17.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 185/17


SKLEP KOMISIJE

z dne 10. junija 2014

o obvestilu tretji državi, za katero po mnenju Komisije obstaja možnost, da bo opredeljena kot nesodelujoča tretja država v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje

(2014/C 185/03)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje in o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1936/2001 in (ES) št. 601/2004 ter o razveljavitvi uredb (ES) št. 1093/94 in (ES) št. 1447/1999 (1), ter zlasti člena 32 Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

1.   UVOD

(1)

Uredba (ES) št. 1005/2008 (v nadaljnjem besedilu: uredba o ribolovu IUU) vzpostavlja sistem Unije za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova (v nadaljnjem besedilu: ribolov IUU), za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje.

(2)

V poglavju VI uredbe o ribolovu IUU so določeni postopek v zvezi z opredelitvijo nesodelujočih tretjih držav, demarše v zvezi z državami, opredeljenimi kot nesodelujoče tretje države, priprava seznama nesodelujočih držav, črtanje s seznama nesodelujočih držav, objava seznama nesodelujočih držav in morebitni izredni ukrepi.

(3)

Komisija bi morala v skladu s členom 32 uredbe o ribolovu IUU obvestiti tretje države o možnosti, da bodo opredeljene kot nesodelujoče države. Pri tem gre za predhodno obvestilo. Obvestilo tretjim državam o možnosti, da bodo opredeljene kot nesodelujoče tretje države, temelji na merilih iz člena 31 uredbe o ribolovu IUU. Komisija bi morala v zvezi s temi državami sprejeti tudi vse demarše, določene v členu 32. Komisija bi morala v obvestilo vključiti zlasti informacije o bistvenih dejstvih in ugotovitvah, na katerih temelji taka opredelitev, možnosti teh držav, da odgovorijo in predložijo dokaze, ki izpodbijajo opredelitev, ali, kadar je to ustrezno, akcijski načrt za izboljšanje in sprejete ukrepe za izboljšanje stanja. Komisija bi morala zadevnim tretjim državam dati dovolj časa, da odgovorijo na obvestilo, in določiti razumen rok, v katerem morajo odpraviti nepravilnosti.

(4)

Komisija lahko v skladu s členom 31 uredbe o ribolovu IUU opredeli tretje države, ki jih obravnava kot nesodelujoče države v boju proti ribolovu IUU. Tretja država je lahko opredeljena kot nesodelujoča tretja država, če ne izpolnjuje dolžnosti, ki so ji kot državi zastave, pristanišča, obalni državi ali državi trga naložene v skladu z mednarodnim pravom in v skladu s katerimi mora ukrepati za preprečevanje ribolova IUU, za odvračanje od njega in za njegovo odpravljanje.

(5)

Opredelitev nesodelujočih tretjih držav bo temeljila na proučitvi vseh informacij, kot je določeno v členu 31(2) uredbe o ribolovu IUU.

(6)

Svet lahko v skladu s členom 33 uredbe o ribolovu IUU pripravi seznam nesodelujočih držav. Za te države se med drugim uporabljajo ukrepi iz člena 38 uredbe o ribolovu IUU.

(7)

V skladu s členom 20(1) uredbe o ribolovu IUU morajo tretje države zastave obvestiti Komisijo o svoji ureditvi za izvajanje, nadzorovanje in izvrševanje zakonov, predpisov ter ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki jih morajo upoštevati njihova ribiška plovila.

(8)

Komisija v skladu s členom 20(4) uredbe o ribolovu IUU upravno sodeluje s tretjimi državami na področjih v zvezi z izvajanjem navedene uredbe.

2.   POSTOPEK V ZVEZI Z REPUBLIKO FILIPINI

(9)

Komisija je obvestilo Republike Filipini (v nadaljnjem besedilu: Filipini) kot države zastave v skladu s členom 20 uredbe o ribolovu IUU prejela 15. januarja 2010.

(10)

Komisija je od 23. do 27. januarja 2012 ob podpori Evropske agencije za nadzor ribištva (EFCA) opravila misijo na Filipinih v okviru upravnega sodelovanja iz člena 20(4) uredbe o ribolovu IUU.

(11)

Cilj misije je bil preveriti informacije glede ureditve Filipinov na področju izvajanja, nadzorovanja in izvrševanja zakonov, predpisov ter ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki jih morajo upoštevati njihova ribiška plovila, ter glede ukrepov, ki so jih Filipini sprejeli za izpolnitev obveznosti v boju proti ribolovu IUU ter izpolnitev zahtev in točk v zvezi z izvajanjem sistema potrdil Unije o ulovu.

(12)

Filipini so 3. februarja 2012 predložili dodatne informacije.

(13)

Končno poročilo o misiji je bilo Filipinom poslano 21. februarja 2012.

(14)

Pripombe Filipinov glede končnega poročila o misiji so bile prejete 24. marca 2012.

(15)

Naknadna misija Komisije na Filipinih za spremljanje ukrepov, sprejetih v okviru prve misije, je potekala od 25. do 27. junija 2012.

(16)

Komisija je 28. junija 2012 Filipinom predložila pisne pripombe glede njihovega načrta za obravnavanje vprašanj ribolova IUU.

(17)

Filipini so 4. oktobra 2012, 12. decembra 2012 in 14. februarja 2013 predložili dodatne informacije.

(18)

Med Filipini in službami Komisije je 8. februarja 2013 potekala videokonferenca.

(19)

Filipini so 22. aprila 2013 predložili dodatne informacije.

(20)

V Bruslju je bil 25. aprila 2013 organiziran tehnični sestanek, na katerem so Filipini predložili dodatne informacije.

(21)

Nadaljnje srečanje med Filipini in službami Komisije je bilo organizirano 11. junija 2013 v Bruslju.

(22)

Filipini so 14. junija 2013 predložili dodatne informacije. S tem dopisom so filipinski organi Komisijo obvestili o doseženem napredku glede njihovega akcijskega načrta za obravnavanje vprašanj ribolova IUU, predložili so še osnutek nacionalnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU in začetni osnutek sprememb zakona o ribištvu.

(23)

Komisija je ob pomoči Evropske agencije za nadzor ribištva (EFCA) in na zahtevo filipinskih organov organizirala delavnico za krepitev zmogljivosti, ki je potekala od 22. do 26. julija 2013 v Manili, njen poudarek pa so bili ukrepi države pristanišča in analiza tveganja.

(24)

Filipini so 11. novembra 2013 predložili dodatne informacije.

(25)

Srečanje med Filipini in službami Komisije je bilo organizirano 22. novembra 2013 v Bruslju.

(26)

Komisija je decembra 2013 prejela informacije od filipinskih organov, da je bila podpisana odredba o sprejetju nacionalnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU. Poleg tega so ti organi Komisiji predložili memorandum o soglasju, podpisan 9. decembra 2013, o ustanovitvi skupnega odbora za sodelovanje na področju ribištva med organi Filipinov in Papue Nove Gvineje.

(27)

Komisija je februarja 2014 prejela dopis, ki je vseboval zlasti nacionalni akcijski načrt za preprečevanje ribolova IUU, novi osnutek sprememb zakona o ribištvu in osnutek uredbe o sledljivosti. Osnutek zakona o ribištvu je bil predložen senatu in filipinskemu predstavniškemu domu.

(28)

Srečanje med Filipini in službami Komisije je bilo organizirano 5. marca 2014 v Bruslju. Filipini so predložili dodatne informacije 25. marca 2014, 3. maja 2014 in 15. maja 2014.

(29)

Filipini so med celotno zgoraj opisano izmenjavo konstruktivno sodelovali s Komisijo. Pri obravnavanju glavnih izzivov, ugotovljenih med misijama na kraju samem, je bil dosežen precejšen napredek, vendar veliko pomanjkljivosti še vedno ni bilo celovito obravnavanih.

(30)

Filipini so članica Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika (v nadaljnjem besedilu: WCPFC), Mednarodne komisije za ohranitev tunov v Atlantiku (v nadaljnjem besedilu: ICCAT) in Komisije za tuna v Indijskem oceanu (v nadaljnjem besedilu: IOTC). Filipini so tudi sodelujoča nečlanica Komisije za ohranitev južnega tuna (v nadaljnjem besedilu: CCSBT). Ratificirali so Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS).

(31)

Komisija je za presojo izpolnjevanja mednarodnih obveznosti Filipinov kot države zastave, pristanišča, obalne države ali države trga, ki so določene v mednarodnih sporazumih iz uvodne izjave 30 ter so jih opredelile regionalne organizacije za upravljanje ribištva iz uvodne izjave 30, poiskala in proučila vse informacije, ki so se ji za ta namen zdele potrebne.

