Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba določa podrobne tehnične zahteve in preskusne postopke za funkcionalno varnost v zvezi z zavornim učinkom za homologacijo in tržni nadzor kmetijskih in gozdarskih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za takšna vozila, v skladu z Uredbo (EU) št. 167/2013.

Člen 2

Opredelitve pojmov

Uporabljajo se opredelitve pojmov iz Uredbe (EU) št. 167/2013. Poleg tega se uporabljajo še naslednje opredelitve pojmov:

1.	„zavorni sistem“ pomeni vse dele, katerih funkcija je postopno zmanjševanje hitrosti premikajočega se vozila ali njegovo ustavljanje oziroma zadrževanje na mestu, če je že ustavljeno; sistem je sestavljen iz upravljalnega elementa, prenosnega sistema in zavore;

2.	„delovni zavorni sistem“ pomeni zavorni sistem, ki omogoča vozniku upravljanje gibanja vozila ter varno, hitro in učinkovito ustavitev pri vseh hitrostih in obremenitvah, za katere je vozilo homologirano, in pri vseh naklonih navzgor ali navzdol;

3.

„stopnjevano zaviranje“ pomeni zaviranje, ki znotraj običajnega območja delovanja opreme med aktiviranjem ali popuščanjem zavor izpolnjuje vse naslednje pogoje: (a) voznik lahko kadar koli poveča ali zmanjša zavorno silo z uporabo upravljalnega elementa; (b) zavorna sila deluje v smeri premikanja upravljalnega elementa (monotono delovanje); (c) zavorna sila se zlahka uravnava z zadostno natančnostjo;

4.

„upravljalni element“ pomeni pripravo, ki jo neposredno aktivira voznik, da prenosni sistem oskrbi z energijo, potrebno za zaviranje ali krmiljenje. Ta energija je lahko fizična energija voznika ali energija iz drugega vira, ki ga upravlja voznik, ali v ustreznih primerih kinetična energija vlečenega vozila ali kombinacija teh različnih vrst energije;

5.

„prenosni sistem“ pomeni vse sestavne dele med upravljalnim elementom in zavorami, razen krmilnih in napajalnih vodov med traktorji in vlečenimi vozili. Sestavni deli so funkcionalno povezani z mehanskimi, hidravličnimi, pnevmatskimi ali električnimi povezavami ali s kombinacijo teh povezav. Če zavorna moč izvira iz vira energije ali k njej prispeva vir energije, ki je neodvisen od voznika, je zaloga energije v sistemu prav tako del prenosnega sistema;

6.	„prenos krmiljenja“ pomeni vse sestavne dele prenosnega sistema, ki krmilijo delovanje zavor, in potrebnih zalog energije;

7.	„prenos energije“ pomeni vse sestavne dele, ki zavore oskrbujejo z energijo, potrebno za njihovo delovanje;

8.	„torna zavora“ pomeni zavoro, pri kateri se sile ustvarjajo s trenjem med dvema deloma vozila, ki se premikata relativno eden proti drugemu;

9.	„tekočinska zavora“ pomeni zavoro, pri kateri se sile ustvarjajo z delovanjem tekočine, ki je med dvema deloma vozila, ki se premikata relativno eden proti drugemu; tekočina je kapljevina v primeru „hidravlične zavore“ in zrak v primeru „pnevmatske zavore“;

10.	„motorna zavora“ pomeni zavoro, pri kateri sile izhajajo iz nadzorovanega povečanja zaviranja z motorjem, ki se prenaša na kolesa;

11.	„parkirna zavora“ pomeni sistem, ki omogoča, da vozilo ostane na mestu na klancu navzgor ali navzdol tudi takrat, ko voznika ni v vozilu;

12.

„povezano zaviranje“ pomeni zaviranje vozil v skupini vozil z napeljavo, ki ima vse naslednje značilnosti: (a) en upravljalni element, ki ga voznik aktivira s svojega sedeža postopoma in z enim gibom; (b) energija, ki se uporablja za zaviranje vozil v skupini vozil, izhaja iz istega vira; (c) zavorna napeljava zagotavlja hkratno ali primerno stopnjevano zaviranje vsakega posameznega vozila v skupini ne glede na njegov položaj v njej;

13.

„polpovezano zaviranje“ pomeni zaviranje vozil v skupini vozil z napeljavo, ki ima vse naslednje značilnosti: (a) en upravljalni element, ki ga voznik aktivira s svojega sedeža postopoma in z enim gibom; (b) energija, ki se uporablja za zaviranje vozil v skupini vozil, izhaja iz dveh različnih virov; (c) zavorna napeljava zagotavlja hkratno ali primerno stopnjevano zaviranje vsakega posameznega vozila v skupini ne glede na njegov položaj v njej;

14.

„samodejno zaviranje“ pomeni zaviranje vlečenega vozila ali vlečenih vozil, ki se samodejno aktivira v primeru ločitve katerega koli vozila v skupini vozil, do katere lahko pride tudi zaradi zloma naprave za spajanje med temi vozili, ne da bi to vplivalo na učinkovitost zaviranja preostalega dela skupine vozil;

15.	„vztrajnostno zaviranje“ pomeni zaviranje z uporabo sil, ki nastanejo pri naletu vlečenega vozila na traktor;

16.	„stalni prenosni sistem“ pomeni prenosni sistem, pri katerem se tlak, sila ali navor neprekinjeno prenaša v vsakem trenutku med premikanjem vozila v sistemu za prenos moči med motorjem vozila in kolesi in v zavornem sistemu med upravljalnim elementom zavor in kolesi;

17.	„obremenjeno vozilo“ pomeni vozilo, obremenjeno do največje tehnično dovoljene mase;

18.	„obremenitev koles“ pomeni navpično statično silo površine ceste v dotikališču na kolo;

19.	„obremenitev osi“ pomeni vsoto navpičnih statičnih sil površine ceste v dotikališču na kolesa osi;

20.	„največja statična obremenitev koles“ pomeni statično obremenitev koles v stanju, ko je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljene mase;

21.	„največja statična obremenitev osi“ pomeni statično obremenitev osi v stanju, ko je vozilo obremenjeno do največje tehnično dovoljene mase;

22.	„vlečeno vozilo“ pomeni priklopnik iz člena 3(9) Uredbe (EU) št. 167/2013 ali zamenljivo vlečeno opremo iz člena 3(10) navedene uredbe;

23.	„vlečeno vozilo z vlečnim ojesom“ pomeni vlečeno vozilo kategorije R ali S z najmanj dvema osema, od katerih je najmanj ena krmiljena, opremljeno z vlečno napravo, ki se lahko premika navpično glede na vlečeno vozilo in ki ne prenaša pomembne statične navpične obremenitve na traktor;

24.

„vlečeno vozilo s centralno osjo“ pomeni vlečeno vozilo kategorije R ali S, pri katerem je ena ali več osi blizu težišča vozila, kadar je enakomerno obremenjeno, tako da se na traktor prenaša samo majhna statična navpična obremenitev, ki ne presega 10 % največje mase vlečenega vozila ali obremenitve 1 000 daN, kar od tega je manjše;

25.

„vlečeno vozilo s togim vlečnim ojesom“ pomeni vlečeno vozilo kategorije R ali S z eno osjo ali eno skupino osi, ki je opremljeno z vlečnim ojesom, ki zaradi svoje konstrukcije prenaša pomembno statično obremenitev na traktor, in ki ne ustreza opredelitvi vlečenega vozila s centralno osjo; naprave za spajanje za skupino vozil ne sestavljata kraljevi čep in sedlo; pri togem vlečnem ojesu lahko pride do rahlega navpičnega premikanja; hidravlično nastavljivo zgibno vlečno oje se šteje za togo vlečno oje;

26.

„trajnostni zavorni sistem“ pomeni dodatni zavorni sistem z zmožnostjo zagotavljanja in ohranjanja zavornega učinka v daljšem časovnem obdobju brez pomembnejšega zmanjšanja učinkovitosti, vključno s krmilno napravo, ki je lahko sestavljena iz ene naprave ali kombinacije več naprav, od katerih ima lahko vsaka svoj upravljalni element;

27.	„elektronsko krmiljeni zavorni sistem“ („EBS“) pomeni zavorni sistem, pri katerem se krmiljenje sproži in obdeluje v obliki električnega signala v prenosu krmiljenja in izhodnih električnih signalov za naprave, ki ustvarjajo aktivirne sile iz shranjene ali ustvarjene energije;

28.

„samodejno krmiljeno zaviranje“ pomeni funkcijo v kompleksnem elektronskem krmilnem sistemu, pri kateri se z namenom upočasnjevanja vozila aktivirajo zavorni sistemi ali zavore posameznih osi z neposrednim delovanjem voznika ali brez njega na podlagi samodejne ocene informacij, ki jih posredujejo sistemi vozila;

29.	„selektivno zaviranje“ pomeni funkcijo v kompleksnem elektronskem krmilnem sistemu, pri kateri se posamezne zavore aktivirajo samodejno in kjer je sprememba vedenja vozila pomembnejša od upočasnjevanja vozila;

30.	„električni krmilni vod“ pomeni električno povezavo med dvema voziloma, ki omogoča krmiljenje zavor na vlečenem vozilu v skupini; sestavljen je iz električne napeljave in priključka ter vključuje dele za podatkovno komunikacijo in oskrbo z električno energijo za prenos krmiljenja vlečenega vozila;

31.	„vzmetna kompresijska komora“ pomeni komoro, v kateri dejansko nastajajo spremembe tlaka, ki povzročajo stiskanje vzmeti;

32.	„hidrostatični pogon“ pomeni tip pogona vozila, ki uporablja hidrostatični prenos moči, z odprtim ali zaprtim tokokrogom, v katerem tekočina kot energijski medij kroži med eno ali več hidravličnimi črpalkami in enim ali več hidravličnimi motorji;

33.	„kompleksni elektronski krmilni sistem vozila“ je elektronski krmilni sistem, za katerega velja hierarhija krmiljenja, v kateri lahko krmiljeno funkcijo preglasi elektronska krmilna funkcija višje ravni ali funkcija, ki jo izvaja elektronski krmilni sistem višje ravni;

34.	„protiblokirni zavorni sistem“ pomeni del delovnega zavornega sistema, ki med zaviranjem samodejno uravnava stopnjo zdrsa v smeri vrtenja kolesa na enem ali več kolesih vozila;

35.	„neposredno krmiljeno kolo“ pomeni kolo, katerega zavorna sila se spreminja skladno s podatki, ki jih zagotavlja vsaj njegovo lastno tipalo;

36.	„enovodna hidravlična povezava“ pomeni povezavo zavor med traktorjem in vlečenim vozilom v obliki enega voda s hidravlično tekočino.

Člen 3

Zahteve za vgradnjo in dokazovanje v zvezi z zavornim učinkom

Člen 4

Zahteve za izdelavo in vgradnjo zavornih naprav in zavornih spojk priklopnikov

Preskusni postopki in zahteve za izdelavo in vgradnjo zavornih naprav in zavornih spojk priklopnikov se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo I.

Člen 5

Zahteve za preskušanje in učinkovitost zavornih sistemov, zavornih spojk priklopnikov in vozil, opremljenih z njimi

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za zavorne sisteme, zavorne spojke priklopnikov in vozila, opremljena z njimi, se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo II.

Člen 6

Zahteve za merjenje odzivnega časa

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za odzivni čas zavornih naprav in zavornih spojk priklopnikov se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo III.

Člen 7

Zahteve za vire energije in naprave za shranjevanje energije zavornih sistemov in zavornih spojk priklopnikov ter za vozila, opremljena z njimi

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za vire energije in naprave za shranjevanje energije zavornih sistemov in zavornih spojk priklopnikov ter za vozila, opremljena z njimi, se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo IV.

Člen 8

Zahteve za vzmetne zavore in vozila, opremljena z njimi

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za vzmetne zavore in vozila, opremljena z njimi, se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo V.

Člen 9

Zahteve za parkirne zavore, opremljene z napravo za mehansko blokiranje zavornih valjev

Zahteve za učinkovitost za parkirne zavore, opremljene z napravo za mehansko blokiranje zavornih valjev, se potrdijo v skladu s Prilogo VI.

Člen 10

Alternativne preskusne zahteve za vozila, za katera preskusi tipa I, tipa II ali tipa III niso obvezni

Člen 11

Zahteve za preskušanje vztrajnostnih zavornih sistemov, zavornih naprav, zavornih spojk priklopnikov in vozil, opremljenih z njimi, glede zaviranja

Postopki in zahteve za preskušanje vztrajnostnih zavornih sistemov, zavornih naprav, zavornih spojk priklopnikov in vozil, opremljenih z njimi, glede zaviranja se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo VIII.

Člen 12

Zahteve za vozila s hidrostatičnim pogonom ter njihove zavorne naprave in zavorne sisteme

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za vozila s hidrostatičnim pogonom ter njihove zavorne naprave in zavorne sisteme se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo IX.

Člen 13

Zahteve za varnostne vidike kompleksnih elektronskih krmilnih sistemov vozil

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za varnostne vidike kompleksnih elektronskih krmilnih sistemov vozil se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo X.

Člen 14

Zahteve in preskusni postopki za protiblokirne zavorne sisteme in vozila, opremljena z njimi

Preskusni postopki in zahteve za protiblokirne zavorne sisteme in vozila, opremljena z njimi, se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo XI.

Člen 15

Zahteve za sisteme EBS vozil s pnevmatskimi zavornimi sistemi ali vozil s podatkovno komunikacijo prek polov 6 in 7 priključka iz standarda ISO 7638 in za vozila, opremljena s takšnimi sistemi EBS

Preskusni postopki in zahteve za učinkovitost za sisteme EBS vozil s pnevmatskimi zavornimi sistemi ali vozil s podatkovno komunikacijo prek polov 6 in 7 priključka iz standarda ISO 7638 in za vozila, opremljena s takšnimi sistemi EBS, se izvedejo in potrdijo v skladu s Prilogo XII.

Člen 16

Zahteve za enovodne hidravlične povezave in vozila, opremljena z njimi

Člen 17

Homologacija vozil, sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot

V skladu s členom 6(2) Uredbe (EU) št. 167/2013 in z učinkom od 1. januarja 2016 homologacijski organi iz razlogov, povezanih s funkcionalno varnostjo v zvezi z zavornim učinkom, ne zavrnejo podelitve EU-homologacije tipom kmetijskih in gozdarskih vozil, ki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe.

Z učinkom od 1. januarja 2020 in v skladu s členom 6(2) Uredbe (EU) št. 167/2013 ter členom 16 te uredbe homologacijski organi zavrnejo podelitev homologacije tipom vozil kategorij T in C, ki so opremljeni z enovodnimi hidravličnimi povezavami.

Z učinkom od 1. januarja 2018 nacionalni organi v primeru novih vozil, ki niso v skladu z Uredbo (EU) št. 167/2013 in določbami te uredbe o funkcionalni varnosti v zvezi z zavornim učinkom, prepovejo, da bi se takšna vozila dajala na trg, registrirala ali dajala v uporabo.

Z učinkom od 1. januarja 2021 nacionalni organi prepovejo, da bi se nova vozila kategorij T in C, opremljena z enovodnimi hidravličnimi povezavami iz člena 16, dajala na trg, registrirala ali dajala v uporabo.

Člen 18

Nacionalna homologacija vozil, sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot

Nacionalni organi ne zavrnejo podelitve nacionalne homologacije tipu vozila, sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote iz razlogov, povezanih s funkcionalno varnostjo v zvezi z zavornim učinkom, če vozilo, sistem, sestavni del ali samostojna tehnična enota izpolnjuje zahteve iz te uredbe, razen zahtev za enovodne hidravlične povezave.

Člen 19

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2016.

SEZNAM PRILOG

Številka priloge	Naslov priloge	Št. strani
I	Zahteve za izdelavo in vgradnjo zavornih naprav in zavornih spojk priklopnikov	10
II	Zahteve za preskušanje in učinkovitost zavornih sistemov, zavornih spojk priklopnikov in vozil, opremljenih z njimi	27
III	Zahteve za merjenje odzivnega časa	49
IV	Zahteve za vire energije in naprave za shranjevanje energije zavornih sistemov in zavornih spojk priklopnikov ter za vozila, opremljena z njimi	60
V	Zahteve za vzmetne zavore in vozila, opremljena z njimi	67
VI	Zahteve za parkirne zavore, opremljene z napravo za mehansko blokiranje zavornih valjev	70
VII	Alternativne preskusne zahteve za vozila, za katera preskusi tipa I, tipa II ali tipa III niso obvezni	71
VIII	Zahteve za preskušanje vztrajnostnih zavornih sistemov, zavornih naprav, zavornih spojk priklopnikov in vozil, opremljenih z njimi, glede zaviranja	83
IX	Zahteve za vozila s hidrostatičnim pogonom ter njihove zavorne naprave in zavorne sisteme	98
X	Zahteve za varnostne vidike kompleksnih elektronskih krmilnih sistemov vozil	104
XI	Zahteve in preskusni postopki za protiblokirne zavorne sisteme in vozila, opremljena z njimi	105
XII	Zahteve za sisteme EBS vozil s pnevmatskimi zavornimi sistemi ali vozil s podatkovno komunikacijo prek polov 6 in 7 priključka iz standarda ISO 7638:2003 in za vozila, opremljena s takšnimi sistemi EBS	121
XIII	Zahteve za enovodne hidravlične povezave in vozila, opremljena z njimi	136

PRILOGA I

Zahteve za izdelavo in vgradnjo zavornih naprav in zavornih spojk priklopnikov

1.   Opredelitve pojmov

V tej prilogi:

1.1	„naprava za upravljanje sile spoja“ pomeni sistem ali funkcijo za samodejno uravnavanje zavornega razmerja traktorja in vlečenega vozila;

1.2	„nazivna vrednost zahteve“ pomeni značilnost naprave za upravljanje sile spoja, ki povezuje signal vlečne glave z zavornim razmerjem in ki se lahko dokaže pri homologaciji v mejah območij združljivosti iz Dodatka 1 k Prilogi II;

1.3	„kolesa gosenic“ pomenijo sistem, ki prenaša težo vozila in goseničnega podvozja na tla prek goseničnega traku, prenaša navor s pogonskega sistema na gosenični trak in lahko spremeni smer premikanja traku;

1.4	„gosenično podvozje“ pomeni sistem, ki je sestavljen iz najmanj dveh koles gosenic, ki sta nameščeni na določeni medsebojni razdalji v eni ravnini (vrsti), in neprekinjenega kovinskega ali gumijastega goseničnega traku, ki teče okrog koles;

1.5	„gosenični trak“ pomeni neprekinjen gibek trak, ki lahko prevzema vzdolžne vlečne sile.

