29.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 181/4

(1)

Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb in olajšan dostop do pravnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb v civilnih zadevah. Za postopno vzpostavitev takega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti če so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V členu 81(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah.

(3)

Na skupnem območju pravice brez notranjih meja so določbe za zagotovitev hitrega in preprostega priznavanja ter, kadar je to primerno, izvrševanja zaščitnih ukrepov, ki jih odredi država članica, v drugi državi članici bistvene za zagotovitev, da se zaščita, dodeljena fizični osebi v eni državi članici, ohrani in nadaljuje v kateri koli drugi državi članici, v katero ta oseba potuje ali se preseli. Potrebno je zagotoviti, da legitimno uveljavljanje državljanov Unije njihove pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členom 21 PDEU ne povzroči izgube te zaščite.

(4)

Medsebojno zaupanje pri delovanju pravosodja v Uniji in cilj, da se zagotovi hitrejši in cenovno ugodnejši pretok zaščitnih ukrepov znotraj Unije, upravičujeta načelo, v skladu s katerim se zaščitni ukrepi, ki se odredijo v državi članici, priznajo v vseh drugih državah članicah, ne da bi bili pri tem potrebni kakršni koli posebni postopki. Zato bi moral biti zaščitni ukrep, odrejen v eni državi članici (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), obravnavan, kot da je bil odrejen v državi članici, v kateri se zahteva njegovo priznanje (v nadaljnjem besedilu: zaprošena država članica).

(5)

Za dosego cilja prostega pretoka zaščitnih ukrepov je potrebno in ustrezno, da pravila, ki urejajo priznavanje in, kadar je to primerno, izvrševanje zaščitnih ukrepov, ureja pravni instrument Unije, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja.

(6)

Ta uredba bi se morala uporabljati za zaščitne ukrepe, ki se odredijo za zaščito osebe, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za bojazen, da so življenje, telesna ali duševna nedotakljivost, osebna svoboda, varnost ali spolna nedotakljivost te osebe ogrožene, recimo tako, da se preprečijo vse oblike nasilja zaradi spola ali nasilja v neposrednem stiku, kot so fizično nasilje, nadlegovanje, spolno nasilje, zalezovanje, ustrahovanje ali druge oblike posredne prisile. Treba je poudariti, da se ta uredba uporablja za vse žrtve, ne glede na to, ali so žrtve nasilja na podlagi spola.

(7)

Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (3) zagotavlja, da žrtve kaznivih dejanj prejmejo ustrezne informacije in podporo.

(8)

Ta uredba dopolnjuje Direktivo 2012/29/EU. Dejstvo, da za osebo velja zaščitni ukrep, odrejen v civilnih zadevah, samo po sebi ne izključuje možnosti opredelitve te osebe kot „žrtve“ v skladu z navedeno direktivo.

(9)

Področje uporabe te uredbe spada v okvir pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 81 PDEU. Ta uredba se uporablja le za zaščitne ukrepe, odrejene v civilnih zadevah. Zaščitne ukrepe, sprejete v kazenskih zadevah, zajema Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti (4).

(10)

Pojem civilne zadeve bi bilo treba razlagati samostojno v skladu z načeli prava Unije. Pri odločanju o tem, ali gre za zaščitni ukrep civilne narave, ne bi smelo biti odločilno, ali ga je odredil civilni, upravni ali kazenski organ.

(11)

Ta uredba ne bi smela posegati v izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (5) (v nadaljnjem besedilu: Uredba Bruselj IIa). Odločbe, sprejete na podlagi Uredbe Bruselj IIa, bi se morale še naprej priznavati in izvrševati v skladu z navedeno uredbo.

(12)

Ta uredba upošteva različne pravne tradicije držav članic in ne posega v nacionalne sisteme za odreditev zaščitnih ukrepov. Ta uredba držav članic ne zavezuje, da spremenijo svoje nacionalne sisteme, da bi lahko odredile zaščitne ukrepe v civilnih zadevah, in da bi uvedle zaščitne ukrepe v civilnih zadevah za uporabo te uredbe.

