29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/39

(1)

Glavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala, vključno s hudodelskimi združbami mafijske narave, je finančna korist. Pristojni organi bi zato morali imeti sredstva za sledenje, začasno zavarovanje, upravljanje in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Učinkovito preprečevanje in odpravljanje organiziranega kriminala bi bilo treba doseči z nevtraliziranjem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v določenih primerih pa bi se moralo razširiti na vse premoženje, pridobljeno z dejavnostmi kriminalne narave.

(2)

Organizirane hudodelske združbe delujejo brez meja in vedno pogosteje pridobijo sredstva v državah članicah, v katerih ne bazirajo, in tretjih državah. Vse bolj je potrebno učinkovito mednarodno sodelovanje pri povrnitvi sredstev in medsebojni pravni pomoči.

(3)

Eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu je določitev strogih pravnih posledic za storitev takšnega kaznivega dejanja, kot tudi učinkovito odkrivanje ter začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

(4)

Čeprav so obstoječi statistični podatki omejeni, se zdi, da so zneski, povrnjeni iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Uniji prenizki v primerjavi z ocenjeno premoženjsko koristjo. Iz študij je razvidno, da se postopki odvzema kljub ureditvi s pravom Unije in nacionalnim pravom še vedno premalo uporabljajo.

(5)

Sprejetje minimalnih pravil bo približalo pravno ureditev držav članic na področju začasnega zavarovanja in odvzema ter tako okrepilo medsebojno zaupanje in olajšalo učinkovito čezmejno sodelovanje.

(6)

V stockholmskem programu in sklepih Sveta za pravosodje in notranje zadeve o odvzemu in povrnitvi sredstev, sprejetih junija 2010, je poudarjen pomen učinkovitejše opredelitve, odvzema in ponovne uporabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem.

(7)

Sedanji pravni okvir Unije o začasnem zavarovanju, zasegu in odvzemu sredstev sestavljajo Skupni ukrep 98/699/PNZ (4), Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ (5), Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ (6), Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ (7) in Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ (8).

(8)

Iz poročil Komisije o izvajanju okvirnih sklepov 2003/577/PNZ, 2005/212/PNZ in 2006/783/PNZ je razvidno, da sedanji sistemi za razširjen odvzem in medsebojno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in zaplembi niso popolnoma učinkoviti. Odvzem ovirajo razlike v pravu držav članic.

(9)

Namen te direktive je spremeniti in razširiti določbe okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ. Navedena okvirna sklepa bi bilo treba delno nadomestiti za države članice, ki so zavezane s to direktivo.

(10)

Države članice lahko postopke odvzema, ki so povezani s kazensko zadevo, sprožijo na katerem koli pristojnem sodišču.

(11)

Veljavni koncept premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je treba pojasniti, da vključuje neposredne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in vse neposredne koristi, vključno z naknadnimi ponovnimi vlaganji ali preoblikovanjem neposrednih premoženjskih koristi. Premoženjska korist lahko tako vključuje kakršno koli premoženje, tudi tisto, ki je bilo deloma ali v celoti preoblikovano ali spremenjeno v drugo premoženje in tudi tisto, ki je bilo pomešano s premoženjem, pridobljenim iz zakonitih virov, in sicer do ocenjene vrednosti združene premoženjske koristi. Vključuje lahko tudi prihodek ali druge koristi, ki izhajajo iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali iz premoženja, v katerega je bila takšna premoženjska korist preoblikovana ali spremenjena ali s katerim je bila pomešana.

(12)

V tej direktivi je premoženje, ki ga je mogoče začasno zavarovati ali odvzeti, široko opredeljeno. Ta opredelitev vključuje pravne dokumente ali listine, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na takšnem premoženju. Takšni dokumenti ali listine bi lahko bili na primer finančne listine ali dokumenti, ki so lahko podlaga za terjatve upnika in so običajno v lasti osebe, na katero vplivajo ustrezni postopki. Ta direktiva ne posega v obstoječe nacionalne postopke za hrambo pravnih dokumentov ali listin, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na premoženju, kakor jih uporabljajo pristojni nacionalni organi ali javni organi v skladu z nacionalnim pravom.