(32)

Komisija je uporabila vse informacije, pridobljene iz razpoložljivih podatkov, ki so jih objavile ustrezne organizacije za upravljanje ribištva, in javno razpoložljive informacije.

3.   MOŽNOST OPREDELITVE FILIPINOV KOT NESODELUJOČE TRETJE DRŽAVE

(33)

Komisija je v skladu s členom 31(3) uredbe o ribolovu IUU analizirala dolžnosti Filipinov kot države zastave, pristanišča, obalne države ali države trga. Pri tem pregledu je upoštevala merila iz člena 31(4) do (7) uredbe o ribolovu IUU.

3.1   Ponavljajoča se plovila IUU in trgovinski tokovi IUU (člen 31(4) uredbe o ribolovu IUU)

(34)

Glede plovil pod zastavo Filipinov je ugotovljeno, da na podlagi informacij, pridobljenih s seznamov plovil regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, na začasnih ali končnih seznamih IUU ni takšnih plovil, pri čemer ni dokazov o prejšnjih primerih plovil IUU pod zastavo Filipinov, ki bi Komisiji omogočili analizo ravnanja Filipinov glede ponavljajočih se ribolovnih dejavnosti IUU v skladu s členom 31(4)(a).

(35)

Komisija je v skladu s členom 31(4)(b) proučila tudi ukrepe, ki so jih Filipini sprejeli glede dostopa ribiških proizvodov, pridobljenih z ribolovom IUU, na svoj trg.

(36)

Komisija na podlagi presoje vseh razpoložljivih informacij meni, da Filipini za ribiške proizvode, ki vstopajo na Filipine ali v predelovalne obrate s sedežem na Filipinih, ne morejo zagotoviti, da ne izhajajo iz ribolova IUU. Razlog za to so sistemske težave, ki ogrožajo možnost, da bi filipinski organi sledili ulovom, saj nimajo uradnih informacij o iztovorjenih, uvoženih in/ali predelanih ribah. V nadaljevanju so povzeta glavna dejstva, na katerih temelji presoja Komisije.

(37)

Filipini imajo veliko ribiško floto, ki lovi ribe v vodah v pristojnosti Filipinov ter na odprtem morju in v vodah v pristojnosti drugih držav. V skladu z informacijami, predloženimi med prvo misijo Komisije leta 2012, in javno razpoložljivimi informacijami, je flota štela približno 9 300 plovil za komercialni ribolov in približno 470 000 plovil za mali ribolov (2). Mali ribiči dejavnosti ne opravljajo v vodah zunaj nacionalne pristojnosti, njihov ulov pa se vsaj deloma izvozi v EU. Filipini imajo veliko floto za dolge plovbe, ki od marca 2014 šteje 68 plovil za ribolov tuna, vključenih na seznam ribiških plovil z dovoljenjem IOTC, in 18 plovil za ribolov tuna, vključenih na seznam ribiških plovil z dovoljenjem ICCAT. V skladu z informacijami, ki so jih Filipini predložili WCPFC v svojih letnih poročilih o ribištvu za leti 2012 in 2013, je imela ta država pri zadevni regionalni organizaciji za upravljanje ribištva 1. julija 2012 registriranih 622 ribiških plovil (vključno s transportnimi plovili), 11. junija 2013 pa 722 ribiških plovil (3). Filipinska plovila lovijo predvsem tuna. Podatki o letnem ulovu tuna, ki so jih predložili Filipini, vključujejo celoten ulov tuna, iztovorjen v filipinskih pristaniščih, ne glede na kraj ulova, poleg tega se ulov ne razlikuje po poreklu ali državi zastave plovila za ulov. To povzroča dvome o zmožnosti učinkovitega sledenja tem ulovom, kot bo dodatno pojasnjeno v uvodnih izjavah 46 do 55.

(38)

Iz podatkov filipinskega Urada za ribištvo in vodne vire izhaja, da filipinska plovila običajno lovijo v naslednjih mednarodnih ribolovnih območjih: v Celebeškem morju, indonezijskih vodah, malezijskih vodah, vodah Palaua, Papue Nove Gvineje in v zahodnem Pacifiku ter v območjih ICCAT in IOTC. Filipini imajo sklenjene ribiške sporazume s Papuo Novo Gvinejo, Kiribatijem in Salomonovimi otoki. V skladu z informacijami, predloženimi na srečanju 5. marca 2014, večina ribiških plovil (plovila z zapornimi plavaricami) lovi v vodah Papue Nove Gvineje (46) in v odprtomorskih območjih WCPFC (33). Trenutno v vodah Salomonovih otokov opravljata dejavnost le dve ribiški plovili. Ulov, iztovorjen v Papui Novi Gvineji, je namenjen tudi oskrbi trga EU (konzervirani tun). Poleg tega od marca 2014 šest dejavnih filipinskih plovil lovi v območju IOTC, osem pa v območju ICCAT. Edina tuja zakupljena ribiška plovila so transportna plovila in ta opravljajo dejavnost le v vodah WCPFC. Trenutno v izključni ekonomski coni Filipinov ni dovoljeno loviti nobenim tujim ribiškim plovilom.

(39)

Sestava filipinske flote, skupaj z raznovrstnimi viri ribiških proizvodov, ki vstopajo v dobavno verigo, in pomanjkljivim sistemom sledenja, pomeni jasno nevarnost dostopa proizvodov iz ribolova IUU na filipinski trg.

(40)

Komisija je ob upoštevanju filipinske industrije za predelavo tuna analizirala stanje v povezavi z dejavnostmi te industrije in njihovim morebitnim vplivom na dostop ribiških proizvodov, ki izhajajo iz ribolova IUU, na filipinski trg.

(41)

Mednarodni akcijski načrt za preprečevanje ribolova IUU, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (v nadaljnjem besedilu: mednarodni akcijski načrt za preprečevanje ribolova IUU) določa smernice za mednarodno dogovorjene tržne ukrepe, ki podpirajo zmanjšanje ali odpravo trgovine z ribami in ribiškimi proizvodi, ki izhajajo iz ribolova IUU, v točki 71 pa predlaga, da bi morale države sprejeti ukrepe za izboljšanje preglednosti na svojih trgih, kar bi omogočilo sledljivost rib ali ribiških proizvodov. Enako Kodeks odgovornega ribištva Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (v nadaljnjem besedilu: Kodeks ravnanja FAO) poudarja – predvsem v členu 11 – dobre prakse po ulovu in odgovorno mednarodno trgovino. Člen 11(1)(11) od držav zahteva zagotovilo, da se z ribami in ribiškimi proizvodi na mednarodni in domači ravni trguje skladno s premišljenimi praksami za ohranjanje in upravljanje, tako da se izboljša identifikacija porekla rib in ribiških proizvodov.

(42)

Predelovalni obrati dobijo svoje surovine od plovil pod filipinsko zastavo, ki opravljajo dejavnost v vodah v nacionalni pristojnosti Filipinov, na odprtem morju in v vodah v pristojnosti tretjih držav, od plovil pod tujo zastavo, ki iztovarjajo ribe na Filipinih, in z uvozom.

(43)

Nekatera plovila, ki iztovarjajo ribe na Filipinih, plujejo pod zastavama Koreje in Papue Nove Gvineje. Glede tega je treba spomniti, da je Komisija 26. novembra 2013 (4) Korejo obvestila, da obstaja možnost, da bo opredeljena kot nesodelujoča tretja država v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje, Papua Nova Gvineja pa je obvestilo Komisije prejela na isti datum kot Filipini. Ribe izvirajo tudi od filipinskih ribiških podjetij, ki opravljajo dejavnost v Papui Novi Gvineji (5).

(44)

Poleg tega lahko ribe, ki so uvožene in predelane na Filipinih, izvirajo iz tretjih držav, vključno z državami, ki niso prejele obvestila Komisije, kot so Vanuatu, Kiribati in Federativne države Mikronezije (6). Glede tega je treba spomniti, da Vanuatu, Kiribati in Federativne države Mikronezije ribiških proizvodov ne morejo izvažati v Evropsko unijo, ker Komisija ni sprejela njihovih obvestil držav zastave v skladu s členom 20 uredbe o ribolovu IUU.

