2.7.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 172/18

(1)

Člen 2(b) Pogodbe določa vzpostavitev enotnih varnostnih standardov za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva.

(2)

Člen 30 Pogodbe določa, da se v Skupnosti določijo temeljni standardi za varovanje zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi, ki izvirajo iz ionizirajočih sevanj.

(3)

Direktiva Sveta 96/29/Euratom z dne 13. maja 1996 o določitvi temeljnih varnostnih standardov za varstvo zdravja delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi zaradi ionizirajočega sevanja (3) določa temeljne varnostne standarde. Določbe te direktive so bile dopolnjene z bolj specifično zakonodajo.

(4)

Kot to potrjuje sodna praksa (4) Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) si Skupnost na področjih, ki jih zajema Konvencija o jedrski varnosti (5) deli pristojnosti z državami članicami.

(5)

Kot to potrjuje sodna praksa Sodišča določbe poglavja 3 Pogodbe glede zdravja in varnosti tvorijo smiselno celoto, ki Komisiji podeljuje precejšnje pristojnosti za zaščito prebivalstva in okolja pred nevarnostjo jedrskega onesnaženja.

(6)

Kot to potrjuje sodna praksa Sodišča naloge Skupnosti, ki ji jih nalaga člen 2(b) Pogodbe, in sicer da določi enotne varnostne standarde za varovanje zdravja prebivalstva in delavcev, ne pomeni, da države članice poleg opredeljenih standardov ne smejo sprejeti strožjih ukrepov za varovanje.

(7)

Z Odločbo Sveta 87/600/Euratom z dne 14. decembra 1987 o ureditvah Skupnosti za pospešeno izmenjavo informacij ob radiološkem izrednem dogodku (6) je bil določen okvir za obveščanje in zagotavljanje informacij, ki jih uporabljajo države članice za zaščito prebivalstva ob radiološkem izrednem dogodku. Direktiva Sveta 89/618/Euratom z dne 27. novembra 1989 o obveščanju prebivalstva o ukrepih zdravstvenega varstva, ki jih je treba sprejeti, in o pravilih ravnanja v primeru radiološkega izrednega dogodka (7) je državam članicam naložila obveznost, da v primeru radiološkega izrednega dogodka obvestijo prebivalstvo.

(8)

Nacionalna odgovornost držav članic za jedrsko varnost jedrskih objektov je temeljno načelo, na podlagi katerega je bila na mednarodni ravni pripravljena ureditev jedrske varnosti, kot jo potrjuje Konvencija o jedrski varnosti. Ta direktiva naj bi spodbujala omenjeno načelo nacionalne odgovornosti ter načelo primarne odgovornosti, ki jo ima imetnik dovoljenja za jedrsko varnost jedrskih objektov pod nadzorom pristojnega nacionalnega regulativnega organa, ter krepila vlogo in neodvisnost pristojnih regulativnih organov.

(9)

Vsaka država članica lahko določi lastno energetsko mešanico v skladu z ustreznimi nacionalnimi politikami.

(10)

Pri razvoju ustreznega nacionalnega okvira v skladu s to direktivo se bodo upoštevale nacionalne okoliščine.

(11)

Države članice so že uvedle ukrepe, ki jim omogočajo doseganje visoke ravni jedrske varnosti znotraj Skupnosti.

(12)

Ta direktiv obravnava predvsem jedrsko varnost jedrskih objektov, vendar je pomembno zagotoviti tudi varno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, med drugim tudi v skladiščih in objektih za odstranjevanje.

(13)

Države članice bi morale po potrebi oceniti ustrezna temeljna varnostna načela, ki jih je določila Mednarodna agencija za atomsko varnost (8), ki bi morala sestavljati okvir praks, ki bi jih morale države članice upoštevati pri izvajanju te direktive.

(14)

Koristno je nadgraditi proces, v okviru katerega so nacionalni varnostni organi držav članic, ki imajo na svojem ozemlju jedrske elektrarne, sodelovali v Združenju zahodnoevropskih upravnih organov za jedrsko varnost (WENRA) ter opredelili številne varnostne referenčne ravni za jedrske reaktorje.

(15)

Na poziv Sveta k ustanovitvi skupine EU na visoki ravni, kot je zapisano v Sklepih Sveta z dne 8. maja 2007 o jedrski varnosti ter varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, je bila s Sklepom Komisije 2007/530/Euratom z dne 17. julija 2007 o ustanovitvi evropske skupine na visoki ravni za jedrsko varnost in ravnanje z jedrskimi odpadki (9) ustanovljena skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG), ki naj bi prispevala k uresničevanju ciljev Skupnosti na področju jedrske varnosti.

(16)

Smotrno je, da se za poročila o izvajanju te direktive, ki jih države članice pošljejo Komisiji, vzpostavi enotna struktura. Skupina ENSREG bi lahko glede na obsežne izkušnje svojih članov v tem smislu zagotovila dragocen prispevek ter tako olajšala posvetovanja in sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi.

(17)

Skupina ENSREG je na peti seji dne 15. oktobra 2008 sprejela 10 načel, ki bi jih bilo treba uporabiti pri oblikovanju direktive o jedrski varnosti, kot je navedeno v njenem zapisniku z dne 20. novembra 2008.

