5.6.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 141/19

(1)

Komisija je 12. decembra 2012 sprejela poročilo o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 (3). V poročilu je bilo ugotovljeno, da Uredba na splošno sicer dobro deluje, vendar bi bilo zaželeno, da se izboljša uporaba določenih njenih določb, da bi tako okrepili učinkovito upravljanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti. Ker je bila navedena uredba večkrat spremenjena in so potrebne nove spremembe, bi jo bilo treba zaradi jasnosti prenoviti.

(2)

Unija je zastavila cilj vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice.

(3)

Pravilno delovanje notranjega trga zahteva, da bi morali čezmejni postopki v primeru insolventnosti delovati učinkovito in uspešno. To uredbo je treba sprejeti zaradi uresničitve navedenega cilja, ki spada na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 81 Pogodbe.

(4)

Dejavnosti podjetij imajo vedno večje čezmejne učinke in jih zato v čedalje večji meri ureja pravo Unije. Insolventnost takih podjetij vpliva tudi na pravilno delovanje notranjega trga, zato je potreben akt Unije, ki bi zahteval koordiniranje ukrepov, ki jih je treba sprejeti glede premoženja insolventnega dolžnika.

(5)

Za pravilno delovanje notranjega trga se je treba izogibati spodbujanju strank k prenosu premoženja ali sodnih postopkov iz ene države članice v drugo, s čimer se skuša doseči ugodnejši pravni položaj v škodo vseh upnikov (t. i. izbiranje najugodnejšega sodišča).

(6)

Ta uredba bi morala vključevati določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti ter za zahtevke, ki izhajajo neposredno iz postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezani z njimi. Ta uredba bi prav tako morala vsebovati določbe o priznavanju in izvrševanju odločb, izdanih v takšnih postopkih, ter določbe o pravu, ki se uporablja v postopkih v primeru insolventnosti. Poleg tega bi morala uredba določiti pravila o koordiniranju postopkov v primeru insolventnosti, ki so povezani z istim dolžnikom ali več člani iste skupine družb.

(7)

Stečaji, postopki v zvezi z likvidacijo insolventnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopki prisilne poravnave, dogovori ali drugi podobni postopki in zahtevki, povezani s takšnimi postopki, so izključeni iz področja uporabe Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Ti postopki bi morali biti zajeti s to uredbo. Pri razlagi te uredbe bi se bilo treba čim bolj izogibati zakonodajnim vrzelim med tema dvema instrumentoma. Vendar pa samo dejstvo, da nacionalni postopek ni naveden na seznamu v Prilogi A k tej uredbi, ne bi smelo pomeniti, da ga zajema Uredba (EU) št. 1215/2012.

(8)

Za dosego cilja izboljšati učinkovitost in uspešnost postopkov v primeru insolventnosti, ki imajo čezmejne učinke, je potrebno in primerno, da bi ukrep Unije, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja v državah članicah, vseboval določbe o pristojnosti, priznavanju in pravu, ki se uporablja na tem področju.

(9)

Ta uredba bi se morala uporabljati za postopke v primeru insolventnosti, ki izpolnjujejo pogoje, določene v njej, ne glede na to, ali je dolžnik fizična ali pravna oseba, gospodarski subjekt ali posameznik. Ti postopki v primeru insolventnosti so izčrpno navedeni v Prilogi A. Za nacionalne postopke, vsebovane v Prilogi A, bi se morala ta uredba uporabljati brez nadaljnjega preverjanja s strani sodišč drugih držav članic ali so izpolnjeni pogoji iz te uredbe. Nacionalni postopki v primeru insolventnosti, ki niso navedeni v Prilogi A, ne bi smeli biti zajeti s to uredbo.

(10)

Področje uporabe te uredbe bi bilo treba razširiti na postopke, ki spodbujajo sanacijo sicer ekonomsko učinkovitega poslovanja, ki pa je v težavah, in ki dajejo ponovno priložnost podjetnikom. Zlasti bi bilo področje uporabe treba razširiti na postopke, ki predvidevajo prestrukturiranje dolžnika v fazi, ko obstaja samo verjetnost insolventnosti, in na postopke, pri katerih lahko dolžnik v celoti ali delno upravlja s svojim premoženjem in posli. Področje uporabe bi bilo prav tako treba razširiti na postopke, ki predvidevajo odpust dolga ali prilagoditev dolga v zvezi s potrošniki in samozaposlenimi, na primer z znižanjem zneska, ki ga mora plačati dolžnik, ali s podaljšanjem obdobja odplačevanja, ki se odobri dolžniku. Ker takšni postopki ne zahtevajo nujno imenovanja stečajnega upravitelja, bi morali biti zajeti v tej uredbi, če potekajo pod kontrolo ali nadzorom sodišča. V tem okviru bi moral izraz „kontrola“ vključevati primere, ko sodišče ukrepa le na pritožbo upnika ali drugih zainteresiranih strani.

(11)

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za postopke, s katerimi se odobri začasna prekinitev izvršitve zahtevkov, ki so jih vložili posamezni upniki, kadar bi takšni zahtevki lahko negativno vplivali na pogajanja in ovirali možnosti za prestrukturiranje dolžnikovega poslovanja. Takšni postopki ne bi smeli škodovati upnikom in bi morali biti izvedeni predhodno, pred drugimi postopki, ki so zajeti s to uredbo, če ni mogoče doseči dogovora o načrtu prestrukturiranja.

(12)

Ta uredba bi se morala uporabljati za postopke, katerih uvedba je javna, da se upnikom omogoči seznanitev s postopki in prijavo njihovih terjatev, s čimer se zagotovi kolektivnost postopkov, ter se upnikom da priložnost, da izpodbijajo pristojnost sodišča, ki je uvedlo postopke.

(13)

Temu ustrezno bi morali biti zaupni postopki v primeru insolventnosti izključeni iz področja uporabe te uredbe. Medtem ko lahko imajo takšni postopki pomembno vlogo v nekaterih državah članicah, pa njihova zaupna narava upniku ali sodišču, ki se nahaja v drugi državi članici, preprečuje, da bi bil obveščen o uvedbi takšnih postopkov, zaradi česar je težko zagotoviti priznavanje njihovih učinkov po vsej Uniji.

(14)

Kolektivni postopki, zajeti s to uredbo, bi morali vključevati vse ali pomemben del upnikov, ki jim dolžnik dolguje vse svoje neporavnane dolgove ali precejšnji del neporavnanih dolgov, pod pogojem, da to ne vpliva na terjatve tistih upnikov, ki niso vključeni v takšne postopke. Zajeti bi morali biti tudi postopki, ki vključujejo samo finančne upnike dolžnika. Postopki, ki ne vključujejo vseh upnikov dolžnika, bi morali biti postopki, katerih cilj je sanacija dolžnika. Postopki, ki vodijo do dokončnega prenehanja dejavnosti dolžnika ali do likvidacije njegovega premoženja, bi morali vključevati vse upnike dolžnika. Poleg tega dejstvo, da nekateri postopki v primeru insolventnosti za fizične osebe izključujejo specifične vrste terjatev, kot so preživninske terjatve, iz možnosti odpusta dolga, ne bi smelo pomeniti, da takšni postopki niso kolektivni.

(15)

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za postopke, ki se v skladu s pravom nekaterih držav članic uvedejo in vodijo za določeno obdobje na začasni ali prehodni osnovi, preden sodišče izda odredbo, ki potrjuje nadaljevanje postopkov na nezačasni osnovi. Kljub temu, da so označeni kot „začasni“, bi morali takšni postopki ustrezati vsem ostalim zahtevam iz te uredbe.

(16)

Ta uredba bi se morala uporabljati za postopke, ki temeljijo na zakonih v zvezi z insolventnostjo. Vendar se postopki, ki temeljijo na splošnem pravu družb, ki ne obravnava izključno primerov v zvezi z insolventnostjo, ne bi smeli šteti, kot da temeljijo na zakonih v zvezi z insolventnostjo. Podobno se za namen prilagoditve dolga ne bi smeli vključevati posebni postopki, v katerih se odpišejo dolgovi fizične osebe z zelo nizkim dohodkom in zelo nizko vrednostjo premoženja, pod pogojem, da tovrstni postopki nikoli ne predvidevajo plačila upnikom.

(17)

Področje uporabe te uredbe bi bilo treba razširiti na postopke, ki se sprožijo v primerih, ko ima dolžnik nefinančne težave, pod pogojem, da takšne težave dejansko in resno ogrožajo dolžnikovo dejansko ali bodočo sposobnost, da plača svoje dolgove, ko zapadejo v plačilo. Časovni okvir, pomemben za ugotavljanje takšne ogroženosti, se lahko razširi na obdobje nekaj mesecev ali celo več, da bi se lahko upoštevali primeri, v katerih se dolžnik sooča z nefinančnimi težavami, ki ogrožajo nadaljevanje njegovega delovanja in, srednjeročno, njegovo likvidnost. To se na primer lahko zgodi, kadar dolžnik izgubi pogodbo, ki je zanj ključnega pomena.

(18)

Ta uredba ne bi smela posegati v pravila o izterjavi državne pomoči od insolventnih podjetij, kot jih razlaga sodna praksa Sodišča Evropske unije.