2.   Zahteve za izdelavo in vgradnjo

2.1   Splošno

Največja konstrukcijsko določena hitrost v tej prilogi velja za vožnjo vozila v smeri naprej, razen če je izrecno navedeno drugače.

2.1.1   Sestavni deli zavor, samostojne tehnične enote in deli

2.1.1.1   Sestavni deli zavor, samostojne tehnične enote in deli morajo biti zasnovani, izdelani in vgrajeni tako, da vozilo pri normalni uporabi izpolnjuje spodaj navedene zahteve, ne glede na tresljaje, ki jim je lahko izpostavljeno.

2.1.1.2   Sestavni deli zavor, samostojne tehnične enote in deli morajo biti zasnovani, izdelani in vgrajeni zlasti tako, da so odporni proti koroziji in staranju, ki so jima izpostavljeni.

2.1.1.3   Zavorne obloge ne smejo vsebovati azbesta.

2.1.1.4   Prepovedano je vgrajevati kakršne koli sestavne dele, samostojne tehnične enote in dele (na primer ventile), s katerimi bi lahko uporabnik vozila spremenil učinkovitost zavornega sistema tako, da med uporabo ne bi več izpolnjevalo zahtev iz te uredbe. Dovoljeni so sestavni deli, samostojne tehnične enote in deli, ki jih lahko upravlja samo proizvajalec z uporabo posebnega orodja ali namestitvijo neuničljive plombe ali oboje, pod pogojem, da uporabnik vozila ne more spremeniti tega sestavnega dela, samostojne tehnične enote ali dela ali da lahko organi pregona zlahka prepoznajo kakršne koli spremembe, ki jih izvede uporabnik.

2.1.1.5   Vlečeno vozilo mora biti opremljeno s samodejnim regulatorjem zavorne sile glede na obremenitev osi, z izjemo naslednjih primerov:

2.1.1.5.1

Če vlečenega vozila z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo največ 30 km/h iz tehničnih razlogov ni mogoče opremiti s samodejnim regulatorjem zavorne sile glede na obremenitev osi, se lahko opremi z napravo, ki ima vsaj tri ločene nastavitve za upravljanje zavornih sil.

2.1.1.5.2

V posebnem primeru, ko zasnova vlečenega vozila omogoča uporabo samo dveh ločenih stanj obremenitve „neobremenjeno“ in „obremenjeno“, lahko ima vozilo samo dve ločeni nastavitvi za upravljanje zavornih sil.

2.1.1.5.3

Vozila kategorije S, katerih stroji ne vsebujejo nobene druge obremenitve, vključno s potrošnim materialom.

2.1.2   Funkcije zavornega sistema

Zavorni sistem mora izpolnjevati naslednje funkcije:

2.1.2.1   Delovni zavorni sistem

Omogočeno mora biti stopnjevano zaviranje z delovnim zavornim sistemom. Vozniku mora biti omogočeno takšno zaviranje z njegovega položaja za vožnjo, ne da bi moral umakniti roke z volana.

2.1.2.2   Pomožni zavorni sistem

Pomožni zavorni sistem omogoča ustavitev vozila v primerni razdalji v primeru okvare delovnega zavornega sistema. Na traktorjih mora biti mogoče takšno zaviranje izvajati stopnjevano. Vozniku mora biti omogočeno takšno zaviranje z njegovega sedeža, pri čemer lahko vsaj z eno roko še vedno drži volan. Zaradi teh zahtev se predvideva, da se hkrati lahko pojavi le ena okvara delovnega zavornega sistema.

2.1.2.3   Parkirna zavora

Parkirna zavora omogoča, da vozilo ostane na mestu na klancu navzgor ali navzdol tudi takrat, ko voznika ni v vozilu, pri čemer delujoče dele zavornega sistema blokira samo mehanska naprava. Vozniku mora biti omogočeno takšno zaviranje z njegovega sedeža, pri čemer za vlečena vozila veljajo zahteve iz točke 2.2.2.11.

Delovni zavorni sistem (pnevmatski ali hidravlični) vlečenega vozila in parkirna zavora traktorja se lahko upravljata sočasno, pod pogojem, da lahko voznik kadar koli preveri, ali je učinek parkirne zavore skupine vozil, ki se doseže s samo mehanskim delovanjem parkirne zavore, zadosten.

2.1.3   Za vozila in njihove zavorne sisteme veljajo ustrezne zahteve iz Dodatka 1 k Prilogi II.

2.1.4   Povezave med traktorji in vlečenimi vozili za pnevmatske zavorne sisteme

2.1.4.1   Povezave pnevmatskih zavornih sistemov med traktorji in vlečenimi vozili morajo biti v skladu s točko 2.1.4.1.1, 2.1.4.1.2 ali 2.1.4.1.3:

2.1.4.1.1

en pnevmatski napajalni vod in en pnevmatski krmilni vod;

2.1.4.1.2

en pnevmatski napajalni vod, en pnevmatski krmilni vod in en električni krmilni vod;

2.1.4.1.3

en pnevmatski napajalni vod in en električni krmilni vod. Dokler se ne sprejmejo enotni tehnični standardi, ki zagotavljajo združljivost in varnost, povezave med traktorji in priklopniki v skladu z določbami te točke niso dovoljene.

2.1.5   Povezave med traktorji in vlečenimi vozili s hidravličnimi zavornimi sistemi

2.1.5.1   Tip povezav

2.1.5.1.1   Hidravlični krmilni vod: to je povezovalni vod z moškim priključkom na traktorju in ženskim priključkom na vlečenem vozilu. Priključki morajo biti skladni s standardom ISO 5676:1983.

2.1.5.1.2   Hidravlični dodatni vod: to je povezovalni vod z moškim priključkom na traktorju in ženskim priključkom na vlečenem vozilu. Priključki morajo biti skladni s standardom ISO 16028:2006, velikost 10.

2.1.5.1.3   Priključek iz standarda ISO 7638:2003 (neobvezen). Priključek iz standarda ISO 7638:2003 se lahko uporabi s 5 poli ali 7 poli, kot je ustrezno.

Položaj priključkov iz točk 2.1.5.1.1 in 2.1.5.1.2 na traktorju mora ustrezati prikazu na sliki 1.

Slika 1

Hidravlični povezovalni vodi

Besedilo slike

2.1.5.2   Pri delujočem motorju in polno aktivirani parkirni zavori traktorja:

2.1.5.2.1

tlak v dodatnem vodu znaša 0+100 kPa in/ali

2.1.5.2.2

v krmilnem vodu se ustvari tlak med 11 500 kPa in 15 000 kPa.

2.1.5.3   Pri delujočem motorju in popolnoma popuščeni parkirni zavori traktorja mora biti tlak v dodatnem vodu med vrednostma iz točke 2.2.1.18.3.

2.1.5.4   Ko motor deluje in ni aktiviran noben upravljalni element zavor na traktorju (vožnja ali stanje pripravljenosti), se mora do vlečne glave krmilnega voda dovajati tlak iz točke 2.2.1.18.2.

2.1.5.5   Pri delujočem motorju in polno aktiviranem upravljalnem elementu delovne zavore na traktorju se mora v krmilnem vodu ustvariti tlak med 11 500 kPa in 15 000 kPa. Za vzpostavitev tlaka v krmilnem vodu med aktiviranjem delovne zavore mora traktor izpolnjevati zahtevo iz točke 3.6 Priloge III.

2.1.6   Gibke cevi in kabli, ki povezujejo traktorje in vlečena vozila, morajo biti del vlečenega vozila.

2.1.7   Izklopne naprave, ki se ne aktivirajo samodejno, niso dovoljene.

2.1.8   Priključki za preverjanje tlaka

2.1.8.1   Za določitev zavornih sil vsake osi vozila s pnevmatskim zavornim sistemom med uporabo so potrebni priključki za preverjanje tlaka zraka:

2.1.8.1.1

v vsakem neodvisnem tokokrogu zavornega sistema, in sicer na lahko dostopnem mestu čim bliže zavornemu valju, ki je nameščen najbolj neugodno glede na odzivni čas iz Priloge III;

2.1.8.1.2

v zavornem sistemu, ki vključuje napravo, ki uravnava zračni ali hidravlični tlak v prenosnem sistemu zavore iz točke 6.2 Dodatka I k Prilogi II, in sicer v tlačnem vodu pred in za to napravo, na najbližjem dostopnem mestu. Če se ta naprava upravlja pnevmatsko, je za simulacijo obremenitve potreben dodatni priključek za preverjanje. Če takšna naprava ni vgrajena, se mora zagotoviti en priključek za preverjanje tlaka, ki je enakovreden priključku za to napravo, navedenemu zgoraj. Ti priključki za preverjanje morajo biti nameščeni na mestu, ki je zlahka dostopno s tal ali iz vozila;

2.1.8.1.3

na lahko dostopnem mestu čim bliže napravi za shranjevanje energije, ki je nameščena na najbolj neugodnem mestu v smislu točke 2.4. oddelka A Priloge IV.

2.1.8.1.4

v vsakem neodvisnem tokokrogu zavornega sistema, tako da je mogoče preveriti vhodni in izhodni tlak celotnega prenosnega voda;

2.1.8.1.5

priključki za preverjanje tlaka morajo biti v skladu s točko 4 standarda ISO 3583:1984.

2.2   Zahteve za zavorne sisteme

2.2.1   Vozila kategorij T in C

2.2.1.1   Sklop zavornih sistemov, s katerimi je opremljeno vozilo, mora izpolnjevati zahteve, ki so predpisane za delovne, pomožne in parkirne zavorne sisteme.

Zaradi lažjega krmiljenja vozila (da se omogoči diferencialno zaviranje na terenu) je lahko delovni zavorni sistem traktorja sestavljen iz dveh neodvisnih zavornih tokokrogov, od katerih je vsak povezan z eno ločeno desno ali levo stopalko zavore.

Če je aktivirana funkcija diferencialnega zaviranja, hitrost vožnje ne sme preseči 40 km/h, pri hitrostih nad 40 km/h pa se mora funkcija diferencialnega zaviranja onemogočiti. Skladnost s tema zahtevama mora biti zagotovljena s samodejnimi napravami.

Če je aktiviran diferencialni način, aktiviranje delovnega zavornega sistema vlečenega vozila ni potrebno do hitrosti 12 km/h.

Pri traktorjih, v katerih je mogoče ročno povezati ločeni stopalki, mora vozniku biti omogočeno, da s svojega položaja za vožnjo zlahka preveri, ali sta stopalki povezani.

2.2.1.2   Oprema, ki omogoča delovanje delovne, pomožne in parkirne zavore, lahko ima skupne sestavne dele, če ti sestavni deli izpolnjujejo naslednje pogoje:

2.2.1.2.1

Vgrajena morata biti vsaj dva upravljalna elementa, namenjena vsak drugačnemu zavornemu sistemu, ki sta med seboj neodvisna in ju voznik med vožnjo zlahka doseže s svojega sedeža. Pri vseh kategorijah vozil mora biti vsak upravljalni element zavor (razen upravljalnega elementa trajnostnega zavornega sistema) zasnovan tako, da se po popustitvi vrne v popolnoma izklopljen položaj. Ta zahteva ne velja za upravljalni element parkirne zavore (ali ta del kombinirane naprave za upravljanje), kadar je mehansko blokirana v aktiviranem položaju ali uporabljena za pomožno zaviranje ali v obeh primerih.

2.2.1.2.2

Upravljalni element delovnega zavornega sistema mora biti neodvisen od upravljalnega elementa parkirne zavore.

2.2.1.2.3

Če imata delovni in pomožni zavorni sistem isti upravljalni element, se učinkovitost povezave med tem upravljalnim elementom in raznimi sestavnimi deli prenosnih sistemov po določenem času uporabe ne sme zmanjšati.

2.2.1.2.4

Če imata delovni in pomožni zavorni sistem isti upravljalni element, mora biti parkirna zavora zasnovana tako, da jo je mogoče aktivirati med vožnjo. Ta zahteva ne velja, če je mogoče delovni zavorni sistem vozila aktivirati, tudi delno, s pomožnim upravljalnim elementom.

2.2.1.2.5

V primeru okvare katerega koli sestavnega dela razen zavor ali sestavnih delov iz točke 2.2.1.2.7 ali v primeru katerih koli drugih okvar delovnega zavornega sistema (napaka v delovanju, delna ali popolna poraba zaloge energije) se mora z uporabo pomožnega zavornega sistema ali tistega dela delovnega zavornega sistema, na katerega okvara ne vpliva, vozilo ustaviti v pogojih, predpisanih za pomožno zaviranje.

2.2.1.2.6

Zlasti v primerih, ko imata pomožni zavorni sistem in delovni zavorni sistem skupni upravljalni element in skupni prenosni sistem: 2.2.1.2.6.1 Če se delovni zavorni sistem aktivira s fizično močjo voznika ob pomoči ene ali več zalog energije, mora v primerih, ko energije iz teh zalog ni mogoče izkoristiti, zagotoviti učinek pomožne zavore fizična moč voznika ob pomoči zalog energije, če katere od njih okvara ni prizadela, pri čemer sila, s katero deluje na upravljalni element, ne sme presegati predpisanih zgornjih mej. 2.2.1.2.6.2 Če sta sila in prenosni sistem delovne zavore odvisna izključno od uporabe zaloge energije, ki jo upravlja voznik, morata obstajati vsaj dve popolnoma neodvisni zalogi energije, pri čemer ima vsaka od njiju lasten neodvisni prenosni sistem; vsaka lahko deluje samo na zavore dveh ali več koles, ki so izbrana tako, da lahko sama zagotovijo predpisano stopnjo pomožnega zaviranja, pri čemer ne smejo ogroziti stabilnosti vozila med zaviranjem; poleg tega mora biti vsaka od navedenih zalog energije opremljena z opozorilno napravo. V vsakem tokokrogu delovnega zavornega sistema mora biti v vsaj eni od posod za zrak naprava za odvod in črpanje na ustreznem in lahko dostopnem mestu. 2.2.1.2.6.3 Če sta sila in prenosni sistem delovne zavore odvisna izključno od uporabe zaloge energije, se šteje, da je za prenosni sistem dovolj ena zaloga energije, pod pogojem, da se predpisano pomožno zaviranje zagotovi s fizično močjo voznika, ki deluje na upravljalni element delovne zavore, in da so izpolnjene zahteve iz točke 2.2.1.5.

2.2.1.2.7

Nekateri deli, kot so stopalka in njen ležaj, glavni valj in bati (hidravlični sistemi), krmilni ventil (hidravlični ali pnevmatski sistemi), povezovalni členi med stopalko in glavnim valjem ali krmilnim ventilom, zavorni valji in bati (hidravlični ali pnevmatski sistemi) ter sklopi vzvoda in odmikača zavor, se ne štejejo za podvržene okvaram, če so ustrezno dimenzionirani, zlahka dostopni za vzdrževanje in imajo vsaj takšne varnostne značilnosti, kot je predpisano za druge bistvene sestavne dele vozila (na primer krmilno vzvodje). Če bi okvara katerega koli takega dela onemogočila zaviranje vozila z vsaj takšnim učinkom, kot je predpisan za pomožni zavorni sistem, mora biti takšen del izdelan iz kovine ali iz materiala z enakimi lastnostmi in ne sme biti podvržen znatnim deformacijam pri običajnem delovanju zavornih sistemov.

2.2.1.3   Če obstajata ločena upravljalna elementa delovnega in pomožnega zavornega sistema, ne sme hkratno aktiviranje upravljalnih elementov povzročiti odpovedi delovanja delovnega zavornega sistema in pomožnega zavornega sistema, niti takrat, ko oba zavorna sistema delujeta brezhibno, ali takrat, ko je eden od njiju v okvari.

2.2.1.4   Če se uporablja druga energija in ne fizična moč voznika, zadošča en sam vir takšne energije (hidravlična črpalka, zračni kompresor itd.), vendar mora biti način pogona naprave, ki zagotavlja ta vir energije, čim bolj zanesljiv.

2.2.1.4.1   V primeru okvare na katerem koli delu prenosnega sistema v zavornem sistemu vozila, ki je sestavljen iz dveh delovnih zavornih tokokrogov in izpolnjuje zahteve iz točke 2.2.1.25, mora biti zagotovljeno neprekinjeno dovajanje energije za del, na katerega okvara ni vplivala, kjer je to nujno za ustavitev vozila s stopnjo učinkovitosti, ki je predpisana za preostalo in/ali pomožno zaviranje. Ta pogoj mora biti izpolnjen s samodejnimi napravami.

2.2.1.4.2   Poleg tega so naprave za shranjevanje energije, ki so nameščene za to napravo, takšne, da je v primeru izpada dovoda energije po štirikratnem polnem aktiviranju upravljalnega elementa delovnega zavornega sistema pod pogoji preskušanja, ki so, glede na vrsto zavornega sistema, predpisani v točki 1.2 oddelka A ali v točki 1.2 oddelka B ali v točki 1.2 oddelka C Priloge IV, vozilo pri petem aktiviranju še vedno mogoče ustaviti s stopnjo učinkovitosti, ki je predpisana za pomožno zaviranje.

2.2.1.4.3.   Pri hidravličnih zavornih sistemih s shranjeno energijo se šteje, da so zahteve iz točk 2.2.1.4.1 in 2.2.1.4.2 izpolnjene, če je zadoščeno zahtevam iz točke 1.2.2 Dela C Priloge IV k tej uredbi.

2.2.1.4.4.   Pri delovnem zavornem sistemu, ki ga sestavlja samo en zavorni tokokrog, se zahteva, da je v primeru okvare ali nerazpoložljivosti vira energije vozilo mogoče ustaviti z upravljalnim elementom delovne zavore s stopnjo učinkovitosti, ki je predpisana za pomožno zaviranje.

2.2.1.5   Zahteve iz točk 2.2.1.2, 2.2.1.4 in 2.2.1.25 morajo biti izpolnjene brez uporabe kakršne koli samodejne naprave, katere neučinkovitost bi lahko spregledali, ker se deli, ki so običajno v položaju „mirovanja“, aktivirajo šele v primeru okvare zavornega sistema.

2.2.1.6   Pri vozilih, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 30 km/h, mora delovni zavorni sistem delovati na vsa kolesa vsaj ene osi. V vseh drugih primerih mora delovni zavorni sistem delovati na vsa kolesa vozila. V primeru vozil z eno zavirano osjo in samodejnim vklopom pogona za vse druge osi med zaviranjem pa se šteje, da so vsa kolesa zavirana.

Pri vozilih kategorije C se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če so zavirana vsa kolesa gosenic vozila. Pri vozilih kategorije C s konstrukcijsko določeno hitrostjo pod 30 km/h se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če je zavirano vsaj eno kolo gosenice na vsaki strani vozila.