(13)

Zaradi upoštevanja različnih vrst organov, ki v državah članicah odrejajo zaščitne ukrepe v civilnih zadevah, in za razliko od drugih področij pravosodnega sodelovanja bi se morala ta uredba uporabljati za odločbe tako sodnih organov kot upravnih organov, pod pogojem, da ti upravni organi zagotavljajo zlasti svojo nepristranskost in pravico strank do sodnega nadzora. Policijski organi v nobenem primeru ne bi smeli veljati za organe izdajatelje v smislu te uredbe.

(14)

Na podlagi načela vzajemnega priznavanja bi morali biti zaščitni ukrepi, ki se v državi članici izvora odredijo v civilnih zadevah, priznani v zaprošeni državi članici kot zaščitni ukrepi v civilnih zadevah v skladu s to uredbo.

(15)

V skladu z načelom vzajemnega priznavanja priznanje ustreza trajanju zaščitnega ukrepa. Vendar ob upoštevanju raznolikosti zaščitnih ukrepov v zakonodajah držav članic, zlasti kar zadeva njihovo trajanje, in dejstva, da se to uredbo praviloma uporablja v nujnih primerih, pa bi bilo treba učinke priznanja na podlagi te uredbe izjemoma omejiti na obdobje 12 mesecev od izdaje potrdila, določenega v tej uredbi, ne glede na morebitno daljše trajanje samega zaščitnega ukrepa (bodisi začasnega, časovno omejenega ali časovno neomejenega).

(16)

V primerih, ko je obdobje trajanja zaščitnega ukrepa daljše od 12 mesecev, omejitev učinkov priznanja na podlagi te uredbe ne bi smela posegati v pravico zaščitene osebe, da uveljavi ta zaščitni ukrep v okviru katerega koli drugega razpoložljivega pravnega akta Unije, ki zagotavlja priznanje, ali da zaprosi za nacionalni zaščitni ukrep v zaprošeni državi članici.

(17)

Omejitev učinkov priznanja pomeni izjemo zaradi posebne narave predmeta urejanja te uredbe in ne bi smela biti precedens za druge instrumente v civilnih in gospodarskih zadevah.

(18)

Ta uredba bi morala urejati le priznavanje obveznosti, naložene z zaščitnim ukrepom. Ne bi smela urejati postopkov za izvajanje ali izvrševanje zaščitnega ukrepa in ne bi smela zajemati morebitnih sankcij, ki bi lahko bile naložene, če bi bila v zaprošeni državi članici kršena obveznost, odrejena z zaščitnim ukrepom. Navedene zadeve ureja pravo te države članice. V skladu s splošnimi načeli prava Unije in zlasti z načelom vzajemnega priznavanja pa morajo države članice zagotoviti, da lahko zaščitni ukrepi, priznani v skladu s to uredbo, učinkujejo v zaprošeni državi članici.

(19)

Zaščitni ukrepi, zajeti v tej uredbi, bi morali zagotavljati zaščito zaščiteni osebi na njenem prebivališču, kraju dela ali drugem kraju, ki ga ta oseba redno obiskuje, kot je prebivališče bližnjih sorodnikov ali šolska ali izobraževalna ustanova, ki jo obiskuje njen otrok. Ne glede na to, ali sta zadevni kraj ali velikost območja, ki ju zajema zaščitni ukrep, opisana v zaščitnem ukrepu z enim ali več določenimi naslovi ali s sklicevanjem na obseg območja, ki se mu oseba, ki povzroča tveganje, ne sme približati oziroma vanj vstopiti (ali s kombinacijo obeh meril), je priznanje obveznosti, naložene z zaščitnim ukrepom, vezano na namen, ki ga ima ta kraj za zaščiteno osebo, in ne na določen naslov.

