9.10.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 266/11

(1)

Za pravilno delovanje notranjega trga in da se poenostavi čezmejna trgovina v Skupnosti, je pomembno, da so stroški čezmejnih plačil v eurih enaki stroškom ustreznih plačil v državi članici. Načelo enakih stroškov vzpostavlja Uredba (ES) št. 2560/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 2001 o čezmejnih plačilih v eurih (4), ki se uporablja za čezmejna plačila v eurih in švedskih kronah do zneska 50 000 EUR ali ekvivalenta le-tega.

(2)

Poročilo Komisije z dne 11. februarja 2008 o uporabi Uredbe (ES) št. 2560/2001 o čezmejnih plačilih v eurih, je potrdilo, da so se zaradi uporabe navedene uredbe nadomestila za čezmejna plačila v eurih dejansko znižala na raven nacionalnih nadomestil in da je navedena uredba spodbudila evropsko plačilno industrijo k sprejetju potrebnih ukrepov za vzpostavitev infrastrukture za plačila, ki se bo uporabljala v vsej Skupnosti.

(3)

V poročilu Komisije so obravnavane praktične težave, ki se pojavljajo v zvezi z izvajanjem Uredbe (ES) št. 2560/2001. V sklepni ugotovitvi je bilo predlaganih več sprememb navedene uredbe za odpravo težav, ugotovljenih med postopkom revizije. Te težave se nanašajo na oviranje notranjega trga plačil, nastalo zaradi neenotnih obveznosti statističnega poročanja, težav pri izvrševanju Uredbe (ES) št. 2560/2001 zaradi pomanjkanja pooblaščenih pristojnih nacionalnih organov, odsotnosti organov za izvensodno reševanje sporov v zvezi z navedeno uredbo in dejstva, da navedena uredba ne vključuje neposrednih bremenitev.

(4)

Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (5) določa sodobno zakonsko podlago za oblikovanje notranjega trga plačil v vsej Skupnosti. Za zagotovitev pravne skladnosti med obema pravnima aktoma je priporočljivo spremeniti ustrezne določbe Uredbe (ES) št. 2560/2001, zlasti opredelitve pojmov.

(5)

Uredba (ES) št. 2560/2001 vključuje čezmejne kreditne prenose in čezmejna elektronska plačila. V skladu s ciljem Direktive 2007/64/ES, to je omogočiti čezmejne neposredne bremenitve, je priporočljivo razširiti področje uporabe Uredbe (ES) št. 2560/2001. Za plačilne instrumente, ki obstajajo predvsem ali izključno v papirni obliki, kot so čeki, še vedno ni priporočljivo uporabljati načela enakih stroškov, ker jih že zaradi njihove narave ni mogoče obdelovati tako učinkovito kot elektronska plačila.

(6)

Načelo enakih stroškov bi se moralo uporabljati za plačila, ki se odredijo ali zaključijo v papirni obliki ali v gotovini in ki se v plačilni verigi obdelujejo elektronsko, razen čekov, in za vsa nadomestila, neposredno ali posredno povezana s plačilno transakcijo, vključno z nadomestili, vezanimi na pogodbo, kar pa ne vključuje nadomestil za menjavo valut. Posredna nadomestila bi morala vključevati nadomestila za vzpostavitev trajnega plačilnega naloga oziroma nadomestila, povezana z uporabo bančne ali kreditne plačilne kartice, in bi morala biti enaka za nacionalne in čezmejne plačilne transakcije v Skupnosti.

(7)

Da bi preprečili drobitev plačilnih trgov, je ustrezno uporabiti načelo enakih stroškov. V ta namen bi bilo treba za vsako kategorijo čezmejnih plačil določiti nacionalno plačilo z enakimi ali podobnimi značilnostmi, kot jih ima čezmejno plačilo. Pri določitvi nacionalnega plačila, ki ustreza čezmejnemu plačilu, bi moralo biti med drugimi mogoče uporabiti naslednja merila: način odreditve, izvajanja in zaključka plačila, stopnja avtomatizacije, vsakršno jamstvo za plačilo, status stranke in razmerje s ponudnikom plačilnih storitev ali uporabljen plačilni instrument, kot je opredeljen v členu 4(23) Direktive 2007/64/ES. Ta merila se ne bi smela šteti kot izčrpna.

(8)

Pristojni organi bi morali izdati smernice za opredelitev ustreznih plačil, kadar menijo, da je to potrebno. Komisija, ki ji po potrebi pomaga Odbor za plačila, bi morala pripraviti ustrezna navodila in pomagati pristojnim organom.

