18.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 303/1

(1)

Direktiva Sveta 93/119/ES z dne 22. decembra 1993 o zaščiti živali pri zakolu ali usmrtitvi (3) določa skupna minimalna pravila za zaščito živali pri zakolu ali usmrtitvi v Skupnosti in od sprejetja še ni bila bistveno spremenjena.

(2)

Pri usmrtitvi lahko žival čuti bolečino, je vznemirjena, jo je strah ali kako drugače trpi celo ob uporabi najboljših razpoložljivih tehničnih rešitev. Nekateri postopki usmrtitve so lahko stresni in vsaka tehnika omamljanja ima določene pomanjkljivosti. Nosilci dejavnosti ali osebe, ki sodelujejo pri usmrtitvah živali, bi morali sprejeti potrebne ukrepe, ki bodo preprečili, da bi žival občutila bolečino, in zmanjšali vznemirjenje in trpljenje živali med zakolom ali usmrtitvijo, ob upoštevanju najboljših praks na tem področju in metod, odobrenih v skladu s to uredbo. Zato bi moralo veljati, da se bolečini, vznemirjenju ali trpljenju lahko izogne, kadar nosilci dejavnosti ali osebe, ki sodelujejo pri usmrtitvah živali, kršijo eno od zahtev te uredbe ali uporabljajo odobrene prakse, ne da bi preučili, ali ustrezajo najnovejšemu tehničnemu razvoju, pri čemer živalim iz malomarnosti ali namerno povzročijo bolečino, vznemirjenje ali trpljenje.

(3)

Zaščita živali pri zakolu ali usmrtitvi je urejena z zakonodajo Skupnosti od leta 1974, z Direktivo 93/119/ES pa je bila bistveno okrepljena. Kljub temu je bilo ugotovljeno, da so med državami članicami precejšnja odstopanja pri izvajanju navedene direktive, izpostavljeni pa so bili tudi večji pomisleki in razhajanja glede dobrega počutja, ki bi lahko vplivali na konkurenčnost med nosilci dejavnosti.

(4)

Dobro počutje živali je vrednota Skupnosti, zapisana v Protokolu (št. 33) o zaščiti in dobrem počutju živali, ki je priložen Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti („Protokol (št. 33)“). Zaščita živali pri zakolu ali usmrtitvi je vprašanje javnega pomena, ki vpliva na odnos potrošnikov do kmetijskih proizvodov. Izboljšanje zaščite živali pri zakolu prispeva tudi k boljši kakovosti mesa, neposredno pa pozitivno vpliva na varnost pri delu v klavnicah.

(5)

Nacionalna zakonodaja v zvezi z zaščito živali pri zakolu ali usmrtitvi vpliva na konkurenco in s tem na delovanje notranjega trga proizvodov živalskega porekla iz Priloge I k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti. Treba je vzpostaviti skupna pravila, da se zagotovi racionalen razvoj notranjega trga z navedenimi proizvodi.

(6)

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), ustanovljena z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (4) je sprejela dve mnenji o vidikih dobrega počutja živali pri glavnih sistemih omamljanja in usmrtitve nekaterih vrst živali, in sicer o vidikih dobrega počutja živali pri glavnih sistemih omamljanja in usmrtitve glavnih tržnih vrst živali v letu 2004 in o vidikih dobrega počutja živali pri glavnih sistemih omamljanja in usmrtitve, uporabljenih pri tržno gojeni srnjadi, kozah, zajcih, nojih, racah, goseh in prepelicah v letu 2006. Zakonodajo Skupnosti na tem področju bi bilo treba posodobiti ob upoštevanju teh znanstvenih mnenj. V to uredbo nista vključeni priporočili za postopno opustitev uporabe ogljikovega dioksida pri prašičih in uporabe bazenov z vodo za omamljanje perutnine, saj je bilo v okviru ocene učinka ugotovljeno, da trenutno v EU te priporočili nista ekonomsko upravičeni. Vendar je pomembno, da se s to razpravo nadaljuje tudi v prihodnje. Komisija bi morala v ta namen pripraviti in predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o različnih metodah omamljanja perutnine in zlasti glede večdelnih bazenov z vodo za omamljanje. Tudi druga priporočila bi morala biti izključena iz te uredbe, ker se nanašajo na tehnične parametre, ki bi morali biti del izvedbenih ukrepov ali smernic Skupnosti. Priporočila za farmsko gojene ribe niso vključena v to uredbo, saj sta na tem področju potrebna nadaljnje znanstveno mnenje in ekonomska ocena.

(7)

Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE) je leta 2007 sprejela Zoosanitarni kodeks za kopenske živali, ki vključuje smernice za zakol in usmrtitev živali za namene obvladovanja bolezni. Navedene mednarodne smernice vsebujejo priporočila glede ravnanja z živalmi, omejitve premikanja, omamljanja in izkrvavitve živali v klavnicah ter usmrtitve živali v primeru izbruha nalezljivih bolezni. Te mednarodne standarde bi bilo prav tako treba upoštevati v tej uredbi.

(8)

Zakonodaja Skupnosti o varnosti živil, ki se uporablja za klavnice, je bila od sprejetja Direktive 93/119/ES bistveno spremenjena s sprejetjem Uredbe (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (5) ter Uredbe (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (6). Navedeni uredbi poudarjata odgovornost nosilcev živilske dejavnosti za zagotovitev varnosti živil. Tudi za klavnice se uporablja postopek predhodne odobritve, pri čemer pristojni organ pregleda gradnjo, ureditev in opremo, da se zagotovi njihova skladnost z ustreznimi tehničnimi pravili o varnosti živil. Vprašanja v zvezi z dobrim počutjem živali bi morala biti bolje upoštevana v klavnicah, pri njihovi gradnji, ureditvi in opremi, ki se v njih uporablja.