(13)

Začasno zavarovanje in odvzem sta v tej direktivi avtonomna koncepta, kar državam članicam ne bi smelo preprečiti izvajanja te direktive z uporabo instrumentov, ki bi po nacionalnem pravu veljali za sankcije ali druge vrste ukrepov.

(14)

V zvezi z odvzemom predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ter premoženja v vrednosti teh predmetov in premoženjske koristi bi bilo treba uporabljati širši koncept kaznivih dejanj, ki jih zajema ta direktiva. V skladu z Okvirnim sklepom 2001/500/PNZ morajo države članice na podlagi pravnomočne obsodbe omogočiti odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ter odvzem premoženja v vrednosti, ki ustreza takim predmetom in premoženjski koristi. Takšne obveznosti bi bilo treba ohraniti za kazniva dejanja, ki jih ta direktiva ne zajema, koncept premoženjske koristi, kakor je opredeljen v tej direktivi, pa bi bilo treba razlagati na podoben način, kar zadeva kazniva dejanja, ki jih ta direktiva ne zajema. Države članice lahko po potrebi v skladu z nacionalnim pravom odvzem premoženja v vrednosti premoženjske koristi opredelijo kot dopolnilni ali alternativni ukrep neposrednemu odvzemu.

(15)

Moralo bi se omogočiti, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjska korist, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi. Takšna pravnomočna obsodba je lahko izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti. Če odvzem na podlagi pravnomočne obsodbe ni mogoč, bi moralo biti pod določenimi pogoji še vedno mogoče zaseči predmete, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjsko korist, vsaj v primeru bolezni ali bega osumljenca ali obdolženca. Vendar pa bi bil v takih primerih bolezni in bega sam obstoj postopka v nenavzočnosti dovolj za izpolnitev te obveznosti držav članic. Če je osumljenec ali obdolženec pobegnil, bi morale države članice sprejeti vse razumne ukrepe in lahko zahtevajo, da mora biti zadevna oseba prisotna v postopku odvzema ali o njem obveščena.

(16)

V tej direktivi bi bilo treba bolezen razumeti kot nezmožnost osumljenca ali obdolženca, da se dlje časa ne more udeležiti kazenskega postopka, zato postopek ne more potekati pod normalnimi pogoji. Od osumljencev ali obdolžencev se lahko zahteva, da predložijo dokaz o bolezni, na primer zdravstveno potrdilo, ki bi ga sodišče moralo imeti možnost zavrniti, če meni, da ni zadovoljivo. To ne bi smelo vplivati na pravico te osebe, da jo v postopku zastopa odvetnik.

(17)

Pri izvajanju te direktive v zvezi z odvzemom premoženja v vrednosti predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, bi se ustrezne določbe lahko uporabljale, kadar je zaradi posebnih okoliščin primera takšen ukrep sorazmeren, ob upoštevanju zlasti vrednosti zadevnih predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja. Države članice lahko upoštevajo, ali in v kolikšnem obsegu je obsojenec odgovoren za to, da odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, ni mogoč.

(18)

Pri izvajanju te direktive lahko države članice določijo, da v izjemnih okoliščinah ni mogoče odrediti odvzema, če bi v skladu z nacionalnim pravom na podlagi okoliščin posameznega primera, ki bi morale biti odločilne, to pomenilo pretirane težave za prizadeto osebo. Države članice bi morale zelo omejiti uporabo te možnosti in bi jim moralo biti dovoljeno, da določijo, da se odvzem ne odredi, le v primerih, ko bi bila zadevna oseba zaradi odvzema v položaju, v katerem bi zelo težko preživela.