(20)

Glede na navedeno in pod pogojem, da se ohranijo narava in bistveni elementi zaščitnega ukrepa, bi moral pristojni organ zaprošene države članice imeti možnost, da prilagodi vsebinske elemente zaščitnega ukrepa, če je ta prilagoditev potrebna za to, da priznanje zaščitnega ukrepa v zaprošeni državi članici učinkuje v praksi. Vsebinski elementi vključujejo naslov, splošno lokacijo ali najmanjšo razdaljo, ki jo mora oseba, ki povzroča tveganje, vzdrževati do zaščitene osebe, naslova ali splošne lokacije. Taka prilagoditev pa ne sme vplivati na vrsto in civilno naravo zaščitnega ukrepa.

(21)

Da bi olajšali kakršno koli prilagoditev zaščitnega ukrepa, bi bilo treba v potrdilu navesti, ali gre pri naslovu, navedenem v zaščitnem ukrepu, za naslov prebivališča, kraja dela ali kraja, ki ga zaščitena oseba redno obiskuje. Kadar je to ustrezno, bi moral biti v potrdilu nadalje naveden tudi obseg območja (približni polmer okoli določenega naslova), na katerem velja obveznost, ki je naložena z zaščitnim ukrepom glede osebe, ki povzroča tveganje.

(22)

Za lažji prosti pretok zaščitnih ukrepov znotraj Unije bi morala ta uredba uvesti enoten vzorec potrdila in v ta namen zagotoviti vzpostavitev večjezičnega standardnega obrazca. Organ izdajatelj bi moral potrdilo izdati na zahtevo zaščitene osebe.

(23)

Polja za prosto besedilo v večjezičnem standardnem obrazcu potrdila bi morala biti čim bolj omejena, tako da bi bila lahko prevod ali transliteracija v večini primerov zagotovljena brez naložitve kakršnih koli stroškov za zaščiteno osebo, in sicer z uporabo standardnega obrazca v ustreznem jeziku. Vsi stroški potrebnega prevoda, ki presega besedilo večjezičnega standardnega obrazca, bi se morali porazdeliti, kot določa pravo države članice izvora.

(24)

Kadar potrdilo vsebuje prosto besedilo, bi moral pristojni organ zaprošene države članice odločiti, ali je potreben kakršen koli prevod ali transliteracija. To zaščiteni osebi ali organu izdajatelju države članice izvora ne bi smelo preprečevati, da bi prevod ali transliteracijo zagotovil na lastno pobudo.

(25)

Če je bil zaščitni ukrep odrejen v nenavzočnosti osebe, ki povzroča tveganje, ali po postopku, ki ne določa vnaprejšnjega uradnega obveščanja te osebe (v nadaljnjem besedilu: enostranski postopek), se zaradi zagotavljanja spoštovanja pravic do obrambe osebe, ki povzroča tveganje, potrdilo lahko izda le, če je ta oseba imela možnost, da pripravi svojo obrambo v zvezi z zaščitnim ukrepom. Zaradi preprečitve izogibanja in ob upoštevanju običajne nujnosti zadev, v katerih so potrebni zaščitni ukrepi, pa ne bi smelo biti nujno, da se rok za uveljavljanje take obrambe izteče, preden se potrdilo lahko izda. Potrdilo bi moralo biti izdano takoj, ko je zaščitni ukrep izvršljiv v državi članici izvora.

(26)

Ta uredba ob upoštevanju cilja preprostosti in hitrosti določa uporabo preprostih in hitrih metod uradnega obveščanja osebe, ki povzroča tveganje, s stopnjami postopka. Te posebne metode uradnega obveščanja bi se morale uporabljati le za namene te uredbe zaradi posebne narave njenega predmeta urejanja in ne bi smele pomeniti precedensa za druge instrumente v civilnih in gospodarskih zadevah ter ne bi smele vplivati na katere koli obveznosti države članice v zvezi z vročanjem sodnih in izvensodnih dokumentov v civilnih zadevah v tujini, ki izhajajo iz dvostranskih ali večstranskih dogovorov, sklenjenih med to državo članico in tretjo državo.