(9)

Uradni nadzor v živilski verigi je bil prav tako spremenjen s sprejetjem Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (7), ter Uredbe (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi (8).

(10)

Pogoji, pod katerimi so gojene živali usmrčene, neposredno ali posredno vplivajo na trg živil, krme ali drugih proizvodov in konkurenčnost zadevnih nosilcev dejavnosti. Zato bi morala tovrstne usmrtitve urejati zakonodaja Skupnosti. Vendar so tradicionalno gojene vrste, kot so konji, osli, govedo, ovce, koze ali prašiči, lahko rejene tudi za druge namene, na primer kot hišne živali, živali za prireditve, živali za pomoč pri delu ali živali za šport. Kadar so živali takšnih vrst usmrčene za proizvodnjo živil ali drugih proizvodov, bi se navedene dejavnosti morale vključiti v področje uporabe te uredbe. Posledično usmrtitev divjih ali potepuških živali za namene uravnavanja populacije ne bi smela biti vključena v področje uporabe te uredbe.

(11)

Ribe se po fiziologiji bistveno razlikujejo od kopenskih živali, zakol in usmrtitev farmsko gojenih rib pa poteka v popolnoma drugačnem okviru, zlasti kar zadeva inšpekcijo. Poleg tega je omamljanje rib veliko manj raziskano področje kot omamljanje drugih gojenih vrst. Za zaščito rib pri usmrtitvi bi bilo treba vzpostaviti ločene standarde. Zato bi bilo treba določbe, ki se uporabljajo za ribe, zaenkrat omejiti na glavno načelo. Nadaljnje pobude Skupnosti bi morale temeljiti na znanstveni oceni tveganja za zakol ali usmrtitev rib, ki jo izvede EFSA, in ob upoštevanju socialnih, ekonomskih in upravnih posledic.

(12)

Usmrtitev proizvodnih živali, ki trpijo hude bolečine, je etična dolžnost, kadar takšnih bolečin ni mogoče olajšati na ekonomsko upravičen način. V večini primerov se živali lahko usmrtijo ob upoštevanju ustreznih pogojev za dobro počutje živali. V izjemnih primerih, kot so nesreče na oddaljenih krajih, kjer strokovno osebje z opremo živali ne more doseči, pa lahko upoštevanje pravil za optimalno dobro počutje podaljšuje trpljenje živali. Za dobro živali je zato primerno, da se usmrtitev v nujnih primerih izključi iz uporabe nekaterih določb te uredbe.

(13)

Živali so občasno lahko ljudem nevarne, lahko celo ogrozijo človeška življenja, zadajo resne poškodbe ali prenesejo smrtonosne bolezni. Navedena tveganja se običajno preprečujejo z omejitvijo premikanja živali, vendar pa je za odpravo takšnih tveganj v nekaterih primerih morda treba nevarne živali tudi usmrtiti. V navedenih primerih živali zaradi nujnosti primerov ni vedno možno usmrtiti v skladu s pogoji za dobro počutje živali. Zato je v navedenih primerih treba uvesti odstopanje od obveznega omamljanja ali takojšnje usmrtitve živali.

(14)

Pri lovu ali športnem ribolovu se pogoji za usmrtitev močno razlikujejo od pogojev, ki se uporabljajo za gojene živali, za lov pa velja posebna zakonodaja. Zato je usmrtitve v okviru lova ali športnega ribolova primerno izključiti iz področja uporabe te uredbe.

(15)

Protokol (št. 33) prav tako poudarja potrebo po spoštovanju zakonodajnih ali upravnih določb in običajev držav članic, zlasti v zvezi z verskimi obredi, kulturnimi tradicijami in regionalno dediščino, pri oblikovanju in izvajanju politik Skupnosti, med drugim na področju kmetijstva in notranjega trga. Zato je iz področja uporabe te uredbe primerno izključiti kulturne dogodke, pri katerih bi spoštovanje zahtev glede dobrega počutja živali negativno vplivalo na samo naravo dogodka.

(16)

Kulturne tradicije poleg tega predstavljajo podedovan, ustaljen ali običajen vzorec mišljenja, delovanja ali obnašanja, ki dejansko pomeni koncept nečesa, kar nam prenesejo ali nas naučijo predniki. Prispevajo h krepitvi dolgotrajnih socialnih vezi med generacijami. Usmrtitve živali v okviru navedenih dogodkov je primerno izključiti iz področja uporabe te uredbe, pod pogojem, da navedene dejavnosti ne vplivajo na trg proizvodov živalskega porekla in se ne izvajajo za proizvodne namene.

(17)

Zakol perutnine, kuncev in zajcev za zasebno domačo porabo se ne izvaja v tolikšni meri, da bi lahko vplival na konkurenčnost tržnih klavnic. Poleg tega ukrepi, ki jih javni organi morajo izvajati za odkrivanje in nadzorovanje takšnih dejavnosti, ne bi bili sorazmerni z morebitnimi težavami, ki bi jih bilo treba odpraviti. Zato je navedene dejavnosti primerno izključiti iz področja uporabe te uredbe.