Pri vozilih, opremljenih s sedežem v obliki sedla in krmilom, lahko delovna zavora deluje na sprednjo ali zadnjo os pod pogojem, da so izpolnjene vse zahteve glede učinka iz točke 2 Priloge II k tej uredbi.

Pri zgibnih traktorjih kategorije Ta z zavirano osjo ter diferencialom med delovno zavoro in kolesi se šteje, da so zavirana vsa kolesa navedene osi, če se z aktiviranjem delovnega zavornega sistema samodejno vklopi zapora diferenciala na tej osi.

2.2.1.6.1   Učinkovitost hidravličnih vodov in sklopov cevi v primeru vozil z eno zavirano osjo in samodejnim vklopom pogona za vse druge osi med zaviranjem

Hidravlični vodi hidravličnega prenosnega sistema morajo prenesti porušitveni tlak, ki je najmanj štirikrat večji od največjega običajnega delovnega tlaka (T), kot ga je določil proizvajalec vozila. Sklopi cevi morajo biti skladni s standardi ISO 1402:1994, 6605:1986 in 7751: 1991.

2.2.1.7   Če delovni zavorni sistem deluje na vsa kolesa ali kolesa gosenic vozila, mora biti delovanje ustrezno porazdeljeno med osi. Če je to doseženo z napravo, ki uravnava tlak v prenosnem sistemu zavore, morajo biti izpolnjene zahteve iz točke 6 Dodatka 1 k Prilogi II in točke 2.1.8.

2.2.1.7.1   Pri vozilih z več kot dvema osema se, da bi preprečili zablokiranje koles ali obrabo zavornih oblog, zavorna sila na nekaterih oseh lahko samodejno zmanjša na nič, ko je obremenitev zelo majhna, pod pogojem, da vozilo izpolnjuje vse zahteve glede učinka, ki so predpisane v Prilogi II.

2.2.1.8   Delovanje delovnega zavornega sistema mora biti porazdeljeno med kolesa ali kolesa gosenic iste osi simetrično glede na vzdolžno srednjo ravnino vozila.

2.2.1.9   Delovni, pomožni in parkirni zavorni sistemi morajo delovati na zavorne površine, ki so prek sestavnih delov ustrezne trdnosti trajno povezane s kolesi. Zavorne površine ne sme biti mogoče ločiti od koles; takšna ločitev pa je dovoljena pri parkirni zavori, če jo upravlja izključno voznik s svojega sedeža prek sistema, ki ga puščanje ne more aktivirati. Če se običajno zavira več kot ena os v primeru vozil kategorij T in C, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 60 km/h, se lahko ena os odklopi, če aktiviranje delovnega zavornega sistema samodejno spet priklopi to os in če se v primeru okvare oskrbe z energijo ali okvare prenosa krmiljenja naprave za ponovni priklop ponovni priklop izvede samodejno.

2.2.1.10   Obrabo delovnih zavor mora biti mogoče izravnati s sistemom ročnega nastavljanja. Pri vozilih kategorij Tb in Cb se obraba delovnih zavor izravna s sistemom samodejnega nastavljanja. Poleg tega morajo imeti upravljalni element in sestavni deli prenosnega sistema ter zavor rezervni gib in, če je treba, ustrezne naprave za izravnavo, ki ob pregretju zavor ali ko se zavorne obloge obrabijo do določene stopnje, zagotavljajo učinkovito zaviranje, ne da bi bilo za to potrebno takojšnje nastavljanje zavornih oblog.

Za vozila kategorij Ta in Ca ni nujno, da so opremljena s sistemom samodejnega nastavljanja za izravnavo obrabe zavor. Če pa so vozila teh kategorij opremljena s sistemom samodejnega nastavljanja za izravnavo obrabe zavor, mora ta sistem izpolnjevati iste zahteve kot v primeru vozil kategorij Tb in Cb.

2.2.1.10.1   Naprave za samodejno izravnavo obrabe, če so vgrajene, morajo po segretju in ohladitvi omogočati prosti tek iz točke 2.3.4 Priloge II po preskusu tipa I iz točke 1.3 navedene priloge.

To obrabo oblog delovne zavore mora biti mogoče preprosto preveriti z zunanje ali spodnje strani vozila samo z uporabo orodja ali opreme, ki je navadno v vozilu; na primer prek primernih kontrolnih odprtin ali drugače. Prav tako so sprejemljive zvočne ali optične naprave, ki voznika na njegovem sedežu opozorijo, ko je treba zamenjati obloge.

2.2.1.10.2   Zahteve iz točk 2.2.1.10 in 2.2.1.10.1 ne veljajo za zavore, potopljene v olje, ki so zasnovane za trajno delovanje brez servisiranja.

2.2.1.11   Pri hidravličnih zavornih sistemih:

2.2.1.11.1

Nalivne odprtine posod za zavorno tekočino morajo biti lahko dostopne; poleg tega morajo biti posode z rezervno tekočino izdelane tako, da se nivo rezervne tekočine zlahka preveri, ne da bi bilo treba posode odpreti. Če zadnji pogoj ni izpolnjen, mora rdeči opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.1.1 voznika opozoriti na vsak padec nivoja rezervne tekočine, zaradi katerega bi lahko prišlo do okvare zavornega sistema.

2.2.1.11.2

Na okvaro v hidravličnem prenosnem sistemu, zaradi katere ni mogoče doseči predpisanega zavornega učinka delovne zavore, mora voznika opozoriti naprava z opozorilnim signalom iz točke 2.2.1.29.1.1. Dovoljeno je tudi, da ga ta naprava opozori tako, da zasveti, ko je nivo tekočine v posodi nižji od nivoja, ki ga določi proizvajalec.

2.2.1.11.3

Tip tekočine, ki ga je treba uporabiti v hidravličnem prenosnem sistemu zavornih sistemov, mora biti označen s simbolom v skladu s sliko 1 ali 2 iz standarda ISO 9128:2006. Simbol mora biti nameščen največ 100 mm od nalivnih odprtin posod s tekočino v skladu z zahtevami, določenimi na podlagi člena 17(2)(k) in (5) Uredbe (EU) št. 167/2013. Proizvajalci lahko zagotovijo dodatne informacije. Ta zahteva velja samo za vozila z ločeno nalivno odprtino za zavorno tekočino.

2.2.1.12   Opozorilna naprava

2.2.1.12.1   Vsako vozilo, opremljeno z delovnim zavornim sistemom, ki se ga aktivira z zbiralnikom energije, mora biti v primeru, ko predpisanega učinka pomožnega zaviranja ni mogoče doseči s tem zavornim sistemom brez uporabe shranjene energije, opremljeno z opozorilno napravo – poleg merilnika tlaka, če je vgrajen – ki z optičnim ali zvočnim signalom opozori, ko shranjena energija v katerem koli delu sistema pade na vrednost, pri kateri je mogoče brez ponovnega polnjenja zbiralnika in ne glede na obremenjenost vozila po štirikratnem polnem aktiviranju še petič aktivirati upravljalni element delovnega zavornega sistema in doseči predpisani učinek pomožnega zaviranja (brez napak v prenosnem sistemu delovne zavore in z zavorami, nastavljenimi čim tesneje). Opozorilna naprava mora biti neposredno in trajno priključena na tokokrog. Ko motor deluje v običajnih delovnih pogojih in v zavornem sistemu ni napak, opozorilna naprava ne sme oddajati nobenih signalov, razen v času, ki je potreben za polnjenje zbiralnikov energije po zagonu motorja.

2.2.1.12.1.1   Pri vozilih, za katera se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz točke 2.2.1.4.1, ker izpolnjujejo zahteve iz točke 1.2.2 oddelka C Priloge IV, pa mora imeti opozorilna naprava poleg optičnega tudi zvočni signal. Za te naprave ni nujno, da delujejo sočasno, če vsaka od njih izpolnjuje zgornje zahteve in če se zvočni signal ne aktivira pred optičnim signalom.

2.2.1.12.2   Ta zvočna naprava je lahko izklopljena med uporabo parkirne zavore ali, po izbiri proizvajalca, ko je v vozilu s samodejnim menjalnikom prestavna ročica v položaju za parkiranje ali v obeh primerih.

2.2.1.13   Brez poseganja v zahteve iz točke 2.1.2.3, kjer je uporaba pomožnega vira energije nujna za delovanje zavornega sistema, mora biti zaloga energije takšna, da zagotavlja zadostni zavorni učinek za ustavitev vozila pod predpisanimi pogoji, če se motor ustavi ali pride do okvare pogona vira energije. Poleg tega, če voznikovo fizično moč pri upravljanju parkirne zavore poveča kakšen drug vir, mora biti v primeru okvare tega vira aktiviranje parkirne zavore vseeno zagotovljeno, če je treba, z zalogo energije, neodvisno od tiste, ki običajno zagotavlja takšno pomoč. Ta zaloga energije je lahko tista, ki je namenjena za delovni zavorni sistem.

2.2.1.14   V primeru traktorja, na katerega se lahko priključi vlečeno vozilo, opremljeno z zavoro, ki jo upravlja voznik traktorja, mora biti delovni zavorni sistem traktorja opremljen z napravo, ki je zasnovana tako, da je v primeru okvare zavornega sistema vlečenega vozila ali prekinitve napajalnega voda (ali kakšne druge vrste povezave) med traktorjem in vlečenim vozilom še vedno mogoče zavreti traktor tako učinkovito, kot je predpisano za pomožni zavorni sistem; skladno s tem je predpisano zlasti, da mora biti ta naprava vgrajena v delovni zavorni sistem traktorja, da se zagotovi, da se traktor lahko vseeno zavre z delovnim zavornim sistemom tako učinkovito, kot je predpisano za pomožni zavorni sistem.

2.2.1.15   Pnevmatski ali hidravlični pomožni opremi je treba energijo samodejno dovajati tako, da se lahko med njenim delovanjem doseže predpisani učinek in da celo v primeru okvare vira energije delovanje pomožne opreme ne more povzročiti, da bi zaloge energije, ki napajajo zavorne sisteme, padle pod raven iz točke 2.2.1.12.

2.2.1.16   Traktor, ki lahko vleče vozilo kategorije R2, R3, R4 ali S2, mora izpolnjevati naslednje pogoje:

2.2.1.16.1

Ko se aktivira delovni zavorni sistem traktorja, se sproži tudi stopnjevano zaviranje na vlečenem vozilu (glej tudi točko 2.2.1.18.4).

2.2.1.16.2

Ko se aktivira pomožni zavorni sistem traktorja, se sproži tudi zaviranje na vlečenem vozilu. V primeru traktorjev kategorij Tb in Cb mora biti to zaviranje stopnjevano.

2.2.1.16.3

V primeru okvare delovnega zavornega sistema traktorja, in če ta sistem sestavljata vsaj dva neodvisna sklopa, morajo biti sklopi, na katere okvara ne vpliva, zmožni delno ali polno aktivirati zavore vlečenega vozila. Ta zahteva ne velja, če od dveh neodvisnih sklopov en sklop zavira leva kolesa in drugi sklop zavira desna kolesa z namenom omogočitve diferencialnega zaviranja za zavijanje na terenu. Če v slednjem primeru pride do okvare delovnega zavornega sistema traktorja, mora biti pomožni zavorni sistem zmožen delno ali polno aktivirati zavore vlečenega vozila. Če se za ta postopek uporabi ventil, ki običajno miruje, se lahko ta ventil uporabi samo, če lahko voznik zlahka preveri njegovo pravilno delovanje, in sicer v kabini ali zunaj vozila in brez uporabe orodja.

2.2.1.17   Dodatne zahteve v primeru traktorjev, ki lahko vlečejo vlečena vozila s pnevmatskimi zavornimi sistemi:

2.2.1.17.1   V primeru okvare (npr. pretrganja) v enem od pnevmatskih povezovalnih vodov, prekinitve ali napake v električnem krmilnem vodu mora imeti voznik kljub temu možnost, da polno ali delno aktivira zavore vlečenega vozila prek upravljalnega elementa delovne zavore, upravljalnega elementa pomožne zavore ali upravljalnega elementa parkirne zavore, razen če okvara samodejno sproži zaviranje vlečenega vozila z učinkom, predpisanim v točki 3.2.3 Priloge II.

2.2.1.17.2   Šteje se, da je samodejno zaviranje iz točke 2.2.1.17.1 doseženo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.2.1.17.2.1

Ko se določen upravljalni element zavor, ki spada med naprave iz točke 2.2.1.17.1, polno aktivira, mora tlak v napajalnem vodu v naslednjih dveh sekundah pasti na 150 kPa; poleg tega se mora v napajalnem vodu znova vzpostaviti tlak, ko se upravljalni element zavor popusti.

2.2.1.17.2.2

Pri praznjenju napajalnega voda s hitrostjo vsaj 100 kPa/s se mora samodejno zaviranje vlečenega vozila sprožiti, preden tlak v napajalnem vodu pade na 200 kPa.

2.2.1.17.3   V primeru okvare enega od krmilnih vodov, ki povezujejo dve vozili, opremljeni v skladu s točko 2.1.4.1.2, mora krmilni vod, na katerega okvara ni vplivala, samodejno zagotoviti zavorni učinek, ki je za vlečeno vozilo predpisan v točki 3.2.3 Priloge II.

2.2.1.17.4   V primeru pnevmatskega delovnega zavornega sistema, ki je sestavljen iz dveh ali več neodvisnih sklopov, se mora kakršno koli puščanje med temi sklopi pri upravljalnem elementu ali za njim neprekinjeno odvajati v ozračje.

2.2.1.18   Dodatne zahteve v primeru traktorjev, ki lahko vlečejo vlečena vozila s hidravličnimi zavornimi sistemi:

2.2.1.18.1   Tlak, ki se pri izklopljenem motorju dovaja do obeh vlečnih glav, mora vedno biti 0 kPa.

2.2.1.18.2   Ko motor deluje in na upravljalni element zavor ne deluje nobena sila, se mora do vlečne glave krmilnega voda dovajati tlak 0+200 kPa.

2.2.1.18.3   Pri delujočem motorju mora biti mogoče na vlečni glavi dodatnega voda ustvariti tlak, ki znaša najmanj 1 500 kPa in največ 3 500 kPa.

2.2.1.18.4   Z odstopanjem od zahteve iz točke 2.2.1.16.1 je stopnjevano zaviranje na vlečenem vozilu potrebno samo, ko se pri delujočem motorju aktivira delovni zavorni sistem traktorja.

2.2.1.18.5   V primeru okvare (npr. pretrganja ali puščanja) v dodatnem vodu mora imeti voznik kljub temu možnost, da polno ali delno aktivira zavore vlečenega vozila prek upravljalnega elementa delovnega zavornega sistema ali upravljalnega elementa parkirne zavore, razen če okvara samodejno sproži zaviranje vlečenega vozila z učinkom, predpisanim v točki 3.2.3 Priloge II.

2.2.1.18.6   V primeru okvare (npr. pretrganja ali puščanja) v krmilnem vodu mora tlak v dodatnem vodu v naslednjih dveh sekundah po polnem aktiviranju upravljalnega elementa delovne zavore pasti na 1 000 kPa; poleg tega se mora v dodatnem vodu znova vzpostaviti tlak, ko se upravljalni element delovne zavore popusti (glej tudi točko 2.2.2.15.3).

2.2.1.18.7   Tlak v dodatnem vodu mora v naslednji sekundi po polnem aktiviranju upravljalnega elementa parkirne zavore pasti s svoje največje vrednosti na 0+300 kPa.

Da se preveri čas praznjenja, se na dodatni vod traktorja priključi dodatni vod simulatorja vlečenega vozila v skladu s točko 3.6.2.1 Priloge III.

Zbiralniki simulatorja se nato napolnijo do največje vrednosti, ki jo ustvari traktor z delujočim motorjem in popolnoma zaprto odzračevalno napravo (točka 1.1 Dodatka 2 Priloge III).

2.2.1.18.8   Da se omogoči priklop in odklop hidravličnih povezovalnih vodov tudi pri delujočem motorju in aktivirani parkirni zavori, se lahko v traktor vgradi ustrezna naprava.

Ta naprava mora biti zasnovana in izdelana tako, da se tlak v povezovalnih vodih vrne v položaj mirovanja najpozneje ob samodejni popustitvi upravljalnega elementa (npr. gumba) te naprave (npr. ventil se samodejno vrne v običajni delovni položaj).

2.2.1.18.9   Traktorji, ki vlečejo vozilo kategorije R ali S in ki lahko izpolnjujejo zahteve glede zavornega učinka delovnega zavornega sistema in/ali parkirne zavore in/ali samodejnega zavornega sistema samo s pomočjo energije, shranjene v napravi za shranjevanje hidravlične energije, morajo biti opremljeni s priključkom iz standarda ISO 7638:2003, da lahko prikažejo nizko raven shranjene energije v vlečenem vozilu, ki jo prejme slednje, kot je določeno v točki 2.2.2.15.1.1, z ločenim opozorilnim signalom prek pola 5 električnega priključka v skladu s standardom ISO 7638:2003 iz točke 2.2.1.29.2.2 (glej tudi točko 2.2.2.15.1). Priključek iz standarda ISO 7638:2003 se lahko uporabi s 5 poli ali 7 poli, kot je ustrezno.

2.2.1.19   V primeru traktorja, ki lahko vleče vozilo kategorije R3, R4 ali S2, se lahko delovni zavorni sistem vlečenega vozila upravlja samo skupaj z delovnim, pomožnim ali parkirnim zavornim sistemom traktorja. Če pa traktor samodejno sproži delovanje zavor vlečenega vozila, pri čemer je edini namen tega dejanja stabiliziranje vozila, se lahko samodejno aktivirajo samo zavore vlečenega vozila.

2.2.1.19.1   Z odstopanjem od točke 2.2.1.19 je z namenom izboljšanja obnašanja skupine vozil med vožnjo s spreminjanjem sile spoja med traktorjem in vlečenim vozilom dovoljeno, da se zavore vlečenega vozila samodejno aktivirajo do 5 sekund brez delovanja delovnega, pomožnega ali parkirnega zavornega sistema traktorja.

2.2.1.20   Če je skladnost s točko 3.1.3 Priloge II mogoče zagotoviti samo z izpolnjevanjem pogojev iz točke 3.1.3.4.1.1 Priloge II,

2.2.1.20.1

se mora v primeru pnevmatskega zavornega sistema pri polnem aktiviranju enega upravljalnega elementa prenesti tlak krmilnega voda (ali enakovredna digitalna vrednost) vsaj 650 kPa, kar aktivira tudi parkirno zavoro traktorja. To mora biti zagotovljeno tudi, če je stikalo za vžig/zagon izklopljeno in/ali ključ odstranjen;

2.2.1.20.2

se mora v primeru hidravličnega zavornega sistema pri polnem aktiviranju enega upravljalnega elementa v dodatnem vodu ustvariti tlak 0+100 kPa.

