UREDBA (EU) št. 1143/2014 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 22. oktobra 2014

o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 192(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba določa pravila za preprečevanje, čim večje zmanjšanje in ublažitev škodljivih vplivov namernega in nenamernega vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost v Uniji.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za vse invazivne tujerodne vrste.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 4

Seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo

1.   Komisija z izvedbenimi akti sprejme seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo (v nadaljnjem besedilu: seznam Unije), na podlagi meril iz odstavka 3 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2). Osnutek izvedbenih aktov se odboru iz člena 27(1) predloži do 2. januarja 2016.

2.   Komisija vsaj vsakih šest let temeljito pregleda seznam Unije ter ga v vmesnem obdobju po potrebi v skladu s postopkom iz odstavka 1 posodablja, tako da:

3.   Invazivne tujerodne vrste se uvrstijo na seznam Unije le, če izpolnjujejo vsa naslednja merila:

4.   Države članice lahko Komisiji predložijo zahtevke za uvrstitev invazivnih tujerodnih vrst na seznam Unije. Ti zahtevki vključujejo vse naslednje:

5.   Če je ustrezno, se na seznamu Unije zabeleži sklic na blago, s katerim je zadevna invazivna tujerodna vrsta na splošno povezana, ter na njegovo oznako kombinirane nomenklature iz Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 (22), s čimer so označene kategorije blaga, glede katerega bo opravljen uradni nadzor v skladu s členom 15 te uredbe.

6.   Komisija pri sprejemanju ali posodabljanju seznama Unije uporabi merila iz odstavka 3 ter pri tem ustrezno upošteva stroške, ki jih imajo države članice z izvajanjem, stroške, ki bi nastali zaradi neukrepanja, stroškovno učinkovitost in družbenogospodarske vidike. Na seznam Unije se prednostno uvrstijo invazivne tujerodne vrste, ki:

7.   Ko Komisija predlaga seznam Unije, utemelji tudi, kako se cilji te uredbe lažje dosežejo z ukrepi na ravni Unije.

Člen 5

Ocena tveganja

1.   Za namene člena 4 se ocena tveganja opravi v zvezi s sedanjim in potencialnim območjem razširjenosti invazivne tujerodne vrste, pri čemer se upoštevajo naslednji elementi:

2.   Ko Komisija predlaga vrste za uvrstitev na seznam Unije invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, opravi oceno tveganja iz odstavka 1.

Kadar koli država članica predloži zahtevek za uvrstitev vrste na seznam Unije, je odgovorna, da opravi oceno tveganja iz odstavka 1. Komisija lahko po potrebi pomaga državam članicam pri pripravi takih ocen tveganja, kolikor gre pri tem za povezavo z njihovo evropsko razsežnostjo.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 29, s katerimi podrobneje določi vrste sprejemljivih dokazov za namene točke (b) člena 4(3) ter pripravi podroben opis uporabe točk (a) do (h) odstavka 1 tega člena. Podroben opis vključuje metodologijo, ki se uporabi pri oceni tveganja, pri kateri se upoštevajo ustrezni nacionalni in mednarodni standardi ter potreba po prednostni razvrstitvi ukrepov proti invazivnim tujerodnim vrstam, ki so povezane z znatnimi škodljivimi vplivi na biotsko raznovrstnost ali povezane ekosistemske storitve ali bi lahko imele take škodljive vplive ter imajo ali bi lahko imele take škodljive vplive na človekovo zdravje ali gospodarstvo, kar šteje za dodaten dejavnik pri prednostnem razvrščanju. Zlasti je pomembno, da Komisija ne odstopa od običajne prakse in se pred sprejetjem teh delegiranih aktov posvetuje s strokovnjaki, tudi strokovnjaki iz držav članic.

Člen 6

Določbe za najbolj oddaljene regije

1.   Za invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo Unijo, se v najbolj oddaljenih regijah ne uporabljajo člen 7 ali členi 13 do 20.

2.   Vsaka država članica z najbolj oddaljenimi regijami do 2. januarja 2017 ob posvetovanju s temi regijami za vsako od teh regij sprejme seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo posamezno regijo.

3.   Države članice lahko v zadevnih najbolj oddaljenih regijah za invazivne tujerodne vrste s seznamov iz odstavka 2 tega člena, kakor je ustrezno, izvedejo ukrepe, kot so tisti, določeni v členih 7 do 9, 13 do 17, 19 oziroma 20. Ti ukrepi morajo biti skladni s PDEU, o njih pa se uradno obvesti Komisija v skladu s pravom Unije.

4.   Države članice Komisiji nemudoma priglasijo sezname iz odstavka 2 in vse posodobitve teh seznamov ter o njih obvestijo druge države članice.

POGLAVJE II

PREPREČEVANJE

Člen 7

Omejitve

1.   Invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, ni dovoljeno namerno:

2.   Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečitev nenamernega vnosa ali širjenja, vključno iz hude malomarnosti, kjer je to primerno, invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo.