(18)

Odstopanje od omamljanja v primeru ritualnega zakola v klavnicah je bilo odobreno z Direktivo 93/119/ES. Ker so bile določbe Skupnosti, ki se uporabljajo za ritualni zakol, glede na nacionalni okvir različno prenesene v nacionalno zakonodajo, in ker nacionalna pravila vključujejo razsežnosti, ki presegajo namen te uredbe, je pomembno, da bi se ohranilo odstopanje od omamljanja živali pred zakolom, vendar pri tem vsaka država članica ohrani določeno raven subsidiarnosti. Tako ta uredba spoštuje svobodo vere in pravico izražanja vere ali prepričanja pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih, kot je navedeno v členu 10 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

(19)

Obstajajo zadostni znanstveni dokazi, da so vretenčarji čuteča bitja, ki bi morala biti zajeta v področje uporabe te uredbe. Plazilci in dvoživke pa se v Skupnosti običajno ne gojijo, zato jih ne bi bilo primerno ali sorazmerno vključiti v področje uporabe te uredbe.

(20)

Veliko metod usmrtitev živalim povzroča bolečino. Zato je omamljanje potrebno, da se pred ali med usmrtitvijo živali zmanjšata zavest in občutljivost. Merjenje izgube zavesti in občutljivosti živali je kompleksno in ga je treba izvajati v skladu z znanstveno odobreno metodologijo. S spremljanjem na podlagi kazalnikov bi bilo treba oceniti učinkovitost postopka v praktičnih razmerah.

(21)

Spremljanje učinkovitosti omamljanja v glavnem temelji na oceni zavesti in občutljivosti živali. Zavest živali je v bistvu njena zmožnost, da čuti in nadzoruje hotno gibanje. Kljub nekaterim izjemam, kot so imobilizacije z električnim tokom ali drugače povzročena ohromelost, se lahko predvideva, da je žival nezavestna, kadar ni več v svojem naravnem stoječem položaju, ni budna in ne kaže pozitivnih ali negativnih čustev, kot sta strah ali razburjenje. Občutljivost živali je v bistvu njena zmožnost, da občuti bolečino. Na splošno se lahko predvideva, da je žival neobčutljiva, kadar nima refleksov ali se ne odziva na dražljaje, kot so zvok, vonj, svetloba ali dotik.

(22)

Nove metode omamljanja se na trgu redno razvijajo in predlagajo, tako da se je mogoče spopasti z novimi zahtevami kmetijske in mesne industrije. Zato je pomembno, da Skupnost Komisijo pooblasti, da odobri nove metode omamljanja ob ohranitvi enotne in visoke ravni zaščite živali.

(23)

Smernice Skupnosti so uporabno orodje, s katerim se nosilcem dejavnosti in pristojnim organom zagotavljajo posebne informacije o parametrih, ki jih je treba uporabiti za zagotovitev visoke ravni zaščite živali ob ohranjanju enakih pogojev za nosilce dejavnosti. Zato je nujno, da Skupnost Komisijo pooblasti za pripravo takšnih smernic.

(24)

Nekatere metode omamljanja, odvisno od njihove uporabe pri zakolu ali usmrtitvi, lahko privedejo do smrti brez bolečin, žival pa je pri tem manj vznemirjena in manj trpi. Druge metode omamljanja morda ne privedejo do smrti, živali pa lahko ponovno pridejo k zavesti ali postanejo občutljive med nadaljnjim bolečim postopkom. Te metode bi bilo zato treba dopolniti z drugimi tehnikami, ki povzročijo gotovo smrt, še preden živali ponovno pridejo k zavesti. Zato je bistveno natančno opredeliti, katere metode omamljanja je treba dopolniti z metodo usmrtitve.

(25)

Pogoji, pod katerimi se živali omamljajo, in rezultati takšnega omamljanja se v praksi razlikujejo zaradi mnogih dejavnikov. Zato bi bilo treba redno ocenjevati rezultate omamljanja. V ta namen bi morali nosilci dejavnosti določiti reprezentativni vzorec za preverjanje učinkovitosti svojih praks omamljanja, ob upoštevanju homogenosti skupine živali ter drugih pomembnih dejavnikov, kot sta uporabljena oprema in osebje, ki pri tem sodeluje.

(26)

Lahko se dokaže, da so nekateri protokoli omamljanja dovolj zanesljivi, da živali dokončno usmrtijo v vseh okoliščinah, če se upoštevajo posebni glavni parametri. V takšnih primerih so pregledi omamljanja nepotrebni in nesorazmerni. Zato je primerno, da se, kadar obstajajo zadostni znanstveni dokazi, da zadevni protokol omamljanja povzroči dokončno smrt vseh živali pod določenimi tržnimi pogoji, zagotovi možnost odobritve odstopanja od obveznosti, povezanih s pregledi omamljanja.

(27)

Na dobro počutje živali v veliki meri vpliva vsakodnevno upravljanje postopkov, zanesljivi rezultati pa so možni le, če nosilci dejavnosti razvijejo orodja za spremljanje, s katerimi ocenijo učinek teh postopkov. Zato bi bilo treba za vse faze proizvodnje razviti standardne operativne postopke, ki bi morali temeljiti na oceni tveganja. Vključevati bi morali jasne cilje, odgovorne osebe, način delovanja, merljiva merila ter postopke spremljanja in beleženja. Glavne parametre za vsako metodo omamljanja bi bilo treba natančno opredeliti tako, da bo zagotovljeno ustrezno omamljanje vseh živali v postopku.

