23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 337/35

(1)

V zadnjih letih je bil v Uniji dosežen precejšen napredek pri integraciji trga plačil malih vrednosti, zlasti v okviru aktov Unije o plačilih, zlasti z Direktivo 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), Uredbo (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5), Direktivo 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) in Uredbo (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Z Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8) je bil pravni okvir za plačilne storitve še dodatno dopolnjen, saj prodajalcem na drobno izrecno in natančno omejuje možnost zaračunavanja doplačil njihovim strankam za uporabo danih plačilnih sredstev.

(2)

Revidirani pravni okvir Unije za plačilne storitve je dopolnjen z Uredbo (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta (9). V navedeni uredbi so določena zlasti pravila o zaračunavanju medbančnih provizij za kartične transakcije in njen namen je še pospešiti vzpostavljanje učinkovitega integriranega trga za kartična plačila.

(3)

Direktiva 2007/64/ES je bila sprejeta decembra 2007 na podlagi predloga Komisije iz decembra 2005. Od takrat je na trgu plačil malih vrednosti prišlo do pomembnih tehničnih inovacij s hitrim naraščanjem števila elektronskih in mobilnih plačil ter pojavom novih vrst plačilnih storitev na trgu, ki predstavljajo izziv za veljavni okvir.

(4)

Pregled pravnega okvira Unije o plačilnih storitvah ter zlasti analiza učinka Direktive 2007/64/ES in posvetovanja o zeleni knjigi Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“ so pokazali, da so se zaradi razvoja pojavili pomembni regulativni izzivi. Pomembna področja trga plačil, zlasti kartičnih, spletnih in mobilnih plačil, so zaradi državnih meja še vedno razdrobljena. Mnogi inovativni plačilni produkti ali storitve v veliki meri ali v celoti niso zajeti v področje uporabe Direktive 2007/64/ES. Poleg tega se je področje uporabe Direktive 2007/64/ES in zlasti elementov izvzetih iz njenega področja uporabe, kot so nekatere s plačili povezane dejavnosti, v nekaterih primerih izkazalo za preveč dvoumno, presplošno ali preprosto zastarelo glede na razvoj trga. To povzroča pravno negotovost, morebitna varnostna tveganja v plačilni verigi in pomanjkljivo varstvo potrošnikov na nekaterih področjih. Ponudniki plačilnih storitev so s težavo uveljavljali inovativne in varne digitalne plačilne storitve, ki so preproste za uporabo, ter potrošnikom in prodajalcem na drobno zagotovili učinkovite, priročne in varne načine plačevanja v Uniji. Na tem področju je veliko pozitivnega potenciala, ki ga je treba temeljiteje preučiti.

(5)

Stalni razvoj integriranega notranjega trga za varna elektronska plačila je ključnega pomena, da se podpre rast gospodarstva Unije ter da se potrošnikom, trgovcem in podjetjem omogoči izbira in zagotovi preglednost plačilnih storitev, da bodo lahko v celoti izkoristili vse prednosti notranjega trga.

(6)

Treba bi bilo vzpostaviti nova pravila za zapolnitev regulativnih vrzeli, ob hkratnem zagotavljanju večje pravne jasnosti in dosledne uporabe zakonodajnega okvira po vsej Uniji. Obstoječim in novim udeležencem na trgu bi bilo treba zagotoviti enakovredne pogoje poslovanja, s katerimi bi omogočili, da novi načini plačevanja dosežejo širši trg, ter zagotovili visoko raven varstva potrošnikov pri uporabi teh plačilnih storitev po vsej Uniji. To bi moralo zagotoviti učinkovitost v celotnem plačilnem sistemu ter omogočiti večjo izbiro in preglednost plačilnih storitev, obenem pa okrepiti zaupanje potrošnikov v harmonizirani trg plačil.

(7)

V zadnjih letih so se povečala varnostna tveganja pri elektronskih plačilih. To je posledica naraščajoče tehnične zapletenosti elektronskih plačil, njihovega čedalje večjega obsega na svetovni ravni in pojava novih vrst plačilnih storitev. Varne plačilne storitve so bistven pogoj za dobro delujoč trg plačilnih storitev. Zato bi morali biti uporabniki plačilnih storitev ustrezno zaščiteni pred takšnimi tveganji. Plačilne storitve so bistvenega pomena za delovanje temeljnih gospodarskih in družbenih dejavnosti.

(8)

Da bi se izognili različnim pristopom v državah članicah v škodo potrošnikov, bi se morale, če je to primerno, določbe te direktive o preglednosti in o zahtevah glede informacij za ponudnike plačilnih storitev ter tiste o pravicah in obveznostih v zvezi z opravljanjem in uporabo plačilnih storitev uporabljati tudi za transakcije, pri katerih se eden od ponudnikov plačilnih storitev nahaja zunaj Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Kjer je primerno, bi morali navedene določbe razširiti na transakcije v vseh uradnih valutah med ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v EGP.

(9)

Denarno nakazilo je enostavna plačilna storitev, običajno na podlagi denarnih sredstev, ki jih plačnik zagotovi ponudniku plačilnih storitev, ki na primer prek komunikacijskega omrežja nakaže ustrezen znesek prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila. V nekaterih državah članicah samopostrežne trgovine, trgovci in drugi prodajalci na drobno javnosti zagotavljajo ustrezno storitev, ki omogoča plačilo javnih storitev in drugih rednih gospodinjskih računov. Te storitve plačevanja računov bi morale biti obravnavane kot denarno nakazilo, razen če pristojni organi menijo, da ta dejavnost sodi pod drugo plačilno storitev.

(10)

Ta direktiva uvaja nevtralno opredelitev pridobivanja plačilnih transakcij, ki naj bi poleg tradicionalnih modelov pridobivanja na podlagi uporabe plačilnih kartic zajela tudi drugačne poslovne modele, med drugim tiste, ki vključujejo več pridobiteljev. Tako naj bi zagotovili, da bi trgovci uživali enako zaščito ne glede na plačilni instrument, pri katerem gre za enako dejavnost, kot je pridobivanje transakcij s plačilnimi karticami. Tehnične storitve, ki se zagotavljajo ponudnikom plačilnih storitev, kot so zgolj obdelava in hramba podatkov ali obratovanje terminalov, ne bi smele veljati za pridobivanje. Poleg tega nekateri modeli pridobivanja ne predvidevajo dejanskega prenosa sredstev od pridobitelja na prejemnika plačila, saj se lahko stranke dogovorijo o drugih oblikah poravnave.

(11)

Izvzetje plačilnih transakcij s posredovanjem zastopnika v imenu plačnika ali prejemnika plačila iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES se v državah članicah uporablja zelo različno. Nekatere države članice dovoljujejo uporabo izvzetja platformam za e-trgovanje, ki delujejo kot posredniki v imenu posameznih kupcev in prodajalcev brez dejanskega manevrskega prostora za pogajanja oziroma sklenitev dogovora o nakupu ali prodaji blaga ali storitev. Takšna uporaba izvzetja presega predvideno področje uporabe iz navedene direktive in lahko poveča tveganja za potrošnike, saj ti ponudniki ostajajo zunaj zaščite pravnega okvira. Različni načini uporabe poleg tega izkrivljajo konkurenco na trgu plačil. Zaradi takšnih pomislekov bi se moralo izvzetje uporabljati za zastopnike, ki delujejo le v imenu plačnika ali le v imenu prejemnika plačila, ne glede na to, ali imajo v lasti sredstva strank. Kadar zastopniki delujejo tako v imenu plačnika kot prejemnika plačila (na primer nekatere platforme za e-trgovanje), bi morali biti izvzeti le, če v nobenem trenutku nimajo v lasti sredstev strank ali nadzora nad njimi.

(12)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za dejavnosti podjetij za prevoz gotovine in podjetij za upravljanje denarnih sredstev, katerih zadevne dejavnosti so omejene na fizični prevoz bankovcev in kovancev.

(13)

Iz povratnih informacij s trga je razvidno, da plačilne dejavnosti, za katere velja izvzetje omejenih mrež, pogosto zajemajo znatne količine in zneske plačil ter nudijo potrošnikom na stotine ali tisoče različnih proizvodov in storitev. To ni skladno z namenom izvzetja omejenih mrež, kot je določeno v Direktivi 2007/64/ES, in pomeni večja tveganja ter ne predstavlja pravne varnosti za uporabnike plačilnih storitev, zlasti za potrošnike, ter očitno slabši položaj za regulirane udeležence na trgu. Da bi omejili ta tveganja, istega instrumenta ne bi smelo biti mogoče uporabiti v plačilnih transakcijah za nakup blaga in storitev v več kot eni omejeni mreži ali nakup neomejenega izbora blaga in storitev. Veljati bi moralo, da se plačilni instrument uporablja v okviru take omejene mreže, če ga je mogoče uporabljati le v naslednjih okoliščinah: prvič: za nakup blaga in storitev pri določenem trgovcu na drobno ali v določeni maloprodajni verigi trgovin; kadar so sodelujoči subjekti neposredno povezani s poslovno pogodbo, ki na primer omogoča uporabo enotne plačilne blagovne znamke, navedena plačilna blagovna znamka pa se uporablja na prodajnih mestih in je – po možnosti – prikazana na plačilnem instrumentu, ki se lahko uporablja na teh mestih; drugič za nakup zelo omejenega izbora blaga ali storitev, ko je na primer obseg uporabe dejansko omejen na zaključeno število funkcionalno povezanega blaga ali storitev, ne glede na geografsko lokacijo prodajnega mesta; ali tretjič, kadar plačilni instrument ureja nacionalni ali regionalni javni organ za posebne socialne ali davčne namene za nakup posebnega blaga ali storitev.

(14)

Plačilni instrumenti, za katere velja izvzetje omejenih mrež, lahko vključujejo kartice trgovin, kartice za nakup goriva, članske kartice, kartice za javni prevoz, parkirne kartice, bone za prehrano ali bone za različne storitve, za katere včasih velja poseben davek ali pravni okvir na področju dela, ki je namenjen spodbujanju uporabe takšnih instrumentov zaradi uresničevanja ciljev, določenih v socialni zakonodaji. Kadar se tak instrument za posebne namene razvije v instrument za splošne namene, se izvzetje iz področja uporabe te direktive ne bi smelo več uporabljati. Instrumenti, ki jih je mogoče uporabljati za nakupe v trgovinah trgovcev s seznama, ne bi smeli biti izvzeti iz področja uporabe te direktive, ker so praviloma zasnovani za mrežo ponudnikov storitev, ki se nenehno širi. Izvzetje omejenih mrež bi se moralo uporabljati skupaj z obveznostjo potencialnih ponudnikov plačilnih storitev, da priglasijo dejavnosti, ki sodijo v obseg opredelitve.

(15)

Iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES so izvzete nekatere plačilne transakcije prek telekomunikacijskih naprav ali naprav informacijske tehnologije, pri katerih operater omrežja ni le posrednik za dobavo digitalnega blaga in storitev prek zadevne naprave, ampak jim tudi dodaja vrednost. To izvzetje zlasti omogoča tako imenovano plačevanje prek operaterja ali neposredne nakupe prek mobilnega naročniškega razmerja, ki začenši z melodijami zvonjenja in premijskimi storitvami SMS prispeva k razvoju novih poslovnih modelov na podlagi prodaje digitalnih vsebin majhne vrednosti in glasovnih storitev. Med temi storitvami so razvedrilo, kot sta klepet in nalaganje, na primer video vsebin, glasbe in igric, informacije, kot denimo o vremenu, novicah, športnih novostih in delnicah, storitve telefonskih informacij, sodelovanje v televizijskih in radijskih programih, kot so glasovanje, prijave za tekmovanja in posredovanje povratnih informacij v živo. Iz povratnih informacij s trga ni razbrati nobenih dokazov o tem, da so se takšne plačilne transakcije, ki so za potrošnike priročne pri plačilu majhnih vrednosti, razvile v splošno posredniško plačilno storitev. Vendar se to pravilo zaradi dvoumne ubeseditve sedanjega izvzetja v državah članicah različno izvaja, kar je pripeljalo do pomanjkanja pravne varnosti za operaterje in potrošnike ter občasno omogoča, da se upravičenost do neomejenega izvzetja iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES zahteva tudi za druge posredniške plačilne storitve. Zato je torej primerno natančneje pojasniti in zožiti področje uporabe navedenega izvzetja za take ponudnike storitev, tako da se naštejejo vrste plačilnih transakcij, za katere bi se moralo uporabljati izvzetje.

(16)

Izvzetje za nekatere plačilne transakcije prek telekomunikacijskih naprav ali naprav informacijske tehnologije bi moralo biti izrecno namenjeno mikroplačilom za digitalne vsebine in glasovne storitve. Uvesti bi bilo treba jasno sklicevanje na plačilne transakcije za nakup elektronskih kart, da bi upoštevali razvoj na področju plačil, zlasti tistih, pri katerih lahko potrošniki naročijo, plačajo, pridobijo in potrdijo elektronske karte s katere koli lokacije in ob katerem koli času z uporabo mobilnega telefona ali drugih naprav. Elektronske karte omogočajo lažje zagotavljanje storitev, ki bi jih lahko potrošniki sicer kupili v obliki papirnatih kart, in zajemajo prevoz, zabavo, parkirišča in vstop na prizorišča, ne zajemajo pa fizičnega blaga. To omogoča zmanjšanje proizvodnih in distribucijskih stroškov, povezanih s tradicionalnimi kanali prodaje papirnatih kart, in prinaša večje ugodnosti potrošnikom, ki so jim na voljo novi in enostavni načini za nakup kart. Zaradi razbremenitve subjektov, ki zbirajo dobrodelne prispevke, bi bilo treba izvzeti tudi plačilne transakcije v zvezi s takšnimi dobrodelnimi prispevki. Države članice bi lahko v skladu z nacionalnim pravom izvzetje omejile le na prispevke, ki se zbirajo za registrirane dobrodelne organizacije. Izvzetje bi se moralo na splošno uporabljati le kadar je vrednost plačilne transakcije pod določenim pragom, da bi izvzetje jasno omejili na plačila z manjšim tveganjem.

(17)

Enotno območje plačil v eurih (SEPA) je na ravni Unije omogočilo vzpostavitev centralnih enot za plačilne storitve in centralnih enot za dohodna plačila, kjer so centralizirane vse plačilne transakcije iste skupine. Glede na to je primerno določiti, naj bodo plačilne transakcije med nadrejeno družbo in njeno podrejeno družbo ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe, ki jih opravlja ponudnik plačilnih storitev, ki pripada isti skupini, izvzete iz področja uporabe te direktive. Zbiranje plačilnih nalogov v imenu skupine s strani nadrejene družbe ali njene podrejene družbe za nadaljnji prenos na ponudnika plačilnih storitev ne velja za plačilno storitev za namene te direktive.

(18)

V Direktivi 2007/64/ES so iz področja njene uporabe izvzete plačilne storitve, ki jih nudijo ponudniki storitev na bankomatih, ki so neodvisni od ponudnikov plačilnih storitev, ki vodijo račune. Zaradi tega izvzetja se je v številnih državah članicah povečala rast števila storitev na neodvisnih bankomatih, zlasti na manj naseljenih območjih. A popolno izvzetje tega hitro rastočega dela trga bankomatov iz področja uporabe te direktive bi lahko vplivalo na jasnost glede provizij za dviganje gotovine. Pri čezmejnih primerih bi to lahko povzročilo dvojno zaračunavanje provizij za isti dvig, ki jo zaračuna tako ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, kot ponudnik storitev na bankomatih. Da bi bilo torej še naprej mogoče zagotavljati storitve na bankomatih ter obenem omogočiti jasnost glede provizij za dvig gotovine, je primerno ohraniti izvzetje, od operaterjev bankomatov pa zahtevati, naj upoštevajo posebne določbe o preglednosti iz te direktive. Poleg tega provizije, ki jih zaračunavajo operaterji bankomatov, ne bi smele posegati v Uredbo (ES) št. 924/2009.

(19)

Ponudniki storitev, ki so želeli izkoristiti izvzetje iz področja uporabe Direktive 2007/64/ES, se o tem, ali so njihove dejavnosti zajete v področje uporabe navedene direktive ali ne, pogosto niso posvetovali z organi, ampak so se zanašali na lastno presojo. To je bil vzrok za različno uporabo nekaterih izvzetij v državah članicah. Zdi se tudi, da so ponudniki plačilnih storitev nekatera izvzetja morda uporabili za spremembo svojih poslovnih modelov, da plačilne storitve, ki jih ponujajo, ne bi spadale v področje uporabe navedene direktive. To bi lahko privedlo do povečanih tveganj za uporabnike plačilnih storitev in različnih pogojev za ponudnike plačilnih storitev na notranjem trgu. Zato bi morali biti ponudniki storitev dolžni priglasiti zadevne dejavnosti pristojnim organom, da bi pristojni organi lahko ocenili, ali so izpolnjene zahteve iz ustreznih določb, in da bi zagotovili enotno razlago pravil na celotnem notranjem trgu. Postopek priglasitve bi moral biti predviden zlasti za vsa izvzetja, ki temeljijo na upoštevanju praga, da bi zagotovili izpolnjevanje posebnih zahtev.

(20)

Poleg tega je pomembno vključiti zahtevo, da morajo potencialni ponudniki plačilnih storitev pristojnim organom priglasiti dejavnosti, ki jih opravljajo v okviru omejene mreže na podlagi meril iz te direktive, če je vrednost plačilnih transakcij nad določenim pragom. Pristojni organi bi morali oceniti, ali se lahko priglašene dejavnosti štejejo za dejavnosti, zagotovljene v okviru omejene mreže.