(19)

Hudodelske združbe se ukvarjajo z raznovrstnimi kriminalnimi dejavnostmi. Za učinkovito preprečevanje dejavnosti organiziranega kriminala se lahko zgodi, da je ustrezno, da kazenski obsodbi sledi odvzem ne le premoženja, povezanega z določenim kaznivim dejanjem, temveč tudi drugega premoženja, za katerega sodišče ugotovi, da je premoženjska korist, pridobljena z drugimi kaznivimi dejanji. Ta pristop je razširjen odvzem. V Okvirnem sklepu 2005/212/PNZ so določeni trije različni nizi minimalnih zahtev, ki jih države članice lahko izberejo pri uporabi razširjenega odvzema. Države članice so tako pri prenosu navedenega okvirnega sklepa izbrale različne možnosti, kar je povzročilo različne koncepte razširjenega odvzema v nacionalnih pravnih redih. Ta različnost ovira čezmejno sodelovanje v zvezi s primeri odvzema. Zato je treba doseči nadaljnjo harmonizacijo določb o razširjenem odvzemu z določitvijo enotnega minimalnega standarda.

(20)

Pri ugotavljanju, ali je s kaznivim dejanjem mogoče pridobiti gospodarsko korist, lahko države članice upoštevajo modus operandi, na primer ali je pogoj za kaznivo dejanje ta, da je bilo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala ali z namenom ustvarjanja rednega dobička s kaznivimi dejanji. To pa na splošno ne bi smelo vplivati na možnost uporabe razširjenega odvzema.

(21)

Razširjen odvzem bi moral biti mogoč, kadar sodišče meni, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. To ne pomeni, da je treba ugotoviti, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. Države članice lahko določijo, da na primer zadošča, da sodišče po presoji verjetnosti meni ali lahko razumno domneva, da je bistveno bolj verjetno, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem kot z drugimi dejavnostmi. V tem okviru mora sodišče upoštevati posebne okoliščine primera, vključno z dejstvi in razpoložljivimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitev o razširjenem odvzemu. Eno od dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem, bi lahko bilo tudi, da je premoženje zadevne osebe nesorazmerno z njenimi zakonitimi dohodki. Države članice bi lahko predpisale tudi določeno obdobje, v katerem bi se lahko štelo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem.

(22)

Ta direktiva določa minimalna pravila. Državam članicam ne preprečuje, da v nacionalnem pravu določijo širše pristojnosti, na primer v zvezi s pravili o dokazih.

(23)

Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, ki spadajo v področje uporabe instrumentov, naštetih v tej direktivi. Znotraj področja uporabe teh instrumentov bi morale države članice vsaj za določena kazniva dejanja, kakor so opredeljena v tej direktivi, uporabljati razširjen odvzem.

(24)

Praksa osumljenca ali obdolženca, da premoženje z namenom izogiba odvzemu prenese na tretjo osebo, ki je s tem seznanjena, je pogosta in vse bolj razširjena. Sedanji pravni okvir Unije ne vsebuje zavezujočih pravil o odvzemu premoženja, prenesenega na tretje osebe. Zato postaja vse bolj nujno, da se dovoli odvzem premoženja, ki je preneseno na tretje osebe ali ki ga pridobijo tretje osebe. Pridobitev s strani tretje osebe se nanaša na primere, v katerih je tretja oseba, denimo, pridobila premoženje neposredno ali posredno, na primer prek posrednika, od osumljenca ali obdolženca, vključno s primeri, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje v njenem imenu ali v njeno korist, in če obdolženec nima premoženja, ki bi se lahko odvzelo. Takšen odvzem bi moral biti mogoč vsaj v primerih, ko so tretje osebe vedele ali bi lahko vedele, da je namen prenosa ali pridobitve izogib odvzemu, in sicer na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, tudi ko je bil prenos opravljen brezplačno ali v zameno za znesek, ki je bistveno nižji od tržne vrednosti. Pravila o odvzemu tretji osebi veljajo za fizične in pravne osebe. To ne bi smelo posegati v pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri.

(25)

Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom opredelijo, da je odvzem tretji osebi dopolnilni ali alternativni ukrep neposrednemu odvzemu, kakor je ustrezno.