(9)

Pomembno je, da se poenostavi izvajanje čezmejnih plačil s strani ponudnikov plačilnih storitev. V zvezi s tem je treba spodbujati standardizacijo, zlasti glede uporabe mednarodne številke bančnega računa (IBAN) in bančne identifikacijske kode (BIC). Zato je ustrezno, da ponudniki plačilnih storitev uporabnikom plačilnih storitev zagotovijo IBAN in BIC za zadevni račun.

(10)

Neenotne obveznosti glede statističnega poročanja o plačilni bilanci, ki se uporabljajo izključno za čezmejna plačila, ovirajo razvoj enotnega trga plačil, zlasti v okviru enotnega območja plačil v eurih (SEPA). Priporočljivo je, da se v okviru SEPA do 31. oktobra 2011 ponovno oceni, ali je primerno, da se odpravijo te obveznosti poročanja na podlagi bančnih poravnav. Za zagotovitev neprekinjenega, pravočasnega in učinkovitega zagotavljanja statističnih podatkov o plačilni bilanci je priporočljivo še, da se zagotovi nadaljnje zbiranje enostavno dostopnih plačilnih podatkov, kot so IBAN, BIC in znesek plačila ali osnovni zbirni plačilni podatki za različne plačilne instrumente, če postopek zbiranja ne ovira avtomatske obdelave plačil in je lahko popolnoma avtomatiziran. Ta uredba ne vpliva na druge obveznosti poročanja za namene politike, na primer na poročanje zaradi preprečevanja pranja denarja ali financiranja terorizma oziroma za davčne namene.

(11)

Sedaj so za obstoječe nacionalne sisteme neposredne bremenitve v uporabi različni poslovni modeli. Da bi se olajšala uvedba sistema neposredne bremenitve SEPA, je treba vzpostaviti skupen poslovni model in zagotoviti večjo pravno jasnost glede večstranskih pristojbin za izmenjavo. V primeru čezmejnih neposrednih bremenitev bi bilo to mogoče izjemoma doseči tako, da se določi najvišji znesek večstranske pristojbine za izmenjavo za posamezno transakcijo v prehodnem obdobju. Pogodbene stranke pri večstranskem sporazumu pa bi morale imeti možnost svobodno določiti nižji znesek ali se dogovoriti o ničelni večstranski pristojbini za izmenjavo. Za nacionalne neposredne bremenitve SEPA bi bilo mogoče uporabiti enako pristojbino za izmenjavo ali drugo medbančno dogovorjeno pristojbino med ponudnikoma plačilnih storitev plačnika in prejemnika plačila, kot je že obstajala na nacionalni ravni pred začetkom veljavnosti te uredbe. Če se v prehodnem obdobju zmanjša ali odpravi nacionalna večstranska pristojbina za izmenjavo ali drugo medbančno dogovorjeno pristojbino, na primer zaradi uporabe konkurenčnega prava, bi morala za nacionalne neposredne bremenitve SEPA v prehodnem obdobju veljati spremenjena ureditev. Če za plačilo z neposredno bremenitvijo velja dvostranski sporazum, bi morali pogoji dvostranskega sporazuma prevladati nad vsako večstransko pristojbino za izmenjavo ali drugo medbančno dogovorjeno pristojbino. Sektor lahko s pomočjo pravne varnosti, zagotovljene v prehodnem obdobju, razvije in doreče skupni, dolgoročni poslovni model za izvajanje neposrednih bremenitev SEPA. Ob koncu prehodnega obdobja bi morala biti za poslovni model neposrednih bremenitev SEPA vzpostavljena dolgoročna rešitev, skladna s pravom ES o konkurenci in regulativnim okvirom Skupnosti. V okviru trajnega dialoga s sektorjem bančništva in na podlagi prispevkov ustreznih udeležencev na trgu namerava Komisija nujno zagotoviti smernice glede ciljev in izmerljivih meril združljivosti večstranskih medbančnih nadomestil (ki bi lahko vključevala tudi druge večstranske pristojbine za izmenjavo) s pravom ES o konkurenci in regulativnim okvirom Skupnosti.

