22.4.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 107/1

(1)

Prosto gibanje delavcev je temeljna svoboščina državljanov Unije in eden od stebrov notranjega trga, kot je zapisano v členu 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Njegovo izvrševanje je podrobneje opredeljeno v pravu Unije, ki želi zagotoviti dosledno uresničevanje vseh pravic, ki jih imajo državljani Unije in njihovi družinski člani.

(2)

Prosto gibanje delavcev, eden od ključnih elementov pri oblikovanju bolj povezanega trga dela Unije, tudi v čezmejnih regijah, omogoča večjo mobilnost delavcev in s tem prispeva k večji raznolikosti ter socialni vključenosti in integraciji posameznikov, izključenih s trga dela, v vsej Uniji. Prav tako prispeva k temu, da je mogoče laže najti delavce z ustreznim znanjem in spretnostmi za prosta delovna mesta ter odpraviti ozka grla na trgu dela.

(3)

Z Uredbo (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4) so bili vzpostavljeni mehanizmi za uravnoteženje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih ter izmenjavo informacij, Izvedbeni sklep Komisije 2012/733/EU (5) pa vsebuje določbe o delovanju mreže evropskih služb za zaposlovanje (v nadaljnjem besedilu: mreža EURES), v skladu z navedeno uredbo. Ta regulativni okvir je treba revidirati, da bo odražal nove vzorce mobilnosti, povečane zahteve za mobilnost na pravični podlagi, spremembe v tehnologiji za izmenjavo podatkov o prostih delovnih mestih, uporabo različnih kanalov za zaposlovanje s strani delavcev in delodajalcev ter vedno večjo vlogo drugih posrednikov na trgu dela, ki poleg javnih služb za zaposlovanje (JSZ) zagotavljajo storitve posredovanja zaposlitve.

(4)

Da bi delavcem, ki imajo pravico do dela v drugi državi članici, pomagali učinkovito uveljavljati to pravico, je pomoč v skladu s to uredbo na voljo vsem državljanom Unije, ki imajo pravico do zaposlitve, in njihovim družinskim članom, v skladu s členom 45 PDEU. Države članice bi morale omogočiti enak dostop vsem državljanom tretjih držav, ki so v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom na tem področju upravičeni do enakega obravnavanja kot njihovi državljani. Ta uredba ne posega v pravila o dostopu državljanov tretjih držav do nacionalnih trgov dela, kot je opredeljeno v zadevnem pravu Unije in nacionalnem pravu.

(5)

Zaradi vse večje medsebojne odvisnosti trgov dela je treba okrepiti sodelovanje med službami za zaposlovanje, tudi tistimi v čezmejnih regijah, da bi s prostovoljno mobilnostjo delovne sile znotraj Unije na pravični podlagi, v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom in prakso ter na podlagi točke (a) člena 46 PDEU omogočili prosto gibanje vsem delavcem. Zato bi bilo treba vzpostaviti okvir za sodelovanje med Komisijo in državami članicami v zvezi z mobilnostjo delovne sile znotraj Unije. V tem okviru bi bilo treba združiti vsa prosta delovna mesta iz celotne Unije in možnost prijave zanje, vzpostaviti ureditev za izvajanje s tem povezanih storitev v podporo delavcem in delodajalcem ter zagotoviti skupni pristop za izmenjavo vseh potrebnih informacij, ki bi olajšale takšno sodelovanje.

(6)

Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je presodilo, da bi bilo treba pojmu „delavec“ iz člena 45 PDEU dati pomen na ravni Unije in ga opredeliti v skladu z objektivnimi merili, ki delovno razmerje opredeljujejo s sklicevanjem na pravice in dolžnosti zadevnih oseb. Da bi bila oseba obravnavana kot delavec, mora opravljati dejansko in resnično dejavnost, kar ne vključuje dejavnosti, ki so zaradi svojega omejenega obsega zgolj postranske in pomožne. Značilnost delovnega razmerja je, da oseba določen čas za drugo osebo in pod njenim vodstvom opravlja storitve, za katere dobi plačilo (6). Pojem delavca pod določenimi okoliščinami zajema osebe, ki so vključeni v program vajeništva (7) ali ki opravljajo pripravništvo (8).

(7)

Sodišče dosledno zavzema stališče, da je prosto gibanje delavcev eden od temeljev Unije in da je zato treba določbe o tej svoboščini razlagati široko (9). Sodišče meni, da prosto gibanje delavcev iz člena 45 PDEU vključuje tudi nekatere pravice za državljane držav članic, ki se gibljejo znotraj Unije, da bi našli zaposlitev (10). Pojem delavca bi za namene te uredbe zato moral zajemati tudi iskalce zaposlitve, ne glede na to, ali so trenutno v delovnem razmerju.

(8)

Evropski svet je v Paktu za rast in delovna mesta zapisal, da bi bilo treba za spodbujanje mobilnosti delovne sile znotraj Unije razmisliti o možnosti, da se mreža EURES razširi na vajeništva in pripravništva. Vajeništva in pripravništva bi morala biti zajeta s to uredbo, če je z uspešnimi kandidati sklenjeno delovno razmerje. Države članice bi morale imeti možnost, da nekatere kategorije vajeništev in pripravništev izključijo iz uravnoteženja ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih, da bi zagotovile skladnost in delovanje svojih izobraževalnih sistemov ter upoštevale, da je treba ukrepe aktivne politike trga dela oblikovati na podlagi potreb delavcev, ki jih ti ukrepi zadevajo. Pri tem bi bilo treba upoštevati Priporočilo Sveta z dne 10. marca 2014 o okviru za kakovost pripravništev (11), da bi izboljšali njihovo kakovost, zlasti v zvezi z učno vsebino in vsebino usposabljanj ter delovnimi pogoji, in tako olajšali prehod od izobraževanja, brezposelnosti ali neaktivnosti v zaposlitev. V skladu s tem priporočilom bi bilo treba spoštovati pravice in delovne pogoje pripravnikov v skladu z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom.

(9)

Informacije o ponudbah za vajeništvo in pripravništvo, zagotovljene s to uredbo, je mogoče dopolniti s spletnimi orodji in storitvami, ki jih razvije Komisija ali drugi akterji, s čimer bi delodajalcem omogočili, da delavce neposredno seznanijo s priložnostmi za vajeništva in pripravništva v vsej Uniji.