(26)

Odvzem privede do dokončnega odvzema premoženja. Ohranitev premoženja pa je lahko predpogoj za odvzem in je pomembno za izvršitev sklepa o odvzemu. Premoženje se ohrani z začasnim zavarovanjem. Da bi preprečili zapravljanje premoženja, preden lahko sodišče izda sklep o začasnem zavarovanju, bi bilo treba pristojne organe v državah članicah pooblastiti, da lahko takoj sprejmejo ukrepe za zaščito takega premoženja.

(27)

Ker se premoženje pogosto ohrani za namene odvzema, sta začasno zavarovanje in odvzem tesno povezana. V nekaterih pravnih sistemih velja začasno zavarovanje za namene odvzema za ločen postopkovni ukrep začasne narave, ki mu lahko sledi sklep o odvzemu. Brez poseganja v različne nacionalne pravne sisteme in Okvirni sklep 2003/577/PNZ bi morala ta direktiva približati nekatere vidike nacionalnih sistemov začasnega zavarovanja za namene odvzema.

(28)

Ukrepi začasnega zavarovanja ne vplivajo na možnost, da se določeno premoženje med postopkom šteje za dokaz, pod pogojem, da bo na koncu na voljo za učinkovito izvršitev sklepa o odvzemu.

(29)

V okviru kazenskih postopkov je mogoče začasno zavarovati premoženje tudi za namene njegove morebitne poznejše povrnitve ali kot jamstvo za nadomestilo škode, povzročene s kaznivim dejanjem.

(30)

Osumljenci ali obdolženci pogosto skrijejo premoženje za ves čas trajanja kazenskega postopka. Sklepa o odvzemu tako ni mogoče izvršiti, zato osebe, katerih premoženje je predmet sklepa o odvzemu, to premoženje koristijo po prestani kazni. Zaradi tega je treba omogočiti, da bo tudi po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje mogoče natančno določiti obseg premoženja, da se omogoči izvršitev sklepov o odvzemu v celoti, če na začetku ni bilo odkrito nobeno premoženje ali je bilo odkrito nezadostno premoženje, sklep o odvzemu pa ni bil izvršen.

(31)

Ker sklepi o začasnem zavarovanju omejujejo lastninsko pravico, takšni začasni ukrepi ne bi smeli veljati dlje, kot je to potrebno za ohranitev razpoložljivosti premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema. To bi lahko zahtevalo sodno presojo, da se zagotovi ohranitev njihovega namena, in sicer preprečitev zapravljanja premoženja.

(32)

S premoženjem, začasno zavarovanim zaradi morebitnega poznejšega odvzema, bi bilo treba ustrezno upravljati, da se ne bi zmanjšala njegova tržna vrednost. Da bi karseda zmanjšali takšne izgube, bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe, vključno z možnostjo prodaje ali prenosa premoženja. Sprejeti bi morale ustrezne ukrepe, na primer vzpostavitev nacionalnih centraliziranih uradov za upravljanje sredstev, vrsto specializiranih uradov ali enakovrednih mehanizmov, za učinkovito upravljanje sredstev, začasno zavarovanih pred odvzemom, in ohranjanje njihove vrednosti do izdaje sodne odločbe.

(33)

Ta direktiva bistveno vpliva na pravice oseb – ne le osumljencev ali obdolžencev, ampak tudi na pravice tretjih oseb, ki se jih kazensko ne preganja. Zato je treba določiti posebna jamstva in pravna sredstva za zagotavljanje ohranitve njihovih temeljnih pravic pri izvajanju te direktive. To vključuje pravico do zaslišanja za tretje osebe, ki trdijo, da so lastniki zadevnega premoženja ali da imajo druge lastninske pravice (stvarne pravice, ius in re), kot je na primer pravica do uporabe. Osebo, na katero vpliva, bi bilo treba o sklepu o začasnem zavarovanju obvestiti čim prej po izvršitvi sklepa. Pristojni organi pa lahko obvestilo zadevni osebi o takšnih sklepih zaradi potreb preiskave odložijo.