(21)

Opredelitev plačilnih storitev bi morala biti tehnološko nevtralna in bi morala omogočati razvoj novih vrst plačilnih storitev, hkrati pa zagotavljati enake pogoje poslovanja tako za obstoječe kot nove ponudnike plačilnih storitev.

(22)

Ta direktiva bi morala uporabiti pristop iz Direktive 2007/64/ES, ki zajema vse vrste elektronskih plačilnih storitev. Zato ne bi bilo primerno, da bi se nova pravila uporabljala za storitve, pri katerih se prenos sredstev od plačnika na prejemnika plačila ali njihov prevoz izvrši samo v bankovcih in kovancih ali pri katerih prenos temelji na papirnih čekih, papirnih menicah, zadolžnicah ali drugih instrumentih, papirnih potrdilih ali karticah, ki so izdani na ponudnika plačilnih storitev ali drugo stranko, da bi se sredstva dala na razpolago prejemniku plačila.

(23)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za gotovinske plačilne transakcije, ker enotni trg za gotovinska plačila že obstaja. Ta direktiva se tudi ne bi smela uporabljati za plačilne transakcije, ki temeljijo na papirnih čekih, saj jih zaradi njihove narave ni mogoče obdelovati tako učinkovito kot druga plačilna sredstva. Dobra praksa na navedenem področju pa bi morala kljub temu temeljiti na načelih, določenih v tej direktivi.

(24)

Navesti je treba kategorije ponudnikov plačilnih storitev, ki lahko zakonito opravljajo plačilne storitve po vsej Uniji, in sicer kreditne institucije, ki od uporabnikov sprejemajo vloge, ki se lahko uporabijo za financiranje plačilnih transakcij, in za katere bi morale še naprej izpolnjevati zahteve skrbnega in varnega poslovanja iz Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10), institucije za izdajo elektronskega denarja, ki se lahko uporabi za financiranje plačilnih transakcij, ki bi morale še naprej izpolnjevati zahteve skrbnega in varnega poslovanja iz Direktive 2009/110/ES, plačilne institucije in poštne institucije za opravljanje storitev brezgotovinskega poslovanja, ki opravljajo te storitve na podlagi nacionalne zakonodaje. Uporabo navedenega pravnega okvira bi bilo treba omejiti na ponudnike storitev, ki opravljajo plačilnih storitev kot redno poslovno dejavnost v skladu s to direktivo.

(25)

Ta direktiva določa pravila za izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so sredstva v obliki elektronskega denarja, kot je opredeljeno v Direktivi 2009/110/ES. Ta direktiva ne ureja izdajanja elektronskega denarja kot je določeno v Direktivi 2009/110/ES. Zato plačilne institucije ne bi smele izdajati elektronskega denarja.

(26)

Z Direktivo 2007/64/ES je bil uveden nadzorni režim, in sicer z uvedbo enotnega dovoljenja za vse ponudnike plačilnih storitev, ki niso povezani s sprejemanjem vlog ali izdajanjem elektronskega denarja. Zato je bila v Direktivo 2007/64/ES vključena nova kategorija ponudnikov plačilnih storitev, in sicer „plačilne institucije“, za katero je bilo predpisano izdajanje dovoljenj pravnim osebam zunaj obstoječih kategorij za opravljanje plačilnih storitev po vsej Uniji ob upoštevanju vrste strogih in obsežnih pogojev. Zato bi se morali za tovrstne storitve uporabljati enaki pogoji po vsej Uniji.

(27)

Od sprejetja Direktive 2007/64/ES so se pojavile nove vrste plačilnih storitev, zlasti na področju spletnih plačil. Napredovale so zlasti storitve odreditve plačil na področju e-trgovanja. Te plačilne storitve omogočajo plačevanje v okviru e-trgovanja z vzpostavitvijo programske povezave med spletnim mestom trgovca in spletno bančno platformo plačnikovega ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račune, za odrejanje spletnih plačil na podlagi kreditnih plačil.

(28)

Poleg tega se je s tehnološkim razvojem v zadnjih letih pojavila tudi vrsta dopolnilnih storitev, kot so storitve zagotavljanja informacij o računih. S temi storitvami se uporabniku plačilnih storitev zagotavljajo spletne informacije v zbirni obliki o enem ali več plačilnih računih, ki jih ima pri enem ali več drugih ponudnikih plačilnih storitev in ki so dostopne prek spletnih vmesnikov ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račune. S tem je uporabniku plačilnih storitev omogočeno, da ima v danem trenutku takoj celovit pregled nad svojim finančnim položajem. Tudi te storitve bi morale biti zajete v tej direktivi, da bi bili potrošnikom zagotovljeni ustrezna zaščita njihovih podatkov o plačilu in o računu ter pravna varnost glede statusa ponudnikov storitve zagotavljanja informacij o računih.

(29)

Na podlagi storitve odreditve plačil lahko ponudnik storitev odreditve plačil prejemniku plačila jamči, da je bilo plačilo odrejeno z namenom spodbuditi prejemnika plačila, da nemudoma sprosti blago ali opravi storitev. Take storitve trgovcem in potrošnikom nudijo poceni rešitve ter zagotavljajo možnost spletnega nakupovanja tudi potrošnikom brez plačilnih kartic. Ker za storitve odreditve plačil Direktiva 2007/64/ES trenutno ne velja, ni nujno, da jih nadzira pristojni organ in da so v skladu z zahtevami iz Direktive 2007/64/ES. To sproža vrsto pravnih vprašanj s področij varstva potrošnikov, varnosti in odgovornosti ter konkurence in varstva podatkov, zlasti kar zadeva varstvo podatkov uporabnikov plačilnih storitev v skladu s pravili Unije o varstvu podatkov. Zato bi se morali z novimi pravili odzvati na ta vprašanja.

(30)

Osebni varnostni elementi, ki jih za varno avtentikacijo strank uporablja uporabnik plačilnih storitev ali ponudnik storitev odreditve plačil, so običajno elementi, ki jih izdajo ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune. Ni nujno, da ponudniki storitev odreditve plačil sklenejo pogodbeno razmerje s ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune. Ne glede na poslovni model, ki ga uporabljajo ponudniki storitev odreditve plačil, bi morali ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, ponudnikom storitev odreditve plačil omogočiti, da se lahko pri odreditvi posameznega plačila v imenu plačnika zanesejo na postopke avtentikacije, ki jih opravljajo ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune.

(31)

Ponudnik storitev odreditve plačil, ki opravlja izključno storitve odreditve plačil, na nobeni stopnji plačilne verige ne razpolaga s sredstvi uporabnika. Ko ima ponudnik storitev odreditve plačil namen opravljati plačilne storitve, pri katerih razpolaga s sredstvi uporabnika, bi moral pridobiti polno dovoljenje za te storitve.

(32)

Storitve odreditve plačil temeljijo na neposrednem ali posrednem dostopu ponudnika storitev odreditve plačil do računov plačnika. Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun in zagotavlja mehanizem za posredni dostop, bi moral ponudnikom storitev odreditve plačil omogočiti tudi neposredni dostop.

(33)

Namen te direktive bi moral biti zagotoviti kontinuiteto na trgu, saj bi obstoječim in novim ponudnikom storitev tako omogočili opravljanje storitev v jasnem in harmoniziranem regulativnem okviru, ne glede na poslovni model, ki ga uporabljajo ti ponudniki plačilnih storitev. Pred začetkom uporabe teh pravil bi morale države članice, Komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (11) (EBA) brez poseganja v potrebo po zagotovitvi varnosti plačilnih transakcij in varstva potrošnikov pred očitnim tveganjem goljufije zagotoviti pošteno konkurenco na tem trgu in preprečiti neupravičeno diskriminacijo katerega koli obstoječega udeleženca na trgu. Vsak ponudnik plačilnih storitev, vključno s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika plačilnih storitev, bi moral imeti možnost ponuditi storitve odreditve plačil.

(34)

Ta direktiva ne spreminja bistveno pogojev za izdajanje in ohranjanje dovoljenj za plačilne institucije. Tako kot v Direktivi 2007/64/ES vključujejo zahteve skrbnega in varnega poslovanja, sorazmerne z operativnimi in finančnimi tveganji, s katerimi se taki subjekti soočajo pri svojem poslovanju. V zvezi s tem so potrebne jasne zahteve za ustanovni kapital v povezavi s tekočim kapitalom, ki bi jih lahko naknadno natančneje opredelili glede na potrebe trga. Zaradi raznolikosti na področju plačilnih storitev bi morale biti v tej direktivi dovoljene različne metode, povezane z določeno diskrecijsko pravico nadzornih organov, s čimer bi zagotovili, da bi bila enaka tveganja enako obravnavana pri vseh ponudnikih plačilnih storitev. Zahteve za plačilne institucije bi morale odražati dejstvo, da se plačilne institucije ukvarjajo z bolj specializiranimi in omejenimi dejavnostmi, pri čemer nastajajo tveganja, ki so manjša ter jih je lažje spremljati in nadzirati kot tista, ki nastanejo pri širšem spektru dejavnosti kreditnih institucij. Plačilnim institucijam bi bilo treba zlasti prepovedati sprejemanje vlog od uporabnikov in jim dovoliti, da sredstva, ki jih prejmejo od uporabnikov, uporabljajo le za opravljanje plačilnih storitev. Zahtevana pravila skrbnega in varnega poslovanja, vključno z ustanovnim kapitalom, bi morala biti prilagojena tveganju, povezanem s posamezno plačilno storitvijo, ki jo opravlja plačilna institucija. Ponudniki plačilnih storitev, ki zagotavljajo zgolj storitev odreditve plačil, bi se morali obravnavati kot srednje tvegani glede na ustanovni kapital.

(35)

Kadar ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih opravljajo izključno storitve odreditve plačil, ne razpolagajo s sredstvi stranke. Zato bi bila določitev kapitalskih zahtev za te nove udeležence na trgu nesorazmerna. Kljub temu je pomembno, da lahko krijejo svoje obveznosti, povezane z njihovimi dejavnostmi. Zato bi bilo treba od njih zahtevati, da imajo sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti ali primerljivo jamstvo. EBA bi moral v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 pripraviti smernice glede meril, na podlagi katerih bi države članice določile najnižji denarni znesek zavarovanja poklicne odgovornosti ali primerljivega jamstva. EBA ne bi smel razlikovati med zavarovanjem poklicne odgovornosti in primerljivim jamstvom, saj bi morala biti izmenljiva.

(36)

Da bi preprečili zlorabe pravice do ustanavljanja, je treba zahtevati, da plačilna institucija, ki zaprosi za dovoljenje v državi članici, v navedeni državi članici opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev.

(37)

Določiti bi bilo treba, da se sredstva uporabnika plačilnih storitev vodijo ločeno od sredstev, ki jih ima plačilna institucija. Zahteve glede varstva denarnih sredstev so nujne, kadar ima plačilna institucija v lasti sredstva uporabnika plačilnih storitev. Kadar ista plačilna institucija izvršuje plačilno transakcijo tako za plačnika kot prejemnika plačila in je plačniku zagotovljena kreditna linija, je morda primerno zavarovati sredstva v korist prejemnika plačila, takoj ko predstavljajo terjatev prejemnika plačila do plačilne institucije. Za plačilne institucije bi morale veljati tudi učinkovite zahteve za preprečevanje pranja denarja in preprečevanje financiranja terorizma.

(38)

Ta direktiva ne spreminja obveznosti plačilnih institucij glede njihovega računovodskega poročanja ter revizije letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov. Plačilne institucije bi morale letne in konsolidirane računovodske izkaze pripraviti v skladu z Direktivo Sveta 86/635/EGS (12) in Direktivo 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13). Letni računovodski izkazi in konsolidirani računovodski izkazi morajo biti revidirani, razen če je plačilna institucija izvzeta iz te obveznost v skladu z navedenima direktivama.

(39)

Ponudniki plačilnih storitev bi morali pri zagotavljanju ene ali več plačilnih storitev, ki jih zajema ta direktiva, vedno imeti plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za plačilne transakcije. Da lahko ponudniki plačilnih storitev zagotavljajo plačilne storitve, je nujno potrebno, da imajo možnost odpreti in voditi račune pri kreditnih institucijah. Države članice bi morale zagotoviti, da je dostop do takšnih računov zagotovljen nediskriminatorno in sorazmerno z legitimnim ciljem, katerega želi doseči. Takšen pristop je sicer lahko osnoven, vendar bi moral biti vedno dovolj širok, da bi lahko plačilne institucije neovirano in učinkovito opravljale svoje storitve.

(40)

Ta direktiva bi morala urejati odobritev posojil plačilnih institucij, tj. odobritev kreditnih linij in izdajanje kreditnih kartic, le v primerih, ko je to tesno povezano s plačilnimi storitvami. Le če je posojilo odobreno zaradi lažjega opravljanja plačilnih storitev in pod pogojem da je kratkoročno, ki ni odobreno za obdobje, daljše od 12 mesecev, kar velja tudi za obnavljajoča se posojila, je plačilnim institucijam primerno dovoliti, da tako posojilo odobrijo za svoje čezmejne dejavnosti, če se financira v glavnem iz kapitala plačilne institucije in drugih sredstev na kapitalskih trgih in ne iz sredstev, ki se hranijo v imenu strank za namene plačilnih storitev. Ta pravila ne bi smela posegati v Direktivo 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) ali drugo ustrezno pravo Unije ali nacionalne ukrepe o pogojih za odobritev posojil potrošnikom, ki s to direktivo niso harmonizirani.

(41)

Na splošno se je izkazalo, da pristojni nacionalni organi, odgovorni za izdajanje dovoljenj plačilnim institucijam, ki izvajajo nadzor in odločajo o odvzemu teh dovoljenj, zadovoljivo sodelujejo. Vendar bi bilo treba sodelovanje med pristojnimi organi okrepiti, in sicer tako glede izmenjanih informacij kot usklajene uporabe in razlage te direktive kadar želi plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje, zagotavljati plačilne storitve v državi članici, ki ni njena matična država članica, torej pri uveljavljanju pravice ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev (čezmejno opravljanje plačilnih storitev z enotnim dovoljenjem ali „passporting“), tudi prek spleta. EBA bi moral v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 pristojnim organom pomagati pri reševanju sporov v okviru čezmejnega sodelovanja. Pripraviti bi moral tudi sklop osnutkov regulativnih tehničnih standardov o sodelovanju in izmenjavi podatkov.

(42)

Zaradi večje preglednosti delovanja plačilnih institucij, ki so jim pristojni organi matične države članice izdali dovoljenje ali jih registrirali, vključno z njihovimi zastopniki, in zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov v Uniji je treba javnosti zagotoviti enostaven dostop do seznama subjektov, ki opravljajo plačilne storitve. EBA bi moral zato sestaviti in upravljati centralni register, v katerem bi objavil seznam imen subjektov, ki opravljajo plačilne storitve. Države članice bi morale zagotoviti, da bi se njihovi podatki redno posodabljali. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni tudi krepitvi sodelovanja med pristojnimi organi.

(43)

Zaradi večje razpoložljivosti točnih in posodobljenih informacij bi bilo treba zahtevati, da plačilne institucije pristojni organ matične države članice obvestijo brez nepotrebnega odlašanja o vseh spremembah, ki vplivajo na točnost informacij in dokazil, predloženih v zvezi z izdajo dovoljenja, vključno z dodatnimi zastopniki ali zunanjimi izvajalci. Pristojni organi bi morali v primeru dvoma prav tako preveriti pravilnost prejetih informacij.

(44)

Države članice bi morale imeti možnost, da od plačilnih institucij, ki poslujejo na njihovem ozemlju in katerih glavni sedež je v drugi državi članici, zahtevajo, da jim redno poročajo o svojih dejavnostih na njihovem ozemlju za informativne ali statistične namene. Kadar te plačilne institucije poslujejo na podlagi pravice do ustanavljanja, bi moralo biti mogoče, da se te informacije uporabijo tudi za nadzor skladnosti z naslovoma III in IV te direktive, države članice pa bi morale imeti možnost, da od teh plačilnih institucij zahtevajo, naj na njihovem ozemlju imenujejo osrednjo kontaktno točko, da bi pristojnim organom omogočile lažji nadzor nad mrežo zastopnikov. EBA bi moral pripraviti osnutek regulativnih standardov, v katerih bodo določena merila za odločanje, kdaj je primerno imenovati osrednjo kontaktno točko in kakšne naj bodo njene naloge. Zahteva po imenovanju osrednje kontaktne točke bi morala biti sorazmerna z doseganjem cilja ustrezne komunikacije in sporočanja informacij o skladnosti z naslovoma III in IV v državi članici gostiteljici.

(45)

Kadar je v nujnih primerih potrebno takojšnje ukrepanje, da bi odpravili resno grožnjo skupnim interesom uporabnikov plačilnih storitev v državi članici gostiteljici, na primer obsežno goljufijo, bi pristojni organi države članice gostiteljice morali imeti možnost, da hkrati s čezmejnim sodelovanjem med pristojnimi organi države članice gostiteljice in matične države članice ter dokler pristojni organi matične države članice ne ukrepajo sprejmejo previdnostne ukrepe. Ti ukrepi bi morali biti primerni, sorazmerni s ciljem, nediskriminatorni in začasne narave. Vsi ukrepi bi morali biti ustrezno utemeljeni. Pristojni organi matične države članice zadevne plačilne institucije in drugi zadevni organi, kot sta Komisija in EBA, bi morali biti obveščeni vnaprej oziroma kadar v nujnih primerih to ni mogoče, brez nepotrebnega odlašanja.