(18)

Napredek v jedrski tehnologiji, izkušnje, pridobljene z obratovanjem in varnostnimi raziskavami, ter izboljšave regulativnih okvirov bi lahko prispevali k nadaljnjemu izboljšanju varnosti. Države članice bi morale pri razširjanju svojih jedrskih programov ali odločanju o prvi uporabi jedrske energije upoštevati te dejavnike v skladu z zavezo o vzdrževanju in izboljševanju varnosti.

(19)

Vzpostavitev močne varnostne kulture v jedrskem objektu je eno izmed temeljnih načel varnega upravljanja, potrebnih za zagotovitev varnega delovanja.

(20)

Vzdrževanje in nadaljnji razvoj znanja in usposobljenosti na področju jedrske varnosti bi morala med drugim temeljiti na procesu učenja iz preteklih izkušenj pri obratovanju ter po potrebi na dosežkih v metodologiji in znanosti.

(21)

V preteklosti so se samoocenjevanja v državah članicah izvajala v tesni povezavi z mednarodnimi strokovnimi pregledi pod pokroviteljstvom IAEA v okviru misij mednarodne skupine za pregled predpisov (International Regulatory Review Team) in integrirane regulativne revizijske službe (Integrated Regulatory Review Service). Ta samoocenjevanja in pregledi misij, ki so jih povabile države članice, so bili izvedeni na prostovoljni podlagi v duhu odprtosti in preglednosti. Namen samoocenjevanj in spremljajočih strokovnih pregledov pravne, organizacijske in regulativne infrastrukture bi moral biti krepitev in spodbujanje regulativnega okvira držav članic ob priznavanju njihovih pristojnosti za zagotavljanje jedrske varnosti jedrskih objektov na njihovem ozemlju. Samoocenjevanja, ki jim sledijo mednarodni strokovni pregledi, niso niti inšpekcije niti revizije, temveč mehanizem medsebojnega učenja, ki sprejema različne pristope k organizaciji in praksam pristojnega regulativnega organa in hkrati upošteva nacionalna regulativna, tehnična in politična vprašanja, ki prispevajo k zagotovitvi močne ureditve jedrske varnosti. Mednarodne strokovne preglede bi bilo treba razumeti kot priložnost za izmenjavo strokovnih izkušenj, pridobljenega znanja in dobrih praks v duhu odprtosti in sodelovanja na podlagi medsebojnih nasvetov namesto nadzora ali sodb. Ob priznavanju potrebe po prožnosti in ustreznosti glede na različne obstoječe sisteme v državah članicah, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da same določijo segmente svojega sistema, za katere naj se izvede posamezen strokovni pregled, da bi se jedrska varnost tako nenehno izboljševala.

(22)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (10) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

(a)

vzpostavitev okvira Skupnosti za vzdrževanje ter spodbujanje nenehnih izboljšav jedrske varnosti in njene ureditve;

(b)

zagotovitev, da države članice vzpostavijo ustrezne nacionalne ureditve za visoko raven jedrske varnosti, da bi delavce in splošno javnost zaščitile pred nevarnostmi, ki izvirajo iz ionizirajočih sevanj iz jedrskih objektov.

1.

„jedrski objekt“ pomeni:

2.

„jedrska varnost“ pomeni doseganje ustreznih delovnih pogojev, preprečevanje nesreč in blažitev njihovih posledic, katerih rezultat je varstvo delavcev in prebivalstva pred nevarnostmi ionizirajočega sevanja iz jedrskih objektov;

3.

„pristojni regulativni organ“ pomeni organ ali sistem organov, ki se v državi članici imenuje za področje ureditve jedrske varnosti jedrskih naprav, kot je navedeno v členu 5;

4.

„dovoljenje“ pomeni vsak pravni dokument, ki se v pristojnosti države članice odobri za podelitev odgovornosti za izbiro lokacije, načrtovanje, gradnjo, začetek obratovanja in delovanje ali razgradnjo jedrskega objekta;

5.

„imetnik dovoljenja“ pomeni pravno ali fizično osebo, ki ima polno odgovornost za jedrski objekt, kot je opredeljena v dovoljenju.

(a)

sprejetje nacionalnih zahtev za jedrsko varnost. Odločitev o tem, kako naj se te zahteve sprejmejo in s katerimi instrumenti naj se izvajajo, je v pristojnosti držav članic;

(b)

določitev sistema za izdajo dovoljenj za jedrske objekte in prepoved delovanja jedrskih objektov brez dovoljenja;

(c)

določitev sistema nadzora jedrske varnosti;

(d)

izvršilne ukrepe, vključno s prekinitvijo delovanja in spremembo ali preklicem dovoljenja.

(a)

od imetnika dovoljenja zahteva, da spoštuje nacionalne zahteve za jedrsko varnost in pogoje iz ustreznega dovoljenja,

(b)

zahteva dokaz o spoštovanju teh zahtev in pogojev, vključno z zahtevami iz odstavkov 2 do 5 člena 6;

(c)

preveri to spoštovanje z regulativnimi ocenami in inšpekcijami ter

(d)

izvede regulativne izvršilne ukrepe, vključno s prekinitvijo delovanja jedrskega objekta v skladu s pogoji, določenimi v nacionalnem regulativnem okviru iz člena 4(1).