28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 94/243

(1)

Glede na rezultate delovnega dokumenta služb Komisije z dne 27. junija 2011 z naslovom „Ocenjevalno poročilo – učinek in učinkovitost zakonodaje EU o javnih naročilih“ se zdi primerno ohraniti pravila o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, saj nacionalni organi lahko še naprej vplivajo na ravnanje teh naročnikov, tudi z udeležbo v njihovem kapitalu in zastopanostjo v njihovih upravnih, vodstvenih ali nadzornih organih. Še en razlog za nadaljevanje urejanja naročil v teh sektorjih je zaprtost trgov, na katerih so dejavni ti naročniki v teh sektorjih, in sicer zaradi posebnih ali izključnih pravic, ki jih dodelijo države članice v zvezi z oskrbo, zagotavljanjem ali upravljanjem omrežij za izvajanje zadevne storitve.

(2)

Da bi zagotovili odpiranje javnih naročil, ki jih oddajo naročniki v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, konkurenci, bi bilo treba oblikovati določbe za usklajevanje postopkov javnega naročanja pri naročilih nad določeno vrednostjo. Tako usklajevanje je potrebno, da se zagotovi učinek načel iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti načel prostega pretoka blaga, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter iz njih izhajajočih načel, kot so enaka obravnava, nediskriminacija, vzajemno priznavanje, sorazmernost in transparentnost. Usklajevanje postopkov javnega naročanja na ravni Unije bi moralo glede na naravo sektorjev, na katere vpliva, ob varovanju uporabe navedenih načel vzpostaviti okvir za premišljeno poslovno prakso in omogočiti največjo možno prožnost.

(3)

Za naročila, katerih vrednost je nižja od mejnih vrednosti za uporabo določb o usklajevanju na ravni Unije, je priporočljivo upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije v zvezi s pravilno uporabo pravil in načel iz PDEU.

(4)

Javna naročila imajo ključno vlogo pri strategiji Evropa 2020, določeni v Sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 “ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast), saj gre za enega od tržnih instrumentov, ki jih je treba uporabiti za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ob hkratnem zagotavljanju najučinkovitejše rabe javnih sredstev. V ta namen bi bilo treba pregledati in posodobiti pravila o javnem naročanju, sprejeta v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), da bi povečali učinkovitost javne porabe, olajšali predvsem sodelovanje malih in srednjih podjetij (MSP) pri javnih naročilih, naročnikom pa omogočili boljšo uporabo javnih naročil v podporo skupnim družbenim ciljem. Treba je tudi pojasniti osnovne pojme in koncepte, da bi zagotovili večjo pravno varnost in upoštevali nekatere vidike s tem povezane ustaljene sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(5)

Pri izvajanju te direktive bi bilo treba upoštevati Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (6), zlasti pri izbiri komunikacijskih sredstev, v zvezi s tehničnimi specifikacijami, merili za oddajo javnega naročila in pogoji za izvedbo javnega naročila.

(6)

Primerno je, da je pojem naročil čim bližje tistemu, ki se uporablja na podlagi Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), ob upoštevanju posebnosti, ki so značilne za sektorje, zajete v tej direktivi.

(7)

Opozoriti bi bilo treba, da nobena določba v tej direktivi držav članic ne zavezuje, da storitve, ki jih želijo opravljati same ali jih organizirati drugače kot v obliki javnega naročanja v smislu te direktive, oddajo v podizvajanje ali njihovo izvajanje prenesejo na zunanje izvajalce. Opravljanje storitev na podlagi zakonov, predpisov ali pogodb o zaposlitvi ne bi smelo biti zajeto. V nekaterih državah članicah bi to na primer lahko veljalo za opravljanje nekaterih storitev za skupnost, kot je dobava pitne vode.

(8)

Obenem je primerno opozoriti, da ta direktiva ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic o socialni varnosti. Prav tako ne bi smela obravnavati liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za osebe javnega ali zasebnega prava, niti privatizacije oseb javnega prava, ki opravljajo storitve.

Prav tako bi bilo treba opozoriti, da lahko države članice opravljanje storitev obveznega socialnega zavarovanja ali drugih storitev, kot so poštne storitve, organizirajo kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena ali kot kombinacijo obeh. Primerno je pojasniti, da negospodarske storitve splošnega pomena ne bi smele spadati v področje uporabe te direktive.

(9)

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da ta direktiva ne vpliva na možnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s pravom Unije pri izpolnjevanju ciljev svoje javne politike opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena, njihov obseg in značilnosti storitve, ki se opravlja, vključno s kakršnimi koli pogoji glede kakovosti storitve. Ta direktiva prav tako ne bi smela vplivati na pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom (št. 26) o storitvah splošnega pomena, ki je priložen PDEU in Pogodbi o Evropski uniji (PEU), opravljajo, naročajo in financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ta direktiva ne obravnava financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena ali sistemov pomoči, ki jih v skladu s pravili Unije o konkurenci dodelijo države članice, zlasti na socialnem področju.

(10)

Za javno naročilo bi se moralo šteti, da je javno naročilo gradenj le, če njegov predmet izrecno zajema izvedbo dejavnosti s seznama v Prilogi I, tudi takrat, ko javno naročilo zajema opravljanje drugih storitev, potrebnih za izvedbo teh dejavnosti. Javna naročila storitev, zlasti na področju gospodarjenja z nepremičninami, lahko v nekaterih primerih vključujejo gradnje. Če so te gradnje priložnostne glede na osnovni predmet javnega naročila in so torej njegova morebitna posledica ali dopolnitev, pa se zaradi dejstva, da so te gradnje vključene v javno naročilo, javno naročilo storitev ne more opredeliti kot javno naročilo gradenj.

Zaradi raznolikosti javnih naročil gradenj bi morali naročniki imeti možnost določiti, da se javna naročila projektiranja in izvedbe gradenj oddajo bodisi ločeno bodisi skupaj. Namen te direktive ni predpisati skupnega ali ločenega oddajanja javnih naročil.

(11)

Izvedba gradnje v skladu z zahtevami naročnika predpostavlja, da mora slednji vnaprej natančno opredeliti vrsto gradnje ali vsaj odločilno vplivati na njeno projektiranje. Javno naročilo bi moralo biti uvrščeno med javna naročila gradenj, ne glede na to, ali izvajalec celotno gradnjo ali del gradnje opravi sam oziroma zagotovi, da se opravi kako drugače, pod pogojem, da izvajalca neposredno ali posredno zavezuje pravno izvršljiva obveznost dokončanja gradnje.

(12)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodni praksi večkrat preučilo pojma „javni naročniki“ in zlasti „osebe javnega prava“. V pojasnilo, da bi moralo področje uporabe te direktive, kar zadeva osebno veljavnost, ostati nespremenjeno, je primerno obdržati opredelitev, na katero se je oprlo Sodišče, in vključiti nekatera pojasnila iz navedene sodne prakse kot ključ za razumevanje opredelitev samih, pri čemer ni namen spreminjati razumevanje pojma, kakor je podrobno opredeljen v sodni praksi.

V ta namen bi bilo treba pojasniti, da se oseba, ki deluje v običajnih tržnih razmerah, si prizadeva za dobiček in nosi izgube, ki izhajajo iz opravljanja njene dejavnosti, ne bi smela šteti za „osebo javnega prava“, saj se lahko šteje, da so potrebe splošnega interesa, za katerih izpolnjevanje je bila ustanovljena ali zadolžena, industrijske ali poslovne narave. Podobno je bil v sodni praksi preučen tudi pogoj glede izvora financiranja zadevne osebe, kjer je med drugim pojasnjeno, da „pretežno“ financiranje pomeni več kot polovično in da so lahko del takega financiranja plačila uporabnikov, ki so določena, izračunana in prejeta v skladu s pravili javnega prava.

(13)

V primeru mešanih javnih naročil bi bilo treba veljavna pravila določiti glede na glavni predmet naročila, če so različni sestavni deli javnega naročila objektivno neločljivi. Zato bi bilo treba pojasniti, kako naj bi naročniki določili, ali so različni deli ločljivi ali ne. Tako pojasnilo bi bilo treba podpreti z zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Ločljivost ali neločljivost različnih delov bi se morala določiti za vsak primer posebej, pri čemer izraženi ali domnevni nameni naročnika, da se različni vidiki, ki sestavljajo mešano javno naročilo, obravnavajo kot neločljivi, ne bi smeli zadostovati, temveč bi jih bilo treba podpreti z objektivnimi dokazi, ki bi te namene lahko upravičili in bi lahko potrdili potrebo po sklenitvi enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila. Taka upravičena potreba po sklenitvi enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila bi lahko bila denimo prisotna v primeru gradnje ene same stavbe, del katere bi neposredno uporabljal zadevni naročnik, z drugim delom pa bi se upravljalo na podlagi koncesije, na primer za zagotavljanje javnih parkirnih mest. Pojasniti bi bilo treba, da se potreba po sklenitvi enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila lahko pojavi zaradi razlogov tehnične in gospodarske narave.

(14)

Pri mešanih javnih naročilih, ki jih je mogoče ločiti, imajo naročniki vedno možnost, da za posamezne dele mešanega javnega naročila oddajo ločena javna naročila, v tem primeru pa bi morale biti določbe, ki bi se uporabljale za vsak posamezni del, določene izključno na podlagi značilnosti zadevnega naročila. Če pa se naročniki odločijo v javno naročilo vključiti druge elemente – ne glede na njihovo vrednost in ne glede na pravno ureditev, ki bi sicer veljala za te dodane elemente – bi moralo biti vodilno načelo naslednje: v primeru, da bi bilo treba naročilo, če bi se oddalo samostojno, oddati na podlagi določb te direktive, bi se morala ta direktiva še naprej uporabljati za celotno mešano javno naročilo.

(15)

Vendar bi bilo treba predpisati posebne določbe za mešana javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike oziroma dele, ki ne spadajo v področje uporabe PDEU. V takih primerih bi bilo treba omogočiti, da se ta direktiva ne uporablja, a pod pogojem, da oddajo enotnega javnega naročila upravičujejo objektivni razlogi in da odločitev o oddaji enotnega javnega naročila ni sprejeta z namenom izključitve naročil iz uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8). Pojasniti bi bilo treba, da naročnikom ne bi smeli onemogočiti, da za nekatera mešana javna naročila izberejo uporabo te direktive namesto Direktive 2009/81/ES.

(16)

Nadalje se javna naročila lahko oddajo za izpolnitev zahtev v zvezi z več dejavnostmi, za katere utegnejo veljati različne pravne ureditve. Pojasniti bi bilo treba, da bi morala biti pravna ureditev, ki se uporablja za enotno javno naročilo, ki naj bi zajemalo več dejavnosti, podrejena pravilom, ki se uporabljajo za dejavnost, za katero je javno naročilo pretežno namenjeno. Določitev dejavnosti, za katero je javno naročilo pretežno namenjeno, lahko temelji na analizi zahtev, ki jih mora izpolnjevati določeno javno naročilo; to analizo izvede naročnik, zato da oceni vrednost javnega naročila in pripravi dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. V določenih primerih, kot je nakup enega samega kosa opreme za opravljanje dejavnosti, v zvezi s katerimi informacije, ki bi omogočale ocenitev vsakokratne stopnje uporabe, niso na voljo, je lahko objektivno nemogoče določiti, za katero dejavnost je javno naročilo pretežno namenjeno. Določiti bi bilo treba, katera pravila veljajo za take primere.

(17)

Pojasniti bi bilo treba, da bi morali pojem „gospodarski subjekt“ razlagati dovolj široko, da bi zajemal katero koli osebo in/ali subjekt, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanje storitev, ne glede na to, v kateri pravni obliki se ta oseba in/ali subjekt odloči delovati. Pojem „gospodarski subjekt“ bi torej moral zajemati podjetja, podružnice, hčerinske družbe, partnerstva, zadruge, družbe z omejeno odgovornostjo, javne ali zasebne univerze in druge oblike subjektov, ki niso fizične osebe, ne glede na to, ali gre v vseh okoliščinah za „pravne osebe“ ali ne.

(18)

Pojasniti bi bilo treba, da skupine gospodarskih subjektov, tudi če obstajajo v obliki začasnih združenj, lahko sodelujejo v postopkih javnega naročanja, ne da bi za to morale prevzeti določeno pravno obliko. Če je to potrebno, na primer v primeru, ko se zahteva solidarna odgovornost, se določena oblika lahko zahteva ob oddaji javnega naročila takšnim skupinam.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali naročnikom omogočiti, da izrecno določijo, kako naj bi skupine gospodarskih subjektov izpolnile pogoje in zahteve v zvezi s priznanjem usposobljenosti in ugotavljanjem sposobnosti, določene v tej direktivi, ki jih morajo izpolnjevati gospodarski subjekti, ki sodelujejo samostojno.

Za izvajanje javnih naročil s strani skupin gospodarskih subjektov utegne biti potrebno določiti pogoje, ki jih posameznim udeležencem ni treba izpolnjevati. Takšni pogoji, ki bi jih morali upravičevati objektivni razlogi in bi morali biti sorazmerni, bi lahko na primer zajemali zahtevo po imenovanju skupnega predstavnika ali vodilnega partnerja za namene postopka javnega naročanja ali zahtevo po informacijah o njihovi sestavi.

(19)

Za zagotovitev dejanskega odpiranja trga in pravičnega ravnotežja pri uporabi pravil o javnem naročanju v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev je potrebno, da so vključeni naročniki opredeljeni na drug način kot s sklicevanjem na njihov pravni status. Zato bi bilo treba zagotoviti, da se ohrani enako obravnavanje naročnikov v javnem sektorju in tistih v zasebnem sektorju. Prav tako je treba v skladu s členom 345 PDEU zagotoviti, da se ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah.

(20)

Pojem posebnih ali izključnih pravic je bistvenega pomena za opredelitev področja uporabe te direktive, saj za subjekte, ki v smislu te direktive niso javni naročniki niti javna podjetja, določbe te direktive veljajo le, kolikor na podlagi teh pravic opravljajo eno od dejavnosti, ki spada v področje njene uporabe. Zato je primerno pojasniti, da pravice, podeljene po postopku, ki temelji na objektivnih kriterijih, zlasti v skladu z zakonodajo Unije, in v katerem je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti, za namene te direktive ne predstavljajo posebnih ali izključnih pravic.

Ta zakonodaja bi morala vključevati Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne (9), Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), Direktivo 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12) ter Uredbo (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

Prav tako bi bilo treba pojasniti, da ta seznam zakonodaje ni izčrpen in da pravice v kakršni koli obliki, tudi kot akti o koncesiji, podeljene po drugih postopkih, ki temeljijo na objektivnih kriterijih in v katerih je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti, ne pomenijo posebnih ali izključnih pravic za namene opredelitve področja uporabe te direktive, kar zadeva osebno veljavnost. Pojem izključnih pravic bi morali uporabljati tudi pri ugotavljanju, ali bi bilo mogoče uporabo postopka s pogajanji brez predhodnega javnega razpisa upravičiti s tem, da lahko gradnje, blago ali storitve zaradi varstva nekaterih izključnih pravic zagotovi le določen gospodarski subjekt.

Vendar bi bilo treba ob upoštevanju, da je ratio legis teh določb drugačen, pojasniti, da pojem izključnih pravic v obeh primerih nima nujno enakega pomena. Torej bi bilo treba pojasniti, da subjekt, ki na podlagi postopka, ki temelji na objektivnih kriterijih in v katerem je bila zagotovljena ustrezna transparentnost, pridobi izključno pravico za opravljanje določene storitve na danem geografskem območju, ne bi bil naročnik, če bi šlo za osebo zasebnega prava, bi pa vseeno bil edini subjekt, ki bi na tem območju lahko opravljal zadevno storitev.

(21)

Nekateri naročniki so dejavni na področjih proizvodnje, prenosa ali distribucije toplote in hlajenja. Morda je nekoliko nejasno, katera pravila se uporabljajo za dejavnosti, povezane z ogrevanjem, in katera za dejavnosti, povezane s hlajenjem. Zato bi bilo treba pojasniti, da za javne naročnike ter javna in zasebna podjetja, dejavna v sektorju ogrevanja, veljajo pravila te direktive, vendar mora biti pri zasebnih podjetjih za uporabo pravil te direktive izpolnjen dodaten pogoj, in sicer da delujejo na podlagi posebnih ali izključnih pravic. Na drugi strani pa za javne naročnike, dejavne v sektorju hlajenja, veljajo pravila Direktive 2014/24/EU, za javna in zasebna podjetja pa, ne glede na to, ali delujejo na podlagi posebnih ali izključnih pravic, pravila o javnem naročanju ne veljajo. Na koncu bi bilo treba pojasniti še, da bi bilo treba javna naročila, oddana za izvajanje pogodb, ki se hkrati nanašajo na ogrevanje in hlajenje, obravnavati v skladu z določbami o javnih naročilih za izvajanje več dejavnosti, na podlagi česar se določi, katera pravila javnega naročanja, če sploh katera, bodo urejala njihovo oddajo.

(22)

Pred kakršno koli načrtovano spremembo področja uporabe te direktive in Direktive 2014/24/EU za ta sektor bi bilo treba preučiti položaj sektorja hlajenja, da bi pridobili dovolj informacij, zlasti v zvezi s konkurenčnim položajem, obsegom čezmejnega javnega naročanja in mnenji zainteresiranih strani. Ker bi lahko uporaba Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14) za ta sektor bistveno vplivala na odpiranje trga, bi bilo ustrezno, da se preučitev opravi pri oceni učinka Direktive 2014/23/EU.

(23)

Pojasniti bi bilo treba, da v tej direktivi uporabljeni pojem „dobava električne energije“ zajema proizvodnjo, veleprodajo in maloprodajo električne energije, pri čemer to nikakor ne razširja področja uporabe te direktive.

(24)

Naročniki, ki delujejo v sektorju pitne vode, se lahko ukvarjajo tudi z drugimi dejavnostmi, ki se nanašajo na vodo, kot so projekti na področju vodnega inženirstva, namakanja, osuševanja površin ali odstranjevanja in čiščenja odpadnih voda. V takih primerih bi morali imeti naročniki možnost uporabiti postopke javnega naročanja, določene v tej direktivi, v zvezi z vsemi svojimi dejavnostmi, ki se nanašajo na vodo, ne glede na to, kateri del vodnega cikla zadevajo. Vendar so pravila javnega naročanja v takšni obliki, kakršna se predlaga za dobave blaga, neustrezna za nabavo vode, saj je vodo treba zagotoviti iz virov, ki so blizu območja, na katerem se bo uporabljala.

(25)

Primerno je izključiti javna naročila, namenjena za iskanje nafte in plina, saj je bilo ugotovljeno, da je v tem sektorju neprestano prisoten tolikšen konkurenčni pritisk, da disciplina javnega naročanja, ki jo prinašajo pravila Unije o javnem naročanju, ni več potrebna. Ker črpanje nafte in plina še vedno spada v področje uporabe te direktive, bi bilo morda treba ločiti pojma „iskanje“ in „črpanje“. Pojem „iskanje“ bi moral vključevati dejavnosti, s katerimi se na danem območju odkrivajo morebitna nahajališča nafte in plina, ter – v takem primeru – za izkoriščanje v komercialne namene, medtem ko bi moralo „črpanje“ pomeniti „proizvodnjo“ nafte in plina. V skladu z uveljavljeno prakso v primerih združitev bi se moralo šteti, da „proizvodnja“ vključuje tudi „razvoj“, to je vzpostavitev ustrezne infrastrukture za proizvodnjo v prihodnosti (naftne ploščadi, naftovodi, plinovodi, terminali itd.).

(26)

Javni naročniki bi morali uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, ki jih imajo po nacionalnem pravu na voljo za preprečevanje izkrivljanj pri izvajanju postopkov naročanja, ki izvirajo iz nasprotij interesov. To bi lahko zajemalo postopke za odkrivanje, preprečevanje in odpravljanje nasprotij interesov.

(27)

S Sklepom Sveta 94/800/ES (15) je bil odobren zlasti Sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA). Cilj Sporazuma GPA je vzpostaviti večstranski okvir uravnoteženih pravic in obveznosti glede javnih naročil, da bi dosegli liberalizacijo in rast svetovne trgovine. Pri javnih naročilih, zajetih v prilogah 3, 4 in 5 ter splošnih pripombah k Dodatku I (v zvezi z Evropsko unijo) k Sporazumu GPA in v drugih zadevnih mednarodnih sporazumih, ki zavezujejo Unijo, bi morali naročniki obveznosti iz teh sporazumov izpolnjevati tako, da bi to direktivo uporabljali za gospodarske subjekte tretjih držav, ki so podpisnice teh sporazumov.

(28)

Sporazum GPA se uporablja za javna naročila nad v njem določenimi mejnimi vrednostmi in izraženimi kot posebne pravice črpanja. Mejne vrednosti iz te direktive bi bilo treba uskladiti, da bodo ustrezale enakovrednim mejnim vrednostim iz Sporazuma GPA, izraženim v eurih. Treba bi bilo določiti tudi redne revizije mejnih vrednosti, izraženih v eurih, da se z navadno matematično operacijo prilagodijo morebitnim spremembam vrednosti eura glede na te posebne pravice črpanja.

Poleg teh rednih matematičnih prilagoditev bi bilo treba v naslednjem krogu pogajanj preučiti možnost zvišanja mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA.

Da se prepreči pomnožitev mejnih vrednosti, je poleg tega primerno, brez poseganja v mednarodne obveznosti Unije, še naprej uporabljati enake mejne vrednosti za vse naročnike, ne glede na sektor, v katerem delujejo.

(29)

Pojasniti bi bilo treba, da se morajo za ocenitev vrednosti naročila upoštevati vsi prihodki, ne glede na to, ali izvirajo od naročnika ali od tretjih oseb.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da naj bi za namen ocenitve mejnih vrednosti pojem podobnega blaga razumeli kot proizvode, ki so namenjeni enaki ali podobni uporabi, kot na primer dobava različnih vrst živil ali raznih kosov pisarniškega pohištva. Običajno bi gospodarski subjekt, dejaven na zadevnem področju, tako blago verjetno dobavljal v okviru svojega normalnega nabora proizvodov.

(30)

Za namene ocenjevanja vrednosti določenega javnega naročila bi bilo treba pojasniti, da je ocena vrednosti na podlagi razdelitve javnega naročila dopustna zgolj v primeru, ko to upravičujejo objektivni razlogi. Lahko bi bilo na primer upravičeno, da se vrednost javnega naročila oceni na ravni ločene organizacijske enote naročnika, če je zadevna enota samostojno odgovorna za javno naročilo. To je mogoče domnevati, kadar ločena organizacijska enota samostojno vodi postopke javnega naročanja in sprejema odločitve o nakupu, razpolaga z ločeno proračunsko vrstico za zadevna naročila ter samostojno sklene naročilo, ki ga financira iz proračuna, s katerim razpolaga. Razdelitev ni upravičena, če naročnik naročanje zgolj decentralizirano organizira.

