28.8.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 257/115

(1)

Z Uredbo (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bila ustanovljena Evropska agencija za pomorsko varnost (v nadaljnjem besedilu: Agencija), z namenom, da se zagotovi visoka, enotna in učinkovita stopnja pomorske varnosti in preprečevanja onesnaženja z ladij.

(2)

Z Uredbo (ES) št. 724/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (4) o spremembi Uredbe (ES) št. 1406/2002 so bile po nesrečah v vodah Unije, zlasti tankerjev za prevoz nafte „Erika“ in „Prestige“, Agenciji dodeljene naloge na področju preprečevanja onesnaženja in odzivanja na onesnaženje z ladij.

(3)

Uredba (EU) št. 100/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5) o spremembi Uredbe (ES) št. 1406/2002 je Agenciji dodelila naloge na področju odzivanja na onesnaženje morja, ki ga povzročijo naftni in plinski objekti, in je razširila storitve Agencije na države, ki so zaprosile za pristop k Uniji, in partnerske države evropske sosedske politike.

(4)

Uredba (ES) št. 2038/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6) je vzpostavila večletno denarno podporo ukrepom Agencije na področju odzivanja na onesnaženje z ladij, ki je prenehala veljati 31. decembra 2013.

(5)

Ker imajo lahko dogodki onesnaženja uničujoče ekološke posledice in povzročijo zelo visoke gospodarske stroške, poleg tega pa imajo lahko socialno-ekonomske posledice za druge sektorje, denimo na turizem in ribištvo, bi morala imeti Agencija dovolj sredstev, da bi lahko izvajala dodeljene naloge na področju odzivanja na onesnaženje morja, ki ga povzročijo ladje ter naftni in plinski objekti. Te naloge so pomembne za preprečevanje dodatne materialne in nematerialne škode.

(6)

Za izvajanje navedenih nalog preprečevanja onesnaženja in odzivanja na onesnaženje z ladij je upravni odbor Agencije 22. oktobra 2004 sprejel akcijski načrt za pripravljenost in odzivanje na onesnaženje z nafto, ki določa dejavnosti Agencije v zvezi z odzivanjem na onesnaženje z nafto in je namenjen optimalni uporabi finančnih virov, ki so na voljo Agenciji. Upravni odbor je 12. junija 2007 sprejel akcijski načrt za pripravljenost in odzivanje na onesnaženje z nevarnimi in zdravju škodljivimi snovmi. V skladu s členom 15 Uredbe (ES) št. 1406/2002 se akcijska načrta posodabljata vsako leto v okviru letnega delovnega programa Agencije.

(7)

Upoštevati bi bilo treba obstoječe sporazume o nenamernem onesnaženju, ki omogočajo vzajemno pomoč in sodelovanje med državami članicami na tem področju, pa tudi zadevne mednarodne konvencije in sporazume za zaščito evropskih morskih območij pred dogodki onesnaženja, zaradi katerih morajo strani sprejeti vse ustrezne ukrepe za pripravo in odziv na dogodek onesnaženja z nafto.

(8)

Ukrepi Agencije za odzivanje na onesnaženje, kakor so opredeljeni v njenih akcijskih načrtih, se nanašajo na dejavnosti na področju informacij, sodelovanja in usklajevanja, tudi v zvezi z onesnaženjem morja, ki ga povzročijo nevarne in zdravju škodljive snovi. Predvsem pa se ti ukrepi za odzivanje nanašajo na zagotavljanje operativne pomoči prizadetim državam članicam ali tretjim državam, ki so del skupnega regionalnega morskega bazena z Unijo (v nadaljnjem besedilu: prizadete države), in sicer tako, da se jim na zahtevo zagotovijo dodatna plovila za boj proti onesnaženju z nafto, ki ga povzročijo ladje, in onesnaženju morja, ki ga povzročijo naftni in plinski objekti. Agencija bi morala posebno pozornost nameniti tistim območjem, ki so bila določena kot najbolj ranljiva, ne da bi to posegalo v druga območja v stiski.

