20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 337/9

(1)

Potrebne so številne bistvene spremembe Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (3). Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Skupna azilna politika, vključno s skupnim evropskim azilnim sistemom, je sestavni del cilja Evropske unije glede postopnega oblikovanja območja svobode, varnosti in pravice, odprtega osebam, ki jih okoliščine prisilijo k legitimnemu iskanju zaščite v Uniji.

(3)

Evropski Svet je na posebnem zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 soglašal, da si bo prizadeval za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki bo temeljil na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), kot jo dopolnjuje Newyorški protokol z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Protokol), s čimer je potrdil načelo nevračanja in zagotovil, da se nikogar ne pošlje nazaj na področje, kjer je trpel preganjanje.

(4)

Ženevska konvencija in Protokol predstavljata temelja mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev.

(5)

Sklepi iz Tampereja predvidevajo, da bi moral skupni evropski azilni sistem kratkoročno vključevati približevanje pravil o priznavanju beguncev in o vsebini statusa begunca.

(6)

Sklepi iz Tampereja predvidevajo tudi, da bi bilo treba pravila o statusu begunca dopolniti z ukrepi o subsidiarnih oblikah zaščite, s čimer bi se zagotovil ustrezen status vsaki osebi, ki potrebuje takšno zaščito.

(7)

Prva faza oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema je zdaj končana. Evropski svet je 4. novembra 2004 sprejel Haaški program, v katerem so opredeljeni cilji, ki jih je treba v obdobju 2005–2010 uresničiti na področju svobode, varnosti in pravice. V zvezi s tem je Haaški program pozval Evropsko komisijo, naj zaključi oceno pravnih instrumentov prve faze ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži instrumente in ukrepe druge faze, da bi jih bilo mogoče sprejeti pred koncem leta 2010.

(8)

Evropski svet je v Evropskem paktu o priseljevanju in azilu, sprejetem 15. in 16. oktobra 2008, ugotovil, da države članice zagotavljajo zaščito na zelo različne načine in v različnih oblikah, ter pozval k novim pobudam za dokončno vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, kakor to določa Haaški program, da bi tako zagotovili višjo raven zaščite.

(9)

V Stockholmskem programu se je Evropski svet ponovno zavezal k vzpostavitvi skupnega območja zaščite in solidarnosti, temelječega na skupnem azilnem postopku in enotnem statusu za osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, v skladu s členom 78 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), najkasneje do leta 2012.

(10)

Glede na rezultate opravljenih ocen je na tej stopnji primerno potrditi načela, iz katerih izhaja Direktiva 2004/83/ES, in si prizadevati za višjo raven približevanja pravil o priznavanju in vsebini mednarodne zaščite na podlagi višjih standardov.

(11)

Da se zagotovi ustrezna podpora državam članicam pri izvajanju standardov, določenih v drugi fazi skupnega evropskega azilnega sistema, predvsem tistim državam članicam, ki se zlasti zaradi svojega geografskega ali demografskega položaja soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski na svoje azilne sisteme, bi bilo treba uporabiti vire Evropskega sklada za begunce in Evropskega azilnega podpornega urada.

(12)

Glavni cilj te direktive je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti.

(13)

Približevanje pravil o priznavanju in vsebini statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite bi moralo pripomoči k omejevanju sekundarnega gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami v primerih, ko takšno gibanje povzročajo le razlike med pravnimi okviri.

(14)

Države članice bi morale imeti možnost uvesti ali ohraniti določbe, ugodnejše od standardov iz te direktive, za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da je oseba bodisi begunec v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije ali oseba, upravičena do subsidiarne zaščite.

(15)

Državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je dovoljeno ostati na ozemljih držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.

(16)

Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta direktiva si prizadeva zlasti zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo, ter spodbujati uporabo členov 1, 7, 11, 14, 15, 16, 18, 21, 24, 34 in 35 navedene listine in bi jo bilo zato treba temu ustrezno izvajati.

(17)

Pri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te direktive, države članice zavezujejo obveznosti iz mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so, še zlasti tistih, ki prepovedujejo diskriminacijo.