(46)

V tej direktivi je določen minimalni obseg pooblastil, ki bi jih morali imeti pristojni organi pri nadzoru skladnosti plačilnih institucij, vendar morajo pri izvajanju teh pooblastil spoštovati temeljne pravice, vključno s pravico do zasebnosti. Države članice bi morale brez poseganja v nadzor neodvisnega organa (nacionalnega organa za varstvo podatkov) in v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah vzpostaviti ustrezno in učinkovito zaščito, kadar obstaja možnost, da bi izvajanje navedenih pooblastil lahko vodilo v zlorabo ali samovoljnost, kar bi bilo resno poseganje v takšne pravice, na primer z zahtevo po predhodnem dovoljenju sodnega organa zadevne države članice, kadar je primerno.

(47)

Pomembno je zagotoviti, da se za vse osebe, ki opravljajo plačilne storitve, določijo nekatere minimalne pravne in regulativne zahteve. Zato je zaželeno zahtevati registracijo identitete in lokacije vseh oseb, ki opravljajo plačilne storitve, vključno z osebami, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi prejele dovoljenje za delovanje kot plačilna institucija. Takšen pristop je v skladu z utemeljitvijo iz posebnega priporočila VI projektne skupine za finančno ukrepanje glede pranja denarja, da se vzpostavi mehanizem, s katerim bodo lahko ponudniki plačilnih storitev, ki ne morejo izpolniti vseh pogojev iz navedenega priporočila, kljub temu obravnavani kot plačilne institucije. Za te namene bi morale države članice navedene osebe vpisati v register plačilnih institucij, tudi kadar se za njih uporablja izjema od vseh ali nekaterih pogojev za pridobitev dovoljenja. Vendar pa je nujno, da za možnost uveljavljanja te izjeme veljajo stroge zahteve v zvezi z vrednostjo plačilnih transakcij. Plačilne institucije, za katere velja izjema, ne bi smele koristiti pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev in teh pravic ne bi smele uveljavljati posredno kot članice plačilnega sistema.

(48)

Glede na posebne značilnosti opravljenih storitev in tveganj v zvezi z opravljanjem storitev zagotavljanja informacij o računih je primerno zagotoviti poseben nadzorni režim za ponudnike storitev zagotavljanja informacij o računih. Ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih bi moralo biti dovoljeno čezmejno opravljanje storitev na podlagi pravil o „passportingu“.

(49)

Za vse ponudnike plačilnih storitev je nujno, da imajo dostop do storitev tehnične infrastrukture plačilnih sistemov. Vendar bi moral biti takšen dostop pogojen z ustreznimi zahtevami, da bi zagotovili integriteto in stabilnost navedenih sistemov. Vsak ponudnik plačilnih storitev, ki zaprosi za udeležbo v plačilnem sistemu, bi moral prevzeti tveganje lastne izbire sistema in plačilnemu sistemu predložiti dokaz, iz katerega je razvidno, da je njegova notranja ureditev dovolj stabilna za vse vrste tveganj. Takšni plačilni sistemi običajno vključujejo štiristranske kartične sheme, kot tudi večje sisteme, ki obdelujejo kreditna plačila in direktne obremenitve. Da bi po vsej Uniji zagotovili enako obravnavo različnih kategorij ponudnikov plačilnih storitev z dovoljenjem v skladu s pogoji njihovega dovoljenja, je treba pojasniti pravila v zvezi z dostopom do plačilnih sistemov.

(50)

Določiti bi bilo treba pravila za nediskriminatorno obravnavo plačilnih institucij, ki so pridobile dovoljenje, in kreditnih institucij, tako da bi lahko vsi ponudniki plačilnih storitev, ki tekmujejo na notranjem trgu, uporabljali storitve tehnične infrastrukture teh plačilnih sistemov pod enakimi pogoji. Zaradi razlik v pravilih skrbnega in varnega poslovanja je primerno določiti, da se ponudniki plačilnih storitev, ki so pridobili dovoljenje, in tisti, ki so upravičeni do izjeme v skladu s to direktivo in izjeme v skladu s členom 3 Direktive 2009/110/ES, obravnavajo različno. V vsakem primeru bi morale biti razlike v cenovnih pogojih dovoljene le, če so utemeljene z razlikami v stroških, ki jih imajo ponudniki plačilnih storitev. To ne bi smelo posegati v pravico držav članic, da omejijo dostop do sistemsko pomembnih sistemov v skladu z Direktivo 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter v pristojnosti ECB in Evropskega sistema centralnih bank glede dostopa do plačilnih sistemov.

(51)

Ta direktiva ne posega v področje uporabe Direktive 98/26/ES. Da bi zagotovili pošteno konkurenco med ponudniki plačilnih storitev, bi moral udeleženec določenega plačilnega sistema, za katerega veljajo pogoji Direktive 98/26/ES, ki storitve v zvezi s takšnim sistemom zagotavlja ponudniku plačilnih storitev, ki ima dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev ali je zanje registriran, na objektiven, sorazmeren in nediskriminatoren način omogočiti dostop do takšnih storitev tudi vsem ponudnikom plačilnih storitev, ki imajo dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev ali so zanje registrirani, če to zahtevajo. Vendar pa ponudniki plačilnih storitev, ki se jim odobri dostop, ne bi smeli veljati za udeležence, kot so opredeljeni v Direktivi 98/26/ES, in torej ne bi smeli biti upravičeni do zaščite, ki jim je priznana z navedeno direktivo.

(52)

Določbe glede dostopa do plačilnih sistemov se ne bi smele uporabljati za sisteme, ki jih vzpostavi in upravlja en sam ponudnik plačilnih storitev. Takšni plačilni sistemi lahko delujejo tako, da neposredno konkurirajo plačilnim sistemom, ali – kar je bolj običajno – v tržni niši, ki je plačilni sistemi ne pokrivajo v zadostni meri. Med takšnimi sistemi so tristranske sheme, kot so tristranske sheme kartic, če nikoli ne delujejo kot dejanske štiričlanske sheme kartic, na primer z vključevanjem pridobiteljev licenc, zastopnikov ali partnerjev, ki souporabljajo blagovno znamko. Poleg tega takšni sistemi običajno zajemajo plačilne storitve, ki jih opravljajo ponudniki telekomunikacij, kjer je upravljavec sheme ponudnik plačilnih storitev tako za plačnika kot za prejemnika plačila, ter interne sisteme bančnih skupin. Zaradi spodbujanja konkurence med takšnimi zaprtimi plačilnimi sistemi in uveljavljenimi glavnimi plačilnimi sistemi ne bi bilo primerno, da bi tretjim strankam dovolili dostop do teh zaprtih lastniških plačilnih sistemov. Za takšne zaprte sisteme bi morala vedno veljati pravila o konkurenci na ravni Unije in na nacionalni ravni, s katerimi bi lahko zahtevali možnost dostopa do shem zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence na plačilnih trgih.

(53)

Ker potrošniki in podjetja niso v enakem položaju, ne potrebujejo enake stopnje zaščite. Čeprav je pomembno pravice potrošnikov zaščititi z določbami, od katerih s pogodbo ni mogoče odstopati, je primerno, da se podjetjem in organizacijam dovoli drugačen dogovor, kadar ne poslujejo s strankami. Vseeno bi morale imeti države članice možnost določiti, da se mikropodjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES (16), obravnavajo enako kot potrošniki. V vsakem primeru bi morale nekatere temeljne določbe te direktive vedno veljati ne glede na status uporabnika.

(54)

V tej direktivi bi morale biti določene obveznosti ponudnikov plačilnih storitev glede zagotavljanja informacij uporabnikom plačilnih storitev, ki bi morali prejeti enako jasne informacije o plačilnih storitvah, da bi se lahko znotraj Unije ustrezno odločali in prosto izbirali. Zaradi zagotavljanja preglednosti so v tej direktivi določene usklajene zahteve za zagotavljanje potrebnih, zadostnih in razumljivih informacij uporabnikom plačilnih storitev tako glede pogodbe o plačilnih storitvah kot glede plačilnih transakcij. Zaradi nemotenega delovanja enotnega trga plačilnih storitev bi morale države članice sprejeti samo določbe o zagotavljanju informacij, ki so določene v tej direktivi.

(55)

Potrošnike bi bilo treba zaščititi pred nepoštenimi in zavajajočimi praksami v skladu z Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17), kot tudi z direktivami 2000/31/ES (18), 2002/65/ES (19), 2008/48/ES, 2011/83/EU (20) in 2014/92/EU (21) Evropskega parlamenta in Sveta. Določbe iz navedenih direktiv še vedno veljajo. Vendar bi bilo treba zlasti jasno opredeliti razmerje med zahtevami v zvezi z informacijami pred sklenitvijo pogodbe iz te direktive in Direktive 2002/65/ES.

(56)

Za povečanje učinkovitosti bi morale biti zahtevane informacije sorazmerne s potrebami uporabnikov in sporočene v dogovorjeni obliki. Vendar bi se morale zahteve po informacijah pri enkratnih plačilnih transakcijah razlikovati od tistih pri okvirnih pogodbah, v katerih je določenih več plačilnih transakcij.

(57)

V praksi so okvirne pogodbe in plačilne transakcije, za katere veljajo, veliko pogostejše in gospodarsko pomembnejše kot enkratne plačilne transakcije. Če obstaja plačilni račun ali določen plačilni instrument, se zahteva okvirna pogodba. Zato bi morale biti zahteve po predhodnih informacijah v zvezi z okvirnimi pogodbami izčrpne, informacije pa vedno posredovane na papirju ali na drugem trajnem nosilcu, kot so izpisi iz bančnih tiskalnikov, CD-ROM-i, DVD-ji in trdi diski osebnih računalnikov, na katerih se lahko shranjuje elektronska pošta, ter na spletnih mestih, če jih je mogoče uporabljati tako dolgo, kot je potrebno za namene dostopanja do informacij, in če ta spletna mesta omogočajo reproduciranje tam shranjenih informacij v nespremenjeni obliki. Vendar bi moralo biti ponudniku in uporabniku plačilnih storitev omogočeno, da se v okvirni pogodbi dogovorita o načinu nadaljnjih informacij o izvršenih plačilnih transakcijah, na primer, da so pri spletnem bančništvu vse informacije o plačilnem računu dostopne neposredno na spletu.

(58)

Pri enkratnih plačilnih transakcijah se na lastno pobudo ponudnika plačilnih storitev vedno zagotovijo le bistvene informacije. Ker je plačnik ob izdaji plačilnega naloga običajno navzoč, ne bi bilo treba zahtevati, da se informacije v vsakem primeru predložijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu. Ponudnik plačilnih storitev bi lahko informacije podal ustno na okencu ali omogočil, da so zlahka dostopne, na primer tako, da pogoje objavi na oglasni deski v svojih prostorih. Potrebno bi bilo tudi navesti, kje so na voljo podrobnejše informacije, na primer naslov spletnega mesta. Vendar bi morale biti na zahtevo potrošnika bistvene informacije zagotovljene na papirju ali drugem trajnem nosilcu.

(59)

S to direktivo bi morala biti potrošniku zagotovljena pravica do ustreznih brezplačnih informacij, preden se zaveže s kakršno koli pogodbo o plačilnih storitvah. Potrošnik bi prav tako moral imeti možnost, da brezplačno zahteva predhodne informacije in kadar koli med trajanjem pogodbenega razmerja okvirno pogodbo na papirju, da se mu omogoči primerjanje storitev in pogojev ponudnikov plačilnih storitev ter, v primeru spora, preverjanje njegovih pogodbenih pravic in obveznosti, s čimer bi ohranili visoko raven varstva potrošnikov. Te določbe bi morale biti združljive z Direktivo 2002/65/ES. Izrecne določbe o brezplačnih informacijah iz te direktive ne bi smele biti razlog, da se lahko potrošnikom te informacije zaračunajo na podlagi drugih veljavnih direktiv.

(60)

Pri načinu zagotavljanja zahtevanih informacij uporabniku plačilnih storitev s strani ponudnika plačilnih storitev bi bilo treba upoštevati potrebe uporabnika plačilnih storitev kot tudi praktične tehnične vidike in stroškovno učinkovitost glede na dogovor v zadevni pogodbi o plačilnih storitvah. Tako bi morala ta direktiva razlikovati dva načina, na katera lahko ponudnik plačilnih storitev zagotavlja informacije: informacije bi morale biti zagotovljene, to je ponudnik plačilnih storitev informacije zagotovi v skladu s to direktivo v ustreznem času sam, ne da bi bilo treba uporabniku plačilnih storitev to izrecno zahtevati, ali pa so informacije uporabniku plačilnih storitev dane na voljo na podlagi njegove zahteve po dodatnih informacijah. Pri drugem načinu bi si moral uporabnik plačilnih storitev dejavno prizadevati za pridobitev informacij, na primer jih izrecno zahtevati od ponudnika plačilnih storitev, se prijaviti v poštni nabiralnik bančnega računa ali vstaviti bančno kartico v tiskalnik za bančne izpiske. Ponudnik plačilnih storitev bi moral v ta namen zagotoviti, da ima uporabnik plačilnih storitev možnost dostopa do informacij in da so mu te na voljo.

(61)

Poleg tega bi moral potrošnik prejeti osnovne informacije o izvršenih plačilnih transakcijah brez plačila dodatnih nadomestil. Pri enkratnih plačilnih transakcijah ponudnik plačilnih storitev teh informacij ne bi smel zaračunavati ločeno. Podobno bi se morale poznejše informacije o plačilnih transakcijah na podlagi okvirne pogodbe brezplačno zagotavljati enkrat mesečno. Glede na pomembnost preglednosti določanja cen in različne potrebe strank pa bi morale imeti pogodbene stranke možnost, da se dogovorijo o nadomestilih, zaračunanih za pogostejše ali dodatne informacije. Zaradi upoštevanja različnih nacionalnih praks bi bilo treba državam članicam dovoliti, da določijo pravila, na podlagi katerih je treba mesečne izpiske plačilnih računov na papirju ali drugem trajnem nosilcu vedno zagotoviti brezplačno.

(62)

Zaradi večje mobilnosti strank bi morali imeti potrošniki na voljo možnost, da prekinejo okvirno pogodbo brez stroškov. Vendar pa bi morali imeti ponudniki plačilnih storitev pri pogodbah, ki jih potrošniki prekinejo manj kot šest mesecev po začetku njihove veljavnosti, možnost, da zaračunajo nadomestila glede na stroške, ki jih povzroči potrošnikova prekinitev okvirne pogodbe. Dogovorjeni odpovedni rok za potrošnike ne bi smel biti daljši od enega meseca, za ponudnike plačilnih storitev pa ne krajši od dveh mesecev. Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznost ponudnika plačilnih storitev, da v izjemnih primerih prekine pogodbo o plačilnih storitvah v skladu z drugim zadevnim pravom Unije ali nacionalnim pravom, npr. s področja pranja denarja in financiranja terorizma, kakršnimi koli ukrepi za zamrznitev sredstev ali kakršnim koli posebnim ukrepom, povezanim s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj.

(63)

Zaradi zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov bi morale države članice imeti možnost, da v interesu potrošnikov ohranijo ali uvedejo omejitve ali prepovedi enostranskih sprememb pogojev okvirne pogodbe, na primer če ni upravičenega razloga za takšne spremembe.

(64)

Namen ali učinek pogodbenih določb ne bi smela biti diskriminacija potrošnikov, ki zakonito prebivajo v Uniji, zaradi njihovega državljanstva ali kraja prebivališča. Kadar je v okvirni pogodbi na primer določena pravica, da se plačilni instrument blokira iz objektivno utemeljenih razlogov, ponudnik plačilnih storitev ne bi smel imeti možnosti uveljavljanja take pravice le zato, ker uporabnik plačilnih storitev spremeni kraj svojega prebivališča v Uniji.

(65)

Kar zadeva nadomestila, so izkušnje pokazale, da je delitev nadomestil med plačnikom in prejemnikom plačila najučinkovitejši sistem, ker pospešuje neposredno obdelavo plačil. Zato bi bilo treba določiti, da vsak ponudnik plačilnih storitev v običajnih okoliščinah zaračuna nadomestila neposredno plačniku in prejemniku plačila. Znesek zaračunanih nadomestil je lahko tudi nič, ker določbe te direktive ne bi smele vplivati na prakso, ko ponudnik plačilnih storitev potrošnikom ne zaračunava knjiženja v dobro njihovih računov. Glede na pogodbene pogoje lahko ponudnik plačilnih storitev podobno zaračuna uporabo plačilnih storitev le prejemniku plačila (trgovcu), kar pomeni, da se plačniku ne zaračunajo nobena nadomestila. Plačilni sistemi lahko nadomestila zaračunavajo v obliki naročnine. Določbe o prenesenem znesku ali morebitnih zaračunanih nadomestilih neposredno ne vplivajo na oblikovanje cen med ponudniki plačilnih storitev ali morebitnimi posredniki.

(66)

Različne nacionalne prakse glede zaračunavanja nadomestil za uporabo določenega plačilnega instrumenta (v nadaljnjem besedilu: zaračunavanje doplačil) so povzročile izjemno raznolikost trga plačil v Uniji in veliko zmede pri potrošnikih, zlasti na področju e-trgovine in čezmejnih plačil. Trgovci s sedežem v državah članicah, v katerih je zaračunavanje doplačil dovoljeno, ponujajo proizvode in storitve v državah članicah, kjer je prepovedano, in kljub temu v tem primeru potrošniku še vedno zaračunajo doplačilo. Veliko je tudi primerov, ko trgovci potrošnikom zaračunavajo doplačila, ki so precej višja od stroškov teh trgovcev za uporabo posameznega plačilnega instrumenta. Poleg tega v prid pregleda praks zaračunavanja doplačil govori tudi dejstvo, da so v Uredbi (EU) 2015/751 določena pravila za medbančne provizije za kartična plačila. Medbančne provizije so glavni sestavni element nadomestil trgovcev za kartice in kartična plačila. Zaračunavanje doplačil je pristop, ki ga trgovci včasih uporabljajo kot nadomestilo za dodatne stroške s kartičnimi plačili. Uredba (EU) 2015/751 uvaja omejitve medbančnih provizij. Te omejitve bodo stopile v veljavo pred prepovedjo iz te direktive. Zato bi morale države članice preučiti možnost, da bi prejemnikom plačila preprečile, da zahtevajo nadomestila za uporabo plačilnih instrumentov, za katere se medbančne provizije urejajo v okviru poglavja II Uredbe (EU) 2015/751.