2.2.1.21.   Protiblokirni zavorni sistemi za traktorje kategorije Tb

2.2.1.21.1   Traktorji kategorije Tb z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 60 km/h morajo biti opremljeni s protiblokirnimi zavornimi sistemi kategorije 1 v skladu z zahtevami iz Priloge XI.

2.2.1.21.2   Traktorji kategorije Tb z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 40 km/h in do največ 60 km/h morajo biti opremljeni s protiblokirnimi zavornimi sistemi kategorije 1 v skladu z zahtevami iz Priloge XI

(a)	za nove tipe vozil od 1. januarja 2020 in

(b)	za nova vozila od 1. januarja 2021.

2.2.1.22   Traktorji, ki lahko vlečejo vozilo, opremljeno s protiblokirnim zavornim sistemom, morajo biti opremljeni tudi s posebnim električnim priključkom za električni prenos krmiljenja, ki ustreza standardu ISO 7638:2003. Priključek iz standarda ISO 7638:2003 se lahko uporabi s 5 poli ali 7 poli, kot je ustrezno.

2.2.1.23   Če so traktorji, ki niso omenjeni v točkah 2.2.1.21.1 in 2.2.1.21.2, opremljeni s protiblokirnimi zavornimi sistemi, morajo izpolnjevati zahteve iz Priloge XI.

2.2.1.24   Zahteve iz Priloge X veljajo za varnostne vidike vseh kompleksnih elektronskih krmilnih sistemov vozil, ki zagotavljajo prenos krmiljenja zavorne funkcije ali pa so njegov del, vključno s tistimi, ki uporabljajo zavorne sisteme za samodejno krmiljeno zaviranje ali selektivno zaviranje.

2.2.1.25   V primeru traktorjev kategorije Tb z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 60 km/h mora delovni zavorni sistem, v kombinaciji s pomožnim zavornim sistemom ali ne, biti takšen, da se v primeru okvare dela njegovega prenosnega sistema z aktiviranjem upravljalnega elementa delovne zavore še vedno zavira zadostno število koles; ta kolesa morajo biti izbrana tako, da preostali učinek delovnega zavornega sistema izpolnjuje zahteve iz točke 3.1.4 Priloge II.

Deli, na katere okvara ne vpliva, morajo biti zmožni delno ali polno aktivirati zavore vlečenega vozila.

2.2.1.25.1   Na okvaro dela hidravličnega prenosnega sistema mora voznika opozoriti naprava z opozorilnim signalom iz točke 2.2.1.29.1.1. Dovoljeno je tudi, da ga ta naprava opozori tako, da zasveti, ko je nivo tekočine v posodi nižji od nivoja, ki ga določi proizvajalec.

2.2.1.26   Posebne dodatne zahteve za električni prenosni sistem parkirne zavore

2.2.1.26.1   Traktorji z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 60 km/h

2.2.1.26.1.1   V primeru okvare električnega prenosnega sistema je treba preprečiti vsako nenamerno aktiviranje parkirne zavore.

2.2.1.26.1.2   V primeru električne okvare v upravljalnem elementu ali pretrganja napeljave v električnem prenosu krmiljenja zunaj elektronskih krmilnih enot, razen oskrbe z energijo, mora še vedno biti mogoče aktivirati parkirno zavoro z voznikovega sedeža, pri čemer mora biti mogoče obremenjeno vozilo zadržati na mestu na 8-odstotnem klancu navzgor ali navzdol.

2.2.1.26.2   Traktorji, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 60 km/h

2.2.1.26.2.1   V primeru električne okvare v upravljalnem elementu ali pretrganja napeljave v električnem prenosu krmiljenja zunaj krmilnih enot, razen oskrbe z energijo,

2.2.1.26.2.1.1

je treba preprečiti vsako nenamerno aktiviranje parkirne zavore pri hitrosti vozila nad 10 km/h;

2.2.1.26.2.1.2

mora še vedno biti mogoče aktivirati parkirno zavoro z voznikovega sedeža, pri čemer mora biti mogoče obremenjeno vozilo zadržati na mestu na 8-odstotnem klancu navzgor ali navzdol.

2.2.1.26.3   Za razliko od zahtev glede učinka parkirne zavore iz točk 2.2.1.26.1.2 in 2.2.1.26.2.1 je dovoljeno tudi samodejno aktiviranje parkirne zavore, ko vozilo miruje, pod pogojem, da se doseže zgoraj navedeni učinek in da parkirna zavora, ko je enkrat uporabljena, ostane aktivirana ne glede na stanje stikala za vžig (zagon). V tem primeru se mora parkirna zavora samodejno popustiti takoj, ko začne voznik premikati vozilo.

2.2.1.26.4   Poleg tega mora biti mogoče po potrebi popustiti parkirno zavoro z orodji in/ali pomožno napravo, shranjeno/pritrjeno v vozilu.

2.2.1.26.5   Na pretrganje napeljave v električnem prenosnem sistemu ali električno okvaro v upravljalnem elementu parkirne zavore mora voznika opozoriti rumeni opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.1.2. V primeru pretrganja napeljave v električnem prenosu krmiljenja parkirne zavore se mora ta rumeni opozorilni signal sprožiti takoj, ko se napeljava pretrga, v primeru traktorjev, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 60 km/h, pa najpozneje ob aktiviranju ustreznega upravljalnega elementa zavor. Poleg tega mora voznika na takšno električno okvaro v krmilni napravi ali pretrganje napeljave zunaj elektronskih krmilnih enot in izpad oskrbe z energijo opozarjati utripajoči opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.1.1, dokler je stikalo za vžig (zagon) vklopljeno, vključno z vsaj 10-sekundnim obdobjem po tem, in dokler je upravljalni element aktiviran.

Če pa parkirni zavorni sistem zazna, da je parkirna zavora pravilno vpeta, se utripajoči opozorilni signal lahko prekine in uporabi se neutripajoči rdeči signal, ki prikazuje, da je parkirna zavora aktivirana.

Če na aktiviranje parkirne zavore običajno opozarja ločeni opozorilni signal, ki izpolnjuje vse zahteve iz točke 2.2.1.29.3, se mora ta signal uporabiti zaradi izpolnjevanja zgoraj navedene zahteve za rdeči signal.

2.2.1.26.6   Pomožno opremo lahko z energijo oskrbuje električni prenosni sistem parkirne zavore, če je oskrba z energijo zadostna, da omogoči aktiviranje parkirne zavore poleg električne obremenitve vozila v stanju brez napak. Če zalogo energije uporablja tudi delovni zavorni sistem, veljajo tudi zahteve iz točke 4.1.7 Priloge XII.

2.2.1.26.7   Po izklopu stikala za vžig/zagon, ki upravlja električno energijo za zavorno opremo, in/ali odstranitvi ključa mora biti še vedno mogoče aktivirati parkirno zavoro, medtem ko mora biti popustitev preprečena.

Popustitev parkirnega zavornega sistema je dovoljena, če mora biti za popustitev parkirnega zavornega sistema upravljalni element mehansko deblokiran.

2.2.1.27   Veljajo zahteve iz Priloge XII glede vozil s sistemom EBS ali vozil s „podatkovno komunikacijo“ prek polov 6 in 7 priključka iz standarda ISO 7638:2003.

2.2.1.28   Posebne zahteve za napravo za upravljanje sile spoja

2.2.1.28.1   Naprava za upravljanje sile spoja je dovoljena samo na traktorju.

2.2.1.28.2   Učinek naprave za upravljanje sile spoja mora biti zmanjšanje razlike med dinamičnimi zavornimi razmerji traktorjev in vlečenih vozil. Delovanje naprave za upravljanje sile spoja je treba preveriti v času homologacije. O metodi preverjanja se morata dogovoriti proizvajalec vozila in tehnična služba, pri čemer morajo biti metoda ocene in rezultati priloženi poročilu o homologaciji.

2.2.1.28.2.1   Z napravo za upravljanje sile spoja se lahko upravlja zavorno razmerje TM/FM (točka 2 Dodatka 1 k Prilogi II) in/ali vrednosti zahtev za zaviranje za vlečeno vozilo. V primeru traktorja, ki je opremljen z dvema krmilnima vodoma v skladu s točko 2.1.4.1.2 te priloge, za oba signala veljajo podobne nastavitve naprave za upravljanje.

2.2.1.28.2.2   Naprava za upravljanje sile spoja ne sme preprečiti uporabe največjih možnih zavornih tlakov.

2.2.1.28.3   Vozilo mora izpolnjevati zahteve glede združljivosti obremenitve iz Dodatka 1 k Prilogi II, vendar se lahko med delovanjem naprave za upravljanje sile spoja oddalji od teh zahtev, da izpolni cilje iz točke 2.2.1.28.2.

2.2.1.28.4   Na okvaro naprave za upravljanje sile spoja mora voznika opozoriti rumeni opozorilni signal, na primer signal iz točke 2.2.1.29.1.2. V primeru okvare morajo biti izpolnjene ustrezne zahteve iz Dodatka 1 k Prilogi II.

2.2.1.28.5   Na izravnavo sistema naprave za upravljanje sile spoja mora opozoriti rumeni opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.1.2, če ta izravnava preseže nazivno vrednost zahteve za več kot 150 kPa (pnevmatski sistem) ali 2 600 kPa (hidravlični sistem) do omejitve 650 kPa v pm (ali enakovredne digitalne vrednosti) oziroma 11 500 kPa (hidravlični sistem). Nad ravnjo 650 kPa oziroma 11 500 kPa (hidravlični sistem) se mora opozorilo aktivirati, če je zaradi izravnave točka delovanja zunaj območja združljivosti obremenitve, kot je določeno v Dodatku 1 k Prilogi II za traktorje.

2.2.1.28.6   Sistem naprave za upravljanje sile spoja mora upravljati samo sile spoja, ki jih ustvari delovni zavorni sistem traktorja in vlečenega vozila. Sil spoja, ki nastanejo zaradi delovanja trajnostnih zavornih sistemov, ne sme izravnati delovni zavorni sistem traktorja ali vlečenega vozila. Šteje se, da trajnostni zavorni sistemi niso del delovnih zavornih sistemov.

2.2.1.29   Opozorilni signali v zvezi z okvarami in napakami zavor

Zahteve za optične opozorilne signale, katerih funkcija je obveščanje voznika o določenih posebnih napakah ali okvarah zavorne opreme traktorja ali vlečenega vozila, so določene v točkah od 2.2.1.29.1 do 2.2.1.29.6.3. Funkcija teh signalov je izključno prikaz napak ali okvar zavorne opreme. Vendar pa se lahko optični opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.6 dodatno uporablja za prikaz napak ali okvar tekalnega mehanizma.

2.2.1.29.1   Traktorji morajo biti zmožni zagotavljati optične opozorilne signale v zvezi z okvarami in napakami zavor na naslednji način:

2.2.1.29.1.1

rdeči opozorilni signal v skladu z zahtevami, določenimi na podlagi člena 18(2)(l), (s) in (q) ter člena 18(4) Uredbe (EU) št. 167/2013, ki opozarja na okvare v zavorni opremi vozila, kot je določeno v drugih točkah te priloge in v Prilogah V, VII, IX in XIII, ki predpisujejo doseganje predpisane zmogljivosti delovne zavore ali delovanje vsaj enega od dveh neodvisnih delovnih zavornih tokokrogov;

2.2.1.29.1.2

kjer pride v poštev, rumeni opozorilni signal v skladu z zahtevami, določenimi na podlagi člena 18(2)(l), (s) in (q) ter člena 18(4) Uredbe (EU) št. 167/2013, ki opozarja na električno zaznano napako v zavorni opremi vozila, na katero ne opozarja opozorilni signal iz zgornje točke.

2.2.1.29.2   Traktorji, ki so opremljeni z električnim krmilnim vodom in/ali lahko vlečejo vozilo, opremljeno z električnim prenosom krmiljenja, morajo biti zmožni zagotoviti ločeni opozorilni signal v skladu z zahtevami, določenimi na podlagi člena 18(2)(l), (s) in (q) ter člena 18(4) Uredbe (EU) št. 167/2013, ki opozarja na napako v električnem prenosu krmiljenja zavorne opreme vlečenega vozila. Signal se mora aktivirati iz vlečenega vozila prek pola 5 električnega priključka, ki ustreza standardu ISO 7638:2003, pri čemer se mora signal, ki ga pošlje vlečeno vozilo, vedno prikazati brez znatne zamude ali spremembe v traktorju. Ta opozorilni signal ne sme zasvetiti, ko je priklopljeno vlečeno vozilo brez električnega krmilnega voda in/ali električnega prenosa krmiljenja ali ko ni priklopljeno nobeno vlečeno vozilo. Ta funkcija mora biti samodejna.

2.2.1.29.2.1   V primeru traktorja, ki je opremljen z električnim krmilnim vodom in je električno povezan z vlečenim vozilom z električnim krmilnim vodom, se opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.1.1 uporablja tudi za opozarjanje na nekatere navedene okvare v zavorni opremi vlečenega vozila, kadar vlečeno vozilo zagotavlja ustrezne informacije o okvari prek dela električnega krmilnega voda za podatkovno komunikacijo. To opozarjanje mora biti zagotovljeno poleg opozorilnega signala iz točke 2.2.1.29.2. Namesto uporabe opozorilnega signala iz točke 2.2.1.29.1.1 in spremljajočega opozorilnega signala, navedenega zgoraj, se lahko v traktorju zagotovi ločeni opozorilni signal v skladu z zahtevami, določenimi na podlagi člena 18(2)(l), (s) in (q) ter člena 18(4) Uredbe (EU) št. 167/2013, ki opozarja na takšno napako v zavorni opremi vlečenega vozila.

2.2.1.29.2.2   Traktorji, ki so opremljeni z električnim priključkom, ki ustreza standardu ISO 7638:2003 in ki omogoča prikaz nizke ravni shranjene energije v vlečenem vozilu, kot se zahteva v skladu s točkama 2.2.2.15.1.1 in 2.2.2.15.2, morajo vozniku prikazati ločeni rumeni opozorilni signal iz točke 2.2.1.29.2, ko vlečeno vozilo pošlje opozorilni signal v traktor prek pola 5 električnega priključka, ki ustreza standardu ISO 7638:2003.

2.2.1.29.3   Če ni navedeno drugače:

2.2.1.29.3.1

morajo zgoraj navedeni opozorilni signali voznika opozoriti na navedeno okvaro ali napako najpozneje ob aktiviranju ustreznega upravljalnega elementa zavor;

2.2.1.29.3.2

morajo opozorilni signali ostati prikazani, dokler se okvara ali napaka ne odpravi in je stikalo za vžig (zagon) vklopljeno;

2.2.1.29.3.3

mora biti opozorilni signal neprekinjen (ne sme utripati).

2.2.1.29.4   Opozorilni signali morajo biti vidni tudi pri dnevni svetlobi; ustrezno stanje signalov mora biti zlahka preverljivo z voznikovega sedeža; okvara sestavnega dela opozorilnih naprav ne sme povzročiti nobene izgube učinka zavornega sistema.

2.2.1.29.5   Zgoraj navedeni opozorilni signali morajo zasvetiti, ko se električni opremi vozila (in zavornega sistema) dovaja energija. Če vozilo miruje, mora zavorni sistem, preden signali ugasnejo, preveriti, ali ni prisotna nobena od navedenih okvar ali napak. Navedene okvare ali napake, ki naj bi aktivirale zgoraj navedene opozorilne signale, vendar niso zaznane v statičnih pogojih, se morajo shraniti po zaznavi ter prikazati ob zagonu in vedno, kadar je stikalo za vžig (zagon) vklopljeno, dokler okvara ali napaka ni odpravljena.

2.2.1.29.6   Na okvare ali napake, ki niso navedene, ali druge informacije v zvezi z zavorami ali voznim mehanizmom traktorja lahko opozori signal iz točke 2.2.1.29.1.2, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

2.2.1.29.6.1

vozilo miruje;

2.2.1.29.6.2

ko zavorni sistem dobi energijo in signal po postopkih, podrobno opisanih v točki 2.2.1.29.5, pokaže, da ni ugotovljena nobena navedena okvara (ali napaka), in

2.2.1.29.6.3

na napake, ki niso navedene, ali druge informacije mora opozoriti samo utripanje opozorilnega signala. Opozorilni signal se mora izklopiti, ko vozilo prvič preseže hitrost 10 km/h.

2.2.1.30   Zaradi napak v delovanju električnega prenosa krmiljenja se zavore ne smejo aktivirati proti voznikovi volji.

2.2.1.31   Traktorji, opremljeni s hidrostatičnim pogonom, morajo izpolnjevati vse ustrezne zahteve iz te priloge ali iz Priloge IX.

2.2.2   Vozila kategorij R in S

2.2.2.1   Za vozila kategorij R1a, R1b (kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os ne presega 750 kg), S1a in S1b (kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os ne presega 750 kg) ni nujno, da so opremljena z delovnim zavornim sistemom. Če pa so vozila teh kategorij opremljena z delovnim zavornim sistemom, mora ta sistem izpolnjevati iste zahteve kot v primeru vozil kategorije R2 ali S2, kot je ustrezno.

2.2.2.2   Vozila kategorij R1b in S1b (kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os presega 750 kg) ter R2 morajo biti opremljena z delovnim zavornim sistemom povezanega, polpovezanega ali vztrajnostnega tipa. Če imajo vozila teh kategorij delovni zavorni sistem povezanega ali polpovezanega tipa, morajo izpolnjevati iste zahteve kot vozila kategorije R3.

2.2.2.3   Če vlečeno vozilo spada v kategorijo R3, R4 ali S2, mora delovni zavorni sistem biti povezanega ali polpovezanega tipa.

2.2.2.3.1   Z odstopanjem od zahteve iz točke 2.2.2.3 se lahko v vozila kategorij R3a in S2a, katerih največja masa ne presega 8 000 kg, vgradi vztrajnostni zavorni sistem pod naslednjimi pogoji:

2.2.2.3.1.1

konstrukcijsko določena hitrost ne presega 30 km/h, ko zavore ne delujejo na vsa kolesa;

2.2.2.3.1.2

konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h, ko zavore delujejo na vsa kolesa;

2.2.2.3.1.3

na zadnjo stran priklopnikov kategorije R3a, ki so opremljeni z vztrajnostnimi zavorami, se pritrdi trpežna tablica (s premerom 150 mm), na kateri je navedena največja konstrukcijsko določena hitrost. Ta hitrost mora biti 30 ali 40 km/h, kot je ustrezno, ali 20 ali 25 mph v državah članicah, v katerih se še vedno uporabljajo imperialne enote.