(31)

Glede na to, da je ta direktiva naslovljena na države članice, se ne uporablja za javna naročila, ki jih izvajajo mednarodne organizacije v svojem imenu in za svoj račun. Treba pa je pojasniti, v kakšnem obsegu bi morali to direktivo uporabljati za javna naročila, ki jih urejajo posebni mednarodni predpisi.

(32)

Opozoriti bi bilo treba, da storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov ter druge podobne oblike alternativnega reševanja sporov običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju. Pojasniti bi bilo treba, da se ta direktiva ne uporablja za javna naročila za opravljanje takšnih storitev, ne glede na njihovo poimenovanje v nacionalnem pravu.

(33)

Izvajalce nekaterih pravnih storitev določi sodišče zadevne države članice, nekatere tovrstne storitve vključujejo zastopanje strank v sodnih postopkih po odvetnikih, nekatere morajo opravljati notarji ali pa so takšne storitve povezane z izvajanjem javne oblasti. Takšne pravne storitve običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju, to na primer velja za imenovanje državnih tožilcev v nekaterih državah članicah. Tovrstne pravne storitve bi bilo zato treba izvzeti iz področja uporabe te direktive.

(34)

Primerno je določiti, da pojem finančnih instrumentov, kakor je naveden v tej direktivi, pomeni isto kot v drugi zakonodaji na področju notranjega trga, ob upoštevanju nedavne ustanovitve Evropskega instrumenta za finančno stabilnost in Evropskega mehanizma za stabilnost pa bi bilo treba določiti, da so posli, izvedeni v okviru navedenega instrumenta in navedenega mehanizma, izključeni iz področja uporabe te direktive. Obenem bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti iz področja uporabe te direktive izključena tudi posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov ali z drugimi posli v zvezi z njimi.

(35)

Opozoriti bi bilo treba, da člen 5(1) Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (16) izrecno določa, da se direktivi 2004/17/ES in 2004/18/ES uporabljata za pogodbe o storitvah in pogodbe o izvajanju javnih storitev avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza, medtem ko se Uredba (ES) št. 1370/2007 uporablja za koncesije za storitve avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da se navedena uredba še naprej uporablja za pogodbe o izvajanju javnih storitev in za koncesije za storitve javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico. Da bi pojasnili razmerje med to direktivo in Uredbo (ES) št. 1370/2007, bi bilo treba izrecno določiti, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe o izvajanju javnih storitev zaradi opravljanja storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico, za sklepanje katerih bi bilo treba še naprej uporabljati navedeno uredbo. Če Uredba (ES) št. 1370/2007 nacionalnemu pravu dopušča, da odstopa od njenih pravil, bi morale imeti države članice v nacionalnem pravu še naprej možnost določiti, da se morajo pogodbe o izvajanju storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico sklepati po postopku, ki je v skladu z njihovimi splošnimi pravili o javnem naročanju.

(36)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive. Vendar pa izključitev ne bi smela preseči nujno potrebnega; zato bi bilo treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili. V zvezi s tem je treba tudi pojasniti, da skupina 601 iz nomenklature CPV „storitve kopenskega prevoza“ ne zajema storitev reševalnih vozil, ki so v razredu CPV 8514. Pojasniti bi bilo torej treba, da bi morala za storitve, ki so zajete s kodo CPV 85143000-3, pri katerih gre izključno za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili, veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev) Posledično bi enostavnejša ureditev veljala tudi za mešana javna naročila za opravljanje storitev reševalnih vozil na splošno, če bi bila vrednost storitev za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili višja od vrednosti drugih storitev reševalnih vozil;

(37)

V nekaterih primerih je javni naročnik ali združenje javnih naročnikov edino, ki lahko opravlja določeno storitev, za kar ima na podlagi zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU, izključno pravico. Pojasniti bi bilo treba, da se ta direktiva ne uporablja za oddajo javnih naročil storitev takemu javnemu naročniku ali združenju javnih naročnikov.

(38)

Obstaja precejšnja pravna negotovost glede vprašanja, v kolikšni meri bi morale biti pogodbe o izvedbi javnega naročila, sklenjene med javnimi naročniki, zajete v pravilih o javnem naročanju. Države članice in celo javni naročniki si zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagajo različno. Glede na to, da naj bi se ta sodna praksa uporabljala tudi za javne organe, kadar delujejo v sektorjih, zajetih v tej direktivi, je primerno zagotoviti, da se v tej direktivi in Direktivi 2014/24/EU uporabljajo ista pravila, ki naj se v obeh razlagajo enako.

(39)

Mnogi naročniki so organizirani kot gospodarska skupina, ki lahko združuje več posameznih podjetij; pogosto imajo posamezna podjetja točno določeno vlogo v okviru gospodarske skupine. Zato je primerno izključiti določena javna naročila storitev, blaga in gradenj, ki se oddajo povezanemu podjetju, katerega glavna dejavnost je zagotavljanje teh storitev, blaga ali gradenj skupini, katere del je, in ne njihovo ponujanje na trgu. Primerno je tudi, da se izključijo določena javna naročila storitev, blaga in gradenj, ki jih naročnik odda skupnemu podjetju, katerega del je in ki ga je ustanovilo več naročnikov za opravljanje dejavnosti iz te direktive. Vendar je primerno zagotoviti, da ta izključitev ne povzroči izkrivljanja konkurence v korist podjetij ali skupnih podjetij, ki so povezana z naročniki; primerno je zagotoviti ustrezen sklop pravil, zlasti z zgornjo mejo, v okviru katere lahko podjetja ustvarijo del svojega prometa na trgu ter nad katero bi izgubila možnost, da se jim javna naročila oddajo brez javnih razpisov, ter za sestavo skupnih podjetij in trdnost povezav med temi skupnimi podjetji in naročniki, ki jih sestavljajo.

(40)

Primerno je tudi pojasniti razmerja med določbami o sodelovanju med javnimi organi in določbami o oddaji javnih naročil povezanim podjetjem ali v okviru skupnih podjetij.

(41)

Podjetja bi se morala šteti za povezana podjetja, če med naročnikom in zadevnim podjetjem obstaja neposreden ali posreden prevladujoč vpliv ali ima nad njima prevladujoč vpliv drugo podjetje; v tej zvezi udeležba zasebnega kapitala kot taka ne bi smela biti pomembna. Preverjanje, ali je posamezno podjetje povezano z določenim naročnikom, bi moralo biti mogoče izvesti na čim enostavnejši način. Ker je treba morebiten obstoj takšnega neposrednega ali posrednega prevladujočega vpliva preveriti že zaradi odločanja o tem, ali je treba letne računovodske izkaze zadevnih podjetij in naročnikov konsolidirati, bi bilo treba podjetja v primeru konsolidacije njihovih letnih računovodskih izkazov tako šteti za povezana podjetja. Vendar se pravila Unije o konsolidiranih računovodskih izkazih v nekaterih primerih ne uporabljajo, na primer zaradi velikosti vključenih podjetij ali neizpolnjevanja nekaterih pogojev v zvezi z njihovo pravno obliko. V takšnih primerih – če se Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17) ne uporablja – bo treba obstoj neposrednega ali posrednega prevladujočega vpliva preveriti ob upoštevanju lastništva, finančne udeležbe ali predpisov, ki urejajo delovanje teh podjetij.

(42)

Spodbujati bi bilo treba sofinanciranje programov raziskav in razvoja s strani industrije. Zato bi bilo treba pojasniti, da se ta direktiva uporablja samo, kadar takega sofinanciranja ni in kadar rezultati dejavnosti raziskav in razvoja pripadajo zadevnemu naročniku. To pa ne bi smelo izključevati možnosti, da izvajalec storitev, ki je te dejavnosti izvedel, o njih objavi poročilo, pod pogojem, da naročnik obdrži izključno pravico uporabe rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja pri izvajanju svojih dejavnosti. Vendar pa uporabe te direktive ne bi smela preprečiti nikakršna navidezna izmenjava rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja niti povsem simbolična udeležba pri plačilu izvajalca storitev.

(43)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za javna naročila, ki naj bi dovoljevala opravljanje dejavnosti, ki je predmet te direktive, niti za projektne natečaje, ki se organizirajo za opravljanje take dejavnosti, če je ta v državi članici, v kateri se opravlja, neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen. Zato je primerno obdržati postopek, ki se uporablja za vse sektorje iz te direktive ali njihove dele in ki bo omogočal upoštevanje učinkov sedanjega ali prihodnjega odpiranja konkurenci. Tak postopek bi moral zagotoviti pravno varnost za zadevne naročnike in ustrezen postopek odločanja ter v kratkem roku zagotoviti enotno uporabo prava Unije na tem področju. Zaradi pravne varnosti bi bilo treba pojasniti, da se vse odločbe oziroma sklepi glede uporabe ustreznih določb iz člena 30 Direktive 2004/17/ES, sprejeti pred začetkom veljavnosti te direktive, uporabljajo še naprej.

(44)

Neposredno izpostavljenost konkurenci bi bilo treba oceniti na podlagi objektivnih kriterijev, ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevnega sektorja ali njegovih zadevnih delov. Vendar to oceno otežujejo kratki roki, ki jih je treba spoštovati, in dejstvo, da mora temeljiti na informacijah, ki so Komisiji na voljo – bodisi iz že razpoložljivih virov bodisi iz informacij, pridobljenih v okviru uporabe člena 35 – in ki jih ni mogoče dopolniti z bolj zamudnimi metodami, vključno zlasti z javnimi preiskavami zadevnih gospodarskih subjektov. Ocena neposredne izpostavljenosti konkurenci, ki se lahko opravi v okviru te direktive, zato ne posega v polno uporabo konkurenčnega prava.

(45)

Pri ocenjevanju, ali je dani sektor neposredno izpostavljen konkurenci oziroma ali so konkurenci izpostavljeni njegovi deli, bi bilo treba preučiti tako imenovani „relevantni geografski trg“, to je specifično območje, na katerem zadevno dejavnost ali njene dele izvaja zadevni gospodarski subjekt. Ker je ta pojem ključnega pomena za ocenjevanje, bi ga bilo treba ustrezno opredeliti na podlagi veljavnih pojmov iz prava Unije. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da se relevantni geografski trg morebiti ne ujema z ozemljem zadevne države članice; zato bi lahko bile odločitve glede uporabe izjeme omejene na dele ozemlja zadevne države članice.

(46)

Šteti bi se moralo, da sta izvajanje in uporaba ustrezne zakonodaje Unije o odprtju danega sektorja ali njegovega dela zadosten razlog za domnevo, da je do zadevnega trga zagotovljen prost dostop. Tako ustrezno zakonodajo bi bilo treba določiti v prilogi, ki jo lahko posodablja Komisija. Komisija bi morala pri posodabljanju navedene priloge upoštevati zlasti morebitno sprejetje ukrepov, ki bi omogočili, da se konkurenci resnično odprejo tudi drugi sektorji poleg tistih, za katere je zakonodaja že navedena v navedeni prilogi, kot je na primer nacionalni železniški potniški promet.

(47)

Če prostega dostopa do danega trga ni mogoče predpostavljati na podlagi izvajanja ustrezne zakonodaje Unije, bi bilo treba dokazati, da je takšen dostop pravno in dejansko prost. Če država članica uporabo pravnega akta Unije o odprtju danega sektorja konkurenci razširi na primere zunaj področja uporabe navedenega pravnega akta – denimo Direktivo 94/22/ES uporabi za sektor premogovništva ali Direktivo 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (18) za potniške storitve na nacionalni ravni – bi bilo treba to okoliščino upoštevati pri ocenjevanju, ali je dostop do zadevnega sektorja prost.

(48)

Neodvisni nacionalni organi, kot so sektorski regulatorji ali organi za konkurenco, imajo običajno specializirano znanje in izkušnje ter informacije, ki bi bili relevantni pri ocenjevanju, ali je dana dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, oziroma ali to velja za njene dele. Zahtevkom za izjemo bi torej po potrebi morali priložiti ali vanje vključiti posodobljeno mnenje o konkurenčnih razmerah v zadevnem sektorju, ki ga sprejme neodvisen nacionalni organ, pristojen za zadevno dejavnost.

Če neodvisni nacionalni organ, pristojen za zadevno dejavnost, ne sprejme obrazloženega in utemeljenega mnenja, bi bilo za oceno zahtevka za izjemo potrebno več časa. Roke, ki jih ima Komisija na voljo za izvedbo takih ocen, bi bilo torej treba ustrezno prilagoditi.

(49)

Komisija bi vedno morala preučiti zahtevke, ki upoštevajo podrobna pravila za uporabo postopkov za ugotavljanje, ali je dana dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, oziroma ali to velja za njene dele. Prav tako pa bi bilo treba pojasniti, da zaradi morebitne kompleksnosti takih zahtevkov morda ni vedno možno zagotoviti, da se v veljavnih rokih sprejmejo izvedbeni akti, v katerih se določi, ali je dana dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, oziroma ali to velja za njene dele.

(50)

Pojasniti bi bilo treba, da bi Komisija morala imeti možnost, da od držav članic ali naročnikov zahteva predložitev informacij ali pa dopolnitev oziroma pojasnitev že danih informacij. Komisija bi za to morala določiti ustrezen rok, pri katerem bi se upoštevali dejavniki, kot so kompleksnost zahtevanih informacij in težavnost dostopa do njih, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati tudi to, da mora Komisija spoštovati roke, določene za sprejetje izvedbenega akta.

(51)

Zaposlitev in poklic prispevata k vključevanju v družbo in sta ključna elementa pri zagotavljanju enakih možnosti za vse. V tem okviru so lahko invalidska podjetja zelo pomembna. Enako velja za druga socialna podjetja, katerih glavni cilj je podpreti družbeno in poklicno vključevanje ali ponovno vključevanje invalidnih in prikrajšanih oseb, na primer brezposelnih, pripadnikov prikrajšanih manjšin ali drugače socialno marginaliziranih skupin. Vendar se lahko zgodi, da taka podjetja pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne morejo dobiti naročil. Zato je primerno določiti, da lahko države članice pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali določenih sklopov teh javnih naročil pridržijo za taka podjetja ali da izvedbo javnih naročil pridržijo za programe zaščitnega zaposlovanja.

(52)

Zaradi ustrezne vključitve okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke javnega naročanja je nadvse pomembno, da države članice in naročniki z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so izpolnjene obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki veljajo na kraju izvajanja gradenj ali opravljanja storitev in izhajajo iz zakonov, uredb, odredb in sklepov, sprejetih na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz kolektivnih pogodb, če so takšna pravila in njihova uporaba skladna s pravom Unije. Pri izvajanju javnega naročila bi bilo treba spoštovati tudi obveznosti, ki izvirajo iz mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v Prilogi XIV. Vendar pa navedeno nikakor ne bi smelo preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve.

Ustrezne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z osnovnimi načeli prava Unije, da se zagotovi zlasti enaka obravnava. Takšne ustrezne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (19) in na način, ki zagotavlja enako obravnavo ter ni neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov in delavcev iz drugih držav članic.

(53)

Za kraj opravljanja storitev bi moral šteti kraj, v katerem se izvajajo značilne naloge. Če se storitve opravljajo na daljavo, kot na primer storitve klicnih centrov, bi bilo treba šteti, da je kraj opravljanja storitve kraj, v katerem se izvajajo, ne glede na kraje in države članice, ki so jim storitve namenjene.

(54)

Zadevne obveznosti bi se lahko odražale v določilih pogodbe o izvedbi javnega naroča. Prav tako bi moralo bilo možno v pogodbe vključiti določila za zagotavljanje upoštevanja kolektivnih pogodb v skladu s pravom Unije. Neizpolnjevanje zadevnih obveznosti bi se lahko obravnavalo kot huda kršitev s strani zadevnega gospodarskega subjekta, zaradi katere je lahko ta gospodarski subjekt izključen iz postopka oddaje javnega naročanja.

(55)

Upoštevanje določb okoljskega, socialnega in delovnega prava bi bilo treba spremljati v ustreznih fazah postopka javnega naročanja, to je pri uporabi splošnih načel, ki urejajo izbor udeležencev in oddajo javnih naročil, pri uporabi pogojev za izključitev in pri uporabi določb v zvezi z neobičajno nizkimi ponudbami. Preverjanje, potrebno v ta namen, bi bilo treba izvajati v skladu z ustreznimi določbami te direktive, zlasti določbami, ki urejajo dokazila in lastne izjave.

(56)

Nobena določba v tej direktivi ne bi smela preprečiti uvedbe ali uveljavitve ukrepov, potrebnih za varovanje javnega reda, javne morale, javne varnosti, zdravja, življenja ljudi in živali, ohranitve rastlinskega življenja, ali drugih okoljskih ukrepov, zlasti zaradi trajnostnega razvoja, pod pogojem, da so ti ukrepi v skladu s PDEU.

(57)

Raziskave in inovacije, vključno z ekološkimi in socialnimi inovacijami, so med glavnimi gibali prihodnje rasti in v središču strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Naročniki bi morali zagotoviti najboljšo strateško uporabo naročil za spodbujanje inovacij. Naročanje inovativnega blaga, gradenj in storitev ima ključno vlogo pri povečanju učinkovitosti in kakovosti javnih storitev ter spopadanju z velikimi družbenimi izzivi. Prispeva k doseganju najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno ter širših gospodarskih, okoljskih in družbenih koristi v smislu oblikovanja novih idej, njihovega prenosa v inovativne proizvode in storitve ter s tem spodbujanja trajnostne gospodarske rasti.

Opozoriti bi bilo treba, da je bilo v sporočilu Komisije z dne 14. decembra 2007 z naslovom „Predkomercialna naročila: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi“ opredeljenih več modelov javnega naročanja, ki zadevajo naročanje tistih raziskovalnih in razvojnih storitev, ki ne spadajo v področje uporabe te direktiv. Ti modeli bi bili še naprej na voljo, a tudi ta direktiva bi morala prispevati k lažjemu javnemu naročanju na področju inovacij in državam članicam pomagati pri doseganju ciljev Unije inovacij.

(58)

Zaradi pomembnosti inovacij bi bilo treba naročnike spodbujati, da variantne ponudbe dovolijo čim pogosteje. Zato bi bilo naročnike treba opozoriti, da morajo pred navedbo, da so variantne ponudbe dovoljene, opredeliti minimalne zahteve, ki jih morajo take ponudbe izpolnjevati.

(59)

Če rešitve, ki na trgu že obstajajo, ne morejo zadostiti potrebi po razvoju inovativnega proizvoda, storitve ali gradnje ter po njeni naknadni nabavi, bi morali naročniki imeti dostop do posebnega postopka javnega naročanja, kar zadeva javna naročila, ki spadajo v področje uporabe te direktive. Posebni postopek bi moral naročnikom omogočiti, da za razvoj in naknadno nabavo novega, inovativnega proizvoda, storitve ali gradnje sklenejo dolgoročno partnerstvo za inovacije, če se ta inovativni proizvod, storitev ali gradnja lahko zagotovi v skladu z dogovorjeno kakovostjo izvedbe in dogovorjenimi stroški, ne da bi bil za nabavo potreben ločen postopek oddaje javnega naročila. Partnerstvo za inovacije bi moralo temeljiti na postopkovnih pravilih, ki se uporabljajo za postopke s pogajanji s predhodnim javnim razpisom, javna naročila pa bi se morala oddati le na podlagi najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo, kar je najprimernejše za primerjavo ponudb za inovativne rešitve. Partnerstvo za inovacije bi moralo biti tako pri zelo velikih kot pri manjših inovativnih projektih strukturirano tako, da bi lahko zagotovilo potrebno „povpraševanje trga“, ki bi spodbudilo razvoj inovativne rešitve brez zapiranja trga. Naročniki zato ne bi smeli uporabljati partnerstev za inovacije tako, da bi preprečevali, omejevali ali izkrivljali konkurenco. V nekaterih primerih bi sklenitev partnerstev za inovacije z več partnerji lahko prispevala k preprečevanju takšnih posledic.

(60)

Iz izkušenj je razvidno, da je konkurenčni dialog iz Direktive 2014/24/EU uporaben v primerih, pri katerih javni naročniki ne morejo opredeliti sredstev za zadovoljitev svojih potreb ali presoditi, kaj lahko ponudi trg v smislu tehničnih, finančnih ali pravnih rešitev. To se lahko zgodi zlasti pri inovativnih projektih, izvajanju pomembnih projektov na področju integrirane prometne infrastrukture, projektov za velika računalniška omrežja ali projektov, ki vključujejo kompleksno in strukturirano financiranje. Državam članicam bi torej morali dovoliti, da dajo to orodje na razpolago naročnikom. Javne naročnike bi bilo treba po potrebi spodbujati k imenovanju vodje projekta, ki bi zagotavljal dobro sodelovanje med gospodarskimi subjekti in javnim naročnikom v postopku oddaje javnega naročila.

(61)

Zaradi škodljivih učinkov na konkurenco bi se morali postopki s pogajanji brez predhodnega javnega razpisa uporabljati samo v zelo izjemnih okoliščinah. Ta izjema bi morala biti omejena na primere, v katerih objava ni mogoča zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti, ali v katerih je že na samem začetku jasno, da objava ne bo spodbudila konkurence ali boljših rezultatov javnega naročanja, ne nazadnje zato, ker objektivno obstaja le en gospodarski subjekt, ki lahko izvede javno naročilo. To velja za umetnine, pri katerih identiteta umetnika sama po sebi določa enkratnost in unikatno vrednost umetniškega predmeta. Za ekskluzivnost so lahko tudi drugi razlogi, a uporabo postopka s pogajanji brez predhodnega javnega razpisa lahko upraviči le objektivna ekskluzivnost, če ekskluzivnosti ni ustvaril sam naročnik zaradi prihodnjega postopka javnega naročanja.

Naročniki, ki se sklicujejo na to izjemo, bi morali navesti, zakaj ni razumnih alternativ ali nadomestil, kot na primer uporaba alternativnih distribucijskih kanalov, tudi zunaj države članice naročnika, ali razmislek o funkcionalno primerljivih gradnjah, blagu in storitvah.

Če se ekskluzivnost pojavi zaradi tehničnih razlogov, bi bilo treba te razloge za vsak primer posebej natančno opredeliti in upravičiti. Ti razlogi bi denimo lahko vključevali skorajšnjo tehnično nemožnost, da bi zahtevano kakovost izvedbe dosegel kak drug gospodarski subjekt, ali potrebo po uporabi posebnega znanja, orodij ali sredstev, ki jih ima na razpolago le en gospodarski subjekt. Tehnični razlogi lahko izvirajo tudi iz posebnih zahtev glede interoperabilnosti, ki jih je treba izpolniti, da se zagotovi delovanje gradenj, blaga ali storitev, ki so predmet naročila.

Postopek javnega naročanja ni uporaben, če se blago nabavi neposredno na blagovni borzi, vključno s tržnimi platformami za blago, kot so kmetijsko blago in surovine, ter energetskimi borzami, na katerih regulirana in nadzorovana večstranska struktura trgovanja že po naravi zagotavlja tržne cene.