Člen 8

Dovoljenja

1.   Države članice z odstopanjem od omejitev iz točk (a), (b), (c), (d), (f) in (g) člena 7(1) in ob upoštevanju odstavka 2 tega člena uvedejo sistem dovoljenj, ki ustanovam omogoča raziskave o invazivnih tujerodnih vrstah, ki zadevajo Unijo, ali njihovo ohranjanje ex-situ. Kadar se pri varstvu človekovega zdravja ni mogoče izogniti uporabi proizvodov, pridobljenih iz invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, lahko države članice v njihov sistem dovoljenj vključijo tudi znanstveno proizvodnjo in poznejšo uporabo v zdravstvene namene.

2.   Države članice pooblastijo svoje pristojne organe za izdajo dovoljenj iz odstavka 1 za dejavnosti, ki se izvajajo v zaprtem sistemu in izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

Dovoljenje iz odstavka 1 se omeji na število invazivnih tujerodnih vrst ali osebkov, ki ne presega zmogljivosti zaprtega sistema. Vključuje omejitve, ki so potrebne za zmanjšanje možnosti pobega ali širjenja zadevne vrste. Dovoljenje mora spremljati invazivno tujerodno vrsto, za katero je bilo izdano, ves čas med njenim posedovanjem, vnosom in prevozom znotraj Unije.

3.   Šteje se, da so osebki zaprti v zaprtem sistemu, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

4.   Ko prosilec zaprosi za dovoljenje, predloži vsa potrebna dokazila, da lahko pristojni organ oceni, ali so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3.

5.   Države članice pooblastijo svoje pristojne organe, da kadar koli začasno ali trajno odvzamejo dovoljenje, če se pojavijo nepredvideni dogodki, ki imajo škodljive vplive na biotsko raznovrstnost ali povezane ekosistemske storitve. Vsak odvzem dovoljenja mora biti znanstveno utemeljen, če so znanstveni podatki še nezadostni, pa mora biti utemeljen z načelom previdnosti ob ustreznem upoštevanju nacionalnih upravnih predpisov.

6.   Komisija z izvedbenimi akti določi obliko dokumenta, ki predstavlja dokazilo za dovoljenje, ki ga izdajo pristojni organi države članice. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2). Države članice uporabijo to obliko za dokument, ki je priložen dovoljenju.

7.   Države članice za vsa dovoljenja, izdana v skladu z odstavkom 1 tega člena, brez odlašanja na spletu objavijo vsaj:

8.   Države članice zagotovijo, da preglede opravljajo njihovi pristojni organi, da bi zagotovili, da ustanove izpolnjujejo pogoje iz teh izdanih dovoljenj.

Člen 9

Pooblastila

1.   Države članice lahko v izjemnih primerih, med drugim pri družbenih ali gospodarskih vprašanjih, zaradi prevladujočega javnega interesa izdajo dovoljenja, ki dopustijo, da ustanove opravljajo druge dejavnosti kot tiste iz člena 8(1), pod pogojem, da je za to izdala pooblastilo Komisija v skladu s postopkom iz tega člena in ob upoštevanju pogojev iz člena 8(2) in (3).

2.   Komisija vzpostavi in upravlja elektronski sistem za pooblaščanje ter o prošnjah za pooblastila odloči v 60 dneh od prejema prošnje.

3.   Prošnje za pooblastilo vložijo države članice z uporabo sistema iz odstavka 2.

4.   Prošnja za pooblastilo vsebuje:

5.   O pooblastilih, ki jih izda Komisija, se obvesti pristojni organ zadevne države članice. Pooblastilo je specifično glede na posamezno ustanovo, ne glede na postopek uporabe v skladu s točko (a) odstavka 4, in vsebuje informacije iz odstavka 4 in podatke o časovni veljavnosti pooblastila. Pooblastilo vsebuje tudi določbe o preskrbi ustanove z dodatnimi osebki ali osebki za nadomestitev osebkov, za uporabo v dejavnosti, za katero se prosi za pooblastilo.

6.   Potem ko Komisija izda pooblastilo, lahko pristojni organ izda dovoljenje iz odstavka 1 tega člena v skladu s členom 8(4) do (8). Dovoljenje vsebuje vse določbe, ki so določene v pooblastilu, ki ga izda Komisija.

7.   Komisija zavrne prošnjo za pooblastilo, če ni izpolnjena katera od ustreznih obveznosti, določenih v tej uredbi.

8.   Komisija takoj, ko je to mogoče, obvesti zadevno državo članico o vsaki zavrnitvi prošnje na podlagi odstavka 7 in navede razlog za zavrnitev.

Člen 10

Izredni ukrepi

1.   Če ima država članica dokaze, da je na njenem ozemlju navzoča ali da obstaja neposredna nevarnost, da bo na njeno ozemlje vnesena invazivna tujerodna vrsta, ki ni uvrščena na seznam Unije, vendar so zanjo pristojni organi na podlagi preliminarnih znanstvenih dokazov ugotovili, da bo verjetno izpolnila merila iz člena 4(3), lahko nemudoma sprejme izredne ukrepe, ki vključujejo katero koli omejitev iz člena 7(1).

