovitosti, odpadkov, nepravilnosti, goljufij in korupcije ter vzpostavilo odgovorne dobavne verige.

(3)

Potreba po zagotavljanju učinkovite uporabe pravil o javnem naročanju na vseh ravneh je nujna, da bi se v čim večji meri izkoristil ta bistveni vzvod za evropske naložbe, kot je izraženo v naložbenem načrtu za Evropo (4), in vzpostavil močnejši enotni trg, kot je poudaril predsednik Juncker leta 2017 v svojem govoru o stanju v Uniji. Učinkovitost je tudi eno od področij za izboljšanje javnega naročanja, ki so se razkrila v okviru procesa evropskega semestra.

(4)

Zato je treba zagotoviti najučinkovitejšo uporabo javnih sredstev, javni kupci pa morajo biti sposobni naročati v skladu z najvišjimi standardi profesionalizma. Okrepitev in podpiranje profesionalizma med naročniki lahko pripomoreta k povečanju vpliva javnega naročanja v celotnem gospodarstvu (5).

(5)

Cilj profesionalizacije javnega naročanja se razume široko v smislu, da zajema splošno izboljšanje celotnega razpona poklicnih spretnosti in kompetenc, znanja in izkušenj ljudi, ki izvajajo naloge, povezane z javnim naročanjem, ali pri njih sodelujejo (6). Zajema tudi orodja in podporo ter arhitekturo institucionalne politike, ki so potrebni za učinkovito opravljanje dela in doseganje rezultatov (7). Učinkovita politika profesionalizacije bi zato morala temeljiti na splošnem strateškem pristopu s tremi dopolnilnimi cilji:

(6)

To priporočilo (8) spodbuja razvoj in izvajanje politik profesionalizacije v državah članicah z zagotavljanjem referenčnega okvira, ki ga je treba proučiti (9). Želeni rezultat te pobude je državam članicam pomagati pri oblikovanju politike za profesionalizacijo, da bi se povečali opaznost, vpliv, učinek in ugled javnega naročanja pri izpolnjevanju javnih ciljev.

(7)

To priporočilo je naslovljeno na države članice in njihovo javno upravo, zlasti na nacionalni ravni. Vendar bi morale države članice v okviru svojega centraliziranega ali decentraliziranega sistema javnega naročanja naročnike še naprej spodbujati in podpirati pri uvajanju pobud za profesionalizacijo. Države članice bi zato morale na to priporočilo opozoriti organe, pristojne za javno naročanje na vseh ravneh, pa tudi organe, odgovorne za usposabljanje revizorjev in uradnikov, pristojnih za revizijo primerov javnega naročanja –

1.

Države članice bi morale razviti in izvesti dolgoročne strategije za profesionalizacijo na področju javnega naročanja, prilagojene svojim potrebam, virom in upravni strukturi, in sicer samostojno ali v okviru širših politik profesionalizacije javne uprave. Namen je privabiti, razviti in ohraniti znanja in spretnosti, se osredotočiti na uspešnost in strateške rezultate ter čim bolje izkoristiti razpoložljiva orodja in tehnike. Te strategije:

2.

Države članice bi morale tudi spodbujati in podpirati naročnike pri izvajanju nacionalnih strategij za profesionalizacijo z razvojem pobud za profesionalizacijo ter ustrezne institucionalne arhitekture in sodelovanja za bolj usklajeno, učinkovito in strateško javno naročanje, med drugim na podlagi:

3.

Države članice bi morale za uradnike, ki se ukvarjajo z javnim naročanjem, in povezane funkcije, pa tudi sodnike in revizorje ob upoštevanju večdisciplinarne narave projektov javnega naročanja opredeliti in določiti osnovna znanja in spretnosti ter kompetence, za katere bi moral biti usposobljen in jih imeti vsak naročnik, kot so:

4.

Države članice bi morale razviti ustrezne programe usposabljanja – začetnega in vseživljenjskega – na podlagi podatkov in ocene potreb ter okvirov kompetenc, kadar so na voljo, kot so:

5.

Države članice bi morale tudi razviti premišljeno upravljanje človeških virov, načrtovanje poklicne poti in motivacijskih shem posebej za funkcije javnega naročanja ter podpreti njihovo uvajanje pri naročnikih, kar naj bi privabilo in zadržalo kvalificirano osebje na področju javnega naročanja, naročnike pa spodbujalo, da zagotovijo boljšo kakovost in bolj strateški pristop na področju javnega naročanja, kot so:

6.

Države članice bi morale spodbujati in podpirati razvoj in uvajanje dostopnih informacijskih orodij, ki lahko poenostavijo in izboljšajo delovanje sistemov javnega naročanja, kot so:

7.

Države članice bi morale podpreti in spodbujati integriteto na individualni in institucionalni ravni kot sestavni del poklicnega ravnanja z oblikovanjem orodij za zagotavljanje skladnosti in preglednosti ter smernic za preprečevanje nepravilnosti, kot so:

8.

Države članice bi morale zagotoviti smernice, ki so po eni strani namenjene zagotavljanju pravne varnosti glede prava EU in nacionalnega prava ali zahtev, ki izvirajo iz mednarodnih obveznosti EU, po drugi strani pa olajšanju in spodbujanju strateškega razmišljanja, poslovne presoje in pametnega/ozaveščenega odločanja, kot so:

9.

Države članice bi morale spodbujati izmenjavo dobre prakse in naročnikom zagotoviti podporo, da bi se zagotovili strokovni postopki javnega naročanja, sodelovanje in prenos strokovnega znanja, kot so:

10.

Priporoča se, da države članice Komisijo obvestijo o ukrepih, ki so jih sprejele na podlagi tega priporočila, ko bodo poročale v skladu s členom 83 Direktive 2014/24/EU, členom 45 Direktive 2014/23/EU in členom 99 Direktive 2014/25/EU.