(62)

Pojasniti bi bilo treba, da določbe v zvezi z varovanjem zaupnosti informacij nikakor ne preprečujejo javnega razkritja nezaupnih delov sklenjenih pogodb o izvedbi javnega naročila niti njihovih nadaljnjih sprememb.

(63)

Z elektronskimi informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi se lahko zelo poenostavi objava naročil ter povečata učinkovitost in transparentnost postopkov javnega naročanja. Ta sredstva bi morala postati standardna sredstva sporočanja in izmenjave informacij v postopkih javnega naročanja, saj znatno povečujejo možnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v postopkih naročanja na celotnem notranjem trgu. V ta namen bi moralo postati obvezno naslednje: pošiljanje obvestil v elektronski obliki, dostopnost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v elektronski obliki in – po prehodnem obdobju 30 mesecev – popolnoma elektronska komunikacija, to je komunikacija z elektronskimi sredstvi v vseh fazah postopka, vključno s pošiljanjem prijav za sodelovanje in zlasti pošiljanjem ponudb (elektronska predložitev ponudb). Državam članicam in naročnikom bi morali dovoliti, da na tem področju naredijo še več, če želijo. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev v skladu s to direktivo naročnikom ne bi smela predpisovati elektronske obdelave ponudb niti ne bi smela nalagati elektronskega ocenjevanja ali avtomatske obdelave. V skladu s to direktivo pa obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev ne bi smela zadevati nobenih delov postopka javnega naročanja po oddaji javnega naročila niti notranje komunikacije pri naročniku.

(64)

Naročniki bi morali – razen v nekaterih posebnih primerih – uporabljati elektronska komunikacijska sredstva, ki so nediskriminatorna, splošno dostopna in interoperabilna s proizvodi informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) v splošni rabi ter gospodarskim subjektom ne omejujejo dostopa do postopka javnega naročanja. Pri uporabi takšnih komunikacijskih sredstvih bi morali ustrezno upoštevati tudi dostopnost za invalidne osebe. Pojasniti bi bilo treba, da obvezna uporaba elektronskih sredstev v vseh fazah postopka javnega naročanja ne bi bila ustrezna, niti če bi bila za to potrebna posebna orodja ali oblike datotek, ki niso splošno razpoložljive, niti če bi bila obdelava zadevnih sporočil možna samo z uporabo specializirane pisarniške opreme. Naročniki zato v nekaterih primerih, ki bi jih bilo treba izčrpno navesti, ne bi smeli biti primorani zahtevati uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev v postopku predložitve ponudb. Ta direktiva določa, da bi morali sem spadati tudi primeri, v katerih bi bila potrebna uporaba specializirane pisarniške opreme, ki naročnikom ni splošno dostopna, na primer tiskalniki širokega formata. V nekaterih postopkih javnega naročanja je lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedena zahteva za predložitev fizičnega modela ali makete, ki je naročniku ni mogoče predložiti z uporabo elektronskih sredstev. V takih primerih bi bilo treba model naročniku poslati po pošti ali drugi primerni kurirski službi.

Vendar bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti uporaba drugih komunikacijskih sredstev omejena na tiste dele ponudbe, za katere se elektronska komunikacijska sredstva ne zahtevajo.

Primerno je pojasniti, da bi morali naročniki imeti možnost, da določijo največjo velikost datotek, ki se lahko predložijo, kadar je to potrebno zaradi tehničnih razlogov.

(65)

V nekaterih izjemnih primerih bi naročnikom morali dovoliti, da ne uporabljajo elektronskih komunikacijskih sredstev, če bi bilo to potrebno zaradi varstva posebej občutljivih informacij. Pojasniti bi bilo treba, da bi morali v primeru, ko se lahko potrebna stopnja varstva zagotovi z uporabo elektronskih sredstev, ki niso splošno dostopna, uporabljati taka elektronska sredstva. Tak primer je lahko denimo, kadar naročniki zahtevajo, da se uporabljajo posebna varna komunikacijska sredstva, do katerih nudijo dostop.

(66)

Različni tehnični formati ali postopki ter standardi sporočanja bi lahko ovirali interoperabilnost, ne le znotraj posamezne države članice, temveč tudi in zlasti med državami članicami. Za sodelovanje v postopku javnega naročanja, pri katerem se dovoli ali zahteva uporaba elektronskih katalogov, to je formata za predstavitev in razvrstitev informacij na način, ki je skupen vsem sodelujočim ponudnikom in ustrezen za elektronsko uporabo, bi na primer moral gospodarski subjekt zaradi odsotnosti standardizacije svoje kataloge prilagoditi posameznemu postopku javnega naročanja, kar pomeni, da bi moral zagotoviti zelo podobne informacije v različnih formatih glede na specifikacije zadevnega naročnika. Standardizacija formatov kataloga bi torej izboljšala raven interoperabilnosti, povečala učinkovitost ter tudi zmanjšala prizadevanje, ki se zahteva od gospodarskih subjektov.

(67)

Komisija bi morala pri preučitvi, ali obstaja potreba, da se z določitvijo obvezne uporabe nekaterih standardov zagotovi ali poveča interoperabilnost med različnimi tehničnimi formati ali standardi na področju postopkov in sporočanja, in – če ta potreba obstaja – katere standarde bi bilo treba uvesti, čim bolj upoštevati mnenja zadevnih zainteresiranih strani. Preučiti bi morala tudi, do katere mere gospodarski subjekti in naročniki v praksi že uporabljajo določen standard ter kako uspešna je ta uporaba. Komisija bi morala pred določitvijo obvezne uporabe kakršnega koli določenega standarda tudi pazljivo preučiti morebitne s tem povezane stroške, zlasti glede prilagoditev veljavnih rešitev pri elektronskem javnem naročanju, vključno z infrastrukturo, postopki ali programsko opremo.

Če zadevnih standardov ne razvije mednarodna, evropska ali nacionalna organizacija za standardizacijo, bi standardi morali izpolnjevati zahteve, ki veljajo za standarde na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, določene v Uredbi (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(68)

Pred določitvijo stopnje varnosti, zahtevane za elektronska komunikacijska sredstva, ki bodo uporabljena v različnih fazah postopka oddaje javnega naročila, bi morali države članice in naročniki oceniti sorazmernost med zahtevami za zagotavljanje pravilne in zanesljive identifikacije pošiljateljev zadevnega sporočila ter njegove celotne vsebine na eni strani in nevarnostjo težav na drugi strani, denimo v primeru, da sporočilo pošlje pošiljatelj, ki ni navedeni pošiljatelj. Če vse ostane nespremenjeno, bi to pomenilo, da za stopnjo varnosti, ki se zahteva na primer za elektronsko pošto s prošnjo za potrditev natančnega naslova, na katerem bo potekal informativni sestanek, ne bi bilo treba, da je enako visoka kot pri sami ponudbi, ki je za gospodarski subjekt zavezujoča. Na podlagi ocene sorazmernosti bi bile morda potrebne nižje stopnje varnosti v zvezi s ponovno predložitvijo elektronskih katalogov ali predložitvijo ponudb v okviru manjših razpisov na podlagi okvirnega sporazuma oziroma dostopom do dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

(69)

Medtem ko bi morali biti bistveni deli postopka javnega naročanja, na primer dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila, prijave za sodelovanje, potrditve interesa in ponudbe, zmeraj v pisni obliki, pa bi še vedno morala biti možna ustna komunikacija z gospodarskimi subjekti, če se njena vsebina do zadostne mere dokumentira. To je nujno za zagotavljanje ustrezne ravni transparentnosti, ki omogoča, da se preveri upoštevanje načela enake obravnave. Zlasti je bistveno, da se ustna komunikacija s ponudniki, ki bi lahko vplivala na vsebino in oceno ponudb, dokumentira v zadostni meri in z ustreznimi sredstvi, na primer pisnimi ali zvočnimi zapisi ali povzetki glavnih delov komunikacije.

(70)

Na trgih javnega naročanja v Uniji se pojavlja močna težnja po združevanju povpraševanja javnih naročnikov z namenom doseganja ekonomije obsega, vključno z nižjimi cenami in transakcijskimi stroški, ter izboljšanja in profesionalizacije vodenja postopkov javnega naročanja. To se lahko doseže z združevanjem naročil večjega števila zadevnih naročnikov ali pa z združevanjem javnih naročil v smislu obsega in vrednosti javnih naročil v daljšem obdobju. Vendar bi bilo treba združevanje in centralizacijo javnih naročil skrbno spremljati, da se preprečita čezmerna koncentracija kupne moči in nedovoljeno dogovarjanje ter da se ohranijo transparentnost, konkurenca in možnosti MSP za dostop do trga.

(71)

Uporaba okvirnih sporazumov je lahko učinkovita tehnika javnega naročanja po vsej Uniji; vendar je treba povečati konkurenco, in sicer z izboljšanjem transparentnosti javnega naročanja, ki se izvaja z okvirnimi sporazumi, in dostopa do njega. Zato je primerno, da se pregledajo določbe, ki se uporabljajo za te sporazume, predvsem da se oddaja posameznih, na sporazumu temelječih naročil določi na podlagi objektivnih pravil in kriterijev, na primer prek manjšega razpisa, in se omeji trajanje okvirnih sporazumov.

(72)

Pojasniti bi bilo treba tudi, da se morajo naročila na podlagi okvirnega sporazuma sicer oddati pred koncem veljavnosti samega okvirnega sporazuma, ni pa potrebno, da bi bilo trajanje posameznega naročila, ki temelji na okvirnem sporazumu, enako trajanju navedenega okvirnega sporazuma, saj je po potrebi lahko krajše ali daljše. Treba bi bilo zlasti omogočiti, da se pri določanju trajanja posameznih naročil, ki temeljijo na okvirnem sporazumu, upoštevajo dejavniki, kot so čas, potreben za njihovo izvedbo, predvideno vzdrževanje opreme s pričakovano življenjsko dobo več kot osmih let ali obsežno usposabljanje osebja, potrebno za izvedbo naročila.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da lahko obstajajo primeri, v katerih bi bilo treba dovoliti, da trajanje samih okvirnih sporazumov preseže osem let. Taki primeri, ki bi jih bilo treba ustrezno utemeljiti, zlasti s predmetom okvirnega sporazuma, se lahko pojavijo na primer, kadar gospodarski subjekt potrebuje opremo, katere amortizacijska doba je daljša od osmih let in ki mora biti na razpolago kadar koli v celotnem obdobju trajanja okvirnega sporazuma. Zlasti pri gospodarskih javnih službah, namenjenih zagotavljanju bistvenih javnih storitev, se lahko zgodi, da bo treba določiti daljše obdobje trajanja okvirnih sporazumov in daljše trajanje posameznih naročil; na primer pri okvirnih sporazumih za zagotavljanje rednih in izrednih vzdrževalnih del na omrežjih, zaradi česar bo morda potrebna draga oprema, ki jo bo uporabljalo osebje, ki se je pred tem udeležilo visoko specializiranega ad hoc usposabljanja, namenjenega zagotavljanju neprekinjenega izvajanja storitve in zmanjšanju možnih motenj.

(73)

Pridobljene izkušnje so pokazale, da je treba prilagoditi tudi pravila o dinamičnih nabavnih sistemih, s čimer se naročnikom omogoči, da v celoti izkoristijo možnosti, ki jih zagotavlja ta instrument. Sisteme je treba poenostaviti, zlasti pa bi jih bilo treba upravljati v obliki omejenega postopka, s čimer bi odpravili potrebo po okvirnih ponudbah, ki so se izkazale za eno večjih bremen, povezanih z dinamičnimi nabavnimi sistemi. Zato bi bilo treba vsakemu gospodarskemu subjektu, ki predloži prijavo za sodelovanje in izpolnjuje pogoje za sodelovanje, omogočiti sodelovanje v postopkih naročanja, ki se izvajajo v okviru dinamičnega nabavnega sistema v času njegove veljavnosti.

Ta nabavna tehnika naročniku omogoča, da ima zelo širok razpon ponudb in tako z močno konkurenco, kar zadeva običajno ali standardno blago, gradnje ali storitve, ki so na trgu splošno dostopni, zagotovi najbolj učinkovito porabo javnih sredstev.

(74)

Te prijave za sodelovanje bi bilo treba običajno preučiti v največ 10 delovnih dneh, saj naj bi ocenjevanje pogojev za sodelovanje potekalo na podlagi zahtev za dokumentacijo, ki jih določijo naročniki, po potrebi v skladu s poenostavljenimi določbami Direktive 2014/24/EU. Vendar so lahko naročniki ob prvi vzpostavitvi dinamičnega nabavnega sistema kot odziv na prvo objavo obvestila o javnem naročilu ali povabila k potrditvi interesa soočeni s tako velikim številom prijav za sodelovanje, da utegnejo za njihovo preučitev potrebovati več časa. To bi moralo biti dopustno pod pogojem, da se nobeno posamezno javno naročilo ne začne, dokler niso pregledane vse prijave.

Naročnikom bi morali dovoliti, da sami določijo, na kakšen način nameravajo preučiti prijave za sodelovanje, lahko se na primer odločijo, da bodo prijave preučevali le enkrat tedensko, pod pogojem, da upoštevajo roke za preučitev vsake prijave za sodelovanje. Naročniki, ki v okviru dinamičnega nabavnega sistema uporabijo pogoje za izključitev ali sodelovanje iz Direktive 2014/24/EU, bi ustrezne določbe navedene direktive morali uporabiti enako kot javni naročniki, ki upravljajo dinamični nabavni sistem na podlagi Direktive 2014/24/EU.

(75)

Da bi izboljšali možnosti MSP za sodelovanje v velikem dinamičnem nabavnem sistemu, na primer takem, ki ga upravlja osrednji nabavni organ, bi moral imeti zadevni javni naročnik ali naročnik možnost, da sistem razdeli na objektivno opredeljene kategorije blaga, gradenj ali storitev. Take kategorije bi morale biti opredeljene glede na objektivne dejavnike, ki lahko vključujejo na primer največji dovoljeni obseg posameznih naročil, ki se lahko oddajo v zadevni kategoriji, ali določeno geografsko območje, na katerem se bodo izvedla posamezna naknadna naročila. Če je dinamični nabavni sistem razdeljen v kategorije, bi moral javni naročnik ali naročnik uporabljati pogoje za sodelovanje, ki so sorazmerni z značilnostmi zadevne kategorije.

(76)

Pojasniti bi bilo treba, da elektronske dražbe običajno niso ustrezne za nekatera javna naročila gradenj in nekatera javna naročila storitev, katerih predmet je intelektualna izvedba, na primer projektiranje gradenj, saj so predmet elektronskih dražb lahko le elementi, ustrezni za avtomatsko ocenjevanje z elektronskimi sredstvi, brez kakršnega koli posredovanja ali presojanja naročnika, torej elementi, ki so količinsko opredeljivi, da se lahko izrazijo v številkah ali odstotkih.

Vendar bi bilo treba tudi pojasniti, da se lahko elektronske dražbe uporabljajo v postopku javnega naročanja za pridobitev določene pravice intelektualne lastnine. Obenem je treba opozoriti, da imajo naročniki do začetka elektronske dražbe še vedno možnost uporabiti pogoje za sodelovanje, da bi zmanjšali število kandidatov ali ponudnikov, vendar pa po njenem začetku ne bi smelo biti dovoljeno nobeno nadaljnje zmanjšanje števila ponudnikov, ki v njej sodelujejo.

(77)

Nove elektronske nabavne tehnike, kot so elektronski katalogi, se nenehno razvijajo. Elektronski katalogi so format za predstavitev in razvrstitev informacij na način, ki je skupen vsem sodelujočim ponudnikom in je ustrezen za elektronsko uporabo; na primer ponudbe, predstavljene v obliki preglednice. Naročniki bi morali imeti možnost, da zahtevajo elektronske kataloge v vseh razpoložljivih postopkih, pri katerih se zahteva uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev. Elektronski katalogi povečujejo konkurenco in racionalizirajo javno naročanje, zlasti v smislu prihrankov časa in finančnih sredstev. Vendar bi bilo treba določiti nekatera pravila, s katerimi bi zagotovili, da se pri tovrstni uporabi upošteva ta direktiva ter načela enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti. Zato uporaba elektronskih katalogov za predložitev ponudb ne bi smela pomeniti možnosti, da se gospodarski subjekti omejijo na pošiljanje svojih splošnih katalogov. Gospodarski subjekti bi splošne kataloge vseeno morali prilagoditi glede na posamezen postopek javnega naročanja. Taka prilagoditev zagotavlja, da katalog, poslan v odziv na določen postopek javnega naročanja, vsebuje le blago, gradnje ali storitve, za katere je gospodarski subjekt po tehtnem premisleku ocenil, da ustrezajo zahtevam naročnika. Pri tem bi morali gospodarskim subjektom dovoliti, da kopirajo informacije iz svojih splošnih katalogov, ne pa tudi, da predložijo cel splošni katalog. Če so dana zadostna jamstva za zagotavljanje sledljivosti, enake obravnave in predvidljivosti, bi bilo treba naročnikom poleg tega omogočiti pripravo ponudb za določena naročila na podlagi predhodno poslanih elektronskih katalogov, zlasti če je bila konkurenca ponovno odprta na podlagi okvirnega sporazuma ali če se uporablja dinamični nabavni sistem.

Če je ponudbe pripravil naročnik, bi moral imeti zadevni gospodarski subjekt možnost potrditi, da ponudba, ki jo je naročnik tako zasnoval, nima vsebinskih napak. Če so vsebinske napake prisotne, ponudba, ki jo je zasnoval naročnik, za gospodarski subjekt ne bi smela biti zavezujoča, razen če se napaka popravi.

Naročniki bi morali v skladu z zahtevami pravil za elektronska komunikacijska sredstva preprečiti neutemeljene ovire za dostop gospodarskih subjektov do postopkov javnega naročanja, v katerih je treba ponudbe oddati v predložiti elektronskih katalogov in ki zagotavljajo upoštevanje splošnih načel nediskriminacije in enake obravnave.

(78)

V večini držav članic se čedalje bolj uporabljajo centralizirane nabavne tehnike. Osrednji nabavni organi so proti plačilu ali brezplačno odgovorni za pridobitve, upravljanje dinamičnih nabavnih sistemov ali oddajo javnih naročil/sklepanje okvirnih sporazumov za druge javne naročnike ali naročnike. Naročnikom, za katere je sklenjen okvirni sporazum, bi moralo biti omogočeno, da ga uporabljajo za enkratna ali večkratna javna naročila. Zaradi velikega obsega javnih naročil lahko te tehnike prispevajo k večji konkurenci in bi morale pomagati pri profesionalizaciji javnega naročanja. Zato bi bilo treba na ravni Unije opredeliti osrednje nabavne organe, ki bi jih lahko uporabljali naročniki, treba pa bi bilo tudi pojasniti, da tovrstni organi delujejo na dva različna načina.

In sicer bi ti organi morali biti sposobni, da z nakupovanjem, skladiščenjem in ponovno prodajo delujejo kot veletrgovci, ali pa da z oddajanjem javnih naročil, upravljanjem dinamičnih nabavnih sistemov ali sklepanjem okvirnih sporazumov, ki jih uporabljajo naročniki, delujejo kot posredniki.

Taka posredniška vloga se lahko v nekaterih primerih opravlja tako, da se ustrezni postopki oddaje javnih naročil izvedejo samostojno, brez podrobnih navodil zadevnih naročnikov, v drugih primerih pa tako, da se ustrezni postopki oddaje izvedejo v skladu z navodili zadevnih naročnikov, v njihovem imenu in za njihov račun.

Nadalje bi bilo treba določiti pravila o razdelitvi odgovornosti za upoštevanje obveznosti iz te direktive, tudi glede pravnih sredstev, med osrednji nabavni organ in naročnike, ki naročajo pri osrednjem nabavnem organu ali prek njega. Kadar je osrednji nabavni organ izključno odgovoren za vodenje postopkov javnega naročanja, bi moral biti tudi izključno in neposredno odgovoren za njihovo zakonitost. Če naročnik vodi nekatere dele postopka, na primer ponovno odpiranje konkurence na podlagi okvirnega sporazuma ali oddajo posameznih naročil na podlagi dinamičnega nabavnega sistema, bi moral biti še naprej odgovoren za faze, ki jih vodi.

(79)

Naročnikom bi morali dovoliti, da javno naročilo storitev za zagotavljanje centraliziranih nabavnih dejavnosti osrednjemu nabavnemu organu oddajo brez uporabe postopkov javnega naročanja iz te direktive. Prav tako bi morali dovoliti, da taka javna naročila storitev zajemajo zagotavljanje pomožnih nabavnih dejavnosti. Javna naročila storitev za zagotavljanje pomožnih nabavnih dejavnosti bi se morala oddati v skladu s to direktivo, kadar jih osrednji nabavni organ ne izvaja v povezavi z zagotavljanjem centraliziranih nabavnih dejavnosti za zadevnega naročnika. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati, kadar se centralizirane ali pomožne nabavne dejavnosti ne zagotavljajo z odplačno pogodbo, ki predstavlja javno naročilo v smislu te direktive.

(80)

Krepitev določb glede osrednjih nabavnih organov nikakor ne bi smela preprečiti sedanjih praks občasnega skupnega javnega naročanja, to je manj institucionaliziranega in sistematičnega skupnega javnega naročanja, ali ustaljene prakse uporabe ponudnikov storitev, ki pripravljajo in vodijo postopke naročanja v imenu in za račun naročnika ter v skladu z njegovimi navodili. Nasprotno pa bi morali pojasniti nekatere značilnosti skupnega javnega naročanja, saj bi slednje lahko imelo pomembno vlogo, ne nazadnje v zvezi z inovativnimi projekti.

Skupno javno naročanje ima lahko več različnih oblik: od usklajenega javnega naročanja s pripravo skupnih tehničnih specifikacij za gradnje, blago ali storitve, ki jih bo naročilo več naročnikov, od katerih bo vsak izvedel ločen postopek javnega naročanja, do primerov, pri katerih zadevni naročniki skupaj izvedejo en postopek javnega naročanja, pri čemer bodisi medsebojno sodelujejo bodisi enega naročnika pooblastijo za vodenje postopka javnega naročanja v imenu vseh naročnikov.

Če več naročnikov skupaj izvaja postopek javnega naročanja, bi morali biti skupno odgovorni za izpolnjevanje svojih obveznosti po tej direktivi. Kadar naročniki skupaj izvajajo le dele postopka javnega naročanja, pa bi morala skupna odgovornost veljati le za tiste dele postopka, ki se izvajajo skupaj. Vsak naročnik bi moral biti izključno odgovoren za postopke ali dele postopkov, ki jih izvaja sam, na primer oddajo javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma, upravljanje dinamičnega nabavnega sistema ali ponovno odprtje konkurence na podlagi okvirnega sporazuma.