(19)

Postopke v primeru insolventnosti v zvezi z zavarovalnicami, kreditnimi institucijami, investicijskimi družbami ali drugimi družbami, institucijami in podjetji, zajete v Direktivi 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), in v zvezi s kolektivnimi naložbenimi podjemi, bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe, saj za vse veljajo posebne ureditve in ker imajo nacionalni nadzorni organi široka pooblastila za posredovanje.

(20)

Postopki v primeru insolventnosti ne vključujejo nujno posega sodnega organa. Zato bi moral imeti izraz „sodišče“ v tej uredbi v nekaterih določbah širši pomen in bi moral vključevati osebo ali organ, ki je po nacionalnem pravu pooblaščen(a) za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Zaradi uporabe te uredbe bi morali biti postopki (vključno s pravnimi dejanji in predpisanimi formalnostmi) ne le skladni z določbami te uredbe, temveč tudi uradno priznani in pravno učinkoviti v državi članici, v kateri se uvedejo postopki v primeru insolventnosti.

(21)

Stečajni upravitelji so opredeljeni v tej uredbi in navedeni v Prilogi B. Za stečajne upravitelje, ki so imenovani brez posredovanja sodnega organa, bi morali v skladu z nacionalnim pravom veljati ustrezni predpisi in bi morali biti pooblaščeni za delovanje v postopkih v primeru insolventnosti. V nacionalnem regulativnem okviru bi morale biti zagotovljene primerne ureditve za obvladovanje morebitnih nasprotij interesov.

(22)

Ta uredba priznava dejstvo, da na podlagi zelo različnega materialnega prava uvedba postopkov v primeru insolventnosti z univerzalnim področjem uporabe znotraj Unije ni praktična. Uporaba prava države v kateri so bili postopki uvedeni, brez kakršne koli izjeme, bi zaradi tega ozadja pogosto povzročala težave. To velja, na primer, za velike razlike v nacionalnih zakonih na področju pravic zavarovanja terjatev, ki obstajajo v državah članicah. Nadalje so v nekaterih primerih prednostne pravice posameznih upnikov v postopkih v primeru insolventnosti popolnoma različne. Ob naslednjem pregledu te uredbe bo treba identificirati nadaljnje ukrepe, s katerimi bi na evropski ravni izboljšali prednostne pravice zaposlenih. Ta uredba bi to morala upoštevati takšne različne nacionalne zakone na dva različna načina. Po eni strani bi bilo treba predvideti posebna pravila o pravu, ki se uporablja v primeru posebno pomembnih pravic in pravnih razmerij (npr. stvarnih pravic in pogodb o zaposlitvi). Po drugi strani pa bi bilo treba poleg glavnih postopkov v primeru insolventnosti z univerzalnim področjem uporabe dovoliti tudi nacionalne postopke, ki zajemajo samo premoženje, ki se nahaja v državi, v kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti.

(23)

Ta uredba omogoča uvedbo glavnih postopkov v primeru insolventnosti v državi članici, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov. Ti postopki imajo univerzalno področje uporabe in so usmerjeni v vključevanje celotnega dolžnikovega premoženja. Zaradi zaščite raznolikosti interesov ta uredba omogoča uvedbo sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti, ki tečejo vzporedno z glavnimi postopki v primeru insolventnosti. Sekundarni postopki v primeru insolventnosti se lahko uvedejo v državi članici, v kateri ima dolžnik poslovalnico. Učinki sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti so omejeni na premoženje, ki se nahaja v tej državi. Obvezna pravila o koordinaciji z glavnimi postopki v primeru insolventnosti izpolnjujejo zahtevo po zagotavljanju enotnosti v Uniji.

(24)

V primeru, da se glavni postopki v primeru insolventnosti v zvezi s pravno osebo ali družbo uvedejo v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima ta pravna oseba ali družba registriran sedež, bi moralo biti mogoče, da se sekundarni postopki v primeru insolventnosti uvedejo v državi članici, v kateri je registrirani sedež, pod pogojem, da dolžnik opravlja gospodarsko dejavnost, ki predpostavlja udeležbo ljudi in premoženja v tej državi, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(25)

Ta uredba se uporablja samo za postopke v zvezi z dolžnikom, katerega središče glavnih interesov se nahaja v Uniji.

(26)

Pravila o pristojnosti, določena v tej uredbi, vzpostavljajo samo mednarodno pristojnost, kar pomeni, da določajo državo članico, katere sodišča lahko uvedejo postopke v primeru insolventnosti. Krajevna pristojnost znotraj te države članice bi morala biti vzpostavljena z nacionalnim pravom zadevne države članice.

(27)

Pred uvedbo postopkov v primeru insolventnosti bi moralo pristojno sodišče po uradni dolžnosti preučiti, ali se središče dolžnikovih glavnih interesov ali poslovalnica dolžnika dejansko nahaja na območju njegove pristojnosti.

(28)

Pri določanju, ali tretje osebe lahko preverijo, kje je središče dolžnikovih glavnih interesov, bi bilo treba nameniti posebno pozornost upnikom in njihovemu dojemanju kraja, kjer dolžnik posluje. To v primeru prenosa središča dolžnikovih glavnih interesov lahko zahteva, da se upnike pravočasno obvesti o novi lokaciji, s katere dolžnik izvaja svoje dejavnosti, na primer z opozorilom na spremembo naslova v poslovni korespondenci ali z javno objavo nove lokacije prek drugih ustreznih sredstev.

(29)

Ta uredba bi morala vsebovati več zaščitnih ukrepov za preprečevanje goljufanja ali zlorabe v smislu izbiranja najugodnejšega sodišča.

(30)

Zato bi morale biti domneve, da so registrirani sedež, glavni kraj poslovanja in običajno prebivališče središče glavnih interesov, izpodbojne, pristojno sodišče države članice pa bi moralo skrbno oceniti, ali se središče dolžnikovih glavnih interesov dejansko nahaja v tej državi članici. V primeru družb bi moralo biti mogoče izpodbiti to domnevo, kadar se glavna uprava družbe nahaja v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima družba registriran sedež, in kadar celovita ocena vseh relevantnih dejavnikov, na način, ugotovljiv s strani tretjih oseb, pokaže, da se dejansko središče upravljanja in nadzora družbe ter upravljanja njenih interesov nahaja v tej drugi državi članici. V primeru posameznikov, ki ne opravljajo samostojne poslovne ali poklicne dejavnosti, bi moralo biti mogoče izpodbiti to domnevo na primer, kadar se večji del dolžnikovega premoženja nahaja zunaj države članice dolžnikovega običajnega prebivališča ali kadar je mogoče ugotoviti, da je bil glavni razlog za selitev dolžnikovega premoženja vložitev zahteve za uvedbo postopka v primeru insolventnosti pod novo pristojnostjo in kadar bi takšna vložitev zahteve bistveno škodovala interesom upnikov, katerih posli z dolžnikom so potekali pred premestitvijo.

(31)

Z istim ciljem preprečevanja goljufanja ali zlorabe v smislu izbiranja najugodnejšega sodišča, se ne bi smelo domnevati, da je središče glavnih interesov v kraju registriranega sedeža, v posameznikovem glavnem kraju poslovanja ali kraju njegovega običajnega prebivališča, kadar je dolžnik, ki je družba, pravna oseba ali posameznik, ki opravlja samostojno poslovno ali poklicno dejavnost, svoj registrirani sedež ali glavni kraj poslovanja premestil v drugo državo članico v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahteve za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, oziroma je dolžnik, ki je posameznik, ki ne opravlja samostojne poslovne ali poklicne dejavnosti, svoje običajno prebivališče premestil v drugo državo članico v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo zahteve za uvedbo postopka v primeru insolventnosti.

(32)

V vseh primerih, kadar okoliščine zadeve zbujajo dvome glede pristojnosti sodišča, bi moralo sodišče zahtevati, da dolžnik predloži dodatna dokazila s katerimi podpre svoje trditve in, kadar pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti, to omogoča, dati dolžnikovim upnikom priložnost, da predstavijo svoja stališča glede pristojnosti.

(33)

V primeru, da sodišče, ki odloča o zahtevi za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ugotovi, da se središče glavnih interesov ne nahaja na ozemlju njegove pristojnosti, ne bi smelo uvesti glavnega postopka v primeru insolventnosti.

(34)

Poleg tega bi moral imeti vsak upnik dolžnika na voljo učinkovito pravno sredstvo zoper odločitev, da se uvede postopek v primeru insolventnosti. Posledice vsakršnega izpodbijanja odločitve, da se uvede postopek v primeru insolventnosti, bi moralo urejati nacionalno pravo.