(10)

EURES od svoje vzpostavitve leta 1994 deluje kot mreža za sodelovanje med Komisijo in JSZ, ki s svojo mrežo človeških virov in prek spletnih orodij, ki so na voljo na portalu „Evropski portal za zaposlitveno mobilnost“ (v nadaljnjem besedilu: portal EURES), delavcem in delodajalcem ter vsem državljanom Unije, ki želijo izkoristiti načelo prostega gibanja delavcev, zagotavlja informacije, svetovanje ter storitve posredovanja zaposlitve. V Uniji je treba bolj usklajeno uravnoteževati ponudbo delovnih mest in povpraševanja po njih, izvajati podporne storitve in izmenjavati informacije o mobilnosti delovne sile. Mrežo EURES bi bilo zato treba v sklopu revidiranega regulativnega okvira na novo vzpostaviti in preoblikovati, da bi bila še učinkovitejša. Določiti bi bilo treba vloge in pristojnosti različnih organizacij, ki sodelujejo v mreži EURES.

(11)

Sestava mreže EURES bi morala biti dovolj fleksibilna, da bi jo bilo mogoče prilagoditi spremembam na trgu storitev posredovanja zaposlitve. Zaradi pojava različnih služb za zaposlovanje bi si morala Komisija in države članice družno prizadevati za širitev mreže EURES, da bi postala glavno orodje Unije za zagotavljanje storitev posredovanja zaposlitve v vsej Uniji. Širše članstvo v tej mreži bi prineslo socialne, ekonomske in finančne koristi, hkrati pa bi lahko pripomoglo k porajanju inovativnih oblik učenja in sodelovanja, tudi glede standardov kakovosti v zvezi s prostimi delovnimi mesti in podpornimi storitvami, na nacionalni, regionalni, lokalni in čezmejni ravni.

(12)

S širitvijo članstva mreže EURES bi spodbujali partnerstva, okrepili komplementarnost in povečali kakovost ter s tem izboljšali učinkovitost pri zagotavljanju storitev, hkrati pa bi se povečal tržni delež mreže EURES, če bi novi udeleženci objavljali informacije o prostih delovnih mestih, prijavah za zaposlitev in življenjepisih ter delavcem in delodajalcem nudili podporne storitve.

(13)

Moralo bi biti mogoče, da se v mrežo EURES včlanijo vse organizacije, tudi javne in zasebne službe za zaposlovanje ali službe za zaposlovanje iz tretjega sektorja, ki bi se zavezale izpolnjevanju vseh meril in opravljanju vseh nalog, določenih v tej uredbi, da lahko postanejo članice EURES.

(14)

Nekatere organizacije ne bi mogle izvajati vseh nalog, katerih izvajanje se s to uredbo zahteva od članov mreže EURES, vendar bi lahko pomembno prispevale k mreži EURES. Zato bi jim bilo ustrezno omogočiti, da izjemoma postanejo partnerice mreže EURES. Takšno izjemo bi bilo treba odobriti le, kadar je upravičena na podlagi majhnosti prosilke, njenih omejenih finančnih virov oziroma ker prosilka običajno ne opravlja vseh zahtevanih nalog ali ker je neprofitna organizacija.

(15)

Transnacionalno in čezmejno sodelovanje ter podporo vsem članom in partnerjem mreže EURES, ki delujejo v državah članicah, bi olajšala struktura na ravni Unije (v nadaljnjem besedilu: Evropski urad za usklajevanje). Evropski urad za usklajevanje bi moral zagotavljati skupne informacije, orodja in usmeritve, ter dejavnosti usposabljanja, ki bi jih pripravili skupaj z državami članicami, nudila pa bi tudi pomoč uporabnikom. Usposabljanje in pomoč uporabnikom bi morala biti predvsem v pomoč strokovnemu osebju v organizacijah, vključenih v mrežo EURES, ki je zadolženo za povezovanje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih ter posredovanje zaposlitev, hkrati pa nudi informacije, usmeritve in pomoč delavcem, delodajalcem in organizacijam, ki jih zanimajo vprašanja transnacionalne in čezmejne mobilnosti, ter je v ta namen v neposrednem stiku z navedenimi ciljnimi skupinami. Evropski urad za usklajevanje bi moral biti odgovoren tudi za delovanje in razvoj portala EURES in skupne platforme IT. Za usmerjanje njegovega delovanja bi bilo treba v dogovoru z državami članicami pripraviti večletne delovne programe.

(16)

Države članice bi morale ustanoviti nacionalne urade za usklajevanje, ki bi skrbeli za prenos razpoložljivih podatkov na portal EURES in zagotavljali splošno podporo in pomoč vsem članom in partnerjem mreže EURES na njihovem ozemlju, tudi pri tem, kako obravnavati pritožbe in težave v zvezi s prostimi delovnimi mesti, kjer je to ustrezno, v sodelovanju z drugimi ustreznimi javnimi organi, na primer inšpektorati za delo. Države članice bi morale podpirati sodelovanje s tovrstnimi uradi v drugih državah članicah, tudi na čezmejni ravni, in z Evropskim uradom za usklajevanje. Naloga nacionalnih uradov za usklajevanje bi morala biti tudi preverjanje skladnosti s standardi glede vsebinske in tehnične kakovosti podatkov ter varstva podatkov. Da bi olajšali komuniciranje z Evropskim uradom za usklajevanje ter nacionalnim uradom za usklajevanje pomagali spodbujati vse člane in partnerje mreže EURES k spoštovanju teh standardov na njihovem ozemlju, bi nacionalni uradi za usklajevanje morali zagotoviti usklajen prenos podatkov na portal EURES prek enotnega usklajenega kanala, pri čemer bi, kjer je to ustrezno, uporabili obstoječe nacionalne platforme IT. Države članice bi morale zagotoviti, da bi imeli njihovi nacionalni uradi za usklajevanje dovolj usposobljenega osebja in drugih virov za opravljanje nalog, določenih v tej uredbi, da bi lahko pravočasno zagotavljali kakovostne storitve.

(17)

Sodelovanje socialnih partnerjev v mreži EURES prispeva zlasti k analizi ovir za mobilnost, pa tudi k spodbujanju prostovoljne mobilnosti delovne sile na pravični podlagi znotraj Unije, tudi na čezmejnih območjih. Predstavnikom socialnih partnerjev na ravni Unije bi bilo zato treba omogočiti, da se udeležijo sestankov skupine za usklajevanje, ustanovljene na podlagi te uredbe, morali pa bi imeti tudi reden dialog z Evropskim uradom za usklajevanje, medtem ko bi morali nacionalni organi za usklajevanje v okviru rednega dialoga s socialnimi partnerji omogočiti sodelovanje nacionalnih organizacij delodajalcev in sindikatov z mrežo EURES v skladu z nacionalnim pravom in prakso. Socialnim partnerjem bi bilo treba dati možnost, da po izpolnitvi ustreznih obveznosti na podlagi te uredbe zaprosijo za status člana ali partnerja mreže EURES.