(67)

Ta direktiva sicer priznava pomen plačilnih institucij, vendar potrošniki do plačilnih instrumentov še vedno v glavnem dostopajo prek kreditnih institucij. Izdajanje kartičnih plačilnih instrumentov s strani ponudnikov plačilnih storitev, bodisi kreditnih bodisi plačilnih institucij, razen tistih, ki vodijo račune potrošnikov, bi omogočilo večjo konkurenco na trgu ter tako večjo in boljšo izbiro za potrošnike. Medtem ko je danes večina plačil na prodajnem mestu kartičnih, bi se lahko ob sedanji stopnji inovacij na področju plačil v prihodnjih letih hitro pojavili novi plačilni kanali. Zato je primerno, da Komisija pri pregledu te direktive posebno pozornost nameni navedenim novostim in ali je potrebno pregledati področje uporabe določbe o potrditvi razpoložljivosti sredstev na računu. Če bi lahko ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, zlasti debetne kartice, od ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun, dobil potrdilo o razpoložljivosti sredstev na računu potrošnika, bi lahko izdajatelj bolje obvladoval in zmanjšal svoje kreditno tveganje. Dano potrdilo ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, obenem ne bi smelo omogočiti, da blokira sredstva na plačilnem računu plačnika.

(68)

Uporaba kartice ali kartičnega plačilnega instrumenta za izvedbo plačila pogosto sproži nastanek sporočila, ki potrjuje razpoložljivost sredstev, in dve zaporedni plačilni transakciji. Prva transakcija poteka med izdajateljem in ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun trgovca, druga, običajno direktna obremenitev, pa med ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, in izdajateljem, Obe transakciji bi bilo treba obravnavati enako kot katero koli drugo enakovredno transakcijo. Ponudniki plačilnih storitev, ki izdajajo kartične plačilne instrumente, bi morali imeti enake pravice in izpolnjevati enake obveznosti v skladu s to direktivo, ne glede na to, ali so ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račun plačnika, ali ne, zlasti kar zadeva pristojnost (na primer avtentikacija) in odgovornost do različnih udeležencev plačilne verige. Ker je mogoče zahtevo ponudnika plačilnih storitev in potrdilo o razpoložljivosti sredstev poslati v okviru obstoječih varnih komunikacijskih kanalov, tehničnih postopkov in infrastrukture za komuniciranje med ponudniki storitev odreditve plačil ali ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih in ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, ter pri tem upoštevati potrebne varnostne ukrepe, ne bi smelo biti nobenih dodatnih stroškov za ponudnike plačilnih storitev ali imetnike kartic. Poleg tega ne glede na to, ali plačilna transakcija poteka v internetnem okolju, torej na spletnih straneh trgovca, ali v trgovini, bi moral biti ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, dolžan zagotoviti potrdilo, ki ga zahteva izdajatelj, le, če so računi, ki jih vodijo ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, elektronsko dostopni za to potrdilo vsaj na spletu. Glede na posebno naravo elektronskega denarja se ta mehanizem ne bi smel uporabljati za plačilne transakcije, ki se odredijo prek kartičnih plačilnih instrumentov, na katerih je shranjen elektronski denar, kot je opredeljen v Direktivi 2009/110/ES.

(69)

Obveznost zavarovanja osebnih varnostnih elementov je bistvenega pomena za zaščito sredstev uporabnika plačilnih storitev in omejitev tveganj, povezanih z goljufijami in neodobrenim dostopom do plačilnega računa. Vendar pa pogoji ali druge obveznosti, ki jih uporabnikom plačilnih storitev v zvezi z zavarovanjem osebnih varnostnih elementov naložijo ponudniki plačilnih storitev, ne bi smeli biti spisani tako, da uporabniki plačilnih storitev ne bi mogli uporabljati storitev, ki jih ponujajo drugi ponudniki plačilnih storitev, med drugim storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih. Poleg tega takšni pogoji ne bi smeli vsebovati nobenih določb, ki bi kakor koli otežile uporabo plačilnih storitev drugih ponudnikov plačilnih storitev, ki imajo dovoljenje ali so registrirani zanje na podlagi te direktive.

(70)

Da bi zmanjšali tveganja in posledice neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij, bi moral uporabnik plačilnih storitev ponudnika plačilnih storitev čim prej obvestiti o morebitnem nasprotovanju domnevno neodobrenim ali nepravilno izvršenim plačilnim transakcijam, pod pogojem, da je ponudnik plačilnih storitev v skladu s to direktivo izpolnil svoje obveznosti obvestitve. Če uporabnik plačilnih storitev pošlje takšno obvestilo v predpisanem roku, bi moral imeti možnost, da takšne zahtevke uveljavi, ob upoštevanju zastaralnih rokov v nacionalni zakonodaji. Ta direktiva ne bi smela vplivati na druge zahtevke med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev.

(71)

V primeru neodobrene plačilne transakcije bi moral ponudnik plačilnih storitev plačniku nemudoma povrniti znesek navedene transakcije. A če obstaja pomemben sum, da gre za neodobreno transakcijo kot posledico goljufivega ravnanja uporabnika plačilnih storitev, in kadar ta sum temelji na objektivnih razlogih, o katerih je obveščen zadevni nacionalni organ, bi moral imeti ponudnik plačilnih storitev možnost, da v razumnem času opravi preiskavo, preden plačniku vrne navedeni znesek. Za zaščito plačnika pred morebitnimi negativnimi posledicami, datum valute knjiženja povračila v dobro ne sme biti poznejši od datuma obremenitve z zneskom. Da bi uporabnike plačilnih storitev spodbudili, naj ponudnika plačilnih storitev nemudoma obvestijo o kraji ali izgubi plačilnega instrumenta in tako zmanjšajo tveganje neodobrenih plačilnih transakcij, bi moral biti uporabnik odgovoren le za zelo omejeni znesek, razen če je ravnal goljufivo ali hudo malomarno. V zvezi s tem se zdi 50 EUR primerno visok znesek, da se zagotovi usklajena in visoka raven zaščite uporabnikov v Uniji. Če plačnik ni seznanjen z izgubo, krajo ali zlorabo plačilnega instrumenta, za to ne bi smel biti odgovoren. Poleg tega se od uporabnikov plačilnih storitev potem, ko ponudnika plačilne storitve obvestijo, da bi bil lahko njihov plačilni instrument zlorabljen, ne bi smelo zahtevati, da krijejo kakršne koli nadaljnje izgube, ki so posledica nedovoljene uporabe navedenega instrumenta. Ta direktiva ne bi smela posegati v odgovornost ponudnikov plačilnih storitev za tehnično varnost njihovih proizvodov.

(72)

Pri presoji morebitne malomarnosti ali hude malomarnosti uporabnika plačilnih storitev bi bilo treba upoštevati vse okoliščine. Dokaze in stopnjo domnevne malomarnosti bi bilo na splošno treba ocenjevati v skladu z nacionalno zakonodajo. Medtem ko pojem malomarnosti pomeni kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, bi morala huda malomarnost pomeniti več kot le navadno malomarnost in vključevati ravnanje, ki priča o veliki nepazljivosti, na primer hramba elementov, potrebnih za odobritev plačilne transakcije, poleg plačilnega instrumenta v odprti obliki, ki jo tretje stranke zlahka odkrijejo. Pogodbeni pogoji v zvezi z zagotavljanjem in uporabo plačilnega instrumenta, ki bi posledično povečali dokazno breme za potrošnika ali zmanjšali dokazno breme za izdajatelja, bi se morali šteti za nične in neveljavne. Poleg tega se zdi v posebnih razmerah, zlasti če plačilnega instrumenta ni na prodajnem mestu, na primer pri spletnih plačilih, primerno, da mora ponudnik plačilnih storitev zagotoviti dokaz domnevne malomarnosti, saj ima plačnik v takih primerih zelo omejene možnosti, da to stori.

(73)

Sprejeti bi bilo treba določbo za porazdelitev izgub v primeru neodobrenih plačilnih transakcij. Za uporabnike plačilnih storitev, ki niso potrošniki, se lahko uporabljajo drugačne določbe, ker so takšni uporabniki običajno zmožni bolje presoditi tveganje goljufije in sprejeti izravnalne ukrepe. Zaradi zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov bi moral imeti plačnik vedno pravico, da zahtevek za povračilo naslovi na svojega ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun, tudi če pri plačilni transakciji sodeluje ponudnik storitev odreditve plačil. To ne posega v porazdelitev odgovornosti med ponudniki plačilnih storitev.

(74)

Pri storitvah odreditve plačil bi morale biti pravice in obveznosti uporabnikov in sodelujočih ponudnikov plačilnih storitev primerne opravljanim storitvam. Natančneje, porazdelitev odgovornosti med ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, in ponudnikom storitev odreditve plačil, ki sodeluje pri transakciji, bi morala zagotoviti, da vsak prevzame odgovornost za svoj del transakcije, ki je pod njunim nadzorom.

(75)

Namen te direktive je boljše varstvo potrošnikov pri kartičnih plačilnih transakcijah, kjer natančen znesek transakcije v trenutku, ko plačnik da soglasje za izvršitev plačilne transakcije, na primer na avtomatskih postajah za oskrbo z gorivom, pri pogodbah za najem avtomobilov ali hotelskih rezervacijah, ni znan. Plačnikov ponudnik plačilnih storitev bi lahko blokiral sredstva na plačnikovem plačilnem računu le, če je dal plačnik soglasje za natančen znesek blokiranih sredstev, ki bi morala biti sproščena takoj po prejemu informacij o natančnem znesku plačilne transakcije in najpozneje takoj po prejemu plačilnega naloga.

(76)

SEPA je namenjen nadaljnjemu razvoju enotnih plačilnih storitev po vsej Uniji, ki bi nadomestile obstoječe nacionalne storitve v zvezi s plačili, izraženimi v eurih. Da bi zagotovili dokončno migracijo kreditnih plačil in direktnih obremenitev po vsej Uniji, se z Uredbo (EU) št. 260/2012 uvajajo tehnične in poslovne zahteve za kreditna plačila in direktne obremenitve v eurih. V zvezi z direktnimi obremenitvami navedena uredba predvideva, da plačnik da soglasje prejemniku plačila in ponudniku plačilnih storitev plačnika (neposredno ali posredno prek prejemnika plačila), ter da pooblastila, skupaj z zadnjimi spremembami ali preklicem, shrani prejemnik plačila ali tretja stranka v imenu prejemnika plačila. Trenutna in doslej edina vseevropska shema direktnih obremenitev za potrošniška plačila v eurih, ki jo je razvil Evropski svet za plačila, temelji na načelu, da plačnik prejemnika plačila pooblasti za izvršitev direktne obremenitve, pooblastilo pa skupaj z zadnjimi spremembami ali preklicem shrani prejemnik plačila. Pooblastilo lahko shrani tudi tretja stranka v imenu prejemnika plačila. Da bi zagotovili široko podporo javnosti projektu SEPA ter visoko raven varstva potrošnikov v okviru SEPA, obstoječa vseevropska shema direktnih obremenitev zagotavlja brezpogojno pravico do povračila za odobrena plačila. Glede na to je namen te direktive določiti brezpogojno pravico do povračila kot splošno zahtevo za vse transakcije z direktno obremenitvijo, izražene v eurih, ki potekajo v Uniji.

Vendar vzporedno s SEPA v državah članicah, ki niso članice euroobmočja, še vedno obstajajo preostale sheme direktnih obremenitev brez eura. Te sheme so se izkazale za učinkovite in plačnikom zagotavljajo enako visoko raven zaščite z drugimi varovali, ki ne temeljijo vedno na brezpogojni pravici do povračila. V tem primeru bi morali zaradi varstva plačnikov sprejeti splošno pravilo o povračilu, kadar izvršena plačilna transakcija presega upravičeno pričakovan znesek. Države članice bi lahko poleg tega določile pravila glede pravic do povračila, ki so ugodnejša za plačnike. V okviru SEPA obstaja dejansko povpraševanje po posebnih produktih direktne obremenitve, izraženih v eurih, o čemer priča nadaljnja uporaba določenih že obstoječih plačilnih storitev v eurih v nekaterih državah članicah. Sorazmerno bi bilo, da se plačniku in plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev dovoli, da se v okvirni pogodbi dogovorita, da plačnik nima pravice do povračila, kadar je zaščiten, ker je plačnik dal soglasje za izvršitev transakcije neposredno svojemu ponudniku plačilnih storitev, tudi kadar ta deluje v imenu prejemnika plačila, ali ker je, kadar je primerno, ponudnik plačilnih storitev ali prejemnik plačila plačniku na dogovorjen način zagotovil ali dal na voljo informacije o prihodnji plačilni transakciji vsaj štiri tedne pred dnevom zapadlosti. Plačnika bi moralo v vsakem primeru vedno varovati splošno pravilo o povračilu, če gre za neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije.

(77)

Za finančno načrtovanje in pravočasno izpolnjevanje plačilnih obveznosti morajo imeti potrošniki in podjetja zagotovilo glede obdobja, ki je potrebno za izvršitev plačilnega naloga. V tej direktivi bi zato moralo biti določeno, kdaj začnejo veljati pravice in obveznosti, in sicer ko ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog, tudi kadar ga je ponudnik plačilnih storitev imel možnost prejeti prek komunikacijskih sredstev, dogovorjenih v pogodbi o plačilnih storitvah, ne glede na predhodno sodelovanje v postopkih, ki so privedli do nastanka in posredovanja plačilnega naloga, kot so preverjanje varnosti in razpoložljivosti sredstev, informacije v zvezi z uporabo osebne identifikacijske številke ali obljuba plačila. Poleg tega bi se moral za čas prejetja plačilnega naloga šteti trenutek, ko plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog, ki bo obremenil plačnikov račun. Dan ali trenutek, ko prejemnik plačila ponudniku plačilnih storitev posreduje plačilne naloge za poravnavo, na primer plačil s karticami ali direktnih obremenitev, ali ko ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila odobri predhodno financiranje zadevnih zneskov (s posojilom v primeru nepričakovanih dogodkov), bi moral biti pri tem brezpredmeten. Uporabniki bi morali imeti možnost, da se zanesejo na pravilno izvršitev popolnega in veljavnega plačilnega naloga, če ponudnik plačilnih storitev nima pogodbenih ali zakonskih razlogov za zavrnitev. Če ponudnik plačilnih storitev zavrne plačilni nalog, bi moral o zavrnitvi in razlogu zanjo ob prvi priložnosti obvestiti uporabnika plačilnih storitev v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom. Kadar okvirna pogodba določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev zaračuna provizijo za zavrnitev, bi morala biti taka provizija objektivno utemeljena in čim nižja.

(78)

Glede na hitrost, s katero sodobni, popolnoma avtomatizirani plačilni sistemi obdelujejo plačilne transakcije, kar pomeni, da po določenem trenutku plačilnih nalogov ni mogoče preklicati brez visokih stroškov ročnega posredovanja, je treba določiti jasen rok za preklice plačil. Vendar bi se lahko pogodbene stranke dogovorile o drugačnem roku, odvisno od vrste plačilne storitve in plačilnega naloga. V tem smislu se preklic lahko uporablja samo v razmerju med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev, kar ne posega v nepreklicnost in dokončnost plačilnih transakcij v plačilnih sistemih.

(79)

Takšna nepreklicnost transakcij ne bi smela vplivati na pravice ali obveznosti ponudnika plačilnih storitev v skladu z zakonodajo nekaterih držav članic, na podlagi okvirne pogodbe plačnika ali nacionalnih zakonov, predpisov, upravnih določb oziroma smernic, da plačniku v primeru spora med plačnikom in prejemnikom plačila povrne znesek izvršene plačilne transakcije. Takšno povračilo bi se moralo šteti za nov plačilni nalog. V vseh drugih primerih bi se morali pravni spori, izhajajoči iz razmerja, na katerem temelji plačilni nalog, reševati izključno med plačnikom in prejemnikom plačila.

(80)

Za popolnoma integrirano neposredno obdelavo plačil in pravno varnost v zvezi z izpolnjevanjem osnovnih obveznosti med uporabniki plačilnih storitev je bistveno, da bi bil celotni znesek, ki ga prenese plačnik, nakazan na račun prejemnika plačila. V skladu s tem ne bi smelo biti dovoljeno, da posredniki, ki sodelujejo pri izvršitvi plačilnih transakcij, uveljavljajo odbitke od prenesenih zneskov. Vendar pa bi morali prejemniki plačila imeti možnost, da sklenejo dogovor s svojim ponudnikom plačilnih storitev, po katerem lahko slednji odbije svoja nadomestila. Kljub temu bi morale naknadne informacije o plačilni transakciji poleg celotnega zneska prenesenih sredstev vsebovati tudi znesek morebitnih nadomestil, ki so bila odbita, da bi prejemnik plačila lahko preveril, ali je bil dolgovani znesek pravilno plačan.