2.   Države članice, ki na svojem nacionalnem ozemlju uvedejo izredne ukrepe, ki vključujejo uporabo točk (a), (d) ali (e) člena 7(1), nemudoma obvestijo Komisijo in vse druge države članice o sprejetih ukrepih in dokazih, ki te ukrepe upravičujejo.

3.   Zadevna država članica za invazivno tujerodno vrsto, za katero veljajo izredni ukrepi, brez odlašanja opravi oceno tveganja v skladu s členom 5 glede na razpoložljive tehnične in znanstvene informacije, v vsakem primeru pa v 24 mesecih od dneva sprejetja odločitve o uvedbi izrednih ukrepov, da bi to vrsto uvrstili na seznam Unije.

4.   Če Komisija prejme obvestilo iz odstavka 2 tega člena ali ima druge dokaze, da je na ozemlju Unije navzoča ali da obstaja neposredna nevarnost, da bo v Unijo vnesena invazivna tujerodna vrsta, ki ni uvrščena na seznam Unije, vendar bo verjetno izpolnila merila iz člena 4(3), z izvedbenimi akti na podlagi preliminarnih znanstvenih dokazov preuči, ali bo vrsta verjetno izpolnila ta merila, in sprejme izredne ukrepe za Unijo, ki vključujejo katero koli omejitev iz člena 7(1) glede na nevarnosti, ki jih predstavlja zadevna vrsta, kadar Komisija ugotovi, da bodo merila iz člena 4(3) verjetno izpolnjena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2).

5.   Kadar Komisija sprejme izvedbeni akt iz odstavka 4, države članice prekličejo ali spremenijo, kot je primerno, kakršne koli izredne ukrepe, ki so jih sprejele.

6.   Kadar Komisija invazivno tujerodno vrsto uvrsti na seznam Unije, države članice tudi prekličejo ali spremenijo svoje izredne ukrepe.

7.   Če Komisija invazivne tujerodne vrste po oceni tveganja, opravljeni na podlagi odstavka 3 tega člena, ne uvrsti na seznam Unije, države članice prekličejo svoje izredne ukrepe, sprejete na podlagi odstavka 1 tega člena, te vrste pa lahko vključijo na nacionalni seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico, v skladu s členom 12(1) ter preučijo možnost poglobljenega regionalnega sodelovanja v skladu s členom 11.

Člen 11

Invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo regijo, in domorodne vrste v Uniji

1.   Države članice lahko na podlagi svojih nacionalnih seznamov invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico, iz člena 12 določijo, pri katerih vrstah, ki so v Uniji domorodne ali nedomorodne, je potrebno poglobljeno regionalno sodelovanje.

2.   Komisija na zahtevo udeleženih držav članic ukrepa tako, da olajša sodelovanje in usklajevanje med temi udeleženimi državami članicami v skladu s členom 22(1). Komisija lahko, če je to potrebno zaradi vplivov nekaterih invazivnih tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve ter na človekovo zdravje in gospodarstvo ter v celoti podprto z vsestransko analizo utemeljenosti poglobljenega regionalnega sodelovanja, ki so jo opravile države članice prosilke, z izvedbenimi akti zahteva, da zadevne države članice na svojem ozemlju ali delu svojega ozemlja smiselno uporabljajo določbe členov 13, 14 in 16, 17, ne glede na določbe člena 18, ter, če je ustrezno, členov 19 in 20. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2).

3.   Za invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo regijo, ki so domorodne v državi članici, na ozemlju te države članice ne veljajo določbe členov 13, 14, 16, 17, 19, 20 in 24. Države članice, v katerih so te vrste domorodne, skupaj z zadevnimi državami članicami ocenijo poti vnosa v skladu s členom 13 ter lahko ob posvetovanju z drugimi državami članicami sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev nadaljnjega širjenja teh vrst v skladu s postopkom iz člena 22(1).

Člen 12

Invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo državo članico

1.   Države članice lahko pripravijo nacionalni seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico. Države članice lahko za te invazivne tujerodne vrste na svojem ozemlju uporabijo ukrepe, kot so določeni v členih 7, 8, 13 do 17, 19 oziroma 20. Ti ukrepi morajo biti skladni s PDEU, o njih pa se uradno obvesti Komisija v skladu s pravom Unije.

2.   Države članice obvestijo Komisijo in druge države članice o vrstah, ki jih štejejo za invazivne tujerodne vrste, ki zadevajo državo članico, in o ukrepih, ki se uporabljajo v skladu z odstavkom 1.

Člen 13

Akcijski načrti o poteh invazivnih tujerodnih vrst

1.   Države članice v 18 mesecih od sprejetja seznama Unije naredijo vsestransko analizo poti nenamernega vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, vsaj za svoje ozemlje in svoje morske vode, kot so opredeljene v točki 1 člena 3 Direktive 2008/56/ES, ter določijo, katere poti je treba prednostno obravnavati (v nadaljnjem besedilu: prednostne poti) zaradi števila vrst ali morebitne škode, ki jo povzročajo vrste, ki v Unijo prihajajo po teh poteh.