(18)

Države članice bi morale JSZ zaradi njihovega posebnega statusa imenovati za članice mreže EURES brez sprejemnega postopka. Države članice bi morale zagotoviti, da JSZ izpolnjujejo minimalna skupna merila iz Priloge I (v nadaljnjem besedilu: minimalna skupna merila) ter obveznosti na podlagi te uredbe. Poleg tega imajo države članice možnost, da na svoje JSZ prenesejo splošne naloge ali dejavnosti v zvezi z organizacijo dela na podlagi te uredbe, vključno z razvojem in delovanjem nacionalnih sistemov za sprejem članov in partnerjev mreže EURES. Vse JSZ bi morale imeti zadostne zmogljivosti, tehnično podporo ter finančne in človeške vire, da bi lahko izpolnile obveznosti, ki jih imajo na podlagi te uredbe.

(19)

Države članice bi morale biti v skladu s svojimi pristojnostmi glede organizacije trgov dela odgovorne, da organizacije na svojem ozemlju sprejmejo za članice in partnerice mreže EURES. Za tak sprejem bi bilo treba uporabljati minimalna skupna merila in omejen sklop osnovnih pravil o postopku sprejema, da bi zagotovili preglednost in enake možnosti pri vključevanju v mrežo EURES, ob ohranitvi prožnosti, ki je potrebna zaradi upoštevanja različnih nacionalnih modelov in oblik sodelovanja med JSZ in drugimi akterji na trgu dela v državah članicah. Države članice bi morale imeti možnost, da v primeru, ko organizacija ne izpolnjuje več veljavnih meril ali zahtev, na podlagi katerih je bila sprejeta, tak sprejem prekličejo.

(20)

Z minimalnimi skupnimi merili za pridobitev statusa člana ali partnerja mreže EURES naj bi zagotovili izpolnjevanje minimalnih standardov kakovosti. Prošnje za članstvo ali partnerstvo bi bilo zato treba oceniti najmanj na podlagi minimalnih skupnih meril.

(21)

Eden od ciljev mreže EURES je podpora pravični in prostovoljni mobilnosti delovne sile znotraj Unije, zato bi morala minimalna skupna merila za sprejem organizacij v mrežo EURES vsebovati tudi zahtevo, da se te organizacije zavežejo k doslednemu spoštovanju veljavnih delovnih standardov in pravnih zahtev, tudi načela nediskriminacije. Države članice bi zato morale imeti možnost, da zavrnejo ali prekličejo sprejem organizacij, ki kršijo standarde dela ali pravne zahteve, zlasti tiste glede plačila in delovnih pogojev. V primeru zavrnitve ali preklica sprejema zaradi neizpolnjevanja teh standardov ali zahtev bi moral pristojni nacionalni urad za usklajevanje o tem obvestiti Evropski urad za usklajevanje, ki bi moral nato s tem seznaniti druge nacionalne urade za usklajevanje. Nacionalni uradi za usklajevanje lahko v skladu z nacionalnim pravom in prakso ustrezno ukrepajo v zvezi z organizacijami, ki delujejo na njihovem ozemlju.

(22)

Države članice bi morale spremljati dejavnosti organizacij, sprejetih v mrežo EURES, in tako zagotoviti, da te pravilno uporabljajo določbe te uredbe. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev optimalne skladnosti. Spremljanje bi moralo temeljiti zlasti na podatkih, ki jih te organizacije predložijo nacionalnim uradom za usklajevanje v skladu s to uredbo, vendar bi po potrebi lahko zajemalo tudi ukrepe nadzora in revizije, kot so naključni pregledi. To bi moralo vključevati spremljanje skladnosti z veljavnimi zahtevami glede dostopnosti.

(23)

Ustanoviti bi bilo treba skupino za usklajevanje z usklajevalno vlogo v zvezi z dejavnostmi in delovanjem mreže EURES. Morala bi služiti kot platforma za izmenjavo informacij in najboljših praks, zlasti glede priprave ustreznih informacij in usmeritev za delavce, tudi obmejne, in delodajalce ter njihovem razširjanju v okviru celotne mreže EURES. S to skupino bi se bilo treba posvetovati tudi med pripravo predlog, tehničnih standardov in formatov ter pri opredeljevanju podrobnih enotnih specifikacij za zbiranje in analizo podatkov. Socialni partnerji bi morali imeti možnost, da se udeležijo razprav skupine za usklajevanje, zlasti o strateškem načrtovanju, razvoju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju storitev in dejavnosti iz te uredbe. Da bi vzpostavili sinergije med delom mreže EURES in delom mreže JSZ, ustanovljene s Sklepom št. 573/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12), bi morala skupina za usklajevanje sodelovati z upravnim odborom mreže JSZ. To sodelovanje bi lahko zajemalo izmenjavo najboljših praks in obveščanje upravnega odbora o trenutnih in načrtovanih dejavnostih mreže EURES.

(24)

Storitvena znamka EURES in logotip, ki jo označuje, sta kot blagovna znamka Evropske unije registrirana pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino. Evropski urad za usklajevanje je edini pristojen za izdajanje dovoljenj za uporabo logotipa EURES tretjim osebam v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 (13). Evropski urad za usklajevanje bi moral o tem ustrezno obveščati zadevne organizacije.

(25)

Da bi delavcem in delodajalcem sporočali zanesljive in najnovejše informacije o različnih vidikih mobilnosti delovne sile in socialne zaščite znotraj Unije, bi morala mreža EURES sodelovati z drugimi organi, službami in mrežami Unije, ki spodbujajo mobilnost in obveščajo državljane Unije o njihovih pravicah, določenih v pravu Unije, kot so evropska mreža organov za enakost (Equinet), portal „Tvoja Evropa“, evropski mladinski portal in mreža SOLVIT; organizacije, ki se ukvarjajo s čezmejnim sodelovanjem; organizacije, pristojne za priznavanje strokovnih kvalifikacij, ter organi za spodbujanje, analizo in spremljanje enakega obravnavanja delavcev ter podporo enakemu obravnavanju delavcev, imenovani v skladu z Direktivo 2014/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14). Da bi zagotovili sinergije, bi morala mreža EURES sodelovati tudi z organi, pristojnimi za usklajevanje na področju socialne varnosti.