(81)

Instrumenti za plačila malih vrednostih bi morali biti pri blagu in storitvah nizke vrednosti poceni in preprosta alternativa ter ne bi smeli biti preobremenjeni s pretiranimi zahtevami. Ustrezne zahteve o informacijah in pravila za njihovo izvajanje bi zato morali biti omejeni na bistvene informacije, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi tehnične zmogljivosti, ki se jih lahko upravičeno pričakuje pri instrumentih, namenjenih plačilom malih vrednosti. Uporabniki plačilnih storitev bi morali biti kljub manj strogemu režimu deležni zadostne zaščite ob upoštevanju omejenih tveganj, ki jih prinašajo ti plačilni instrumenti, kar velja zlasti za predplačniške plačilne instrumente.

(82)

Za izboljšanje učinkovitosti plačil po vsej Uniji bi bilo treba za vse plačilne naloge, ki jih plačnik odredi v eurih ali v valuti države članice, katere valuta ni euro, vključno s kreditnimi plačili in denarnimi nakazili, kot skrajni rok izvršitve določiti en dan. Za vsa druga plačila, kot so plačila, ki jih je odredil prejemnik plačila ali so bila odrejena prek njega, vključno z direktnimi obremenitvami in plačili s karticami, bi se moral uporabljati enak enodnevni rok izvršitve, če ni izrecnega dogovora med ponudnikom plačilne storitve in plačnikom o daljšem roku izvršitve. Če je plačilni nalog izdan na papirju, bi moralo biti omogočeno, da se navedena roka podaljšata za dodaten delovni dan, s čimer se omogoči neprekinjeno zagotavljanje plačilnih storitev tistim potrošnikom, ki so navajeni uporabljati le papirne dokumente. Pri shemah direktnih obremenitev bi moral ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila posredovati nalog za direktno obremenitev v roku, o katerem se je dogovoril s prejemnikom plačila, tako da je poravnava mogoča na dogovorjeni dan zapadlosti. Glede na to, da so plačilne infrastrukture pogosto zelo učinkovite in da bi preprečili poslabšanje sedanje kakovosti storitev, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da po potrebi ohranijo ali določijo pravila, po katerih je čas izvršitve krajši od enega delovnega dne.

(83)

Določbe o izvršitvi za celotni znesek in o času izvršitve bi morale predstavljati dobro prakso, kadar se eden od ponudnikov plačilnih storitev ne nahaja v Uniji.

(84)

Zaradi večjega zaupanja potrošnikov v harmonizirani trg plačil je bistveno, da uporabniki plačilnih storitev poznajo realne stroške in nadomestila za plačilne storitve, da lahko izbirajo. V skladu s tem bi morali prepovedati uporabo nepreglednih načinov oblikovanja cen, saj je splošno znano, da ti načini uporabnikom zelo otežujejo ugotavljanje realne cene plačilne storitve. Uporaba datuma valute v škodo uporabnika ne bi smela biti dovoljena.

(85)

Za nemoteno in učinkovito delovanje plačilnega sistema je pomembno, da se lahko uporabnik zanese na ponudnika plačilnih storitev, da bo plačilno transakcijo izvršil pravilno in v dogovorjenem času. Navadno je ponudnik plačilnih storitev tisti, ki lahko oceni tveganja, povezana s plačilno transakcijo. Ponudnik plačilnih storitev je namreč tisti, ki zagotavlja plačilni sistem, pripravi ureditve za odpoklic napačno ali nepravilno dodeljenih sredstev in v večini primerov odloča o posrednikih, ki sodelujejo pri izvršitvi plačilne transakcije. Glede na vse te okoliščine je primerno, da se, razen v neobičajnih in nepredvidljivih okoliščinah, odgovornost za izvrševanje plačilnih transakcij, ki jih sprejme od uporabnika, naloži ponudniku plačilnih storitev, razen za dejanja in opustitve ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila, za izbiro katerih je odgovoren le prejemnik plačila. Vendar, da pa plačnika ne bi pustili nezavarovanega v malo verjetnih situacijah, v katerih ni jasno, ali je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila sploh prejel znesek plačila ali ne, bi moral dokazno breme nositi plačnikov ponudnik plačilnih storitev. Praviloma se lahko pričakuje, da bo posredniška institucija (običajno „nevtralen“ organ, kot je centralna banka ali klirinška hiša), ki prenese znesek plačila od ponudnika plačilnih storitev pošiljatelja na ponudnika plačilnih storitev prejemnika, shranila podatke o računu in jih bo po potrebi lahko ponovno priskrbela. Kadar je znesek plačila knjižen v dobro računa ponudnika plačilnih storitev prejemnika, bi moral imeti prejemnik plačila nemudoma možnost uveljavljanja zahtevka za dobropis zneska na svojem računu pri svojem ponudniku plačilnih storitev.

(86)

Ponudnik plačilnih storitev plačnika, naj si bo ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, ali ponudnik storitev odreditve plačil, kadar je to primerno, bi moral prevzeti odgovornost za pravilno izvršitev plačila, vključno in predvsem za celotni znesek plačilne transakcije in čas izvršitve, ter polno odgovornost za morebitno neizpolnjevanje obveznosti drugih strank v plačilni verigi, vse do računa prejemnika plačila. Zaradi te odgovornosti bi moral plačnikov ponudnik plačilnih storitev v primeru, da celoten znesek ni bil knjižen v dobro ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila ali pa je bil knjižen z zamudo, popraviti plačilno transakcijo ali plačniku brez nepotrebnega odlašanja povrniti ustrezen znesek te transakcije brez poseganja v morebitne druge zahtevke v skladu z nacionalnim pravom. Plačnik ali prejemnik plačila zaradi odgovornosti ponudnika plačilnih storitev ne sme imeti nobenih stroškov, povezanih z nepravilnim plačilom. Če plačilne transakcije niso izvršene pravočasno, če so izvršene neustrezno ali z zamudo, bi morale države članice zagotoviti, da je datum valute popravnih plačil ponudnikov plačilnih storitev vedno enak, kot bi bil datum valute pri pravilni izvršitvi.

(87)

Ta direktiva bi se morala nanašati le na pogodbene obveznosti in odgovornosti med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev. Vendar so za pravilno delovanje kreditnih plačil in drugih plačilnih storitev potrebne pogodbe med ponudniki plačilnih storitev in njihovimi posredniki, kot so obdelovalci, v katerih določijo vzajemne pravice in obveznosti. Vprašanja v zvezi z obveznostmi so bistven del teh standardnih pogodb. Da bi se lahko ponudniki plačilnih storitev in posredniki, ki sodelujejo v plačilni transakciji, zanesli drug na drugega, je treba zagotoviti pravno varnost, na podlagi katere ponudnik plačilnih storitev, ki mu ni mogoče pripisati odgovornosti, prejme nadomestilo za nastalo izgubo ali zneske, plačane na podlagi določb te direktive glede odgovornosti. Nadaljnje pravice in podrobnosti v zvezi z obsegom regresne pravice ter način obravnavanja zahtevkov do ponudnika plačilnih storitev ali posrednika, ki mu je mogoče pripisati nepravilno izvršeno plačilno transakcijo, bi morali biti določeni v pogodbah.

(88)

Ponudnik plačilnih storitev bi moral imeti možnost nedvoumno določiti informacije, ki so potrebne za pravilno izvršitev plačilnega naloga. Po drugi strani pa zaradi preprečevanja razdrobljenosti in ogrožanja vzpostavljanja integriranih plačilnih sistemov v Uniji državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da zahtevajo uporabo posebnih identifikacijskih oznak za plačilne transakcije. Vendar to državam članicam ne bi smelo preprečiti, da od plačnikovega ponudnika plačilnih storitev zahtevajo skrbno ravnanje in preverjanje doslednosti enolične identifikacijske oznake, kjer je to tehnično izvedljivo in ni potrebno ročno posredovanje, če se ugotovi, da je enolična identifikacijska oznaka nedosledna, pa zavrnitev plačilnega naloga in obvestitev plačnika. Obveznost ponudnika plačilnih storitev bi morala biti omejena na pravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s plačilnim nalogom uporabnika plačilnih storitev. Če bi se zgodilo, da bi sredstva iz plačilne transakcije zaradi nepravilne enolične identifikacijske oznake plačnika dosegla napačnega prejemnika, ponudnika plačilnih storitev plačnika in prejemnik plačila ne bi smela biti odgovorna, a bi morala biti dolžna sodelovati pri razumnih prizadevanjih za izterjavo sredstev, tudi s posredovanjem ustreznih informacij.

(89)

Opravljanje plačilnih storitev s strani ponudnikov plačilnih storitev lahko zajema obdelavo osebnih podatkov. Za obdelavo osebnih podatkov za namene te direktive se uporabljajo Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (22), nacionalni predpisi, ki prenašajo Direktivo 95/46/ES, in Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (23). Zlasti v primeru obdelave osebnih podatkov za namene te direktive bi bilo treba določiti natančen namen, navesti zadevno pravno podlago in upoštevati ustrezne varnostne zahteve, določene v Direktivi 95/46/ES, ter spoštovati načela nujnosti, sorazmernosti, omejitve namena in sorazmernega obdobja hrambe podatkov. Poleg tega bi morali imeti vsi sistemi za obdelavo podatkov, ki se razvijejo in uporabljajo v okviru te direktive, vgrajene funkcije za varstvo podatkov in slednje zagotavljati privzeto.

(90)

V tej direktivi so spoštovane temeljne pravice in upoštevana načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. Ta direktiva se mora izvajati v skladu s temi pravicami in načeli.

(91)

Ponudniki plačilnih storitev so odgovorni za varnostne ukrepe. Ti ukrepi morajo biti sorazmerni z zadevnimi varnostnimi tveganji. Ponudniki plačilnih storitev bi morali vzpostaviti okvir za zmanjšanje tveganj in vodenje učinkovitih postopkov za obvladovanje incidentov. Uvesti bi bilo treba mehanizem rednega poročanja, s katerim bi zagotovili, da bi ponudniki plačilnih storitev pristojnim organom redno zagotavljali posodobljeno oceno svojih varnostnih tveganj in ukrepov, sprejetih v odgovor na ta tveganja. Da bi bila škoda, povzročena uporabnikom, drugim ponudnikom plačilnih storitev ali plačilnim sistemom, kot so na primer večje motnje plačilnega sistema, čim manjša, je bistveno, da se od ponudnikov plačilnih storitev zahteva, da vse večje varnostne incidente brez nepotrebnega odlašanja sporočijo pristojnim organom. Določiti bi bilo treba, da ima EBA usklajevalno vlogo.

(92)

Obveznosti poročanja o varnostnih incidentih ne bi smele posegati v druge obveznosti poročanja o incidentih, določenih v drugih pravnih aktih Unije, in vse zahteve iz te direktive bi morale biti usklajene in sorazmerne z obveznostmi poročanja, določenimi v drugem pravu Unije.

(93)

Treba je določiti jasen pravni okvir, ki določa pogoje, v skladu s katerimi lahko ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih svoje storitve opravljajo s privoljenjem imetnika računa, ne da bi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, za opravljanje navedenih vrst storitev od njih zahteval uporabo posebnega poslovnega modela na podlagi neposrednega ali posrednega dostopa. Ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih na eni strani ter ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, na drugi strani bi morali izpolnjevati ustrezne zahteve glede varstva podatkov in varnosti, določene ali omenjene v tej direktivi ali vključene v regulativne tehnične standarde. Ti regulativni tehnični standardi bi morali biti združljivi z različnimi tehnološkimi rešitvami, ki so na voljo. Zaradi zagotavljanja varne komunikacije med zadevnimi udeleženci v okviru teh storitev bi moral EBA določiti tudi zahteve za skupne in odprte standarde komunikacije, ki bi jih izvajali vsi ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, in omogočajo zagotavljanje spletnih plačilnih storitev. To pomeni, da bi morali ti odprti standardi zagotavljati interoperabilnost med različnimi tehnološkimi komunikacijskimi rešitvami. Ti splošni in odprti standardi bi morali zagotavljati tudi, da je ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, seznanjen s tem, da se nanj obrača ponudnik storitev odreditve plačil ali ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih, ne pa sama stranka. Standardi bi morali tudi zagotoviti, da ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih varno komunicirajo s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, in vpletenimi strankami. EBA bi moral pri pripravi teh zahtev posebno pozornost posvetiti temu, da standardi, ki se bodo uporabljali, omogočajo uporabo vseh vrst naprav (na primer računalnikov, tablic in mobilnih telefonov) za izvajanje različnih plačilnih storitev.

(94)

Pri pripravi regulativnih tehničnih standardov o avtentikaciji in komunikaciji bi moral EBA sistematično ocenjevati in upoštevati razsežnost zasebnosti, da bi opredelili tveganja, povezana s posameznimi razpoložljivimi tehničnimi možnostmi, in rešitve, ki bi jih bilo mogoče sprejeti za omejitev ogroženosti varstva podatkov.

(95)

Varnost elektronskih plačil je bistvenega pomena, da bi zagotovili zaščito uporabnikov in razvoj ugodnega okolja za e-trgovanje. Vse plačilne storitve, ki se zagotavljajo elektronsko, bi se morale opravljati varno z uporabo tehnologij, ki omogočajo varno avtentikacijo uporabnika in v čim večji meri prispevajo k zmanjšanju tveganja goljufije. Zdi se, da ni treba zagotavljati enake ravni zaščite za plačilne transakcije, odrejene in izvršene na načine, ki ne temeljijo na uporabi elektronskih platform ali naprav, kot so na primer papirne plačilne transakcije in prodaja po pošti ali telefonu. Vztrajno rast števila spletnih in mobilnih plačil bi moralo spremljati splošno izboljšanje varnostnih ukrepov. Zato bi morale plačilne storitve prek spleta ali drugih kanalov na daljavo, katerih delovanje ni odvisno od tega, kje se fizično nahajata naprava za odreditev plačilne transakcije ali plačilni instrument, zajemati avtentikacijo transakcij z dinamičnimi kodami, da bi bil uporabnik vedno obveščen o znesku, prejemnik plačila pa o transakciji, ki jo uporabnik odobri.

(96)

Varnostni ukrepi bi morali biti skladni s stopnjo tveganja, povezanega s plačilno storitvijo. Da bi torej omogočili razvoj uporabniku prijaznih in dostopnih plačilnih sredstev za plačila z majhnim tveganjem, kot so npr. brezstična plačila malih vrednosti na prodajnem mestu prek mobilnega telefona ali brez njega, bi morale biti izjeme od uporabe varnostnih zahtev določene v regulativnih tehničnih standardih. Potrebna je varna uporaba osebnih varnostnih elementov, da bi omejili tveganja, povezana z lažnim predstavljanjem in drugimi goljufivimi dejanji. Uporabnik bi se moral pri tem zanašati na sprejetje ukrepov, namenjenih zaščiti zaupnosti in celovitosti njegovih osebnih varnostnih elementov. Med temi ukrepi so običajno sistemi za šifriranje na podlagi osebnih naprav plačnika, vključno s kartičnimi čitalniki ali mobilnimi telefoni, ali ki jih prek drugega kanala, npr. sporočil SMS ali e-pošte, plačniku zagotovi njegov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun. S temi ukrepi, med katerimi so običajno sistemi za šifriranje, ki so lahko povezani s šiframi za avtentikacijo, kot so gesla za enkratno uporabo, je mogoče zagotoviti večjo varnost plačilnih transakcij. Če uporabniki plačilnih storitev uporabljajo takšne šifre za avtentikacijo, bi moralo veljati, da je takšna uporaba v skladu z njihovimi obveznostmi glede plačilnih instrumentov in osebnih varnostnih elementov, tudi če so vključeni ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih.

(97)

Države članice bi morale določiti, ali so organi, pristojni za izdajo dovoljenj plačilnim institucijam, lahko pristojni tudi za postopke alternativnega reševanja sporov (ARS).

(98)

Brez poseganja v pravico strank, da sprožijo postopke na sodišču, bi morale države članice zagotoviti lahko dostopen, ustrezen, neodvisen, nepristranski, pregleden in učinkovit postopek ARS med ponudniki plačilnih storitev in uporabniki plačilnih storitev, ki so posledica pravic in obveznosti iz te direktive. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (24) določa, da varstva potrošnikov, ki ga zagotavljajo obvezna pravna pravila njihove države stalnega prebivališča, ne smejo ogroziti nobene določbe o pravu, ki se uporablja za pogodbo. Glede vzpostavitve učinkovitega in uspešnega postopka za reševanje sporov bi morale države članice zagotoviti, da ponudniki plačilnih storitev uvedejo učinkovite pritožbene postopke, ki jih lahko uporabijo njihovi uporabniki plačilnih storitev, preden se spor prične reševati v postopku ARS ali pred sodiščem. Pritožbeni postopek bi moral vsebovati kratke in jasno določene časovne okvire, ko bi moral ponudnik plačilnih storitev odgovoriti na pritožbo. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo subjekti ARS zadostne zmogljivosti za sodelovanje pri ustreznem in učinkovitem čezmejnem sodelovanju na področju sporov, povezanih s pravicami in obveznostmi na podlagi te direktive.

(99)

Zagotoviti je treba učinkovito uresničevanje določb nacionalnega prava, sprejetega na podlagi te direktive. Zato bi bilo treba vzpostaviti ustrezne postopke, s katerimi bo mogoče obravnavati pritožbe proti ponudnikom plačilnih storitev, ki ne izpolnjujejo navedenih določb, in po potrebi zagotoviti določitev učinkovitih, sorazmernih in odvračalnih kazni. Za učinkovito zagotavljanje skladnosti s to direktivo bi morale države članice imenovati pristojne organe, ki izpolnjujejo pogoje iz Uredbe (ES) št. 1093/2010 in delujejo neodvisno od ponudnikov plačilnih storitev. Zaradi preglednosti bi morale države članice Komisijo obvestiti o organih, ki so jih imenovale, in jasno opisati njihove dolžnosti na podlagi te direktive.

