22.6.2010 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 155/34 |
SKLEP KOMISIJE
z dne 8. junija 2010
o spremembi Odločbe 2007/589/ES glede vključitve smernic za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov iz zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja ogljikovega dioksida
(notificirano pod dokumentarno številko C(2010) 3310)
(Besedilo velja za EGP)
(2010/345/EU)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (1) in zlasti členov 14(1) in 24(3) Direktive,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
Direktiva 2003/87/ES vzpostavlja sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: sistem Skupnosti). Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES za izboljšanje in razširitev sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (2) spreminja Direktivo 2003/87/ES, z namenom, da bi sistem Skupnosti od leta 2013 vključeval zajemanje, transport in geološko shranjevanje ogljikovega dioksida (v nadaljnjem besedilu: CO2). |
(2) |
V skladu s členom 14(1) Direktive 2003/87/ES mora Komisija sprejeti smernice za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov iz dejavnosti, zajetih v sistemu Skupnosti. |
(3) |
Pred letom 2013 lahko države članice v skladu s členom 24(1) Direktive 2003/87/ES dejavnosti zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja CO2 enostransko vključijo v sistem Skupnosti. |
(4) |
Člen 24(3) Direktive 2003/87/ES zagotavlja pravno podlago za Komisijo, da sprejme smernice za dejavnosti, ki še niso zajete v Prilogi I Direktive. |
(5) |
Komisija mora sprejeti smernice za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov iz dejavnosti zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja CO2, z namenom vključitve teh dejavnosti v sistem Skupnosti od leta 2013 in njihove morebitne enostranske vključitve v sistem Skupnosti pred letom 2013. |
(6) |
Odločbo Komisije 2007/589/ES (3) je treba zato ustrezno spremeniti. |
(7) |
Ukrepi, predvideni v tem sklepu, so v skladu z mnenjem Odbora za klimatske spremembe iz člena 23 Direktive 2003/87/ES – |
SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:
Člen 1
Odločba 2007/589/ES se spremeni:
1. |
Člen 1 se nadomesti z naslednjim: „Člen 1 Smernice za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov iz dejavnosti, naštetih v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, in o dejavnostih, vključenih v skladu s členom 24(1) navedene direktive, so določene v prilogah I do XIV in XVI do XVIII k tej odločbi. Smernice za spremljanje in poročanje podatkov o tonskih kilometrih iz letalskih dejavnosti za namen uporabe iz člena 3e ali 3f Direktive 2003/87/ES so določene v Prilogi XV. Navedene smernice temeljijo na načelih, določenih v Prilogi IV k navedeni direktivi.“ |
2. |
Tabela prilog se spremeni:
|
3. |
Priloga I se spremeni, kakor je določeno v delu A Priloge k temu sklepu. |
4. |
Priloga XII se nadomesti z besedilom, določenim v delu B Priloge k temu sklepu. |
5. |
Priloga XVI se doda, kakor je določeno v delu C Priloge k temu sklepu. |
6. |
Priloga XVII se doda, kakor je določeno v delu D Priloge k temu sklepu. |
7. |
Priloga XVIII se doda, kakor je določeno v delu E Priloge k temu sklepu. |
Člen 2
Ta sklep je naslovljena na države članice.
V Bruslju, 8. junija 2010
Za Komisijo
Connie HEDEGAARD
Članica Komisije
(1) UL L 275, 25.10.2003, str. 32.
(2) UL L 140, 5.6.2009, str. 63.
(3) UL L 229, 31.8.2007, str. 1.
(4) UL L 140, 5.6.2009, str. 114.“.