(28)

Dobro usposobljeno in spretno osebje izboljša pogoje, pod katerimi se ravna z živalmi. Usposobljenost v zvezi z dobrim počutjem živali pomeni znanje o osnovnih vedenjskih vzorcih in potrebah zadevnih vrst ter znakih zavesti in občutljivosti. Prav tako vključuje strokovno znanje v zvezi z uporabljeno opremo za omamljanje. Zato bi osebje, ki izvaja nekatere klavne postopke, in osebe, ki nadzorujejo sezonske usmrtitve kožuharjev, morali pridobiti potrdilo o usposobljenosti za postopke, ki jih opravljajo. Zahteva po potrdilu o usposobljenosti za drugo osebje, ki prav tako sodeluje pri usmrtitvah živali, pa bi bila nesorazmerna z zastavljenimi cilji.

(29)

Za osebje z večletnimi izkušnjami se lahko predvideva, da ima določeno raven strokovnega znanja. Zato bi bilo treba za takšno osebje v tej uredbi določiti prehodno določbo v zvezi z zahtevami po potrdilu o usposobljenosti.

(30)

Oprema za omamljanje je razvita in oblikovana tako, da je učinkovita pod določenimi pogoji. Zato bi morali proizvajalci uporabnikom zagotoviti podrobna navodila glede pogojev, pod katerimi bi se oprema morala uporabljati in vzdrževati, da se zagotovi optimalno dobro počutje živali.

(31)

Opremo za omamljanje in omejitev premikanja bi bilo treba primerno vzdrževati, da bi se tako zagotovila učinkovitost. Pri opremi, ki se uporablja intenzivno, je morda treba zamenjati nekatere dele, zmanjša pa se lahko celo učinkovitost opreme, ki se uporablja le občasno, in sicer zaradi korozije ali drugih okoljskih dejavnikov. Prav tako je nekatero opremo treba natančno kalibrirati. Nosilci dejavnosti ali osebe, ki sodelujejo pri usmrtitvah živali, bi morali zato izvajati postopke vzdrževanja za to opremo.

(32)

Omejitev premikanja živali je potrebna zaradi varnosti izvajalcev in ustrezne uporabe nekaterih tehnik omamljanja. Vendar pa omejitev premikanja najverjetneje povzroči vznemirjenje živali, zato bi jo bilo treba uporabljati najkrajši možni čas.

(33)

V primeru neuspešnega omamljanja lahko živali trpijo. Zato bi morala ta uredba določiti ustrezno rezervno opremo za omamljanje, ki bo na voljo, da bi se zmanjšali bolečina, vznemirjenje ali trpljenje živali.

(34)

Obseg zakola perutnine, zajcev in kuncev za neposredno dobavo majhnih količin mesa končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim podjetjem, ki to meso neposredno dobavljajo končnemu potrošniku kot sveže meso, se v državah članicah razlikuje zaradi nacionalnih predpisov, ki urejajo to dejavnost v skladu s členom 1(3)(d) in 4 Uredbe (ES) št. 853/2004. Vendar pa je treba zagotoviti, da se tudi pri teh dejavnostih izpolnijo minimalne zahteve glede dobrega počutja živali.

(35)

V zvezi z zakolom določenih kategorij živali, razen perutnine, zajcev in kuncev za zasebno domačo porabo, že obstajajo minimalne zahteve Skupnosti, kot je predhodno omamljanje, ter nacionalni predpisi. Zato je ustrezno zagotoviti, da se tudi v tej uredbi uvedejo minimalni predpisi glede dobrega počutja živali.

(36)

Uredba (ES) št. 854/2004 določa seznam obratov, iz katerih je dovoljen uvoz določenih proizvodov živalskega porekla v Skupnost. Za namene tega seznama bi bilo treba upoštevati splošne zahteve in dodatne zahteve za klavnice, določene v tej uredbi.

(37)

Skupnost želi spodbujati visoke standarde za dobro počutje rejnih živali po vsem svetu, zlasti v povezavi s trgovino. Podpira posebne standarde in priporočila Svetovne organizacije za zdravje živali v zvezi z dobrim počutjem živali, vključno z zakolom živali. Takšne standarde in priporočila bi bilo treba upoštevati pri zagotavljanju enakosti z zahtevami Skupnosti iz te uredbe za namene uvoza.

(38)

Navodila o dobrih praksah, ki jih pripravijo organizacije nosilcev dejavnosti, so koristen instrument v pomoč nosilcem dejavnosti pri spoštovanju nekaterih zahtev iz te uredbe, kot so denimo oblikovanje in izvajanje standardnih operativnih postopkov.

(39)

Klavnice in oprema, ki se v njih uporablja, so oblikovane za določene kategorije živali in zmogljivosti. Kadar so navedene zmogljivosti presežene ali kadar se oprema uporablja za namene, za katere ni bila oblikovana, to slabo vpliva na dobro počutje živali. Zato bi bilo treba pristojnim organom predložiti informacije o teh vidikih, ki bi morale biti del postopka odobritve klavnic.

(40)

Mobilne klavnice zmanjšujejo potrebo po prevozu živali na dolge razdalje in tako lahko prispevajo k zaščiti dobrega počutja živali. Vendar se tehnične omejitve za mobilne in nemobilne klavnice razlikujejo, zato bi bilo tehnična pravila mogoče treba prilagoditi. Zato bi morala ta uredba omogočiti, da se določijo odstopanja, v skladu s katerimi bodo mobilne klavnice oproščene izpolnjevanja zahtev v zvezi z ureditvijo, gradnjo in opremo klavnic. Državam članicam bi bilo treba do sprejetja teh odstopanj omogočiti, da uvedejo ali ohranijo nacionalne predpise o mobilnih klavnicah.

(41)

Na področju gradnje, ureditve in opreme klavnic je opaziti stalen znanstveni in tehnični napredek. Zato je pomembno, da se Komisijo pooblasti, da spremeni zahteve, ki veljajo za gradnjo, ureditev in opremo klavnic, ob ohranjanju enake in visoke ravni zaščite živali.