(100)

Brez poseganja v pravico do sprožitve postopkov na sodišču zaradi zagotavljanja skladnosti s to direktivo bi morale države članice tudi zagotoviti, da so pristojnim organom podeljena potrebna pooblastila, vključno s pooblastilom nalaganja kazni, kadar ponudnik plačilnih storitev ne upošteva pravic in obveznosti iz te direktive, zlasti če obstaja nevarnost ponovitve ali drugačna skrb glede skupnih interesov potrošnikov.

(101)

Pomembno je, da so potrošniki jasno in razumljivo obveščeni o svojih pravicah in obveznostih v skladu s to direktivo. Komisija bi morala torej pripraviti brošuro o teh pravicah in obveznostih.

(102)

Ta direktiva ne posega v določbe nacionalne zakonodaje v zvezi s posledicami glede odgovornosti za nepravilnosti pri izražanju v izjavi ali njenem posredovanju.

(103)

Ta direktiva ne bi smela posegati v določbe v zvezi z obravnavo DDV za plačilne storitve iz Direktive Sveta 2006/112/ES (25).

(104)

Kadar so v tej direktivi sklici na zneske v eurih, se za države članice, katerih valuta ni euro, ti zneski nanašajo na enakovreden znesek v nacionalni valuti, kot ga določi ta država članica.

(105)

Zaradi pravne varnosti je primerno, da se sprejmejo prehodne ureditve, v skladu s katerimi lahko osebe, ki so začele opravljati dejavnosti plačilnih institucij v skladu z nacionalnim pravom za prenos Direktive 2007/64/ES pred začetkom veljavnosti te direktive, v določenem obdobju še naprej opravljajo navedene dejavnosti v zadevnih državah članicah.

(106)

V skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije bi se moralo na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejetje aktov v zvezi s prilagoditvijo sklicevanja na Priporočilo 2003/361/ES, če se to priporočilo spremeni, in v zvezi s posodobitvijo povprečnega zneska plačilnih transakcij, ki jih izvrši ponudnik plačilnih storitev, ki se uporablja kot mejni znesek za države članice, v katerih se uporablja možnost izjeme od (delov) zahtev za izdajo dovoljenja za manjše plačilne institucije, da se upošteva inflacija. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(107)

Zaradi zagotavljanja dosledne uporabe te direktive bi morala imeti Komisija možnost, da se zanese na strokovno znanje in podporo EBA, ki bi moral imeti nalogo, da pripravi smernice in osnutke regulativnih tehničnih standardov o varnostnih vidikih pri plačilnih storitvah, zlasti v zvezi z močno avtentikacijo strank, ter o sodelovanju med državami članicami v okviru opravljanja storitev in ustanavljanja plačilnih institucij, ki so pridobile dovoljenje, v drugih državah članicah. Komisija bi morala imeti pooblastila za sprejetje navedenih osnutkov regulativnih tehničnih standardov. Te posebne naloge so v celoti v skladu z vlogo in pristojnostmi EBA, kot so določene v Uredbi (EU) št. 1093/2010.

(108)

EBA bi moral pri pripravi smernic, osnutkov regulativnih tehničnih standardov in osnutkov izvedbenih tehničnih standardov na podlagi te direktive in v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 zagotoviti, da se posvetuje z vsemi zadevnimi deležniki, tudi na trgu plačilnih storitev, in tako upošteva vse zadevne interese. Če je to potrebno zaradi ustrezne uravnoteženosti mnenj, bi si moral EBA posebej prizadevati, da pridobi mnenja zadevnih nebančnih akterjev.

(109)

Ker cilja te direktive, in sicer nadaljnje integracije notranjega trga plačilnih storitev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj zahteva harmonizacijo številnih različnih pravil, ki trenutno obstajajo v pravnih sistemih različnih držav članic, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(110)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (26) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(111)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001, ki je svoje mnenje podal 5. decembra 2013 (27).

(112)

Direktive 2002/65/ES, 2009/110/ES in 2013/36/EU ter Uredbo (EU) št. 1093/2010 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(113)

Zaradi števila sprememb, ki jih je treba vnesti v Direktivo 2007/64/ES, jo je primerno razveljaviti in nadomestiti –

(a)

kreditne institucije, kakor so opredeljene v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (28), vključno s podružnicami teh institucij v smislu točke (17) člena 4(1) navedene uredbe, kadar se takšne podružnice nahajajo v Uniji, ne glede na to ali je glavni sedež teh podružnic v Uniji ali pa je v skladu s členom 47 Direktive 2013/36/EU in nacionalnim pravom zunaj Unije;

(b)

institucije za izdajo elektronskega denarja v smislu točke (1) člena 2 Direktive 2009/110/ES, vključno s podružnicami teh institucij, v skladu s členom 8 navedene direktive in nacionalnim pravom, kadar se takšne podružnice nahajajo v Uniji, njihov glavni sedež pa je zunaj Unije, v kolikor so plačilne storitve, ki jih opravljajo te podružnice, povezane z izdajo elektronskega denarja;

(c)

poštne institucije, ki imajo na podlagi nacionalnega prava pravico opravljati plačilne storitve;

(d)

plačilne institucije;

(e)

ECB in nacionalne centralne banke, kadar ne delujejo kot monetarni organ ali drugi javni organi;

(f)

države članice ali njihovi regionalni ali lokalni organi, kadar ne delujejo kot javni organi.

(a)

preglednosti pogojev in zahteve o informacijah v zvezi s plačilnimi storitvami ter

(b)

pravic in obveznosti uporabnikov plačilnih storitev ter ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev kot redne zaposlitve ali poslovne dejavnosti.

(a)

plačilne transakcije, izvršene izključno v gotovini neposredno od plačnika do prejemnika plačila in brez posredovanja posrednika;

(b)

plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem zastopnika, ki je s pogodbo pooblaščen, da se pogaja ali dogovori o prodaji ali nakupu blaga oziroma storitev le v imenu plačnika ali le v imenu prejemnika plačila;

(c)

poklicni fizični prevoz bankovcev in kovancev, vključno z njihovim zbiranjem, obdelavo in dostavo;

(d)

plačilne transakcije nepoklicnega zbiranja in dostave gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti;

(e)

storitve, s katerimi prejemnik plačila posreduje plačniku gotovino kot del plačilne transakcije na izrecno zahtevo uporabnika plačilnih storitev tik pred izvršitvijo plačilne transakcije v obliki plačila za nakup blaga ali storitev;

(f)

dejavnosti menjave valute „gotovina za gotovino“, pri čemer se sredstva ne hranijo na plačilnem računu;

(g)

plačilne transakcije na podlagi enega od naslednjih dokumentov, ki so izdani na ponudnika plačilnih storitev, z namenom dati sredstva na razpolago prejemniku plačila:

(h)

plačilne transakcije, izvršene v okviru plačilnega sistema ali sistema poravnave vrednostnih papirjev med posredniki za poravnavo, centralnimi nasprotnimi strankami, klirinškimi hišami in/ali centralnimi bankami in drugimi udeleženci v sistemu ter ponudniki plačilnih storitev, brez poseganja v člen 35;

(i)

plačilne transakcije v zvezi s servisiranjem vrednostnih papirjev, vključno z dividendami, delitvami prihodkov ali drugimi delitvami, ali odkupom oziroma prodajo, ki jih izvedejo osebe iz točke (h) ali investicijske družbe, kreditne institucije, kolektivna naložbena podjetja ali družbe za upravljanje premoženja, ki opravljajo investicijske storitve, in vsi drugi subjekti, ki lahko hranijo finančne instrumente;

(j)

storitve, ki jih ponujajo ponudniki tehničnih storitev, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, ne da bi v katerem koli trenutku imeli v lasti sredstva, ki se prenašajo, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in subjektov, zagotavljanjem informacijske tehnologije (IT) in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, razen storitve odreditve plačil in storitve zagotavljanja informacij o računih;

(k)

storitve, ki temeljijo na posebnih plačilnih instrumentih, katerih načini uporabe so omejeni in ki izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev:

(l)

plačilne transakcije, ki jih ponudnik elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zagotavlja poleg elektronskih komunikacijskih storitev za naročnika omrežja ali storitve:

če vrednost posamezne plačilne transakcije iz navedenih točk (i) in (ii) ne presega 50 EUR in:

(m)

plačilne transakcije, izvršene med ponudniki plačilnih storitev, njihovimi zastopniki ali podružnicami za njihov račun;

(n)

plačilne transakcije in sorodne storitve med nadrejeno in podrejeno družbo ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe, brez vmesnega posredovanja ponudnika plačilnih storitev, ki ni družba iz iste skupine;

(o)

storitve dviga gotovine na bankomatih, ki jih zagotavljajo ponudniki, ki delujejo v imenu enega ali več izdajateljev kartic, pri čemer ti ponudniki nimajo sklenjene okvirne pogodbe s stranko, ki dviguje denar s plačilnega računa, pod pogojem, da ti ponudniki ne opravljajo drugih plačilnih storitev iz Priloge I. Ne glede na to se stranki zagotovijo informacije o morebitnih provizijah za dviganje gotovine iz členov 45, 48, 49 in 59 pred dvigom gotovine, pa tudi na potrdilu o prejemu gotovine ob koncu transakcije po dvigu.

1.

„matična država članica“ pomeni eno od naslednjega:

2.

„država članica gostiteljica“ pomeni katero koli državo članico, razen matične države članice, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev zastopnika ali podružnico ali opravlja plačilne storitve;

3.

„plačilna storitev“ pomeni poslovno dejavnost, opredeljeno v Prilogi I;

4.

„plačilna institucija“ pomeni pravno osebo, ki je v skladu s členom 11 pridobila dovoljenje za opravljanje in izvrševanje plačilnih storitev po vsej Uniji;

5.

„plačilna transakcija“ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali v njegovem imenu prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

6.

„plačilna transakcija na daljavo“ pomeni plačilno transakcijo, ki se odredi prek spleta ali naprave, ki se lahko uporablja za komuniciranje na daljavo;

7.

„plačilni sistem“ pomeni sistem za prenos sredstev s formalnimi in standardiziranimi dogovori ter skupnimi pravili za obdelavo, kliring in/ali poravnavo plačilnih transakcij;

8.

„plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odobri plačilni nalog v breme navedenega plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;

9.

„prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik sredstev, ki so predmet plačilne transakcije;

10.

„uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;

11.

„ponudnik plačilnih storitev“ pomeni subjekt iz člena 1(1) fizično ali pravno ali osebo, ki ji je bila odobrena izjema na podlagi člena 32 ali 33;

12.

„plačilni račun“ pomeni račun, voden v imenu enega ali več uporabnikov plačilnih storitev, ki se uporablja za izvrševanje plačilnih transakcij;

13.

„plačilni nalog“ pomeni navodilo plačnika ali prejemnika plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvršitev plačilne transakcije;

14.

„plačilni instrument“ pomeni osebno napravo oziroma naprave in/ali niz postopkov, ki so dogovorjeni med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki se uporablja za odreditev plačilnega naloga;

15.

„storitev odreditve plačil“ pomeni storitev za odreditev plačilnega naloga na zahtevo uporabnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnim računom, odprtem pri drugem ponudniku plačilnih storitev;

16.

„storitev zagotavljanja informacij o računih“ pomeni spletno storitev za zagotavljanje konsolidiranih informacij o enem ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri drugem ponudniku plačilnih storitev ali pri več kot enem ponudniku plačilnih storitev;

17.

„ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki zagotavlja in vodi plačilni račun za plačnika;

18.

„ponudnik storitev odreditve plačil“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki opravlja poslovne dejavnosti iz točke (7) Priloge I;

19.

„ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki opravlja poslovne dejavnosti iz točke (8) Priloge I;

20.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki pri pogodbah o plačilnih storitvah iz te direktive deluje zunaj področja svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

21.

„okvirna pogodba“ pomeni pogodbo o plačilnih storitvah, ki ureja izvršitev enkratne plačilne transakcije ali več zaporednih plačilnih transakcij v prihodnosti ter lahko vsebuje obveznost in pogoje za odprtje plačilnega računa;

22.

„denarno nakazilo“ pomeni plačilno storitev, pri kateri se sredstva prejmejo od plačnika brez odprtja plačilnega računa v imenu plačnika ali prejemnika plačila, izključno zato, da se prenese ustrezen znesek prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila, in/ali kadar se taka sredstva prejmejo v imenu prejemnika plačila in se mu dajo na voljo;

23.

„direktna obremenitev“ pomeni plačilno storitev za obremenitev plačilnega računa plačnika, pri kateri plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi soglasja, ki ga plačnik da bodisi prejemniku plačila bodisi ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila ali svojemu ponudniku plačilnih storitev;

24.

„kreditno plačilo“ pomeni plačilno storitev v dobro plačilnega računa prejemnika plačila na podlagi plačilne transakcije ali vrste plačilnih transakcij s plačilnega računa plačnika, ki jo na podlagi navodila plačnika opravi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi njegov plačilni račun;

25.

„denarna sredstva“ pomeni bankovce in kovance, knjižni denar ali elektronski denar, kakor je opredeljen v točki 2 člena 2 Direktive 2009/110/ES;

26.

„datum valute“ pomeni referenčni čas, ki ga uporablja ponudnik plačilnih storitev za izračun obresti na sredstva, knjižena v breme ali v dobro plačilnega računa;

27.

„referenčni menjalni tečaj“ pomeni menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga da na voljo ponudnik plačilnih storitev ali prihaja iz javno dostopnega vira;

28.

„referenčna obrestna mera“ pomeni obrestno mero, ki je osnova za izračun obresti, ki se uporabljajo, in prihaja iz javno dostopnega vira, ki ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;

29.

„avtentikacija“ pomeni postopek, ki ponudniku plačilnih storitev omogoča, da preveri istovetnost uporabnika plačilnih storitev ali upravičenost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo uporabnikovih osebnih varnostnih elementov;

30.

„močna avtentikacija strank“ pomeni avtentikacijo z uporabo dveh ali več elementov, ki spadajo v kategorijo znanja (nekaj, kar ve samo uporabnik), lastništva (nekaj, kar je v izključni lasti uporabnika) in inherence (nekaj, kar uporabnik je), ki so med seboj neodvisni, kar pomeni, da kršitev enega elementa ne zmanjšuje zanesljivosti drugih, in so zasnovani na tak način, da varujejo zaupnost podatkov, ki se preverjajo;

31.

„osebni varnostni elementi“ pomeni personalizirane značilnosti, ki jih uporabniku plačilnih storitev zagotovi ponudnik plačilnih storitev za namene avtentikacije;

32.

„občutljivi plačilni podatki“ pomeni podatke, vključno z osebnimi varnostnimi elementi, ki se lahko uporabijo za goljufijo. V okviru dejavnosti ponudnikov storitev odreditve plačil in ponudnikov storitev zagotavljanja informacij o računih ime imetnika računa in številka računa ne predstavljata občutljivih plačilnih podatkov;

33.

„enolična identifikacijska oznaka“ pomeni kombinacijo črk, številk ali simbolov, ki jo ponudnik plačilnih storitev določi uporabniku plačilnih storitev in jo mora uporabnik plačilnih storitev navesti za nedvoumno identifikacijo drugega uporabnika plačilnih storitev in/ali plačilnega računa navedenega drugega uporabnika plačilnih storitev pri plačilni transakciji;

34.

„sredstvo za komuniciranje na daljavo“ pomeni način, ki se lahko brez sočasne fizične navzočnosti ponudnika in uporabnika plačilnih storitev uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah;

35.

„trajni nosilec podatkov“ pomeni vsak instrument, ki uporabniku plačilnih storitev omogoča, da njemu osebno namenjene informacije shrani tako, da so mu dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je potrebno za namene informacij, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;

36.

„mikropodjetje“ pomeni podjetje, ki je ob sklenitvi pogodbe o plačilnih storitvah podjetje, kot je opredeljeno v členu 1 ter členu 2(1) in (3) Priloge k Priporočilu 2003/361/ES (29);

37.

„delovni dan“ pomeni dan, na katerega zadevni ponudnik plačilnih storitev plačnika ali ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, kakor se zahteva za izvršitev plačilne transakcije;

38.

„zastopnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki v imenu plačilne institucije opravlja plačilne storitve;

39.

„podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki ni glavni sedež, je pa del plačilne institucije in ni pravna oseba ter neposredno izvaja nekatere ali vse transakcije, ki so del poslovanja plačilne institucije; vse poslovne enote skupaj, ki jih v isti državi članici ustanovi plačilna institucija z glavnim sedežem v drugi državi članici;

40.

„skupina“ pomeni skupino podjetij, ki so medsebojno povezana, kakor je navedeno v členu 22(1), (2) ali (7) Direktive 2013/34/EU, ali podjetij, kakor so opredeljena v členih 4, 5, 6 in 7 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 (30), ki so medsebojno povezana, kakor je navedeno v členu 10(1) ali v členu 113(6) ali (7) Uredbe (EU) št. 575/2013;

41.

„elektronsko komunikacijsko omrežje“ pomeni omrežje, kakor je opredeljeno v točki (a) člena 2 Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (31);

42.

„elektronska komunikacijska storitev“ pomeni storitev, kakor je opredeljena v točki (c) člena 2 Direktive 2002/21/ES;

43.

„digitalna vsebina“ pomeni blago ali storitve, ki se proizvedejo in dobavijo v digitalni obliki, katere uporaba ali poraba je omejena na tehnično napravo in ki nikakor ne vključuje uporabe ali porabe fizičnega blaga in storitev;

44.

„pridobivanje plačilnih transakcij“ pomeni plačilno storitev, ki jo zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, ki posluje s prejemnikom plačila ter sprejema in obdeluje plačilne transakcije, s katerimi se sredstva prenesejo na prejemnika plačila;

45.