(81)

Elektronska komunikacijska sredstva so še zlasti ustrezna za podporo centraliziranih nabavnih praks in orodij, saj nudijo možnost ponovne uporabe in avtomatske obdelave podatkov ter znižanja informacijskih in transakcijskih stroškov. Najprej bi bilo torej treba obvezno uporabo takih elektronskih komunikacijskih sredstev naložiti osrednjim nabavnim organom, hkrati pa spodbujati usklajevanje praks po vsej Uniji. Temu bi morala po prehodnem obdobju 30 mesecev slediti uvedba splošne obveznosti uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev v vseh postopkih javnega naročanja.

(82)

V zvezi s skupnim oddajanjem javnih naročil s strani naročnikov iz različnih držav članic se trenutno pojavljajo specifični pravni problemi v zvezi s kolizijo nacionalnih zakonodaj. Kljub temu, da Direktiva 2004/17/ES implicitno dovoljuje skupno čezmejno javno naročanje, pa se naročniki še vedno soočajo z znatnimi pravnimi in praktičnimi problemi pri javnem naročanju pri osrednjih nabavnih organih v drugih državah članicah ali pri skupnem oddajanju javnih naročil. Te probleme bi bilo treba odpraviti, da bi naročnikom omogočili, da kar najbolj izkoristijo potencial notranjega trga v smislu ekonomije obsega ter delitve tveganja in koristi, ne nazadnje pri inovativnih projektih z večjo stopnjo tveganja, kot jo lahko razumno prenese en sam naročnik. Zato bi bilo treba oblikovati nova pravila o skupnem čezmejnem javnem naročanju, s katerimi bi olajšali sodelovanje med naročniki ter z ustvarjanjem čezmejnih poslovnih priložnosti za dobavitelje in ponudnike storitev povečali koristi notranjega trga. S temi pravili bi bilo treba določiti pogoje za čezmejno uporabo osrednjih nabavnih organov in opredeliti veljavno zakonodajo o javnem naročanju, vključno z veljavno zakonodajo o pravnih sredstvih, za primere čezmejnih skupnih postopkov, ki bi dopolnjevala kolizijska pravila iz Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (21). Poleg tega bi morali naročniki iz različnih držav članic na podlagi nacionalnega prava ali prava Unije imeti možnost, da ustanovijo skupne pravne subjekte. Za takšno obliko skupnega javnega naročanja bi bilo treba določiti posebna pravila.

Vendar naročniki ne bi smeli izkoriščati možnosti skupnega čezmejnega javnega naročanja za obid obveznih pravil javnega prava, skladnim s pravom Unije, ki se zanje uporabljajo v državi članici, v kateri se nahajajo. Taka pravila bi lahko denimo zajemala določbe o transparentnosti in dostopu do dokumentov ali posebne zahteve glede sledljivosti občutljivega blaga.

(83)

Tehnične specifikacije, ki jih pripravijo naročniki, morajo omogočati odprtost javnih naročil konkurenci in doseganje ciljev glede trajnosti. Zato bi bilo treba omogočiti predložitev ponudb, iz katerih je razvidna raznolikost tehničnih rešitev, standardov in tehničnih specifikacij na trgu, tudi tistih, oblikovanih na podlagi kriterijev glede delovanja, povezanih z življenjsko dobo in vzdržnostjo proizvodnega postopka gradenj, blaga in storitev.

Zaradi tega bi bilo treba tehnične specifikacije pripraviti tako, da se prepreči umetno omejevanje konkurence z zahtevami, ki dajejo prednost določenemu gospodarskemu subjektu s tem, da navajajo ključne značilnosti blaga, storitev ali gradenj, ki jih običajno zagotavlja ta gospodarski subjekt. Tehnične specifikacije, sestavljene v smislu zahtev po funkcionalnosti in delovanju, na splošno omogočajo, da se ta cilj doseže na najboljši možni način. Zahteve po funkcionalnosti in delovanju so tudi ustrezen način za spodbujanje inovacij v javnem naročanju in bi jih bilo treba čim bolj uporabljati. Naročniki bi morali v primeru sklicevanja na evropski standard ali, če tega ni, na nacionalni standard upoštevati ponudbe, ki temeljijo na drugih enakovrednih ureditvah, ki izpolnjujejo zahteve naročnikov in so enakovredne v smislu varnosti. Dokazilo o enakovrednosti z zahtevanim znakom bi moral zagotoviti gospodarski subjekt.

Kot dokaz enakovrednosti bi se lahko od ponudnikov zahtevala predložitev dokazila, ki ga preveri tretja oseba. Vendar se dovolijo tudi druga ustrezna dokazila, kot je tehnična dokumentacija proizvajalca, če zadevni gospodarski subjekt nima dostopa do takih potrdil ali poročil o preizkusih ali jih ne more dobiti v ustreznih rokih, in sicer če zadevni gospodarski subjekt s tem dokaže, da gradnja, blago ali storitve ustrezajo zahtevam ali kriterijem, določenim v tehničnih specifikacijah, merilih za oddajo javnega naročila ali pogojih za izvedbo javnega naročila.

(84)

Naročniki morajo tehnične specifikacije za vsa javna naročila, ki naj bi jih uporabljale osebe – bodisi širša javnost bodisi uslužbenci naročnika – oblikovati tako, da upoštevajo kriterije dostopnosti za invalidne osebe ali oblikovanja, prilagojenega vsem uporabnikom, razen v ustrezno utemeljenih primerih.

(85)

Naročnikom, ki želijo naročiti gradnje, blago ali storitve z določenimi okoljskimi, socialnimi ali drugimi značilnostmi, bi bilo treba omogočiti sklicevanje na določene znake, kot so znak EU za okolje, (več)nacionalni okoljski znaki ali drugi znaki, pod pogojem, da so zahteve za znak povezane s predmetom naročila, kot je opis proizvoda in njegova predstavitev, vključno z zahtevami glede pakiranja. Ključno je še, da se te zahteve sestavijo in sprejmejo na podlagi objektivno preverljivih meril po postopku, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane strani, kot so državni organi, potrošniki, proizvajalci, distributerji in okoljske organizacije, ter da je znak dostopen in na voljo vsem zainteresiranim stranem. Pojasniti bi bilo treba, da so zainteresirane strani lahko javni ali zasebni subjekti, podjetja ali kakršne koli nevladne organizacije (organizacija, ki ni del vlade in ni tradicionalno profitno podjetje).

Pojasniti bi bilo treba tudi, da določeni nacionalni ali vladni subjekti ali organizacije lahko sodelujejo pri določanju zahtev v zvezi z znaki, ki jih lahko javni organi uporabljajo v povezavi z javnimi naročili, ne da bi ti subjekti ali organizacije pri tem izgubili status tretjih oseb. Sklicevanja na znake ne bi smela imeti učinka omejevanja inovacij.

(86)

Naročniki bi morali pri oblikovanju tehničnih specifikacij upoštevati zahteve, ki izhajajo iz prava Unije na področju varstva podatkov, zlasti v zvezi z načrtovanjem obdelave osebnih podatkov (vgrajeno varstvo podatkov).

(87)

Javno naročanje bi moralo biti prilagojeno potrebam MSP. Naročnike bi bilo treba spodbujati k uporabi kodeksa najboljših praks iz delovnega dokumenta služb Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Evropski kodeks najboljše prakse za poenostavitev dostopa MSP do pogodb o javnih naročilih“, ki zagotavlja smernice o uporabi okvira javnih naročil na način, ki bi k sodelovanju spodbujal MSP. Zato bi bilo treba izrecno določiti, da se naročila lahko razdelijo v sklope. To razdelitev bi lahko določili količinsko, pri čemer bi velikost posameznih naročil bolje prilagodili zmogljivostim MSP, ali pa kakovostno, to je v skladu z različnimi vključenimi dejavnostmi in specializacijami, da bi vsebino posameznega javnega naročila bolj prilagodili specializiranim sektorjem MSP, ali v skladu z različnimi poznejšimi fazami projekta. Velikost in predmet sklopov bi moral prosto določiti naročnik, ki bi v skladu z ustreznimi pravili o izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila moral imeti tudi možnost, da nekatere sklope odda brez uporabe postopkov iz te direktive. Državam članicam bi še naprej morali omogočiti, da si dodatno prizadevajo za spodbujanje sodelovanja MSP na trgu javnih naročil, in sicer bi lahko uvedle obveznost, da se preuči smiselnost razdelitve javnega naročil v sklope manjših naročil, lahko bi zahtevale, da naročniki upravičijo odločitev o nerazdelitvi javnega naročila na sklope, ali pa bi lahko uvedle obvezno razdelitev na sklope pod določenimi pogoji. Z istim namenom bi morali državam članicam tudi omogočiti, da zagotovijo načine neposrednih plačil podizvajalcem.

(88)

Kadar so javna naročila razdeljena na sklope, bi morali naročniki, na primer zaradi ohranjanja konkurence ali zagotavljanja zanesljivosti blaga, imeti možnost omejitve števila sklopov, za katere lahko gospodarski subjekt predloži ponudbo; prav tako bi morali imeti možnost omejitve števila sklopov, ki se lahko oddajo posameznemu ponudniku.

Vendar pa bi uresničitev cilja zagotovitve večjega dostopa MSP do javnih naročil lahko bila otežena, če bi bili naročniki primorani oddati vsak sklop posebej, tudi kadar bi to pomenilo precej manj ugodne rešitve v primerjavi z oddajo več ali vseh sklopov. Če je bila možnost uporabe take metode jasno določena vnaprej, bi torej naročniki morali imeti možnost, da s primerjalno oceno ponudb ugotovijo, ali bi ponudbe določenega ponudnika za določeno kombinacijo sklopov kot celota bolje ustrezale merilom za oddajo javnega naročila, določenim v skladu s to direktivo, v zvezi s temi sklopi kot ponudbe za vsak posamezen zadevni sklop. V tem primeru bi naročniki morali imeti možnost, da javno naročilo, ki združuje zadevne sklope, oddajo zadevnemu ponudniku. Pojasniti bi bilo treba, da bi morali naročniki pri opravljanju take primerjalne ocene najprej ugotoviti, katere ponudbe najbolje izpolnjujejo merila za oddajo javnega naročila, določena za vsak posamezen sklop, zatem pa jih primerjati s ponudbami posameznih ponudnikov za določeno kombinacijo sklopov kot celoto.

(89)

Za hitrejše in učinkovitejše postopke bi morali biti roki za sodelovanje v postopkih javnega naročanja čim krajši, ne da bi pri tem nastale neupravičene ovire za dostop gospodarskih subjektov s celotnega notranjega trga, zlasti MSP. Zato bi bilo treba upoštevati, da bi morali naročniki pri določanju rokov za prejem ponudb in prijav za sodelovanje upoštevati zlasti kompleksnost javnega naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, tudi če to pomeni določanje rokov, ki bodo daljši od minimalnih rokov iz te direktive. Uporaba elektronskih informacijskih in komunikacijskih sredstev, zlasti polna elektronska razpoložljivost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila za gospodarske subjekte, ponudnike in kandidate ter elektronski prenos sporočil, pa po drugi strani zagotavlja večjo transparentnost in prihrani čas. Zato bi bilo treba omogočiti skrajšanje minimalnih rokov, ki veljajo za odprte postopke, in sicer v skladu s pravili iz Sporazuma GPA ter pod pogojem, da so ti roki skladni s posebnim načinom pošiljanja, določenim na ravni Unije. Naročnikom bi morali tudi omogočiti, da dodatno skrajšajo roke za prejem ponudb v odprtih postopkih, kadar zaradi nujnih primerov ni možno upoštevati rednih rokov v tovrstnih postopkih, ki pa bi bili s skrajšanimi roki še vedno možni. Le v izjemnih primerih, v katerih zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih zadevni naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti, rednega postopka ni možno izvesti niti s skrajšanimi roki, bi morali naročniki, če je to zares nujno, imeti možnost, da javna naročila oddajo na podlagi postopka s pogajanji brez predhodnega razpisa. To bi se lahko zgodilo, kadar je zaradi naravnih nesreč potrebno takojšnje ukrepanje.

(90)

Pojasniti bi bilo treba, da utegne biti zaradi potrebe po zagotovitvi, da imajo gospodarski subjekti dovolj časa za pripravo sprejemljivih ponudb, potrebno podaljšanje prvotno določenih rokov. Tako bi bilo zlasti v primeru bistvenih sprememb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da bi morali v tem primeru bistvene spremembe razumeti kot spremembe – zlasti tehničnih specifikacij – zaradi katerih bi gospodarski subjekti potrebovali več časa za ustrezno obravnavo in odziv. Morali pa bi pojasniti, da take spremembe ne bi smele biti tako velike, da bi omogočile sodelovanje drugih kandidatov, ki prvotno niso bili izbrani, ali da bi v postopek javnega naročanja pritegnile dodatne udeležence. To bi se zgodilo zlasti v primeru, če bi se zaradi teh sprememb javno naročilo ali okvirni sporazum bistveno razlikovala od prvotno zasnovane oblike v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

(91)

Treba bi bilo pojasniti, da bi naročniki morali poslati informacije glede nekaterih odločitev, sprejetih med postopkom javnega naročanja, vključno z odločitvijo o tem, da ne oddajo javnega naročila ali da ne sklenejo okvirnega sporazuma, ne da bi kandidati ali ponudniki zanje morali zaprositi. Opozoriti bi bilo treba tudi, da morajo naročniki v skladu z Direktivo Sveta 92/13/EGS (22) zadevnim kandidatom in ponudnikom poslati povzetek ustreznih razlogov za nekatere ključne odločitve, sprejete v postopku javnega naročanja, ne da bi ti zanj morali zaprositi. Na koncu bi bilo treba pojasniti, da bi kandidati in ponudniki morali imeti možnost, da zaprosijo za podrobnejše informacije glede teh razlogov, ki bi jim jih naročniki morali priskrbeti, razen če obstajajo tehtni razlogi proti temu. Ti razlogi bi morali biti določeni v tej direktivi. Da bi zagotovili potrebno transparentnost v okviru postopkov javnega naročanja, ki vključujejo pogajanja in dialoge s ponudniki, bi morali ponudniki, ki so predložili dopustno ponudbo, prav tako imeti možnost, da zaprosijo za informacije o poteku in napredovanju postopka, razen če obstajajo tehtni razlogi proti temu.

(92)

Kolikor je to skladno s potrebo, da se zagotovi premišljena poslovna praksa in obenem omogoči največja možna prožnost, je primerno določiti, da se v zvezi z zahtevami glede ekonomskih in finančnih zmogljivosti in listinskih dokazov uporabi Direktiva 2014/24/EU. Naročnikom bi moralo biti dovoljeno, da uporabljajo pogoje za sodelovanje iz navedene direktive in da morajo v takšnem primeru potem uporabljati določbe, ki zadevajo zlasti omejitev za zahteve v zvezi z minimalnim prometom in uporabo enotnega evropskega dokumenta v zvezi z oddajo javnega naročila.

(93)

Naročniki bi morali imeti možnost zahtevati, da se med izvajanjem javnega naročila uporabljajo ukrepi ali sistemi za okoljsko ravnanje. S sistemi za okoljsko ravnanje – ne glede na to, ali so registrirani na podlagi instrumentov Unije, kot je Uredba (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (23), ali ne – se lahko dokaže, da je gospodarski subjekt tehnično sposoben za izvedbo javnega naročila. Če zadevni gospodarski subjekt nima dostopa do sistemov registracije za okoljsko ravnanje ali nima možnosti za registracijo v predvidenih rokih, bi bilo treba namesto takih sistemov kot dokaz sprejeti opis ukrepov, ki jih gospodarski subjekt izvaja za zagotovitev enake ravni varstva okolja.

(94)

Pojem merila za oddajo javnega naročila je bistven pojem te direktive, zato je pomembno, da so zadevne določbe, kolikor je mogoče, enostavne in razumljive. To je mogoče doseči z uporabo izraza „ekonomsko najugodnejša ponudba“ kot glavnega koncepta, saj bi bilo vse uspešne ponudnike navsezadnje treba izbrati glede na to, katera med ponujenimi rešitvami je po mnenju posameznega naročnika najboljša z ekonomskega vidika. V izogib zamenjavi z merilom za oddajo javnega naročila, ki je v direktivah 2004/17/ES in 2004/18/ES poimenovano kot „ekonomsko najugodnejša ponudba“, bi morali za ta koncept uporabiti drug izraz, to je „najboljše razmerje med ceno in kakovostjo“. Razlagati bi ga bilo torej treba v skladu z ustrezno sodno prakso glede navedenih direktiv, razen kadar je rešitev, ki je navedena v tej direktivi, očitno bistveno drugačna.

(95)

Javna naročila bi bilo treba oddati na podlagi objektivnih meril, ki zagotavljajo skladnost z načeli transparentnosti, nediskriminacije in enake obravnave, da bi zagotovili objektivno primerjavo relativne vrednosti ponudb, s čimer bi v razmerah učinkovite konkurence določili, katera ponudba je ekonomsko najugodnejša. Izrecno bi bilo treba določiti, da bi morala biti ekonomska najugodnejša ponudba ocenjena glede na najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, pri čemer bi moral biti vedno vključen vidik cene ali stroškov. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da bi tako oceno ekonomsko najugodnejše ponudbe lahko opravili tudi zgolj na podlagi cene ali stroškovne učinkovitosti. Poleg tega je primerno opozoriti, da imajo naročniki možnost, da ustrezne standarde kakovosti določijo s tehničnimi specifikacijami ali pogoji za izvedbo javnega naročila.

Da bi spodbudili javno naročanje, bolj usmerjeno v kakovost, bi morali državam članicam dovoliti, da prepovejo ali omejijo uporabo merila, temelječega izključno na ceni ali stroških, pri oceni ekonomsko najugodnejše ponudbe, če se jim to zdi primerno.

Da bi zagotovili upoštevanje načela enake obravnave pri oddaji javnih naročil, bi morali naročniki uvesti potrebno transparentnost, da bi lahko bili vsi ponudniki ustrezno obveščeni o merilih in ureditvah, ki se bodo uporabljali pri odločitvi o oddaji javnega naročila.

Naročniki bi zato morali navesti merila za oddajo naročila in relativne ponderje za vsako od teh meril. Naročnikom pa bi morali dovoliti, da v ustrezno utemeljenih primerih, ki jih morajo biti sposobni obrazložiti, odstopajo od obveznosti navedbe ponderjev za merila, kadar je ponderje nemogoče določiti vnaprej, zlasti zaradi kompleksnosti javnega naročila. V takih primerih bi morali navesti merila v padajočem zaporedju po pomembnosti.

(96)

Člen 11 PDEU zahteva, da je treba zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja. Ta direktiva pojasnjuje, kako lahko naročniki prispevajo k varstvu okolja in spodbujanju trajnostnega razvoja, hkrati pa zagotavlja, da lahko za svoja javna naročila dosežejo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno.

(97)

Naročniki bi morali pri ocenjevanju najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo določiti ekonomska in kakovostna merila za oddajo javnega naročila, povezana s predmetom javnega naročila, na podlagi katerih bodo preučili ponudbe, da bi ugotovili, katera od njih je z vidika naročnika ekonomsko najugodnejša. Ta merila bi torej morala omogočati primerjalno oceno ravni izvedbe posameznega ponudnika glede na predmet javnega naročila, kakor je opredeljeno v tehničnih specifikacijah. V tej direktivi je v zvezi z najboljšim razmerjem med ceno in kakovostjo določen neizčrpen seznam možnih meril za oddajo javnega naročila. Naročnike bi bilo treba spodbujati, da izbirajo merila za oddajo javnega naročila, ki jim bodo omogočala pridobitev visokokakovostnih gradenj, blaga in storitev, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam.

Izbrana merila za oddajo javnega naročila naročniku ne bi smela omogočati neomejene svobode izbire, zagotoviti bi morala možnost učinkovite in poštene konkurence, dopolnjevati pa bi jih morale zahteve, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki.

Da bi ugotovili, katera ponudba je ekonomsko najugodnejša, odločitev o oddaji javnega naročila ne bi smela temeljiti le na merilih, ki niso povezana s stroški. Kakovostna merila bi torej moralo dopolnjevati merilo stroškov, to pa bi lahko bila – po izbiri naročnika – bodisi cena bodisi pristop stroškovne učinkovitosti, na primer izračun stroškov v življenjski dobi. Vendar merila za oddajo javnega naročila ne bi smela vplivati na uporabo nacionalnih določb, ki določajo plačilo nekaterih storitev ali postavljajo fiksne cene za določeno blago.

(98)

Če nacionalni predpisi določajo plačilo nekaterih storitev ali postavljajo fiksne cene za določeno blago, bi bilo treba pojasniti, da je še vedno mogoče oceniti razmerje med kakovostjo in ceno na podlagi drugih dejavnikov, kot zgolj ceni ali plačilu. Glede na zadevno storitev ali proizvod bi taki dejavniki lahko na primer vključevali pogoje dobave in plačila, vidike, povezane s poprodajnimi storitvami (na primer obseg svetovalnih in nadomestnih storitev), ali okoljske oziroma socialne vidike (na primer ali so knjige tiskane na recikliranem papirju ali papirju, pridobljenem s trajnostno proizvodnjo lesa, stroški iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, ali se je spodbujalo družbeno vključevanje prikrajšanih oseb ali pripadnikov ranljivih skupin med osebami, zadolženimi za izvedbo javnega naročila). Glede na to, da obstajajo številne možnosti za oceno razmerja med kakovostjo in ceno na podlagi vsebinskih meril, bi se morali izogibati uporabi oblikovanja sklopov kot edinega načina za oddajo javnega naročila.

(99)

Kadar koli kakovost zaposlenega osebja vpliva na raven izvedbe javnega naročila, bi bilo treba naročnikom tudi omogočiti, da kot merilo za oddajo javnega naročila uporabijo organiziranost, usposobljenost in izkušnje osebja, zadolženega za izvedbo zadevnega javnega naročila, saj to lahko vpliva na kakovost izvedbe javnega naročila in posledično na ekonomsko vrednost ponudbe. To bi na primer lahko veljalo za javnega naročila intelektualnih storitev, denimo svetovanje ali arhitekturne storitve. Naročniki, ki uporabljajo to možnost, bi morali z ustreznimi pogodbenimi sredstvi zagotoviti, da osebje, zadolženo za izvajanje javnega naročila, dejansko izpolnjuje določene standarde kakovosti ter da je to osebje mogoče nadomestiti le s soglasjem naročnika, ki potrdi, da je nadomestno osebje enako kakovostno.

(100)

Izjemno pomembno je, da se v celoti izkoristijo možnosti javnega naročanja za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. V zvezi s tem bi bilo treba opozoriti, da je javno naročanje bistveno za spodbujanje inovacij, ki so zelo pomembne za prihodnjo rast v Evropi. Zaradi znatnih razlik med posameznimi sektorji in trgi pa ne bi bilo primerno postavljati splošnih obveznih zahtev za javno naročanje na področju okolja, sociale in inovacij.

Zakonodajalec Unije je že določil obvezne zahteve v zvezi z javnim naročanjem za doseganje posebnih ciljev v sektorjih vozil za cestni prevoz (Direktiva 2009/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24)) in pisarniške opreme (Uredba (ES) št. 106/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (25)). Poleg tega je opredelitev skupnih metodologij za izračun stroškov v življenjski dobi znatno napredovala.