(35)

Sodišča države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti, bi morala biti pristojna tudi za zahtevke, ki neposredno izhajajo iz postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezani. Takšni zahtevki bi morali vključevati zahtevke za izpodbijanje pravnih dejanj, vložene proti toženim strankam v drugih državah članicah, in zahtevke v zvezi z obveznostmi, ki nastanejo tekom postopkov v primeru insolventnosti, kot je predplačilo za stroške postopkov. V nasprotju s tem zahtevki za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki jo je dolžnik sklenil pred začetkom postopkov, ne izhajajo neposredno iz postopkov. Kadar je takšen zahtevek povezan z drugim zahtevkom, ki temelji na splošnem civilnem ali gospodarskem pravu, bi moral imeti stečajni upravitelj možnost, da oba zahtevka vloži pred sodišči v državi stalnega prebivališča tožene stranke, če meni, da je bolj učinkovito zahtevek vložiti pred temi sodišči. To se denimo lahko zgodi, kadar želi stečajni upravitelj zahtevek za ugotavljanje odgovornosti direktorja na podlagi insolvenčnega prava združiti z zahtevkom na podlagi prava družb ali splošnega odškodninskega prava.

(36)

Sodišču, pristojnemu za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti, bi moralo biti omogočeno, da odredi začasne in zaščitne ukrepe od zahteve za uvedbo postopka. Varovalni ukrepi, sprejeti tako pred kot po uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, so pomembni za jamstvo učinkovitosti postopkov v primeru insolventnosti. V zvezi z navedenim bi ta uredba morala predvideti različne možnosti. Po eni strani bi moralo biti sodišču, ki je pristojno za glavni postopek v primeru insolventnosti, omogočeno, da odredi začasne in zaščitne ukrepe, ki zajemajo premoženje, ki se nahaja na ozemlju drugih držav članic. Po drugi strani pa bi moralo biti stečajnemu upravitelju, ki je bil začasno imenovan pred uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti, omogočeno, da v državah članicah, v katerih ima dolžnik poslovalnico, zaprosi za varovalne ukrepe, ki so mogoči po pravu teh držav članic.

(37)

Pred uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti bi morala biti pravica zahtevati uvedbo postopka v primeru insolventnosti v državi članici, v kateri ima dolžnik poslovalnico, omejena na domače upnike in državne organe ali na primere, v katerih glavni postopek v primeru insolventnosti ne more biti uveden po pravu države članice, v kateri je središče dolžnikovih glavnih interesov. Razlog za to omejitev je, da naj bi bili primeri, v katerih se uvedba krajevnih postopkov v primeru insolventnosti zahteva pred uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti, omejeni na tisto, kar je nujno potrebno.

(38)

Ta uredba ne omejuje pravice zahtevati uvedbo postopka v primeru insolventnosti v državi članici, v kateri ima dolžnik poslovalnico, po uvedbi glavnega postopka v primeru insolventnosti. Stečajni upravitelj v glavnem postopku v primeru insolventnosti ali katera koli druga oseba, pooblaščena po nacionalnem pravu navedene države članice, lahko zahteva uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti.

(39)

Ta uredba bi morala predvideti pravila o opredelitvi lokacije dolžnikovega premoženja, ki bi se morala uporabljati pri opredeljevanju, katero premoženje se obravnava v glavnem in katero v sekundarnih postopkih, ali za primere, ki zadevajo stvarne pravice tretjih oseb. Zlasti bi morala ta uredba predvideti, da bi morali biti evropski patenti z enotnim učinkom, blagovna znamka Skupnosti ali katere koli druge podobne pravice, kot so na primer žlahtniteljske pravice v Skupnosti ali modeli Skupnosti, vključeni le v glavni postopek v prmeru insolventnosti.

(40)

Sekundarni postopki v primeru insolventnosti lahko imajo poleg zaščite domačih interesov različne namene. Lahko se pojavijo primeri, v katerih je dolžnikova stečajna masa preveč kompleksna, da bi se upravljala kot celota, ali so razlike v zadevnih pravnih sistemih tako velike, da bi razširitev učinkov, ki izvirajo iz prava države, v kateri je bil uveden postopek, v druge države članice, v katerih se nahaja premoženje, lahko povzročila težave. Iz tega razloga lahko stečajni upravitelj v glavnem postopku v primeru insolventnosti zahteva uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti, kadar je to potrebno zaradi uspešnega upravljanja stečajne mase.

(41)

Sekundarni postopki v primeru insolventnosti lahko prav tako ovirajo učinkovito upravljanje stečajne mase. Zato ta uredba določa dva posebna primera, v katerih bi moralo biti sodišču, ki odloča o zahtevi za uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti, omogočeno, da na zahtevo stečajnega upravitelja v glavnem postopku v primeru insolventnosti, odloži ali zavrne uvedbo sekundarnega postopka.

(42)

Prvič, s to uredbo se na stečajnega upravitelja v glavnem postopku v primeru insolventnosti prenese možnost dati zavezo domačim upnikom, da bodo obravnavani tako, kot bi bili, če bi bil uveden sekundarni postopek v primeru insolventnosti. Ta zaveza mora izpolnjevati vrsto pogojev iz te uredbe, zlasti jo mora odobriti kvalificirana večina domačih upnikov. Kadar je bila dana takšna zaveza, bi moralo biti sodišču, ki odloča o zahtevi za uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti, omogočeno, da to zahtevo zavrne, če je prepričano, da ta zaveza ustrezno ščiti splošne interese domačih upnikov. Sodišče bi pri ocenjevanju teh interesov moralo upoštevati dejstvo, da je zavezo odobrila kvalificirana večina domačih upnikov.

(43)

Za namene dajanja zaveze domačim upnikom bi morali premoženje in pravice, ki se nahajajo v državi članici, v kateri ima dolžnik poslovalnico, tvoriti podkategorijo stečajne mase in stečajni upravitelj v glavnem postopku v primeru insolventnosti bi moral pri razdelitvi tega premoženja in pravic ali iztržka od njihovega unovčenja, spoštovati prednostne pravice, ki bi jih imeli upniki, če bi bil v tej državi članici uveden sekundarni postopek v primeru insolventnosti.

(44)

V zvezi z odobritvijo zaveze bi se moralo, če je to primerno, uporabljati nacionalno pravo. Zlasti če se za pravila glasovanja, ki se uporabljajo za sprejetje načrtov prestrukturiranja, po nacionalnem pravu zahteva predhodna odobritev terjatev upnikov, bi bilo treba te terjatve za namene glasovanja o zavezi šteti za odobrene. Kadar po nacionalnem pravu obstajajo različni postopki za sprejetje načrtov prestrukturiranja, bi morale države članice določiti poseben postopek, ki bi ga bilo treba uporabljati v tem kontekstu.

(45)

Drugič, ta uredba bi morala predvideti možnost, da sodišče začasno prekine uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti, kadar je bila v glavnem postopku v primeru insolventnosti odobrena začasna prekinitev posameznih postopkov izvršbe, da se ohrani učinkovitost prekinitve odobrene v glavnem postopku v primeru insolventnosti. Sodišču bi moralo biti omogočeno, da odobri začasno prekinitev, če je prepričano, da so uvedeni ustrezni ukrepi za zaščito splošnega interesa domačih upnikov. V takšnem primeru bi bilo treba vse upnike, na katere bi lahko vplival izid pogajanj o načrtu prestrukturiranja, obvestiti o pogajanjih in jim dovoliti, da v njih sodelujejo.

(46)

Da bi zagotovili učinkovito zaščito domačih interesov, stečajnemu upravitelju v glavnem postopku v primeru insolventnosti ne bi smelo biti omogočeno, da na način, ki pomeni zlorabo, unovči ali premeseti premoženje, ki se nahaja v državi članici, v kateri je poslovalnica, zlasti z namenom oviranja možnosti, da so takšni interesi lahko učinkovito zadovoljeni, če se pozneje uvede sekundarni postopek v primeru insolventnosti.

(47)

Ta uredba ne bi smela preprečevati sodiščem države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek v primeru insolventnosti, da sankcionirajo dolžnikove direktorje za kršitev njihovih dolžnosti, pod pogojem, da imajo ta sodišča po nacionalnem pravu pristojnost za reševanje takšnih sporov.

(48)

Glavni in sekundarni postopki v primeru insolventnosti lahko prispevajo k učinkovitemu upravljanju dolžnikove stečajne mase ali k učinkovitemu unovčenju celotnega premoženja, če akterji, udeleženi v vseh vzporednih postopkih, ustrezno medsebojno sodelujejo. Ustrezno sodelovanje obsega različne udeležene stečajne upravitelje in sodišča, ki tesno medsebojno sodelujejo, zlasti z izmenjavo zadostnega števila informacij. Za zagotovitev vodilne vloge glavnega postopka v primeru insolventnosti bi moral imeti stečajni upravitelj v takšnem postopku na voljo več možnosti za ukrepanje v sekundarnih postopkih v primeru insolventnosti, ki potekajo sočasno. Zlasti bi mu moralo biti omogočeno, da predlaga načrt prestrukturiranja ali poravnave ali zaprositi za odložitev unovčenja premoženja v sekundarnih postopkih v primeru insolventnosti. Tekom sodelovanja bi morali stečajni upravitelji in sodišča upoštevati najboljše prakse za sodelovanje v čezmejnih primerih insolventnosti, navedene v načelih in smernicah o obveščanju in sodelovanju, ki so jih sprejele evropske in mednarodne organizacije, dejavne na področju insolvenčnega prava, ter zlasti v ustreznih smernicah, ki jih je pripravila Komisija Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL).