(26)

Uveljavljanje pravice do prostega gibanja delavcev bi olajšali z uvedbo načinov za podpiranje uravnoteženja ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih, da bi trg dela postal v celoti dostopen tako delavcem kot delodajalcem. Zato bi bilo treba dodatno izpopolniti skupno platformo IT na ravni Unije, ki bi jo upravljala Komisija. Z uresničitvijo te pravice delavci dobijo dostop do zaposlitvenih možnosti v celotni Uniji.

(27)

Za digitalno uporabo bi lahko bile prijave za zaposlitev in življenjepisi prikazani v obliki profilov iskalcev zaposlitve.

(28)

Skupna platforma IT, ki združuje prosta delovna mesta in možnost prijave zanje ter delavcem in delodajalcem omogoča samodejno povezovanje podatkov v skladu z različnimi merili in ravnmi, bi morala olajšati doseganje ravnovesja na trgih dela Unije in s tem prispevati k večji stopnji zaposlenosti v Uniji.

(29)

Da bi spodbujali prosto gibanje delavcev, bi morala biti na portalu EURES objavljena vsa prosta delovna mesta, ki so javno dostopna pri JSZ in drugih članih ali, kjer je to ustrezno, partnerjih mreže EURES. Da pa bi zagotovili, da bi bile na portalu EURES le informacije, ki so pomembne za mobilnost v Uniji, bi bilo treba v določenih okoliščinah državam članicam omogočiti, da delodajalcu dovolijo, da prostega delovnega mesta ne objavi na portalu EURES, in sicer po tem, ko delodajalec objektivno oceni zahteve v zvezi z zadevnim delovnim mestom, na primer glede specifičnih znanj in spretnosti ter kompetenc, potrebnih za ustrezno opravljanje delovnih nalog, na podlagi česar zgolj ob sklicevanju na te razloge delodajalec utemelji neobjavo prostega delovnega mesta.

(30)

Delavci bi morali imeti možnost, da kadar koli umaknejo svoje soglasje in zahtevajo izbris ali spremembo katerega koli dostopnega podatka ali vseh dostopnih podatkov. Delavci bi morali imeti možnost, da izbirajo med več možnostmi za omejitev dostopa do svojih podatkov ali nekaterih opisnih spremenljivk.

(31)

Za vsebinsko in tehnično kakovost informacij, ki so dostopne na skupni platformi IT, zlasti podatkov o prostih delovnih mestih, so pravno odgovorne organizacije, ki te informacije dajo na voljo, v skladu s pravom držav članic in standardi, ki jih določijo države članice. Evropski urad za usklajevanje bi moral omogočiti lažje sodelovanje, da bi lahko odkrili morebitne goljufije ali zlorabe pri izmenjavi informacij na ravni Unije. Vse udeležene strani bi morale zagotavljati kakovostne podatke.

(32)

Da bi osebje članov in partnerjev mreže EURES, na primer osebje, odgovorno za obravnavo posameznih primerov, lahko izvajalo hitro in ustrezno iskanje ter povezovanje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih, je pomembno, da ni tehničnih ovir v teh organizacijah, ki onemogočajo uporabo javno dostopnih informacij na portalu EURES, tako da se take podatke lahko obdeluje v okviru storitev posredovanja zaposlitve, ki jih nudijo.

(33)

Komisija razvija evropsko klasifikacijo znanj in spretnosti/kompetenc, kvalifikacij in poklicev (v nadaljnjem besedilu: evropska klasifikacija). Evropska klasifikacija je standardna terminologija za poklice, znanja in spretnosti, kompetence in kvalifikacije, ki naj bi olajšala spletne prijave za zaposlitve v Uniji. Ustrezno je razviti sodelovanje med Komisijo in državami članicami, kar zadeva interoperabilnost in samodejno povezovanje prostih delovnih mest s prijavami za zaposlitev in življenjepisi (v nadaljnjem besedilu: samodejno povezovanje), tudi na čezmejni ravni, prek skupne platforme IT. Tako sodelovanje bi moralo vključevati medsebojno uskladitev seznama znanj in spretnosti/kompetenc in poklicev evropske klasifikacije ter nacionalnih sistemov klasifikacije. Države članice bi bilo treba obveščati o razvoju evropske klasifikacije.

(34)

Podatki, ki so jih države članice pripravile v okviru evropskega ogrodja kvalifikacij, bi lahko bili podlaga za evropsko klasifikacijo, kar zadeva kvalifikacije. Najboljše prakse in izkušnje, pridobljene v okviru evropskega ogrodja kvalifikacij, bi lahko pripomogle k nadaljnjemu povezovanju med sklopi podatkov iz navedenega ogrodja in evropsko klasifikacijo.

(35)

Izvedba popisa za uskladitev nacionalnih klasifikacij ter seznama znanj in spretnosti/kompetenc in poklicev v okviru evropske klasifikacije oziroma zamenjava nacionalnih klasifikacij z evropsko klasifikacijo bi lahko pomenila stroške za države članice. Ti stroški bi se med državami članicami razlikovali. Komisija bi morala zagotavljati tehnično in, kadar je mogoče, finančno podporo na podlagi veljavnih pravil za zadevne razpoložljive finančne instrumente, kot je Uredba (EU) št. 1296/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(36)

Člani in, kjer je to ustrezno, partnerji mreže EURES bi morali zagotavljati dostop do podpornih storitev vsem delavcem in delodajalcem, ki jih zaprosijo za pomoč. Vzpostaviti bi bilo treba skupen pristop k tem storitvam ter čim bolj dosledno spoštovati načelo enakega obravnavanja delavcev in delodajalcev, ki zaprosijo za pomoč v zvezi z mobilnostjo delovne sile znotraj Unije, ne glede na to, kje v Uniji so. Zato bi bilo treba vzpostaviti načela in pravila v zvezi z razpoložljivostjo podpornih storitev na ozemlju posameznih držav članic.