2.   Vsaka država članica v treh letih od sprejetja seznama Unije pripravi in izvaja enoten akcijski načrt ali niz akcijskih načrtov za obravnavanje prednostnih poti, ki jih je določila v skladu z odstavkom 1. Akcijski načrti vključujejo časovni razpored in opis ukrepov, ki bodo sprejeti, ter, če je ustrezno, prostovoljnih ukrepov in kodeksov dobre prakse, s katerimi bodo obravnavane prednostne poti ter preprečena nenamerni vnos in širjenje invazivnih tujerodnih vrst v Unijo ali v njej.

3.   Države članice zagotovijo usklajevanje, da bi tako pripravile enoten akcijski načrt ali niz akcijskih načrtov, usklajenih na ustrezni regionalni ravni v skladu s členom 22(1). Če taki regionalni akcijski načrti niso pripravljeni, države članice pripravijo in izvajajo akcijske načrte za svoje ozemlje, ki so čim bolj usklajeni na ustrezni regionalni ravni.

4.   Akcijski načrti iz odstavka 2 tega člena vsebujejo zlasti ukrepe, ki temeljijo na analizi stroškov in koristi ter so namenjeni:

5.   Akcijski načrti, pripravljeni v skladu z odstavkom 2, se brez odlašanja predložijo Komisiji. Države članice vsaj vsakih šest let pregledajo svoje akcijske načrte in jih predložijo Komisiji.

POGLAVJE III

ZGODNJE ODKRIVANJE IN HITRA ODSTRANITEV

Člen 14

Sistem nadzora

1.   Države članice v 18 mesecih od sprejetja seznama Unije vzpostavijo sistem nadzora nad invazivnimi tujerodnimi vrstami, ki zadevajo Unijo, ali ga vključijo v že obstoječi sistem ter v njem zbirajo in evidentirajo podatke o pojavu invazivnih tujerodnih vrst v okolju, do katerih pridejo z raziskavami, spremljanjem ali drugimi postopki za preprečevanje širjenja invazivnih tujerodnih vrst v Unijo ali v njej.

2.   Sistem nadzora iz odstavka 1 tega člena:

Člen 15

Uradni nadzor

1.   Države članice do 2. januarja 2016 vzpostavijo popolnoma delujoče strukture za izvajanje uradnega nadzora, ki je potreben za preprečevanje namernega vnosa invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, v Unijo. Ta uradni nadzor se uporablja za kategorije blaga z oznakami kombinirane nomenklature, na katere je v skladu s členom 4(5) zabeležen sklic na seznamu Unije.

2.   Pristojni organi ustrezno nadzirajo blago iz odstavka 1 tega člena glede na tveganje, ki ga predstavlja, ter preverijo, da:

3.   Nadzor iz odstavka 2 tega člena, ki zajema preglede dokumentov in identitete ter po potrebi fizične preglede, se opravi, ko blago iz odstavka 1 tega člena prispe v Unijo. Če je v pravu Unije o uradnem nadzoru za kategorije blaga iz odstavka 1 tega člena že določen poseben uradni nadzor pri mejnih organih, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 882/2004 ter direktivah 91/496/EGS in 97/78/ES, ali na vstopnih točkah v skladu z Direktivo 2000/29/ES, države članice prenesejo odgovornost za izvajanje nadzora iz odstavka 2 tega člena na pristojne organe, ki so zadolženi za ta nadzor v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 882/2004 ali s točko (g) člena 2(1) Direktive 2000/29/ES.

4.   Za obravnavanje blaga iz odstavka 1 v prostih conah ali prostih skladiščih ter za začetek carinskih postopkov za sprostitev tega blaga v prosti promet, njegov tranzit, carinsko skladiščenje, aktivno oplemenitenje, predelavo pod carinskim nadzorom in začasni uvoz je treba carinskim organom predložiti:

Te dokumente se lahko pošlje tudi elektronsko.

5.   Če je med nadzorom ugotovljena neskladnost s to uredbo:

Kadar je blago zadržano, se zaupa pristojnemu organu, ki je odgovoren za izvajanje te uredbe. Ta pristojni organ ravna v skladu z nacionalno zakonodajo. Države članice lahko posebne naloge prenesejo na druge organe.

6.   Stroške, ki nastanejo med izvajanjem preverjanja, in stroške, ki nastanejo zaradi kakršne koli neskladnosti, krije fizična ali pravna oseba iz Unije, ki je blago pripeljala v Unijo, razen če zadevna država članica ne določi drugače.

7.   Države članice vzpostavijo postopke za zagotovitev izmenjave ustreznih informacij ter učinkovitega in uspešnega usklajevanja in sodelovanja med vsemi sodelujočimi organi pri preverjanju iz odstavka 2.