2.2.2.4   Delovni zavorni sistem:

2.2.2.4.1

mora delovati vsaj na dve kolesi vsake osi pri vlečenih vozilih kategorij Rb in Sb;

2.2.2.4.2

mora svoje delovanje ustrezno porazdeliti med osi;

2.2.2.4.3

mora imeti v vsaj eni od posod za zrak, če so vgrajene, napravo za odvod in črpanje na ustreznem in lahko dostopnem mestu.

2.2.2.5   Delovanje vsakega zavornega sistema mora biti porazdeljeno med kolesa vsake osi simetrično glede na vzdolžno srednjo ravnino vlečenega vozila.

2.2.2.5.1   Pri vozilih z znatno drugačnimi obremenitvami koles na levi in desni strani vozila pa lahko skladno s tem delovanje zavornega sistema odstopa od simetrične porazdelitve zavorne sile.

2.2.2.6   Zaradi napak v delovanju električnega prenosa krmiljenja se zavore ne smejo aktivirati proti voznikovi volji.

2.2.2.7   Zavorne površine, ki so potrebne za doseganje predpisane stopnje učinkovitosti, morajo biti v stalnem stiku s kolesi, in sicer togo ali prek sestavnih delov, ki niso izpostavljeni okvaram.

2.2.2.8   Obrabo zavor mora biti mogoče preprosto izravnati s sistemom ročnega ali samodejnega nastavljanja. Poleg tega morajo imeti upravljalni element in sestavni deli prenosnega sistema ter zavor rezervni gib in, če je treba, ustrezne naprave za izravnavo, ki ob pregretju zavor ali ko se zavorne obloge obrabijo do določene stopnje, zagotavljajo učinkovito zaviranje, ne da bi bilo za to potrebno takojšnje nastavljanje zavornih oblog.

2.2.2.8.1   Izravnava obrabe mora biti pri delovnih zavorah samodejna. Vgradnja naprav za samodejno nastavljanje pa ni obvezna za vozila kategorij R1, R2, R3a, S1 in S2a. Zavore, ki so opremljene z napravami za samodejno nastavljanje zavor, morajo po segretju in ohladitvi omogočati prosti tek iz točke 2.5.6 Priloge II po preskusu tipa I ali tipa III iz navedene priloge, kot je ustrezno.

2.2.2.8.1.1   Pri vlečenih vozilih kategorij:

—	R3a, R4a, S2a in

—	R3b, R4b, S2b, kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os ne presega 10 000 kg,

se šteje, da so zahteve glede učinka iz točke 2.2.2.8.1 izpolnjene, če so izpolnjene zahteve iz točke 2.5.6 Priloge II. Dokler se ne sprejmejo enotne tehnične določbe za pravilno oceno funkcije naprave za samodejno nastavljanje zavor, se zahteva o prostem teku šteje za izpolnjeno, ko je pri vseh preskusih zavor, predpisanih za zadevni priklopnik, ugotovljen prosti tek.

2.2.2.8.1.2   Pri vlečenih vozilih kategorij R3b, R4b in S2b, kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os presega 10 000 kg, se šteje, da so zahteve glede učinka iz točke 2.2.2.8.1 izpolnjene, če so izpolnjene zahteve iz točke 2.5.6 Priloge II.

2.2.2.9   Zavorni sistem mora biti narejen tako, da se vlečeno vozilo samodejno ustavi, če se vlečna naprava odklopi, medtem ko se vlečeno vozilo premika.

2.2.2.9.1   Vozila kategorij R1 in S1 brez zavornega sistema morajo poleg glavne vlečne naprave imeti še pomožni spoj (verigo, žično vrv itd.), ki v primeru odklopa glavne vlečne naprave prepreči, da bi se vlečno oje dotaknilo tal, in zagotovi zasilno krmiljenje vlečenega vozila.

2.2.2.9.2   Vozila kategorij R1, R2, R3a, S1 in S2a z vgrajenim vztrajnostnim zavornim sistemom morajo biti opremljena z napravo (verigo, žično vrvjo itd.), ki v primeru odklopa vlečne naprave aktivira zavore vlečenega vozila.

2.2.2.9.3   Pri vlečenih vozilih s hidravličnim zavornim sistemom se morajo povezovalni vodi iz točk 2.1.5.1.1 in 2.1.5.1.2 odklopiti na traktorju ali vlečenem vozilu z zanemarljivim puščanjem med ločevanjem vlečne naprave. Sila, potrebna za odklop enega povezovalnega voda, ne sme presegati vrednosti iz standarda ISO 5675:2008. Z odstopanjem od predpisanih vrednosti iz odstavka 4.2.4 tega standarda odklopna sila za oba voda ne sme presegati 2 500 N.

2.2.2.10   Na vsakem vlečenem vozilu, ki mora biti opremljeno z delovnim zavornim sistemom, mora biti parkirno zaviranje zagotovljeno tudi, če je vlečeno vozilo ločeno od traktorja. Omogočeno mora biti, da parkirno zavoro aktivira oseba, ki stoji na tleh.

2.2.2.11   Če ima vlečeno vozilo vgrajeno napravo, ki omogoča izklop aktiviranja zavornega sistema razen parkirne zavore, mora biti naprava zasnovana in izdelana tako, da se vrne v položaj mirovanja najpozneje ob ponovnem dotoku stisnjenega zraka, hidravličnega olja ali električnega napajanja v vlečeno vozilo.

2.2.2.12   Na vsakem vlečenem vozilu, ki je opremljeno s hidravličnim delovnim zavornim sistemom, mora biti zavorni sistem zasnovan tako, da se parkirna zavora ali delovni zavorni sistem samodejno aktivira, ko je dodatni vod odklopljen.

2.2.2.13   Vozila kategorij R3, R4 in S2 morajo izpolnjevati pogoje iz točke 2.2.1.17.2.2 za pnevmatske zavorne sisteme ali pogoje iz točke 2.2.2.15.3 za hidravlične zavorne sisteme.

2.2.2.14   Če se pomožni opremi dovaja energija iz delovnega zavornega sistema, mora biti delovni zavorni sistem zaščiten, da se zagotovi, da se v napravah delovne zavore za shranjevanje vzdržuje tlak, enakovreden vsaj 80 odstotkom tlaka v krmilnem vodu ali enakovredni digitalni vrednosti iz točk 2.2.3.2 in 2.2.3.3 Priloge II.

2.2.2.15   Poleg zgornjega morajo vlečena vozila s hidravličnimi zavornimi sistemi izpolnjevati tudi naslednje zahteve:

2.2.2.15.1

Če lahko vlečeno vozilo izpolnjuje zahteve delovnega zavornega sistema in/ali parkirne zavore in/ali samodejnega zaviranja samo s pomočjo energije, shranjene v napravi za shranjevanje hidravlične energije, mora vlečeno vozilo samodejno aktivirati zavore ali zagotoviti, da zavore ostanejo aktivirane, če ni električno povezano (vžig traktorja je vklopljen) z dovodom energije prek priključka iz standarda ISO 7638:2003 (glej tudi točko 2.2.1.18.9). Priključek iz standarda ISO 7638:2003 se lahko uporabi s 5 poli ali 7 poli, kot je ustrezno. 2.2.2.15.1.1 Če tlak v napravah za shranjevanje hidravlične energije pade pod tlak, ki ga je navedel proizvajalec vozila v certifikatu o homologaciji in pri katerem predpisani zavorni učinki niso doseženi, mora biti ta nizki tlak vozniku prikazan z ločenim opozorilnim signalom iz točke 2.2.1.29.2.2 prek pola 5 električnega priključka, ki ustreza standardu ISO 7638:2003. Ta tlak ne sme presegati 11 500 kPa.

2.2.2.15.2

Če tlak v dodatnem vodu pade na 1 200 kPa, se mora vklopiti samodejno zaviranje vlečenega vozila (glej tudi točko 2.2.1.18.6).

2.2.2.15.3

V vlečeno vozilo se lahko vgradi naprava, ki začasno popusti zavore, če ni na voljo nobeno ustrezen traktor. Na to napravo se začasno priključi dodatni vod. Ko je dodatni vod odklopljen s te naprave, se morajo zavore samodejno vrniti v aktivirano stanje.

2.2.2.16   Vlečena vozila kategorij R3b, R4b in S2b z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 60 km/h morajo biti opremljena s protiblokirnim zavornim sistemom v skladu s Prilogo XI. Če največja dovoljena masa vlečenih vozil presega 10 ton, je dovoljen samo protiblokirni zavorni sistem kategorije A.

2.2.2.17   Če so vlečena vozila, ki niso omenjena v točki 2.2.2.16, opremljena s protiblokirnimi zavornimi sistemi, morajo izpolnjevati zahteve iz Priloge XI.

2.2.2.18   Vlečena vozila, opremljena z električnim krmilnim vodom, in vlečena vozila kategorije R3b ali R4b, opremljena s protiblokirnim zavornim sistemom, morajo biti opremljena s posebnim električnim priključkom za zavorni sistem in protiblokirni zavorni sistem ali za samo enega od teh dveh sistemov, ki ustreza standardu ISO 7638:2003. Prečne preseke prevodnikov iz standarda ISO 7638:2003 za priklopnik je mogoče zmanjšati, če je priklopnik opremljen z lastno neodvisno varovalko. Nazivna moč varovalke mora biti takšna, da ni presežen nazivni tok prevodnikov. To odstopanje ne velja za priklopnike, opremljene za vleko drugega priklopnika. Opozorilni signali vlečenega vozila za okvaro, ki so določeni v tej uredbi, se morajo aktivirati prek zgornjega priključka. Zahteve glede prenosa opozorilnih signalov za okvare, ki veljajo za vlečena vozila, morajo biti tiste zahteve, kot je ustrezno, ki so predpisane za traktorje v točkah 2.2.1.29.3, 2.2.1.29.4, 2.2.1.29.5 in 2.2.1.29.6.

Navedena vozila morajo imeti neizbrisno oznako v skladu z zahtevami, določenimi na podlagi člena 17(2)(k) in člena 17(5) Uredbe (EU) št. 167/2013, o delovanju zavornega sistema, ko je priključek iz standarda ISO 7638:2003 priklopljen in odklopljen. Oznaka mora biti nameščena tako, da je vidna pri priključevanju pnevmatskih in električnih vmesniških priključkov.

2.2.2.18.1   Dovoljeno je priključiti zavorni sistem na oskrbo z energijo poleg oskrbe, ki je na voljo prek zgornjega priključka iz standarda ISO 7638:2003. V primeru dodatne oskrbe z energijo veljajo naslednje določbe:

2.2.2.18.1.1

v vseh primerih je oskrba z energijo iz standarda ISO 7638:2003 glavni vir energije za zavorni sistem ne glede na morebitno dodatno priključeno oskrbo z energijo. Dodatna oskrba je namenjena kot rezerva v primeru okvare oskrbe z energijo iz standarda ISO 7638:2003;

2.2.2.18.1.2

ne sme negativno vplivati na delovanje zavornega sistema v normalnem stanju in stanju odpovedi;

2.2.2.18.1.3

v primeru okvare oskrbe z energijo iz standarda ISO 7638:2003 zaradi energije, ki jo porabi zavorni sistem, največja energija, ki je na voljo iz dodatne oskrbe, ne sme biti presežena;

2.2.2.18.1.4

vlečeno vozilo ne sme imeti nobene oznake ali nalepke, ki prikazuje, da je opremljeno z dodatno oskrbo z energijo;

2.2.2.18.1.5

opozorilna naprava za okvaro na vlečenem vozilu ni dovoljena za namene opozarjanja v primeru okvare zavornega sistema vlečenega vozila, kadar je zavorni sistem napajan iz dodatne oskrbe;

2.2.2.18.1.6

če je na voljo dodatna oskrba z energijo, mora biti mogoče preveriti delovanje zavornega sistema, napajanega iz tega vira energije;

2.2.2.18.1.7

v primeru okvare oskrbe z električno energijo prek priključka iz standarda ISO 7638:2003 veljajo zahteve iz točke 4.2.3 Priloge XII in točke 4.1 Priloge XI v zvezi z opozarjanjem na okvaro ne glede na delovanje zavornega sistema, napajanega iz dodatnega vira energije.

2.2.2.19   Poleg zahtev iz točk 2.2.1.17.2.2 in 2.2.1.19 se lahko zavore vlečenega vozila uporabijo tudi samodejno, če se aktivirajo prek zavornega sistema vlečenega vozila po vrednotenju informacij iz vozila.

3.   Preskusi

Preskusi zaviranja, ki se morajo izvajati za vozila v postopku homologacije, in zahtevan zavorni učinek so opisani v Prilogi II.

PRILOGA II

Zahteve za preskušanje in učinkovitost zavornih sistemov, zavornih spojk priklopnikov in vozil, opremljenih z njimi

1.   Opredelitve pojmov

V tej prilogi:

1.1	„skupina osi“ pomeni več osi, pri čemer je razmik med eno osjo in njeno sosednjo osjo največ 2,0 m. Če je razmik med eno osjo in njeno sosednjo osjo večji kot 2,0 m, se vsaka posamezna os šteje za neodvisno skupino osi;

1.2	„krivulje izkoristka oprijema“ vozila pomenijo krivulje, ki prikazujejo izkoriščeni oprijem vsake osi i glede na zavorno razmerje vozila pod določenimi pogoji obremenitve.

2.   Preskusi zaviranja

2.1   Splošno

Največja konstrukcijsko določena hitrost v tej prilogi velja za vožnjo vozila v smeri naprej, razen če je izrecno navedeno drugače.

2.1.1   Učinek, predpisan za zavorne sisteme, temelji na zavorni razdalji in povprečnem polnem pojemku ali na samo eni od teh količin. Učinek zavornega sistema se določi z merjenjem zavorne razdalje glede na začetno hitrost vozila in z merjenjem povprečnega polnega pojemka med preskusom ali z merjenjem samo ene od teh količin. Obe količini, tako zavorno razdaljo kot povprečni polni pojemek, ali pa samo eno od njiju je treba predpisati in izmeriti na podlagi predpisanega preskusa.

2.1.2   Zavorna razdalja je razdalja, ki jo prevozi vozilo od trenutka, ko začne voznik aktivirati upravljalni element zavornega sistema, do trenutka, ko se vozilo ustavi; začetna hitrost vozila (v1) je hitrost v trenutku, ko začne voznik aktivirati upravljalni element zavornega sistema; začetna hitrost ne sme biti manjša od 98 % predpisane hitrosti za zadevni preskus. Povprečni polni pojemek dm se izračuna kot pojemek, katerega povprečje se izračuna glede na razdaljo od vb do ve v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

v1	=	začetna hitrost vozila, ki se izračuna tako, kot je opisano v prvem pododstavku;
vb	=	hitrost vozila pri 0,8 v1 v km/h;
ve	=	hitrost vozila pri 0,1 v1 v km/h;
sb	=	razdalja v metrih, prevožena med v1 in vb;
se	=	razdalja v metrih, prevožena med v1 in ve.

Hitrost in razdalja se določita z uporabo merilnih naprav s točnostjo ± 1 % pri hitrosti, predpisani za preskus. Za določitev vrednosti dm se lahko poleg merjenja hitrosti in razdalje uporabijo tudi druge metode; v tem primeru mora biti točnost vrednosti dm v območju ± 3 %.

2.1.3   Za homologacijo katerega koli vozila je treba zavorni učinek izmeriti med preskusi na cesti, ki se jih izvaja pod naslednjimi pogoji:

2.1.3.1

Masa vozila mora biti enaka masi, ki je predpisana za vsak tip preskusa, in navedena v poročilu o preskusu.

2.1.3.2

Preskus se mora izvesti pri hitrostih, predpisanih za vsak tip preskusa; če je največja konstrukcijsko določena hitrost vozila manjša od hitrosti, predpisane za preskus, se mora preskus izvesti pri največji konstrukcijsko določeni hitrosti vozila.

2.1.3.3

Sila, ki deluje na upravljalni element zavornega sistema z namenom, da se doseže predpisani učinek, med preskusi ne sme presegati 600 N v primeru nožnega upravljalnega elementa ali 400 N v primeru ročnega upravljalnega elementa.

2.1.3.4

Cesta mora imeti površino, ki zagotavlja dober oprijem, razen če ni določeno drugače.

2.1.3.5

Preskuse je treba izvajati v brezvetrju, da veter ne bi vplival na rezultate.

2.1.3.6

Na začetku preskusov morajo biti pnevmatike hladne in morajo imeti tlak, kakršen je predpisan za obremenitev, ki jo kolesa dejansko prenašajo, ko vozilo miruje.

2.1.3.7

Predpisani učinek je treba doseči brez blokiranja koles, brez odmika vozila s poti in brez neobičajnega tresenja. Blokiranje koles je dovoljeno, kjer je to izrecno navedeno.

2.1.4   Obnašanje vozila med zaviranjem

2.1.4.1   Pri preskusih zaviranja, zlasti pri veliki hitrosti, je treba preverjati splošno obnašanje vozila med zaviranjem.

2.1.4.2   Obnašanje vozila med zaviranjem na cesti, na kateri je oprijem zmanjšan:

Obnašanje vozil kategorij Tb, R2b, R3b, R4b in S2b na cesti, na kateri je oprijem zmanjšan, mora izpolnjevati ustrezne zahteve iz Dodatka 1 in, če je vozilo opremljeno s sistemom ABS, tudi iz Priloge XI.

2.2   Preskus zaviranja tipa 0 (navaden preskus učinkovitosti pri hladnih zavorah)

2.2.1   Splošno

2.2.1.1   Zavora mora biti hladna. Šteje se, da je zavora hladna, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

2.2.1.1.1

Izmerjena temperatura na kolutu ali zunanji strani bobna je nižja od 100 °C.

2.2.1.1.2

Pri popolnoma zaprtih zavorah, vključno z zavorami, potopljenimi v olje, je izmerjena temperatura na zunanji strani ohišja nižja od 50 °C.

2.2.1.1.3

Zavore niso bile uporabljene eno uro pred preskusom.

2.2.1.2   Če se os brez zavore lahko izklopi, med preskusom zaviranja ne sme biti povezana z zavirano osjo. V primeru traktorjev z eno zavirano osjo in samodejnim vklopom pogona za vse druge osi med zaviranjem pa se šteje, da so vsa kolesa zavirana.

2.2.1.3   Preskus je treba opraviti pod naslednjimi pogoji:

2.2.1.3.1

Vozilo se obremeni do največje dovoljene mase, ki jo je navedel proizvajalec, pri čemer se nezavirana os obremeni do največje dovoljene mase. Kolesa zavirane osi morajo imeti pnevmatike z največjim premerom, ki ga je za ta tip vozila in obremenitev z največjo dovoljeno maso predvidel proizvajalec. Pri vozilih, ki zavirajo z vsemi kolesi, mora biti sprednja os obremenjena do največje dovoljene mase.