(27)

Pri uradnem obveščanju osebe, ki povzroča tveganje, o potrdilu, pa tudi pri kakršnem koli prilagajanju katerih koli vsebinskih elementov zaščitnega ukrepa v zaprošeni državi članici bi bilo treba ustrezno upoštevati interes zaščitene osebe, da se ne razkrijejo njeno bivališče ali drugi kontaktni podatki. Taki podatki se osebi, ki povzroča tveganje, ne bi smeli razkriti, razen če je tako razkritje potrebno za izpolnitev ali izvrševanje zaščitnega ukrepa.

(28)

Zoper izdajo potrdila ne bi smelo biti pritožbe.

(29)

Potrdilo bi bilo treba popraviti, če zaradi očitne napake ali nenatančnosti, kot je tipkarska napaka, ali napaka, nastala pri prepisovanju ali kopiranju, potrdilo ne odraža pravilno zaščitnega ukrepa, ali bi ga bilo treba preklicati, če je bilo očitno neupravičeno odobreno, na primer kadar se uporablja za ukrep, ki ne spada na področje uporabe te uredbe, ali kadar so bile pri njegovi izdaji kršene zahteve za njegovo izdajo.

(30)

Organ izdajatelj države članice izvora bi moral zaščiteni osebi na zahtevo pomagati pridobiti informacije o organih zaprošene države članice, pred katerimi se lahko uveljavlja zaščitni ukrep ali zahteva izvršitev.

(31)

Zaradi usklajenega delovanja pravosodja bi bilo treba preprečiti, da bi bile v dveh državah članicah izdane nezdružljive odločbe. Ta uredba bi zato morala določati možnost zavrnitve priznanja ali izvrševanja zaščitnega ukrepa v primeru nezdružljivosti s sodbo, izdano ali priznano v zaprošeni državi članici.

(32)

V izjemnih primerih bi lahko bilo zaradi javnega interesa upravičeno, da bi sodišča v zaprošenih državah članicah utemeljila zavrnitev priznanja ali izvršitve zaščitnega ukrepa, če bi bila njegova uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom te države članice. Sodišča pa kljub temu ne bi smela imeti možnosti uporabe izjeme javnega reda, da bi zavrnila priznanje ali izvršitev zaščitnega ukrepa, če bi bilo to v nasprotju s pravicami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti členom 21 navedene listine.

(33)

Če je v državi članici izvora zaščitni ukrep odložen ali preklican ali je preklicano potrdilo, bi moral pristojni organ zaprošene države članice na podlagi predložitve zadevnega potrdila odložiti ali preklicati učinke priznanja in, kadar je to primerno, izvršitev zaščitnega ukrepa.

(34)

Zaščitena oseba bi morala imeti učinkovit dostop do pravice v drugih državah članicah. Da bi takšen učinkovit dostop zagotovili v postopkih, ki jih zajema ta uredba, se mora pravna pomoč zagotoviti v skladu z Direktivo Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (6).

(35)

Za lažjo uporabo te uredbe bi bilo treba določiti, da morajo države članice sporočiti določene informacije o svojih nacionalnih pravilih in postopkih v zvezi z zaščitnimi ukrepi v civilnih zadevah v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, vzpostavljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES (7). Dostop do informacij, ki jih zagotovijo države članice, bi moral biti mogoč prek evropskega portala e-pravosodje.

(36)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo in naknadno spreminjanje obrazcev, določenih v tej uredbi. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (8).

(37)

Za sprejemanje izvedbenih aktov, s katerimi se pripravijo in naknadno spreminjajo obrazci, določeni v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati postopek pregleda.

(38)

V tej uredbi se spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen namen je predvsem zagotoviti pravico do obrambe in nepristranskega sojenja, kot je določeno v členu 47 in členu 48 navedene listine. To uredbo bi bilo treba uporabljati skladno s temi pravicami in načeli.