„izdaja plačilnih instrumentov“ pomeni plačilno storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev posluje s plačnikom ter mu zagotavlja plačilni instrument za odreditev in obdelavo plačnikovih plačilnih transakcij;

46.

„kapital“ pomeni kapital, kakor je opredeljen v točki 118 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, kjer je najmanj 75 % temeljnega kapitala v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz člena 50 navedene uredbe, dodatni kapital pa je enak ali manjši od tretjine temeljnega kapitala;

47.

„plačilna blagovna znamka“ pomeni vsako stvarno ali digitalno ime, izraz, znak, simbol oziroma njihovo kombinacijo, ki lahko označuje, v okviru katere kartične sheme se izvajajo kartične plačilne transakcije.

48.

„povezovanje blagovnih znamk“ pomeni vključitev dveh ali več plačilnih blagovnih znamk ali plačilnih aplikacij iste plačilne blagovne znamke v isti plačilni instrument;

(a)

programom poslovanja, v katerem so zlasti opredeljene vrste predvidenih plačilnih storitev;

(b)

poslovnim načrtom, vključno z izračunom predvidenega proračuna za prva tri poslovna leta, ki dokazuje, da je vložnik sposoben uporabljati ustrezne in sorazmerne sisteme, vire sredstev in postopke za zanesljivo poslovanje;

(c)

dokazilom, da ima plačilna institucija zahtevani ustanovni kapital iz člena 7;

(d)

za plačilne institucije iz člena 10(1), opisom ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov plačilnih storitev v skladu s členom 10;

(e)

opisom upravljavske ureditve vložnika in mehanizmov notranjih kontrol, vključno z administrativnimi in računovodskimi postopki ter postopki upravljanja tveganj, ki dokazujejo, da so ta administrativna ureditev ter mehanizmi in postopki nadzora sorazmerni, ustrezni, zanesljivi in zadostni;

(f)

opisom postopka, vzpostavljenega za spremljanje in reševanje varnostnih incidentov in z varnostjo povezanih pritožb strank ter naknadno ukrepanje v zvezi z njimi, vključno z mehanizmom za poročanje o incidentih, v katerem so upoštevane obveznosti plačilne institucije glede obveščanja iz člena 96;

(g)

opisom postopka, vzpostavljenega za beleženje, spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov;

(h)

opisom ureditve za zagotavljanje neprekinjenega poslovanja, vključno z jasno opredelitvijo ključnih operacij, učinkovitih načrtov ravnanja v nepredvidljivih okoliščinah ter postopkom za redno preizkušanje in preverjanje ustreznosti in učinkovitosti takih načrtov;

(i)

opisom načel in opredelitev, ki se uporabljajo za zbiranje statističnih podatkov o uspešnosti, transakcijah in goljufijah;

(j)

dokumentom o varnostni strategiji, vključno s podrobno oceno tveganj v zvezi s plačilnimi storitvami ter opisom varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje, sprejetih za ustrezno zaščito uporabnikov plačilnih storitev pred ugotovljenimi tveganji, vključno z goljufijami ter nezakonito uporabo občutljivih in osebnih podatkov;

(k)

za plačilne institucije, za katere veljajo obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na podlagi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (32) in Uredbe (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta (33), opisom mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vzpostavil vložnik zaradi izpolnjevanja navedenih obveznosti;

(l)

opisom vložnikove organizacijske strukture, vključno z opisom, kadar je to primerno, nameravane uporabe zastopnikov in podružnic ter nadzornih pregledov v njihovih prostorih in zunaj njih, ki se jih vložnik zaveže opraviti pri zastopnikih in podružnicah vsaj enkrat letno, kot tudi dogovorov o zunanjih izvajalcih, ter vložnikovega sodelovanja v nacionalnem ali mednarodnem plačilnem sistemu;

(m)

identiteto oseb, ki imajo pri vložniku neposredno ali posredno kvalificirane deleže v smislu točke (36) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, velikost njihovih deležev ter dokazilo o primernosti imetnikov deležev, pri čemer je treba zagotoviti varno in skrbno upravljanje plačilne institucije;

(n)

identiteto direktorjev in oseb, odgovornih za upravljanje plačilne institucije, ter, kadar je primerno, oseb, odgovornih za vodenje poslov plačilne institucije v zvezi s plačilnimi storitvami, ter dokazila, da imajo te osebe ugled ter ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev v skladu s predpisi matične države članice plačilne institucije;

(o)

kadar je primerno, navedbo zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij, kakor so opredeljeni v Direktivi 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta (34);

(p)

pravnim statusom in ustanovnim aktom vložnika;

(q)

naslovom glavnega sedeža vložnika.

(a)

profil tveganja podjetja;

(b)

ali podjetje opravlja druge plačilne storitve iz Priloge I ali opravlja druge dejavnosti;

(c)

obseg dejavnosti:

(d)

posebne značilnosti primerljivih jamstev in merila za njihovo uveljavljanje.

(a)

kadar plačilna institucija opravlja le plačilne storitve iz točke (6) Priloge I, njen kapital nikoli ne sme biti manjši od 20 000 EUR;

(b)

kadar plačilna institucija opravlja plačilne storitve iz točke (7) Priloge I, njen kapital nikoli ne sme biti manjši od 50 000 EUR;

(c)

kadar plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz točk (1) do (5) Priloge I, njen kapital nikoli ne sme biti manjši od 125 000 EUR.

Metoda A

Kapital plačilne institucije mora znašati najmanj 10 % njenih stalnih splošnih stroškov iz preteklega leta. Pristojni organi lahko to zahtevo prilagodijo v primeru bistvene spremembe v poslovanju plačilne institucije glede na preteklo leto. Kadar plačilna institucija na dan izračuna posluje manj kot leto dni, mora njen kapital znašati najmanj 10 % višine ustreznih stalnih splošnih stroškov, predvidenih v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta.

Metoda B

Kapital plačilne institucije mora biti enak najmanj vsoti naslednjih elementov, pomnoženi s faktorjem za uravnoteženje „k“, opredeljenim v odstavku 2, pri čemer obseg plačil predstavlja eno dvanajstino skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklem letu izvršila plačilna institucija:

Metoda C

Kapital plačilne institucije mora biti enak najmanj ustreznemu indikatorju, opredeljenemu v točki (a), pomnoženemu z množiteljem, opredeljenim v točki (b), in faktorjem za uravnoteženje „k“, opredeljenim v odstavku 2.

(a)

0,5 kadar plačilna institucija opravlja le plačilne storitve iz točke (6) Priloge I;

(b)

1 kadar plačilna institucija opravlja plačilne storitve iz katere koli od točk (1) do (5) Priloge I.

(a)

denarna sredstva se nikoli ne smejo voditi skupaj s sredstvi fizične ali pravne osebe, ki ni uporabnik plačilnih storitev, v imenu katerega se sredstva vodijo, in se – kadar jih še vedno hrani plačilna institucija ter do izteka delovnega dne, ki sledi dnevu prejema sredstev, še niso bila prenesena prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev – položijo na poseben račun pri kreditni instituciji ali naložijo v varna, likvidna sredstva z nizkim tveganjem, kot jih opredelijo pristojni organi matične države članice, ter so v skladu z nacionalno zakonodajo v korist uporabnikov plačilnih storitev izvzeta iz zahtevkov drugih upnikov plačilne institucije, zlasti v primeru insolventnosti;

(b)

sredstva so krita z zavarovalno pogodbo ali drugim primerljivim jamstvom, sklenjenim z zavarovalnico ali kreditno institucijo, ki ne spada v isto skupino kot plačilna institucija, in sicer za znesek, enakovreden tistemu, ki bi bil sicer ločen, če ga ne bi krila zavarovalna pogodba ali primerljivo jamstvo, izplačljivo v primeru, da plačilna institucija ne more izpolniti svojih finančnih obveznosti.

(a)

v 12 mesecih dovoljenja ne uporabi, dovoljenje izrecno odkloni ali več kot šest mesecev ne posluje, če zadevna država članica ni določila, da dovoljenje v takih primerih preneha veljati;

(b)

pridobi dovoljenje na podlagi neresničnih podatkov ali na kakršen koli drug nepravilen način;

(c)

ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja ali ne obvesti pristojnega organa o večjih spremembah glede izpolnjevanja pogojev;

(d)

bi z nadaljnjim opravljanjem plačilnih storitev ogrozila stabilnost plačilnega sistema ali zaupanje vanj; ali

(e)

zanjo velja eden od drugih primerov, za katere nacionalna zakonodaja predpisuje odvzem dovoljenja.

(a)

plačilne institucije, ki imajo dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev, in njihovi zastopniki;

(b)

fizične in pravne osebe, ki jim je bila odobrena izjema na podlagi člena 32 ali 33, in njihovi zastopniki in

(c)

institucije iz člena 2(5), ki so na podlagi nacionalnega prava upravičene opravljati plačilne storitve.

(a)

opravljanja operativnih in z njimi tesno povezanih pomožnih storitev, kot so zagotavljanje izvršitve plačilnih transakcij, storitve menjave valut, dejavnosti varovanja ter shranjevanje in obdelava podatkov;

(b)

upravljanja plačilnih sistemov, brez poseganja v člen 35;

(c)

poslovnih dejavnosti, ki niso plačilne storitve, ob upoštevanju veljavnega prava Unije in nacionalnega prava.

(a)

posojilo je pomožno in se odobri izključno v povezavi z izvršitvijo plačilne transakcije;

(b)

ne glede na nacionalne predpise o dajanju posojil prek kreditnih kartic se posojilo, odobreno v povezavi s plačilom in izvršeno v skladu s členom 11(9) in členom 28, odplača v kratkem roku, ki v nobenem primeru ne presega 12 mesecev;

(c)

takšno posojilo se ne odobri iz sredstev, ki so prejeta ali se hranijo z namenom izvršitve plačilne transakcije;

(d)

kapital plačilne institucije je za nadzorne organe vedno zadosten glede na skupni znesek odobrenega posojila.

(a)

ime in naslov zastopnika;

(b)

opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih bo uporabljal zastopnik zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma v skladu z Direktivo (EU) 2015/849, ki se posodablja ob vsaki bistveni spremembi podatkov, ki se sporočijo v prvem uradnem obvestilu;

(c)

identiteto direktorjev in oseb, odgovornih za vodenje poslovanja zastopnika, ki se uporablja za opravljanje plačilnih storitev, in dokazila, da so zastopniki, ki niso ponudniki plačilnih storitev, sposobne in primerne osebe;

(d)

plačilne storitve plačilnih institucij, za katero bo deloval zastopnik, in

(e)

edinstveno identifikacijsko kodo ali številko zastopnika, kadar je to primerno.

(a)

prenos izvajanja teh nalog na zunanjega izvajalca ne povzroči prenosa odgovornosti višjega vodstva na zunanjega izvajalca;

(b)

razmerje in obveznosti plačilne institucije do uporabnikov njenih plačilnih storitev v skladu s to direktivo se ne spremenijo;

(c)

pogoji, ki jih mora izpolnjevati plačilna institucija za pridobitev in ohranitev dovoljenja v skladu s tem naslovom, niso ogroženi;

(d)

nobeden od drugih pogojev, ki jih mora plačilna institucija izpolniti za pridobitev dovoljenja, ni odpravljen ali spremenjen.

(a)

zahtevajo, da plačilna institucija predloži vse informacije, ki so potrebne za spremljanje skladnosti, v katerih po potrebi navedejo namen zahteve in rok, do katerega je treba zagotoviti informacije;

(b)

opravljajo preglede poslovanja na kraju samem v plačilnih institucijah, pri vseh zastopnikih ali podružnicah, ki opravljajo plačilne storitve, za katere so odgovorne plačilne institucije, ali pri vseh zunanjih izvajalcih plačilnih storitev;

(c)

izdajajo priporočila, smernice ter, če je primerno, zavezujoče upravne ukrepe;

(d)

začasno prekličejo ali odvzamejo dovoljenje na podlagi člena 13.

(a)

pristojnimi organi drugih držav članic, odgovornimi za izdajo dovoljenj in nadzor plačilnih institucij;

(b)

ECB in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic kot monetarnimi in nadzornimi organi ter po potrebi drugimi javnimi organi, pristojnimi za nadzor nad plačilnimi sistemi in sistemi poravnave;

(c)

drugimi ustreznimi organi, imenovanimi na podlagi te direktive, Direktive (EU) 2015/849 in drugega prava Unije, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev, kot je pravo, ki se uporablja za primere pranja denarja in financiranja terorizma;

(d)

EBA kot organom, ki prispeva k doslednemu in skladnemu delovanju nadzornih mehanizmov iz točke (a) člena 1(5) Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(a)

naziv, naslov in po potrebi številko dovoljenja plačilne institucije;

(b)

države članice, v katerih namerava poslovati;

(c)

plačilne storitve, ki jih želi opravljati;

(d)

kadar namerava plačilna institucija uporabiti zastopnika, informacije iz člena 19(1);

(e)

kadar namerava plačilna institucija uporabiti podružnico, informacije iz točk (b) in (e) člena 5(1) glede dejavnosti plačilnih storitev na območju države članice gostiteljice, opis organizacijske strukture podružnice ter navedbo oseb, odgovornih za upravljanje podružnice.

(a)

skupni obseg in skupna vrednost transakcij, ki jih izvrši plačilna institucija v državah članicah gostiteljicah;

(b)

vrste opravljenih plačilnih storitev; in

(c)

skupno število zastopnikov s sedežem v državi članici gostiteljici.

(a)

mesečno povprečje skupne vrednosti plačilnih transakcij, ki jih je v preteklih dvanajstih mesecih izvršila zadevna oseba, vključno z vsemi zastopniki, za katere prevzema polno odgovornost, ne presega meje, ki so jo postavile države članice, in ki v nobenem primeru ne znaša več kot 3 milijone EUR. Ta zahteva se oceni glede na predvideni skupni znesek plačilnih transakcij v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta, in

(b)

nobena od fizičnih oseb, ki so odgovorne za vodenje ali opravljanje dejavnosti, ni bila obsojena zaradi kaznivih dejanj pranja denarja ali financiranja terorizma ali drugega finančnega kaznivega dejanja.

(a)

omejevalnih pravil v zvezi z dejansko udeležbo v drugih plačilnih sistemih;

(b)

pravil, ki razlikujejo med ponudniki plačilnih storitev, ki imajo dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev, ali med registriranimi ponudniki plačilnih storitev glede pravic, obveznosti in upravičenj udeležencev;

(c)

omejitev na podlagi institucionalnega statusa.

(a)

plačilne sisteme, določene na podlagi Direktive 98/26/ES;

(b)

plačilne sisteme, v katerih so izključno ponudniki plačilnih storitev, ki spadajo v skupino.

(a)

z odstopanjem od členov 51, 52 in 56 ponudnik plačilnih storitev zagotavlja plačniku zgolj informacije o glavnih značilnostih plačilne storitve, vključno z možnim načinom uporabe plačilnega instrumenta, odgovornostjo, zaračunanim nadomestilom in drugimi bistvenimi informacijami, potrebnimi za sprejetje utemeljene odločitve, ter podatek o tem, kje so zlahka na voljo kakršne koli druge informacije ali pogoji iz člena 52;

(b)

se lahko z odstopanjem od člena 54 sklene dogovor, da ponudniku plačilnih storitev ni treba predlagati sprememb pogodbenih pogojev okvirne pogodbe na enak način, kakor je določeno v členu 51(1);

(c)

se lahko z odstopanjem od členov 57 in 58 sklene dogovor, da po izvršitvi posamezne plačilne transakcije:

(a)

navedbo informacij ali enolične identifikacijske oznake, ki jo mora navesti uporabnik plačilnih storitev, da se lahko plačilni nalog pravilno odredi ali izvrši;

(b)

najdaljši rok izvršitve ponujene plačilne storitve;

(c)

vsa nadomestila, ki jih uporabnik plačilnih storitev plača ponudniku plačilnih storitev, in, kadar je ustrezno, razčlenitev zneskov teh nadomestil;

(d)

kadar je ustrezno, dejanski ali referenčni menjalni tečaj, ki je bil uporabljen pri plačilni transakciji.

(a)

naziv ponudnika plačilnih storitev, točen naslov njegovega glavnega sedeža in, če je ustrezno, točen naslov njegovega zastopnika ali podružnice s sedežem v državi članici, v kateri se opravlja plačilna storitev, ter vsi drugi kontaktni podatki, vključno z elektronskim naslovom, za komunikacijo s ponudnikom plačilnih storitev; in

(b)

kontaktne informacije o pristojnem organu.

(a)

potrdilo o uspešni odreditvi plačilnega naloga s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika;

(b)

sklic, ki plačniku in prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in prejemniku plačila po potrebi identifikacijo plačnika, ter vse informacije, posredovane s plačilno transakcijo;

(c)

znesek plačilne transakcije,

(d)

kadar je ustrezno, znesek morebitnih nadomestil, plačanih ponudniku storitev odreditve plačil za transakcijo, in, kadar je ustrezno, razčlenitev zneskov teh nadomestil.

(a)

sklic, ki plačniku omogoča identifikacijo plačilne transakcije, in po potrebi informacije o prejemniku plačila;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, uporabljeni v plačilnem nalogu;

(c)

znesek morebitnih nadomestil za plačilno transakcijo, zaračunanih plačniku, in, kadar je ustrezno, razčlenitev zneskov takih nadomestil;

(d)

kadar je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga je pri plačilni transakciji uporabil plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ali sklic nanj, kadar je drugačen od tečaja, sporočenega v skladu s točko (d) člena 45(1), ter znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute;

(e)

datum prejema plačilnega naloga.