(12)

Za izvedbo transakcije z neposredno bremenitvijo mora biti račun plačnika dosegljiv. Za spodbujanje uspešnega prevzema neposrednih bremenitev SEPA je zato bistvenega pomena, da so računi vseh plačnikov dosegljivi, kadar to že velja za obstoječe nacionalne neposredne bremenitve v eurih, saj plačnik in prejemnik plačila v nasprotnem primeru ne bosta mogla izkoristiti prednosti zbiranja čezmejnih neposrednih bremenitev. Če račun plačnika v okviru sistema neposrednih bremenitev SEPA ni dosegljiv, plačnik (dolžnik) in prejemnik plačila (upnik) ne bosta mogla izkoristiti priložnosti, ki jih nudi nov sistem neposrednih bremenitev. To je še posebej pomembno, kadar plačnik odredi zbiranje neposrednih bremenitev v paketni datoteki, na primer mesečno ali četrtletno zbiranje računov za elektriko ali druge javne storitve, in ne v obliki ločene zbirke za posamezno stranko. Če upniki ne bodo mogli doseči vseh svojih dolžnikov z enim samim postopkom, bodo potrebni dodatni ročni posegi, ki bodo najverjetneje povečali stroške. Ker torej brez obvezne dosegljivosti za ponudnika plačilnih storitev plačnika, učinkovitost zbirk neposrednih bremenitev ne bo povsem izboljšana, konkurenca na vseevropski ravni pa bo ostala omejena. Vendar pa bi se morala glede na posebne značilnosti neposrednih bremenitev med podjetji ta določba uporabljati le za osnovni sistem neposrednih bremenitev SEPA, ne pa za sistem neposrednih bremenitev SEPA med podjetji. Obveza o dosegljivosti zajema pravico ponudnika plačilnih storitev, da ne izvede plačila z neposredno bremenitvijo v skladu s sistemom neposrednih bremenitev v zvezi z, na primer, zavrnitvijo, odklonitvijo ali vračilom plačila. Obveza o dosegljivosti se ne bi smela uporabljati za ponudnike plačilnih storitev, ki so pooblaščeni za zagotavljanje in izvajanje transakcij z neposredno bremenitvijo, a se komercialno ne ukvarjajo s temi dejavnostmi.

(13)

Glede na tehnične zahteve, potrebne zaradi dosegljivosti, je prav tako pomembno, da ima ponudnik plačilnih storitev plačnika na voljo dovolj časa za pripravo na izpolnitev obveze o dosegljivosti. Ponudnikom plačilnih storitev bi bilo treba zato za izpolnitev navedene obveze omogočiti prehodno obdobje, ki lahko traja največ eno leto od datuma začetka uporabe te uredbe. Ker bi morali ponudniki plačilnih storitev iz držav članic, ki niso del euroobmočja, opraviti več pripravljalnih dejavnosti, bi bilo treba tem ponudnikom plačilnih storitev odobriti odlog uporabe obveze o dosegljivosti za največ pet let od datuma začetka uporabe te uredbe. Od ponudnikov plačilnih storitev, ki so v državi članici, ki je uvedla euro kot svojo valuto v štirih letih po datumu začetka uporabljanja te uredbe, pa bi se moralo zahtevati, da izpolnijo obvezo o dosegljivosti v enem letu od datuma pridružitve te države članice euroobmočju.

(14)

Navedeni pristojni organi bi morali imeti ustrezna pooblastila za učinkovito izpolnjevanje svojih nalog v zvezi s spremljanjem ter za sprejetje vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da ponudniki plačilnih storitev izpolnjujejo določbe te uredbe.

(15)

Da bi se zagotovila možnost uporabe pravnih sredstev v primerih nepravilne uporabe te uredbe, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite pritožbene postopke in druga pravna sredstva za reševanje sporov med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev. Pomembno je tudi, da se, kadar je to primerno, določijo obstoječi ali imenujejo novi pristojni pritožbeni organi in organi za izvensodno reševanje sporov.

(16)

Za nemoteno in pravočasno reševanje čezmejnih sporov v zvezi s to uredbo je ključno v Skupnosti zagotoviti dejavno sodelovanje pristojnih pritožbenih organov in organov za izvensodno reševanje sporov. Takšno sodelovanje bi moralo biti mogoče izvajati v obliki izmenjave informacij o zakonodaji ali pravni praksi iz njihove sodne pristojnosti ali, če je ustrezno, prenosa ali prevzetja pritožbenih postopkov ali postopkov za reševanje sporov.

(17)

Države članice bi morale v nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe.

(18)

Razširitev uporabe te uredbe z eura še na druge valute bi imela očitne koristi, zlasti glede števila zajetih plačil. Da se državam članicam, ki nimajo eura za svojo valuto, omogoči razširitev uporabe te uredbe na čezmejna plačila v njihovih nacionalnih valutah, bi bilo treba vzpostaviti postopek priglasitve. Vendar bi bilo treba zagotoviti, da državam članicam, ki že uporabljajo navedeni postopek priglasitve, ne bi bilo treba predložiti nove priglasitve.