PRILOGA
A. |
Priloga I se spremeni:
|
B. |
Priloga XII se nadomesti z naslednjim: „PRILOGA XII Smernice za določitev emisij ali količine prenosa toplogrednih plinov s sistemi za neprekinjeno merjenje 1. MEJE IN POPOLNOST Določbe te priloge veljajo za emisije toplogrednih plinov iz vseh dejavnosti, ki jih zajema Direktiva 2003/87/ES. Emisije se lahko v napravi pojavijo iz več virov. Določbe te priloge veljajo tudi za sisteme za neprekinjeno merjenje, ki se uporabljajo za določitev pretokov CO2 v cevovodih, še zlasti, kadar se uporabljajo za prenos CO2 med napravami, kot na primer za zajemanje, transport in geološko shranjevanje CO2. V ta namen se sklicevanja na emisije v oddelkih 6 in 7.2 Priloge I razlagajo kot sklicevanja na količino prenesenega CO2 v skladu z oddelkom 5.7 Priloge I. 2. DOLOČANJE EMISIJ TOPLOGREDNIH PLINOV Stopnja 1 Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 10 %. Stopnja 2 Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 7,5 %. Stopnja 3 Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 5 %. Stopnja 4 Za vsako merilno točko se doseže skupna negotovost vseh emisij ali pretoka CO2 v poročevalnem obdobju, manjša od ± 2,5 %. Splošni pristop Vse emisije toplogrednih plinov (GHG) iz vira emisije ali količina CO2, pridobljena iz merilne točke v poročevalnem obdobju, se določijo z uporabo spodnje formule. Če je v eni napravi več virov emisij in se ne morejo izmeriti posamezno, se emisije iz teh virov emisij izmerijo posebej in seštejejo v skupne emisije posebnega plina v celotni napravi v poročevalnem obdobju.
Določitev parametrov koncentracije GHG in pretoka dimnega plina se izvede v skladu z določbami oddelka 6 Priloge I. Za merjenje prenesenega CO2 v cevovodih se uporablja oddelek 6 Priloge I, kakor da bi bila merilna točka vir emisije, če je to primerno. Za takšne merilne točke v skladu z oddelkom 6.3(c) ni potreben potrditveni izračun. Koncentracija toplogrednih plinov Koncentracija toplogrednih plinov v dimnem plinu je določena z neprekinjenim merjenjem na reprezentativni točki. Koncentracija toplogrednih plinov se lahko izmeri z dvema pristopoma: METODA A Koncentracija toplogrednih plinov se meri neposredno. METODA B Pri zelo visokih koncentracijah toplogrednih plinov, kot na primer v transportnih omrežjih, se koncentracija toplogrednih plinov lahko izračuna z uporabo masne bilance, pri čemer se upoštevajo izmerjene vrednosti koncentracije vseh drugih komponent pretoka plina, kot je določeno v načrtu za spremljanje naprave:
Pretok dimnega plina Pretok suhega dimnega plina se lahko določi po naslednjih metodah: METODA A Pretok dimnega plina Qe se izračuna s pristopom z masno bilanco, ob upoštevanju vseh pomembnih parametrov, kot so obremenitve vhodnega materiala, vnos toka zraka, učinkovitost procesa itd., ter na izhodni strani rezultat proizvoda, koncentracija O2 ter koncentraciji SO2 in NOx. Posebno osnovo izračuna odobri pristojni organ kot del ocene načrta za spremljanje in njene metodologije spremljanja. METODA B Pretok dimnega plina Qe se določi z neprekinjenim merjenjem pretoka na reprezentativni točki.“ |
C. |
Doda se naslednja Priloga XVI: „PRILOGA XVI Smernice, specifične za dejavnost, namenjene določanju emisij toplogrednih plinov iz dejavnosti zajemanja CO2 za namene transporta in geološkega shranjevanja v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta 1. MEJE IN POPOLNOST Smernice za dejavnosti v tej prilogi se uporabljajo za spremljanje emisij iz dejavnosti zajemanja CO2. Zajemanje CO2 se lahko izvaja bodisi z namenskimi napravami, ki prejemajo CO2 s prenosom iz drugih naprav, bodisi z napravami, ki izvajajo dejavnosti, pri katerih se izloča CO2 z namenom zajemanja v okviru istega dovoljenja za emisije toplogrednih plinov. Vsi deli naprave, povezani z namenom zajemanja CO2, vmesnega skladiščenja, prenosa do transportnega omrežja CO2 ali skladišča za geološko shranjevanje emisij toplogrednih plinov CO2, se vključijo v dovoljenje za emisije toplogrednih plinov. Če naprava izvaja druge dejavnosti, zajete v Direktivi 2003/87/ES, se emisije teh dejavnosti spremljajo v skladu z ustreznimi prilogami teh smernic. 2. EMISIJE IZ DEJAVNOSTI ZAJEMANJA CO2 Pri postopkih zajemanja CO2 vključujejo potencialni viri emisij za CO2:
3. KOLIČINSKA OPREDELITEV PRENESENIH IN IZPUŠČENIH KOLIČIN CO2 3.1 KOLIČINSKA OPREDELITEV NA RAVNI NAPRAVE Emisije se izračunajo z uporabo celotne masne bilance, z upoštevanjem potencialnih emisij CO2 iz vseh procesov v napravi, pomembnih za emisije, in količine CO2, ki je zajeta in prenesena do transportnega omrežja. Emisije naprave se izračunajo z uporabo naslednje formule: Enaprava za zajemanje = Tvnos + Ebrez zajemanja – Tza shranjevanje Pri čemer je:
Če se zajemanje CO2 izvaja z isto napravo, kot je tista, iz katere izhaja zajeti CO2, je Tvnos enak nič. Pri samostojnih napravah za zajemanje predstavlja Ebrez zajemanja količino emisij, ki izhaja iz drugih virov kot CO2, ki je prenesen do naprave za zajemanje, kot so na primer emisije iz turbin, kompresorjev, grelcev, nastale z izgorevanjem. Te emisije se lahko določijo z izračunom ali meritvijo v skladu s prilogo za ustrezno dejavnost. Pri samostojni napravi za zajemanje naprava, ki prenaša CO2 do naprave za zajemanje, odšteje količino Tvnos od lastnih emisij. 3.2 DOLOČANJE PRENESENEGA CO2 Količina CO2, prenesena iz in do naprave za zajemanje, se določi v skladu z oddelkom 5.7 Priloge I z uporabo CEMS, izvedenega v skladu s Prilogo XII. Uporabi se najmanj stopnja 4, kot je določena v Prilogi XII. Samo če se pristojnemu organu dokaže, da ta stopnja pristopa tehnično ni izvedljiva, se lahko za ustrezen vir emisije uporabi naslednja nižja stopnja.“ |
D. |
Doda se naslednja Priloga XVII: „PRILOGA XVII Smernice, specifične za dejavnost, namenjene določanju emisij toplogrednih plinov iz transporta CO2 prek cevovodov za geološko shranjevanje v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES 1. MEJE IN POPOLNOST Meje za spremljanje in poročanje o emisijah iz transporta CO2 prek cevovoda so določene v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov transportnega omrežja, vključno z vsemi napravami, ki so funkcionalno povezane s transportnim omrežjem, vključno s črpalnimi postajami in grelci. Vsako transportno omrežje ima najmanj eno izhodiščno in eno končno točko, pri čemer je vsaka izmed njih povezana z drugimi napravami, ki izvajajo eno ali več dejavnosti zajemanja, transporta ali geološkega shranjevanja CO2. Izhodiščne in končne točke lahko vključujejo ločitve transportnega omrežja in državnih meja. Izhodiščne in končne točke ter naprave, s katerimi se povezujejo, se določijo v dovoljenju za emisije toplogrednih plinov. 2. KOLIČINSKA OPREDELITEV EMISIJ CO2 Potencialni viri emisij za emisije CO2 med transportom CO2 po cevovodu so:
Pri transportnem omrežju, ki uporablja metodo B, navedeno v nadaljevanju, se k izračunani ravni emisij ne doda CO2, prejet iz druge naprave sistema za trgovanje z emisijami, in se od izračunane ravni emisij ne odšteje kateri koli CO2, ki je prenesen do druge naprave sistema za trgovanje z emisijami. 2.1 PRISTOPI KOLIČINSKE OPREDELITVE Upravljavci transportnih omrežij lahko izberejo enega izmed naslednjih pristopov: METODA A Emisije transportnega omrežja se določijo z uporabo masne bilance v skladu z naslednjo formulo:
Pri čemer je:
METODA B Emisije se izračunajo z upoštevanjem potencialnih emisij CO2 iz vseh procesov v napravi, pomembnih za emisije, in količine CO2, ki je zajeta in prenesena do transportnega objekta, z uporabo naslednje formule: Emisije [t CO2] = CO2 ubežne + CO2 izpustne + CO2 uhajanja + CO2 naprave Pri čemer je:
2.2 ZAHTEVE ZA KOLIČINSKO OPREDELITEV Pri izbiri bodisi metode A bodisi metode B mora upravljavec pristojnemu organu dokazati, da bo izbrana metodologija zagotovila zanesljivejše rezultate z nižjo negotovostjo skupnih emisij, z uporabo najboljše razpoložljive tehnologije in znanja ob predložitvi zahtevka za dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, ne da bi to povzročilo neupravičene stroške. Če je izbrana metoda B, mora upravljavec pristojnemu organu dokazati, da skupna negotovost za letno raven emisij toplogrednih plinov za transportno omrežje upravljavca ne presega 7,5 %. 2.2.1 POSEBNE ZAHTEVE ZA METODO A Količina CO2, prenesena iz in do transportnega omrežja, se določi v skladu z oddelkom 5.7 Priloge I z uporabo CEMS, izvedenega v skladu s Prilogo XII. Uporabi se najmanj stopnja 4, kot je določena v Prilogi XII. Samo če se pristojnemu organu dokaže, da ta stopnja pristopa tehnično ni izvedljiva, se lahko za ustrezen vir emisije uporabi naslednja nižja stopnja. 2.2.2 POSEBNE ZAHTEVE ZA METODO B 2.2.2.1 Emisije iz izgorevanja goriv Potencialne emisije iz izgorevanja goriv se spremljajo v skladu s Prilogo II. 2.2.2.2 Ubežne emisije iz transportnega omrežja Ubežne emisije vključujejo emisije iz naslednjih vrst opreme:
Povprečne faktorje emisije EF (izražene v g CO2/časovna enota) na del opreme/dogodek, kjer se lahko pričakujejo ubežne emisije, določi upravljavec ob začetku delovanja in najpozneje ob koncu prvega leta poročanja, v katerem transportno omrežje deluje. Upravljavec pregleda te faktorje najmanj vsakih 5 let z vidika najboljših razpoložljivih tehnik na tem področju. Skupne emisije se izračunajo tako, da se število delov opreme v vsaki kategoriji pomnoži s faktorjem emisije in prištejejo rezultati za posamezne kategorije, kot je prikazano v spodnji enačbi:
Število dogodkov je število delov zadevne opreme na kategorijo, pomnoženo s številom časovnih enot na leto. 2.2.2.3 Emisije iz uhajanj Upravljavec transportnega omrežja predloži dokaz o neoporečnosti omrežja z uporabo reprezentativnih (prostorsko in časovno) podatkov o temperaturi in tlaku. Če podatki kažejo, da je prišlo do uhajanja, upravljavec na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso izračuna količino izpuščenega CO2 z ustrezno metodologijo, dokumentirano v načrtu za spremljanje. 2.2.2.4 Izpustne emisije Upravljavec v načrtu za spremljanje zagotovi analizo glede morebitnih primerov izpustnih emisij, vključno zaradi razlogov vzdrževanja ali izrednih dogodkov, in zagotovi ustrezno dokumentirano metodologijo za izračun izpuščene količine CO2, na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso. 2.2.2.5 Potrditev rezultata izračuna za ubežne emisije in uhajanja Če bo spremljanje CO2, prenesenega do in iz transportnega omrežja, v vsakem primeru izvedeno za komercialne namene, upravljavec transportnega omrežja najmanj enkrat letno uporabi metodo A za potrditev rezultatov metode B. V zvezi s tem se lahko za meritve prenesenega CO2 uporabijo nižje stopnje, določene v Prilogi XII.“ |
E. |
Doda se naslednja Priloga XVIII: „PRILOGA XVIII Smernice, specifične za dejavnost, namenjene geološkemu shranjevanju CO2 v skladišču, ki ga dovoljuje Direktiva 2009/31/ES 1. MEJE Meje za spremljanje in sporočanje emisij iz geološkega shranjevanja CO2 so specifične za posamezno skladišče ter temeljijo na razmejitvi skladišč in skladiščnih kompleksov, kot je opredeljeno v dovoljenju v skladu z Direktivo 2009/31/ES. Vsi viri emisij iz naprave za vbrizgavanje CO2 se vključijo v dovoljenje za emisije toplogrednih plinov. Kjer je ugotovljeno uhajanje iz skladiščnega kompleksa, ki povzroča emisije ali izpust CO2 v vodni stolp, se to vključi kot vir emisij za zadevno napravo, dokler se ne izvedejo popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni več mogoče ugotoviti emisij ali izpusta v vodni stolp kot posledice tega uhajanja. 2. KOLIČINSKA OPREDELITEV EMISIJ CO2 Potencialni viri emisij za emisije CO2 iz geološkega shranjevanja CO2 so:
Pri skladišču se k izračunani ravni emisij ne doda CO2, prejet iz druge naprave, in se od izračunane ravni emisij ne odšteje kateri koli CO2, ki je prenesen do druge naprave ali geološko shranjen v skladišču. 2.1 EMISIJE IZ RABE GORIV Emisije iz izgorevanja kot posledica zgoraj utemeljenih dejavnosti se določijo v skladu s Prilogo II. 2.2 IZPUSTNE IN UBEŽNE EMISIJE IZ VBRIZGAVANJA Emisije iz izpustnih in ubežnih emisij se določijo na naslednji način: emisije CO2 [tCO2] = V CO2 [tCO2] + F CO2 [tCO2] Pri čemer je: V CO2= količina izpuščenega CO2 F CO2= količina CO2 iz ubežnih emisij V CO2 se določi z uporabo CEMS v skladu s Prilogo XII teh smernic. Če bi imela uporaba CEMS za posledico nerazumne stroške, lahko upravljavec po odobritvi pristojnega organa v načrt spremljanja vključi ustrezno metodologijo na podlagi najboljše industrijske prakse. F CO2 se šteje kot en vir, kar pomeni, da se zahteve glede negotovosti iz Priloge XII in oddelka 6.2 Priloge I uporabljajo za skupno vrednost in ne za posamezne točke merjenja emisije. Upravljavec v načrtu za spremljanje zagotovi analizo glede morebitnih virov ubežnih emisij in zagotovi ustrezno dokumentirano metodologijo za izračun ali meritev količine F CO2, na podlagi smernic za najboljšo industrijsko prakso. Za določitev F CO2 za napravo za vbrizgavanje se lahko uporabijo podatki, zbrani v skladu s členom 13 in Prilogo II 1.1(e)–(h) Direktive 2009/31/ES. 2.3 IZPUSTNE IN UBEŽNE EMISIJE IZ POSTOPKOV INTENZIVNEJŠEGA PRIDOBIVANJA OGLJIKOVODIKA Pri kombinaciji intenzivnejšega pridobivanja ogljikovodika in geološkega shranjevanja CO2 obstaja verjetnost nastanka dodatnega toka vira emisij, in sicer izločanja CO2 s proizvedenimi ogljikovodiki. Dodatni viri emisij iz intenzivnejšega pridobivanja ogljikovodika so:
Katere koli ubežne emisije bodo v sistemu za zadrževanje plina običajno preusmerjene na sistem za čiščenje izgorevalnega plina ali CO2. Katere koli takšne ubežne emisije ali CO2, izpuščen npr. iz sistema za čiščenje CO2, se določijo v skladu z oddelkom 2.2 te priloge. Emisije iz odvodnika izgorevalnega plina se določijo v skladu s Prilogo II, ob upoštevanju morebitnega CO2, vsebovanega v izgorevalnem plinu. 3. UHAJANJE IZ SKLADIŠČNEGA KOMPLEKSA Spremljanje se začne v primeru, da katero koli uhajanje povzroča emisije ali izpust v vodni stolp. Emisije, ki izhajajo iz izpusta CO2 v vodni stolp, se štejejo za enake količini, izpuščeni v vodni stolp. Spremljanje emisij ali izpusta v vodni stolp iz uhajanja se nadaljuje, dokler niso izvedeni popravni ukrepi v skladu s členom 16 Direktive 2009/31/ES in ni več mogoče ugotoviti emisij ali izpusta v vodni stolp. Emisije in izpust v vodni stolp se količinsko ovrednotijo na naslednji način:
Pri čemer je:
Druge metode za količinsko opredelitev emisij ali izpusta v vodni stolp iz uhajanja se lahko uporabijo, če jih odobri pristojni organ na podlagi zagotavljanja večje natančnosti v primerjavi z zgornjim pristopom. Količina emisij, ki uidejo iz skladiščnega kompleksa, se količinsko opredeli za vsak pojav uhajanja z največjo skupno negotovostjo v poročevalnem obdobju ± 7,5 %. Če skupna negotovost uporabljenega pristopa količinske opredelitve presega ± 7,5 %, se uporabi prilagoditev na naslednji način: CO2,sporočen [tCO2] = CO2,količinsko opredeljen [t CO2] × (1 + (negotovostsistem [%]/100) – 0,075) Pri čemer je:
|