(a)

sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in po potrebi plačnika, ter vse informacije, prenesene s plačilno transakcijo;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri so denarna sredstva na razpolago prejemniku plačila;

(c)

znesek morebitnih nadomestil za plačilne transakcije, zaračunanih prejemniku plačila, in, kadar je ustrezno, razčlenitev zneskov takih nadomestil;

(d)

kadar je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga je pri plačilni transakciji uporabil ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute;

(e)

datum valute knjiženja v dobro.

1.

o ponudniku plačilnih storitev:

2.

o uporabi plačilne storitve:

3.

o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih:

4.

o načinu komunikacije:

5.

o zaščitnih in korektivnih ukrepih:

6.

o spremembah in prenehanju okvirne pogodbe:

7.

o reševanju sporov:

(a)

najdaljšem roku izvršitve;

(b)

nadomestilih, ki se zaračunajo plačniku;

(c)

kadar je ustrezno, razčlenitvi zneskov morebitnih nadomestil.

(a)

sklic, ki plačniku omogoča identifikacijo vsake plačilne transakcije, in po potrebi informacije o prejemniku plačila;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se obremeni plačnikov račun, ali v valuti, uporabljeni v plačilnem nalogu;

(c)

znesek morebitnih nadomestil, zaračunanih za plačilne transakcije in, kadar je ustrezno, razčlenitev zneskov takih nadomestil ali obresti, ki jih plača plačnik;

(d)

kadar je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga je pri plačilni transakciji uporabil plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute;

(e)

datum valute obremenitve računa ali datum prejema plačilnega naloga.

(a)

sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in plačnika, ter vse informacije, prenesene s plačilno transakcijo;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se knjižijo transakcije v dobro na plačilnem računu prejemnika plačila;

(c)

znesek morebitnih nadomestil, zaračunanih za plačilno transakcijo, in, kadar je ustrezno, razčlenitev zneskov takih nadomestil ali obresti, ki jih plača prejemnik plačila;

(d)

kadar je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga je pri plačilni transakciji uporabil ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute;

(e)

datum valute knjiženja v dobro.

(a)

da se točka (b) člena 69(1), točke (c) in (d) člena 70(1) ter člen 74(2) ne uporabljajo, če plačilnega instrumenta ni mogoče blokirati ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe;

(b)

da se člena 72 in 73 ter člen 74(1) in (3) ne uporabljajo, če se plačilni instrument uporablja anonimno oziroma ponudnik plačilne storitve iz drugih razlogov, značilnih za plačilni instrument, ne more dokazati, da je bila plačilna transakcija odobrena;

(c)

da z odstopanjem od člena 79(1) ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti uporabnika plačilnih storitev o zavrnitvi plačilnega naloga, če neizvršitev izhaja iz okoliščin posameznega primera;

(d)

da z odstopanjem od člena 80 plačnik ne more preklicati plačilnega naloga, potem ko ga je že posredoval oziroma dal soglasje, da se plačilna transakcija izvrši v korist prejemnika plačila;

(e)

da se z odstopanjem od členov 83 in 84 uporabljajo drugačni roki za izvršitev.

(a)

plačilni račun plačnika je dostopen prek spleta, ko je vložen zahtevek;

(b)

plačnik je ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, dal izrecno soglasje, da se odzove na zahtevo določenega ponudnika plačilnih storitev, potrdi, da je na plačilnem računu plačnika razpoložljiv znesek, ki ustreza določeni kartični plačilni transakciji;

(c)

soglasje iz točke (b) je bilo dano, preden je vložen prvi zahtevek za potrditev.

(a)

plačnik je ponudniku plačilnih storitev dal izrecno soglasje, da zahteva potrdilo iz odstavka 1;

(b)

plačnik je za zadevni znesek odredil kartično plačilno transakcijo in pri tem uporabil kartični plačilni instrument, ki ga je izdal ponudnik plačilnih storitev;

(c)

pred vsakim zahtevkom za potrditev ponudnik plačilnih storitev dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, in v skladu s točko (d) člena 98(1) na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun.

(a)

nikoli ne zadržuje sredstev plačnika, povezanih z opravljanjem storitev odreditve plačil;

(b)

zagotovi, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilnih storitev niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku in izdajatelju osebnih varnostnih elementov, in da jih ponudnik storitev odreditve plačil posreduje prek varnih in učinkovitih kanalov;

(c)

zagotovi, da se vse druge informacije o uporabniku plačilnih storitev, pridobljene pri opravljanju storitev odreditve plačil, zagotovijo le plačniku in le z izrecnim soglasjem uporabnika plačilnih storitev;

(d)

vsakokrat, ko se odredi plačilo, dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, in v skladu s točko (d) člena 98(1) na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, ter s plačnikom in prejemnikom plačila;

(e)

ne hrani občutljivih plačilnih podatkov uporabnika plačilnih storitev;

(f)

od uporabnika plačilnih storitev ne zahteva nobenih drugih podatkov razen podatkov, ki so potrebni za opravljanje storitve odreditve plačila;

(g)

podatkov ne uporablja, ne dostopa do njih in jih ne hrani za druge namene kot za namene opravljanja storitve odreditve plačila, ki jo plačnik izrecno zahteva;

(h)

ne spremeni zneska, prejemnika plačila ali kakršnega koli drugega elementa transakcije.

(a)

varno komunicira s ponudniki storitev odreditve plačil v skladu s točko (d) člena 98(1);

(b)

takoj po prejemu plačilnega naloga od ponudnika storitev odreditve plačil slednjemu zagotovi ali mu da na voljo vse informacije o odreditvi plačilne transakcije in vse informacije, ki so mu dostopne glede izvršitve plačilne transakcije;

(c)

obravnava plačilne naloge, posredovane prek storitev ponudnika storitev odreditve plačil, enako kot plačilne naloge, ki jih prejme neposredno od plačnika, razen če je drugačna obravnava potrebna iz objektivnih razlogov, zlasti povezanih z roki in prednostno obravnavo ali stroški teh nalogov.

(a)

opravlja storitve samo na podlagi izrecnega soglasja uporabnika plačilnih storitev;

(b)

zagotovi, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilnih storitev niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku in izdajatelju osebnih elementov, in da jih ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih posreduje prek varnih in učinkovitih kanalov;

(c)

ob vsaki komunikaciji dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika plačilnih storitev, in v skladu s točko (d) člena 98(1) na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, ter z uporabnikom plačilnih storitev;

(d)

dostopa samo do informacij določenih plačilnih računov in s tem povezanih plačilnih transakcij;

(e)

ne zahteva občutljivih plačilnih podatkov, povezanih s plačilnimi računi;

(f)

podatkov ne uporablja, ne dostopa do njih ali jih ne hrani za druge namene kot za namene opravljanja storitve zagotavljanja informacij o računih, ki jo uporabnik plačilnih storitev izrecno zahteva v skladu s predpisi o varstvu podatkov.

(a)

varno komunicira s ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih v skladu s točko (d) člena 98(1); in

(b)

obravnava zahteve po podatkih, posredovane v okviru storitev ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih, na nediskriminatoren način, razen če je drugačna obravnava potrebna iz objektivnih razlogov.

(a)

uporablja plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta, ki morajo biti objektivni, nediskriminatorni in sorazmerni;

(b)

brez nepotrebnega odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali subjekt, ki ga določi slednji, če ugotovi, da je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden, zlorabljen ali uporabljen brez dovoljenja.

(a)

zagotovi, da osebni varnostni elementi niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku plačilnih storitev, ki ima pravico uporabljati plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika plačilnih storitev iz člena 69;

(b)

brez izrecne zahteve uporabnika temu ne pošlje plačilnega instrumenta, razen kadar se že izdan plačilni instrument nadomešča z novim;

(c)

zagotovi, da so vedno na voljo primerna sredstva, ki uporabniku plačilnih storitev omogočajo, da pošlje obvestilo na podlagi točke (b) člena 69(1) ali zaprosi za odpravo blokade plačilnega instrumenta v skladu s členom 68(4); ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev na zahtevo zagotavlja sredstva, s katerimi lahko še 18 mesecev po obvestilu dokaže, da je uporabnik plačilnih storitev poslal tako obvestilo;

(d)

uporabniku plačilnih storitev zagotovi možnost, da brezplačno pošlje obvestilo v skladu s točko (b) člena 69(1) in da zaračuna, če sploh, samo stroške nadomestitve, neposredno povezane s plačilnim instrumentom;

(e)

prepreči vsakršno uporabo plačilnega instrumenta, potem ko je bilo poslano obvestilo v skladu s točko (b) člena 69(1).

(a)

izgube, kraje ali zlorabe plačilnega instrumenta ni bilo mogoče odkriti pred izvedbo plačila, razen če je plačnik sam ravnal goljufivo; ali

(b)

izguba je posledica dejanj ali neukrepanja zaposlenih, zastopnikov ali podružnic ponudnika plačilnih storitev ali zunanjih izvajalcev.

(a)

ob odobritvi ni bil naveden točen znesek plačilne transakcije;

(b)

znesek plačilne transakcije presega znesek, ki bi ga lahko plačnik upravičeno pričakoval ob upoštevanju zneskov preteklih plačilnih transakcij, pogojev v okvirni pogodbi in drugih zadevnih okoliščin primera.

(a)

plačnik dal soglasje za izvršitev plačilne transakcije neposredno ponudniku plačilnih storitev; in,

(b)

kadar je ustrezno, ponudnik plačilnih storitev ali prejemnik plačila plačniku na dogovorjen način zagotovil ali dal na voljo informacije o prihodnji plačilni transakciji vsaj štiri tedne pred dnevom zapadlosti.

(a)

plačilne transakcije v eurih;

(b)

nacionalne plačilne transakcije v valuti države članice, katere valuta ni euro;

(c)

plačilne transakcije, ki vključujejo zgolj eno pretvorbo valut med eurom in valuto države članice, katere valuta ni euro, če je potrebna pretvorba valut izvedena v tej državi članici, pri čezmejnih plačilnih transakcijah pa se čezmejno plačilo izvrši v eurih.

(a)

ne izvede pretvorba valute ali

(b)

izvede pretvorba valute med eurom in valuto države članice ali med valutama dveh držav članic.

(a)

za ponudnike plačilnih storitev: razvrstitev večjih incidentov iz odstavka 1 ter vsebine, načina, vključno s standardnimi predlogami za obvestitev, in postopkov obvestitve o njih in

(b)

za pristojne organe: merila za ocenjevanje pomembnosti incidentov in podrobnosti poročil o incidentih, ki se posredujejo drugim domačim organom.

(a)

dostopa do svojega plačilnega računa prek spleta;

(b)

odredi elektronsko plačilno transakcijo;

(c)

opravi kakršno koli dejavnost prek kanala na daljavo, ki lahko pomeni tveganje plačilne goljufije ali drugih zlorab.

(a)

zahteve za močno avtentikacijo strank iz člena 97(1) in (2);

(b)

izjeme od uporabe člena 97(1), (2) in (3), ki temeljijo na merilih, določenih v odstavku 3 tega člena;

(c)

zahteve, s katerimi morajo biti skladni varnostni ukrepi v skladu s členom 97(3), da se zaščitita zaupnost in celovitost osebnih varnostnih elementov uporabnika plačilnih storitev, in

(d)

zahteve za skupne in varne odprte standarde komuniciranja za namen opredelitve, avtentikacije, obvestitve in sporočanja informacij ter za izvajanje varnostnih ukrepov med ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, ponudniki storitev odreditve plačil, ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, plačniki in prejemniki plačil ter drugimi ponudniki plačilnih storitev.

(a)

zagotoviti ustrezno raven varnosti za uporabnike plačilnih storitev in ponudnike plačilnih storitev s sprejetjem učinkovitih, na tveganju temelječih zahtev;

(b)

zagotoviti varnost sredstev in osebnih podatkov uporabnikov plačilnih storitev;

(c)

zagotoviti in ohraniti pošteno konkurenco med vsemi ponudniki plačilnih storitev;

(d)

zagotoviti tehnološko nevtralnost in nevtralnost poslovnega modela;

(e)

omogočiti razvoj uporabniku prijaznih, dostopnih in inovativnih plačilnih sredstev.

(a)

raven tveganja, povezanega s plačilno storitvijo, ki se opravlja;

(b)

znesek, ponovitev transakcije ali oboje;

(c)

plačilni kanal, ki se uporablja za izvršitev transakcije.

(a)

pristojni organi v smislu člena 4(2) Uredbe (EU) št. 1093/2010; ali

(b)

organi, ki jih priznavajo nacionalna zakonodaja ali javni organi, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo izrecno pooblaščeni za to.

(a)

neposredno v okviru lastne odgovornosti ali pod nadzorom sodnih organov; ali

(b)

na podlagi zahtevka, naslovljenega na sodišča, ki so pristojna za izdajo potrebne odločbe, po potrebi tudi s pravnim sredstvom, če zahtevku za izdajo potrebne odločbe ni bilo ugodeno.

(a)

prilagoditvijo sklica na Priporočilo 2003/361/ES v točki 36 člena 4 te direktive, kadar se to priporočilo spremeni;

(b)

posodobitvijo zneskov iz člena 32(1) in člena 74(1), da se upošteva inflacija.

(a)

ustreznosti in učinku pravil v zvezi z nadomestili, določenimi v členu 62(3), (4) in (5);

(b)

uporabi člena 2(3) in (4), vključno z oceno vprašanja, ali je mogoče, kadar je to tehnično izvedljivo, naslova III in IV v celoti uporabiti za plačilne transakcije iz teh odstavkov;

(c)

dostopu do plačilnih sistemov, zlasti ob upoštevanju ravni konkurence;

(d)

ustreznosti in učinku mejnih zneskov za plačilne transakcije iz člena 3(l);

(e)

ustreznosti in učinku mejne vrednosti za izjeme iz točke (a) člena 32(1);

(f)

vprašanju, ali bi bilo glede na razvoj zaželeno, da se kot dopolnilo določbam iz člena 75 o plačilnih transakcijah, pri katerih znesek ni vnaprej znan in se sredstva blokirajo, uvedejo najvišje mejne vrednosti za zneske, ki se v takšnih primerih smejo blokirati na plačilnem računu plačnika.

(1)

člen 3 se spremeni:

(2)

v členu 18 se doda naslednji odstavek:

„4.   Države članice institucijam za izdajo elektronskega denarja, ki so pred 13. januarjem 2018 začele opravljati dejavnosti v skladu s to direktivo in Direktivo 2007/64/ES v državi članici, v kateri deluje glavni sedež, dovolijo, da še naprej opravljajo navedene dejavnosti v navedeni državi članici ali v drugi državi članici, ne da bi morale zaprositi za dovoljenje v skladu s členom 3 te direktive ali izpolnjevati druge zahteve iz naslova II te direktive ali zahteve, na katere se sklicuje v naslovu II te direktive do 13. julija 2018.

Države članice od institucij za izdajo elektronskega denarja iz prvega pododstavka zahtevajo, da predložijo vse ustrezne informacije pristojnim organom in jim tako omogočijo, da do 13. julija 2018 presodijo, ali navedene institucije za izdajo elektronskega denarja izpolnjujejo zahteve iz naslova II te direktive, in če jih ne, katere ukrepe je treba sprejeti, da se zagotovi izpolnjevanje zahtev, oziroma ali je navedenim pravnim osebam primerno odvzeti dovoljenje.

Institucijam za izdajo elektronskega denarja iz prvega pododstavka, ki ob preveritvi s strani pristojnih organov izpolnjujejo zahteve iz naslova II, se izda dovoljenje in se jih vpiše v register. Če navedene institucije za izdajo elektronskega denarja ne izpolnijo zahtev iz naslova II do 13. julija 2018, se jim prepove izdaja elektronskega denarja.“.

(1)

v členu 1 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Organ deluje v okviru pooblastil, podeljenih s to uredbo, ter v okviru področja uporabe Direktive 2002/87/ES, Direktive 2009/110/ES, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (39), Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (40), Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (41), Uredbe (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta (42), Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (43) in, kadar se ti akti uporabljajo za kreditne in finančne institucije ter pristojne organe, ki jih nadzorujejo, v okviru ustreznih delov Direktive 2002/65/ES in Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (44), vključno z vsemi direktivami, uredbami in sklepi, ki temeljijo na teh aktih, ter v okviru vsakega drugega pravno zavezujočega akta Unije, ki na Organ prenaša naloge. Organ deluje tudi v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 (45).

(39)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Besedilo velja za EGP (UL L 176, 27.6.2013, str. 1)."

(40)  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES Besedilo velja za EGP (UL L 176, 27.6.2013, str. 338)."

(41)  Direktiva 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL L 173, 12.6.2014, str. 149)."

(42)  Uredba (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (UL L 141, 5.6.2015, str. 1)."

(43)  Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337, 23.12.2015, str. 35)"

(44)  Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73)."

(45)  Uredba Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL L 287, 29.10.2013, str. 63).“;"

(2)

člen 4(1) se nadomesti z naslednjim:

„(1)   ‚finančne institucije‘ so kreditne institucije, kakor so opredeljene v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, investicijska podjetja, kakor so opredeljena v točki (2) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, finančni konglomerati, kakor so opredeljeni v členu 2(14) Direktive 2002/87/ES, ponudniki plačilnih storitev, kakor so opredeljeni v točki (11) člena 4 Direktive (EU) 2015/2366 ter institucije za izdajo elektronskega denarja, kakor so opredeljene v točki 1 člena 2 Direktive 2009/110/ES, s tem, da po Direktivi (EU) 2015/849 finančne institucije pomeni kreditne in finančne institucije, kakor so opredeljene v točkah 1 in 2 člena 3 Direktive (EU) 2015/849;“.

„(4)

Plačilne storitve, kakor so opredeljene v točki (3) člena 4 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (46);