(45)

V skladu z osnovnimi načeli iz člena 11(1)(11) Kodeksa ravnanja FAO bi morali biti Filipini zmožni spremljati poreklo rib in ribiških proizvodov ter posledično zagotoviti, da se ribe, ki ne ustrezajo pravilom EU, ne izvažajo v EU. Vendar Filipini ne izvajajo sistema sledljivosti, ki bi bil potreben, da bi se izognili uvozu in ponovnemu izvozu surovin in ribiških proizvodov iz nepriglašenih držav in držav, opredeljenih kot nesodelujoče države, v EU. Delujoč sistem sledljivosti bi bil potreben za sledenje od iztovarjanja do izvoza ali od uvoza do poznejšega izvoza. Vendar takega sistema na Filipinih ni, dostop proizvodov iz ribolova IUU do Filipinov in trga EU pa je lahko preprost zaradi pomanjkanja nadzora in spremljanja ribolovnih dejavnosti, zlasti iztovarjanja, inšpekcij na morju in v pristanišču ter pregledov ladijskih dnevnikov. Poleg tega je splošna poslovna praksa, da so ribe, ki izvirajo s plovil pod filipinsko zastavo, ulovljene v vodah tretjih držav in pozneje bodisi iztovorjene v tretjih državah za nadaljnjo predelavo bodisi prepeljane v vode tretjih držav in pozneje poslane v nadaljnjo predelavo v drugo državo. Tako zunaj filipinskih voda potekajo mnoge tvegane transakcije. Od filipinskih organov se pričakuje, da bodo v skladu s členom 94 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu v celoti odgovorni za svoja plovila. Vendar Filipini ne izvajajo nobenega ukrepa, potrebnega za zagotovitev, da organi nadzorujejo točnost informacij in sledljivost transakcij, ki se nanašajo na dejavnosti njihovih plovil.

(46)

Filipini so sprejeli upravni sklep za ribištvo št. 241 o izvajanju sistema za spremljanje plovil na odprtem morju. Dejstvo je, da Filipini nimajo operativnega dostopa do potrebnih informacij o položaju ali dejavnostih nekaterih svojih plovil, ki opravljajo dejavnost v vodah tretjih držav, kot je Papua Nova Gvineja. Zato kot država zastave ne morejo prevzeti popolne odgovornosti za pravilno izdajanje potrdil o ulovu. Podrobnejša analiza težav, povezanih s spremljanjem, kontrolo in nadzorom je na voljo v oddelku 3.2.

(47)

Za sledljivost, da se zagotovi kontrola in se s tem ne izgubi sled za vložki in izložki podjetij, so ključne deklaracije o iztovarjanju, vendar se te ne uporabljajo za vse ulove, iztovorjene na Filipinih. Da bi bila vsebina takega dokumenta (v smislu količine ulovljenih rib in njihovih vrst) popolnoma zanesljiva, ga mora pregledati in potrditi neodvisni organ; zanašanje na podatke, ki jih predloži podjetje, kot je pogosta praksa na Filipinih, ne zadošča. Poleg tega je treba zaradi učinkovitega spremljanja ribolovnih dejavnosti od ribiških plovil zahtevati, da izpolnijo deklaracije o iztovarjanju vsakič, ko iztovorijo svoj ulov, trenutno se to namreč zahteva le za iztovarjanja na Filipinih. Filipinski organi niso izvedli nobenega usklajenega svežnja ukrepov za preverjanje dokumentacije o iztovarjanjih ali pretovarjanjih v tretjih državah. Komisija je med prvo misijo na Filipinih leta 2012 glede ulova, ki izvira iz Papue Nove Gvineje, ugotovila, da organi niso bili vedno obveščeni, ali so bile ribe iztovorjene v Papui Novi Gvineji ali pretovorjene v vodah Papue Nove Gvineje, preden so bile poslane na Filipine.

(48)

Filipini so v svojo zakonodajo uvedli sistem potrdil o ulovu. Oddelek 13 upravnega sklepa za ribištvo št. 238 o pravilih in predpisih, ki urejajo izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 glede sistema potrdil o ulovu, je uvedel „potrdilo o validaciji ulova“, ki je bilo z upravnim sklepom za ribištvo št. 238-1 preimenovano v „deklaracijo o iztovarjanju ulova po poreklu“. Uporaba te deklaracije, ki je nekakšna deklaracija o iztovarjanju, je obvezna za plovila, ki iztovarjajo v določenem pristanišču na Filipinih; to izključuje uporabo sklepa št. 238-1 za plovila pod filipinsko zastavo, ki ulov iztovarjajo v drugih državah, kar se pogosto zgodi.

(49)

Potrdilo o iztovarjanju rib za plovila za komercialni ribolov izpolnijo in podpišejo inšpektorji Urada za ribištvo in vodne vire. Težava je v tem, da potrdilo o iztovarjanju vključuje informacije o plovilih za ulov tudi v primeru, ko ulov iztovorijo transportna plovila. Zato lahko inšpektorji potrdijo iztovorjeni ulov ribiških plovil, ki so še na morju, brez kakršnih koli informacij o ribolovnih dejavnostih. Veljavni sistem potrdil o iztovarjanju rib tudi ne zagotavlja zadostne sledljivosti ter ne povezuje vseh razpoložljivih in pomembnih informacij, kot so informacije o plovilu za iztovarjanje in predelovalnem obratu, v katerega je ulov namenjen.

(50)

V primeru malega ribolova ni skoraj nobenih kontrol na morju ali točki iztovarjanja; poročil o ulovu rib ne podpisujejo lokalni organi, temveč jih ob prejemu surovin potrjujejo predelovalni obrati. Organi so razložili, da se zaradi pomanjkanja virov zelo redko zgodi, da je med iztovarjanji navzoč javni uslužbenec iz ustreznega organa. Ker uradni predstavnik oblasti ob izpolnjevanju poročila o ulovu rib ni navzoč, se lahko za eno ribiško plovilo prijavi več iztovarjanj, pri čemer se ulov s plovil, ki so registrirana in imajo dovoljenje, meša z ulovom plovil za mali ribolov, ki nimajo dovoljenja in niso registrirana. To je problematično, saj so taka poročila eden glavnih dokumentov za izdajo poenostavljenih potrdil o ulovu.

(51)

Urad za ribištvo in vodne vire se zanaša na informacije, ki jih predložijo upravljavci ali predelovalni obrati, namesto da bi podatke v potrdilih v ulovu preveril in potrdil na podlagi svoje presoje. Filipini niso razvili skladnega nadzornega sistema za pregled postopkov sledljivosti v podjetjih. Na primer, kljub velikemu številu dokumentov, ki se zahtevajo pred potrditvijo potrdila o ulovu (rednega in poenostavljenega), Urad za ribištvo in vodne vire ne more preveriti, ali je teža, navedena v potrdilu o ulovu, pravilna, saj v tovarnah ne izvaja nobenih kontrol. Zato je potrjevanje potrdil o ulovu mogoče označiti kot „slepo“, tveganje, da bo ulov iz ribolova IUU našel pot v izvoz, pa je resnično.

(52)

Komisija je med prvo misijo leta 2012 odkrila primere pomanjkanja nadzora nad obdelanimi količinami, saj so bile količine po predelavi večinoma enake količinam pred predelavo. Pri konzerviranem tunu je to nemogoče, saj je treba nekatere dele ribjega trupa zavreči, kar lahko pomeni morebitno uvedbo proizvodov iz ribolova IUU v proizvodnjo in izvozne tokove.

(53)

Komisija je med prvo misijo leta 2012 ugotovila še, da so podjetja, ki zahtevajo potrdilo o ulovu, neuradno pooblaščena za izdajo številke potrdila o ulovu, ki mora vključevati raznovrstne posebne znake, kot jih predpiše Urad za ribištvo in vodne vire (da se omogoči identifikacija, na primer, izvoznika ali regije), in zaporedno serijsko številko. Ker nimajo podatkovne zbirke ali elektronskega sistema, ni nobenega nadzora nad temi številkami, kar pomeni določeno tveganje, da bo ista številka zlorabljena za označevanje različnih pošiljk.

(54)

Sledljivost dodatno otežujejo prakse nenadzorovanega pretovarjanja na morju. Dostop ribiških proizvodov do filipinskega trga je mogoč s transportnimi vozili in glede na pomanjkljivosti nadzora in sledljivosti iztovorjenega ulova, razložene v uvodni izjavi 49, obstaja tveganje za uvoz rib iz ribolova IUU na Filipine. Pretovarjanje je široko razširjeno, saj večino ribolovnih dejavnosti komercialne flote, z izjemo velikih plovil za ribolov s parangali, ki opravljajo dejavnost v območju IOTC, podpirajo transportna plovila, ki natovorijo ribe z ribiških plovil, tj. plovil za ulov, in jih prepeljejo v pristanišče ali predelovalne obrate.