(9)

Dejavnosti Agencije na področju odzivanja na onesnaževanje bi morale biti v skladu z obstoječimi ureditvami o sodelovanju, ki predvidevajo medsebojno pomoč v primeru dogodkov onesnaženja morja. Unija je pristopila k raznim regionalnim organizacijam in se pripravlja na pristop k drugim regionalnim organizacijam.

(10)

Ukrepi Agencije bi morali biti usklajeni z dejavnostmi iz dvostranskih sporazumov in regionalnih sporazumov, katerih pogodbenica je Unija. V primeru dogodka onesnaženja morja bi morala Agencija pomagati prizadetim državam, v pristojnosti katerih se bodo izvajale čistilne akcije.

(11)

Agencija bi morala imeti pomembno vlogo pri vzdrževanju in nadaljnjem razvoju evropske službe za satelitsko spremljanje naftnih madežev (CleanSeaNet) za nadzor, zgodnje odkrivanje onesnaženja in prepoznavanja odgovornih ladij ali naftnih in plinskih objektov, denimo v primeru izlivov nafte z ladij ter obratovalnih izpustov in nenamernih razlitij iz morskih ploščadi. Ta služba bi morala izboljšati razpoložljivost podatkov ter omogočiti učinkovitejše in hitrejše odzivanje na onesnaženje.

(12)

Dodatna sredstva, ki jih Agencija zagotovi prizadetim državam, bi morala biti dana na razpolago prek mehanizma Unije na področju civilne zaščite, ustanovljenega s Sklepom št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(13)

Države članice bi morale prek skupnega komunikacijskega in informacijskega sistema za primer nesreč (CECIS), ustanovljenega z Odločbo Sveta 2007/779/ES, Euratom (8)– če je na voljo v ta namen –, dati na razpolago informacije glede javnih in zasebnih mehanizmov za odzivanje na onesnaženje ter s tem povezanih zmogljivosti v različnih regijah Unije.

(14)

Da bi bila operativna pomoč Agencije učinkovitejša, bi si morala Agencija glede na to, da se je njena naloga odzivanja na onesnaženje razširila na tretje države, ki so del skupnega regionalnega morskega bazena z Unijo, nadvse prizadevati in te tretje države spodbujati, da zbirajo informacije in sodelujejo z Agencijo pri njenem vodenju seznama mehanizmov za odzivanje in z njimi povezanih zmogljivosti za odzivanje.

(15)

Da bi bile dejavnosti Agencije na področju odzivanja na onesnaženje učinkovitejše, bi morale države članice Agencijo seznaniti z morebitnimi znanstvenimi študijami o učinkih kemikalij, uporabljenih kot disperzijska sredstva, ki so jih izvedle in bi lahko bile pomembne za te dejavnosti.

(16)

Da se zagotovi temeljito izvajanje akcijskih načrtov Agencije, bi bilo treba Agenciji zagotoviti izvedljiv in stroškovno učinkovit sistem financiranja, zlasti za zagotavljanje operativne pomoči prizadetim državam.

(17)

Zato bi bilo treba na osnovi večletne obveznosti zagotoviti finančno varnost za financiranje nalog, zaupanih Agenciji na področju odzivanja na onesnaženje, in povezanih ukrepov. Višina te večletne obveznosti bi morala odražati razširitev nalog Agencije na področju odzivanja na onesnaženje, pa tudi dejstvo, da mora Agencija učinkoviteje uporabljati dodeljena sredstva, in sicer v okviru proračunskih omejitev. Letno višino prispevka Unije bi morala določiti Evropski parlament in Svet v skladu z letnim proračunskim postopkom. Zlasti je pomembno, da Komisija opravi vmesno oceno in ugotovi, ali je Agencija sposobna učinkovito in stroškovno učinkovito izpolnjevati svoje odgovornosti na področju odzivanja na onesnaženje morja, ki ga povzročijo ladje ter naftni in plinski objekti.