(19)

Zaželeno je, da Komisija predloži poročilo o ustreznosti odprave nacionalnih obveznosti poročanja na temelju poravnav. Primerno je tudi, da Komisija predloži poročilo o uporabi te uredbe, v katerem oceni predvsem uporabo IBAN in BIC za olajšanje plačil znotraj Skupnosti in razvoj trga glede uporabe določb o neposrednih bremenitvah. V okviru razvoja SEPA je zaželeno tudi, da poročilo preuči ustreznost zgornje meje v višini 50 000 EUR, ki se trenutno uporablja za načelo enakih stroškov.

(20)

Zaradi pravne varnosti in jasnosti bi bilo treba Uredbo (ES) št. 2560/2001 razveljaviti.

(21)

Za zagotovitev pravne skladnosti med to uredbo in Direktivo 2007/64/ES, zlasti glede preglednosti pogojev in informacijskih zahtev za plačilne storitve ter glede pravic in obveznosti v zvezi z izvajanjem in uporabo plačilnih storitev, je primerno, da se ta uredba začne uporabljati 1. novembra 2009. Primerno je, da se državam članicam dovoli, da ukrepe za uvedbo kazni za kršitve te uredbe sprejmejo do 1. junija 2010.

(22)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo same zadovoljivo doseči in se zaradi obsega in učinkov ukrepa lahko bolje dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, potrebnih za dosego navedenih ciljev –

1.

„čezmejno plačilo“ pomeni elektronsko plačilno transakcijo, ki jo odredi plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer se ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila nahajata v različnih državah članicah;

2.

„nacionalno plačilo“ pomeni elektronsko plačilno transakcijo, ki jo odredi plačnik ali prejemnik plačila oziroma se odredi prek njega, pri čemer se ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila nahajata v isti državi članici;

3.

„plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odredi plačilni nalog v breme plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;

4.

„prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije;

5.

„ponudnik plačilnih storitev“ pomeni katero koli od kategorij pravnih oseb iz člena 1(1) Direktive 2007/64/ES ter fizične ali pravne osebe iz člena 26 navedene direktive, ne vključuje pa institucij iz člena 2 Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (6), ki jim je bila odobrena opustitev za države članice, ki se izvaja v skladu s členom 2(3) Direktive 2007/64/ES;

6.

„uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;

7.

„plačilna transakcija“ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila oziroma se ga odredi prek njega, neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

8.

„plačilni nalog“ pomeni navodilo plačnika ali prejemnika plačila njegovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvedbo plačilne transakcije;

9.

„nadomestilo“ pomeni vsako nadomestilo, ki ga ponudnik plačilne storitve obračuna uporabniku plačilne storitve in je neposredno ali posredno povezano s plačilno transakcijo;

10.

„sredstva“ pomenijo bankovce in kovance, knjižni denar in elektronski denar, kakor je opredeljen v členu 1(3)(b) Direktive 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja (7);

11.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki ne deluje v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

12.

„mikro-podjetje“ pomeni podjetje, ki je ob sklenitvi pogodbe o plačilni storitvi podjetje, kot je opredeljeno v členih 1 in 2(1) ter (3) Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 glede opredelitev mikro, malih in srednje velikih podjetij (8);

13.

„pristojbina za izmenjavo“ pomeni pristojbino, plačano za vsako transakcijo z neposredno bremenitvijo med ponudnikom plačilnih storitev plačnika in ponudnikom plačilnih storitev prejemnika plačila;

14.

„neposredna bremenitev“ pomeni plačilno storitev za bremenitev plačilnega računa plačnika, kadar plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi plačnikovega soglasja, ki ga plačnik da prejemniku plačila, ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila ali svojemu ponudniku plačilnih storitev;

15.

„sistem neposredne bremenitve“ pomeni skupni niz pravil, praks in standardov za izvajanje transakcij z neposredno bremenitvijo, o katerih so se sporazumeli ponudniki plačilnih storitev.

(a)

plačnik za transakcije, ki jih sam odredi, ponudniku plačilnih storitev na zahtevo sporoči IBAN prejemnika plačila in BIC ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila;

(b)

prejemnik plačila za transakcije, ki jih sam odredi, ponudniku plačilnih storitev na zahtevo sporoči IBAN plačnika in BIC ponudnika plačilnih storitev plačnika.

(a)

uporabo IBAN in BIC v zvezi z avtomatizacijo plačil;

(b)

ustreznost zgornje meje iz člena 3(1); in

(c)

razvoj dogodkov na trgu v zvezi z uporabo členov 6, 7 in 8.