(42)

Smernice Skupnosti so uporabne, da se nosilcem dejavnosti in pristojnim organom zagotovijo posebne informacije o gradnji, ureditvi in opremi klavnic, s čimer bi se zagotovila visoka raven zaščite živali ob ohranjanju enakih pogojev za nosilce dejavnosti. Zato je potrebno, da se Komisijo pooblasti za sprejetje takšnih smernic.

(43)

Pri zakolu brez omamljanja je treba vrat natančno prerezati z ostrim nožem, da se zmanjša trpljenje. Poleg tega živali, ki jim gibanje ni ustrezno omejeno, po prerezu vratnih žil najverjetneje kasneje izkrvavijo, pri čemer se podaljša nepotrebno trpljenje. Največkrat se s tem postopkom zakolje govedo, ovce in koze. Zato bi bilo treba prežvekovalcem, ki se zakoljejo brez omamljanja, posamično in mehansko omejiti premikanje.

(44)

Na področju ravnanja z živalmi in omejitve premikanja v klavnicah je opaziti stalen znanstveni in tehnični napredek. Zato je pomembno, da se Komisijo pooblasti, da spremeni zahteve, ki veljajo za ravnanje z živalmi in omejitev premikanja pred zakolom, ob ohranjanju enake in visoke ravni zaščite živali.

(45)

Smernice Skupnosti so uporabne, da se nosilcem dejavnosti in pristojnim organom zagotovijo posebne informacije o ravnanju z živalmi in omejitvi premikanja pred zakolom, s čimer bi se zagotovila visoka raven zaščite živali ob ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev za nosilce dejavnosti. Zato je potrebno, da se Komisijo pooblasti za sprejetje takšnih smernic.

(46)

Izkušnje, pridobljene v nekaterih državah članicah, kažejo, da je imenovanje posebej usposobljene osebe kot pooblaščenca za dobro počutje živali, katerega naloga je usklajevanje in spremljanje izvajanja operativnih postopkov za dobro počutje živali, v klavnicah privedla do pozitivnih pridobitev na področju dobrega počutja živali. Zato bi se ta ukrep moral uporabljati po vsej Skupnosti. Pooblaščenec za dobro počutje živali bi moral imeti ustrezna pooblastila in ustrezno tehnično znanje, da bi lahko osebju na liniji klanja ustrezno svetoval.

(47)

Majhne klavnice, ki živila pretežno prodajajo neposredno končnemu potrošniku, ne potrebujejo zapletenega sistema upravljanja za izvajanje splošnih načel te uredbe. Zahteva po pooblaščencu za dobro počutje živali bi bila zato nesorazmerna s cilji, zastavljenimi v navedenih primerih, ta uredba pa bi morala za tovrstne klavnice zagotoviti odstopanje od navedene zahteve.

(48)

Depopulacija pogosto vključuje obvladovanje kriznih razmer z vzporednimi prednostnimi nalogami, kot so zdravje živali, javno zdravje, okolje ali dobro počutje živali. Medtem ko je spoštovanje pravil za dobro počutje živali pomembno v vseh fazah procesa depopulacije, pa lahko spoštovanje teh pravil v izjemnih okoliščinah ogrozi človekovo zdravje ali pa znatno upočasni proces izkoreninjenja bolezni, pri čemer je še več živali izpostavljenih bolezni in smrti.

(49)

V skladu s tem bi bilo treba pristojnim organom dovoliti odstopanje od nekaterih določb te uredbe, in sicer za vsak primer posebej, kadar je treba živali zaradi njihovega zdravstvenega stanja nujno usmrtiti in/ali kadar ni na voljo nobenih primernih nadomestnih možnosti za zagotovitev optimalnega dobrega počutja živali. Vendar takšna odstopanja ne bi smela nadomestiti ustreznega načrtovanja. Zaradi tega bi bilo treba izboljšati raven načrtovanja, dobro počutje živali pa bi bilo treba ustrezno vključiti v načrte ukrepov za nalezljive bolezni.

(50)

Za namen postopkov obveščanja o živalskih boleznih se informacije o izbruhu bolezni v skladu z Direktivo 82/894/EGS z dne 21. decembra 1982 o prijavljanju živalskih bolezni v Skupnosti (9) sporočajo prek sistema za obveščanje o boleznih živali (ADNS). ADNS trenutno ne zagotavlja posebnih informacij o dobrem počutju živali, vendar bo to morda mogoče v prihodnosti. Posledično bi bilo treba predvideti odstopanje od obveznosti poročanja o dobrem počutju živali v primeru depopulacije, da se predvidi nadaljnji razvoj ADNS.

(51)

Sodobna oprema za omamljanje in omejitev premikanja je vse bolj kompleksna in izpopolnjena, zato sta zanjo potrebna posebno strokovno znanje in analiza. Države članice bi morale zato zagotoviti, da je pristojnim organom na voljo zadostna znanstvena podpora, na katero se lahko obrnejo uradniki, ko je treba oceniti opremo ali metode omamljanja.

(52)

Učinkovitost vsake metode omamljanja temelji na nadzoru glavnih parametrov in njenem rednem ocenjevanju. Treba je oblikovati navodila o dobrih praksah o operativnih postopkih in postopkih spremljanja, ki se bodo uporabljala pri usmrtitvah živali, da bi nosilcem dejavnosti zagotovili ustrezno svetovanje o dobrem počutju živali. Za oceno takšnih navodil so potrebna znanstvena spoznanja, praktične izkušnje in dogovor med zainteresiranimi stranmi. Zato bi moralo referenčno središče ali referenčna mreža v vsaki državi članici to nalogo opravljati v sodelovanju z zadevnimi zainteresiranimi stranmi.