Zato se zdi primerno nadaljevati v tej smeri in zakonodaji posameznih sektorjev prepustiti, da ob upoštevanju specifičnih politik in razmer, ki prevladujejo v zadevnem sektorju, določi zavezujoče cilje, ter spodbujati razvoj in uporabo evropskih pristopov k izračunu stroškov v življenjski dobi, da bi se dodatno okrepila uporaba javnega naročanja za doseganje trajnostne rasti.

(101)

Te ukrepe, sprejete za posamezne sektorje, bi bilo treba dopolniti s prilagoditvijo direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES, ki naročnikom dajejo možnost, da v svojih strategijah naročanja uresničujejo cilje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Zato bi bilo treba pojasniti, da lahko naročniki ekonomsko najugodnejšo ponudbo – če se ta ne oceni samo na podlagi cene – in najnižjo ceno določijo na podlagi pristopa izračuna stroškov v življenjski dobi. Pojem izračuna stroškov v življenjski dobi vključuje vse stroške v življenjski dobi gradenj, blaga ali storitev.

To pomeni notranje stroške, kot so stroški raziskav, ki jih je treba opraviti, razvoja, proizvodnje, prevoza, uporabe, vzdrževanja in odstranitve na koncu življenjske dobe, in lahko zajema tudi stroške iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, na primer onesnaževanje, ki ga povzroča pridobivanje surovin, uporabljenih v proizvodu, ali onesnaževanje, ki ga povzroča sam proizvod oziroma njegova proizvodnja, če se lahko finančno ovrednotijo in spremljajo. Metode, ki jih naročniki uporabljajo za ocenjevanje stroškov iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, bi bilo treba vnaprej določiti na objektiven in nediskriminatoren način, dostopne pa bi morale biti vsem zainteresiranim osebam. Take metode se lahko vzpostavijo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, vendar pa bi morale zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence s prilagojenimi metodologijami ostati splošne, kar pomeni, da ne bi smele biti vzpostavljene samo zaradi določenega postopka javnega naročanja. Na ravni Unije bi bilo treba razviti skupne metodologije za izračun stroškov v življenjski dobi za nekatere kategorije blaga ali storitev. Če se razvijejo take skupne metodologije, bi morala biti njihova uporaba obvezna.

Poleg tega bi bilo treba preučiti izvedljivost oblikovanja skupne metodologije za izračun družbenih stroškov v življenjski dobi, ob upoštevanju obstoječih metodologij, kot so smernice za oceno proizvodov v življenjski dobi z družbenega vidika (Guidelines for Social Life Cycle Assessment of Products), sprejete v okviru Programa Združenih narodov za okolje.

(102)

Poleg tega bi bilo treba naročnikom zaradi boljšega upoštevanja socialnih in okoljskih vidikov pri postopkih javnega naročanja omogočiti, da uporabljajo merila za oddajo javnega naročila ali pogoje za izvedbo javnega naročila v zvezi z gradnjami, blagom ali storitvami, ki jih je treba zagotoviti v okviru javnega naročila, v vseh pogledih in fazah njihove življenjske dobe – od pridobivanja surovin za proizvod do faze njegove odstranitve, vključno z dejavniki, povezanimi z določenim postopkom proizvodnje ali dobave teh gradenj, blaga ali storitev ali trgovanja z njimi in s tem povezanimi pogoji ali določenim postopkom v poznejši fazi njihove življenjske dobe, tudi če ti dejavniki fizično niso del njih. Merila in pogoji v zvezi s takim postopkom proizvodnje ali dobave so na primer to, da izdelava naročenega blaga ni vključevala strupenih kemikalij ali da se naročene storitve zagotavljajo z energetsko učinkovitimi napravami.

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije to zajema tudi merila za oddajo javnega naročila ali pogoje za izvedbo javnega naročila, ki zadevajo dobavo ali uporabo proizvodov pravične trgovine med izvajanjem javnega naročila, ki ga je treba oddati. Pogoji za izvedbo javnega naročila v zvezi z okoljskimi vplivi bi na primer lahko vključevali dostavo, pakiranje in odlaganje proizvodov, pri javnega naročilih gradenj in storitev pa zmanjševanje količine odpadkov ali učinkovitost virov.

Vendar pa pogoj povezave s predmetom javnega naročila izključuje merila in pogoje v zvezi s splošno politiko podjetja, ki se ne more šteti kot dejavnik, značilen za določen postopek proizvodnje ali zagotavljanja naročenih gradenj, blaga ali storitev. Naročniki torej ne bi smeli zahtevati, da imajo ponudniki oblikovano neko politiko družbene ali okoljske odgovornosti podjetja.

(103)

Ključno je, da merila za oddajo javnega naročila ali pogoji za izvedbo naročila glede socialnih vidikov proizvodnega postopka zadevajo gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom. Poleg tega bi jih morali uporabljati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES, kakor jo razlaga Sodišče Evropske unije, ter jih ne bi smeli izbrati ali uporabljati na način, ki je neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov iz drugih držav članic ali tretjih držav, ki so pogodbenice Sporazuma GPA ali sporazumov o prosti trgovini, katerih pogodbenica je Unija. Zato bi morale zahteve v zvezi z osnovnimi delovnimi pogoji, ki jih ureja Direktiva 96/71/ES, na primer minimalnimi plačami, ostati na ravni, ki jo določa nacionalna zakonodaja ali kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo v skladu s pravom Unije v okviru navedene direktive.

Pogoji za izvedbo javnega naročila so lahko namenjeni tudi boljšemu izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti žensk in moških pri delu, večji udeležbi žensk na trgu dela ter usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, varstvu okolja ali dobremu počutju živali, vsebinski skladnosti s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela (MOD) ter zaposlovanju večjega števila prikrajšanih oseb, kot je potrebno v skladu z nacionalno zakonodajo.

(104)

Ukrepi, namenjeni varovanju zdravja osebja, vključenega v proizvodni postopek, spodbujanju družbenega vključevanja prikrajšanih oseb ali pripadnikov ranljivih skupin med osebami, zadolženimi za izvedbo javnega naročila, ali usposabljanju na področju spretnosti, potrebnih za zadevno javnega naročilo, so tudi lahko predmet meril za oddajo ali pogojev za izvedbo javnega naročila pod pogojem, da zadevajo gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom. Taka merila ali pogoji lahko na primer zadevajo tudi zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih oseb ali izvajanje ukrepov usposabljanja brezposelnih ali mladih med izvajanjem javnega naročila, ki bo oddano. Naročniki lahko v tehničnih specifikacijah navedejo socialne zahteve, ki so neposredno značilne za zadevni proizvod ali storitev, na primer dostopnost za invalidne osebe ali oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom.

(105)

Javna naročila se ne bi smela oddati gospodarskim subjektom, ki so sodelovali v hudodelski združbi ali bili spoznani za krive korupcije, goljufije v škodo finančnih interesov Unije, terorističnih kaznivih dejanj, pranja denarja ali financiranja terorizma. Tudi neplačevanje davkov ali prispevkov za socialno varnost bi moralo voditi k obvezni izključitvi na ravni Unije. Državam članicam pa bi bilo treba v izjemnih primerih omogočiti odstopanje od teh obveznih izključitev, če je oddaja javnega naročila neizogibna zaradi pomembnejših zahtev v splošnem interesu. To bi na primer lahko veljalo v primeru, da je nujna cepiva ali reševalno opremo mogoče kupiti le od gospodarskega subjekta, za katerega se sicer uporablja eden od obveznih razlogov za izključitev. Glede na to, da naročniki, ki niso javni naročniki, morda nimajo dostopa do neizpodbitnih dokazov o zadevi, je primerno, da se odločitev o uporabi izključitvenih pogojev iz Direktive 2014/24/EU prepusti takšnim naročnikom. Obveznost uporabe člena 57(1) in (2) Direktive 2014/24/EU, bi bilo zato treba omejiti na naročnike, ki so javni naročniki.

(106)

Naročnikom bi bilo treba tudi omogočiti, da izključijo gospodarske subjekte, ki so kršili okoljske ali socialne obveznosti, vključno s pravili o dostopnosti za invalide, ali drugih hujših kršitev poklicnih pravil, kot so kršitve pravil konkurence ali pravic intelektualne lastnine. Pojasniti bi bilo treba, da se v primeru hujše kršitve poklicnih pravil lahko omaje integriteta gospodarskega subjekta in mu zato ni primerno oddati javnega naročila, ne glede na to, ali ima gospodarski subjekt sicer tehnične in ekonomske zmogljivosti za izvedbo javnega naročila.

Glede na to, da bodo naročniki odgovorni za posledice svoje morebitne napačne odločitve, bi morali imeti še naprej možnost domnevati, da je prišlo do hujših kršitev poklicnih pravil, če lahko, preden se sprejme končna in zavezujoča odločitev o obstoju razlogov za obvezno izključitev, na kakršen koli ustrezen način dokažejo, da je gospodarski subjekt kršil svoje obveznosti, vključno z obveznostmi glede plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, razen če nacionalno pravo določa drugače. Morali bi imeti tudi možnost izključitve kandidatov ali ponudnikov, če so se pri izvajanju prejšnjih javnih naročil ali naročil z drugimi naročniki pri njih pokazale večje pomanjkljivosti glede ključnih zahtev, na primer nezmožnost dobave ali izvedbe, velike pomanjkljivosti dobavljenega proizvoda ali opravljene storitve, zaradi katerih sta bila ta proizvod ali storitev neuporabna za predvideni namen, ali pa neustrezno ravnanje, ki vzbuja resne dvome o zanesljivosti gospodarskega subjekta. V nacionalni zakonodaji bi moralo biti določeno najdaljše trajanje take izključitve.

Pri uporabi neobveznih razlogov za izključitev bi bilo treba posebno pozornost nameniti načelu sorazmernosti. Zaradi manjših nepravilnosti bi bilo treba gospodarski subjekt izključiti le v izjemnih okoliščinah. Vendar pa se v primeru ponavljajočih se manjših nepravilnosti lahko pojavijo dvomi glede zanesljivosti gospodarskega subjekta, kar lahko upraviči njegovo izključitev.

(107)

Če so naročniki dolžni uporabljati takšne izključitvene pogoje ali pa se za njihovo uporabo odločijo sami, bi morali v zvezi z možnostjo, da gospodarski subjekti sprejmejo ukrepe v zvezi z zagotavljanjem ustreznosti, namenjene odpravi posledic kaznivih dejanj ali kršitev in učinkovitemu preprečevanju nadaljnjih primerov neustreznega ravnanja, uporabiti Direktivo 2014/24/EU.

(108)

Neobičajno nizke ponudbe za gradnje, blago ali storitve lahko temeljijo na tehnično, ekonomsko ali pravno nezanesljivih predpostavkah ali praksah. Če ponudnik ne more zagotoviti zadovoljive obrazložitve, bi moral imeti naročnik možnost, da zavrne ponudbo. Zavrnitev bi morala biti obvezna, če naročnik ugotovi, da neobičajno nizka predlagana cena ali stroški izhajajo iz neupoštevanja obveznega prava Unije ali z njim skladnega nacionalnega prava na področju socialnega, delovnega ali okoljskega prava ali neupoštevanja določb mednarodnega delovnega prava.

(109)

Pogoji za izvedbo javnega naročila so namenjeni določitvi konkretnih zahtev v zvezi s tem izvajanjem. Merila za oddajo javnega naročila so podlaga za primerjalno oceno kakovosti ponudb, pogoji za izvedbo javnega naročila pa so določene in objektivne zahteve, ki nimajo nobenega vpliva na oceno ponudb. Pogoji za izvedbo naročila bi morali biti združljivi s to direktivo, pod pogojem, da niso neposredno ali posredno diskriminatorni in so povezani s predmetom javnega naročila, kar vključuje vse dejavnike, zajete v določenem postopku proizvodnje, dobave ali trženja. To zajema pogoje v zvezi z načinom izvedbe javnega naročila, izključuje pa zahteve v zvezi s splošno politiko podjetja.

(110)

Pomembno je, da pristojni nacionalni organi, kot so na primer delovne inšpekcije ali agencije za varstvo okolja, z ustreznimi ukrepi v okviru svoje odgovornosti in pristojnosti zagotovijo, da podizvajalci upoštevajo veljavne obveznosti s področij okoljskega, socialnega in delovnega prava, določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, navedenih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije.

Zagotoviti je treba tudi določeno transparentnost v podizvajalski verigi, tako bodo namreč naročniki obveščeni o tem, kdo je prisoten na gradbiščih, na katerih se zanje izvaja gradnja, katera podjetja opravljajo storitve v stavbah, infrastrukturi ali na območjih, kot so mestne hiše, občinske šole, športni objekti, pristanišča ali avtoceste, za katera so naročniki odgovorni ali ki so pod njihovim neposrednim nadzorom. Pojasniti bi bilo treba, da je za posredovanje zahtevanih informacij v vsakem primeru odgovoren glavni izvajalec, bodisi na podlagi posebnih določb, ki bi jih vsak naročnik moral vključiti v vse postopke javnega naročanja, bodisi na podlagi obveznosti, ki bi jih države članice naložile glavnim izvajalcem v obliki splošno veljavnih predpisov.

Pojasniti bi morali tudi, da bi bilo treba pogoje, povezane z zagotavljanjem spoštovanja veljavnih obveznosti s področij okoljskega, socialnega in delovnega prava, določenih v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, navedenih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije, uporabiti vedno, kadar nacionalno pravo države članice predvideva mehanizem solidarne odgovornosti med podizvajalci in glavnim izvajalcem. Poleg tega bi bilo treba izrecno navesti, da gredo države članice lahko še dlje, na primer tako, da razširijo obveznosti glede transparentnosti, omogočijo neposredna plačila podizvajalcem ali da naročnikom omogočijo oziroma od njih zahtevajo, da preverijo, ali podizvajalci niso v nobeni od situacij, ki bi utemeljevala izključitev gospodarskih subjektov. Če se taki ukrepi uporabljajo za podizvajalce, bi bilo treba zagotoviti skladnost z določbami, ki se uporabljajo za glavne izvajalce; obstoj obveznih razlogov za izključitev bi tako pomenil, da mora glavni izvajalec zamenjati zadevnega podizvajalca. Če se pri takem preverjanju izkaže, da obstajajo neobvezni razlogi za izključitev, bi bilo treba pojasniti, da lahko naročniki zahtevajo zamenjavo. Izrecno pa bi bilo treba navesti tudi, da so naročniki lahko primorani zahtevati zamenjavo zadevnega podizvajalca, če je v istih primerih obvezna izključitev glavnih izvajalcev.

Izrecno bi bilo tudi treba navesti, da lahko države članice v nacionalnih zakonodajah še naprej določajo strožja pravila glede odgovornosti oziroma da gredo lahko v nacionalnih zakonodajah dlje glede neposrednih plačil podizvajalcem.

(111)

Ob upoštevanju trenutnih razprav o horizontalnih določbah, ki urejajo odnose s tretjimi državami v okviru javnih naročil, je primerno, da se v prehodnem obdobju sedanje stanje v zvezi z ureditvijo, ki se na podlagi členov 58 in 59 Direktive 2004/17/ES uporablja za sektor gospodarskih javnih služb, ne spreminja. Te določbe bi zato morale ostati nespremenjene, vključno z določbo o sprejemanju izvedbenih aktov, kadar imajo podjetja Unije probleme pri dostopu do trgov tretjih držav. V teh okoliščinah bi navedene izvedbene akte moral še naprej sprejemati Svet.

(112)

Opozoriti bi bilo treba, da se za izračun iztekov rokov iz te direktive uporablja Uredba Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 (26).

(113)

Ob upoštevanju zadevne sodne prakse Sodišča Evropske unije je treba pojasniti okoliščine, v katerih je treba zaradi sprememb javnega naročila med njegovim izvajanjem izvesti nov postopek javnega naročanja. Nov postopek javnega naročanja se zahteva v primeru bistvenih sprememb prvotnega naročila, zlasti glede obsega in vsebine vzajemnih pravic ter obveznosti pogodbenih strank, vključno s porazdelitvijo pravic intelektualne lastnine. Take spremembe kažejo, da se nameravajo pogodbene stranke ponovno pogajati o ključnih določilih ali pogojih naročila. To še zlasti velja v primeru, da bi spremenjeni pogoji, če bi veljali že za prvotni postopek, vplivali na njegov rezultat.

Spremembe pogodbe o izvedbi javnega naročila, zaradi katerih se le malo spremeni vrednost javnega naročila do določene vrednosti, bi morale biti vedno možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek javnega naročanja. Zato in zaradi pravne varnosti bi bilo treba v tej direktivi določiti mejne vrednosti de minimis, pod katerimi nov postopek javnega naročanja ni potreben. Spremembe pogodbe o izvedbi javnega naročila nad temi mejnimi vrednostmi bi morale biti možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek naročanja, če izpolnjujejo ustrezne pogoje iz te direktive.

(114)

Naročniki so lahko v določenih situacijah soočeni s potrebo po dodatnih gradnjah, blagu ali storitvah; v takih primerih je lahko upravičena sprememba prvotnega naročila brez novega postopka javnega naročanja, zlasti kadar so dodatne dobave namenjene za delno nadomestitev ali za povečanje obsega obstoječih storitev, blaga ali inštalacij in bi zamenjava dobavitelja povzročila, da bi moral naročnik nabaviti blago, gradnjo ali storitve z drugačnimi tehničnimi lastnostmi, kar bi povzročilo neskladnost ali nesorazmerne tehnične težave med obratovanjem in vzdrževanjem.

(115)

Naročniki se lahko srečajo z zunanjimi okoliščinami, ki jih ob oddaji javnega naročila niso mogli predvideti, zlasti če se javno naročilo izvaja v daljšem obdobju. V takem primeru je potrebna določena mera prožnosti, da se javno naročilo prilagodi tem okoliščinam, ne da bi bilo treba sprožiti nov postopek javnega naročanja. Pojem „nepredvidene okoliščine“ se nanaša na okoliščine, ki jih ne bi bilo mogoče napovedati, četudi bi naročnik ustrezno skrbno pripravil prvotno oddajo javnega naročila, upoštevajoč razpoložljiva sredstva, vrsto in značilnosti zadevnega projekta, dobro prakso na zadevnem področju in potrebo po zagotovitvi ustreznega razmerja med sredstvi, porabljenimi za pripravo oddaje javnega naročila, in predvideno vrednostjo tega naročila.

Vendar to ne more veljati za primere, v katerih se zaradi neke spremembe spremeni narava celotnega javnega naročila, ko se denimo naročene gradnje, blago ali storitve nadomestijo z drugimi ali ko se bistveno spremeni vrsta naročila, saj se tedaj lahko predpostavlja nek hipotetičen vpliv na rezultat.

(116)

V skladu z načeloma enake obravnave in transparentnosti uspešnega ponudnika, denimo v primeru odpovedi javnega naročila zaradi pomanjkljivosti v njegovi izvedbi, ne bi smeli nadomestiti z drugim gospodarskim subjektom, ne da bi javnega naročilo ponovni odprli konkurenci. Pri uspešnem ponudniku, ki izvaja javno naročilo, pa lahko, zlasti če se naročilo odda več kot enemu podjetju, med izvajanjem javnega naročila pride do določenih strukturnih sprememb, kot so strogo notranje reorganizacije, prevzemi, združitve in pripojitve ali insolventnost. Zaradi takih strukturnih sprememb ne bi smeli biti samodejno potrebni novi postopki javnega naročanja za vsa javna naročila, ki jih izvaja zadevni ponudnik.

(117)

Naročnikom bi bilo treba omogočiti, da v posameznih pogodbah o izvedbi javnega naročila predvidijo možnost sprememb in v ta namen vključijo določbe o reviziji ali določbe o opcijah, vendar jim te ne bi smele zagotavljati neomejene proste presoje. Ta direktiva bi zato morala določiti, v kolikšni meri se lahko predvidi možnost spreminjanja v prvotnem naročilu. Zato bi bilo treba pojasniti, da lahko dovolj jasno oblikovane določbe o reviziji ali določbe o opcijah določajo na primer indeksacijo cen ali, denimo, zagotovijo, da je oprema za komunikacijo, ki se dobavi v določenem obdobju, še naprej ustrezna, tudi v primeru spremembe komunikacijskih protokolov ali drugih tehnoloških sprememb. Z dovolj jasnimi določbami bi moralo biti mogoče določiti tudi prilagoditve pogodbe o izvedbi javnega naročila, potrebne zaradi tehničnih težav, ki se pojavijo med obratovanjem ali vzdrževanjem. Opozoriti bi bilo treba tudi, da bi pogodbe o izvedbi javnega naročila lahko na primer zajemale redno vzdrževanje in določale izredna vzdrževalna dela, ki bi lahko postala potrebna za zagotovitev neprekinjenega opravljanja javne storitve.

(118)

Včasih so naročniki soočeni z razmerami, zaradi katerih morajo predčasno odpovedati javna naročila, da bi izpolnili obveznosti v skladu s pravom Unije na področju javnega naročanja. Države članice bi torej morale zagotoviti, da imajo naročniki možnost, da pod pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, odpovejo javno naročilo med njegovim izvajanjem, če to zahteva pravo Unije.

(119)

Rezultati delovnega dokumenta služb Komisije z dne 27. junija 2011 z naslovom „Ocenjevalno poročilo: učinek in učinkovitost zakonodaje EU o javnem naročanju“ so nakazali, da bi bilo treba ponovno preučiti izključitev nekaterih storitev iz polne uporabe Direktive 2004/17/ES. Zato bi bilo treba celovito uporabo te direktive razširiti na več storitev.

(120)

Nekatere kategorije storitev imajo zaradi svoje narave še naprej omejeno čezmejno razsežnost, in sicer tako imenovane storitve za posameznika, kot so nekatere socialne, zdravstvene in izobraževalne storitve. Te storitve se izvajajo v posebnem okviru, ki se med državami članicami zaradi različnih kulturnih tradicij zelo razlikuje. Zato bi bilo treba za javna naročila takšnih storitev določiti posebno ureditev in višjo mejno vrednostjo od tiste, ki se uporablja za ostale storitve.

Kar zadeva samo javno naročanje v teh sektorjih, storitve za posameznika – če gre za vrednosti pod to mejno vrednostjo – navadno ne bodo zanimive za ponudnike iz drugih držav članic, razen če obstajajo konkretni znaki, da tako zanimanje obstaja, na primer financiranje čezmejnih projektov s strani Unije.