(18)

Zneski, ki bodo dodeljeni za financiranje odzivanja na onesnaženje, bi morali v skladu z večletnim finančnim okvirom, določenim v Uredbi Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (9) (v nadaljnjem besedilu: večletni finančni okvir), pokrivati obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020. Zato bi bilo treba finančna sredstva zagotoviti za isto obdobje.

(19)

Podpora Agencije državam, ki so zaprosile za pristop k Uniji, in partnerskim državam evropske sosedske politike, bi morala biti financirana iz obstoječih programov Unije za te države, zato ne bi smela biti del večletnega financiranja Agencije.

(20)

Za optimizacijo razporeditve obveznosti in upoštevajoč vse spremembe v zvezi z dejavnostmi odzivanja na onesnaženje z ladij, je treba zagotoviti stalno spremljanje posebnih potreb po ukrepanju, da se omogoči prilagoditev letnih finančnih obveznosti.

(21)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1406/2002 bi morala Agencija v svojem letnem poročilu poročati o večletnem financiranju Agencije.

(22)

Primerno je, da se zagotovi nadaljnja finančna podpora v okviru ukrepanja Agencije na področju odzivanja na onesnaženje morja, ki ga povzročijo ladje ter naftni in plinski objekti, ter da se obdobje uporabe te uredbe uskladi z obdobjem uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 1311/2013. Zato bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2014 –

(a)

„nafta“ pomeni zemeljsko olje v kakršni koli obliki, vključno s surovo nafto, kurilnim oljem, goščo, naftnimi odpadki in rafiniranimi proizvodi, kakor to določa Mednarodna konvencija o pripravljenosti, odzivanju in sodelovanju v primeru onesnaženja z olji iz leta 1990 Mednarodne pomorske organizacije (IMO);

(b)

„nevarne in zdravju škodljive snovi“ pomeni vse snovi razen nafte, ki v primeru vnosa v morsko okolje lahko ogrozijo zdravje ljudi, škodujejo živim virom in morskim ekosistemom, zmanjšajo rekreacijsko vrednost ali ovirajo drugo zakonito uporabo morja, kakor to določa Protokol IMO o pripravljenosti, odzivanju in sodelovanju pri dogodkih onesnaženja z nevarnimi in škodljivimi snovmi iz leta 2000;

(c)

„naftni in plinski objekt“ pomeni stacionarni fiksni ali mobilni objekt ali skupino objektov, ki so med seboj stalno povezani z mostovi ali drugimi konstrukcijami ter se uporabljajo za naftne ali plinske dejavnosti na morju ali v povezavi s temi dejavnostmi; naftni in plinski objekt vključuje tudi mobilne vrtalne objekte na morju, če so tam postavljeni za črpanje, proizvodnjo ali druge dejavnosti, povezane z naftnimi ali plinskimi dejavnostmi na morju, ter infrastrukturo in opremo za transport nafte in plina na kopno in do kopenskih terminalov.

(a)

operativno pomočjo in podporo z dodatnimi sredstvi, kot so ladje za boj proti onesnaženju v pripravljenosti, satelitski posnetki in oprema, z odzivanjem na onesnaženje na zahtevo prizadetih držav članic v skladu s točko (d) člena 2(3) in členom 2(5) Uredbe (ES) št. 1406/2002 v primeru nenamernega ali namernega onesnaženja morja, ki ga povzročijo ladje ali naftni in plinski objekti;

(b)

sodelovanjem, usklajevanjem in zagotavljanjem tehnične in strokovne pomoči državam članicam in Komisiji v okviru ustreznih dejavnosti mehanizma Unije na področju civilne zaščite, IMO in ustreznih regionalnih organizacij;

(c)

informacijami, zlasti zbiranjem, analiziranjem in razširjanjem najboljših praks, strokovnega znanja, tehnik in inovacij na področju odzivanja na onesnaženje morja, ki ga povzročijo ladje ter naftni in plinski objekti.