(18)

V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 bi morale biti „koristi otroka“ najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pri ocenjevanju koristi otroka bi morale države članice zlasti upoštevati načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegov socialni razvoj, varstvene in varnostne vidike ter stališča mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.

(19)

Treba je razširiti pojem „družinskih članov“, pri čemer je treba upoštevati različne posebne okoliščine nepreskrbljenosti in nameniti posebno pozornost koristim otroka.

(20)

Ta direktiva ne posega v Protokol o azilu za državljane držav članic Evropske unije, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU.

(21)

Priznanje statusa begunca je ugotovitveni akt.

(22)

Posvetovanja z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce lahko prinesejo dragocene napotke državam članicam pri določanju statusa begunca skladno s členom 1 Ženevske konvencije.

(23)

Določiti bi bilo treba standarde za opredelitev in vsebino statusa begunca, ki bi pristojne nacionalne organe držav članic vodili pri uporabi Ženevske konvencije.

(24)

Treba je uvesti skupna merila za priznavanje statusa begunca prosilcem za azil v smislu člena 1 Ženevske konvencije.

(25)

Treba je uvesti zlasti skupne pojme potreb po zaščiti, ki se pojavijo na kraju samem („sur place“), virov škode in zaščite, notranje zaščite in preganjanja, vključno z razlogi za preganjanje.

(26)

Zaščito lahko, če so to pripravljene in sposobne storiti, nudijo država ali stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki izpolnjujejo pogoje iz te direktive in ki nadzorujejo regijo ali večje območje na ozemlju države. Takšna zaščita bi morala biti dejanska in nezačasna.

(27)

Notranja zaščita pred preganjanjem ali resno škodo bi morala biti dejansko na voljo prosilcu v delu izvorne države, v katerega lahko varno in zakonito potuje, do katerega ima dostop ter v katerem se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo nastanil. Če so subjekti preganjanja ali resne škode država ali predstavniki države, bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita ni na voljo. Kadar je prosilec za azil mladoletnik brez spremstva, bi morala biti razpoložljivost ustreznega varstva ter skrbniške ureditve, ki so v korist mladoletnika brez spremstva, del ocene, ali je zaščita dejansko na voljo.

(28)

Pri obravnavanju prošenj mladoletnikov za mednarodno zaščito bi morale države članice upoštevati posebne oblike preganjanja otrok.

(29)

Eden od pogojev, ki jih je treba izpolnjevati za pridobitev statusa begunca v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, je obstoj vzročne povezave med razlogi za preganjanje, in sicer rasno, versko ali nacionalno pripadnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, ter dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred takšnimi dejanji.

(30)

Prav tako je treba uvesti skupni pojem „pripadnosti določeni družbeni skupini“ kot razlog za preganjanje. Pri opredelitvi določene družbene skupine bi bilo treba ustrezno upoštevati vprašanja, povezana s spolom prosilca, vključno z vprašanji spolne identitete in spolne usmerjenosti, ki so lahko povezana z določenimi pravnimi tradicijami in običaji, ki vodijo na primer k pohabljanju spolovil, prisilni sterilizaciji ali prisilnemu splavu, če so ta vprašanja povezana s prosilčevim utemeljenim strahom pred preganjanjem.

(31)

Dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, so navedena v Preambuli ter členih 1 in 2 Ustanovne listine Združenih narodov in so med drugim zajeta v resolucijah Združenih narodov o ukrepih boja proti terorizmu, ki razglašajo, da so „dejanja, metode in prakse terorizma v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov“ in da je „namerno financiranje, načrtovanje in spodbujanje terorističnih dejanj prav tako v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov“.

(32)

Kot je navedeno v členu 14, lahko „status“ vključuje tudi status begunca.

(33)

Treba bi bilo določiti tudi standarde za opredelitev in vsebino statusa subsidiarne zaščite. Subsidiarna zaščita bi morala biti dopolnilna in dodatna zaščiti beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija.

(34)

Treba je uvesti skupna merila, na podlagi katerih se prosilcem za mednarodno zaščito priznava upravičenost do subsidiarne zaščite. Ta merila bi morala izhajati iz mednarodnih obveznosti v okviru instrumentov o človekovih pravicah in praks na tem področju, ki obstajajo v državah članicah.