Za javna naročila storitev za posameznika nad to mejno vrednostjo bi morale veljati zahteve po transparentnosti na ravni celotne Unije. Zaradi pomena kulturnega okvira in občutljivosti teh storitev bi bilo treba državam članicam zagotoviti dovolj proste presoje, da lahko izbor izvajalcev storitev organizirajo tako, kot je po njihovem mnenju najustrezneje. Pravila iz te direktive upoštevajo navedeno zahtevo, in sicer določajo samo upoštevanje temeljnih načel transparentnosti in enake obravnave ter zagotavljajo, da lahko naročniki pri izboru izvajalcev storitev uporabijo posebne kriterije glede kakovosti, kot so kriteriji iz prostovoljnega evropskega okvira kakovosti za socialne storitve, ki ga je objavil Odbor za socialno zaščito. Države članice bi morale pri določanju postopkov javnega naročanja za storitve za posameznika upoštevati člen 14 PDEU in Protokol (št. 26). Pri tem bi si morale prizadevati tudi za uresničitev ciljev poenostavitve in zmanjšanja upravnega bremena za naročnike in gospodarske subjekte; pojasniti bi bilo treba, da bi to lahko pomenilo tudi uporabo pravil, ki se uporabljajo za javna naročila storitev, za katera ne velja posebna ureditev.

Države članice in naročniki lahko še naprej sami izvajajo te storitve ali organizirajo socialne storitve tako, da ne oddajo javnih naročil, na primer samo s financiranjem takih storitev ali s podelitvijo licenc oziroma dovoljenj vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih predhodno določi naročnik, brez omejitev ali kvot, pod pogojem, da tak sistem zagotavlja zadostno oglaševanje ter upošteva načeli transparentnosti in nediskriminacije.

(121)

Tudi storitve hotelov in restavracij običajno ponujajo le gospodarski subjekti, ki se nahajajo na kraju izvajanja teh storitev, zato imajo take storitve tudi omejeno čezmejno razsežnost. Zato bi zanje morala veljati le enostavnejša ureditev, in sicer od mejne vrednosti 1 000 000 EUR. Obsežna naročila za storitve hotelov in restavracij nad to mejno vrednostjo bi lahko bila zanimiva za različne gospodarske subjekte, na primer potovalne agencije in druge posrednike, tudi čezmejno.

(122)

Podobno nekatere pravne storitve zadevajo le vprašanja izključno nacionalnega prava in jih zato ponavadi nudijo le gospodarski subjekti, ki se nahajajo v zadevni državi članici; zato imajo tudi tovrstne storitve omejeno čezmejno razsežnost. Zato bi zanje morala veljati le enostavnejša ureditev, in sicer od mejne vrednosti 1 000 000 EUR. Obsežna javna naročila pravnih storitev nad to mejno vrednostjo bi lahko bila zanimiva za različne gospodarske subjekte, na primer mednarodne odvetniške družbe, tudi čezmejno, zlasti kadar taka naročila zajemajo pravna vprašanja, ki izhajajo iz prava Unije ali drugega mednarodnega prava ali na tem pravu temeljijo ali ki vključujejo več kot eno državo.

(123)

Izkušnje kažejo, da so številne druge storitve, na primer storitve reševalnih služb, storitve gašenja požarov in zaporske storitve, običajno čezmejno zanimive le, ko s svojo razmeroma visoko vrednostjo dosežejo zadostno kritično maso. Če niso izključene iz področja uporabe te direktive, bi jih morali uvrstiti v enostavnejšo ureditev. Običajno bi bile druge kategorije storitev, na primer preiskovalne in varovalne storitve, če se dejansko opravljajo na podlagi pogodbe o izvedbi javnega naročila, verjetno čezmejno zanimive le nad mejno vrednostjo 1 000 000 EUR in bi takrat zanje morala veljati enostavnejša ureditev.

(124)

Da bi zagotovili kontinuiteto javnih storitev, bi morala ta direktiva omogočati, da bi sodelovanje v postopkih javnega naročanja v zvezi z opravljanjem nekaterih storitev na področjih zdravstva, sociale in kulture za končne uporabnike lahko pridržali za organizacije, ki temeljijo na lastništvu zaposlenih ali dejavni udeležbi zaposlenih pri upravljanju, in za obstoječe organizacije, kot so zadruge. Področje uporabe te določbe je omejeno izključno na nekatere zdravstvene, socialne in sorodne storitve, nekatere storitve izobraževanja in usposabljanja, storitve za knjižnice, arhive, muzeje in druge kulturne storitve, športne storitve ter storitve za zasebna gospodinjstva; ta določba naj se ne bi uporabljala za nobeno izključitev, ki jo ta direktiva sicer določa. Za takšne storitve bi se morala uporabljati le enostavnejša ureditev.

(125)

Te storitve je primerno opredeliti s sklicevanjem na specifične postavke v enotnem besednjaku javnih naročil (CPV), kakor je bil sprejet z Uredbo (ES) št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (27) in ki je hierarhično razvrščena nomenklatura, razdeljena v oddelke, skupine, razrede, kategorije in podkategorije. Da bi zagotovili pravno varnost, bi bilo treba pojasniti, da sklic na določen oddelek sam po sebi ne pomeni sklica na hierarhično nižje pododdelke. V tem primeru bi bilo treba to izrecno navesti, to je treba bi bilo našteti vse ustrezne postavke, po potrebi v obliki zaporedja kod.

(126)

Projektni natečaji se običajno najpogosteje uporabljajo na področju urbanističnega in krajinskega načrtovanja, arhitekture in inženiringa ali obdelave podatkov. Vendar bi bilo treba opozoriti, da bi se ti prožni instrumenti lahko uporabili tudi v druge namene in da se lahko določi oddaja naknadnih javnih naročil storitev zmagovalcu projektnega natečaja ali enemu od zmagovalcev po postopku s pogajanji brez predhodne objave.

(127)

Ocena je pokazala, da so v zvezi z uporabo pravil Unije o javnem naročanju še vedno možne znatne izboljšave. Zaradi doseganja učinkovitejše in doslednejše uporabe pravil je treba dobro poznati morebitne strukturne probleme in splošne vzorce v nacionalnih politikah naročanja, da bi se morebitnih problemov lotili bolj usmerjeno. To bi morali doseči z ustreznim spremljanjem, katerega rezultate bi bilo treba redno objavljati, zato da bi lahko obveščeno razpravljali o morebitnih izboljšavah pravil in prakse javnega naročanja. S tako dobrim pregledom bi lahko dobili tudi vpogled v uporabo pravil o javnem naročanju v okviru izvajanja projektov, ki jih sofinancira Unija. Državam članicam bi moralo biti še naprej omogočeno, da odločajo o tem, kako naj bi to spremljanje dejansko potekalo in kdo naj bi bil zanj zadolžen; na ta način bi morale nadalje imeti možnost odločati tudi o tem, ali bi spremljanje moralo temeljiti na naknadnem nadzoru na podlagi vzorčenja ali pa na sistematičnem, predhodnem nadzoru postopkov javnega naročanja, zajetih v tej direktivi. Moralo bi biti možno, da se ustrezni organi opozorijo na morebitne probleme; to ne bi smelo nujno pomeniti, da imajo tisti, zadolženi za spremljanje, pravico do vložitve tožbe pred sodiščem.

Z boljšimi napotki, obveščanjem in podporo naročnikom in gospodarskim subjektom bi prav tako lahko znatno prispevali k večji učinkovitosti javnih naročil, in sicer z boljšim znanjem, večjo pravno varnostjo ter profesionalizacijo praks javnega naročanja. Taki napotki bi morali biti naročnikom in gospodarskim subjektom na voljo, kadar koli se zdi, da bi bilo treba izboljšati pravilno uporabo pravil. Napotki, ki jih je treba zagotoviti, bi se lahko nanašali na vse vidike v zvezi z javnim naročanjem, na primer načrtovanje pridobitev, postopke, izbiro tehnik in instrumentov ter dobre prakse pri izvajanju postopkov. Napotki glede pravnih vprašanj ne bi smeli nujno pomeniti popolne pravne analize zadevnih vprašanj; omejili bi se lahko na splošno navajanje vidikov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri poznejši podrobni analizi vprašanj, na primer z napotitvijo na ustrezno sodno prakso ali navodila ali druge vire, v katerih je že bilo preučeno zadevno specifično vprašanje.

(128)

Direktiva 92/13/EGS določa, da morajo biti nekateri revizijski postopki na voljo vsaj vsem osebam, ki imajo ali so imele interes pridobiti določeno javno naročilo in so bile ali bi lahko bile oškodovane zaradi domnevne kršitve prava Unije na področju javnega naročanja ali nacionalnih pravil za prenos tega prava. Ta direktiva ne bi smela vplivati na te revizijske postopke. Vendar pa imajo državljani, organizirane ali neorganizirane zadevne zainteresirane strani in druge osebe ali organi, ki nimajo dostopa do revizijskih postopkov v skladu z Direktivo 92/13/EGS, kot davkoplačevalci vseeno upravičen interes za poštene postopke javnega naročanja. Zato bi morali imeti možnost, da pristojni organ ali institucijo na morebitne kršitve te direktive opozorijo drugače, ne prek sistema revizij v skladu z Direktivo 92/13/EGS in ne nujno s pridobitvijo pravice do vložitve tožbe pred sodiščem. V izogib podvajanju obstoječih organov ali institucij bi morale države članice omogočiti, da se pritožbe lahko vložijo pri splošnih organih ali institucijah za spremljanje, sektorskih nadzornih organih, občinskih nadzornih organih, organih, pristojnih za konkurenco, varuhu človekovih pravic ali nacionalnih revizijskih organih.

(129)

Da se v celoti izkoristijo možnosti javnega naročanja za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, bo moralo svoje prispevati tudi javno naročanje na področju okolja, sociale in inovacij. Zato je treba poznati razvoj na področju strateškega naročanja, da bi si lahko ustvarili na dejstvih temelječe mnenje o splošnih trendih na širši ravni na tem področju. V tem okviru bi seveda lahko uporabili tudi kakršna koli že pripravljena, ustrezna poročila.

(130)

Glede na potencial MSP za ustvarjanje delovnih mest, rast in inovacije je pomembno spodbujati njihovo sodelovanje v javnih naročilih, tako z ustreznimi določbami v tej direktivi kot s pobudami na nacionalni ravni. Nove določbe iz te direktive bi morale prispevati k povečanju ravni uspešnosti, to je deleža MSP v skupni vrednosti oddanih javnih naročil. Sicer ni primerno, da bi se predpisovali kakršni koli obvezni deleži, vendar bi bilo treba zaradi pomembnosti sodelovanja MSP pozorno spremljati nacionalne pobude za krepitev tega sodelovanja.

(131)

Vzpostavljenih je že več postopkov in delovnih metod v zvezi s sporočanjem in stiki med Komisijo in državami članicami, na primer v zvezi s sporočanjem in stiki, ki se tičejo postopkov, določenih v skladu s členoma 258 in 260 PDEU, to je Mreža za reševanje problemov na področju notranjega trga (SOLVIT) in EU Pilot, ki jih ta direktiva ne spreminja. Vendar bi jih bilo treba dopolniti z vzpostavitvijo enotne referenčne točke v vsaki državi članici, ki bi sodelovala s Komisijo in delovala kot edina vstopna točka za zadeve v zvezi z javnimi naročili v zadevni državi članici. To funkcijo bi lahko opravljale osebe ali institucije, ki so že v rednem stiku s Komisijo glede vprašanj v zvezi z javnim naročanjem, na primer nacionalne kontaktne točke, člani Svetovalnega odbora za javna naročila, člani Mreže javnih naročil ali nacionalni usklajevalni organi.

(132)

Sledljivost in transparentnost odločanja v postopkih javnega naročanja sta bistveni za zagotavljanje poštenih postopkov, tudi učinkovitega boja proti korupciji in goljufijam. Javni naročniki bi zato morali hraniti kopije sklenjenih pogodb o izvedbi javnih naročil visoke vrednosti, da bi lahko v skladu z veljavnimi pravili o dostopu do dokumentov zainteresiranim osebam omogočili dostop do teh dokumentov. Poleg tega bi morali naročniki bistvene dele in odločitve v zvezi s posameznimi postopki javnega naročanja dokumentirati v poročilu o postopku javnega naročanja. Da bi se čim bolj izognili upravnemu bremenu, bi morali dovoliti, da se poročilo o postopku javnega naročanja sklicuje na informacije, ki so že vključene v zadevnem obvestilu o oddaji javnega naročila. Elektronske sisteme za objavo teh obvestil, ki jih upravlja Komisija, bi bilo treba prav tako izboljšati, da bi bilo lažje vnašati podatke ter hkrati enostavnejše izpisovati globalna poročila in izmenjavati podatke med sistemi.

(133)

Komisija bi morala zaradi upravne poenostavitve in zmanjšanja bremena za države članice redno preverjati, ali so informacije v obvestilih, ki so objavljena v zvezi s postopki javnega naročanja, dovolj kakovostne in popolne, da bi lahko iz njih dobila statistične podatke, ki bi jih sicer morale posredovati države članice.

(134)

Učinkovito upravno sodelovanje je nujno za izmenjavo informacij, potrebnih za izvajanje postopkov javnega naročanja v čezmejnih primerih, zlasti glede preverjanja razlogov za izključitev in pogojev za sodelovanje ter uporabe standardov kakovosti in okoljskih standardov. Informacijski sistem za notranji trg (IMI), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1024/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (28), bi lahko bil uporabno elektronsko sredstvo za lažje in okrepljeno upravno sodelovanje pri upravljanju izmenjave informacij na podlagi enostavnih in enotnih postopkov, s katerimi bi presegli jezikovne ovire. Zato bi bilo treba čim prej uvesti pilotni projekt, s katerim bi preverili smiselnost razširitve IMI na izmenjavo informacij v skladu s to direktivo.

(135)

Zaradi prilagoditve hitremu tehničnemu, ekonomskemu in regulativnemu razvoju bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z več nebistvenimi elementi te direktive. Zaradi potrebe po upoštevanju mednarodnih sporazumov bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da spreminja tehnične postopke za metode izračuna mejnih vrednosti in da te vrednosti redno revidira; napotila na nomenklaturo CPV so lahko predmet regulativnih sprememb na ravni Unije in te spremembe se morajo odražati v besedilu te direktive; tehnične podrobnosti in značilnosti naprav za elektronski sprejem bi bilo treba posodabljati v skladu s tehnološkim razvojem; Komisijo je treba pooblastiti tudi za določanje nekaterih obveznih tehničnih standardov za elektronsko komuniciranje, da se zagotovi interoperabilnost tehničnih formatov, postopkov in sporočanja v postopkih javnega naročanja, ki se izvajajo z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ob upoštevanju tehnološkega razvoja; Komisijo bi bilo treba pooblastiti tudi za prilagoditev seznama zakonodajnih aktov Unije o določitvi skupnih metodologij za izračun stroškov v življenjski dobi; seznam mednarodnih socialnih in okoljskih konvencij in seznam zakonodaje Unije, katere izvajanje ustvarja domnevo o prostem dostopu na določen trg, ter Prilogo II, v kateri je naveden seznam pravnih aktov, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali obstajajo posebne ali izključne pravice, bi bilo treba čim prej prilagoditi, da bodo vključevali ukrepe, sprejete na sektorski ravni. Da bi izpolnili to potrebo, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da sezname redno posodablja. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(136)

Komisija bi se morala pri uporabi te direktive posvetovati z ustreznimi skupinami strokovnjakov za elektronsko naročanje, s čimer bi zagotovili uravnoteženo zastopanje glavnih skupin zainteresiranih strani.

(137)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive v zvezi s postopkom za pošiljanje in objavljanje podatkov iz Priloge IX, postopki za pripravo in pošiljanje obvestil ter standardnimi obrazci za objavo obvestil bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (29).

(138)

Za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi s standardnimi obrazci za objavo obvestil, ki nimajo nobenega finančnega učinka niti ne vplivajo na vrsto oziroma obseg obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, bi se moral uporabiti svetovalni postopek. Nasprotno, ti akti imajo samo upravni namen in naj bi omogočali lažjo uporabo pravil iz te direktive.

Poleg tega bi bilo treba odločbe o ugotavljanju, ali je določena dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih je dostop prost, sprejeti tako, da bodo zagotovljeni enotni pogoji za izvajanje te določbe. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti tudi izvedbena pooblastila v zvezi s podrobnimi določbami za izvajanje postopka, navedenega v členu 35, za določitev, ali se uporablja člen 34, ter sprejetjem samih izvedbenih aktov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Za sprejetje teh izvedbenih aktov se uporablja svetovalni postopek.

(139)

Komisija bi morala preučiti učinke, ki jih ima uporaba mejnih vrednosti na notranji trg, ter o njih poročati Evropskemu parlamentu in Svetu. Pri tem bi morala upoštevati dejavnike, kot so raven čezmejnega javnega naročanja, udeležba MSP, transakcijski stroški in razmerje med stroški in učinki.

Sporazum GPA bo v skladu s svojim členom XXIV(7) tri leta po začetku veljavnosti, nato pa v rednih presledkih predmet nadaljnjih pogajanj. V tem okviru bi bilo treba ob upoštevanju vpliva inflacije v dolgotrajnem obdobju brez sprememb mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA preučiti ustreznost ravni mejnih vrednosti; če bi bilo treba raven mejnih vrednosti posledično spremeniti, bi morala Komisija po potrebi sprejeti predlog pravnega akta o spremembi ravni mejnih vrednosti, določenih v tej direktivi.

(140)

Ker cilja te direktive, to je uskladiti zakone in druge predpise držav članic, ki se uporabljajo za nekatere postopke javnega naročanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(141)

Direktivo 2004/17/ES bi bilo treba razveljaviti.

(142)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile en ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena –

NASLOV I:

POGLAVJE I

Člen 1:

Člen 2:

Člen 3:

Člen 4:

Člen 5:

Člen 6:

POGLAVJE II:

Člen 7:

Člen 8:

Člen 9:

Člen 10:

Člen 11:

Člen 12:

Člen 13:

Člen 14:

POGLAVJE III:

ODDELEK 1:

Člen 15:

Člen 16:

Člen 17:

ODDELEK 2:

Pododdelek 1:

Člen 18:

Člen 19:

Člen 20:

Člen 21:

Člen 22:

Člen 23:

Pododdelek 2:

Člen 24:

Člen 25:

Člen 26:

Člen 27:

Pododdelek 3:

Člen 28:

Člen 29:

Člen 30:

Člen 31:

Pododdelek 4:

Člen 32:

Člen 33:

Pododdelek 5:

Člen 34:

Člen 35:

POGLAVJE IV:

Člen 36:

Člen 37:

Člen 38:

Člen 39:

Člen 40:

Člen 41:

Člen 42:

NASLOV II:

POGLAVJE I:

Člen 43:

Člen 44:

Člen 45:

Člen 46:

Člen 47:

Člen 48:

Člen 49:

Člen 50:

POGLAVJE II:

Člen 51:

Člen 52:

Člen 53:

Člen 54:

Člen 55:

Člen 56:

Člen 57:

POGLAVJE III:

ODDELEK 1:

Člen 58:

Člen 59:

Člen 60:

Člen 61:

Člen 62:

Člen 63:

Člen 64:

Člen 65:

Člen 66:

ODDELEK 2:

Člen 67:

Člen 68:

Člen 69:

Člen 70:

Člen 71:

Člen 72:

Člen 73:

Člen 74:

Člen 75:

ODDELEK 3:

Člen 76:

Pododdelek 1:

Člen 77:

Člen 78:

Člen 79:

Člen 80:

Člen 81:

Pododdelek 2:

Člen 82:

Člen 83

Člen 84

ODDELEK 4:

Člen 85:

Člen 86:

POGLAVJE IV:

Člen 87:

Člen 88:

Člen 89:

Člen 90:

NASLOV III:

POGLAVJE I:

Člen 91:

Člen 92:

Člen 93:

Člen 94:

POGLAVJE II:

Člen 95:

Člen 96:

Člen 97:

Člen 98:

NASLOV IV:

Člen 99:

Člen 100:

Člen 101:

Člen 102:

NASLOV V:

Člen 103:

Člen 104:

Člen 105:

Člen 106:

Člen 107:

Člen 108:

Člen 109:

Člen 110:

PRILOGA I:

PRILOGA II:

PRILOGA III:

PRILOGA IV:

PRILOGA V:

PRILOGA VI Del A:

PRILOGA VI Del B:

PRILOGA VII:

PRILOGA VIII:

PRILOGA IX:

PRILOGA X:

PRILOGA XI:

PRILOGA XII:

PRILOGA XIII:

PRILOGA XIV:

PRILOGA XV:

PRILOGA XVI:

PRILOGA XVII:

PRILOGA XVIII:

PRILOGA XIX:

PRILOGA XX:

PRILOGA XXI:

1.

„naročila blaga, gradenj in storitev“ pomeni pisno sklenjene odplačne pogodbe med enim ali več naročniki ter enim ali več gospodarskimi subjekti, katerih predmet je izvedba gradenj, dobava blaga ali izvajanje storitev;

2.

„naročila gradenj“ pomeni naročila, katerih predmet je:

3.

„gradnja“ pomeni zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, ki je samozadostna pri izpolnjevanju določene gospodarske ali tehnične funkcije;

4.

„naročila blaga“ pomeni naročila, katerih predmet je nakup, zakup, najem ali nakup blaga s pridržanim lastništvom z nakupno pravico ali brez nje. Javno naročilo blaga lahko vključuje tudi povezana namestitvena in inštalacijska dela;

5.

„naročila storitev“ pomeni naročila, katerih predmet je izvajanje storitev, razen tistih iz točke 2;

6.

„gospodarski subjekt“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo ali naročnika ali skupino teh oseb in/ali naročnikov, vključno z vsakim začasnim združenjem podjetij, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj in/ali gradbenega dela, dobavo blaga ali izvedbo storitev;

7.

„ponudnik“ pomeni gospodarski subjekt, ki je predložil ponudbo;

8.

„kandidat“ pomeni gospodarski subjekt, ki zaprosi za povabilo k udeležbi ali je povabljen k udeležbi v omejenem postopku, postopku s pogajanji, v konkurenčnem dialogu ali partnerstvu za inovacije;

9.

„dokument v zvezi z oddajo javnega naročila“ pomeni vsak dokument, ki ga naročnik pripravi ali navaja, da opiše ali določi elemente naročila ali postopka, vključno z obvestilom o javnem naročilu, periodičnim informativnim obvestilom ali obvestili o vzpostavitvi kvalifikacijskega sistema – kadar se uporabljajo kot sredstvo za objavo javnega razpisa – tehničnimi specifikacijami, opisnim dokumentom, predlaganimi pogoji naročila, formati dokumentov, ki jih predložijo kandidati in ponudniki, informacijami o splošno veljavnih obveznostih in kakršnimi koli dodatnimi dokumenti;

10.

„centralizirane nabavne dejavnosti“ pomeni dejavnosti, ki se stalno izvajajo v eni od naslednjih oblik:

11.

„pomožne nabavne dejavnosti“ pomeni dejavnosti zagotavljanja podpore nabavnim dejavnostim, zlasti v naslednjih oblikah:

12.

„osrednji nabavni organ“ pomeni naročnika v smislu člena 4(1) te direktive ali javnega naročnika v smislu člena 2(1) Direktive 2014/24/EU, ki izvaja centralizirane nabavne dejavnosti, lahko pa tudi morebiti pomožne nabavne dejavnosti.