(37)

Pri opravljanju storitev na podlagi te uredbe primerljivih primerov ne bi smeli obravnavati različno in različnih primerov ne bi smeli obravnavati enako, razen če je takšna obravnava objektivno utemeljena. Pri opravljanju takšnih storitev ne bi smelo biti nobene diskriminacije na podlagi narodnosti, spola, rasne ali etnične pripadnosti, veroizpovedi ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

(38)

Širša in celovitejša izbira pomoči v zvezi s priložnostmi za mobilnost delovne sile znotraj Unije je koristna za delavce. Podporne storitve bodo pomagale zmanjšati ovire, s katerimi se delavci soočajo pri uresničevanju svojih pravic v skladu s pravom Unije, pomagale pa jim bodo tudi učinkoviteje izkoristiti vse zaposlitvene priložnosti; s tem bodo zagotovljene boljše individualne zaposlitvene možnosti in poti za delavce, tudi tiste iz ranljivih skupin. Vsi zainteresirani delavci bi zato morali imeti dostop do splošnih informacij o zaposlitvenih možnostih in o pogojih bivanja in dela v drugi državi članici ter osnovno pomoč pri pisanju življenjepisov. Na njihovo razumno zahtevo bi zainteresiranim delavcem morala biti na voljo tudi bolj personalizirana pomoč, pri čemer bi bilo treba upoštevati nacionalno prakso. Dodatna pomoč pri iskanju zaposlitve in druge dodatne storitve bi lahko zajemale tudi storitve, kot je izbor ustreznih prostih delovnih mest, pomoč pri pisanju prijav za zaposlitev in življenjepisov ter pridobivanje pojasnil o specifičnih prostih delovnih mestih v drugih državah članicah.

(39)

Podporne storitve bi morale delodajalcem, ki želijo zaposliti osebe iz Unije, omogočati, da bi lažje našli ustreznega kandidata v drugi državi članici. Vsi zainteresirani delodajalci bi morali imeti možnost, da pridobijo informacije o posebnih pravilih in dejavnikih, povezanih z zaposlovanjem iz druge države članice, in osnovno pomoč pri pripravi razpisov prostih delovnih mest. Kadar zaposlitev šteje za verjetno, bi morala biti zainteresiranim delodajalcem na voljo tudi bolj personalizirana pomoč, pri čemer bi bilo treba upoštevati nacionalno prakso. Dodatna pomoč bi lahko zajemala predizbor kandidatov, omogočanje neposrednih stikov med delodajalci in kandidati z uporabo posebnih spletnih orodij ali na dogodkih, kot so zaposlitveni sejmi, ter administrativno podporo med postopkom zaposlovanja, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

(40)

Pri posredovanju osnovnih informacij o portalu EURES in mreži EURES delavcem in delodajalcem bi morali člani in, kjer je to ustrezno, partnerji mreže EURES omogočiti učinkovit dostop do podpornih storitev iz te uredbe, takšne storitve pa bi morali zagotoviti ne le na izrecno prošnjo posameznega delavca ali delodajalca, temveč, kjer je to ustrezno, tudi na lastno pobudo, in sicer z zagotavljanjem informacij o mreži EURES delavcem in delodajalcem ob prvem stiku z njimi (vključevanje mreže EURES v splošno ponudbo storitev) ter s proaktivnim nudenjem pomoči na tem področju tekom celotnega postopka zaposlovanja.

(41)

Za pravico do prostega gibanja delavcev znotraj Unije bi bilo koristno temeljito razumevanje povpraševanja po delovni sili v smislu poklicev, sektorjev in potreb delodajalcev. Podporne storitve bi morale zato vključevati visokokakovostno pomoč delodajalcem, zlasti MSP. Tesno sodelovanje med službami za zaposlovanje in delodajalci naj bi prispevalo k večji bazi prostih delovnih mest, boljšemu povezovanju ponudbe delovnih mest z ustreznimi kandidati ter tudi k na splošno kakovostnejšim informacijam o trgu dela.

(42)

Podporne storitve za delavce so povezane z uresničevanjem njihove temeljne pravice do prostega gibanja, ki jo imajo kot delavci v skladu s pravom Unije, in bi morale biti brezplačne. Za podporne storitve za delodajalce pa se lahko v skladu z nacionalnim pravom in prakso zaračunajo pristojbine.

(43)

Da bi lahko organizacije, ki zaprosijo za sprejem in želijo zagotavljati informacije in pomoč prek spletnih kanalov, sodelovale v mreži EURES, bi morale imeti možnost, da podporne storitve iz te uredbe zagotavljajo kot e-storitve. Glede na to, da se digitalna pismenost med državami članicami precej razlikuje, bi morale biti vsaj JSZ sposobne podporne storitve po potrebi zagotavljati tudi prek nespletnih kanalov. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da bi zagotovile kakovost spletnih informacij in podpore, ki jih zagotavljajo člani in partnerji mreže EURES. Za spremljanje spletnih informacij in podpore bi lahko pooblastile svoje nacionalne urade za usklajevanje.

(44)

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti spodbujanju mobilnosti na čezmejnih območjih in zagotavljanju storitev za obmejne delavce, ki se soočajo z različnimi nacionalnimi praksami in pravnimi sistemi, pa tudi s posebnimi upravnimi, pravnimi ali davčnimi ovirami za mobilnost. Države članice se lahko odločijo za vzpostavitev posebnih podpornih struktur, na primer čezmejnih partnerstev, za spodbujanje tovrstne mobilnosti. S takšnimi strukturami bi se v okviru mreže EURES odzivali na specifične potrebe obmejnih delavcev po informacijah in usmeritvah, omogočale pa bi tudi storitve posredovanja zaposlitve in usklajeno sodelovanje med sodelujočimi organizacijami.

(45)

Pomembno je, da člani in partnerji mreže EURES pri opravljanju storitev za obmejne delavce lahko sodelujejo z organizacijami, ki niso vključene v mrežo EURES, pri čemer pa tem organizacijam ne bi podelili pravic ali naložili obveznosti na podlagi te uredbe.

(46)

Aktivni ukrepi na trgu dela, s katerimi se zagotavlja pomoč pri iskanju zaposlitve v posamezni državi članici, bi morali biti dostopni tudi državljanom Unije, ki iščejo možnosti za zaposlitev v drugih državah članicah. Ta uredba ne bi smela posegati v pristojnosti posameznih držav članic, da določijo postopkovna pravila in uporabljajo splošne vstopne pogoje, da bi zagotovile ustrezno uporabo razpoložljivih javnih sredstev. Ta uredba ne bi smela posegati v Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (16) in ne bi smela ustvarjati obveznosti za države članice, da aktivne ukrepe trga dela uporabijo na ozemlju druge države članice, če državljan tam že prebiva.