8.   Komisija skupaj z vsemi državami članicami na podlagi najboljših praks pripravi smernice in programe usposabljanja za lažje identificiranje in odkrivanje invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, in izvajanje učinkovitega nadzora.

9.   Kadar so bila izdana dovoljenja v skladu s členom 8, se v carinski deklaraciji ali ustreznih obvestilih mejnemu organu zabeleži sklic na veljavno dovoljenje za deklarirano blago.

Člen 16

Obvestila o zgodnjem odkritju

1.   Države članice uporabijo sistem nadzora, vzpostavljen v skladu s členom 14, in informacije, pridobljene med uradnim nadzorom iz člena 15, za potrditev zgodnjega odkritja vnosa ali navzočnosti invazivne tujerodne vrste, ki zadeva Unijo.

2.   Države članice zgodnje odkritje vnosa ali navzočnost invazivne tujerodne vrste, ki zadeva Unijo, brez odlašanja pisno priglasijo Komisiji in druge države članice obvestijo zlasti o tem, da se je na njihovem ozemlju ali delu njihovega ozemlja:

Člen 17

Hitra odstranitev v zgodnji fazi invazije

1.   Države članice po zgodnjem odkritju in v treh mesecih po priglasitvi zgodnjega odkritja iz člena 16 izvedejo ukrepe za odstranitev in jih priglasijo Komisiji ter obvestijo druge države članice.

2.   Države članice pri izvajanju ukrepov za odstranitev zagotovijo, da je z uporabljenimi metodami učinkovito ter popolnoma in trajno odpravljena populacija zadevne invazivne tujerodne vrste ter da sta pri tem ustrezno upoštevana človekovo zdravje in okolje, zlasti vrste, ki jim ukrepi niso namenjeni, in njihovi habitati, živalim pa prihranjena bolečina, stiska ali trpljenje, ki se jim da izogniti.

3.   Države članice spremljajo, kako učinkovita je odstranitev. Pri tem lahko uporabijo sistem nadzora iz člena 14. Med spremljanjem se po potrebi oceni tudi vplive na vrste, ki jim ukrepi niso namenjeni.

4.   Države članice obveščajo Komisijo o učinkovitosti sprejetih ukrepov in jo uradno obvestijo, ko je populacija invazivne tujerodne vrste, ki zadeva Unijo, odstranjena. O tem obveščajo tudi druge države članice.

Člen 18

Odstopanja od obveznosti hitre odstranitve

1.   Država članica se lahko na podlagi trdnih znanstvenih dokazov v dveh mesecih od odkritja invazivne tujerodne vrste iz člena 16 odloči, da ne bo uporabila ukrepov za odstranitev, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

Zadevna država članica brez odlašanja pisno uradno obvesti Komisijo o svoji odločitvi. Uradnemu obvestilu se priložijo vsi dokazi iz točk (a), (b) in (c) prvega pododstavka.

2.   Komisija lahko z izvedbenimi akti odloči, da se zavrne odločitev, o kateri je bila uradno obveščena v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1, kadar pogoji, določeni v njem, niso izpolnjeni.

3.   Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2). Osnutki izvedbenih aktov se odboru iz člena 27(1) predložijo v dveh mesecih po prejemu uradnega obvestila države članice.

4.   Kadar se v skladu z odstavkom 1 ne izvedejo nobeni ukrepi za odstranitev, države članice zagotovijo, da se uvedejo ukrepi za preprečitev širjenja, tako da se prepreči nadaljnje širjenje invazivne tujerodne vrste v druge države članice.

5.   Kadar Komisija odločitev, o kateri je bila uradno obveščena v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1 tega člena, zavrne, zadevna država članica nemudoma izvede ukrepe za odstranitev iz člena 17.

6.   Kadar Komisija odločitve, o kateri je bila uradno obveščena v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1 tega člena, ne zavrne, se za invazivno tujerodno vrsto izvedejo ukrepi za obvladovanje iz člena 19.

POGLAVJE IV

OBVLADOVANJE MOČNO RAZŠIRJENIH INVAZIVNIH TUJERODNIH VRST

Člen 19

Ukrepi za obvladovanje

1.   Države članice v 18 mesecih po uvrstitvi invazivne tujerodne vrste na seznam Unije uvedejo učinkovite ukrepe za obvladovanje tistih invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo, za katere so ugotovile, da so močno razširjene na njihovem ozemlju, tako da čim bolj zmanjšajo njihove vplive na biotsko raznovrstnost, povezane ekosistemske storitve ter, če je ustrezno, človekovo zdravje ali gospodarstvo.

Ti ukrepi za obvladovanje morajo biti sorazmerni z vplivi na okolje in primerni glede na posebne razmere v državah članicah, utemeljeni z analizo stroškov in koristi ter zajemajo tudi ukrepe za obnovo iz člena 20, kolikor so ti izvedljivi. Na podlagi ocene tveganja in stroškovne učinkovitosti se določi njihov prednostni vrstni red.