(49)

Zaradi takšnega sodelovanja, bi moralo biti stečajnim upraviteljem in sodiščem omogočeno, da sklepajo dogovore in protokole zaradi lažjega čezmejnega sodelovanja pri več postopkih v primeru insolventnosti v različnih državah članicah, ki zadevajo istega dolžnika ali člane iste skupine družb, kadar je to združljivo s pravili, ki se uporabljajo v vsakem posameznem postopku. Takšni dogovori in protokoli lahko imajo različne oblike, pri čemer so lahko pisni ali ustni, in različna področja uporabe, pri čemer so lahko splošni ali specifični, ter jih lahko sklenejo različne stranke. Enostavni splošni dogovori lahko poudarijo potrebno po tesnem sodelovanju med strankami, brez da bi obravnavali specifična vprašanja, med tem ko lahko podrobnejši, bolj specifični dogovori vzpostavijo okvir načel za upravljanje več postopkov v primeru insolventnosti in jih lahko odobrijo udeležena sodišča, kadar je tako določeno v nacionalnem pravu. Odražajo lahko dogovor med strankami o sprejetju določenih korakov ali zahtevkov ali vzdržanju od njih.

(50)

Podobno lahko sodišča različnih držav članic sodelujejo tako, da usklajujejo imenovanje stečajnih upraviteljev. V tem okviru lahko imenujejo enega samega stečajnega upravitelja za več postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z istim dolžnikom ali za različne člane skupine družb, pod pogojem, da je to združljivo s pravili, ki se uporabljajo za vsakega od postopkov, zlasti s kakršnimi koli zahtevami v zvezi s kvalifikacijami in podeljevanjem licence stečajnega upravitelja.

(51)

Ta uredba bi morala zagotoviti učinkovito upravljanje postopkov v primeru insolventnosti za različne družbe, ki so del skupine družb.

(52)

Če so postopki v primeru insolventnosti uvedeni za več družb iste skupine, bi morali akterji, udeleženi v teh postopkih, ustrezno sodelovati. Za različne udeležene stečajne upravitelje in sodišča bi zato morala veljati podobna obveznost medsebojnega sodelovanja in obveščanja kot za tiste, ki so udeleženi v glavnem in sekundarnem postopku v primeru insolventnosti v zvezi z istim dolžnikom. Sodelovanje med stečajnimi upravitelji ne bi smelo biti v nasprotju z interesi upnikov v nobenem postopku in bi moralo biti usmerjeno k iskanju rešitev, ki bi spodbujale sinergije znotraj skupine.

(53)

Uvedba pravil o postopkih v primeru insolventnosti skupine družb ne bi smela omejevati možnosti sodišča, da uvede postopek v primeru insolventnosti za več družb iz iste skupine na enem samem območju pristojnosti, če sodišče ugotovi, da se središče glavnih interesov teh družb nahaja v eni sami državi članici. V takšnih primerih bi moralo sodišče imeti tudi možnost imenovati, če je primerno, istega stečajnega upravitelja v vseh zadevnih postopkih, pod pogojem, da to ni nezdružljivo s pravili, ki se zanje uporabljajo.

(54)

Ta uredba bi morala zaradi nadaljnjega izboljšanja usklajevanja postopkov v primeru insolventnosti članov skupine družb in zato, da se omogoči usklajeno prestrukturiranje skupine, uvesti postopkovna pravila o usklajevanju postopkov v primeru insolventnosti članov skupine družb. Namen takšnega usklajevanja bi moralo biti zagotavljanje učinkovitosti usklajevanja in hkratno upoštevanje ločenosti pravne osebnosti posameznih članov skupine.

(55)

Stečajni upravitelj, imenovan v postopku v primeru insolventnosti, uvedenem v zvezi s članom skupine družb, bi moral imeti možnost zahtevati uvedbo postopka za usklajevanje skupine. Vendar pa bi moral ta stečajni upravitelj pred vložitvijo takšne zahteve pridobiti potrebno dovoljenje, kadar to zahteva pravo, ki se uporablja v primeru insolventnosti. V zahtevi bi morali biti navedeni bistveni elementi usklajevanja, zlasti povzetek načrta usklajevanja, predlog, kdo naj bi bil imenovan za usklajevalca, in povzetek predvidenih stroškov usklajevanja.

(56)

Za zagotovitev prostovoljne narave postopkov za usklajevanje skupine bi morali zadevni stečajni upravitelji imeti možnost, da v določenem roku izrazijo nestrinjanje s svojo udeležbo v postopkih. Da bi zadevnim stečajnim upraviteljem omogočili, da se na podlagi ustreznih informacij odločijo o udeležbi v postopku za usklajevanje skupine, bi morali biti v zgodnji fazi obveščeni o bistvenih elementih usklajevanja. Kljub temu bi moral vsak stečajni upravitelj, ki najprej nasprotuje vključitvi v postopek za usklajevanje skupine, imeti možnost, da pozneje zahteva sodelovanje v njem. V takšnem primeru bi moral usklajevalec sprejeti odločitev o tem, ali je ta zahteva sprejemljiva. Vsi stečajni upravitelji, vključno s stečajnim upraviteljem, ki je vložil zahtevo, bi morali biti obveščeni o odločitvi usklajevalca in bi morali imeti priložnost izpodbijati to odločitev na sodišču, ki je uvedlo postopek za usklajevanje skupine.

(57)

Namen postopka za usklajevanje skupine bi vedno moral biti pospeševanje učinkovitega upravljanja postopa v primeru insolventnosti za člane skupine in na splošno pozitiven vpliv na upnike. Zato bi se moralo s to uredbo zagotoviti, da sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za postopek za usklajevanje skupine, oceni ta merila še pred uvedbo postopka za usklajevanje skupine.

(58)

Prednosti postopkov za usklajevanje skupine ne bi smele presegati stroškov teh postopkov. Zato je treba zagotoviti, da so stroški usklajevanja in delež teh stroškov, ki ga bo nosil vsak član skupine, ustrezni, sorazmerni in razumni ter da se jih določi v skladu z nacionalnim pravom države članice, v kateri je bil uveden postopek za usklajevanje skupine. Udeleženi stečajni upravitelji bi prav tako morali imeti možnost nadzirati te stroške že od zgodnje faze naprej. Kadar tako zahteva nacionalno pravo, lahko nadziranje stroškov od zgodnje faze postopka naprej vključuje, da stečajni upravitelj zaprositi za odobritev sodišča ali odbora upnikov.

(59)

Kadar usklajevalec meni, da bi izpolnjevanje njegovih nalog bistveno povečalo stroške v primerjavi s prvotno ocenjenimi stroški, v vsakem primeru pa, kadar stroški presegajo 10 % predvidenih stroškov, bi moralo sodišče, ki je uvedlo postopek za usklajevanje skupine, usklajevalcu odobriti, da takšne stroške preseže. Pred sprejetjem takšne odločitve bi moralo sodišče, ki je uvedlo postopek za usklajevanje skupine, udeleženim stečajnim upraviteljem omogočiti zaslišanje, da bi lahko sporočili svoje pripombe v zvezi s primernostjo usklajevalčeve zahteve.

(60)

V tej uredbi bi bilo poleg tega treba predvideti alternativni mehanizem za usklajeno prestrukturiranje skupine za tiste člane skupine družb, ki ne sodelujejo v postopku za usklajevanje skupine. Stečajni upravitelj, imenovan v postopku v zvezi s članom skupine družb, bi moral imeti procesno sposobnost zahtevati prekinitev vseh ukrepov, povezanih z unovčenjem premoženja v postopku, uvedenem proti drugim članom skupine, za katere ne velja postopek usklajevanja skupine. Takšno prekinitev bi moralo biti mogoče zahtevati le, če je načrt prestrukturiranja predstavljen članom zadevne skupine, če je ta načrt v korist upnikov v postopku, za katerega se zahteva prekinitev, ter če je prekinitev potrebna, da se zagotovi pravilno izvajanje načrta.

(61)

Ta uredba državam članicam ne bi smela preprečevati, da določijo nacionalna pravila, ki bi dopolnila pravila o sodelovanju, obveščanju in usklajevanju v zvezi z insolventnostjo članov skupin družb iz te uredbe, pod pogojem, da je področje uporabe navedenih nacionalnih pravil omejeno na nacionalno pristojnost in da njihova uporaba ne bi škodovala učinkovitosti pravil, določenih s to uredbo.

(62)

Pravila o sodelovanju, obveščanju in usklajevanju v okviru insolventnosti članov skupine družb, določena v tej uredbi, bi se morala uporabljati le, kadar so postopki v zvezi z različnimi člani iste skupine družb uvedeni v več kot eni državi članici.

(63)

Vsak upnik, ki ima običajno ali stalno prebivališče ali registrirani sedež v Uniji, bi morali imeti pravico do prijave terjatev v vsakem postopku v primeru insolventnosti, ki teče znotraj Unije in se nanaša na premoženje dolžnika. To bi moralo veljati tudi za davčne organe in ustanove socialnega zavarovanja. Ta uredba ne bi smela stečajnemu upravitelju preprečevati prijave terjatve v imenu določene skupine upnikov, na primer zaposlenih, če tako določa nacionalno pravo. Vendar bi za zagotovitev enake obravnave upnikov razdelitev iztržkov od unovčenja premoženja morala biti koordinirana. Vsakemu upniku bi moralo biti omogočeno, da obdrži tisto, kar je prejel v okviru postopka v primeru insolventnosti, vendar bi moral imeti pravico sodelovati v razdelitvi skupnega premoženja v drugem postopku le, če so upniki z enakim položajem pridobili enak delež svojih terjatev.