(53)

Izdajanje potrdil o usposobljenosti bi moralo biti enotno. Organi ali enote, ki izdajajo potrdila o usposobljenosti, bi zato morali biti akreditirani v skladu z doslednimi standardi, ki bi jih bilo treba znanstveno oceniti. V skladu s tem bi moral subjekt, ki zagotavlja znanstveno podporo v skladu s členom 20, po potrebi zagotoviti mnenje o zmogljivosti in primernosti teles ali subjektov, ki izdajajo potrdila o usposobljenosti.

(54)

Uredba (ES) št. 882/2004 določa, da mora pristojni organ v primeru nespoštovanja pravil sprejeti nekatere ukrepe, zlasti v primeru nespoštovanja pravil o dobrem počutju živali. V skladu s tem je treba določiti le sprejetje dodatnih ukrepov, ki so značilni za to uredbo.

(55)

Uredba (ES) št. 178/2002, določa, da EFSA spodbuja povezovanje organizacij, ki delujejo na področjih poslanstva agencije, v mreže, da bi se olajšali znanstveno sodelovanje, izmenjava informacij, razvoj in izvajanje skupnih projektov ter izmenjava strokovnega znanja in najboljših praks na področju živilske zakonodaje.

(56)

Izdajanje potrdil o usposobljenosti in tečaji usposabljanja bi morali biti izvedeni na enoten način. Zato bi morala ta uredba določiti obveznosti držav članic v zvezi s tem ter podrobnosti za odobritev, začasen preklic ali odvzem potrdil o usposobljenosti.

(57)

Evropski državljani pričakujejo, da se med zakolom živali spoštujejo minimalna pravila o dobrem počutju živali. Na nekaterih območjih pa je odnos do živali odvisen tudi od nacionalnih predstav; v nekaterih državah članicah prihaja do zahtev, naj se ohranijo ali sprejmejo pravila o dobrem počutju živali, ki so obsežnejša od pravil, dogovorjenih na ravni Skupnosti. Primerno je, da se v interesu živali in pod pogojem, da to ne vpliva na delovanje notranjega trga, državam članicam dovoli določena prožnost glede ohranitve nacionalnih predpisov ali sprejetja širših nacionalnih predpisov na nekaterih posebnih področjih.

Pomembno je zagotoviti, da države članice takšnih nacionalnih predpisov ne uporabljajo na način, ki bi posegal v pravilno delovanje notranjega trga.

(58)

Svet potrebuje na nekaterih področjih, zajetih v tej uredbi, dodatne znanstvene, družbene in ekonomske informacije, na podlagi katerih bi nato določil podrobna pravila, zlasti v primeru farmsko gojenih rib in glede omejitve premikanja goveda z obračanjem. Zato bi morala Komisija Svetu predložiti te informacije, še preden se predlagajo kakršne koli spremembe na teh področjih te uredbe.

(59)

Za ureditev, gradnjo in opremo klavnic so potrebni dolgoročno načrtovanje in naložbe. V skladu s tem bi morala ta uredba določiti primerno prehodno obdobje, da se industriji omogoči potreben čas za prilagoditev ustreznim zahtevam iz te uredbe. V navedenem obdobju bi morale še naprej veljati zahteve iz Direktive 93/119/ES, ki se uporabljajo za ureditev, gradnjo in opremo klavnic.

(60)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve določb te uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje. Navedene kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(61)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve usklajenega pristopa v zvezi s standardi ustreznega ravnanja z živalmi pri usmrtitvi, države članice ne morejo same zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega ali učinkov te uredbe lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena je za dosego tega cilja nujno in primerno določiti posebna pravila za usmrtitev živali za proizvodnjo živil, volne, kože, krzna ali drugih proizvodov ter za s tem povezane postopke. Ta uredba ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(62)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (10) –

(a)

kadar se živali usmrtijo:

(b)

za perutnino, kunce in zajce, ki jih zakolje njihov lastnik izven klavnice za zasebno domačo porabo.

(a)

„usmrtitev“ pomeni vsak namerni postopek, ki povzroči smrt živali;

(b)

„povezani postopki“ pomeni postopke, kot so ravnanje z živalmi ter začasna namestitev, omejitev premikanja, omamljanje in izkrvavitev živali, ki se izvajajo v kontekstu in na kraju, kjer so usmrčene;

(c)

„žival“ pomeni vsakega vretenčarja, razen plazilcev in dvoživk;

(d)

„usmrtitev v nujnem primeru“ pomeni usmrtitev poškodovanih ali bolnih živali, ki imajo hude bolečine ali trpijo in kadar teh bolečin ali trpljenja ni možno drugače praktično olajšati;

(e)

„začasna namestitev“ pomeni namestitev živali v hlevih, ogradah, pokritih površinah ali na poljih, povezanih s postopki v klavnici ali delom teh postopkov;

(f)

„omamljanje“ pomeni vsak nameren proces, ki povzroči izgubo zavesti in občutljivosti brez bolečine, vključno z vsakim procesom, ki privede do takojšnje smrti;

(g)

„verski obred“ pomeni vrsto dejanj, povezanih z zakolom živali in določenih v skladu z vero;

(h)