2.   Ukrepi za obvladovanje vključujejo smrtonosne ali nesmrtonosne fizične, kemične ali biološke ukrepe, ki so namenjeni odstranitvi invazivne tujerodne vrste, nadzoru nad njeno populacijo ali preprečevanju njenega širjenja. Po potrebi so med ukrepi za obvladovanje posegi v sprejemni ekosistem, namenjeni povečanju njegove odpornosti proti sedanjim in prihodnjim invazijam. V okviru ukrepov obvladovanja, namenjenih odstranitvi invazivne tujerodne vrste, nadzoru nad njeno populacijo ali preprečevanju njenega širjenja, se lahko začasno dovoli uporabo že naseljene invazivne tujerodne vrste v komercialne namene, če je to natančno utemeljeno in je uveden ustrezen nadzor, tako da se prepreči nadaljnje širjenje.

3.   Države članice pri izvajanju ukrepov za obvladovanje in izbiri metod, ki se uporabijo, upoštevajo človekovo zdravje in okolje, zlasti vrste, ki jim ukrepi niso namenjeni, in njihove habitate, kadar se ukrepi uporabljajo za živali, pa zagotovijo, da jim je prihranjena bolečina, stiska ali trpljenje, ki se jim da izogniti, ne da bi navedeno zmanjšalo učinkovitost ukrepov za obvladovanje.

4.   Sistem nadzora iz člena 14 se zasnuje in uporablja za spremljanje, kako učinkovito ukrepi za odstranitev, nadzor nad populacijo ali preprečevanje širjenja zmanjšujejo vplive na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve ter, če je ustrezno, na človekovo zdravje ali gospodarstvo. Med spremljanjem se po potrebi ocenijo tudi vplivi na vrste, ki jim ukrepi niso namenjeni.

5.   Če obstaja znatna nevarnost, da se bo invazivna tujerodna vrsta, ki zadeva Unijo, razširila v drugo državo članico, države članice, v katerih je ta vrsta navzoča, nemudoma uradno obvesti druge države članice in Komisijo. Zadevne države članice po potrebi uvedejo ukrepe za obvladovanje, o katerih se skupaj dogovorijo. Če bi se lahko invazivna tujerodna vrsta razširila tudi v tretje države, si prizadeta država članica prizadeva obvestiti zadevne tretje države.

Člen 20

Obnova poškodovanih ekosistemov

1.   Države članice izvedejo ustrezne ukrepe za obnovo, s katerimi pripomorejo k obnovi ekosistema, ki ga je degradirala, poškodovala ali uničila invazivna tujerodna vrsta, ki zadeva Unijo, razen če analiza stroškov in koristi na podlagi razpoložljivih podatkov s precejšnjo gotovostjo kaže, da bodo stroški teh ukrepov visoki in nesorazmerni s koristmi obnove.

2.   Med ukrepi za obnovo iz odstavka 1 so vsaj:

POGLAVJE V

HORIZONTALNE DOLOČBE

Člen 21

Povračilo stroškov

Države članice si bodo v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ in brez poseganja v Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23) prizadevale povrniti stroške ukrepov, potrebnih za preprečitev, čim večje zmanjšanje ali ublažitev škodljivih vplivov invazivnih tujerodnih vrst, tudi okoljske stroške in stroške za vire ter stroške obnove.

Člen 22

Sodelovanje in usklajevanje

1.   Države članice med izpolnjevanjem svojih obveznosti iz te uredbe naredijo vse, da zagotovijo tesno usklajevanje z vsemi zadevnimi državami članicami ter, če je izvedljivo in ustrezno, uporabijo obstoječe strukture iz regionalnih ali mednarodnih sporazumov. Zadevne države članice si prizadevajo zlasti, da bi zagotovile usklajevanje z drugimi državami članicami, s katerimi delijo:

Komisija si na zahtevo udeleženih držav članic prizadeva olajšati usklajevanje.

2.   Države članice si med izpolnjevanjem svojih obveznosti iz te uredbe prizadevajo, da bi za namene doseganja ciljev te uredbe ustrezno sodelovale s tretjimi državami, tudi z uporabo obstoječih struktur iz regionalnih ali mednarodnih sporazumov.

3.   Države članice lahko tudi z uporabo določb, kot so določbe iz odstavka 1 tega člena, zagotovijo usklajevanje in sodelovanje z drugimi zadevnimi državami članicami glede invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo državo članico, kot so določene na nacionalnih seznamih, sprejetih v skladu s členom 12(1). Države članice lahko glede teh invazivnih tujerodnih vrst vzpostavijo tudi mehanizme za sodelovanje na ustrezni ravni. Med temi mehanizmi so lahko izmenjava informacij in podatkov, akcijski načrti o poteh ter izmenjava najboljših praks pri obvladovanju, nadzoru in odstranitvi invazivnih tujerodnih vrst, sistemih zgodnega opozarjanja in programih za ozaveščanje ali izobraževanje javnosti.