2.2.1.3.2

Preskus je treba ponoviti na neobremenjenem vozilu, ki v primeru traktorjev prevaža samo voznika in, če je treba, osebo, odgovorno za nadzor rezultatov preskusa.

2.2.1.3.3

Mejne vrednosti, ki so predpisane za najmanjši učinek, tako za preskuse z neobremenjenim vozilom kot tudi za preskuse z obremenjenim vozilom, so določene v nadaljevanju za vsako kategorijo vozil. Vozilo mora izpolnjevati tako predpisano zavorno razdaljo kot tudi predpisan povprečni polni pojemek za ustrezno kategorijo vozil, vendar ni treba dejansko izmeriti obeh parametrov.

2.2.1.3.4

Cesta mora biti ravna.

2.2.2   Preskus tipa 0 za vozila kategorij T in C

2.2.2.1   Preskus se mora izvesti pri največji konstrukcijsko določeni hitrosti vozila in z odklopljenim motorjem. Za to hitrost lahko veljajo določena dovoljena odstopanja. V vsakem primeru pa je treba doseči najmanjši predpisani učinek. Predpisana največja zavorna razdalja (po formuli za zavorno razdaljo) se izračuna z dejansko preskusno hitrostjo.

2.2.2.2   Za preverjanje skladnosti z zahtevami iz točke 2.2.1.2.4 Priloge I se izvede preskus tipa 0 z odklopljenim motorjem in pri začetni hitrosti, ki znaša najmanj 98 % največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila. Povprečni polni pojemek ob uporabi upravljalnega elementa parkirne zavore ali ob uporabi pomožnega upravljalnega elementa, ki omogoča vsaj delno aktiviranje delovnega zavornega sistema, in pojemek, tik preden se vozilo ustavi, ne smeta biti manjša od 1,5 m/s2 pri hitrosti do 30 km/h in od 2,2 m/s2 pri hitrosti nad 30 km/h. Preskus se izvaja z obremenjenim vozilom. Sila, ki deluje na upravljalni element zavore, ne sme presegati določenih vrednosti.

2.2.2.3   Pri vozilih, opremljenih s sedežem v obliki sedla in krmilom ali opremljenih z volanom in sedežno klopjo ali školjkastimi sedeži v eni ali več vrstah, ki so opremljena tudi s stalnim prenosnim sistemom, kot lahko dokaže proizvajalec pri preskušanju zaviranja, se preskus tipa 0 izvede z vklopljenim motorjem.

2.2.3   Preskus tipa 0 za vozila kategorij R in S:

2.2.3.1   Zavorni učinek vlečenega vozila se lahko izračuna iz zavornega razmerja traktorja z vlečenim vozilom in izmerjene sile na vlečni sklopki ali, v nekaterih primerih, iz zavornega razmerja traktorja z vlečenim vozilom, kjer je zavirano samo vlečeno vozilo. Motor traktorja mora biti med preskusom zaviranja odklopljen.

2.2.3.2   Če je vlečeno vozilo opremljeno s pnevmatskim zavornim sistemom, tlak v napajalnem vodu med preskusom zavor ne sme presegati 700 kPa, vrednost signala v krmilnem vodu pa ne sme presegati naslednjih vrednosti glede na napeljavo:

2.2.3.2.1

650 kPa v pnevmatskem krmilnem vodu;

2.2.3.2.2

digitalna vrednost, ki ustreza 650 kPa v električnem krmilnem vodu (kot je določeno v standardu ISO 11992:2003, vključno s standardom ISO 11992-2:2003 in njegovimi spremembami 1:2007).

2.2.3.3   Če je vlečeno vozilo opremljeno s hidravličnim zavornim sistemom:

2.2.3.3.1

Predpisani najmanjši zavorni učinek mora biti dosežen s tlakom na vlečni glavi krmilnega voda, ki ne presega 11 500 kPa.

2.2.3.3.2

Največji tlak, ki se dovaja do vlečne glave krmilnega voda, ne sme presegati 15 000 kPa.

2.2.3.4   Z izjemo primerov v skladu s točkama 2.2.3.5 in 2.2.3.6 je za določitev zavornega razmerja vlečenega vozila treba izmeriti zavorno razmerje traktorja z vlečenim vozilom in silo na vlečni sklopki. Traktor mora izpolnjevati zahteve iz Dodatka 1 v zvezi z odnosom med razmerjem TM/FM in tlakom pm,

pri čemer je:

TM	=	vsota zavornih sil na obodu vseh koles traktorjev;
FM	=	skupna normalna statična reakcija površine cestišča na kolesa traktorjev;
pm	=	tlak na vlečni glavi krmilnega voda.

Zavorno razmerje vlečenega vozila se izračuna v skladu z naslednjo formulo:

zR = zR + M + D/FR

pri čemer je:

zR	=	zavorno razmerje vlečenega vozila;
zR + M	=	zavorno razmerje traktorja z vlečenim vozilom;
D	=	sila na vlečni sklopki (vlečna sila D > 0; tlačna sila D < 0);
FR	=	skupna normalna statična reakcija površine cestišča na vsa kolesa vlečenega vozila.

2.2.3.5   Če ima vlečeno vozilo povezan ali polpovezan zavorni sistem, kjer se tlak v sprožilih zavore med zaviranjem ne spreminja kljub premiku dinamičnih obremenitev po oseh, se lahko zavira samo vlečeno vozilo. Zavorno razmerje zR vlečenega vozila se izračuna v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

R	=	vrednost kotalnega upora: — 0,02 pri vozilih, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h; — 0,01 pri vozilih z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 40 km/h;
FM	=	skupna normalna statična reakcija površine cestišča na kolesa traktorjev;
FR	=	skupna normalna statična reakcija površine cestišča na vsa kolesa vlečenega vozila.

2.2.3.6   Zavorno razmerje vlečenega vozila se lahko določi tudi samo z zaviranjem vlečenega vozila. V tem primeru je treba uporabiti enak tlak, kot je bil izmerjen v sprožilih zavore med zaviranjem skupine vozil.

2.3   Preskus tipa I (preskus pojemanja zavornega učinka)

Ta tip preskusa se izvede v skladu z zahtevami iz točke 2.3.1 ali 2.3.2, kot je ustrezno.

2.3.1   S ponavljajočim se zaviranjem

Za traktorje kategorij T in C se izvede preskus tipa I s ponavljajočim se zaviranjem.

2.3.1.1   Delovni zavorni sistem traktorjev, ki jih zajema ta uredba, se preskusi z večkratnim zaporednim aktiviranjem in popuščanjem zavor. Vozilo se popolnoma obremeni in preskusi v skladu s pogoji, navedenimi v naslednji tabeli:

Kategorija vozil	Pogoji
	v1 [km/h]	v2 [km/h]	Δt [s]	n
T, C	80 % vmax	v1	60	20

pri čemer je:

v1	=	hitrost na začetku zaviranja;
v2	=	hitrost na koncu zaviranja;
vmax	=	največja konstrukcijsko določena hitrost vozila;
n	=	število zaviranj;
Δt	=	trajanje cikla zaviranja (čas, ki mine od začetka prvega pritiska na zavoro do začetka drugega pritiska na zavoro).

2.3.1.1.1   V primeru traktorjev, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h, se lahko namesto preskusnih pogojev iz tabele v točki 2.3.1.1 uporabijo pogoji iz naslednje tabele:

Kategorija vozil	Pogoji
	v1 [km/h]	v2 [km/h]	Δt [s]	n
T, C	80 % vmax	0,05 v1	60	18

2.3.1.2   Če zaradi značilnosti vozila ni mogoče upoštevati časa, ki je predpisan za Δt, se trajanje lahko podaljša; v vsakem primeru se poleg časa, potrebnega za zaviranje in pospeševanje vozila, v vsakem ciklu dovoli 10 sekund za stabilizacijo hitrosti v1.

2.3.1.3   Pri teh preskusih je treba silo, ki deluje na upravljalni element, prilagoditi tako, da se doseže povprečni polni pojemek 3 m/s2 pri prvi uporabi zavor. Ta sila mora ostati nespremenjena pri vseh nadaljnjih uporabah zavore.

2.3.1.4   Med uporabo zavor mora biti stalno vklopljeno najvišje prestavno razmerje (razen hitre prestave itd.).

2.3.1.5   Pri pospeševanju po zaviranju se mora menjalnik uporabljati tako, da se v čim krajšem času doseže hitrost v1 (največji pospešek, ki ga dopuščata motor in menjalnik).

2.3.1.6   Pri vozilih, ki so opremljena z napravami za samodejno nastavljanje zavor, morajo biti zavore pred zgornjim preskusom tipa I nastavljene v skladu z naslednjimi postopki, kot je ustrezno:

2.3.1.6.1

Pri vozilih, ki so opremljena s pnevmatskimi zavorami, morajo biti zavore nastavljene tako, da omogočajo delovanje naprave za samodejno nastavljanje zavor. V ta namen mora biti gib sprožila nastavljen na: so ≥ 1,1 · spon.nast. (zgornja mejna vrednost ne sme presegati vrednosti, ki jo priporoča proizvajalec) pri čemer je: S pon.nast. gib za ponovno nastavitev v skladu s specifikacijo proizvajalca naprave za samodejno nastavljanje zavor, tj. gib, pri katerem se sproži ponovna nastavitev voznega profila zavore s tlakom v sprožilu, ki je enak 15 odstotkom delovnega tlaka zavornega sistema, vendar ne manjši od 100 kPa. Če po dogovoru s tehnično službo merjenje giba sprožila ni izvedljivo, se je treba o začetni nastavitvi dogovoriti s tehnično službo. Glede na zgornji pogoj mora biti zavora aktivirana 50-krat zapored s tlakom v sprožilu, ki je enak 30 odstotkom delovnega tlaka zavornega sistema, vendar ne manjši od 200 kPa. Temu sledi enkratno zaviranje s tlakom v sprožilu nad 650 kPa.

2.3.1.6.2

Pri vozilih, ki so opremljena s hidravličnimi kolutnimi zavorami, se zahteve glede nastavljanja ne štejejo za potrebne.

2.3.1.6.3

Pri vozilih, ki so opremljena s hidravličnimi bobnastimi zavorami, mora nastavitev zavor določiti proizvajalec.

2.3.2   S povezanim zaviranjem

2.3.2.1   Delovni zavorni sistem vozil kategorij R1, R2, S1, R3a, R4a, S2a in R3b, R4b, S2b, kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os ne presega 10 000 kg za zadnje tri kategorije vozil:

Če zgoraj navedena vozila R3a, R4a, S2a in R3b, R4b, S2, kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os ne presega 10 000 kg za zadnje tri kategorije vozil, niso uspešno opravila preskusa tipa III v skladu s točko 2.5, se preskusijo tako, da je pri obremenjenem vozilu zavorna energija enaka energiji, ki je bila zabeležena v istem časovnem obdobju pri obremenjenem vozilu, ki vozi s stalno hitrostjo 40 km/h na razdalji 1,7 km po 7-odstotnem klancu navzdol.

2.3.2.2   Preskus se lahko izvede na ravni cesti, pri čemer vlečeno vozilo vleče kmetijsko vozilo; med preskusom mora biti sila, ki deluje na upravljalni element, prilagojena tako, da se vzdržuje nespremenljiv upor vlečenega vozila (7 % največje statične obremenitve osi vlečenega vozila). Če moč, zagotovljena za vleko, ni zadostna, se preskus lahko opravi pri manjši hitrosti, vendar na večji razdalji, kot je prikazano v naslednji tabeli:

Hitrost (km/h)	Razdalja (v m)
40	1 700
30	1 950
20	2 500
15	3 100

2.3.2.3   Pri vlečenih vozilih, ki so opremljena z napravami za samodejno nastavljanje zavor, morajo biti zavore pred zgoraj predpisanim preskusom tipa I nastavljene v skladu s postopkom iz točke 2.5.4.

2.3.3   Zavorni učinek pri zaviranju s segretimi zavorami

2.3.3.1   Ob koncu preskusa tipa I (preskusa, opisanega v točki 2.3.1, ali preskusa, opisanega v točki 2.3.2) je treba zavorni učinek pri zaviranju s segretimi zavorami delovnega zavornega sistema izmeriti pod enakimi pogoji (in še zlasti pri uporabi nespremenjene sile za upravljanje, ki ni večja kot dejansko uporabljena povprečna sila) kot za preskus tipa 0 pri odklopljenem motorju (temperaturni pogoji so lahko različni).

2.3.3.2   Pri traktorjih zavorni učinek pri zaviranju s segretimi zavorami ne sme biti manjši od 80 % predpisanega zavornega učinka za zadevno kategorijo in od 60 % vrednosti, dosežene pri preskusu tipa 0 pri odklopljenem motorju.

2.3.3.3   Pri vlečenih vozilih zavorna sila segretih zavor na obodu koles, izmerjena pri preskusu pri hitrosti 40 km/h, ne sme biti manjša od 36 % največje statične obremenitve koles vlečenih vozil z vmax > 30 km/h ali od 26 % največje statične obremenitve koles vlečenih vozil z vmax ≤ 30 km/h ali od 60 % vrednosti, zabeležene pri preskusu tipa 0 pri enaki hitrosti.

2.3.4   Preskus prostega teka

Pri traktorjih, ki so opremljeni z napravami za samodejno nastavljanje zavor, se morajo zavore po opravljenih preskusih iz točke 2.3.3 ohladiti do temperature, ki ustreza temperaturi hladnih zavor (tj. ≤ 100 °C), pri čemer je treba preveriti, ali vozilo omogoča prosti tek z izpolnjevanjem enega od naslednjih pogojev:

2.3.4.1

kolesa se prosto obračajo (tj. jih je mogoče vrteti ročno);

2.3.4.2

potrjeno je, da se lahko preostali zavorni navor šteje za sprejemljivega, če asimptotične temperature ne presegajo povečanja temperature bobna/koluta za 80 °C, kadar vozilo vozi z nespremenjeno hitrostjo v = 60 km/h in s popuščenimi zavorami.

2.4   Preskus tipa II (preskus obnašanja vozila pri vožnji po klancu navzdol)

Traktorji kategorij Tb in Cb z največjo dovoljeno maso nad 12 t morajo poleg preskusa tipa I opraviti tudi preskus tipa II.

2.4.1   Obremenjen traktor je treba preskusiti tako, da je zavorna energija enaka energiji, ki je bila zabeležena v istem časovnem obdobju pri obremenjenem traktorju, ki vozi s povprečno hitrostjo 30 km/h na razdalji 6 km po 6-odstotnem klancu navzdol, ob uporabi ustrezne prestave in trajnostnega zavornega sistema, če je vozilo opremljeno z njim. Uporabiti je treba takšno prestavo, ki zagotavlja, da vrtilna frekvenca motorja (min-1) ne preseže največje vrednosti, ki jo je predpisal proizvajalec.

2.4.2   Pri vozilih, pri katerih energijo prevzame samo motorna zavora, je dovoljena toleranca ± 5 km/h za povprečno hitrost, in vklopiti je treba prestavo, ki omogoča stabiliziranje hitrosti pri vrednosti, ki je najbližja 30 km/h na 6-odstotnem klancu navzdol. Če se učinek same motorne zavore določi z merjenjem pojemka, zadostuje, če je izmerjeni povprečni pojemek vsaj 0,5 m/s2.

2.4.3   Ob koncu preskusa je treba zavorni učinek pri zaviranju s segretimi zavorami delovnega zavornega sistema izmeriti pod enakimi pogoji kot za preskus tipa 0 pri odklopljenem motorju (temperaturni pogoji so lahko različni). Pri tem zavornem učinku pri zaviranju s segretimi zavorami zavorna razdalja ne sme presegati naslednjih vrednosti, povprečni polni pojemek pa ne sme biti manjši od naslednjih vrednosti, pri čemer sila za upravljanje ne sme presegati 60 daN:

0,15 v + (1,33 v2/115)

(drugi izraz ustreza povprečnemu polnemu pojemku dm = 3,3 m/s2).

2.5   Preskus tipa III (preskus pojemanja zavornega učinka) za obremenjena vozila naslednjih kategorij:

2.5.1   R3b, R4b, S2b, kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os presega 10 000 kg,

ali kategorije

2.5.2   R3a, R4a, S2a, če ta vozila niso bila preskušena v skladu s točko 2.3.2;

2.5.3   R3b, R4b, S2b, kjer vsota tehnično dovoljenih mas na os ne presega 10 000 kg.

2.5.4   Preskus na progi za preskušanje

2.5.4.1   Zavore morajo biti pred spodnjim preskusom tipa III nastavljene v skladu z naslednjimi postopki, kot je ustrezno:

2.5.4.1.1

Pri vlečenih vozilih, ki so opremljena s pnevmatskimi zavorami, morajo biti zavore nastavljene tako, da omogočajo delovanje naprave za samodejno nastavljanje zavor. V ta namen mora biti gib sprožila nastavljen na: so ≥ 1,1 · spon-nast (zgornja mejna vrednost ne sme presegati vrednosti, ki jo priporoča proizvajalec) pri čemer je: spon-nast gib za ponovno nastavitev v skladu s specifikacijo proizvajalca naprave za samodejno nastavljanje zavor, tj. gib, pri katerem se sproži ponovna nastavitev voznega profila zavore s tlakom v sprožilu, ki znaša 100 kPa. Če po dogovoru s tehnično službo merjenje giba sprožila ni izvedljivo, se je treba o začetni nastavitvi dogovoriti s tehnično službo. V skladu z zgornjim pogojem je treba zavoro aktivirati 50-krat zapored s tlakom v sprožilu 200 kPa. Temu sledi enkratno zaviranje s tlakom v sprožilu vsaj 650 kPa.

2.5.4.1.2

Pri vlečenih vozilih, ki so opremljena s hidravličnimi kolutnimi zavorami, se zahteve glede nastavljanja ne štejejo za potrebne.

2.5.4.1.3

Pri vlečenih vozilih, ki so opremljena s hidravličnimi bobnastimi zavorami, mora nastavitev zavor določiti proizvajalec.

2.5.4.2   Za preskuse na cesti veljajo naslednji pogoji:

Število zaviranj	20
Trajanje cikla zaviranja	60 s
Začetna hitrost ob začetku zaviranja	60 km/h
Uporaba zavor	Pri teh preskusih je treba silo, ki deluje na upravljalni element, prilagoditi tako, da se doseže povprečni polni pojemek 3 m/s2 glede na maso vlečenega vozila PR pri prvi uporabi zavor; ta sila mora ostati nespremenjena pri vseh nadaljnjih uporabah zavor.