„kulturni ali športni dogodki“ pomeni dogodke, ki so v bistvu in pretežno povezani z dolgo uveljavljenimi kulturnimi tradicijami ali športnimi dejavnostmi, vključno z dirkami ali drugimi oblikami tekmovanja, kadar pri tem ne gre za proizvodnjo mesa ali drugih živalskih proizvodov ali kadar je navedena proizvodnja obrobnega pomena v primerjavi z dogodkom samim in ni ekonomsko pomembna;

(i)

„standardni operativni postopki“ pomeni sklop pisnih navodil, katerih cilj je doseči enotnost izvajanja določene funkcije ali standarda;

(j)

„zakol“ pomeni usmrtitev živali, ki so namenjene prehrani ljudi;

(k)

„klavnica“ pomeni vsak obrat, ki se uporablja za zakol kopenskih živali in ki sodi v področje uporabe Uredbe (ES) št. 853/2004;

(l)

„nosilec dejavnosti“ pomeni vse fizične ali pravne osebe, ki imajo pod nadzorom podjetje za izvajanje usmrtitev živali ali povezanih postopkov, ki spadajo v področje uporabe te uredbe;

(m)

„kožuharji“ pomeni živali vrste sesalcev, ki so primarno gojene za proizvodnjo krzna, kot so kune, dihurji, lisice, rakuni, nutrije in činčile;

(n)

„depopulacija“ pomeni proces usmrtitve živali zaradi javnega zdravja, zdravja živali, dobrega počutja živali ali varstva okolja pod nadzorom pristojnega organa;

(o)

„perutnina“ pomeni ptice za rejo, vključno s pticami, ki se ne štejejo za domače ptice, vendar so gojene kot domače živali, z izjemo ratitov;

(p)

„omejitev premikanja“ pomeni uporabo kakršnih koli postopkov za omejitev gibanja živali, da bi olajšali učinkovito omamljanje ali usmrtitev, pri čemer se živalim prihrani bolečino, strah ali vznemirjenje, ki se jim je mogoče izogniti;

(q)

„pristojni organ“ pomeni osrednji organ države članice, ki je pristojen za zagotavljanje skladnosti z zahtevami te uredbe, ali kateri koli drug organ, na katerega je osrednji organ prenesel to pristojnost;

(r)

„bezanje“ pomeni poškodovanje osrednjega živčnega tkiva in hrbtenjače s podolgovatim paličastim instrumentom, ki prodre v lobanjsko votlino.

(a)

je poskrbljeno za fizično udobje in zaščito živali, zlasti za njihovo čistočo, v ustreznih toplotnih pogojih in da so preprečeni padci ali zdrsi živali;

(b)

so živali zaščitene pred poškodbami;

(c)

se pri ravnanju z živalmi in njihovi nastanitvi upošteva njihovo normalno vedenje;

(d)

živali ne kažejo znakov bolečine, ki se jo da preprečiti, strahu, ali se ne vedejo neobičajno;

(e)

živali ne trpijo zaradi daljšega pomanjkanja krme ali vode;

(f)

se jim prepreči nepotreben stik z drugimi živalmi, ki bi lahko ogrozile njihovo dobro počutje.

(a)

upoštevana priporočila proizvajalcev;

(b)

za vsako uporabljeno metodo omamljanja na podlagi razpoložljivih znanstvenih dognanj določeni glavni parametri iz poglavja I Priloge I, ki zagotavljajo učinkovitost metode;

(c)

natančno določeni ukrepi, izvedeni takrat, ko pregledi iz člena 5 pokažejo, da žival ni pravilno omamljena, ali v primeru živali, zaklanih v skladu s členom 4(4), da žival še kaže znake življenja.

(a)

ravnanje z živalmi in skrb za živali pred omejitvijo premikanja;

(b)

omejitev premikanja živali za namene omamljanja ali usmrtitve;

(c)

omamljanje živali;

(d)

ocena učinkovitega omamljanja;

(e)

pritrjevanje živih živali na obešala ali dvigovanje živih živali;

(f)

izkrvavitev živih živali;

(g)

zakol v skladu s členom 4(4).

(a)

vrste, kategorije, število in/ali težo živali, za katere se oprema uporablja;

(b)

priporočene parametre glede na različne okoliščine uporabe, vključno z glavnimi parametri iz poglavja I Priloge I;

(c)

v primeru opreme za omamljanje, metodo za spremljanje učinkovitosti te opreme, kar zadeva skladnost s pravili iz te uredbe;

(d)

priporočila za vzdrževanje in po potrebi kalibracijo opreme za omamljanje.

(a)

v posvetovanju s predstavniki nevladnih organizacij, pristojnih organov in drugih zainteresiranih strani;

(b)

ob upoštevanju znanstvenih mnenj iz člena 20(1)(c).

(a)

največje število živali na uro za vsako klavno linijo;

(b)

kategorije živali in težo, za katere se razpoložljiva oprema za omejitev premikanja ali omamljanje lahko uporablja;

(c)

največjo zmogljivost za vsako površino za začasno namestitev.

(a)

odstopanja od pravil iz Priloge II za mobilne klavnice;

(b)

spremembe, potrebne za prilagoditev Priloge II, da bi se upošteval znanstveni in tehnični napredek.

(a)

obešanje ali dvigovanje zavestnih živali;

(b)

mehansko vpenjanje ali pričvrstitev nog ali stopal živali;

(c)

poškodovanje hrbtenjače, na primer s puntilo ali bodalom;

(d)

uporaba električnega toka za imobilizacijo živali, ki je ne omami ali usmrti v nadzorovanih okoliščinah, zlasti vsakršnega električnega toka, ki ne steče skozi možgane.