Člen 23

Strožja nacionalna pravila

Države članice lahko obdržijo ali sprejmejo strožja nacionalna pravila za preprečevanje vnosa, naselitve in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. Ti ukrepi morajo biti skladni s PDEU, o njih pa se uradno obvesti Komisija v skladu s pravom Unije.

POGLAVJE VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 24

Poročanje in pregled

1.   Države članice do 1. junija 2019 in nato vsakih šest let posodobijo in Komisiji posredujejo naslednje:

2.   Države članice do 5. novembra 2015 Komisiji priglasijo pristojne organe, odgovorne za uporabo te uredbe, in o njih obvestijo druge države članice.

3.   Komisija do 1. junija 2021 pregleda uporabo te uredbe, vključno s seznamom Unije, akcijskimi načrti iz člena 13(2), sistemom nadzora, carinskim nadzorom, obveznostjo odstranitve in obveznostmi obvladovanja, ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, ki so mu lahko priloženi zakonodajni predlogi za spremembo te uredbe, vključno s spremembami seznama Unije. V tem pregledu se preveri tudi, kako učinkovito se izvajajo določbe o invazivnih tujerodnih vrstah, ki zadevajo regijo, ali je treba in ali je izvedljivo, da se na seznam Unije uvrstijo vrste, ki so domorodne v Uniji, in ali je potrebna nadaljnja harmonizacija, da bi izboljšali učinkovitost akcijskih načrtov in ukrepov, ki jih sprejmejo države članice.

4.   Komisija z izvedbenimi akti določi tehnično obliko poročanja ter tako poenostavi in racionalizira obveznosti poročanja držav članic glede informacij na podlagi odstavka 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 27(2).

Člen 25

Sistem informacijske podpore

1.   Komisija postopoma vzpostavi sistem informacijske podpore, potreben za lažjo uporabo te uredbe.

2.   V ta sistem se do 2. januarja 2016 vključi mehanizem za podatkovno podporo, ki med seboj povezuje obstoječe podatkovne sisteme o invazivnih tujerodnih vrstah, pri čemer je posebna pozornost posvečena informacijam o invazivnih tujerodnih vrstah, ki zadevajo Unijo, s čimer se olajša poročanje v skladu s členom 24.

Mehanizem za podatkovno podporo iz prvega pododstavka postane orodje, ki Komisiji in državam članicam pomaga pri obravnavanju različnih priglasitev in obvestil, ki jih zahteva člen 16(2).

3.   Mehanizem za podatkovno podporo iz odstavka 2 do 2. januarja 2019 postane mehanizem za izmenjavo informacij o drugih vidikih uporabe te uredbe.

Zajema lahko tudi informacije o invazivnih tujerodnih vrstah, ki zadevajo države članice, in o poteh, ocenah tveganja ter ukrepih za obvladovanje in odstranitev, če so te informacije na voljo.

Člen 26

Sodelovanje javnosti

Države članice pri oblikovanju akcijskih načrtov iz člena 13 te uredbe in uvedbi ukrepov za obvladovanje iz člena 19 te uredbe zagotovijo, da lahko javnost zgodaj in dejavno sodeluje pri njihovi pripravi, spreminjanju ali pregledu, za kar uporabijo določbe, ki so jih že določile v skladu z drugim pododstavkom člena 2(3) Direktive 2003/35/ES.

Člen 27

Odbor

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011, pri njegovem delu pa mu lahko pomaga znanstveni forum iz člena 28.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Če odbor ne predloži mnenja, Komisija ne sprejme osnutka izvedbenega akta in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 28

Znanstveni forum

Komisija zagotovi sodelovanje predstavnikov znanstvene skupnosti, ki jih imenujejo države članice in ki svetujejo o vseh znanstvenih vprašanjih glede uporabe te uredbe, zlasti glede členov 4, 5, 10 in 18. Ti predstavniki se sestajajo se v znanstvenem forumu. Poslovnik foruma določi Komisija.

Člen 29

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5(3) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 1. januarja 2015. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 5(3) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 5(3), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotujeta delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 30

Kazni

1.   Države članice sprejmejo predpise o kaznih za kršitve te uredbe. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvrševanja.

2.   Predpisane kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

3.   Med določenimi kaznimi so med drugim lahko:

4.   Države članice do 2. januarja 2016 Komisijo obvestijo o predpisih iz odstavka 1, brez odlašanja pa ji sporočijo tudi vse morebitne poznejše spremembe teh predpisov.

Člen 31

Prehodne določbe za nekomercialne lastnike

1.   Z odstopanjem od točk (b) in (d) člena 7(1) je lastnikom hišnih živali, ki živali invazivne tujerodne vrste s seznama Unije ne posedujejo v komercialne namene, dovoljeno, da jih posedujejo do naravne smrti živali, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Pristojni organi sprejmejo vse razumne ukrepe, da prek programov ozaveščanja in izobraževanja, ki jih organizirajo države članice, seznanijo nekomercialne lastnike z nevarnostmi, ki jih predstavlja posedovanje živali iz odstavka 1, in z ukrepi, ki jih je treba sprejeti, da se čim bolj zmanjša možnost njihovega razmnoževanja in pobega.