Zavorno razmerje vlečenega vozila se izračuna v skladu s formulo iz točke 2.2.3.5:

Hitrost ob koncu zaviranja:

pri čemer je:

zR	=	zavorno razmerje vlečenega vozila;
zR + M	=	zavorno razmerje skupine vozil (traktor in vlečeno vozilo);
R	=	vrednost kotalnega upora = 0,01;
FM	=	skupna normalna statična reakcija med površino cestišča in kolesi traktorja (N);
FR	=	skupna normalna statična reakcija med površino cestišča in kolesi vlečenega vozila (N);
F1	=	normalna statična reakcija dela mase vlečenega vozila, ki jo nosijo nezavirane osi (N);
F2	=	normalna statična reakcija dela mase vlečenega vozila, ki jo nosijo zavirane osi (N);
PR	=	PR = FR/g;
v1	=	začetna hitrost (km/h);
v2	=	končna hitrost (km/h).

2.5.5   Zavorni učinek pri zaviranju s segretimi zavorami

Ob koncu preskusa v skladu s točko 2.5.4 je treba zavorni učinek pri zaviranju s segretimi zavorami delovnega zavornega sistema izmeriti pod enakimi pogoji kot za preskus tipa 0, vendar pod drugačnimi temperaturnimi pogoji in z začetno hitrostjo 60 km/h. Zavorna sila segretih zavor na obodu koles ne sme biti manjša od 40 odstotkov največje statične obremenitve koles in od 60 odstotkov vrednosti, ki je zabeležena pri preskusu tipa 0 pri enaki hitrosti.

2.5.6   Preskus prostega teka

Po opravljenih preskusih iz točke 2.5.5 se morajo zavore ohladiti do temperature, ki ustreza temperaturi hladnih zavor (tj. < 100 °C), pri čemer je treba preveriti, ali vlečeno vozilo omogoča prosti tek z izpolnjevanjem enega od naslednjih pogojev:

2.5.6.1

kolesa se prosto obračajo (tj. jih je mogoče vrteti ročno);

2.5.6.2

potrjeno je, da se lahko preostali zavorni navor šteje za sprejemljivega, če asimptotične temperature ne presegajo povečanja temperature bobna/koluta za 80 °C, kadar vlečeno vozilo vozi z nespremenjeno hitrostjo v = 60 km/h in s popuščenimi zavorami.

3.   Učinek zavornih sistemov

3.1   Vozila kategorij T in C

3.1.1   Delovni zavorni sistemi

3.1.1.1   V skladu s pogoji tipa 0 se mora delovni zavorni sistem preskusiti pod pogoji, navedenimi v naslednji tabeli,

	vmax ≤ 30 km/h	vmax > 30 km/h
v	= vmax	= vmax
s (v metrih)	≤ 0,15 v + v2/92	≤ 0,15 v + v2/130
dm	≥ 3,55 m/s2	≥ 5 m/s2
F (nožni upravljalni element)	≤ 600 N	≤ 600 N
F (ročni upravljalni element)	≤ 400 N	≤ 400 N

pri čemer je:

vmax	=	največja konstrukcijsko določena hitrost vozila;
v	=	predpisana preskusna hitrost;
s	=	zavorna razdalja;
dm	=	povprečni polni pojemek;
F	=	sila, ki deluje na upravljalni element.

3.1.1.2   V primeru traktorja, ki lahko vleče nezavirano vozilo kategorije R ali S, je treba doseči najmanjši učinek, ki je predpisan za ustrezen traktor (za preskus tipa 0 z odklopljenim motorjem), ko je nezavirano vlečeno vozilo priključeno na traktor in obremenjeno do največje mase, ki jo določi proizvajalec traktorja.

Učinek skupine vozil je treba preveriti z izračuni, ki se nanašajo na največji zavorni učinek, ki ga dejansko doseže samo obremenjen in neobremenjen (lahko tudi delno obremenjen, kot določi proizvajalec traktorja) traktor med preskusom tipa 0 z odklopljenim motorjem, in sicer z naslednjo formulo (praktični preskusi s priključenim nezaviranim vlečenim vozilom niso potrebni):

pri čemer je:

dM + R	=	izračunan povprečni polni pojemek traktorja, ko je nanj priključeno nezavirano vlečeno vozilo, v m/s2;
dM	=	največji povprečni polni pojemek samega traktorja, ki se doseže med preskusom tipa 0 z odklopljenim motorjem, v m/s2;
PM	=	masa traktorja (vključno z dodatnimi utežmi in/ali podporno obremenitvijo, če pride v poštev);
PM_obrem	=	masa obremenjenega traktorja;
PM_del_obrem	=	masa delno obremenjenega traktorja;
PM_neobr	=	masa neobremenjenega traktorja;
PR	=	del največje mase, ki jo nosijo osi vlečenega vozila brez delovne zavore, ki se lahko priključi (kot navede proizvajalec traktorja);
PM + R	=	skupna masa (vsota mase „PM“ in navedene mase nezaviranega vlečenega vozila PR).

3.1.1.2.1   Zahtevani najmanjši učinek skupine vozil

Najmanjši učinek skupine vozil ne sme biti manjši od 4,5 m/s2 pri traktorjih, kjer je vmax > 30 km/h, in od 3,2 m/s2 pri traktorjih, kjer je vmax ≤ 30 km/h, in sicer v obremenjenem in neobremenjenem stanju. Po presoji proizvajalca traktorja lahko tehnična služba opravi dodatni preskus tipa 0 za maso delno obremenjenega traktorja, ki jo navede proizvajalec, da se določi največja dovoljena masa nezaviranega vlečenega vozila, ki omogoča doseganje zahtevanega najmanjšega učinka skupine vozil za takšno „skupno maso“.

Izmerjene vrednosti „dm“ za zgoraj navedeno stanje obremenitve in ustrezne izračunane vrednosti „dM + R“ se zabeležijo v poročilo o preskusu.

Največja navedena vrednost za maso nezaviranega vlečenega vozila ne sme presegati 3 500 kg.

3.1.2   Pomožni zavorni sistem

Pomožni zavorni sistem, tudi če se upravljalni element, ki ga aktivira, uporablja tudi za druge zavorne funkcije, mora zagotoviti zavorno razdaljo, ki ne presega naslednjih vrednosti, in povprečni polni pojemek, ki ni manjši od naslednjih vrednosti:

traktorji, kjer je vmax ≤ 30 km/h:	0,15 v + (v2/39)
(drugi izraz ustreza povprečnemu polnemu pojemku dm = 1,5 m/s2);

traktorji, kjer je vmax > 30 km/h:	0,15 v + (v2/57)
(drugi izraz ustreza povprečnemu polnemu pojemku dm = 2,2 m/s2).

Predpisani učinek se doseže tako, da se na upravljalni element deluje s silo, ki ne presega 600 N v primeru nožnega upravljalnega elementa ali 400 N v primeru ročnega upravljalnega elementa. Upravljalni element se namesti tako, da jo lahko voznik uporabi preprosto in hitro.

3.1.3   Parkirna zavora

3.1.3.1   Parkirna zavora mora biti, tudi če je kombinirana z drugo zavorno napravo, zmožna zadržati na mestu obremenjen traktor na 18-odstotnem klancu navzgor in navzdol. Ta zahteva mora biti izpolnjena tudi med ohlajanjem. Šteje se, da je ohlajanje končano, ko zavore dosežejo temperaturo, ki je od temperature okolice višja za 10 °C.

3.1.3.2   Pri vozilih kategorije T4.3 mora biti parkirna zavora, tudi če je kombinirana z drugo zavorno napravo, zmožna zadržati na mestu obremenjen traktor na 40-odstotnem klancu navzgor in navzdol. Ta zahteva mora biti izpolnjena tudi med ohlajanjem. Šteje se, da je ohlajanje končano, ko zavore dosežejo temperaturo, ki je od temperature okolice višja za 10 °C.

3.1.3.3   Preskus zavornega učinka segrete in hladne parkirne zavore

Da se preveri, ali parkirna zavora lahko zadrži obremenjen traktor na klancu navzgor in navzdol v skladu z zahtevami iz točk 3.1.3.1 in 3.1.3.2, se izvedejo meritve pod naslednjimi pogoji:

—	segretje zavor na temperaturo najmanj 100 °C (izmerjeno na torni površini koluta ali na zunanji strani bobna),

—	statični preskus segrete parkirne zavore pri temperaturi najmanj 100 °C,

—	statični preskus hladne parkirne zavore pri temperaturi največ 10 °C nad temperaturo okolice.

Pri zavorah, potopljenih v olje, se o metodi, po kateri se izvaja to preverjanje, dogovorita proizvajalec vozila in tehnična služba. Metoda ocenjevanja in rezultati se dodajo k poročilu o homologaciji.

3.1.3.4   Pri traktorjih, na katere se lahko priključijo vlečena vozila, mora biti parkirna zavora traktorja zmožna zadržati na mestu na 12-odstotnem klancu navzgor ali navzdol skupino vozil z največjo dovoljeno maso, ki jo je navedel proizvajalec traktorja.

Če te zahteve ni mogoče izpolniti zaradi fizičnih omejitev (npr. omejen oprijem med pnevmatiko in cesto, zaradi česar vlečeno vozilo ne more ustvariti zadostnih zavornih sil), se šteje, da je ta zahteva izpolnjena, če je izpolnjena alternativna zahteva iz točke 3.1.3.4 v zvezi s točko 2.2.1.20 Priloge I.

3.1.3.4.1   Šteje se, da je zahteva iz točke 3.1.3.4 izpolnjena, če je izpolnjen pogoj 3.1.3.4.1.1 ali 3.1.3.4.1.2:

3.1.3.4.1.1

Tudi če motor traktorja ne deluje, skupina vozil z največjo dovoljeno maso ostane na mestu na predpisanem naklonu, ko voznik z aktiviranjem enega upravljalnega elementa s svojega sedeža uporabi parkirno zavoro traktorja in delovni zavorni sistem vlečenega vozila ali samo enega od teh dveh zavornih sistemov.

3.1.3.4.1.2

Parkirna zavora traktorja lahko zadrži na mestu traktor, na katerega je priključeno nezavirano vlečeno vozilo, z maso, ki je enaka največji „skupni masi PM + R“, navedeni v poročilu o preskusu. „PM + R“ = skupna masa (vsota mase „PM“ in navedene mase nezaviranega vlečenega vozila PR) v skladu s točko 3.1.1.2 in poročilom o preskusu. „PM“ = masa traktorja (vključno z dodatnimi utežmi ali podporno obremenitvijo ali obojim, če pride v poštev).

3.1.3.5   Dovoljena je parkirna zavora, ki jo je treba večkrat aktivirati, preden se doseže predpisani učinek.

3.1.4   Preostali zavorni učinek po okvari prenosnega sistema

3.1.4.1   Pri traktorjih kategorije Tb z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 60 km/h mora v primeru okvare na delu prenosnega sistema preostali učinek delovnega zavornega sistema zagotoviti zavorno razdaljo, ki ne presega naslednjih vrednosti, in povprečni polni pojemek, ki ni manjši od naslednjih vrednosti, ko se uporabi sila za upravljanje, ki ne presega 70 daN, pri preskusu tipa 0 z odklopljenim motorjem od naslednjih začetnih hitrosti za ustrezno kategorijo vozil:

v [km/h]	Zavorna razdalja pri OBREMENJENEM vozilu – [m]	dm [m/s2]	Zavorna razdalja pri NEOBREMENJENEM vozilu – [m]	dm [m/s2]
40		1,3		1,3

Ta zahteva ne pomeni odstopanja od zahtev v zvezi s pomožnim zaviranjem.

3.1.4.2   Preskus preostalega zavornega učinka se izvede s simuliranjem pogojev pri dejanski okvari delovnega zavornega sistema.

3.2   Vozila kategorij R in S

3.2.1   Delovni zavorni sistem

3.2.1.1   Zahteva v zvezi s preskusi vozil kategorije R1 ali S1

Če so vlečena vozila kategorije R1 ali S1 opremljena z delovnim zavornim sistemom, mora učinek sistema izpolnjevati zahteve za vozila kategorije R2 ali S2.

3.2.1.2   Zahteva v zvezi s preskusi vozil kategorije R2

Če je delovni zavorni sistem povezanega ali polpovezanega tipa, mora biti vsota sil, ki delujejo na obod zaviranih koles, vsaj X % največje statične obremenitve koles.

X	=	50 za vlečeno vozilo z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 30 km/h
X	=	35 za vlečeno vozilo, katerega največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 30 km/h

Če je vlečeno vozilo opremljeno s pnevmatskim zavornim sistemom, med preskusom zavor tlak v krmilnem vodu ne sme presegati 650 kPa (in/ali ustrezne digitalne vrednosti v električnem krmilnem vodu, kot je določeno v standardu ISO 11992:2003, vključno s standardom ISO 11992-2:2003 in njegovimi spremembami 1:2007) in tlak v napajalnem vodu ne sme presegati 700 kPa.

Če je vlečeno vozilo opremljeno s hidravličnim zavornim sistemom, med preskusom zavor tlak v krmilnem vodu ne sme presegati 11 500 kPa, tlak v dodatnem vodu pa mora biti med 1 500 kPa in 1 800 kPa.

Preskusna hitrost je 60 km/h ali največja konstrukcijsko določena hitrost vlečenega vozila, kar je manj.

Če je zavorni sistem vztrajnostnega tipa, mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa Priloga VIII.

3.2.1.3   Zahteva v zvezi s preskusi vozil kategorije R3, R4 ali S2

Vsota sil, ki delujejo na obod zaviranih koles, mora biti vsaj X % največje statične obremenitve koles.

X	=	50 za vlečeno vozilo kategorij R3, R4 in S2 z največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo nad 30 km/h
X	=	35 za vlečena vozila kategorij R3a, R4a in S2a, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 30 km/h

Če je vlečeno vozilo opremljeno s pnevmatskim zavornim sistemom, med preskusom zavor tlak v krmilnem vodu ne sme presegati 650 kPa in tlak v napajalnem vodu ne sme presegati 700 kPa.

Preskusna hitrost je 60 km/h ali največja konstrukcijsko določena hitrost vlečenega vozila, kar je manj.

Če je vlečeno vozilo opremljeno s hidravličnim zavornim sistemom, med preskusom zavor tlak v krmilnem vodu ne sme presegati 11 500 kPa, tlak v dodatnem vodu pa mora biti med 1 500 kPa in 1 800 kPa.

3.2.1.4   V skupini osi je med postopkom preskusa tipa 0 dovoljeno blokiranje koles na eni osi. Ta zahteva ne pomeni odstopanja od zahteve iz točke 6.3.1 Priloge XI v zvezi z blokiranjem neposredno upravljanih koles.

3.2.2   Parkirna zavora

3.2.2.1   Parkirna zavora, s katero je opremljeno vlečeno vozilo, mora biti zmožna zadržati obremenjeno vlečeno vozilo na mestu na 18-odstotnem klancu navzgor in navzdol, če je ločeno od traktorja.

3.2.2.2   Zahteve iz točke 3.2.2.1 morajo biti izpolnjene tudi med ohlajanjem. Šteje se, da je ohlajanje končano, ko zavore dosežejo temperaturo, ki je od temperature okolice višja za 10 °C.

3.2.2.3   Preskus zavornega učinka segrete in hladne parkirne zavore

Velja preskusna zahteva iz točke 3.1.3.3.

3.2.3   Samodejni zavorni sistem

Učinek samodejnega zaviranja v primeru okvare iz točk 2.2.1.17 in 2.2.1.18 Priloge I pri preskušanju obremenjenega vozila od hitrosti 40 km/h ali 0,8 vmax (kar je manj) ne sme biti manjši od 13,5 % največje statične obremenitve koles. Blokiranje koles je dovoljeno pri stopnjah učinka nad 13,5 %.

3.3   Odzivni čas za vozila kategorij T, C, R in S

3.3.1   Če je vozilo opremljeno z delovnim zavornim sistemom, ki je povsem ali delno odvisen od vira energije, ki ni fizična moč voznika, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

3.3.1.1

Pri hitrem zaviranju v sili čas, ki poteče med trenutkom, ko se aktivira upravljalni element, in trenutkom, ko zavorna sila na najbolj neugodni osi doseže raven, ki ustreza predpisanemu učinku, ne sme presegati 0,6 sekunde.

3.3.1.2

Pri vozilih s pnevmatskimi zavornimi sistemi, vlečenih vozilih s hidravličnimi zavornimi sistemi ali traktorjih s hidravličnim krmilnim vodom se šteje, da so zahteve iz točke 3.3.1 izpolnjene, če je vozilo skladno z določbami Priloge III.

3.3.1.3

Pri traktorjih, opremljenih s hidravličnimi zavornimi sistemi, se šteje, da so zahteve iz točke 3.3.1 izpolnjene, če pri hitrem zaviranju v sili pojemek vozila ali tlak v najneugodnejšem zavornem valju doseže raven, ki ustreza predpisanemu učinku, v 0,6 sekunde.

3.3.1.4

Pri traktorjih z eno zavirano osjo in samodejnim vklopom pogona za vse druge osi med zaviranjem se šteje, da so zahteve iz točke 3.3.1 izpolnjene, če traktor izpolnjuje tako predpisano zavorno razdaljo kot tudi predpisan povprečni polni pojemek za ustrezno kategorijo vozil v skladu s točko 3.1.1.1, vendar v tem primeru ni treba dejansko izmeriti obeh parametrov.

PRILOGA III

Zahteve za merjenje odzivnega časa

1.   Splošne zahteve

1.1   Odzivni čas delovnih zavornih sistemov se določi pri mirujočem vozilu, tlak pa je treba izmeriti pri odprtini najbolj neugodno nameščene zavore. Na vozilih, ki so opremljena z regulatorji zavorne sile glede na obremenitev osi, morajo biti te naprave nastavljene na stanje „obremenjeno“.

1.2   Med preskusi mora biti gib zavornih valjev posameznih osi skladen z zavorami, ki so nastavljene čim tesneje.

1.3   Odzivni časi, dobljeni v skladu s točkami 2.2, 2.3, 2.4, 2.6, 3.3, 3.4, 3.5, 3.6.5, 4.1, 4.5.1, 4.5.2, 4.5.3, 5.3.6, 6.2, se zaokrožijo na najbližjo desetinko sekunde. Če je številka, ki prikazuje stotinke, 5 ali več, se odzivni čas zaokroži na zgornjo desetinko.