(47)

Preglednost trgov dela in ustrezne zmogljivosti povezovanja ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih, vključno s povezovanjem znanj in spretnosti ter kvalifikacij s potrebami na trgu dela, so pomembni predpogoji za mobilnost delovne sile znotraj Unije. Boljše ravnovesje med ponudbo delovne sile in povpraševanjem po njej z izboljšanim povezovanjem znanj in spretnosti z delovnimi mesti je mogoče doseči z učinkovitim sistemom na ravni Unije za izmenjavo informacij o nacionalni, regionalni in sektorski ponudbi delovne sile in povpraševanju po njej. Takšen sistem bi bilo treba vzpostaviti med Komisijo in državami članicami, državam članicam pa bi moral omogočati praktično sodelovanje znotraj mreže EURES. Pri tej izmenjavi informacij bi bilo treba upoštevati tokove in vzorce mobilnosti delovne sile v Uniji, ki jih spremljajo Komisija in države članice.

(48)

Treba bi bilo vzpostaviti cikel priprave programov, da bi podprli usklajevanje ukrepov na področju mobilnosti znotraj Unije. Pri načrtovanju nacionalnih delovnih programov držav članic bi bilo treba upoštevati podatke o tokovih in vzorcih mobilnosti, analizo podatkov o obstoječih in predvidenih pomanjkanjih in presežkih delovne sile ter izkušnje in prakse pri zaposlovanju v okviru mreže EURES. Načrtovanje bi moralo zajemati pregled obstoječih virov in orodij, ki so organizacijam v državi članici na voljo za spodbujanje mobilnosti delovne sile znotraj Unije.

(49)

Izmenjava osnutkov nacionalnih delovnih programov v okviru cikla priprave programov med državami članicami bi morala nacionalnim uradom za usklajevanje in Evropskemu uradu za usklajevanje omogočiti, da vire mreže EURES usmerijo k ustreznim ukrepom in projektom ter s tem pospešijo razvoj mreže EURES kot orodja, ki bo bolj usmerjeno k rezultatom in se bo odzivalo na potrebe delavcev in delodajalcev glede na dinamiko trgov dela. Pri tem bi lahko bila koristna izmenjava najboljših praks na ravni Unije, tudi s poročili o dejavnostih mreže EURES.

(50)

Da bi pridobili zadostne informacije za ocenjevanje uspešnosti mreže EURES, so v tej uredbi določeni minimalni podatki, ki bi jih bilo treba zbrati v državah članicah. Za spremljanje mreže EURES na ravni Unije bi morale države članice na nacionalni ravni zbrati primerljive kvantitativne in kvalitativne podatke. V tej uredbi je zato določen postopkovni okvir za uvedbo enotnih specifikacij za zbiranje in analizo podatkov. Te specifikacije bi morale biti v pomoč pri oceni napredka pri uresničevanju ciljev mreže EURES, določenih v tej uredbi, in nadgraditi obstoječe prakse JSZ. Ker obveznosti poročanja za delavce in delodajalce niso določene, bi bilo lahko težko pridobiti neposredne podatke o rezultatih posredovanja zaposlitev, zato bi morale organizacije, ki sodelujejo v mreži EURES, uporabljati druge razpoložljive informacije, kot je število obravnavanih in zapolnjenih prostih delovnih mest, če je na podlagi tega mogoče sklepati o zadevnih rezultatih. Odgovorni za obravnavo posameznih primerov v teh organizacijah bi morali redno poročati o svojih stikih in o primerih, ki so jih obravnavali, da bi zagotovili stalno in zanesljivo podlago za zbiranje podatkov.

(51)

Kadar ukrepi iz te uredbe vključujejo obdelavo osebnih podatkov, jih je treba izvesti v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov, zlasti Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17) ter Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (18), in zadevnimi nacionalnimi izvedbenimi predpisi. V zvezi s tem je bi bilo treba posebno pozornost nameniti vprašanjem o hrambi osebnih podatkov.

(52)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001, ki je podal mnenje 3. aprila 2014 (19).

(53)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in načela, priznane zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kot je navedeno v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

(54)

Ker cilja te uredbe, to je vzpostavitve skupnega okvira za sodelovanje med državami članicami za združevanje informacij o prostih delovnih mestih, omogočanje prijave nanje ter lažje doseganje ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem na trgu zaposlovanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(55)

Da bi spremenili področja dejavnosti mreže EURES, za katera države članice zahtevajo zbiranje podatkov, ali da bi dodali nova področja dejavnosti mreže EURES, ki se izvajajo na nacionalni ravni v okviru te uredbe, k tistim področjem, za katera je potrebno zbiranje podatkov zaradi upoštevanja spreminjajočih se potreb na trgu dela, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da sprejme akte v skladu s členom 290 PDEU. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje s strokovnjaki, tudi tistimi iz držav članic. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(56)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja tehničnih standardov in formatov, ki se uporabljajo za uravnoteženje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih ter za samodejno povezovanje ter modele in postopke za izmenjavo informacij med državami članicami, pa tudi enotne podrobne specifikacije za zbiranje in analizo podatkov, ter za sprejetje seznama znanj in spretnosti/kompetenc in poklicev evropske kvalifikacije bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(57)

Da bi določili sestavo mreže EURES, ustanovljene v okviru Uredbe (EU) št. 492/2011, v prehodnem obdobju in zagotovili njeno neprekinjeno delovanje, bi bilo treba organizacijam, imenovanim za partnerje mreže EURES ali pridružene partnerje mreže EURES na podlagi Izvedbenega sklepa 2012/733/EU, ob začetku veljavnosti te uredbe omogočiti, da v prehodnem obdobju nadaljujejo dejavnosti kot člani ali partnerji mreže EURES. Če bi želele te organizacije po izteku prehodnega obdobja ostati del mreže EURES, bi morale za to zaprositi, potem ko bo v skladu s to uredbo vzpostavljen veljavni sistem za sprejem članov in partnerjev mreže EURES.

(58)

Uredbi (EU) št. 492/2011 in (EU) št. 1296/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(a)

organizaciji mreže EURES med Komisijo in državami članicami;

(b)

sodelovanju med Komisijo in državami članicami v zvezi z izmenjavo ustreznih razpoložljivih podatkov o prostih delovnih mestih, prijavah za zaposlitev in življenjepisih;

(c)

ukrepih držav članic in ukrepih med državami članicami za doseganje ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, da bi dosegli visoko raven kakovostnih delovnih mest;

(d)

delovanju mreže EURES, vključno s sodelovanjem s socialnimi partnerji in udeležbo drugih akterjev;

(e)

podpornih storitvah za mobilnost, povezanih z delovanjem mreže EURES, ki se zagotavljajo delavcem in delodajalcem, s čimer se spodbuja tudi mobilnost na pravični podlagi;

(f)

promociji mreže EURES na ravni Unije s pomočjo učinkovitih ukrepov za komuniciranje s strani Komisije in držav članic.