3.   Nekomercialni lastnik, ki ne more zagotoviti, da so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, ne sme posedovati zadevnih živali. Države članice jim lahko dajo možnost, da se te živali prevzamejo od njih. Pri tem se ustrezno upošteva dobro počutje živali.

4.   Živali iz odstavka 3 tega člena lahko posedujejo ustanove iz člena 8, mogoče pa jih je posedovati tudi v objektih, ki jih v ta namen postavijo države članice.

Člen 32

Prehodne določbe za uporabo v komercialne namene

1.   Subjekti, ki posedujejo osebke invazivnih tujerodnih vrst v komercialne namene in so jih pridobili, preden so bili uvrščeni na seznam Unije, lahko posedujejo in prevažajo žive osebke teh vrst ali njihove dele, ki so sposobni razmnoževanja, še dve leti po uvrstitvi teh vrst na ta seznam, da bi jih prodali ali predali raziskovalnim ustanovam ali ustanovam za ohranjanje ex-situ in za namene zdravstvenih dejavnosti iz člena 8, pod pogojem, da so ti osebki zaprti in se prevažajo v zaprtem sistemu ter so uvedeni vsi ustrezni ukrepi za zagotovitev, da razmnoževanje ali pobeg nista mogoča, ali za zakol ali humano izločitev teh osebkov, da bi tako izkoristili svoje zaloge.

2.   Prodaja ali predaja živih osebkov nekomercialnim uporabnikom je dovoljena še eno leto po uvrstitvi vrste na seznam Unije, pod pogojem, da so ti osebki zaprti in se prevažajo do zaprtega sistema ter so uvedeni vsi ustrezni ukrepi za zagotovitev, da razmnoževanje ali pobeg nista mogoča.

3.   Če je bilo izdano dovoljenje v skladu s členom 6 Uredbe (ES) št. 708/2007 za ribogojno vrsto, ki je bila pozneje uvrščena na seznam Unije, in je dovoljenje veljavno dlje, kot traja obdobje iz odstavka 1 tega člena, država članica odvzame dovoljenje v skladu s členom 12 Uredbe (ES) št. 708/2007 do konca obdobja iz odstavka 1 tega člena.

Člen 33

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati 1. januarja 2015.

(1)  UL C 177, 11.6.2014, str. 84.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 16. aprila 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 29. septembra 2014.

(3)  Sklep Sveta 93/626/EGS z dne 25. oktobra 1993 o sklenitvi Konvencije o biološki raznovrstnosti (UL L 309, 13.12.1993, str. 1).

(4)  Sklep Sveta 82/72/EGS z dne 3. decembra 1981 o sklenitvi Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (UL L 38, 10.2.1982, str. 1).

(5)  Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(6)  Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).

(7)  Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26.1.2010, str. 7).

(8)  Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7).

(9)  Direktiva Sveta 2000/29/ES z dne 8. maja 2000 o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skupnosti (UL L 169, 10.7.2000, str. 1).

(10)  Direktiva 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2001 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in razveljavitvi Direktive Sveta 90/220/EGS (UL L 106, 17.4.2001, str. 1).

(11)  Uredba (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL L 309, 24.11.2009, str. 1).

(12)  Uredba (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (UL L 167, 27.6.2012, str. 1).

(13)  Uredba Sveta (ES) št. 708/2007 z dne 11. junija 2007 o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu (UL L 168, 28.6.2007, str. 1).

(14)  Uredba Sveta (ES) št. 338/97 z dne 9. decembra 1996 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi (UL L 61, 3.3.1997, str. 1).

(15)  Sklep Evropskega sveta 2010/718/EU z dne 29. oktobra 2010 o spremembi položaja otoka Saint-Barthélemy v razmerju do Evropske unije (UL L 325, 9.12.2010, str. 4).

(16)  Sklep Evropskega sveta 2012/419/EU z dne 11. julija 2012 o spremembi položaja Mayotteja v razmerju do Evropske unije (UL L 204, 31.7.2012, str. 131).

(17)  Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L 165, 30.4.2004, str. 1).

(18)  Direktiva Sveta 91/496/EGS z dne 15. julija 1991 o določitvi načel o organizaciji veterinarskih pregledov živali, ki vstopajo v Skupnost iz tretjih držav, in o spremembi direktiv 89/662/EGS, 90/425/EGS ter 90/675/EGS (UL L 268, 24.9.1991, str. 56).

(19)  Direktiva Sveta 97/78/ES z dne 18. decembra 1997 o določitvi načel, ki urejajo organizacijo veterinarskih pregledov proizvodov, ki vstopajo v Skupnost iz tretjih držav (UL L 24, 30.1.1998, str. 9).

(20)  Direktiva 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč (UL L 156, 25.6.2003, str. 17).

(21)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(22)  Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L 256, 7.9.1987, str. 1).

(23)  Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 143, 30.4.2004, str. 56).