(35)

Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

(36)

Družinski člani so zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki bi lahko predstavljal podlago za status begunca.

(37)

Pojma nacionalne varnosti in javnega reda vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo.

(38)

Pri odločanju o upravičenosti do ugodnosti iz te direktive bi morale države članice ustrezno upoštevati koristi otroka kot tudi posebne okoliščine, zaradi katerih so bližnji sorodniki, ki so že prisotni v državi članici in ki niso družinski člani upravičencev do mednarodne zaščite, odvisni od tega upravičenca. V izjemnih okoliščinah, ko je bližnji sorodnik upravičenca do mednarodne zaščite poročen mladoletnik, vendar ga zakonec ne spremlja, se lahko domneva, da je v koristi mladoletnika življenje s svojo matično družino.

(39)

Kot odziv na poziv Stockholmskega programa za vzpostavitev enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, z izjemo odstopanj, ki so potrebna in objektivno upravičena, bi bilo treba upravičencem do statusa subsidiarne zaščite priznati enake pravice in ugodnosti, kot jih imajo na podlagi te direktive begunci, zanje pa bi morali veljati tudi enaki pogoji za upravičenost.

(40)

V mejah, ki jih določajo mednarodne obveznosti, lahko države članice določijo, da je za dodelitev ugodnosti glede dostopa do zaposlitve, socialne blaginje, zdravstvene oskrbe in integracijskih zmogljivosti potrebna predhodna izdaja dovoljenja za prebivanje.

(41)

Da bi izboljšali dejansko uveljavljanje pravic in ugodnosti, ki jih določa ta direktiva, s strani upravičencev do mednarodne zaščite, je treba upoštevati njihove posebne potrebe in posebne izzive pri integraciji, s katerimi se soočajo. Takšno upoštevanje načeloma ne bi smelo pripeljati do ugodnejšega obravnavanja, kot je zagotovljeno lastnim državljanom, brez poseganja v možnost držav članic, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde.

(42)

V tem okviru so zlasti potrebna prizadevanja za reševanje problemov, ki upravičencem do mednarodne zaščite preprečujejo dejanski dostop do priložnosti za izobraževanje v zvezi z zaposlitvijo in poklicnega usposabljanja in ki so med drugim povezane s finančnimi omejitvami.

(43)

Ta direktiva se ne uporablja za finančne ugodnosti, ki jih države članice dodeljujejo za spodbujanje izobraževanja.

(44)

Treba bi bilo razmisliti o posebnih ukrepih za učinkovito reševanje praktičnih težav, s katerimi se soočajo upravičenci do mednarodne zaščite pri ugotavljanju verodostojnosti njihovih diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah, izdanih v tujini, zlasti zaradi pomanjkanja dokumentarnih dokazil in njihove nezmožnosti za kritje stroškov postopkov priznavanja.

(45)

Zlasti za preprečevanje socialnih stisk je primerno, da se upravičencem do mednarodne zaščite zagotovijo primerna socialna blaginja in sredstva za preživljanje brez diskriminacije v okviru socialne pomoči. Pri socialni pomoči bi bilo treba oblike in podrobnosti dodeljevanja osnovnih ugodnosti upravičencem do statusa subsidiarne zaščite določiti v nacionalnem pravu. Možnost omejevanja takšne pomoči na osnovne ugodnosti je treba razumeti tako, da zajema vsaj minimalno dohodkovno podporo, pomoč v primeru bolezni ali nosečnosti in starševstva, v kolikor so navedene ugodnosti priznane državljanom v skladu z nacionalnim pravom.

(46)

Upravičencem do mednarodne zaščite bi bilo treba zagotoviti dostop do zdravstvenega varstva, vključno s telesnim in duševnim zdravstvenim varstvom.

(47)

V integracijskih programih, ki se zagotavljajo upravičencem do statusa begunca in do statusa subsidiarne zaščite, bi bilo treba, kolikor je mogoče, upoštevati njihove posebne potrebe in posebnosti njihovega položaja, vključno z ustreznimi jezikovnimi tečaji in zagotavljanjem informacij v zvezi z individualnimi pravicami in obveznostmi, povezanimi z njihovim statusom zaščite v zadevni državi članici.