1.

„javne službe za zaposlovanje“ ali „JSZ“ pomeni organizacije držav članic, ki so del ustreznih ministrstev, javnih organov ali podjetij, za katera se uporablja javno pravo, ter so odgovorne za izvajanje aktivnih politik trga dela in zagotavljanje kakovostnih storitev v javnem interesu na področju zaposlovanja;

2.

„služba za zaposlovanje“ pomeni pravno osebo, ki zakonito deluje v državi članici in zagotavlja storitve za delavce, ki iščejo zaposlitev, in za delodajalce, ki želijo zaposliti delavce;

3.

„prosto delovno mesto“ pomeni ponudbo za zaposlitev, ki bi uspešnemu kandidatu omogočila sklenitev delovnega razmerja, na podlagi katerega bi se ta kandidat štel za delavca v smislu člena 45 PDEU;

4.

„uravnoteženje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih“ pomeni izmenjavo informacij o prostih delovnih mestih, prijavah za zaposlitev in življenjepisih ter njihovo obdelavo;

5.

„skupna platforma IT“ pomeni infrastrukturo IT in povezane platforme, vzpostavljene na ravni Unije z namenom preglednosti ter uravnoteženja ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih v skladu s to uredbo;

6.

„obmejni delavec“ pomeni delavca, ki izvaja dejavnost kot zaposlena oseba v državi članici in prebiva v drugi državi članici, v katero se praviloma vrača vsak dan ali najmanj enkrat na teden;

7.

„čezmejno partnerstvo EURES“ pomeni združenje članov ali partnerjev mreže EURES in, kjer je to ustrezno, drugih deležnikov zunaj mreže EURES, z namenom dolgoročnega sodelovanja v okviru regionalnih struktur, vzpostavljenih na čezmejnih območjih med: službami za zaposlovanje na regionalni, lokalni in po potrebi nacionalni ravni; socialnimi partnerji; ter, kjer je to ustrezno, drugimi deležniki iz najmanj dveh držav članic ali iz ene države članice in druge države, ki sodeluje pri instrumentih Unije, namenjenih podpori mreži EURES.

(a)

omogočanje uresničevanja pravic, podeljenih s členom 45 PDEU in Uredbo (EU) št. 492/2011;

(b)

izvajanje usklajene strategije za zaposlovanje ter zlasti za spodbujanje kvalificiranih, usposobljenih in prilagodljivih delavcev, kot je navedeno v členu 145 PDEU;

(c)

izboljšanje delovanja, kohezije in povezovanja trgov dela v Uniji, tudi na čezmejni ravni;

(d)

spodbujanje prostovoljne geografske in poklicne mobilnosti v Uniji, tudi na čezmejnih območjih, in sicer na pravični podlagi in v skladu s pravom Unije ter nacionalnim pravom in prakso;

(e)

podpiranje prehodov na trg dela, s čimer se spodbujajo cilji na področju sociale in zaposlovanja iz člena 3 PEU.

(a)

„Evropski urad za usklajevanje“, ki se ustanovi v okviru Komisije in ki je pristojen za pomoč mreži EURES pri izvajanju njenih dejavnosti;

(b)

„nacionalni uradi za usklajevanje“, pristojni za uporabo te uredbe v posamezni državi članici, ki jih imenujejo države članice in ki so lahko njihovi JSZ;

(c)

člani mreže EURES, in sicer:

(d)

partnerji mreže EURES, ki so organizacije, ki se jim dovoli sodelovanje v skladu s členom 11 ter zlasti z odstavkoma 2 in 4 navedenega člena ali, za prehodno obdobje, v skladu s členom 40, da delavcem in delodajalcem na nacionalni, regionalni ali lokalni, pa tudi čezmejni ravni, zagotavljajo podporo v obliki storitev v zvezi z uravnoteženjem ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih ter podpornih storitev.

(a)

oblikovanja skladnega okvira in zagotavljanja horizontalnih podpornih dejavnosti v korist mreže EURES, kar vključuje:

(b)

analize geografske in poklicne mobilnosti ob upoštevanju različnih razmer v državah članicah;

(c)

oblikovanja – v skladu s to uredbo – ustrezne strukture za sodelovanje ter uravnoteženje ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih v Uniji na področju vajeništev in pripravništev.

(a)

organizacijo dela v zvezi z mrežo EURES v državi članici, vključno z zagotavljanjem, da se na portal mreže EURES v skladu s členom 17 prek enotnega usklajenega kanala usklajeno prenašajo informacije o prostih delovnih mestih, prijavah za zaposlitev in življenjepisih;

(b)

sodelovanje s Komisijo in državami članicami pri uravnoteženju ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih v okviru, določenem v poglavju III;

(c)

zagotavljanje vseh razpoložljivih informacij o neskladjih med sporočenim številom prostih delovnih mest in skupnim številom prostih delovnih mest na nacionalni ravni Evropskemu uradu za usklajevanje;

(d)

usklajevanje ukrepov v zadevni državi članici in skupaj z drugimi državami članicami v skladu s poglavjem V.

(a)

zbiranje in potrjevanje posodobljenih informacij za objavo, zlasti na portalu EURES, o članih in partnerjih mreže EURES, ki delujejo na nacionalnem ozemlju nacionalnega urada za usklajevanje, njihovih dejavnostih in obsegu podpornih storitev, ki jih zagotavljajo delavcem in delodajalcem;

(b)

izvajanje dejavnosti predhodnega usposabljanja, povezanih z dejavnostjo mreže EURES, ter izbiro osebja za sodelovanje v skupnem programu usposabljanja in dejavnostih vzajemnega učenja;

(c)

zbiranje in analizo podatkov v zvezi s členoma 31 in 32.

(a)

življenjskih razmer in delovnih pogojev, vključno s splošnimi informacijami o prispevkih za socialno varnost in plačilu davkov;

(b)

ustreznih upravnih postopkov v zvezi z zaposlovanjem in predpisov, ki se uporabljajo za delavce ob zaposlitvi;

(c)

nacionalnega regulativnega okvira za vajeništva in pripravništva ter veljavnih pravil in instrumentov Unije;

(d)

dostopa do poklicnega izobraževanja in usposabljanja, brez poseganja v točko (b) člena 17(2);

(e)

položaja obmejnih delavcev, zlasti na čezmejnih območjih;

(f)

pomoči po začetku zaposlitve na splošno ter informacij o tem, kje je takšna pomoč na voljo v okviru mreže EURES in, če so takšne informacije na voljo, zunaj te mreže.