(64)

Bistvenega pomena je, da so upniki, ki imajo običajno ali stalno prebivališče ali registrirani sedež v Uniji, obveščeni o uvedbi postopka v primeru insolventnosti v zvezi s premoženjem dolžnika. Da bi zagotovili hiter prenos informacij upnikom, se Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (6) ne bi smela uporabljati v primerih, ko se ta uredba nanaša na obveznost obveščanja upnikov. Uporaba standardnih obrazcev, ki so na voljo v vseh uradnih jezikih institucij Unije, bi morala upnikom olajšati prijavo terjatev v postopkih, uvedenih v drugi državi članici. Posledice nepopolne vložitve standardnih obrazcev bi morale biti zadeva nacionalnega prava.

(65)

Ta uredba bi morala zagotoviti takojšnje priznanje odločb o uvedbi, vodenju in končanju postopkov v primeru insolventnosti, ki spadajo v njeno področje uporabe, ter odločb, sprejetih v neposredni povezavi s takšnimi postopki v primeru insolventnosti. Avtomatično priznanje bi zato moralo pomeniti, da se učinki, ki se pripisujejo postopkom po pravu države članice, v kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti, razširijo na vse druge države članice. Priznavanje odločb sodišča držav članic bi moralo temeljiti na načelu medsebojnega zaupanja. Zato bi bilo treba vzroke za nepriznavanje zmanjšati na najmanjšo potrebno mero. Na tej podlagi bi bilo treba reševati tudi spore, kadar bi se sodišči dveh držav članic izrekli za pristojna za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti. Odločbo sodišča, ki prvo uvede postopek, bi morale priznati druge države članice, pri čemer te ne bi bile pooblaščene za pregledovanje te sodne odločbe.

(66)

Ta uredba bi morala za zadeve, ki jih zajema, določiti enotne kolizijske norme, ki v okviru zadevnega področja uporabe nadomeščajo nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava. Če ni določeno drugače, bi se moralo uporabiti pravo države članice, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti (lex concursus). Ta kolizijska norma bi morala veljati tako za glavni postopek v primeru insolventnosti kot tudi za domače postopke. Lex concursus določa vse procesne in materialne učinke postopka v primeru insolventnosti, za zadevne osebe in zadevna pravna razmerja. Ureja vse pogoje za uvedbo, vodenje in končanje postopka v primeru insolventnosti.

(67)

Avtomatično priznanje postopka v primeru insolventnosti, za katerega se praviloma uporablja pravo države, v kateri je bil postopek uveden, lahko kolidira s pravili drugih držav članic o izvajanju pravnih dejanj. Za zagotovitev zaščite zakonitih pričakovanj in pravne varnosti v državah članicah, ki niso tiste, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, bi bilo treba predvideti številne izjeme od splošnega pravila.

(68)

Obstaja zlasti potreba po posebni navedbi odstopanja od prava države, v kateri je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, v primeru stvarnih pravic, saj so te pravice precejšnjega pomena pri odobritvi kreditov. Podlago, veljavnost in učinkovanje stvarnih pravic bi bilo zato treba praviloma določiti po pravu kraja (lex situs) in nanje ne bi smela vplivati uvedba postopka v primeru insolventnosti. Imetniku stvarnih pravic bi zato moralo biti še naprej omogočeno dodatno jamstvo pri uveljavljanju izločitvenih in ločitvenih pravic. Kadar za premoženje v eni državi članici veljajo stvarne pravice po pravu kraja, v katerem se nahaja premoženje dolžnika, glavni postopek v primeru insolventnosti pa teče v drugi državi članici, bi moral imeti stečajni upravitelj v glavnem postopku v primeru insolventnosti možnost zahtevati uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti na območju pristojnosti nastanka stvarnih pravic, če ima dolžnik tam poslovalnico. Če sekundarni postopek v primeru insolventnosti ni uveden, bi se moral presežek od prodaje premoženja, za katero veljajo stvarne pravice, izplačati stečajnemu upravitelju v glavnem postopku v primeru insolventnosti.

(69)

Ta uredba določa več določb v zvezi z možnostjo, da sodišče prekine uvedbo postopka ali prekine postopek izvršbe. Takšna morebitna prekinitev ne bi smela vplivati na stvarne pravice upnikov ali tretjih oseb.

(70)

Če pravo države, v kateri je bil uveden postopek, ne dovoljuje pobota terjatev, bi moral biti upnik kljub temu upravičen do pobota, če je ta mogoč po pravu, ki se uporablja za terjatev insolventnega dolžnika. S tem bi pobot dobil neke vrste garancijsko funkcijo, ki temelji na predpisih in na katero se zadevni upnik lahko zanese v času nastanka terjatve.

(71)

Potreba po posebni zaščiti obstaja tudi v primeru plačilnih sistemov in finančnih trgov, na primer v zvezi z dogovori o izravnavi in o poravnavanju neto saldov v okviru teh sistemov, kot tudi za prodajo vrednostnih papirjev in za garancije, odobrene za take posle, kar posebej ureja Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7). Edino relevantno pravo za take posle bi moralo biti tisto, ki se uporablja za zadevni sistem ali trg. Namen tega prava je, da se v primeru insolventnosti poslovnega partnerja v okviru sistemov plačil in poravnav ali na urejenih finančnih trgih držav članic prepreči možnost spreminjanja mehanizmov plačil in poravnave poslov. Direktiva 98/26/ES vsebuje posebne določbe, ki bi morale imeti prednost pred splošnimi pravili, določenimi v tej uredbi.

(72)

Da bi zaščitili zaposlene in delovna mesta, bi bilo treba učinke postopkov v primeru insolventnosti na nadaljevanje ali prenehanje delovnega razmerja ter na pravice in obveznosti vseh strank v delovnem razmerju določiti s pravom, ki se v skladu s splošnimi kolizijskimi normami uporablja za relevantno pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega bi morala država članica, v kateri se nahaja poslovalnica dolžnika, v primerih, ko je za prenehanje delovnega razmerja potrebna odobritev sodišča ali upravnega organa, ohraniti pristojnost za takšno odobritev, tudi če v tej državi članici ni bil uveden noben postopek v primeru insolventnosti. Vsa druga vprašanja v zvezi z insolvenčnim pravom, kot je vprašanje, ali so terjatve zaposlenih zavarovane s prednostnimi pravicami in o statusu, ki ga lahko imajo takšne prednostne pravice, bi bilo treba reševati na podlagi prava države članice, v kateri je bil uveden (glavni ali sekundarni) postopek v primeru insolventnosti, razen v primerih, ko je bila v skladu s to uredbo dana zaveza za izogib sekundarnemu postopku v primeru insolventnosti.

(73)

Pravo, ki se uporablja za učinke postopkov v primeru insolventnosti na vsako pravdo v teku ali arbitražne postopke v teku, ki se nanašajo na premoženje ali pravico, ki je del dolžnikove stečajne mase, bi moralo biti pravo države članice, v kateri potekajo pravde ali v kateri je sedež arbitražnega postopka. Vendar to pravilo ne bi smelo vplivati na nacionalna pravila o priznavanju in izvrševanju arbitražnih odločb.

(74)

Da se omogoči upoštevanje posebnih postopkovnih pravil sodnih sistemov v določenih državah članicah, bi bilo treba določiti prilagodljivost v zvezi z določenimi pravili te uredbe. Zato bi morale navedbe v tej uredbi v zvezi z obvestilom, ki ga izda sodni organ države članice, kadar tako zahtevajo postopkovna pravila države članice, vključevati odredbo tega sodnega organa, da se izda takšno obvestilo.

(75)

Iz poslovnih razlogov bi bilo treba glavno vsebino odločitve o uvedbi postopka na zahtevo stečajnega upravitelja objaviti v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, ki je sprejelo to odločitev. Če se v zadevni državi članici nahaja kakšna poslovalnica, bi morala biti takšna objava obvezna. V nobenem primeru pa objava ne bi smela biti predpogoj za priznanje tujih postopkov.

(76)

Zaradi boljšega zagotavljanja informacij zadevnim upnikom in sodiščem ter preprečevanja uvedbe vzporednih postopkov v primeru insolventnosti bi bilo treba zahtevati, da države članice v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti objavijo ustrezne informacije v javno dostopnem elektronskem registru. Da se upnikom in sodiščem, ki imajo stalno prebivališče oziroma se nahajajo v drugih državah članicah, omogoči dostop do teh informacij, bi v tej uredbi morali predvideti medsebojno povezavo med temi registri insolventnosti prek evropskega portala e-pravosodje. Države članice bi morale imeti možnost objaviti ustrezne informacije v več registrih, moralo pa bi tudi biti mogoče medsebojno povezati več kot en register na državo članico.