(55)

Glede tega je treba opozoriti, da organi zaradi pomanjkanja nadzora pri pretovarjanju ne morejo popolnoma nadzorovati ulova plovil z zapornimi plavaricami, zaradi česar obstaja tveganje nezadostnega poročanja o ulovu. Dejavnosti ribolova IUU se lahko okrepijo tudi zaradi omejene navzočnosti patruljnih čolnov, omejenega obsega delovanja opazovalcev na krovu (razen v obdobju, ko se naprave za zbiranje rib (FAD) ne uporabljajo, npr. poleti) in trenutno slabega stanja delovanja sistema za spremljanje plovil (v nadaljnjem besedilu: sistem VMS). Obstajajo tudi pomanjkljivosti pri nadzorovanju malega ribolova, kot sta omejena kontrola ob iztovarjanju in omejen nadzor na morju. Poleg tega se sistem dovoljenj še vedno ne uporablja v vseh občinah.

(56)

Filipinski organi so v različnih dopisih priznali pomanjkljivosti svojih sistemov sledljivosti. V dopisu z dne 25. februarja so predstavili uredbo o sledljivosti, vendar Komisija doslej ni opazila nobenega oprijemljivega napredka glede sledljivosti.

(57)

Kot je razvidno v zgornjih uvodnih izjavah 46 do 54, pomanjkanje nadzora nad potrdili o ulovu pri uvozu in nad predelovalnimi obrati ter število kanalov, prek katerih je mogoče dobiti ribe, tako pomenita spodbudo za floto za dolge plovbe, da izvaža proizvode iz ribolova IUU skupaj z zakonito pridobljenimi ribami, ulovljenimi doma ali v tujini. Težava je še večja zaradi omejenega nadzora nad dejavnostmi na morju (ribolov in pretovarjanje), kot bo obravnavano v uvodnih izjavah 67 do 75 v oddelku 3.2.

(58)

Kodeks ravnanja FAO priporoča preglednost zakonov na področju ribištva in njihove priprave ter zadevnih procesov oblikovanja politike, odločanja in upravljanja (točki 6(13) in 7(1)(9)). Določa načela in standarde, ki veljajo za ohranjanje, upravljanje in razvoj vsega ribištva, ter med drugim obravnava ulov, predelavo in trgovino z ribami in ribiškimi proizvodi, ribolovne dejavnosti in raziskave v ribištvu. Kodeks ravnanja FAO v točkah 11(2) in 11(3) še določa, da mednarodna trgovina z ribami in ribiškimi proizvodi ne sme ogroziti trajnostnega razvoja ribištva ter mora temeljiti na preglednih ukrepih ter preglednih, preprostih in celostnih zakonih, predpisih in upravnih postopkih.

(59)

Filipini nameravajo vzpostaviti skupni sistem za registracijo ribiških plovil, vendar je trenutno sistem za registracijo plovil pri registracijskem organu (organ za pomorstvo (MARINA)) ločen od sistema za izdajo ribolovnih dovoljenj. Komisija je med prvo misijo leta 2012 ugotovila precejšnje pomanjkljivosti v sistemu za registracijo plovil. Težava je v neskladnosti števila plovil, evidentiranih pri MARINI in dveh organih za izdajanje dovoljenj (Ministrstvu za kmetijstvo (BFAR) / enotah lokalne uprave), in v pomanjkanju strukturiranega sodelovanja med temi subjekti. Po misijah Komisije sta BFAR in MARINA sklenila memorandum o soglasju glede sodelovanja. Poleg tega veliko malih plovil, ki lovijo v občinskih vodah, ni registriranih pri odgovornih enotah lokalne uprave (po ocenah celo do 50 %), kar otežuje nadzor. Komisija je med misijama ugotovila tudi pomanjkljivosti pri upravljanju ribolovnih dovoljenj, saj so številke na izdanih dovoljenjih in podatki, ki so jih vpisali organi, nepopolni.

(60)

Pogoji za registracijo plovil bi morali biti vezani na ribolovna dovoljenja, kot določa člen 40 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, ter jasni, pregledni in javno dostopni. Vendar je bilo na Filipinih ugotovljeno veliko neskladje med številom plovil za komercialni ribolov in številom tistih, ki so v državi imela dovoljenja. Dejansko je bilo po podatkih MARINE leta 2010 registriranih le 3 700 ribiških plovil, vključno s plovili za mali ribolov, čeprav je imelo leta 2011 dovoljenje skoraj 8 000 plovil za komercialni ribolov. Tako podatkovna zbirka, ki jo upravlja MARINA, ni posodobljena, saj število ribiških plovil z dovoljenjem presega število registriranih plovil, kar je dejansko nemogoče. Ker enote lokalne uprave točnih podatkov ne pošiljajo redno, vključevanje plovil za mali in komercialni ribolov v isto podatkovno zbirko ni primerno. Posledično je skupno število nepravilno. Iz tega izhaja, da register ni posodobljen.

(61)

Raznovrstnost ribiških plovil (dejavnih v malem in komercialnem ribolovu, ki se delijo še na mala, srednje velika in velika plovila) in ribolovnih dovoljenj (ki jih je plovilom za komercialni ribolov izdal Urad za ribištvo in vodne vire, plovilom za mali ribolov pa diskrecijsko enote lokalne uprave) ter posledična zapletenost sistema za izdajanje dovoljenj zmanjšujeta možnost sledenja ribolovnim dejavnostim ter ovirata prizadevanja glede spremljanja, kontrole in nadzora. Pomanjkanje zanesljivih in popolnih informacij o registraciji plovil in dovoljenjih neposredno vpliva na možnost izdaje pravilnih potrdil o ulovu.

(62)

Filipinski organi zaradi ugotovljenega pomanjkanja sledljivosti in informacij o iztovorjenih ribah ne morejo zagotoviti, da ribiški proizvodi, ki vstopajo na Filipine ali v predelovalne obrate s sedežem na Filipinih, ne izhajajo iz ribolova IUU, kot je navedeno v uvodnih izjavah od 43 do 56.

(63)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku Sklepa, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav zadevne države je bilo v skladu s členom 31(3) in členom 31(4)(b) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da Filipini niso izpolnili obveznosti, ki so jim bile kot obalni državi in državi trga naložene z mednarodnim pravom na področju preprečevanja dostopa ribiškim proizvodom, ki izhajajo iz ribolova IUU, na njihov trg.

3.2   Nesodelovanje in neizvrševanje predpisov (člen 31(5)(a), (b), (c) in (d) uredbe o ribolovu IUU)

(64)

Komisija je najprej analizirala, ali filipinski organi z njo učinkovito sodelujejo, tako da se odzivajo na njene zahteve v zvezi s preiskovanjem, zagotavljajo povratne informacije in sprejemajo nadaljnje ukrepe v zvezi z ribolovom IUU in z njim povezanimi dejavnostmi.

(65)

Filipinski organi, ki sodelujejo pri izvajanju sistema potrdil EU o ulovu iz uredbe o ribolovu IUU, so na splošno pripravljeni sodelovati z odgovarjanjem in zagotavljanjem povratnih informacij na zahteve po informacijah ali potrjevanju, vendar je zanesljivost pravilnosti njihovih odgovorov ogrožena zaradi pomanjkanja preglednosti ter majhnih ali nikakršnih možnosti za zagotovitev sledljivosti ribiških proizvodov, kot je določena v oddelku 3(1) Sklepa.

(66)

Drugič, Komisija je v okviru celovite presoje, ali Filipini izpolnjujejo dolžnosti, s čimer spoštujejo svoje obveznosti kot država zastave, pristanišča in obalna država, proučila še, ali Filipini sodelujejo z drugimi državami zastave v boju proti ribolovu IUU.

(67)

Kot je predstavljeno v uvodni izjavi 46, Filipini nimajo dostopa do potrebnih informacij o položaju ali dejavnostih svojih plovil, ki opravljajo dejavnost v vodah tretjih držav, kot je Papua Nova Gvineja. Ob že tako neustreznem sodelovanju Filipini plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo, še naprej dovoljujejo ribolov v vodah tretjih držav in tako kot država zastave ne morejo prevzeti popolne odgovornosti za dejavnosti svojih plovil zunaj filipinskih voda in točnost informacij pri potrjevanju potrdil o ulovu.