(a)

prispevanje k bazi prostih delovnih mest v skladu s točko (a) člena 17(1);

(b)

prispevanje k bazi prijav za zaposlitev in življenjepisov v skladu s točko (b) člena 17(1);

(c)

zagotavljanje podpornih storitev za delavce in delodajalce v skladu s členi 23 in 24, členom 25(1), členom 26 in – kjer je to ustrezno – členom 27.

(a)

zbiranju informacij in usmeritev, ki se objavijo na portalu mreže iz člena 9(4);

(b)

izmenjavi informacij iz člena 30;

(c)

ciklu priprave programov iz člena 31;

(d)

zbiranju podatkov iz člena 32.

(a)

vseh prostih delovnih mest, ki so javno dostopna pri JSZ, ter prostih delovnih mest, ki jih posredujejo člani in, kjer je to ustrezno, partnerji mreže EURES v skladu s členom 12(3);

(b)

vseh prijav za zaposlitev in življenjepisov, ki so dostopna pri JSZ, ter prijav za zaposlitev in življenjepisov, ki jih posredujejo drugi člani in, kjer je to ustrezno, partnerji mreže EURES v skladu s členom 12(3), pod pogojem, da so zadevni delavci v skladu s pogoji iz odstavka 3 tega člena soglašali s tem, da so informacije dostopne na portalu mreže.

(a)

prosta delovna mesta, ki so zaradi svoje narave ali nacionalnih predpisov na voljo samo državljanom določene države;

(b)

prosta delovna mesta, povezana s kategorijami pripravništva in vajeništva, ki zasledujejo predvsem vidik učenja in so del nacionalnih izobraževalnih sistemov ali se financirajo z javnimi sredstvi kot del aktivnih politik trga dela države članice;

(c)

druga prosta delovna mesta kot del aktivnih politik trga dela države članice.

(a)

delavcu nudijo splošne informacije v zvezi z življenjskimi razmerami in delovnimi pogoji v namembni državi ali ga napotijo na tovrstne informacije;

(b)

delavcu nudijo pomoč in usmeritve glede pridobitve informacij iz člena 9(4);

(c)

delavcu po potrebi nudijo pomoč pri sestavi prijav za zaposlitev in življenjepisov, da bi zagotovili skladnost z evropskimi tehničnimi standardi in formati iz člena 17(8) in člena 19(6), ter pri prenašanju takih prijav za zaposlitev in življenjepisov na portal EURES;

(d)

po potrebi razmislijo o morebitnem posredovanju zaposlitve v Uniji v okviru individualnega načrta ukrepanja ali delavcu pomagajo pri pripravi individualnega načrta mobilnosti, ki naj bi mu omogočil zaposlitev v Uniji;

(e)

delavca po potrebi napotijo na drugega člana ali partnerja mreže EURES.

(a)

mu nudijo informacije v zvezi s specifičnimi predpisi v zvezi z zaposlovanjem oseb iz drugih držav članic in v zvezi z dejavniki, ki lahko takšno zaposlovanje olajšajo;

(b)

mu po potrebi nudijo informacije v zvezi s sestavo opisa zahtev za prosto delovno mesto ter pomoč pri tem, pa tudi pri zagotovitvi skladnosti tega opisa z evropskimi tehničnimi standardi in formati iz člena 17(8) in člena 19(6).

(a)

splošne informacije o pomoči po začetku zaposlitve, kot so usposabljanje na področju medkulturne komunikacije, jezikovni tečaji in pomoč pri vključevanju, vključno s splošnimi informacijami o zaposlitvenih možnostih za družinske člane delavca;

(b)

če je mogoče, kontaktne podatke organizacij, ki nudijo pomoč po začetku zaposlitve.

(a)

problemu pomanjkanja ali presežka delovne sile na nacionalnih in sektorskih trgih dela, pri čemer posebno pozornost nameni najranljivejšim skupinam na trgu dela in regijam, ki jih je brezposelnost najbolj prizadela;

(b)

dejavnostih mreže EURES na nacionalni ravni in po potrebi na čezmejni ravni.

(a)

vse glavne dejavnosti, ki jih je treba izvajati v okviru mreže EURES, na celotni nacionalni ravni in po potrebi na čezmejni ravni;

(b)

skupni človeški in finančni viri, namenjeni njihovemu izvajanju;

(c)

mehanizmi za spremljanje in ocenjevanje načrtovanih dejavnosti ter po potrebi za njihovo posodabljanje.

(a)

informacijah in usmeritvah s strani mreže EURES na podlagi števila stikov, ki jih imajo odgovorni za obravnavanje posameznih primerov pri članih in partnerjih mreže EURES z delavci in delodajalci;

(b)

uspešnosti zaposlovanja, vključno s posredovanjem zaposlitve, ki je rezultat dejavnosti mreže EURES, na podlagi števila prostih delovnih mest, prijav za zaposlitev, življenjepisov, ki jih obdela odgovorni za obravnavo posameznih primerov pri članih in partnerjih mreže EURES, ter števila delavcev, ki na podlagi tega najdejo zaposlitev v drugi državi članici, kolikor je znano bodisi odgovornim za obravnavo posameznih primerov bodisi iz raziskav, če so te na voljo;

(c)

zadovoljstvu uporabnikov z mrežo EURES, ki se med drugim ugotavlja na podlagi anket.

(a)

člen 23 se črta.

(b)

v členu 24 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

1.„2.   Os EURES je odprta za vse organe, akterje in ustanove, ki jih imenuje država članica ali Komisija in izpolnjujejo pogoje za sodelovanje v mreži EURES, kot so določeni v Uredbi (EU) 2016/589 Evropskega parlamenta in Sveta (*). Taki organi, akterji in ustanove zlasti vključujejo:

(*)  Uredba (EU) 2016/589 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila 2016 o evropski mreži služb za zaposlovanje (EURES), dostopu delavcev do storitev na področju mobilnosti in nadaljnjem povezovanju trgov dela ter o spremembi uredb (EU) št. 492/2011 in (EU) št. 1296/2013 (UL L 107, 22.4.2016, str. 1).“"

(a)

člena 11 in 12, člen 13(2), členi 14 do 20 in člen 38 se črtajo;

(b)

člen 13(1) se črta z učinkom od 13. maja 2018.