(77)

V tej uredbi bi morala biti določena minimalna količina informacij za objavo v registrih insolventnosti. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da vključijo dodatne informacije. Kadar je dolžnik posameznik, bi morali registri insolventnosti prikazovati le registrsko številko, če dolžnik opravlja samostojno poslovno ali poklicno dejavnost. To registrsko številko bi bilo treba razumeti kot enotno registrsko številko dolžnikove samostojne poslovne ali poklicne dejavnosti, objavljeno v registru podjetij, če ta obstaja.

(78)

Informacije o nekaterih vidikih postopkov v primeru insolventnosti so za upnike bistvenega pomena, kot na primer informacije o rokih za prijavo terjatev ali za izpodbijanje odločitev. Vendar pa se na podlagi te uredbe od držav članic ne bi smelo zahtevati, da izračunajo te roke za vsak primer posebej. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da izpolnijo svoje obveznosti tako, da dodajo spletne povezave na evropskem portalu e-pravosodje, kjer naj bodo zagotovljene nazorne informacije o merilih za izračun teh rokov.

(79)

Da bi v zadostni meri zaščitili informacije o posameznikih, ki ne opravljajo samostojne poslovne ali poklicne dejavnosti, bi države članice morale imeti možnost določiti, da za dostop do navedenih informacij veljajo dopolnilna merila za iskanje, kot so enotna matična številka dolžnika, naslov, datum rojstva ali okrožje pristojnega sodišča, ali da se dostop do informacij omogoči pod pogojem, da se zanj vloži zahtevek pri pristojnem organu ali da se ugotovi obstoj legitimnega interesa za dostop do takšnih informacij.

(80)

Državam članicam bi prav tako moralo biti omogočeno, da v svoje registre insolventnosti ne vključijo informacij o posameznikih, ki ne opravljajo samostojne poslovne ali poklicne dejavnosti. V takšnih primerih bi morale države članice poskrbeti za to, da se ustrezne informacije upnikom zagotovijo z individualnim obvestilom in da zadevni postopki ne vplivajo na terjatve upnikov, ki niso prejeli zadevnih informacij.

(81)

Lahko se zgodi, da nekatere zadevne osebe niso seznanjene z uvedbo postopka v primeru insolventnosti in v dobri veri ravnajo v nasprotju z novimi okoliščinami. Za zaščito teh oseb, ki ne vedo, da je bil uveden tuj postopek in opravijo plačilo dolžniku, namesto tujemu stečajnemu upravitelju, bi bilo treba uvesti določbe, da ima tako plačilo učinek pokritja dolga.

(82)

Za zagotavljanje enakih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(83)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Namen te uredbe je zlasti spodbujati uporabo členov 8, 17 in 47 o varstvu osebnih podatkov, lastninski pravici oziroma pravici do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča.

(84)

Za obdelavo osebnih podatkov v okviru te uredbe se uporabljata Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (9) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(85)

Ta uredba ne posega v Uredbo (EGS, Euratom) št. 1182/71 Sveta (11).

(86)

Ker cilja te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi oblikovanja pravnega okvirja za ustrezno upravljanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(87)

V skladu s členom 3 ter členom 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta Združeno kraljestvo in Irska podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(88)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja

(89)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 27. marca 2013 (12) –

(a)

dolžniku v celoti ali deloma odvzeto njegovo premoženje in je imenovan stečajni upravitelj;

(b)

za premoženje in posle dolžnika postavljena kontrola ali nadzor sodišča ali

(c)

s strani sodišča ali po zakonu odrejena začasna prekinitev posameznih postopkov izvršbe, da bi se omogočila pogajanja med dolžnikom in njegovimi upniki, pod pogojem, da postopki, v katerih je odrejena prekinitev, določajo primerne ukrepe za zaščito vseh upnikov in kadar dogovor ni dosežen, potekajo pred enim od postopkov iz točke (a) ali (b).

(a)

zavarovalnice;

(b)

kreditne institucije;

(c)

investicijska podjetja in druga podjetja, institucije in podjeme, v kolikor so zajeti z Direktivo 2001/24/ES, ali

(d)

kolektivne naložbene podjeme.

1.

„kolektivni postopki“ pomeni postopke, ki vključujejo vse dolžnikove upnike ali njihov znaten del, pod pogojem, da v slednjem primeru postopki ne vplivajo na terjatve upnikov, ki niso vključeni vanje;

2.

„kolektivni naložbeni podjemi“ pomeni kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot so opredeljeni v Direktivi 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), in alternativne investicijske sklade (AIS), kot so opredeljeni v Direktivi 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14);

3.

„dolžnik, ki sam nadaljuje vodenje poslov“ pomeni dolžnika, glede katerega je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, za katerega ni nujno, da vključuje imenovanje stečajnega upravitelja ali celotni prenos pravic in dolžnosti upravljanja dolžnikovega premoženja na stečajnega upravitelja, in pri katerem zato dolžnik ohrani celoten ali vsaj delen nadzor nad svojim premoženjem in posli;

4.

„postopek v primeru insolventnosti“ pomeni postopek, naveden v Prilogi A;

5.

„stečajni upravitelj“ pomeni katero koli osebo ali organ, katerega naloga, tudi začasno, je:

Osebe in organi iz prvega pododstavka so navedeni v Prilogi B;

6.

„sodišče“ pomeni

7.

„odločba o uvedbi postopka v primeru insolventnosti“ vključuje:

8.

„čas uvedbe postopka“ pomeni čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopka v primeru insolventnosti, ne glede na to, ali je odločba dokončna ali ne;

9.

„država članica, v kateri se nahaja premoženje“ pomeni, v primeru:

10.

„poslovalnica“ pomeni kateri koli kraj poslovanja, v katerem dolžnik opravlja ali je v obdobju treh mesecev pred vložitvijo zahteve za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti, opravljal stalno gospodarsko dejavnost, ki predpostavlja udeležbo ljudi in premoženja;

11.

„domač upnik“ pomeni upnika, katerega terjatve do dolžnika so nastale pri poslovanju ali v zvezi s poslovanjem poslovalnice, ki se nahaja v državi članici, ki ni država članica, v kateri se nahaja središče dolžnikovih glavnih interesov;

12.

„tuj upnik“ pomeni upnika, ki ima običajno ali stalno prebivališče ali registriran sedež v državi članici, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek, vključno z davčnimi organi in organi socialne varnosti držav članic;

13.

„skupina družb“ pomeni obvladujočo družbo in vse njene odvisne družbe;

14.

„obvladujoča družba“ pomeni družbo, ki nadzira, bodisi posredno ali neposredno, eno ali več odvisnih družb ter vključuje družbo, ki pripravlja konsolidirane računovodske izkaze v skladu z Direktivo 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(a)

se postopek v primeru insolventnosti iz odstavka 1 ne more uvesti zaradi pogojev, ki jih določa pravo države članice, na katere ozemlju je središče dolžnikovih glavnih interesov, ali

(b)

uvedbo teritorialnih postopkov v primeru insolventnosti zahteva:

(a)

dolžnike, zoper katere je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti;

(b)

premoženje, ki je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti;

(c)

ustrezna pooblastila dolžnika in stečajnega upravitelja;

(d)

pogoje, pod katerimi je mogoče uveljavljati pobote;

(e)

učinke postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik;

(f)

učinke postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki, razen za pravde v teku;

(g)

terjatve, ki jih je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso, in obravnavo terjatev, nastalih po uvedbi postopka v primeru insolventnosti;

(h)

pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev;

(i)

pravila o razdelitvi iztržkov od unovčenja premoženja, razvrščanju terjatev ter pravicah upnikov, ki so po uvedbi postopka v primeru insolventnosti prejeli delno zadoščenje na podlagi stvarnih pravic ali prek pobota;

(j)

pogoje in učinke končanja postopka v primeru insolventnosti, zlasti s poravnavo;

(k)

pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti;

(l)

kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti;

(m)

pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov.

(a)

pravico razpolagati s premoženjem ali naročiti njegovo razpolaganje ter prejeti zadoščenje iz iztržka od prodaje ali prihodka od tega premoženja, zlasti na podlagi zastavne pravice ali hipoteke;

(b)

izključno pravico do poplačila terjatve, zlasti na podlagi zastavne pravice na terjatvi ali z odstopom terjatve na podlagi jamstva;

(c)

pravico zahtevati premoženje in/ali zahtevati povračilo premoženja od kogar koli, ki poseduje ali uporablja premoženje v nasprotju z željami upravičenca;

(d)

stvarno pravico do koristne uporabe premoženja.

(a)

pravo države članice, ki se uporablja za navedene pogodbe, zahteva, da se takšna pogodba lahko prekine ali spremeni le z odobritvijo sodišča, ki uvede postopek v primeru insolventnosti, in

(b)

v tej državi članici ni bil uveden noben postopek v primeru insolventnosti.

(a)

se za dejanje uporablja pravo države članice, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek in

(b)

pravo te države članice v zadevnem primeru ne dopušča nobenega sredstva za izpodbijanje navedenega dejanja.