(68)

Tretjič, med dolžnosti države zastave spada obveznost učinkovitega izvajanja njene pristojnosti in nadzora nad upravnimi, tehničnimi in družbenimi zadevami ladij, ki plujejo pod njeno zastavo, kot je predvideno v členu 94 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu in mednarodnem akcijskem načrtu za preprečevanje ribolova IUU. Države zastave naj bi v skladu s točko 24 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU zagotovile celovito in učinkovito spremljanje, kontrolo in nadzor ribolova vse do iztovarjanja in končnega namembnega kraja, vključno z namestitvijo sistema VMS v skladu z ustreznimi nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi standardi. To vključuje zahtevo, da morajo plovila pod njihovo pristojnostjo imeti na krovu sistem VMS. V to je zajeta tudi obveznost redne predložitve informacij o ulovu iz ladijskega dnevnika, za kar je Komisija med prvo misijo januarja 2012 ugotovila, da se na Filipinih zgodi le ob podaljšanju dovoljenja, to je vsaka tri leta. Kot je navedeno v nadaljevanju, Filipini niso izpolnili obveznosti iz Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu in niso upoštevali priporočila iz mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, zlasti glede nadzora nad svojo floto ter sprejetja in izvajanja ukrepov spremljanja, kontrole in nadzora.

(69)

Težave Filipinov pri nadzorovanju njihove flote so deloma posledica pomanjkljive upravne zmogljivosti, saj velikost njihove ribiške flote presega zmožnost nadzora plovil. Komisija je opazila precejšnje neravnovesje med upravnimi zmogljivostmi Filipinov za spremljanje in kontrolo ribolovnih dejavnosti plovil, ki lovijo v njihovih vodah, ter številom registriranih plovil / izdanih ribolovnih dovoljenj (približno 9 300 plovil za komercialni ribolov in približno 470 000 plovil za mali ribolov). To potrjuje, da Filipini v primerjavi z obsegom ribolovnih dejavnosti, ki se izvajajo v vodah pod njihovo pristojnostjo, nimajo zadostnih zmogljivosti za izvrševanje, kljub predvidenemu povečanju človeških in proračunskih virov v letu 2014. Komisija meni, da to pomanjkanje sredstev za ukrepanje na morju ogroža vsa prizadevanja za izvrševanje.

(70)

Filipini so leta 2012 sprejeli upravni sklep za ribištvo št. 241 o predpisih in izvajanju sistema za spremljanje plovil na odprtem morju. Ta sklep zahteva, da se sistem VMS uporablja za vsa plovila za komercialni ribolov pod filipinsko zastavo, ki imajo dovoljenje Urada za ribištvo in vodne vire, da opravljajo dejavnost na odprtem morju, in za vsa tista ribiška plovila, ki imajo pravico dostopa do ribolova v izključnih ekonomskih conah drugih držav. Določa tudi, da zahteva glede sistema VMS najprej velja za vsa plovila pod filipinsko zastavo, ki imajo dovoljenje za ribolov tuna na odprtem morju ali pravico do ribolova v izključnih ekonomskih conah drugih držav. Zato bo treba pri prihodnjih posvetovanjih z zainteresiranimi stranmi določiti časovni okvir uporabe sistema VMS za druga ribiška plovila/opremo v vseh drugih ribolovnih območjih, če v drugih zakonih in veljavnih upravnih sklepih za ribištvo ne bo zahtevano drugače. Doslej ugotovljena dejstva kažejo, da so Filipini kljub veljavnim pravilom obveznosti glede sistema VMS izpolnjevali le deloma.

(71)

Kot so Filipini navedli v nacionalnem akcijskem načrtu za preprečevanje ribolova IUU, predloženem Komisiji, sistem VMS zajema ribiška plovila pod filipinsko zastavo, ki opravljajo dejavnost v odprtomorskem območju št. 1 in v ribolovnih območjih v pristojnosti drugih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva. Upravni sklep za ribištvo št. 241 od vseh ribiških plovil pod filipinsko zastavo, ki opravljajo dejavnost na odprtem morju, zahteva namestitev transponderjev VMS. Vendar Filipini Komisiji niso predložili informacij o svojih namenih in načrtih glede postopne razširitve pokritja sistema VMS, da bi vključili ribiška plovila, ki opravljajo dejavnost v izključni ekonomski coni Filipinov, kot bi se od njih zahtevalo v skladu s členom 94 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu in členom 24 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, da bi zagotovili celovito in učinkovito spremljanje, kontrolo in nadzor ribolova.

(72)

Komisija je med svojo prvo misijo, opravljeno na Filipinih leta 2012, ugotovila, da je bil center za spremljanje ribištva šele v razvojni/pilotni fazi. Ta center tudi še ni imel na voljo operativnih podatkov iz sistema VMS, zlasti ne za plovila pod filipinsko zastavo, ki so opravljala dejavnost v vodah Papue Nove Gvineje. Poleg tega namestitev sistema VMS za številna plovila ni bila obvezna. Število plovil, ki so filipinskim organom dejansko sporočala podatke, je bilo zanemarljivo majhno. V skladu z informacijami, zbranimi med misijo leta 2012, so imeli filipinski organi tako imenovani dostop „na vpogled“ do sistema VMS le za 53 od 613 plovil pod filipinsko zastavo, ki so bila takrat registrirana pri WCPFC. Pravica dostopa „na vpogled“ je bila v praksi zaslonski posnetek z informacijami o vstopu plovil v mednarodne vode v območju Konvencije WCPFC oziroma izstopu iz njih, ne pa o dejanskem položaju plovila. Sporočene so bile tudi težave glede pokritja VMS za ribiška plovila, ki opravljajo dejavnosti v območjih ICCAT in IOTC. Filipini so v dopisu z dne 15. maja 2014 sporočili, da pristojni organ zdaj prejema položaje VMS le nekaterih filipinskih ribiških plovil od organov Papue Nove Gvineje. Poleg tega po informacijah, ki so jih sporočili Filipini, ne prejema podatkov VMS v zvezi s transportnimi plovili, ki plujejo skupaj z ribiškimi plovili v vodah Papue Nove Gvineje.

(73)

Poleg tega filipinski organi niso imeli celovitega pregleda nad svojimi plovili ali plovili tretjih držav, ki bi lahko lovila v njihovi izključni ekonomski coni.

(74)

Pristojni organi tudi niso imeli informacij o ribolovnem naporu filipinskih plovil v vodah Papue Nove Gvineje.

(75)

Zaradi vsega navedenega Filipini niso izpolnili določb iz člena 94 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Take operativne pomanjkljivosti tudi niso skladne s točko 24 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU.

(76)

Četrtič, točka 21 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU glede učinkovitih izvršilnih ukrepov državam priporoča, naj zagotovijo, da so sankcije za plovila, ki opravljajo ribolov IUU, dovolj stroge, da učinkovito preprečujejo ribolov IUU, odvračajo od njega in ga odpravijo ter da kršitelji ostanejo brez koristi, ki izhajajo iz takega ribolova. Kot je obravnavano v nadaljevanju, Filipini nimajo pravnega okvira ali nadzora nad svojo floto in vodami, ki bi bil potreben za ustrezno sankcioniranje kršiteljev.

(77)

Na podlagi informacij, pridobljenih med misijama Komisije, je bilo tudi ugotovljeno, da sistem sankcij za dejavnosti IUU ni zadosten, saj te niso učinkovite pri zagotavljanju skladnosti ter povsod ne odvračajo od kršitev in kršiteljem ne odvzamejo koristi, ki izhajajo iz njihovih nezakonitih dejavnosti.

(78)

Glede izvršilnih ukrepov, ki so jih uveljavili Filipini, je Komisija med opravljenima misijama ugotovila, da je treba pregledati veljavne sankcije za kršitve, kot jih določa republiški zakon 8550 ali filipinski ribiški zakonik iz leta 1998 (RA 8550), kar je glavna veljavna zakonodaja na področju ribištva v državi.

(79)

Filipinski organi so v svojih dopisih priznali, da nimajo uveljavljenega sistema odvračilnih sankcij. Obstoječe sankcije so zastarele in niso sorazmerne z resnostjo morebitnih kršitev, morebitnim učinkom kršitev na vir in morebitno koristjo za kršitelje, ki lahko izhaja iz takih nezakonitih dejavnosti. Na primer, za uničevanje koralnega grebena na obali Cotabato, katerega vrednost je ocenjena na 11,5 milijarde EUR, bi kazen za kršitelja znašala od 2 000 PhP (približno 32 EUR) do 20 000 PhP (približno 320 EUR).