(48)

Izvajanje te direktive bi bilo treba redno ocenjevati, pri čemer bi bilo treba upoštevati zlasti razvoj mednarodnih obveznosti držav članic glede nevračanja oseb, razvoj trga dela v državah članicah pa tudi razvoj skupnih osnovnih načel za integracijo.

(49)

Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostavitve standardov za priznanje mednarodne zaščite državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva s strani držav članic, za enotni status beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in za vsebino te zaščite, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(50)

V skladu s členoma 1, 2 in členom 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola, Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(51)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(52)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z Direktivo 2004/83/ES. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz navedene direktive.

(53)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede roka za prenos Direktive 2004/83/ES v nacionalno zakonodajo, določenega v delu B Priloge I –

(a)

„mednarodna zaščita“ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (e) in (g);

(b)

„upravičenec do mednarodne zaščite“ pomeni osebo, ki ji je priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (e) in (g);

(c)

„Ženevska konvencija“ pomeni Konvencijo o statusu beguncev, sestavljeno v Ženevi dne 28. julija 1951, kot je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967;

(d)

„begunec“ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12;

(e)

„status begunca“ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot begunca s strani države članice;

(f)

„oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njim/njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva v državo prejšnjega običajnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2) ne uporablja in ki ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države;

(g)

„status subsidiarne zaščite“ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, s strani države članice;

(h)

„prošnja za mednarodno zaščito“ pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnjo za status begunca ali status subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite izven področja uporabe te direktive, za katero se lahko zaprosi posebej;

(i)

„prosilec“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila sprejeta dokončna odločitev;

(j)

„družinski člani“ v primeru, da je družina že obstajala v izvorni državi, pomenijo v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito naslednje člane družine upravičenca do mednarodne zaščite, prisotne v isti državi članici:

(k)

„mladoletnik“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, mlajšo od 18 let;

(l)

„mladoletnik brez spremstva“ pomeni mladoletnika, ki na ozemlje države članice prispe brez spremstva odraslega, ki je zanj odgovoren v skladu z zakonom ali s prakso zadevne države članice, dokler takšna oseba zanj ne začne dejansko skrbeti; izraz vključuje mladoletnika, ki ostane brez spremstva po vstopu na ozemlje države članice;

(m)

„dovoljenje za prebivanje“ pomeni vsako dovoljenje ali pooblastilo, ki ga izdajo organi države članice v obliki, določeni v pravu te države, in ki državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva dopušča prebivanje na njenem ozemlju;

(n)

„izvorna država“ pomeni državo ali države, katerih državljan je oseba, pri osebah brez državljanstva pa državo ali države prejšnjega običajnega prebivališča.

(a)

vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihove uporabe;

(b)

ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda;

(c)

individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo;

(d)

ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, z namenom ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi;

(e)

ali se od prosilca lahko utemeljeno pričakuje, da bo izkoristil zaščito druge države, kjer lahko uveljavlja državljanstvo.

(a)

prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;

(b)

vsi ustrezni elementi, ki so na voljo prosilcu, so bili predloženi, glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov pa je bila podana zadovoljiva razlaga;

(c)

ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom;

(d)

prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehten razlog, zakaj tega ni storil, in

(e)

ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca.

(a)

državo;

(b)

stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države;

(c)

nedržavne subjekte, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) in (b), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v členu 7.

(a)

država ali

(b)

stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države,

(a)

ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, ali

(b)

ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v členu 7,

(a)

biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po členu 15(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali

(b)

predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, kot je omenjeno v točki (a).

(a)

dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja;

(b)

pravni, upravni, policijski in/ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način;

(c)

pregon ali kazen, ki je nesorazmeren(-a) ali diskriminatoren(-a);

(d)

odrekanje sodnega varstva, kar ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen;

(e)

pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene razloge, navedene v členu 12(2);

(f)

dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.