(a)

nepremičnim premoženjem,

(b)

ladjo ali zrakoplovom, za katera je potrebna registracija v javni register, ali

(c)

vrednostnimi papirji, nastanek katerih zahteva registracijo v javnem registru, določenem po pravu,

(a)

datum uvedbe postopka v primeru insolventnosti;

(b)

sodišče, ki je uvedlo postopek v primeru insolventnosti, in morebitno referenčno številko zadeve;

(c)

vrsto uvedenega postopka v primeru insolventnosti, navedeno v Prilogi A, in po potrebi vsako ustrezno podvrsto takšnega postopka, uvedenega v skladu z nacionalnim pravom;

(d)

navedbo, ali pristojnost za uvedbo postopka temelji na členu 3(1), 3(2) ali 3(4);

(e)

če je dolžnik družba ali pravna oseba, dolžnikovo ime, registrsko številko, registrirani sedež oziroma, če je ta drugačen, poštni naslov;

(f)

če je dolžnik posameznik, ne glede na to ali opravlja samostojno poslovno ali poklicno dejavnost, dolžnikovo ime, morebitno registrsko številko in poštni naslov oziroma v kolikor je naslov zaščiten, dolžnikov kraj in datum rojstva;

(g)

ime, poštni naslov ali naslov e-pošte morebitnega stečajnega upravitelja, imenovanega v postopku;

(h)

rok za prijavo morebitnih terjatev ali napotilo na merila za izračun tega roka;

(i)

morebiti datum končanja glavnega postopka v primeru insolventnosti;

(j)

sodišče, pred katerim se v skladu s členom 5 izpodbija odločitev o uvedbi postopka v primeru insolventnosti, in po potrebi rok, do kdaj se to lahko stori, ali napotilo na merila za izračun tega roka.

(a)

tehnične specifikacije, ki določajo način obveščanja in izmenjave informacij z elektronskimi sredstvi na podlagi opredeljenih vmesniških specifikacij za sistem medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti;

(b)

tehnične ukrepe, ki zagotavljajo minimalne varnostne standarde informacijske tehnologije pri obveščanju in razširjanju informacij znotraj sistema medsebojnega povezovanja registrov insolventnosti;

(c)

minimalna merila za storitev iskanja, ki jo zagotavlja evropski portal e-pravosodje, na podlagi informacij iz člena 24;

(d)

minimalna merila za predstavitev rezultatov takšnih iskanj na podlagi informacij iz člena 24;

(e)

sredstva in tehnične pogoje za razpoložljivost storitev, ki jih zagotavlja sistem medsebojnega povezovanja, in

(f)

glosar z osnovno razlago nacionalnih postopkov v primeru insolventnosti, navedenih v Prilogi A.

(a)

stečajni upravitelj v glavnem postopku v primeru insolventnosti;

(b)

katera koli druga oseba ali organ, ki ima v skladu s pravom države članice, na katere ozemlju se zahteva uvedba sekundarnega postopka v primeru insolventnosti, pravico zahtevati uvedbo postopka v primeru insolventnosti.

(a)

čim prej sporočijo drugim stečajnim upraviteljem vse informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, zlasti o napredku, doseženem pri prijavi in preverjanju terjatev, ter vseh ukrepih, katerih cilj je sanacija ali prestrukturiranje dolžnika ali končanje postopka, pod pogojem, da so sprejeti ustrezni ukrepi za varstvo zaupnih informacij;

(b)

preučijo možnost prestrukturiranja dolžnika ter, kadar ta možnost obstaja, usklajujejo pripravo in izvajanje načrta prestrukturiranja;

(c)

usklajujejo upravljanje unovčenja ali uporabo premoženja in poslov dolžnika; stečajni upravitelj v sekundarnem postopku v primeru insolventnosti pravočasno omogoči stečajnemu upravitelju v glavnem postopku v primeru insolventnosti, da predloži predloge za unovčenje ali uporabo premoženja v sekundarnem postopku v primeru insolventnosti.

(a)

usklajevanje pri imenovanju stečajnih upraviteljev;

(b)

obveščanje o informacijah na kakršen koli način, ki je po mnenju sodišča primeren;

(c)

usklajevanje upravljanja ter nadzora dolžnikovega premoženja in poslov;

(d)

usklajevanje izvajanja zaslišanj;

(e)

po potrebi usklajevanje pri odobritvi protokolov.

(a)

stečajni upravitelj v glavnem postopku v primeru insolventnosti sodeluje z vsemi sodišči, ki odločajo o zahtevi za uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti ali ki so uvedla takšen postopek, in jih obvešča;

(b)

stečajni upravitelj v teritorialnem ali sekundarnem postopku v primeru insolventnosti sodeluje s sodiščem, ki odloča o zahtevi za uvedbo glavnega postopka v primeru insolventnosti ali ki je takšen postopek uvedlo, in ga obvešča ter

(c)

stečajni upravitelj v teritorialnem ali sekundarnem postopku v primeru insolventnosti sodeluje s sodiščem, ki odloča o zahtevi za uvedbo drugega teritorialnega ali sekundarnega postopka v primeru insolventnosti ali ki je takšen postopek uvedlo, in ga obvešča,

(a)

na zahtevo stečajnega upravitelja v glavnem postopku v primeru insolventnosti;

(b)

po uradni dolžnosti, na zahtevo upnika ali na zahtevo stečajnega upravitelja v sekundarnem postopku v primeru insolventnosti, če se zdi, da navedeni ukrep ni več upravičen, zlasti glede na interese upnikov v glavnem ali sekundarnem postopku v primeru insolventnosti.

(a)

ime, poštni naslov, morebitni elektronski naslov, morebitno enotno matično številko občana in bančne podatke tujega upnika iz odstavka 1;

(b)

znesek terjatve z navedbo glavnice in morebitnih obresti ter datum, ko je terjatev nastala, pa tudi datum, na katerega je zapadla, če je ta drugačen;

(c)

če se terjajo obresti, obrestno mero in informacijo o tem, ali so obresti pravne ali pogodbene narave, ter obdobje, za katero se zahtevajo obresti in kapitalizirani znesek obresti;

(d)

če se terja povračilo stroškov, nastalih pri uveljavljanju terjatve pred uvedbo postopka, znesek in podrobnosti teh stroškov;

(e)

vrsto terjatve;

(f)

navedbo, ali se zahteva status prednostnega upnika in podlago za takšen zahtevek;

(g)

navedbo, ali je s terjatvijo povezano stvarno zavarovanje oziroma pridržek lastninske pravice, in v tem primeru navedbo, katero premoženje je predmet pravic iz zavarovanja, ki ga uveljavlja, datum odobritve zavarovanja in kraj njegove registracije ter njegovo registrsko številko ter

(h)

navedbo, ali se zahteva pobot, in v tem primeru zneske medsebojnih terjatev, ki obstajajo na dan, ko je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, datum, ko so te nastale, in neto znesek zahtevanega pobota.

(a)

drug drugemu čim prej sporočijo vse informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, pod pogojem, da so sprejeti ustrezni ukrepi za varstvo zaupnih informacij;

(b)

preučijo, ali obstajajo možnosti za usklajevanje upravljanja in nadzora poslov članov skupine, v zvezi s katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, in če te obstajajo, usklajujejo takšno upravljanje in nadzor;

(c)

preučijo, ali obstajajo možnosti za prestrukturiranje članov skupine, v zvezi s katerimi so uvedeni postopki v primeru insolventnosti, in se, če te obstajajo, usklajujejo glede predloga in pogajanj o usklajenem načrtu prestrukturiranja.

(a)

usklajevanje pri imenovanju stečajnih upraviteljev;

(b)

sporočanje o informacijah na kakršen koli način, ki je primeren po mnenju sodišča;

(c)

usklajevanje upravljanja ter nadzora premoženja in poslov članov skupine;

(d)

usklajevanje izvajanja zaslišanj;

(e)

po potrebi usklajevanje pri odobritvi protokolov.

(a)

sodeluje in obvešča vsako sodišče, ki obravnava zahtevo za uvedbo postopka v zvezi z drugim članom iste skupine družb ali ki je uvedlo tak postopek, ter

(b)

lahko od navedenega sodišča zahteva informacije o postopku v zvezi z drugim članom skupine ali zahteva pomoč v zvezi s postopkom, za katerega je imenovan,

(a)

izrazi mnenje v katerem koli postopku, uvedenem v zvezi s katerim koli drugim članom iste skupine;

(b)

zahteva prekinitev katerega koli ukrepa v zvezi z unovčenjem premoženja v postopku, uvedenem v zvezi s katerim koli drugim članom iste skupine, pod pogojem, da:

(c)

zaprosi za uvedbo postopka za usklajevanje skupine v skladu s členom 61.

(a)

predlog osebe, ki naj se imenuje za usklajevalca skupine (v nadaljnjem besedilu: usklajevalec), podatki o njeni upravičenosti v skladu s členom 71, podatki o njeni usposobljenosti in njeno pisno soglasje, da bo delovala kot usklajevalec;

(b)

načrt predlaganega usklajevanja skupine in zlasti razlogi, zakaj so pogoji iz člena 63(1) izpolnjeni;

(c)

seznam stečajnih upraviteljev, imenovanih v zvezi s člani skupine, ter po potrebi sodišč in pristojnih organov, vključenih v postopke v primeru insolventnosti v zvezi s člani skupine;

(d)

opis ocenjenih stroškov predlaganega usklajevanja skupine in ocena deleža teh stroškov, ki ga plača posamezni član skupine.