(80)

Po misijah Komisije leta 2012 so filipinski organi predložili osnutek spremenjenega filipinskega ribiškega zakonika iz leta 1998. Predlagane kazni so sicer višje od tistih, ki jih določa zavezujoča zakonodaja, vendar se še vedno ne zdijo dovolj visoke, da bi kršiteljem učinkovito odvzele koristi, ki izhajajo iz ribolova IUU. Na primer, med najvišjimi kaznimi, predvidenimi v osnutku, je kazen za orodje, ki uničuje koralne grebene in druge morske habitate, znaša pa trikratno vrednost rib, ulovljenih med zadevno ribolovno dejavnostjo, ali dva milijona PhP (približno 35 000 EUR), odvisno od tega, kateri znesek je višji. To očitno ne zadošča glede na visoko gospodarsko vrednost koralnega grebena iz uvodne izjave 79. Poleg tega je bil osnutek sicer predložen senatu in predstavniškemu domu, vendar še ni bil sprejet in zato še ni pravno zavezujoč. Filipinski organi niso predložili jasnega časovnega okvira za uveljavitev in izvajanje tega osnutka.

(81)

Poleg tega veljavna zakonodaja ne vključuje opredelitve ribolova IUU, določb o resnih kršitvah ali posebnih sankcij za ponovne kršitelje. Novi osnutek predvideva opredelitev ribolova IUU in obravnava povratništvo. Vendar ni sistematičen pri vključevanju spremljevalnih upravnih ukrepov. Še več, osnutek, ki so ga predložili Filipini, razširja področje uporabe ribiškega zakonika iz leta 1998 na dejanja, storjena na odprtem morju ali v vodah tretjih držav, veljavni zakon pa se uporablja le za vode v pristojnosti Filipinov. Zato filipinski organi trenutno nimajo nobene pravne podlage, da bi lahko naložili sankcije za dejavnosti ribolova IUU plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo in opravljajo dejavnost v vodah zunaj nacionalne pristojnosti.

(82)

Posledično veljavne kazni niso dovolj celovite in stroge, da bi bile odvračilne. Raven kazni ni primerna, da bi zagotovila skladnost, odvrnila od kršitev, kadar koli se pojavijo, in kršiteljem odvzela koristi, ki izhajajo iz njihovih nezakonitih dejavnosti, kot zahteva člen 25(7) Konvencije WCPFC. Poleg tega možnost sankcioniranja in učinkovitega spremljanja kršitev omejuje pomanjkanje jasnosti in preglednosti zakonov in postopkov, predvsem glede registracije plovil in izdajanja dovoljenj ter sledljivosti in zanesljivosti informacij in podatkov o iztovarjanju in ulovu (kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 45 do 62) kot tudi glede ohranjanja in upravljanja virov (kot bo pojasnjeno v uvodnih izjavah 100 do 102). To zelo otežuje učinkovito izvrševanje in ugotavljanje kršitev zaradi ribolova IUU. Ravnanje Filipinov glede učinkovitih izvršilnih ukrepov ni v skladu z njihovimi obveznostmi iz člena 94 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu ali s priporočili iz točke 21 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU.

(83)

Obalne države in države zastave morajo v skladu s členoma 63 in 64 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu sodelovati glede čezconskih in izrazito selivskih vrst rib. Poleg tega člen 7(1)(3) Kodeksa ravnanja FAO priporoča, naj države, ki izkoriščajo čezconske in čezmejne staleže rib, vzpostavijo dvostranske sporazume o organizacijskih ureditvah, da bi zagotovile učinkovito sodelovanje z namenom učinkovitega ohranjanja in upravljanja virov. To je dodatno opredeljeno v točkah 28 in 51 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, ki podrobno določata prakse za neposredno sodelovanje med državami, vključno z izmenjavo podatkov ali informacij, ki so na voljo obalnim državam. Uporaba teh določb je omejena, saj si Filipini in Papua Nova Gvineja ne izmenjujejo informacij, ki bi omogočile navzkrižno preverjanje, potrebno za potrjevanje potrdil o ulovu.

(84)

V zvezi s tem člen 25(10) Konvencije WCPFC (7) določa, da mora vsak član Komisije, kadar ima utemeljene razloge za domnevo, da ribiško plovilo, ki pluje pod zastavo druge države, opravlja kakršno koli dejavnost, ki zmanjšuje učinkovitost ukrepov za ohranjanje in upravljanje, sprejetih za območje Konvencije, na to opozoriti zadevno državo zastave. Vendar Papua Nova Gvineja in Filipini ne sodelujejo pri medsebojni izmenjavi podatkov iz sistema VMS, ki veljajo za izredno pomembne pri spoštovanju ukrepov za ohranjanje in upravljanje s strani plovil. To vpliva na izvajanje te določbe.

(85)

Zaradi opisanega pomanjkanja jasnosti in preglednosti je ogrožena tudi možnost presoje preteklih pojavljanj, vrste, okoliščin, obsega in teže obravnavanih oblik ribolova IUU. Zaradi takih pomanjkljivosti ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšna je potencialna razsežnost dejavnosti, povezanih z ribolovom IUU. Ugotovljeno pa je, da pomanjkanje preglednosti skupaj z nezmožnostjo učinkovitih kontrol spodbuja nezakonito ravnanje.

(86)

Glede obstoječe zmogljivosti filipinskih organov je treba opozoriti na to, da Filipini v skladu z indeksom človekovega razvoja ZN (8) veljajo za državo s srednjo stopnjo človekovega razvoja (114. od 186 držav v letu 2012). To potrjujejo tudi Priloga II k Uredbi (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (9), v kateri so Filipini uvrščeni v skupino držav z nižjim srednjim dohodkom, in informacije Odbora za razvojno pomoč pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj z dne 1. januarja 2013 za poročanje o letu 2012 (10). S tega vidika je omejitve finančne in upravne zmogljivosti pristojnih organov mogoče obravnavati kot dejavnik, ki spodkopava zmožnost Filipinov, da izpolnijo svoje dolžnosti sodelovanja in izvrševanja.

(87)

Vendar je treba upoštevati, da se je upravna zmogljivost Filipinov redno krepila s finančno in tehnično pomočjo Unije. Unija je namreč že financirala poseben ukrep tehnične pomoči na Filipinih v zvezi z bojem proti ribolovu IUU leta 2011 (11). Poleg tega je Komisija ob pomoči Evropske agencije za nadzor ribištva in na zahtevo filipinskih organov v Manili organizirala delavnico za krepitev zmogljivosti, ki je potekala od 22. do 26. julija 2013, poudarek pa je imela na ukrepih države pristanišča in analizi tveganja.

(88)

Ne glede na analizo iz uvodnih izjav 86 in 87 je treba tudi opozoriti, da je na podlagi informacij, pridobljenih med misijama, opravljenima leta 2012, mogoče trditi, da filipinskim organom ne manjkajo finančna sredstva, ampak potrebno pravno in upravno okolje ter zagotovitev učinkovitega in uspešnega opravljanja njihovih dolžnosti.

(89)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku Sklepa, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav države je bilo v skladu s členom 31(3) in (5)(a), (b), (c) in (d) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da Filipini niso izpolnili obveznosti, ki so jim bile kot obalni državi in državi trga naložene z mednarodnim pravom na področju sodelovanja in izvrševanja.

3.3   Neizvajanje mednarodnih predpisov (člen 31(6) uredbe o ribolovu IUU)

(90)

Filipini so ratificirali Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu. So pogodbenica ICCAT, IOTC in WCPFC ter sodelujoča nečlanica CCSBT.

(91)

Komisija je najprej analizirala vse informacije, ki jih je štela za pomembne v zvezi s statusom Filipinov kot pogodbenice IOTC in WCPFC.

(92)

V poročilu IOTC o skladnosti za Filipine, ki ga je izdal odbor za skladnost na svojem zasedanju leta 2012 (12), je bilo ugotovljeno, da Filipini v nacionalno zakonodajo niso vključili ukrepov IOTC za ohranjanje in upravljanje morskih želv in morskih lisic (resoluciji št. 10/6 in št. 10/12 o morskih pticah in morskih lisicah). Poleg tega je bilo navedeno, da Filipini niso v celoti izpolnjevali zahtev IOTC glede poročanja podatkov, zlasti podatkov o pogostosti velikosti, o katerih je bilo poročano le deloma. Odbor je Filipine pozval k nadaljnjim izboljšavam zbiranja in poročanja podatkov (resolucija št. 10/02 o minimalnih zahtevah glede poročanja). Filipini niso sporočili svojega seznama aktivnih plovil za leto 2011 (resolucija št. 10/08 o seznamu aktivnih plovil). Prav tako niso predložili poročil opazovalcev (resolucija št. 11/04 o regionalnem programu opazovalcev). Predsednik IOTC je v dopisu z dne 22. marca 2011 Filipinom sporočil pomisleke odbora glede njihove stopnje skladnosti, ki so se nanašali na raven izvajanja ukrepov IOTC za ohranjanje in upravljanje, ki jih je odbor za skladnost opredelil na svojem 8. zasedanju leta 2011.