(39)

Ker cilja te uredbe, namreč vzpostaviti pravila za enostaven in hiter mehanizem za priznanje zaščitnih ukrepov, ki jih odredi država članica v civilnih zadevah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(40)

V skladu s členom 3 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(41)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(42)

Evropski nadzornik za varstvo podatkov je podal mnenje 17. oktobra 2011 (9) v skladu s členom 41(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (10) –

1.

„zaščitni ukrep“ pomeni kakršno koli odločbo ne glede na poimenovanje, ki jo v skladu z nacionalnim pravom odredi organ izdajatelj države članice izvora in osebi, ki povzroča tveganje, naloži eno ali več naslednjih obveznosti z namenom zaščititi drugo osebo, katere telesna ali duševna nedotakljivost sta lahko ogroženi:

2.

„zaščitena oseba“ pomeni fizično osebo, ki ji je z zaščitnim ukrepom dodeljena zaščita;

3.

„oseba, ki povzroča tveganje“ pomeni fizično osebo, ki ji je bila naložena ena ali več obveznosti iz točke 1;

4.

„organ izdajatelj“ pomeni kateri koli sodni organ ali kateri koli drug organ, za katerega država članica določi, da je pristojen za zadeve s področja uporabe te uredbe, pod pogojem, da tak drug organ strankam zagotavlja nepristranskost in da so njegove odločbe v zvezi z zaščitnim ukrepom v skladu s pravom države članice, v kateri deluje, lahko predmet sodnega nadzora, ter da so po moči in učinku podobne sodni odločbi o isti zadevi;

5.

„država članica izvora“ pomeni državo članico, v kateri je zaščitni ukrep odrejen;

6.

„zaprošena država članica“ pomeni državo članico, v kateri se zahtevata priznanje in, kadar je to primerno, izvršitev zaščitnega ukrepa.

(a)

izvod zaščitnega ukrepa, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti;

(b)

potrdilo, izdano v državi članici izvora skladno s členom 5, ter

(c)

po potrebi transliteracijo in/ali prevod potrdila v skladu s členom 16.

(a)

naziv in naslov/kontaktne podatke organa izdajatelja;

(b)

referenčno številko zadeve;

(c)

datum izdaje potrdila;

(d)

podatke o zaščiteni osebi: ime, datum in kraj rojstva, če je znan, in naslov, ki se uporabi za uradno obveščanje ter pred katerim je jasno opozorilo, da se ta naslov lahko razkrije osebi, ki povzroča tveganje;

(e)

podatke o osebi, ki povzroča tveganje: ime, datum in kraj rojstva, če je znan, ter naslov, ki se uporabi za uradno obveščanje;

(f)

vse informacije, ki so potrebne za izvršitev zaščitnega ukrepa, vključno in kadar je to primerno, o vrsti ukrepa in obveznosti, ki jo nalaga osebi, ki povzroča tveganje, ter opredelitev namena kraja in/ali obseg območja, kateremu se ta oseba ne sme približati oziroma na/v katerega ne sme vstopati;

(g)

trajanje zaščitnega ukrepa;

(h)

trajanje učinkov priznanja v skladu s členom 4(4);

(i)

izjavo, da so izpolnjene zahteve iz člena 6;

(j)

informacije o pravicah, zagotovljenih v skladu s členoma 9 in 13;

(k)

za lažje sklicevanje navedbo polnega naslova te uredbe.

(a)

popravi, če zaščitni ukrep in potrdilo nista skladna zaradi pisne napake, ali

(b)

prekliče, če je bilo ob upoštevanju zahtev iz člena 6 in področja uporabe te uredbe očitno neupravičeno odobreno.

(a)

v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici ali

(b)

nezdružljivo s sodbo, izdano ali priznano v zaprošeni državi članici.

(a)

vrste organov, pristojnih za zadeve, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, pri čemer navedejo, kadar je to primerno:

(b)

jeziku ali jezikih, ki so sprejemljivi za prevode iz člena 16(1).