1.4   Na slikah v dodatkih 1 in 2 so prikazani primeri pravilne nastavitve in uporabe ustreznega simulatorja.

2.   Traktorji, opremljeni s pnevmatskimi zavornimi sistemi

2.1   Ob začetku vsakega preskusa mora biti tlak v napravi za shranjevanje energije enak tlaku, pri katerem regulator znova sproži napajanje sistema. Pri sistemih, ki niso opremljeni z regulatorjem (npr. kompresorji z omejenim tlakom), mora biti tlak v napravi za shranjevanje energije ob začetku vsakega preskusa enak 90 % tlaka, ki ga navede proizvajalec in ki je določen v točki 1.2.2.1 dela A Priloge IV ter ki se uporablja za preskuse, predpisane v tej prilogi.

2.2   Odzivni časi kot funkcija časa aktiviranja (tf) se morajo določiti z večkratnim zaporednim polnim aktiviranjem, in sicer od najkrajšega mogočega časa aktiviranja do 0,4 sekunde. Izmerjene vrednosti morajo biti prikazane z diagramom.

2.3   Odzivni čas, ki se mora upoštevati za namen preskusa, ustreza času aktiviranja 0,2 sekunde. Ta odzivni čas se lahko razbere iz diagrama z interpolacijo.

2.4   Pri času aktiviranja 0,2 sekunde čas, ki poteče od začetka aktiviranja upravljalnega elementa zavornega sistema do trenutka, ko tlak v zavornem valju doseže 75 % svoje asimptotične vrednosti, ne sme presegati 0,6 sekunde.

2.5   Pri traktorjih s pnevmatskim krmilnim vodom za vlečena vozila je treba poleg zahtev iz točke 1.1 odzivni čas izmeriti na koncu 2,5-metrske cevi z notranjim premerom 13 mm, ki se priključi na vlečno glavo krmilnega voda delovnega zavornega sistema. Med tem preskusom mora biti na vlečno glavo napajalnega voda priključena prostornina 385 ± 5 cm3 (ki se šteje za enakovredno prostornini 2,5-metrske cevi z notranjim premerom 13 mm pod tlakom 650 kPa). Dolžino in notranji premer cevi je treba vnesti pri točki 2.4 poročila o preskusu.

2.6   Čas, ki poteče od začetka aktiviranja zavorne stopalke do trenutka, ko:

2.6.1

tlak, izmerjen na vlečni glavi pnevmatskega krmilnega voda;

2.6.2

digitalna vrednost v električnem krmilnem vodu, izmerjena v skladu s standardom ISO 11992:2003, vključno s standardom ISO 11992-2:2003 in njegovimi spremembami 1:2007 doseže x % svoje asimptotične, tj. končne vrednosti, ne sme presegati časov iz spodnje tabele: x [%] t [s] 10 75 0,2 0,4

2.7   Pri traktorjih, ki lahko vlečejo vozila kategorije R3 ali R4, opremljena s pnevmatskimi zavornimi sistemi, se poleg zahtev iz točke 2.6 z naslednjim preskusom preverja tudi skladnost s predpisi iz točke 2.2.1.17.2.1 Priloge I:

2.7.1

z merjenjem tlaka na koncu 2,5-metrske cevi z notranjim premerom 13 mm, ki se priključi na vlečno glavo napajalnega voda;

2.7.2

s simulacijo okvare krmilnega voda na vlečni glavi;

2.7.3

z aktiviranjem upravljalnega elementa delovne zavore v 0,2 sekunde, kot je opisano v točki 2.3.

3.   Traktorji, opremljeni s hidravličnimi zavornimi sistemi

3.1   Preskusi odzivnega časa se izvajajo pri temperaturi okolice med 15 °C in 30 °C.

3.2   Ob začetku vsakega preskusa mora biti tlak v napravi za shranjevanje energije enak tlaku, pri katerem regulator znova sproži napajanje sistema. Pri sistemih, ki niso opremljeni z regulatorjem (npr. hidravlične črpalke z omejenim tlakom), mora biti tlak v napravi za shranjevanje energije ob začetku vsakega preskusa enak 90 % tlaka, ki ga navede proizvajalec in ki je določen v točki 1.2.1.2 dela C Priloge IV ter ki se uporablja za preskuse, predpisane v tej prilogi.

3.3   Odzivni časi kot funkcija časa aktiviranja (tf) se morajo določiti z večkratnim zaporednim polnim aktiviranjem, in sicer od najkrajšega mogočega časa aktiviranja do 0,4 sekunde. Izmerjene vrednosti morajo biti prikazane z diagramom.

Pri delovnem zavornem sistemu, ki se aktivira samo z omejeno pomočjo energije ali brez nje, se uporabi sila za upravljanje, ki zagotavlja vsaj predpisani zavorni učinek delovne zavore.

3.4   Odzivni čas, ki se mora upoštevati za namen preskusa, ustreza času aktiviranja 0,2 sekunde. Ta odzivni čas se lahko razbere iz diagrama z interpolacijo.

3.5   Pri času aktiviranja 0,2 sekunde čas, ki poteče od začetka aktiviranja upravljalnega elementa zavornega sistema do trenutka, ko tlak v zavornem valju doseže 75 % svoje največje vrednosti, ne sme presegati 0,6 sekunde.

Pri delovnem zavornem sistemu s polno pomočjo energije, kjer zavorni tlak v sprožilu zavore doseže začasni največji tlak, ki nato pade na povprečni stabilizirani tlak, se za izračun 75-odstotne vrednosti uporabi ta povprečni stabilizirani tlak.

3.6   Traktorji, ki so opremljeni s hidravličnim krmilnim vodom za vlečena vozila

3.6.1   Poleg zahtev iz točke 1.1 je treba odzivni čas izmeriti s simulatorjem vlečenega vozila (glej točko 1 Dodatka 2), ki se priključi na vlečni glavi hidravličnega krmilnega voda in dodatnega voda traktorja.

3.6.2   Simulator vlečenega vozila mora imeti naslednje sestavne dele in značilnosti:

3.6.2.1   Simulator vlečenega vozila z dodatnim vodom

3.6.2.1.1   Dodatni vod z žensko spojko, ki ustreza standardu ISO 16028:2006, z odprtino premera 0,6+ 0.2 mm za omejitev pretoka med preskusom.

3.6.2.1.2   Batni zbiralnik (ali enakovredna naprava), ki je v skladu z naslednjimi značilnostmi in preskusnimi pogoji:

3.6.2.1.2.1

nazivna prostornina 1 000 cm3;

3.6.2.1.2.2

začetni polnilni tlak 1 000± 100 kPa pri iztisnjeni prostornini 0 cm3;

3.6.2.1.2.3

največji tlak 1 500 kPa pri iztisnjeni prostornini 500± 5 cm3.

3.6.2.1.3   Batni zbiralnik (ali enakovredna naprava) je povezan z dodatnim vodom prek povezave z notranjim premerom 12,5 mm, sestavljene iz gibke cevi (v skladu s standardom EN853:2007) dolžine 1,0 m.

3.6.2.1.4   Čim bližje ženske spojke, skladne s standardom ISO 16028:2006, mora biti zagotovljena preskusna odprtina.

3.6.2.1.5   Za odzračevanje simulatorja pred preskusom in po njem mora biti zagotovljena odzračevalna naprava.

3.6.2.2   Simulator vlečenega vozila z krmilnim vodom

3.6.2.2.1   Krmilni vod z žensko spojko, ki ustreza standardu ISO 5676:1983

3.6.2.2.2   Naprava za shranjevanje energije z batom (ali enakovredna naprava), ki je v skladu z naslednjimi značilnostmi in preskusnimi pogoji:

3.6.2.2.2.1

začetni polnilni tlak 500± 100 kPa pri iztisnjeni prostornini 0 cm3;

3.6.2.2.2.2

vmesni preskusni tlak 2 200± 200 kPa pri iztisnjeni prostornini 100± 3 cm3;

3.6.2.2.2.3

končni tlak 11 500± 200 kPa pri iztisnjeni prostornini 140± 5 cm3.

3.6.2.2.3   Naprava za shranjevanje energije z batom (ali enakovredna naprava) je povezana z krmilnim vodom prek povezave z notranjim premerom 10 mm, sestavljene iz 3-metrske gibke cevi (v skladu s standardom EN853:2007) in 4,5-metrske toge cevi.

3.6.2.2.4   Čim bližje ženske spojke, skladne s standardom ISO 5676:1983, in naprave za shranjevanje energije z batom (ali enakovredne naprave) morajo biti zagotovljene preskusne odprtine.

3.6.2.2.5   Za odzračevanje povezovalnih cevi pred preskusom mora biti zagotovljena odzračevalna naprava.

3.6.3   Preskus je treba opraviti pod naslednjimi pogoji:

3.6.3.1

pred preskusom je treba odzračiti povezovalne cevi;

3.6.3.2

vrtilna frekvenca motorja traktorja mora biti 25 % nad vrtilno frekvenco prostega teka;

3.6.3.3

odzračevalna naprava simulatorja vlečenega vozila z dodatnim vodom mora biti popolnoma odprta.

3.6.4   V zvezi z merjenjem odzivnega časa v skladu s točkama 3.3 in 3.4 mora biti sila za upravljanje zavor takšna, da se na vlečni glavi krmilnega voda doseže vsaj tlak 11 500 kPa z vrtilno frekvenco motorja 25 % nad vrtilno frekvenco prostega teka.

3.6.5   Pri času aktiviranja 0,2 sekunde čas, ki poteče od začetka aktiviranja upravljalnega elementa zavornega sistema do trenutka, ko tlak v preskusni odprtini blizu naprave za shranjevanje energije z batom (ali enakovredne naprave) doseže 75 % svoje največje vrednosti v skladu s točko 3.5, ne sme presegati 0,6 sekunde.

Največja vrednost pa je tukaj povezana s tlakom, izmerjenim v preskusni odprtini, in ne z zavornim tlakom iz točke 3.5.

4.   Vlečena vozila, opremljena s pnevmatskimi zavornimi sistemi

4.1   Odzivne čase vlečenega vozila je treba izmeriti brez traktorja. Za nadomestitev traktorja je treba zagotoviti simulator, na katerega se priključijo vlečna glava napajalnega voda, vlečna glava pnevmatskega krmilnega voda in/ali priključek električnega krmilnega voda.

4.2   Tlak v napajalnem vodu mora biti 650 kPa.

4.3   Simulator za pnevmatske krmilne vode mora imeti naslednje značilnosti:

4.3.1

Imeti mora posodo s prostornino 30 litrov, ki se pred vsakim preskusom napolni s tlakom 650 kPa, med posameznimi preskusi pa se ne polni. Na izhodu upravljalnega elementa zavor mora imeti simulator odprtino s premerom od 4,0 do vključno 4,3 mm. Prostornina cevi, izmerjena od odprtine do vključno vlečne glave, mora biti 385 ± 5 cm3 (kar se šteje za enakovredno prostornini 2,5-metrske cevi z notranjim premerom 13 mm pod tlakom 650 kPa). Tlake v krmilnem vodu iz točke 4.3.3 je treba izmeriti takoj za odprtino.

4.3.2

Upravljalni element mora biti zasnovan tako, da preskuševalec ne vpliva na njegov učinek pri delovanju.

4.3.3

Simulator je treba npr. z izbiro odprtine v skladu s točko 4.3.1 nastaviti tako, da je čas, ki je potreben za dvig tlaka s 65 na 490 kPa (tj. z 10 % na 75 % nazivnega tlaka 650 kPa), 0,2 ± 0,01 sekunde, če je na simulator priključena posoda s prostornino 385 ± 5 cm3. Če se navedena posoda zamenja s posodo s prostornino 1 155 ± 15 cm3, mora biti čas, ki je potreben za dvig tlaka s 65 na 490 kPa brez dodatnih nastavitev, 0,38 ± 0,02 sekunde. Med tema dvema vrednostma tlaka se mora tlak dvigovati približno linearno. Te posode morajo biti povezane z vlečno glavo brez uporabe gibkih cevi, pri čemer mora biti notranji premer najmanj 10 mm.

4.3.4

Na slikah v Dodatku 1 je prikazan primer pravilne nastavitve in uporabe simulatorja.

4.4   Simulator za preverjanje odziva na signale, ki se pošiljajo prek električnega krmilnega voda, mora imeti naslednje značilnosti:

4.4.1

Simulator mora proizvesti digitalni signal v električnem krmilnem vodu v skladu s standardom ISO 11992-2:2003 in njegovimi spremembami 1:2007 ter zagotoviti ustrezne informacije vlečenemu vozilu prek polov 6 in 7 priključka iz standarda ISO 7638:2003. Za merjenje odzivnega časa lahko simulator na zahtevo proizvajalca vlečenemu vozilu pošlje informacije, da ni na voljo noben pnevmatski krmilni vod in da signal v električnem krmilnem vodu ustvarjata dva neodvisna tokokroga (glej odstavka 6.4.2.2.24 in 6.4.2.2.25 standarda ISO 11992-2:2003 in njegovih sprememb 1:2007).

4.4.2

Upravljalni element zavor mora biti zasnovan tako, da preskuševalec ne vpliva na njegov učinek pri delovanju.

4.4.3

Za merjenje odzivnega časa mora biti signal, ki ga ustvari električni simulator, enakovreden linearnemu povečanju pnevmatskega tlaka z 0,0 na 650 kPa v 0,2 ± 0,01 sekunde.

4.5   Zahteve glede učinka

4.5.1   Pri vlečenih vozilih s pnevmatskim krmilnim vodom čas, ki poteče od trenutka, ko tlak, ki ga v krmilnem vodu ustvari simulator, doseže 65 kPa, do trenutka, ko tlak v sprožilu zavore vlečenega vozila doseže 75 odstotkov svoje asimptotične vrednosti, ne sme presegati 0,4 sekunde.

4.5.1.1   Vlečena vozila, ki so opremljena s pnevmatskim krmilnim vodom in imajo električni prenos upravljanja, se morajo preveriti med oskrbo vlečenega vozila z električno energijo prek priključka (s 5 ali 7 poli) iz standarda ISO 7638:2003.

4.5.2   Pri vlečenih vozilih z električnim krmilnim vodom čas, ki poteče od trenutka, ko signal, ki ga ustvari simulator, preseže vrednost, enakovredno 65 kPa, do trenutka, ko tlak v sprožilu zavore vlečenega vozila doseže 75 % svoje asimptotične vrednosti, ne sme presegati 0,4 sekunde.

4.5.3   Pri vlečenih vozilih, ki so opremljena s pnevmatskim in električnim krmilnim vodom, je treba merjenje odzivnega časa za vsak krmilni vod določiti neodvisno in glede na ustrezni postopek, opisan v točkah 4.5.1.1 in 4.5.2.

5.   Vlečena vozila, opremljena s hidravličnimi zavornimi sistemi

5.1   Preskusi se izvajajo pri temperaturi okolice med 15 °C in 30 °C.

5.2   Odzivne čase vlečenega vozila je treba izmeriti brez traktorja. Za simuliranje traktorja je treba zagotoviti simulator traktorja, na katerega se priključita vlečni glavi krmilnega voda in dodatnega voda. Če je vlečeno vozilo opremljeno z električnim priključkom iz točke 2.1.5.1.3 Priloge I, se na simulator traktorja priključi tudi ta priključek (glej točko 2 Dodatka 2).

5.3   Simulator traktorja mora imeti naslednje značilnosti:

5.3.1

Simulator traktorja mora biti opremljen s tipi priključkov iz točk od 2.1.5.1.1 do 2.1.5.1.3 Priloge I v zvezi s traktorjem.

5.3.2

Ko se aktivira simulator traktorja (npr. z električnim stikalom): 5.3.2.1 se mora na vlečni glavi krmilnega voda ustvariti tlak 11 500+ 500 kPa; 5.3.2.2 mora biti na vlečni glavi dodatnega voda tlak 1 500+ 300 kPa.

5.3.3

Če krmilni vod vlečenega vozila ni priključen, mora biti simulator traktorja zmožen ustvariti tlak 11 500 kPa na vlečni glavi krmilnega voda v 0,2 sekunde po aktiviranju (npr. z električnim stikalom).

5.3.4

Hidravlična tekočina, ki se uporablja v simulatorju traktorja, mora imeti pri temperaturi 40± 3 °C viskoznost 60± 3 mm2/s (npr. hidravlična tekočina s specifikacijo SAE 10W30). Med preskusom s simulatorjem traktorja temperatura hidravlične tekočine ne sme preseči 45 °C.

5.3.5

Če je vlečeno vozilo zaradi izpolnjevanja zahtev za delovni zavorni sistem opremljeno z napravami za shranjevanje hidravlične energije, je treba pred meritvami odzivnega časa naprave za shranjevanje energije napolniti do tlaka v skladu s proizvajalčevim poročilom o preskusu, da se doseže najmanjši predpisani zavorni učinek delovne zavore.

5.3.6

Če je simulator traktorja priključen na krmilni vod simulatorja vlečenega vozila (kot je navedeno v točki 3.6.2), mora biti simulator traktorja umerjen tako, da čas, ki poteče od aktiviranja simulatorja traktorja do trenutka, ko tlak v napravi za shranjevanje energije z batom (ali enakovredni napravi) krmilnega voda simulatorja vlečenega vozila doseže 11 500 kPa, znaša 0,6+ 0.1 sekunde. Da se doseže takšen učinek, je treba zagotoviti uravnavanje pretoka simulatorja traktorja (npr. z regulatorjem pretoka). Pred tem umerjanjem je treba odzračiti povezovalne cevi krmilnega voda simulatorja vlečenega vozila.

5.3.7

Upravljalni element simulatorja traktorja mora biti zasnovan tako, da preskuševalec ne vpliva na njegov učinek.

5.4   Zahteve glede učinka

5.4.1   Ko je umerjeni simulator traktorja (glej točko 5.3.6) povezan z vlečenim vozilom, čas, ki poteče od trenutka aktiviranja simulatorja traktorja (npr. z električnim stikalom) do trenutka, ko tlak v najbolj neugodnem sprožilu zavore doseže 75 % svoje največje vrednosti, ne sme presegati 0,6 sekunde.

Pri delovnem zavornem sistemu, kjer zavorni tlak v sprožilu zavore doseže začasni največji tlak, ki nato pade na povprečni stabilizirani tlak, se za izračun 75-odstotne vrednosti uporabi povprečni stabilizirani tlak.

6.   Traktorji, opremljeni z delovnim zavornim sistemom z vzmetnimi zavorami

6.1   Merjenje odzivnega časa se mora izvesti s čim tesneje nastavljenimi vzmetnimi zavorami. Začetni tlak v vzmetni kompresijski komori, ki ustreza tej zahtevi za preskušanje, mora določiti proizvajalec.

6.2   Čas, ki poteče od aktiviranja upravljalnega elementa delovne zavore (zavore popolnoma popuščene) do trenutka, ko tlak v vzmetni kompresijski komori najbolj neugodnega zavornega valja doseže vrednost, ki ustreza 75 % predpisanega zavornega učinka, ne sme presegati 0,6 sekunde.