(93)

V skladu z informacijami iz poročila IOTC o skladnosti z dne 10. marca 2012 (13) Filipini niso izpolnili obveznosti poročanja, in sicer: resolucija št. 09/02 o načrtu za razvoj flote – ni bila predložena; resolucija št. 07/02 o seznamu dovoljenih plovil s skupno dolžino najmanj 24 metrov – manjkale so nekatere obvezne informacije ali standardi IOTC niso bili doseženi. V zvezi s sistemom VMS Filipini niso izpolnili zahtev resolucije št. 10/01 in resolucije št. 06/03, saj v poročilu o izvajanju niso predložili informacij o povzetku zapisov sistema VMS in poročila o napredku in izvajanju sistema VMS. Filipini tudi niso spoštovali zahtev resolucije št. 10/12 o prepovedi lova vseh vrst morskih lisic iz družine Alopiidae in resolucije št. 10/06 o poročilu o morskih pticah in izvajanju ukrepov za zmanjševanje tveganj južno od 25° J, saj niso predložili zahtevanih informacij. V zvezi z opazovalci Filipini niso izpolnili zahtev resolucije št. 11/04: niso predložili informacij o ravni pokritja in poročil opazovalcev. Filipini tudi niso izpolnili zahtev resolucije št. 01/06 o programu statističnih dokumentov, saj niso predložili letnega poročila.

(94)

V poročilu IOTC o skladnosti za Filipine z dne 2. aprila 2013 (14) je odbor za skladnost navedel, da je predsednik IOTC v dopisu z dne 26. aprila 2012 Filipine obvestil o pomislekih odbora glede njihove skladnosti, ki so izhajali iz poročila o skladnosti za leto 2012. Odbor za skladnost je po pregledu poročila o skladnosti za Filipine za leto 2013 ugotovil precejšnje neskladnosti. Filipini v svojo zakonodajo niso prenesli prepovedi velikih visečih mrež v skladu z resolucijo št. 12/11. Niso izvedli programa opazovalcev, kot zahteva resolucija št. 11/04. Niso zagotovili obveznega poročila o pretovarjanjih na morju, kot zahteva resolucija št. 12/05. Poleg tega niso zagotovili obveznega poročila o napredku in izvajanju sistema VMS, kot ga zahteva resolucija št. 06/03. Prav tako niso zagotovili obveznega poročila o primerjavi uvoza in izvoza, kot ga zahteva resolucija št. 01/06.

(95)

Iz poročila IOTC o skladnosti z dne 2. aprila 2013 poleg tega še izhaja, da Filipini niso izpolnili zahtev resolucije št. 10/08 o seznamu aktivnih plovil in resolucije št. 07/02 o seznamu dovoljenih plovil s skupno dolžino najmanj 24 metrov ali so jih izpolnili le delno, saj so manjkale obvezne informacije, kot so informacije o lastniku, ciljnih vrstah, bruto tonaži, dovoljenem obdobju in dejavnem pristanišču. V zvezi s sistemom VMS Filipini, podobno kot prejšnje leto, niso izpolnili zahtev resolucije št. 06/03 in resolucije št. 12/13, saj v poročilu o izvajanju niso predložili informacij o povzetku zapisov sistema VMS in izvajanju sistema VMS. Filipini so le deloma izpolnili zahteve o obveznih statističnih podatkih, ki izhajajo iz resolucije št. 10/02. Filipini tudi niso izpolnili zahtev resolucije št. 12/05 o pretovarjanju na morju, saj niso zagotovili zahtevanih obveznih informacij. V zvezi z opazovalci Filipini niso izpolnili zahtev resolucije št. 11/04 ali so jih izpolnili le delno; predvsem pa niso zagotovili prisotnosti opazovalcev, ki je zahtevana, ker je Indijski ocean območje velikega tveganja, prav tako niso predložili obveznih poročil opazovalcev in letnega poročila.

(96)

Nekatere izmed navedenih težav ne pomenijo le kršitev pravil regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, temveč tudi kršitve splošnih obveznosti iz Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, kot bo obravnavano v nadaljevanju.

(97)

Ker Filipini niso prenesli prepovedi velikih visečih mrež v nacionalno zakonodajo v skladu z resolucijo IOTC št. 12/11, kot je opisano v uvodni izjavi 94, ne morejo v celoti izpolnjevati obveznosti iz člena 118 Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, ki določa obvezno sodelovanje med državami pri ohranjanju in upravljanju živih virov v območjih odprtega morja.

(98)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 93 do 97, Filipini tudi niso izpolnili zahtev glede zapisovanja in pravočasnega poročanja IOTC. Predvsem IOTC niso predložili statističnih podatkov, načrta za razvoj flote, informacij o poročanju in zapisovanju podatkov sistema VMS, poročil opazovalcev in poročil o pretovarjanju. Take pomanjkljivosti niso v skladu s členom 119(2) Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, ki določa, da se razpoložljive znanstvene informacije, statistika o ulovu in prizadevanjih v zvezi z ribolovom ter drugi podatki, pomembni za ohranitev ribjih staležev, dajejo in redno izmenjujejo prek pristojnih mednarodnih organizacij, subregionalnih, regionalnih ali svetovnih, odvisno od okoliščin.

(99)

Poleg tega neizpolnjevanje obveznosti poročanja IOTC o povzetku zapisov sistema VMS in predložitve poročila VMS skupaj s splošno težavo filipinskih organov glede sprejemanja signala VMS s plovil pod filipinsko zastavo, ko opravljajo dejavnost v vodah tretje države, ni v skladu s členom 62(4)(e) Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu glede zahteve po pošiljanju poročila VMS o položaju z ribiških plovil. Take pomanjkljivosti tudi niso v skladu s točko 24(3) mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, v kateri je določeno, da naj bi države celovito in učinkovito spremljale, kontrolirale in nadzorovale ribolov od njegovega začetka do iztovarjanja in končnega namembnega kraja, vključno z uporabo sistema VMS, v skladu z ustreznimi nacionalnimi, regionalnimi ali mednarodnimi standardi, kar vključuje zahtevo, da morajo plovila pod njihovo pristojnostjo na krovu imeti sistem VMS.

(100)

Iz člena 62(1) Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu in zadevnih pravil Konvencije WCPFC (zlasti členov 2, 5, 7 in 8) tudi jasno izhaja obveznost obalne države, da sprejme ukrepe, ki so skladni s tistimi, ki veljajo v regiji in na odprtem morju, da zagotovi dolgoročno trajnostnost čezconskih in izrazito selivskih vrst rib ter spodbuja cilj njihovega optimalnega izkoriščanja. Pravni okvir Filipinov določa le omejene ukrepe za ohranjanje in upravljanje za vse vode v njihovi nacionalni pristojnosti. Ti ukrepi niso skladni z obveznostmi, ki jih Filipinom nalagajo mednarodno pravo in pravila regionalnih organizacij za upravljanje ribištva.

(101)

Vode v pristojnosti Filipinov so zlasti opredeljene kot teritorialne in arhipelaške vode ter kot izključna ekonomska cona. V skladu s členom 3 Konvencije WCPFC območje pristojnosti WCPFC načeloma zajema vse vode Tihega oceana (ki ga na jugu in vzhodu omejujejo opredeljene črte), vključno z vodami v pristojnosti Filipinov. Ker Filipini menijo, da pravila WCPFC ne veljajo v celoti za vode v njihovi pristojnosti, ni popolnoma jasno, kateri podatki se zbirajo in poročajo WCPFC; morda niso zajete ocene vseh ribolovnih voda Filipinov. Filipini s tem, ko menijo, da njihove arhipelaške vode ne spadajo na področje uporabe ukrepov WCPFC, te ukrepe kršijo.

(102)

Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno med prvo misijo Komisije leta 2012, obstaja le malo ohranitvenih ukrepov in večina jih ima zelo omejene učinke. Nejasna ostaja tudi vloga lokalnih uprav pri uvajanju ohranitvenih ukrepov v občinskih vodah. Lokalnih uprav je 915; zdi se, da delujejo neodvisno od Urada za ribištvo in vodne vire, ki jim ne more narekovati politik in pravil glede vprašanj, ki so v njihovi pristojnosti, to je občinskih voda.

(103)

Take razmere vodijo v pomanjkanje jasnosti in preglednosti, kar skupaj s pomanjkljivo preglednostjo filipinskih zakonov in postopkov v zvezi z registracijo ribiških plovil in izdajanjem dovoljenj zanje, kot je razloženo v oddelkih 3(1) in 3(2) Sklepa, ogroža in zmanjšuje možnost učinkovitega izvajanja ukrepov za ohranjanje in upravljanje ribolovnih virov na Filipinih.