(34)

Namen obvestila o sklepu o začasnem zavarovanju je med drugim tudi, da se osebi, na katero vpliva, omogoči, da sklep izpodbija. V takšnem obvestilu bi zato moral biti naveden, vsaj na kratko, razlog ali razlogi za zadevni sklep, pri čemer se razume, da je lahko takšna navedba zelo zgoščena.

(35)

Države članice bi morale razmisliti o sprejetju ukrepov, s katerimi se dovoli, da se odvzeto premoženje uporabi za zadeve javnega interesa ali za namene socialne države. Takšni ukrepi bi lahko med drugim vključevali tudi namenitev premoženja za projekte kazenskega pregona in preprečevanja kriminala, kot tudi druge projekte, ki so v javnem interesu in družbeno koristni. Obveznost razmisleka o sprejetju ukrepov za države članice pomeni tudi postopkovno obveznost, kot je opraviti pravno analizo ali obravnavati prednosti in slabosti uvedbe ukrepov. Države članice bi morale pri upravljanju začasno zavarovanega premoženja in sprejemanju ukrepov glede uporabe odvzetega premoženja sprejeti ustrezne ukrepe, da bi preprečile vdor kriminalitete ali nezakonitosti.

(36)

Zanesljivi viri podatkov o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, so redki. Da bi omogočili oceno te direktive, je treba zbrati primerljive minimalne sklope ustreznih statističnih podatkov o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženja, sledenju sredstev ter pravosodnih dejavnostih in dejavnostih prodaje sredstev.

(37)

Države članice bi si morale v zvezi z nekaterimi statističnimi podatki prizadevati, da se podatki zbirajo na centralni ravni z namenom, da se pošljejo Komisiji. To pomeni, da bi si morale države članice ustrezno prizadevati za zbiranje zadevnih podatkov. To pa nikakor ne pomeni, da države članice morajo doseči cilj zbiranja teh podatkov, če to zadevni državi članici predstavlja nesorazmerno upravno breme ali visoke stroške.

(38)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) ter Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljnjem besedilu: EKČP), kot se jih razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli. Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pravo v zvezi s pravno pomočjo in državam članicam ne nalaga nobenih obveznosti glede njihovih sistemov pravne pomoči, ki bi se morali uporabljati v skladu z Listino in EKČP.

(39)

Vzpostaviti bi bilo treba posebne zaščitne ukrepe, da bi zagotovili, da se v zvezi s sklepi o odvzemu praviloma navedejo razlogi, razen če se v poenostavljenem kazenskem postopku v zvezi s primeri manjših kaznivih dejanj prizadeta oseba odpove svoji pravici do seznanitve z razlogi.

(40)

To direktivo bi bilo treba izvajati ob upoštevanju določb Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9), Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10) in Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki se nanašajo na postopkovne pravice v kazenskih postopkih.

(41)

Ker cilja te direktive, in sicer olajšati odvzem premoženja v kazenskih zadevah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(42)

V skladu s členoma 3 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive. V skladu z navedenim protokolom je ta direktiva za Irsko zavezujoča le v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, ki jih urejajo instrumenti, ki so zanjo zavezujoči.

(43)

V skladu s členi 1, 2 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja. Pod pogojem njegovega sodelovanja v skladu s členom 4 navedenega protokola, je ta direktiva za Združeno kraljestvo zavezujoča le v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, ki jih urejajo instrumenti, ki so zanj zavezujoči.

(44)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

1.

„premoženjska korist“ pomeni vsako gospodarsko korist neposredno ali posredno pridobljeno s kaznivim dejanjem; zajema lahko vse oblike premoženja in vključuje vsakršno nadaljnje ponovno vlaganje ali preoblikovanje neposredne premoženjske koristi in vse koristi, ki imajo določeno vrednost;

2.

„premoženje“ pomeni vsakršno premoženje, materialno ali nematerialno, premično ali nepremično, in pravne dokumente ali listine, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na takšnem premoženju;

3.

„predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja“ pomenijo katero koli premoženje, ki se uporablja ali je na kakršen koli način, v celoti ali delno, namenjeno storitvi kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj;

4.

„odvzem“ pomeni dokončni odvzem premoženja, ki ga v zvezi s kaznivim dejanjem odredi sodišče;

5.

„začasno zavarovanje“ pomeni začasno prepoved prenosa, uničenja ali preoblikovanja premoženja, razpolaganja ali prometa z njim ali začasen prevzem skrbništva ali nadzora nad premoženjem;

6.

„kaznivo dejanje“ pomeni dejanje, zajeto z instrumenti iz člena 3.

(a)

Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije (12) (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o boju proti korupciji uradnikov);

(b)

Okvirni sklep Sveta 2000/383/PNZ z dne 29. maja 2000 o povečanju zaščite s kaznimi in drugimi sankcijami za ponarejanje v zvezi z uvedbo eura (13);

(c)

Okvirni sklep Sveta 2001/413/PNZ z dne 28. maja 2001 o boju proti goljufiji in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi (14);

(d)

Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (15);

(e)

Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (16);

(f)

Okvirni sklep Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003 o boju proti korupciji v zasebnem sektorju (17);

(g)

Okvirni sklep Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami (18);

(h)

Okvirni sklep Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (19);

(i)

Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (20);

(j)

Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (21);

(k)

Direktiva 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ (22),

(a)

aktivno in pasivno korupcijo v zasebnem sektorju, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa 2003/568/PNZ, ter aktivno in pasivno korupcijo uradnikov institucij Unije oziroma držav članic, kot je določeno v členu 2 in 3 Konvencije o boju proti korupciji uradnikov;

(b)

kazniva dejanja v zvezi s sodelovanjem v hudodelski združbi, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa 2008/841/PNZ, vsaj za primere, ko je bila s kaznivim dejanjem pridobljena gospodarska korist;

(c)

povzročitev sodelovanja otroka v pornografski predstavi ali napeljevanje otroka k takšnemu sodelovanju, bodisi zaradi ustvarjanja dobička ali drugega izkoriščanja otroka v te namene, če je otrok že dopolnil starost, ko lahko pristane na spolnost, kot je določeno v členu 4(2) Direktive 2011/93/EU; dostava, razpošiljanje ali posredovanje otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(4) navedene direktive; ponudba, preskrba ali omogočanje dostopa do otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(5) navedene direktive; proizvajanje otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(6) navedene direktive;

(d)

nezakonito poseganje v sistem in nezakonito poseganje v podatke, kot je določeno v členu 4 oziroma 5 Direktive 2013/40/EU, ko je prizadeto znatno število informacijskih sistemov z uporabo orodja, določenega v členu 7 navedene direktive, zasnovanega ali prilagojenega predvsem za ta namen; naklepna izdelava, prodaja, naročilo za uporabo, uvoz, distribucija ali drugo dajanje na voljo orodij za kazniva dejanja, vsaj v primerih, ki niso majhnega pomena, kot je določeno v členu 7 navedene direktive;

(e)

kazniva dejanja, ki se kaznujejo v skladu z ustreznim instrumentom iz člena 3 ali v primeru, da zadevni instrument ne določa praga kazni, v skladu z ustreznim nacionalnim pravom, in sicer z najvišjo zaporno kaznijo vsaj štirih let.

(a)

število izvršenih sklepov o začasnem zavarovanju;

(b)

število izvršenih sklepov o odvzemu;

(c)

ocenjeno vrednost začasno zavarovanega premoženja, vsaj premoženja, ki je bilo ob začasnem zavarovanju zavarovano zaradi morebitnega poznejšega odvzema;

(d)

ocenjeno vrednost povrnjenega premoženja v času odvzema.

(a)

število vlog za izdajo sklepa o začasnem zavarovanju za izvršitev v drugi državi članici;

(b)

število vlog za izdajo sklepa o odvzemu za izvršitev v drugi državi članici;

(c)

vrednost ali ocenjeno vrednost premoženja, povrnjenega z izvršbo v drugi državi članici.