(a)

pojem rase zajema zlasti vprašanja barve, porekla ali pripadnosti določeni etnični skupini;

(b)

pojem veroizpovedi zajema zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega;

(c)

pojem nacionalne pripadnosti ni omejen na državljanstvo ali njegovo odsotnost, temveč zajema zlasti pripadnost skupini, ki jo določa njena kulturna, etnična ali jezikovna identiteta, skupno zemljepisno ali politično poreklo ali njen odnos do prebivalcev druge države;

(d)

skupina šteje za določeno družbeno skupino zlasti v naslednjih primerih:

V odvisnosti od okoliščin v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne sme razumeti kot nečesa, kar vključuje dejanja, ki po nacionalni zakonodaji držav članic veljajo za kazniva. Vidike, povezane s spolom, vključno s spolno identiteto, je treba ustrezno upoštevati pri določanju pripadnosti določeni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine;

(e)

pojem političnega prepričanja zajema zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, navedenimi v členu 6, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal.

(a)

prostovoljno sprejme zaščito države, katere državljan je, ali

(b)

državljanstvo po njegovi izgubi prostovoljno ponovno pridobi ali

(c)

je pridobil(-a) novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu/ji ga je podelila, ali

(d)

se je prostovoljno vrnil(-a) v državo, ki jo je zapustil(-a) in v katero se ni vračal(-a) zaradi strahu pred preganjanjem, ali

(e)

zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih je bil priznan kot begunec, več ne more zavračati zaščite države, katere državljan je, ali

(f)

se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih je bila priznana kot begunec, lahko vrne v državo prejšnjega običajnega prebivališča.

(a)

sodi na področje uporabe člena 1(D) Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen Visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Kadar je takšna zaščita ali pomoč prenehala iz katerega koli razloga, ne da bi se položaj takšne osebe dokončno uredil skladno z ustreznimi resolucijami, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, so takšne osebe samodejno upravičene do ugodnosti iz te direktive;

(b)

pristojni organi države, v kateri je pridobil(-a) prebivališče, ugotovijo, da ima pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz državljanstva te države, ali njim enakovredne pravice in dolžnosti.

(a)

je storil(-a) kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot opredeljeno v mednarodnih instrumentih, ki določajo takšna kazniva dejanja;

(b)

je storil(-a) hudo nepolitično kaznivo dejanje izven države sprejemnice, preden ga/jo je ta sprejela kot begunca (tj. preden mu/ji je izdala dovoljenje za prebivanje, ki je temeljilo na priznanju statusa begunca); posebej kruta dejanja, tudi če so bila storjena zaradi domnevno političnih ciljev, se lahko štejejo kot huda nepolitična kazniva dejanja;

(c)

je kriv(-a) dejanj, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter členih 1 in 2 Ustanovne listine Združenih narodov.

(a)

da ne bi smel(-a) biti oziroma ne more biti begunec skladno s členom 12;

(b)

da je bilo njegovo(-no) napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z uporabo lažnih dokumentov, odločilnega pomena za priznanje statusa begunca.

(a)

obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost države članice, v kateri se nahaja;

(b)

po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice.

(a)

smrtno kazen ali usmrtitev ali

(b)

mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali

(c)

resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

(a)

je storil(-a) kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot opredeljeno v mednarodnih instrumentih, ki določajo takšna kazniva dejanja;

(b)

je storil(-a) hudo kaznivo dejanje;

(c)

je kriv(-a) dejanj, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter členih 1 in 2 Ustanovne listine Združenih narodov;

(d)

predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost države članice, v kateri se nahaja.

(a)

po priznanju statusa subsidiarne zaščite ne bi smel(-a) biti ali ni upravičen(-a) do subsidiarne zaščite skladno s členom 17(1) in (2);

(b)

je bilo njegovo(-no) napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

(a)

obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost države članice, v kateri se nahaja, ali

(b)

po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice.

(a)

odraslim sorodnikom ali

(b)

rejniški družini ali

(c)

v centre, specializirane za namestitev mladoletnikov, ali

(d)

v druge vrste namestitve, primerne za mladoletnike.