(a)

imena oseb, pristojnih za postopek spremljanja;

(b)

kazalnike, oblikovane za odkrivanje znakov nezavesti in zavesti ali občutljivosti živali; kazalnike, oblikovane za odkrivanje odsotnosti znakov življenja živali, zaklanih v skladu s členom 4(4);

(c)

merila za ugotavljanje, ali so rezultati kazalnikov iz točke (b) zadovoljivi;

(d)

okoliščine, v katerih se mora izvajati spremljanje, in/ali čas, v katerem se mora izvajati spremljanje;

(e)

število živali v vsakem vzorcu, ki ga je treba preveriti med spremljanjem;

(f)

ustrezne postopke za zagotovitev, da se postopki omamljanja ali usmrtitve v primeru neizpolnjevanja meril iz točke (c) pregledajo, da se ugotovijo vzroki vseh pomanjkljivosti in da se navedeni postopki po potrebi spremenijo.

(a)

odrasla goveda v smislu Uredbe (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (11) in kopitarji: 1 glava velike živine;

(b)

drugo govedo: 0,50 glave velike živine;

(c)

prašiči z živo maso nad 100 kg: 0,20 glave velike živine;

(d)

drugi prašiči: 0,15 glave velike živine;

(e)

ovce in koze: 0,10 glave velike živine;

(f)

jagnjeta, kozlički in pujski z živo maso pod 15 kg: 0,05 glave velike živine.

(a)

zagotovi, da se takšni postopki izvajajo v skladu z akcijskim načrtom iz odstavka 1;

(b)

sprejme vsak ustrezen ukrep za zaščito dobrega počutja živali pod najboljšimi možnimi pogoji.

(a)

razloge za depopulacijo;

(b)

število in vrste usmrčenih živali;

(c)

uporabljene metode omamljanja in usmrtitve;

(d)

opis nastalih težav in po potrebi rešitve, ki so bile odkrite za lajšanje ali zmanjševanje trpljenja zadevnih živali;

(e)

vsako odobreno odstopanje v skladu z odstavkom 3.

(a)

znanstvenega in tehničnega znanja v zvezi z odobritvijo klavnic iz člena 14(2) in razvojem novih metod omamljanja;

(b)

znanstvenih mnenj o navodilih proizvajalcev za uporabo in vzdrževanje opreme za omejitev premikanja in omamljanje;

(c)

znanstvenih mnenj o navodilih o dobrih praksah, oblikovanih na njenem ozemlju za namene te uredbe;

(d)

priporočil za namene te uredbe, zlasti glede inšpekcijskih pregledov in revizij;

(e)

mnenj o zmogljivosti ločenih organov ali enot, da bi se izpolnile zahteve iz člena 21(2).

(a)

zagotavljanje razpoložljivosti tečajev usposabljanja za osebje, ki izvaja usmrtitve in povezane postopke;

(b)

izdajanje potrdil o usposobljenosti, ki potrjujejo, da je bil opravljen neodvisni zaključni preizkus znanja; predmeti tega preizkusa znanja se nanašajo na zadevne kategorije živali ter ustrezajo postopkom iz člena 7(2) in (3) ter predmetom iz Priloge IV;

(c)

potrjevanje programov usposabljanja za tečaje iz točke (a) ter vsebine in oblik preizkusa znanja iz točke (b).

(a)

s potrebnim znanjem, osebjem in opremo za izvajanje teh nalog;

(b)

ki je neodvisno in ni v navzkrižju interesov glede zaključnega preizkusa znanja in izdaje potrdil o usposobljenosti.

(a)

je prosilec prijavljen na enega od tečajev usposabljanja iz odstavka 1(a);

(b)

bo prosilec delal v prisotnosti in pod neposrednim nadzorom osebe, ki ima potrdilo o usposobljenosti, izdano za posebne dejavnosti, ki se bodo izvajale;

(c)

veljavnost začasnega potrdila ni daljša od treh mesecev; in

(d)

prosilec predloži pisno izjavo, da mu drugo začasno potrdilo o usposobljenosti enakega obsega doslej še ni bilo izdano, ali pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da se zaključnega preizkusa znanja ni mogel udeležiti.

(a)

od nosilcev dejavnosti zahteva, da spremenijo svoje standardne operativne postopke ter zlasti upočasnijo ali zaustavijo proizvodnjo;

(b)

od nosilcev dejavnosti zahteva, da povečajo pogostost pregledov iz člena 5 in spremenijo postopke spremljanja iz člena 16;

(c)

osebi, ki ni več ustrezno usposobljena, nima ustreznega znanja ali poznavanja svojih nalog za izvajanje postopkov, za katere je bilo potrdilo izdano, začasno prekliče ali odvzame potrdilo o usposobljenosti, izdano v skladu s to uredbo;

(d)

začasno prekliče ali odvzame prenos pooblastil iz člena 21(2);

(e)

zahteva spremembo navodil iz člena 8, ob ustreznem upoštevanju znanstvenih mnenj, določenih v skladu s členom 20(1)(b).

(a)

usmrtitev živali zunaj klavnice in s tem povezani postopki;

(b)

zakol gojene divjadi, kakor je opredeljena v točki 1.6 Priloge I k Uredbi (ES) št. 853/2004, vključno s severno jelenjadjo, in s tem povezani postopki;

(c)

zakol živali v skladu s členom 4(4) in s tem povezani postopki.

(a)

Priloga A:

(b)

Priloga C: odstavek 3.A.2 in prvi pododstavek 3.B.1, 3.B.2, 3.B.4 in odstavka 4.2 in 4.3 oddelka II.