Javno naročilo, ki ga osrednji nabavni organ odda zaradi izvajanja centraliziranih nabavnih dejavnosti, se šteje za javno naročilo za opravljanje dejavnosti, kakor je določena v členih 8 do 14. Za javno naročilo, ki ga osrednji nabavni organ odda zaradi izvajanja centraliziranih nabavnih dejavnosti, se člen 18 ne uporablja;

13.

„izvajalec storitev javnega naročanja“ pomeni osebo javnega ali zasebnega prava, ki izvaja pomožne nabavne dejavnosti na trgu;

14.

„pisen“ ali „pisno“ pomeni kateri koli izraz, sestavljen iz besed ali številk, ki se lahko prebere, natisne in nato pošlje, vključno z informacijami, poslanimi ali shranjenimi z elektronskimi sredstvi;

15.

„elektronska sredstva“ pomeni elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov, ki se prenašajo, pošiljajo in prejemajo po žici, z radijskimi valovi, optičnimi sredstvi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;

16.

„življenjska doba“ pomeni vse zaporedne in/ali medsebojno povezane faze, vključno z raziskavami in razvojem, ki jih je treba opraviti, proizvodnjo, trgovanjem in s tem povezanimi pogoji, prevozom, uporabo in vzdrževanjem, v življenjski dobi proizvoda ali gradnje oziroma med izvajanjem storitve, od nabave surovin ali ustvarjanja virov do odstranitve, uničenja in prenehanja storitve ali uporabe;

17.

„projektni natečaji“ pomeni postopke, ki naročniku omogočijo – predvsem na področju urbanističnega in krajinskega načrtovanja, arhitekture in inženiringa ali obdelave podatkov – pridobitev načrta ali projekta, ki ga izbere žirija po razpisu nagradnega natečaja ali natečaja brez podelitve nagrad;

18.

„inovacije“ pomeni uvedbo novega ali znatno izboljšanega blaga, storitve ali postopka, vključno – a ne izključno – s proizvodnjo, gradnjo ali gradbenim procesom, novo tržno metodo ali novo organizacijsko metodo v poslovni praksi, organizaciji delovnih mest ali zunanjih odnosih, med drugim z namenom pripomoči k obvladovanju družbenih izzivov ali podpiranju strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

19.

„znak“ pomeni vsak dokument, spričevalo ali potrdilo, ki potrjuje, da določena gradnja, blago, storitev, proces ali postopek izpolnjuje določene zahteve;

20.

„zahteve za pridobitev znaka“ pomeni zahteve, ki jih morajo določene gradnje, blago, storitve, procesi ali postopki izpolniti za pridobitev zadevnega znaka.

(a)

ustanovljene so s posebnim namenom, da zadovoljujejo potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave;

(b)

so pravne osebe in

(c)

jih večinoma financirajo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali so pod upravljavskim nadzorom teh organov ali oseb ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava.

(a)

so javni naročniki ali javna podjetja in opravljajo eno od dejavnosti iz členov 8 do 14;

(b)

kadar niso javni naročniki ali javna podjetja, vendar kot eno od svojih dejavnosti na podlagi posebnih ali izključnih pravic, ki jim jih podeli pristojni organ države članice, opravljajo katero koli dejavnost iz členov 8 do 14 ali kombinacijo teh dejavnosti.

(a)

če imajo javni naročniki neposredno ali posredno v lasti večino vpisanega kapitala podjetja;

(b)

če javni naročniki neposredno ali posredno nadzirajo večino glasov, povezanih z delnicami, ki jih izda podjetje;

(c)

če lahko javni naročniki neposredno ali posredno imenujejo več kot polovico članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa podjetja.

(a)

postopke javnega naročanja s predhodnim javnim razpisom v skladu z Direktivo 2014/24/EU, Direktivo 2009/81/ES, Direktivo 2014/23/EU, ali to direktivo;

(b)

postopke na podlagi drugih pravnih aktov Unije iz Priloge II, ki zagotavljajo ustrezno predhodno transparentnost za izdajo dovoljenj na podlagi objektivnih meril.

(a)

javno naročilo se odda v skladu z Direktivo 2014/24/EU, če za eno od dejavnosti, za opravljanje katere je javno naročilo namenjeno, velja ta direktiva, za druge pa Direktiva 2014/24/EU;

(b)

javno naročilo se odda v skladu s to direktivo, če za eno od dejavnosti, za opravljanje katere je javno naročilo namenjeno, velja ta direktiva, za druge pa Direktiva 2014/23/EU;

(c)

javno naročilo se odda v skladu s to direktivo, če za eno od dejavnosti, za opravljanje katere je javno naročilo namenjeno, velja ta direktiva, za druge pa ne velja ne ta direktiva, ne Direktiva 2014/24/EU, niti Direktiva 2014/23/EU.

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javne storitve v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo plina ali toplote;

(b)

dobavo plina ali toplote takšnim omrežjem.

(a)

ta naročnik plin ali toploto proizvaja kot neizogibno posledico opravljanja dejavnosti, ki niso navedene v odstavku 1 tega člena ali členih 9 do 11;

(b)

dobava javnemu omrežju je namenjena le gospodarski izrabi takšne proizvodnje in ne znaša več kot 20 % prometa naročnika glede na povprečje prejšnjih treh let, vključno s tekočim letom.

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javne storitve v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo električne energije;

(b)

dobavo električne energije takšnim omrežjem.

(a)

ta naročnik proizvaja električno energijo zato, ker je njena poraba potrebna za opravljanje dejavnosti, ki niso navedene v odstavku 1 tega člena ali členih 8, 10 in 11;

(b)

dobava javnemu omrežju je odvisna samo od lastne porabe tega naročnika in ne presega 30 % njegove celotne proizvodnje energije glede na povprečje prejšnjih treh let, vključno s tekočim letom.

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javne storitve v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo pitne vode;

(b)

dobavo pitne vode takšnim omrežjem.

(a)

projekti vodnega inženirstva, namakanja ali izsuševanja površin, pod pogojem, da količina vode, namenjena za dobavo pitne vode, predstavlja več kakor 20 % celotne količine vode, ki se zagotavlja bodisi s temi projekti, z namakalnimi ali drenažnimi napravami;

(b)

odstranjevanjem ali čiščenjem odpadnih voda.

(a)

ta naročnik proizvaja pitno vodo zato, ker je njena poraba potrebna za opravljanje dejavnosti, ki ni navedena v členih 8 do 11;

(b)

dobava javnemu omrežju je odvisna samo od lastne porabe tega naročnika in ne presega 30 % njegove celotne proizvodnje pitne vode glede na povprečje prejšnjih treh let, vključno s tekočim letom.

(a)

poštnih storitev;

(b)

storitev, različnih od poštnih storitev, pod pogojem, da take storitve opravlja naročnik, ki opravlja tudi poštne storitve v smislu točke (b) odstavka 2 tega člena, in da pogoji iz člena 34(1) niso izpolnjeni v zvezi s storitvami iz točke (b) odstavka 2 tega člena.

(a)

„poštna pošiljka“ pomeni naslovljeno pošiljko v končni obliki, v kakršni se prevaža, ne glede na njeno težo. Poleg pisemskih pošiljk take pošiljke zajemajo na primer tudi knjige, kataloge, časopise, periodični tisk in poštne pakete, ki vsebujejo blago komercialne vrednosti ali brez take vrednosti, ne glede na njihovo težo;

(b)

„poštne storitve“ pomeni storitve sprejema poštnih pošiljk, njihovega sortiranja, usmerjanja in dostave. To vključuje storitve, ki spadajo med univerzalne storitve v smislu Direktive 97/67/ES, ter storitve, ki mednje ne spadajo;

(c)

„storitve, različne od poštnih storitev“ pomeni storitve na naslednjih področjih:

(a)

črpanje nafte ali plina;

(b)

iskanje ali izkopavanje premoga ali drugih trdnih goriv.

(a)

414 000 EUR za javna naročila blaga in storitev ter za projektne natečaje;

(b)

5 186 000 EUR za javna naročila gradenj;

(c)

1 000 000 EUR za javna naročila socialnih in drugih posebnih storitev iz Priloge XVII.

(a)

skupne dejanske vrednosti zaporednih naročil iste vrste, oddanih v zadnjih 12 mesecih ali v proračunskem letu, prilagojene, če je to mogoče, da se upoštevajo spremembe pri količini ali vrednosti, ki bi nastale v 12 mesecih po prvotnem naročilu;

(b)

ali skupne ocenjene vrednosti zaporednih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi oziroma izvedbi ali v poslovnem letu, če je to daljše od 12 mesecev.

(a)

pri naročilih za določeno obdobje, kadar je to obdobje 12 mesecev ali manj, na podlagi skupne ocenjene vrednosti za čas trajanja naročila ali, kadar je obdobje daljše od 12 mesecev, na podlagi skupne vrednosti, vključno z ocenjeno preostalo vrednostjo;

(b)

pri naročilih za nedoločeno obdobje ali naročilih, za katera obdobja ni mogoče določiti, na podlagi njihove mesečne vrednosti, pomnožene z 48.

(a)

pri zavarovalniških storitvah na podlagi višine premije in drugih oblik plačil;

(b)

pri bančnih in drugih finančnih storitvah na podlagi honorarjev, plačljivih provizij, obresti in drugih oblik plačil;

(c)

pri projektnih natečajih na podlagi honorarjev, plačljivih provizij in drugih oblik plačil.

(a)

pri naročilih za določeno obdobje, kadar je to obdobje 48 mesecev ali manj, na podlagi skupne vrednosti za njihovo celotno trajanje;

(b)

pri naročilih za nedoločeno obdobje ali za obdobje, daljše od 48 mesecev, na podlagi njihove mesečne vrednosti, pomnožene z 48.

(a)

pravni instrument, ki ustvarja obveznosti na podlagi mednarodnega prava, kot je mednarodni sporazum, ki se sklene v skladu s Pogodbama med državo članico in eno ali več tretjimi državami ali njihovimi enotami ter zajema gradnje, blago ali storitve, namenjene skupnemu izvajanju ali uporabi projekta s strani podpisnic tega mednarodnega sporazuma, ali

(b)

mednarodna organizacija.

(a)

pridobitev ali najem zemljišč, obstoječih stavb ali drugih nepremičnin ali z njimi povezanih pravic s kakršnimi koli finančnimi sredstvi;

(b)

storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov;

(c)

vse naslednje pravne storitve:

(d)

finančne storitve v zvezi z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov v smislu Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33) ter posle, izvedene v okviru Evropskega instrumenta za finančno stabilnost;

(e)

posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov;

(f)

pogodbe o zaposlitvi;

(g)

storitve javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico;

(h)

storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja in ki jih zajemajo kode CPV: 75250000-3, 75251000-0, 75251100-1, 75251110-4, 75251120-7, 75252000-7, 75222000-8; 98113100-9 in 85143000-3, razen storitev prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili;

(i)

oddajni čas ali zagotavljanje programov, ki se oddajo ponudnikom avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev. V tej točki „ponudniki medijskih storitev“ pomeni isto kot v točki (d) člena 1(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (34). „Program“ pomeni isto kot v točki (b) člena 1(1) navedene direktive, vendar vključuje tudi radijske programe in gradivo zanje. Poleg tega v tej določbi „programsko gradivo“ pomeni isto kot „program“.

(a)

za javna naročila za nabavo vode, če jih oddajo naročniki, ki opravljajo eno ali obe dejavnosti v zvezi s pitno vodo iz člena 10(1);

(b)

za javna naročila, ki jih oddajo naročniki, ki so sami dejavni v energetskem sektorju, in sicer opravljajo dejavnost iz člena 8(1), člena 9(1) ali člena 14 za dobavo:

(a)

javna naročila, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2009/81/ES;

(b)

javna naročila, za katera se Direktiva 2009/81/ES v skladu s členi 8, 12 in 13 navedene direktive ne uporablja.

(a)

če je del zadevnega naročila zajet v členu 346 PDEU, se javno naročilo lahko odda brez uporabe te direktive, pod pogojem, da je oddaja enotnega javnega naročila upravičena iz objektivnih razlogov;

(b)

če je del zadevnega naročila zajet v Direktivi 2009/81/ES, se javno naročilo lahko odda v skladu z navedeno direktivo, pod pogojem, da je oddaja enotnega javnega naročila upravičena iz objektivnih razlogov. Ta točka ne vpliva na mejne vrednosti in izključitve, ki jih določa navedena direktiva.

(a)

jo ureja Direktiva 2009/81/ES ali

(b)

jo zajema člen 346 PDEU,

(a)

mednarodni sporazum ali dogovor, ki ga v skladu s Pogodbama skleneta država članica in ena ali več tretjih držav ali njihovih enot ter zajema gradnje, blago ali storitve, namenjene skupnemu izvajanju ali uporabi projekta s strani podpisnic tega mednarodnega sporazuma ali dogovora;

(b)

mednarodni sporazum ali dogovor, ki se nanaša na nameščanje vojaških enot in zadeva podjetja v državi članici ali tretji državi, ali

(c)

mednarodna organizacija.

(a)

javni naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe;

(b)

odvisna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki ji jih je dal javni naročnik, ki jo obvladuje, ali so ji jih dale druge pravne osebe, ki jih obvladuje ta javni naročnik;

(c)

v odvisni pravni osebi ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujočega in nekontrolnega deleža zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

(a)

javni naročnik skupaj z drugimi javnimi naročniki obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe;

(b)

zadevna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki so ji jih dali javni naročniki, ki jo obvladujejo, ali so ji jih dale druge pravne osebe, ki jih obvladujejo isti javni naročniki, in

(c)

v odvisni pravni osebi ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujočega in nekontrolnega deleža zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

(i)

organe odločanja odvisne pravne osebe sestavljajo predstavniki vseh sodelujočih javnih naročnikov. Posamezni predstavniki lahko zastopajo več ali vse sodelujoče javne naročnike;

(ii)

ti javni naročniki lahko skupaj odločilno vplivajo na strateške cilje in pomembne odločitve odvisne pravne osebe, in

(iii)

odvisna pravna oseba nima interesov, ki so v nasprotju z interesi javnih naročnikov, ki jo obvladujejo.

(a)

pogodba o izvedbi javnega naročila določa ali vzpostavlja sodelovanje med sodelujočimi javnimi naročniki, da se zagotovi, da se javne storitve, ki jih morajo opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jim skupni;

(b)

pri tem sodelovanju se upoštevajo le vidiki javnega interesa, in

(c)

sodelujoči javni naročniki na odprtem trgu izvajajo manj kot 20 % dejavnosti, ki jih zajema sodelovanje.

(a)

v katerem ima lahko naročnik posredno ali neposredno prevladujoč vpliv;

(b)

ki ima lahko prevladujoč vpliv na naročnika ali

(c)

nad katerim ima, tako kot nad naročnikom, prevladujoč vpliv drugo podjetje na podlagi lastništva, finančne udeležbe ali pravil, ki to povezano podjetje urejajo.

(a)

naročnik odda povezanemu podjetju ali

(b)

skupno podjetje, ki ga je ustanovilo več naročnikov izključno za opravljanje dejavnosti, kot so določene v členih 8 do 14, odda podjetju, ki je povezano z enim od teh naročnikov.

(a)

naročila storitev, pod pogojem, da je povezano podjetje ob upoštevanju vseh njegovih storitev vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa, v predhodnih treh letih ustvarilo z opravljanjem storitev za naročnika ali druga podjetja, s katerimi je ta povezan;

(b)

naročila blaga, pod pogojem, da je povezano podjetje ob upoštevanju vseh njegovih storitev vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa, v predhodnih treh letih ustvarilo z dobavami blaga naročniku ali drugim podjetjem, s katerimi je ta povezan;

(c)

javna naročila gradenj pod pogojem, da je povezano podjetje, ob upoštevanju vseh njegovih gradenj vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa v predhodnih treh letih ustvarilo z izvedbo gradenj za naročnika ali druga podjetja, s katerimi je ta povezan.

(a)

skupno podjetje, ki ga je ustanovilo več naročnikov izključno za opravljanje dejavnosti v smislu členov 8 do 14, odda enemu od teh naročnikov ali

(b)

naročnik odda skupnemu podjetju, katerega del je.

(a)

imena zadevnih podjetij ali skupnih podjetij;

(b)

vrsto in vrednost zadevnih javnih naročil;

(c)

dokazila o tem, da razmerje med podjetjem ali skupnim podjetjem, ki so mu javna naročila oddana, in naročnikom izpolnjuje zahteve iz člena 29 ali 30, če Komisija meni, da so ta dokazila potrebna.

(a)

koristi od njih ima izključno naročnik za potrebe pri izvajanju lastne dejavnosti in

(b)

izvedeno storitev v celoti plača naročnik.

(a)

upošteva načela nediskriminacije in konkurence na področju oddaje javnih naročil blaga, gradenj in storitev, zlasti kar zadeva informacije, ki jih ta subjekt dá na voljo gospodarskim subjektom v zvezi s svojimi nameni glede javnega naročanja;

(b)

Komisiji pod pogoji, opredeljenimi v Odločbi Komisije 93/327/EGS (37), sporoči podatke o javnih naročilih, ki jih odda.

(a)

Komisija je v roku, določenem v Prilogi IV, sprejela izvedbeni akt o uporabi člena 34(1);

(b)

Komisija v roku, določenem v Prilogi IV, ni sprejela izvedbenega akta.

(a)

informativno objavo – v Uradnem listu Evropske unije – datumov, na katere roki, ki so določeni v odstavku 1 Priloge IV, začnejo teči in potečejo, skupaj z morebitnimi podaljšanji ali začasnimi prekinitvami teh rokov, kakor je določeno v navedeni prilogi;

(b)

objavo možne uporabe člena 34(1) v skladu s točko (b) drugega pododstavka odstavka 3 tega člena;

(c)

izvedbenimi določbami v zvezi z obliko, vsebino in drugimi podrobnostmi zahtevkov v skladu z odstavkom 1 tega člena.

(a)

če bi bili zaradi specializirane vrste javnega naročanja za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev potrebni točno določeni orodja, naprave ali oblike datotek, ki niso splošno razpoložljive ali podprte s splošno razpoložljivimi aplikacijami;

(b)

če se pri aplikacijah, ki podpirajo oblike datotek, ustrezne za opis ponudb, uporabljajo oblike datotek, ki jih ni mogoče obdelovati z nobeno drugo odprto ali splošno dostopno aplikacijo, ali če so zaščitene z licenco in jih naročnik ne more zagotoviti za prenos podatkov s spleta ali uporabo na daljavo;

(c)

če bi bila za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev potrebna specializirana pisarniška oprema, ki naročnikom ni splošno dostopna;

(d)

če dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zahteva predložitev fizičnih modelov ali maket, ki jih ni mogoče prenesti z uporabo elektronskih sredstev.

(a)

z elektronskimi sredstvi omogočajo neomejen, popoln, neposreden in brezplačen dostop do teh orodij in naprav od datuma, ko je objavljeno obvestilo v skladu s Prilogo IX ali poslano povabilo k potrditvi interesa. V besedilu obvestila ali povabilu k potrditvi interesa se navede spletni naslov, na katerem so ta orodja in naprave na voljo;

(b)

zagotovijo, da ponudniki, ki nimajo dostopa do zadevnih orodij in naprav ali možnosti, da bi jih v ustreznih rokih pridobili, ter jim za pomanjkanje dostopa n mogoče pripisati odgovornosti, lahko sodelujejo v postopku javnega naročanja z uporabo začasnih žetonov, brezplačno zagotovljenih prek spleta, ali

(c)

podpirajo alternativen kanal za elektronsko predložitev ponudb.

(a)

zainteresiranim osebam so na voljo informacije v zvezi s specifikacijami za elektronsko predložitev ponudb in prijav za sodelovanje, vključno s šifriranjem in časovnim žigosanjem;

(b)

države članice ali naročniki, ki delujejo v splošnem okviru, ki ga določi zadevna država članica, določijo raven varnosti, ki se zahteva za elektronska komunikacijska sredstva v različnih fazah zadevnega postopka javnega naročanja; navedena raven je sorazmerna s povezanimi tveganji;

(c)

če države članice ali naročniki, ki delujejo v splošnem okviru, ki ga določi zadevna država članica, menijo, da je stopnja tveganja, ocenjena v skladu s točko (b) tega odstavka, takšna, da se zahtevajo napredni elektronski podpisi iz Direktive 1999/93/ES Evropskega parlamenta in Sveta (38), naročniki sprejmejo napredne elektronske podpise, podprte s kvalificiranim elektronskim potrdilom, pri čemer upoštevajo, ali je tako potrdilo dano s strani ponudnika storitev potrdil, ki je uvrščen na zanesljiv seznam iz Odločbe Komisije 2009/767/ES (39), in oblikovano z napravo za varne podpise ali brez nje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

s periodičnim informativnim obvestilom v skladu s členom 67, kadar se javno naročilo odda v omejenem postopku ali postopku s pogajanji;

(b)

z obvestilom o vzpostavitvi kvalifikacijskega sistema v skladu s členom 68, kadar se javno naročilo odda v omejenem postopku ali postopku s pogajanji ali s konkurenčnim dialogom ali partnerstvom za inovacije;

(c)

z obvestilom o javnem naročilu v skladu s členom 69.

(a)

periodično informativno obvestilo je poleg informacij, zahtevanih v oddelku I dela A Priloge VI, vsebovalo vse informacije, zahtevane v oddelku II dela A Priloge VI, pod pogojem, da so bile slednje informacije na voljo ob objavi periodičnega informativnega obvestila;

(b)

periodično informativno obvestilo je bilo v objavo poslano najmanj 35 dni in največ 12 mesecev pred datumom, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu.

(a)

kadar v postopku s predhodnim javnim razpisom niso prejeli nobene ponudbe, nobene ustrezne ponudbe, nobene prijave za sodelovanje ali nobene ustrezne prijave za sodelovanje, pod pogojem, da se prvotni pogoji javnega naročila bistveno ne spremenijo;

Ponudba se šteje za neustrezno, če ni relevantna za javno naročilo, ker brez bistvenih sprememb očitno ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, ki so določene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Prijava za sodelovanje se šteje za neustrezno, če je treba zadevni gospodarski subjekt izključiti ali se ga lahko izključi v skladu s členom 78(1) ali členom 80(1) ali ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, ki jih naročnik določi v skladu s členom 78 ali členom 80;

(b)

kadar ima javno naročilo samo raziskovalni, eksperimentalni, študijski ali razvojni namen, nima pa namena ustvarjati dobička ali povrniti stroškov raziskav in razvoja ter če oddaja takšnega naročila ne vpliva na konkurenčnost pri oddaji poznejših javnih naročil z natanko temi nameni;

(c)

če gradnje, blago ali storitve lahko zagotovi samo določeni gospodarski subjekt iz naslednjih razlogov:

Izjemi iz točk (ii) in (iii) se uporabljata le, če ni ustrezne alternative ali nadomestila in če odsotnost konkurence ni posledica umetnega omejevanja parametrov javnega naročila;

(d)

kolikor je to nujno, če zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih naročnik ni mogel predvideti, ni mogoče upoštevati rokov, določenih za odprte postopke, omejene postopke in postopke s pogajanji s predhodnim javnim razpisom. Okoliščine, s katerimi se utemelji skrajna nujnost, nikakor ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku;

(e)

v primeru javnih naročil blaga za dodatne dobave blaga prvotnega dobavitelja, ki so namenjene za delno nadomestilo blaga ali inštalacij ali za povečanje obsega obstoječega blaga ali inštalacij, če bi moral naročnik zaradi zamenjave dobavitelja nabaviti blago, ki ima drugačne tehnične lastnosti, kar bi povzročilo neskladnost ali nesorazmerne tehnične težave med obratovanjem in vzdrževanjem;

(f)

za nove gradnje ali storitve, ki predstavljajo ponovitev podobnih gradenj ali storitev, zaupanih izvajalcu, ki mu je isti naročnik že prej oddal javno naročilo, če so te gradnje ali storitve v skladu z osnovnim projektom, za katerega je bilo oddano prvo javno naročilo v skladu s postopkom iz člena 44(1).