(104)

Ravnanje Filipinov na področju izvajanja mednarodnih instrumentov ni v skladu s priporočili iz točke 10 mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, po kateri naj bi države prednostno ratificirale ali sprejele sporazum ZN o staležih rib ali k temu pristopile. Komisija meni, da je v primeru Filipinov, ki imajo precejšnjo ribiško floto, ki opravlja ribolovne dejavnosti v zvezi z izrazito selivskimi vrstami (gre predvsem za tuna v območju ICCAT, IOTC in WCPFC), to priporočilo posebej pomembno.

(105)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku Sklepa, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav države je bilo v skladu s členom 31(3) in (6) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da Filipini niso izpolnili obveznosti v zvezi z mednarodnimi pravili, predpisi ter ukrepi za ohranjanje in upravljanje, ki so jim bile naložene z mednarodnim pravom.

3.4   Posebne omejitve držav v razvoju

(106)

Opozoriti je treba, da Filipini v skladu z indeksom človekovega razvoja Združenih narodov (15) štejejo za državo s srednjo stopnjo človekovega razvoja (114. od 186 držav v letu 2012). To potrjujejo tudi Priloga II k Uredbi (ES) št. 1905/2006, v kateri so Filipini uvrščeni v skupino držav z nižjim srednjim dohodkom, in informacije Odbora za razvojno pomoč pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj z dne 1. januarja 2013 za poročanje o letu 2012 (16).

(107)

Opozoriti je treba, da je Komisija obvestilo Filipinov kot države zastave v skladu s členom 20 uredbe o ribolovu IUU prejela 15. januarja 2010. Filipini so v skladu s členom 20(1) uredbe o ribolovu IUU potrdili, da so vzpostavili nacionalno ureditev za izvajanje, nadzorovanje in izvrševanje zakonov, predpisov ter ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki jih morajo upoštevati njihova ribiška plovila.

(108)

Komisija je Filipine obvestila o raznovrstnih pomanjkljivostih, ki jih je ugotovila med prvo misijo, opravljeno januarja 2012. Komisija je nekaj mesecev pozneje, med svojo drugo misijo junija 2012 ugotovila, da se stanje ni spremenilo. Komisija si je prizadevala za sodelovanje s filipinskimi organi in napredek pri korektivnih ukrepih v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi. Filipini niso sprejeli zadostnih korektivnih ukrepov in niso dosegli napredka pri odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti.

(109)

Pomembno je opozoriti tudi, da je Unija leta 2011 že financirala poseben ukrep tehnične pomoči na Filipinih glede boja proti ribolovu IUU (17).

(110)

Poleg tega je Komisija ob pomoči Evropske agencije za nadzor ribištva in na zahtevo filipinskih organov v Manili organizirala delavnico za krepitev zmogljivosti, ki je potekala od 22. do 26. julija 2013, poudarek pa je imela na ukrepih države pristanišča in analizi tveganja.

(111)

Komisija je upoštevala razvojne omejitve Filipinov in jim od leta 2012 dala na voljo dovolj časa za izvedbo ukrepov, s katerimi bi se na usklajen, učinkovit in neškodljiv način odpravilo njihovo neizpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo po mednarodnem pravu.

(112)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku Sklepa, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav zadevne države je v skladu s členom 31(7) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da bi lahko stopnja razvoja Filipinov negativno vplivala na razvojni status upravljanja njihovega ribištva. Vendar ob upoštevanju narave ugotovljenih pomanjkljivosti Filipinov, pomoči, ki jo je zagotovila Unija, in ukrepov, sprejetih za izboljšanje stanja, ni bilo mogoče ugotoviti dodatnih dokazov o tem, da je neizpolnjevanje dolžnosti, ki so Filipinom naložene z mednarodnim pravom, posledica slabšega razvoja. Razvojna stopnja Filipinov ne more biti izgovor oziroma utemeljitev za splošno ravnanje Filipinov kot države zastave in obalne države na področju ribištva ter za nezadostno ukrepanje pri preprečevanju ribolova IUU, odvračanju od njega in njegovem odpravljanju ter pri zagotavljanju učinkovitega spremljanja, kontrole in nadzora ribolovnih dejavnosti v vodah v njihovi pristojnosti.

(113)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku Sklepa, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav zadevne države je v skladu s členom 31(7) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da stopnja razvoja Filipinov ne vpliva negativno na njihov razvojni status in splošno ravnanje na področju ribištva.

4.   SKLEPNA UGOTOVITEV O MOŽNOSTI OPREDELITVE NESODELUJOČIH TRETJIH DRŽAV

(114)

Filipine bi bilo treba na podlagi navedenih ugotovitev v zvezi z njihovim neizpolnjevanjem dolžnosti, ki jim jih nalaga mednarodno pravo kot državi zastave, pristanišča, obalni državi ali državi trga, ter nesprejetjem ukrepov za preprečevanje ribolova IUU, odvračanje od njega in njegovo odpravljanje v skladu s členom 32 uredbe o ribolovu IUU obvestiti o možnosti, da bodo opredeljeni kot država, ki jo Komisija obravnava kot nesodelujočo tretjo državo v boju proti ribolovu IUU.

(115)

Komisija bi morala v skladu s členom 32(1) uredbe o ribolovu IUU obvestiti Filipine o možnosti, da bodo opredeljeni kot nesodelujoča tretja država. Komisija bi morala v zvezi s Filipini sprejeti tudi vse demarše, določene v členu 32 uredbe o ribolovu IUU. Zaradi dobrega upravljanja bi bilo treba opredeliti obdobje, v katerem se lahko zadevna država pisno odzove na obvestilo in izboljša stanje.

(116)

Poleg tega obvestilo Filipinom o možnosti, da bodo opredeljeni kot država, ki jo Komisija za namene tega sklepa obravnava kot nesodelujočo državo, ne izključuje niti samodejno ne pomeni posledičnih ukrepov, ki jih lahko Komisija ali Svet sprejmeta za opredelitev in pripravo seznama nesodelujočih držav –

SKLENILA:

Edini člen

Republiko Filipini obveščamo o možnosti, da bo opredeljena kot tretja država, ki jo Komisija obravnava kot nesodelujočo tretjo državo v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu.

V Bruslju, 10. junija 2014

Za Komisijo

Maria DAMANAKI

Članica Komisije


(1)  UL L 286, 29.10.2008, str. 1.

(2)  Tako v pregledu filipinskega ribištva za leto 2011 (Philippine Fisheries Profile 2011) navaja Urad za ribištvo in vodne vire Ministrstva za kmetijstvo na spletnem naslovu http://www.bfar.da.gov.ph/pages/AboutUs/maintabs/publications/pdf%20files/2011%20Fisheries%20Profile%20(Final)%20(4).pdf

(3)  http://www.wcpfc.int/system/files/AR-CCM-19-Philippines-Rev-2.pdf

http://www.wcpfc.int/system/files/AR-CCM-19-Philippines-Part-1.pdf

(4)  UL C 346, 27.11.2013, str. 26.

(5)  Glej opombo 2.

(6)  Glej opombo 2.

(7)  Konvencija o ohranjanju in upravljanju izrazito selivskih staležev rib v zahodnem in osrednjem delu Tihega oceana, podpisana 5. septembra 2000 v Honoluluju (http://www.wcpfc.int/doc/convention-conservation-and-management-highly-migratory-fish-stocks-western-and-central-pacific).

(8)  Informacije so pridobljene s spletne strani: http://hdr.undp.org/en/statistics

(9)  UL L 378, 27.12.2006, str. 41.

(10)  Seznam prejemnikov uradne razvojne pomoči, ki ga je pripravil OECD/DAC (http://www.oecd.org/dac/stats/daclistofodarecipients.htm)

(11)  Spremljanje držav v razvoju pri izpolnjevanju obveznosti izvajanja Uredbe (ES) št. 1005/2008 o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem (IUU) ribolovu, EuropeAid/129609/C/SER/Multi.

(12)  Poročilo IOTC o skladnosti za Filipine, ki ga je izdal odbor za skladnost, 9. zasedanje odbora za skladnost, poročilo je bilo pripravljeno 10. marca 2012, IOTC-2012-CoC09-CR22; CoC09-IR22.

(13)  Poročilo IOTC o skladnosti z dne 10. marca 2012, IOTC-2012-CoC09-CR22_Rev2[E].

(14)  Poročilo IOTC o skladnosti z dne 2. aprila 2013, IOTC-2013-CoC10-CR22[E].

(15)  Glej opombo 8.

(16)  Glej opombo 10.

(17)  Glej opombo 11.