(a)

je uvedba takšnega postopka primerna za spodbujanje učinkovitega vodenja postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z različnimi člani skupine;

(b)

je verjetno, da noben upnik katerega od članov skupine, za katerega se pričakuje, da naj bi sodeloval v postopku, ne bo finančno oškodovan zaradi vključitve tega člana v takšen postopek, ter

(c)

predlagani usklajevalec izpolnjuje zahteve iz člena 71.

(a)

vključitvi postopka v zvezi z insolventnostjo, v zvezi s katerim je bil imenovan, v okvir postopka za usklajevanje skupine ali

(b)

osebi, predlagani za usklajevalca.

(a)

imenuje usklajevalca;

(b)

določi načrt usklajevanja ter

(c)

sprejme odločitev glede ocene stroškov in deleža, ki ga plačajo člani skupine.

(a)

je bil podan ugovor zoper vključitev postopka v primeru insolventnosti v okvir postopka za usklajevanje skupine ali

(b)

je bil postopek v primeru insolventnosti v zvezi s članom skupine uveden po tem, ko je sodišče uvedlo postopek za usklajevanje skupine.

(a)

se ob upoštevanju faze, v kateri je postopek za usklajevanje skupine v času zahteve, prepriča, da so izpolnjena merila iz točk (a) in (b) člena 63(1), ali

(b)

se vsi udeleženi stečajni upravitelji strinjajo, ob upoštevanju pogojev njihovega nacionalnega prava.

(a)

opredeli in pripravlja priporočila za usklajeno vodenje postopkov v primeru insolventnosti;

(b)

predlaga načrt za usklajevanje skupine, v katerem opredeli, opiše in priporoči celovit sklop ustreznih ukrepov za celostni pristop k reševanju insolventnosti članov skupine. Načrt lahko vsebuje zlasti predloge o:

(a)

izrazi svoje mnenje in sodeluje, zlasti z udeležbo na sestankih upnikov, v vseh postopkih, uvedenih v zvezi z drugimi člani iste skupine;

(b)

posreduje v vseh sporih med dvema ali več stečajnimi upravitelji članov skupine;

(c)

predstavi in obrazloži svoj načrt za usklajevanje skupine osebam ali organom, ki jim mora poročati v skladu z nacionalnim pravom;

(d)

od katerega koli stečajnega upravitelja v zvezi s katerim koli članom skupine zahteva informacije, ki so ali bi lahko bile koristne za opredelitev in pripravo strategij in ukrepov za uskladitev postopkov, ter

(e)

zahteva največ šestmesečno prekinitev postopka, uvedenega v zvezi s katerim koli članom skupine, pod pogojem, da je takšna prekinitev potrebna zaradi zagotovitve ustreznega izvajanja načrta in bi koristila upnikom v postopku, za katere se prekinitev zahteva, ali pa zahteva odpravo kakršne koli veljavne prekinitve. Takšna zahteva se predloži sodišču, ki je uvedlo postopek, za katerega se zahteva prekinitev.

(a)

nemudoma obvesti udeležene stečajne upravitelje in

(b)

zaprosi za odobritev sodišča, ki je uvedlo postopek za usklajevanje skupine.

(a)

usklajevalec deluje v škodo upnikov udeleženega člana skupine ali

(b)

usklajevalec ne izpolnjuje svojih obveznosti iz tega poglavja.

(a)

Konvencijo med Belgijo in Francijo o sodni pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, arbitražnih odločb in verodostojnih listin, podpisano v Parizu 8. julija 1899;

(b)

Konvencijo med Belgijo in Avstrijo o stečaju, poravnavi, in odložitvi plačil (z Dodatnim protokolom z dne 13. junija 1973), podpisano v Bruslju 16. julija 1969;

(c)

Konvencijo med Belgijo in Nizozemsko o sodni pristojnosti, stečaju in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb, arbitražnih odločb in verodostojnih listin, podpisano v Bruslju 28. marca 1925;

(d)

Pogodbo med Nemčijo in Avstrijo o stečaju in poravnavi, podpisano na Dunaju 25. maja 1979;

(e)

Konvencijo med Francijo in Avstrijo o sodni pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb na področju postopkov v primeru insolventnosti, podpisano na Dunaju 27. februarja 1979;

(f)

Konvencijo med Francijo in Italijo o izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah, podpisano v Rimu 3. junija 1930;

(g)

Konvencijo med Italijo in Avstrijo o stečaju in poravnavi, podpisano v Rimu 12. julija 1977;

(h)

Konvencijo med Kraljevino Nizozemsko in Zvezno republiko Nemčijo o medsebojnem priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in drugih izvršljivih pravnih naslovov v civilnih in trgovinskih zadevah, podpisano v Haagu 30. avgusta 1962;

(i)

Konvencijo med Združenim kraljestvom in Kraljevino Belgijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v civilnih in trgovinskih zadevah, s Protokolom, podpisano v Bruslju 2. maja 1934;

(j)

Konvencijo med Dansko, Finsko, Norveško, Švedsko in Islandijo o stečaju, podpisano v Kobenhavnu 7. novembra 1933;

(k)

Evropsko konvencijo o nekaterih mednarodnih vidikih stečaja, podpisano v Istanbulu 5. junija 1990;

(l)

Sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Kraljevino Grčijo o vzajemnem priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, podpisan v Atenah dne 18. junija 1959;

(m)

Sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Republiko Avstrijo o medsebojnem priznavanju in izvrševanju arbitražnih sodb in arbitražnih poravnav v trgovinskih zadevah, podpisan v Beogradu dne 18. marca 1960;

(n)

Konvencija med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo o vzajemni pravni pomoči v civilnih in upravnih zadevah, podpisana v Rimu dne 3. decembra 1960;

(o)

Sporazum med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Kraljevino Belgijo o pravni pomoči v civilnih in trgovinskih stvareh, podpisan v Beogradu dne 24. septembra 1971;

(p)

Konvencija med vladama Jugoslavije in Francije o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in trgovskih stvareh, podpisana v Parizu dne 18. maja 1971;

(q)

Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Helensko republiko o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, podpisana v Atenah dne 22. oktobra 1980 in še vedno veljavna med Češko in Grčijo;

(r)

Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Republiko Ciper o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, podpisan v Nikoziji dne 23. aprila 1982 in še vedno veljaven med Češko in Ciprom;

(s)

Pogodba med vlado Češkoslovaške socialistične republike in vlado Francoske republike o pravni pomoči ter priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih, družinskopravnih in trgovniskih zadevah, podpisana v Parizu dne 10. maja 1984 in še vedno veljavna med Češko in Francijo;

(t)

Pogodba med Češkoslovaško socialistično republiko in Italijansko republiko o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, podpisana v Pragi dne 6. decembra 1985 in še vedno veljavna med Češko in Italijo;

(u)

Sporazum med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravnih razmerjih, podpisana v Talinu dne 11. novembra 1992;

(v)

Sporazum med Estonijo in Poljsko o pravni pomoči in pravnih razmerjih v civilnih, delovnopravnih in kazenskih zadevah, podpisan v Talinu dne 27. novembra 1998;

(w)

Sporazum med Republiko Litvo in Republiko Poljsko o pravni pomoči in pravnih razmerjih v civilnih, družinskih, delovnopravnih in kazenskih zadevah, podpisan v Varšavi dne 26. januarja 1993;

(x)

Konvencija med Socialistično republiko Romunijo in Helensko republiko o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah in njen protokol, podpisana v Bukarešti 19. oktobra 1972;

(y)

Konvencija med Socialistično republiko Romunijo in Francosko republiko o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, podpisana v Parizu 5. novembra 1974;

(z)

Sporazum med Ljudsko republiko Bolgarijo in Helensko republiko o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, podpisan v Atenah 10. aprila 1976;

(aa)

Sporazum med Ljudsko republiko Bolgarijo in Republiko Ciper o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, podpisan v Nikoziji 29. aprila 1983;

(ab)

Sporazum med vlado Ljudske republike Bolgarije in vlado Francoske republike o vzajemni pravni pomoči v civilnih zadevah, podpisan v Sofiji 18. januarja 1989;

(ac)

Pogodba med Romunijo in Češko o pravni pomoči v civilnih zadevah, podpisana v Bukarešti 11. julija 1994;

(ad)

Pogodba med Romunijo in Republiko Poljsko o pravni pomoči in pravnih razmerjih v civilnih zadevah, podpisana v Bukarešti 15. maja 1999.

(a)

v nobeni državi članici,v kolikor je nezdružljiva z obveznostmi, ki v zvezi s stečajem izhajajo iz konvencije, sklenjene med navedeno državo članico in eno ali več tretjimi državami pred začetkom veljavnosti Uredbe (ES) št. 1346/2000;

(b)

v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, v kolikor je nezdružljiva z obveznostmi, ki v zvezi s stečajem izhajajo iz kakršnih koli sporazumov v okviru Commonwealth, ki so obstajali v času začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1346/2000.

(a)

člena 86, ki se uporablja od 26. junija 2016;

(b)

člena 24(1), ki se uporablja od 26. junija 2018, in

(c)

člena 25, ki se uporablja od 26. junija 2019.