V osnovnem projektu se navedejo obseg mogočih dodatnih gradenj ali storitev ter pogoji za njihovo oddajo. Naročniki že ob povabilu k predložitev ponudb za prvi projekt navedejo morebitno uporabo tega postopka, pri čemer pri uporabi členov 15 in 16 upoštevajo skupne ocenjene stroške poznejših gradenj ali storitev;

(g)

za blago, ponujeno in kupljeno na blagovnih borzah;

(h)

za ugodne nakupe, ko je blago mogoče zagotoviti tako, da se izkoristi posebno ugodna priložnost, ki je na voljo zelo kratek čas in je cena bistveno nižja od običajnih tržnih cen;

(i)

za nakupe blaga ali storitev pod posebno ugodnimi pogoji od dobavitelja ali izvajalca, ki gre v dokončno likvidacijo, ali likvidacijskega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, po dogovoru z upniki ali po podobnem postopku v skladu z nacionalnimi zakoni ali predpisi;

(j)

če se zadevno javno naročilo storitev oddaja na podlagi projektnega natečaja, organiziranega v skladu s to direktivo, in se v skladu s pravili, predvidenimi v projektnem natečaju, odda zmagovalcu ali enemu od zmagovalcev tega natečaja; v slednjem primeru morajo biti k sodelovanju v pogajanjih povabljeni vsi zmagovalci.

(a)

minimalni rok za prejem prijav za sodelovanje je praviloma najmanj 30 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu, ali, kadar se kot sredstvo za objavo javnega razpisa uporabi periodično informativno obvestilo, pa najmanj 30 dni od datuma, ko je bil poslano povabilo k potrditvi interesa, in v nobenem primeru ni krajši od 15 dni. Ko je povabilo k predložitvi ponudbe za prvo posamezno naročilo v okviru dinamičnega nabavnega sistema poslano, ne veljajo več nobeni nadaljnji roki za prejem prijav za sodelovanje;

(b)

minimalni rok za prejem ponudb je najmanj 10 dni od datuma, ko je bilo poslano povabilo k predložitvi ponudbe. Uporabljata se drugi in tretji pododstavek člena 46(2).

(a)

objavijo javni razpis, v katerem jasno navedejo, da se uporablja dinamični nabavni sistem;

(b)

v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedejo vsaj vrsto in ocenjeno količino načrtovanih nabav ter vse potrebne informacije v zvezi z dinamičnim nabavnim sistemom, vključno s tem, kako ta sistem deluje, uporabljeno elektronsko opremo ter tehničnimi ureditvami in specifikacijami za povezavo;

(c)

navedejo morebitno razdelitev na kategorije proizvodov, gradenj ali storitev in njihove značilnosti;

(d)

v času veljavnosti sistema zagotovijo neomejen, popoln in neposreden dostop do dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v skladu s členom 73.

(a)

če se obdobje veljavnosti spremeni, vendar se sistem ne ukine, z obrazcem, ki je bil prvotno uporabljen za javni razpis za vzpostavitev dinamičnega nabavnega sistema;

(b)

če se sistem ukine, z obvestilom o oddaji javnega naročila iz člena 70.

(a)

izključno na cenah, če se javno naročilo odda le na podlagi cene;

(b)

na cenah in/ali novih vrednostih elementov ponudb iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, če se javno naročilo odda na podlagi najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo ali se na podlagi pristopa stroškovne učinkovitosti izbere ponudba z najnižjo ceno.

(a)

na predhodno določen datum in ob predhodno določenem času;

(b)

ko ne prejmejo več novih cen ali novih vrednosti, ki izpolnjujejo zahteve v zvezi z minimalnimi razlikami, če so predhodno določili čas, ki mora preteči po prejemu zadnje ponudbe, preden zaključijo elektronsko dražbo, ali

(c)

ko se izvede prvotno navedeno število faz v dražbi.

(a)

to navedejo v obvestilu o javnem naročilu, povabilu k potrditvi interesa ali, kadar se kot sredstvo za objavo javnega razpisa uporabi obvestilo o vzpostavitvi kvalifikacijskega sistema, v povabilu k predložitvi ponudb ali k pogajanjem;

(b)

v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedejo vse potrebne informacije v skladu s členom 40(6) v zvezi s formatom, uporabljeno elektronsko opremo ter tehničnimi ureditvami in specifikacijami za povezavo za katalog.

(a)

ponudnike povabijo k ponovni predložitvi elektronskih katalogov, prilagojenih zahtevam zadevnega naročila, ali

(b)

ponudnike obvestijo, da nameravajo iz že predloženih elektronskih katalogov zbrati informacije, potrebne za sestavo ponudb, prilagojenih zahtevam zadevnega naročila, če je bila uporaba te metode objavljena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila za sklenitev okvirnega sporazuma.

(a)

oddajanje naročil v okviru dinamičnega nabavnega sistema, ki ga upravlja osrednji nabavni organ, ali

(b)

ponovno odpiranje konkurence na podlagi okvirnega sporazuma, ki ga je sklenil osrednji nabavni organ.

(a)

oddaja naročil v okviru dinamičnega nabavnega sistema;

(b)

ponovno odpiranje konkurence v skladu z okvirnim sporazumom.

(a)

odgovornost pogodbenih strank in ustrezne nacionalne določbe, ki se uporabljajo;

(b)

notranjo organizacijo postopka javnega naročanja, vključno z vodenjem postopka, razdelitvijo gradenj, blaga ali storitev, ki se naročajo, ter sklenitvijo pogodb o izvedbi javnega naročila.

(a)

nacionalne predpise države članice, v kateri ima skupen subjekt svoj registrirani sedež;

(b)

nacionalne predpise države članice, v kateri skupen subjekt izvaja svoje dejavnosti.

(a)

v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti, vključno z okoljskimi značilnostmi, če so parametri dovolj natančni, da lahko ponudniki opredelijo predmet javnega naročila, naročniki pa oddajo javno naročilo;

(b)

s sklicevanjem na tehnične specifikacije in po prednostnem vrstnem redu na nacionalne standarde, ki so prevzeti po evropskih standardih, na evropske tehnične ocene, skupne tehnične specifikacije, mednarodne standarde, druge tehnične referenčne sisteme, ki jih določijo evropski organi za standardizacijo, ali, če teh ni, na nacionalne standarde, nacionalna tehnična soglasja ali nacionalne tehnične specifikacije, povezane s projektiranjem, izračunom in izvedbo gradenj ter uporabo blaga; pri vsakem sklicevanju se navedeta tudi besedi „ali enakovredni“;

(c)

v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti iz točke (a), s sklicevanjem na tehnične specifikacije iz točke (b) kot podlago za domnevo skladnosti s temi zahtevami glede delovanja ali funkcionalnosti;

(d)

s sklicevanjem na tehnične specifikacije iz točke (b) za nekatere značilnosti ter s sklicevanjem na zahteve glede delovanja ali funkcionalnosti iz točke (a) za druge značilnosti.

(a)

zahteve za pridobitev znaka zadevajo izključno kriterije, ki so povezani s predmetom naročila in so ustrezna za opredelitev značilnosti gradenj, blaga ali storitev, ki so predmet naročila;

(b)

zahteve za pridobitev znaka temeljijo na objektivno preverljivih in nediskriminatornih kriterijih;

(c)

znaki so izdani na podlagi odprtega in transparentnega postopka, v katerem lahko sodelujejo vse ustrezne zainteresirane strani, vključno z državnimi organi, potrošniki, socialnimi partnerji, proizvajalci, distributerji in nevladnimi organizacijami;

(d)

znaki so na voljo vsem zainteresiranim stranem;

(e)

zahteve za pridobitev znaka določi tretja oseba, na katero gospodarski subjekt, ki zaprosi za dodelitev znaka, ne more odločilno vplivati.

(a)

če iz kakršnega koli razloga dodatne informacije, čeprav jih je gospodarski subjekt pravočasno zahteval, niso predložene najpozneje šest dni pred iztekom roka za prejem ponudb. Pri pospešenem odprtem postopku iz člena 45(3) je to obdobje štirih dni;

(b)

če je bila dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila bistveno spremenjena.

(a)

obvestilo se izrecno nanaša na blago, gradnje ali storitve, ki bodo predmet javnega naročila, ki se oddaja;

(b)

v obvestilu je navedeno, da bo javno naročilo oddano po omejenem postopku ali po postopku s pogajanji brez poznejše objave javnega razpisa, zainteresirani gospodarski subjekti pa so povabljeni, da izrazijo svoj interes;

(c)

poleg informacij, določenih v oddelku I dela A Priloge VI, vsebuje informacije, določene v oddelku II dela A Priloge VI;

(d)

obvestilo je poslano v objavo najmanj 35 dni in največ 12 mesecev pred datumom, na katerega se pošlje povabilo k potrditvi interesa.

(a)

če se obdobje veljavnosti spremeni, vendar se sistem ne ukine, z obrazcem za obvestila o vzpostavitvi kvalifikacijskega sistema;

(b)

če se sistem ukine, z obvestilom o oddaji javnega naročila iz člena 70.

(a)

navedbo „storitev R&R“, če je bilo javno naročilo oddano po postopku s pogajanji brez javnega razpisa v skladu s členom 50(b);

(b)

vsaj tako podrobne informacije, kot so bile navedene v obvestilu, ki je bilo uporabljeno kot sredstvo za objavo javnega razpisa.

(a)

v primeru periodičnih informativnih obvestil, 12 mesecev oziroma do prejema obvestila o oddaji javnega naročila, kot je določeno v členu 70(2), z navedbo, da v 12 mesecih, zajetih v javnem razpisu, ne bodo oddana druga javna naročila. Vendar pa se periodično informativno obvestilo iz točke (b) člena 92(1) pri javnih naročilih socialnih in drugih posebnih storitev objavlja do konca prvotno navedenega obdobja veljavnosti oziroma do prejema obvestila o oddaji javnega naročila, kot je določeno v členu 70, z navedbo, da v obdobju, zajetem v javnem razpisu, ne bodo oddana nobena druga javna naročila;

(b)

v primeru javnih razpisov, ki uvajajo dinamičen nabavni sistem, v obdobju veljavnosti dinamičnega nabavnega sistema;

(c)

v primeru obvestil o vzpostavitvi kvalifikacijskega sistema za obdobje njegove veljavnosti.

(a)

vsakega neuspešnega kandidata o razlogih za zavrnitev njegove prijave k sodelovanju;

(b)

vsakega neuspešnega ponudnika o razlogih za zavrnitev njegove ponudbe, za primere iz člena 60(5) in (6) pa tudi razlogih za odločitev o neenakovrednosti ali za odločitev, da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo;

(c)

vsakega ponudnika, ki je predložil dopustno ponudbo, o značilnostih in sorazmernih prednostih izbrane ponudbe ter o imenu izbranega ponudnika ali podpisnikov okvirnega sporazuma;

(d)

vsakega ponudnika, ki je predložil dopustno ponudbo, o poteku pogajanj in dialoga s ponudniki ter njunem napredku.

(a)

naročniki, ki so določili pravila in pogoje za izključitev ponudnikov ali kandidatov v skladu s členom 78(1) ali členom 80(1), izključijo gospodarske subjekte, ugotovljene v skladu s takimi pravili in ki izpolnjujejo take pogoje;

(b)

ponudnike in kandidate izberejo v skladu z objektivnimi pravili in pogoji, določenimi v skladu s členoma 78 in 80;

(c)

v omejenih postopkih, v postopkih s pogajanji z javnim razpisom, v konkurenčnih dialogih in v partnerstvih za inovacije po potrebi v skladu s členom 78(2) zmanjšajo število kandidatov, izbranih v skladu s točkama (a) in (b) tega odstavka.

(a)

ugotovijo usposobljenost gospodarskih subjektov v skladu s členom 77;

(b)

uporabljajo za take usposobljene gospodarske subjekte tiste določbe odstavka 1, ki se nanašajo na omejene postopke ali postopke s pogajanji, konkurenčne dialoge ali partnerstva za inovacije.

(a)

določati upravnih, tehničnih ali finančnih pogojev za nekatere gospodarske subjekte, če isti pogoji ne veljajo tudi za druge gospodarske subjekte;

(b)

zahtevati preskusov ali dokazov, ki bi podvajali že razpoložljiva objektivna dokazila.

(a)

kakovost, tudi tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim;

(b)

organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, dodeljenega za izvajanje zadevnega naročila, če ima lahko kakovost zaposlenih bistven vpliv na raven izvedbe naročila, ali

(c)

poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave, kot so datum dobave, postopek dobave in rok za dobavo ali dokončanje del, obveznosti v zvezi z deli in varnost dobave. Stroškovni dejavnik je lahko tudi fiksna cena ali fiksni stroški, na podlagi katerih gospodarski subjekti med seboj konkurirajo zgolj v zvezi z merili kakovosti.

(a)

posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanjem ali trženjem teh gradenj, blaga ali storitev ali

(b)

posebnim postopkom, povezanim z drugo fazo v njihove življenjske dobe,

(a)

stroške naročnika ali drugih uporabnikov, kot so:

(b)

stroške iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, povezanih z življenjsko dobo proizvoda, storitve ali gradnje, če je mogoče določiti in preveriti njihovo denarno vrednost; taki stroški lahko vključujejo stroške izpustov toplogrednih plinov in drugih onesnaževal ter druge stroške blažitve podnebnih sprememb.

(a)

temelji na objektivno preverljivih in nediskriminatornih merilih. Ne sme neupravičeno zagotavljati boljše ali slabše obravnave nekaterih gospodarskih subjektov, zlasti če ni namenjena ponavljajoči se ali neprekinjeni uporabi;

(b)

na voljo je vsem zainteresiranim stranem;

(c)

zahtevane podatke lahko z razumnim naporom posredujejo povprečno skrbni gospodarski subjekti, vključno z gospodarskimi subjekti iz tretjih držav, podpisnic Sporazuma GPA ali drugih mednarodnih sporazumov, ki so zavezujoči za Unijo.

(a)

ekonomiko proizvodnega postopka, storitev, ki se zagotavljajo, ali metode gradnje;

(b)

izbrane tehnične rešitve ali izjemno ugodne pogoje, ki so na voljo ponudniku za dobavo blaga ali izvajanje storitev ali za izvedbo gradnje;

(c)

izvirnost blaga, storitev ali gradenj, ki jih predlaga ponudnik;

(d)

izpolnjevanje zahtev iz člena 36(2);

(e)

izpolnjevanje zahtev iz člena 88;

(f)

možnost, da ponudnik pridobi državno pomoč.

(a)

podjetjem iz Unije ne omogoča dejanskega dostopa, primerljivega s tistim, ki ga Unija omogoča podjetjem iz te države, ali

(b)

podjetjem iz Unije ne omogoča nacionalne obravnave ali enakih konkurenčnih možnosti, kakor so na voljo domačim podjetjem, ali

(c)

podjetjem iz drugih tretjih držav zagotavlja ugodnejšo obravnavo, kakor jo imajo podjetja iz Unije.

(a)

podjetjem, za katera velja pravo zadevne tretje države;

(b)

podjetjem, ki so povezana s podjetji, določenimi v točki (a), in imajo registrirani sedež v Uniji, vendar nimajo nobene neposredne in dejanske povezave z gospodarstvom katere izmed držav članic;

(c)

podjetjem, ki predložijo ponudbe, katerih predmet so storitve, ki so po izvoru iz zadevne tretje države.

(a)

javna naročila blaga, druga javna naročila storitev poleg tistih, ki zadevajo opravljanje storitev v objektih pod neposrednim nadzorom naročnika, ali na dobavitelje blaga, ki so vključeni v javna naročila gradenj ali storitev;

(b)

podizvajalce podizvajalcev glavnega izvajalca ali nadaljnje podizvajalce v podizvajalski verigi.

(a)

če je v nacionalnem pravu države članice določen mehanizem solidarne odgovornosti podizvajalcev in glavnega izvajalca, država članica zagotovi, da se zadevna pravila uporabljajo v skladu s pogoji iz člena 36(2);

(b)

javni naročniki lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – morajo v skladu s členom 80(3) te direktive preveriti, ali obstajajo razlogi za izključitev podizvajalcev v skladu s členom 57 Direktive 2014/24/EU. Javni naročnik v takšnih primerih od gospodarskega subjekta zahteva zamenjavo podizvajalca, za katerega je bilo med preverjanjem ugotovljeno, da obstajajo obvezni razlogi za njegovo izključitev. Javni naročnik lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – mora od gospodarskega subjekta zahtevati zamenjavo podizvajalca, za katerega je bilo med preverjanjem ugotovljeno, da obstajajo neobvezni razlogi za njegovo izključitev.

(a)

če so spremembe ne glede na njihovo denarno vrednost predvidene v prvotni dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v jasnih, natančnih in nedvoumnih določbah o reviziji, ki lahko vključujejo določbe o reviziji cen, ali opcijah. V takih klavzulah so navedeni obseg in vrsta možnih sprememb ali opcij ter pogoji, pod katerimi se lahko uporabijo. Ne predvidevajo pa sprememb ali opcij, ki bi spremenile splošno naravo pogodbe o izvedbi javnih naročila ali okvirnega sporazuma;

(b)

zaradi dodatnih gradenj, storitev ali dobav blaga ne glede na njihovo vrednost, ki jih izvede prvotni izvajalec in ki so postale potrebne, niso pa bile vključene v prvotno javno naročilo, če zamenjava izvajalca:

(c)

če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(d)

če izvajalca, ki mu je naročnik prvotno oddal javno naročilo, zamenja nov izvajalec iz enega od naslednjih razlogov:

(e)

če spremembe ne glede na njihovo vrednost niso bistvene v smislu odstavka 4.

(i)

mejnih vrednosti, določenih v členu 15, in

(ii)

10 % vrednosti prvotnega javnega naročila za storitve in blago oziroma 15 % vrednosti prvotnega naročila za gradnje.

(a)

sprememba uvaja pogoje, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka naročanja, omogočili udeležbo drugih kandidatov kot tistih, ki so bili prvotno izbrani, ali sprejem druge ponudbe kot tiste, ki je bila prvotno izbrana, ali pa bi k sodelovanju v postopku javnega naročanja pritegnili še druge udeležence;

(b)

sprememba spreminja ekonomsko ravnotežje pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma v korist izvajalca na način, ki ni bil predviden v prvotnem naročilu ali okvirnem sporazumu;

(c)

zaradi spremembe je znatno razširjen obseg pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma;

(d)

drug gospodarski subjekt zamenja izvajalca, ki mu je naročnik prvotno oddal naročilo, v primerih, ki niso navedeni v točki (d) odstavka 1.

(a)

je bilo javno naročilo bistveno spremenjeno, kar bi terjalo nov postopek javnega naročanja na podlagi člena 89;

(b)

je bil izvajalec v času oddaje javnega naročila v enem od položajev iz člena 57(1) Direktive 2014/24/EU in bi ga bilo zato treba izključiti iz postopka javnega naročanja v skladu z drugim pododstavkom člena 80(1) te direktive;

(c)

javno naročilo ne bi smelo biti oddano izvajalcu zaradi hude kršitve obveznosti iz Pogodb in te direktive, ki jo ugotovi Sodišče Evropske unije po postopku v skladu s členom 258 PDEU.

(a)

z obvestilom o javnem naročilu ali

(b)

s periodičnim informativnim obvestilom, ki se stalno objavlja. Periodično informativno obvestilo se izrecno nanaša na vrste storitev, ki bodo predmet oddanih naročil. V njem je navedeno, da bodo javna naročila oddana brez poznejše objave, vsebuje pa tudi poziv zainteresiranim gospodarskim subjektom, naj pisno izrazijo interes, ali

(c)

z obvestilom o vzpostavitvi kvalifikacijskega sistema, ki se stalno objavlja.

(a)

njeno poslanstvo je zagotavljanje javnih storitev, ki je povezano z opravljanjem storitev iz odstavka 1;

(b)

dobiček se vloži nazaj v uresničevanje poslanstva organizacije. Če se dobiček razdeli ali prerazporedi, bi se pri tem morala upoštevati načela participacije;

(c)

strukture upravljanja ali lastništva organizacije, ki izvaja javno naročilo, temeljijo na lastništvu zaposlenih ali načelih participacije oziroma zahtevajo dejavno udeležbo zaposlenih, uporabnikov ali zainteresiranih strani, in

(d)

zadevni javni naročnik v zadnjih treh letih organizaciji ni oddal javnega naročila za zadevne storitve v skladu s tem členom.

(a)

na ozemlje ali del ozemlja države članice;

(b)

z utemeljitvijo, da bi po pravu države članice, v kateri se natečaj organizira, morali biti fizične ali pravne osebe.

(a)

so brezplačno na voljo informacije in smernice za razlago in uporabo prava Unije o javnih naročilih, ki bi javnim naročnikom in gospodarskim subjektom, zlasti MSP, pomagale pri pravilni uporabi pravil Unije o javnem naročanju, in

(b)

je javnim naročnikom na voljo podpora pri načrtovanju in izvajanju postopkov javnega naročanja.

(a)

1 000 000 EUR pri javnih naročilih blaga ali javnih naročilih storitev;

(b)

10 000 000 EUR pri javnih naročilih gradenj.

(a)

ugotavljanja usposobljenosti in izbire gospodarskih subjektov ter oddaje naročil;

(b)

uporabe postopkov s pogajanji brez javnega razpisa na podlagi člena 50;

(c)

neuporabe poglavij od II do IV naslova II na podlagi odstopanj iz poglavij II in III naslova I;

(d)

po potrebi razlogov, zaradi katerih so bila za elektronsko predložitev ponudb uporabljena neelektronska komunikacijska sredstva.

(a)

elektronskimi sredstvi v skladu s členom 40;

(b)

pošto ali drugo primerno kurirsko službo;

(c)

telefaksom;

(d)

kombinacijo navedenih načinov.