o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 95 Pogodbe,

1. Namen te uredbe je zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja ter prosti pretok snovi, zmesi in izdelkov iz člena 4(8) z:

3. Odpadki, opredeljeni v Direktivi 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (26), ne pomenijo snovi, zmesi ali izdelka v smislu člena 2 te uredbe.

4. Države članice smejo za določene snovi ali zmesi v posebnih primerih dovoliti odstopanja od te uredbe, če je to potrebno za obrambne namene.

5. Ta uredba se ne uporablja za naslednje snovi in zmesi v obliki končnih izdelkov, ki so namenjene končnemu uporabniku:

6. Razen kjer se uporablja člen 33, se ta uredba ne uporablja za prevoz nevarnega blaga po zraku, morju, cesti, železnici ali celinskih plovnih poteh.

Snov ali zmes, ki ustreza kriterijem za fizikalne nevarnosti, nevarnosti za zdravje ali nevarnosti za okolje, opredeljene v delih 2 do 5 Priloge I, je nevarna in se razvrsti v skladu z ustreznim razredom nevarnosti iz navedene priloge.

Če v Prilogi I pri razredih nevarnosti obstaja razločevanje po načinu izpostavljenosti ali vrsti učinka, se snov ali zmes razvrsti v skladu s takšnim razločevanjem.

1. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki razvrščajo snovi ali zmesi v skladu z naslovom II, preden jih dajo v promet.

2. Brez poseganja v zahteve iz odstavka 1 proizvajalci, izdelovalci izdelkov in uvozniki razvrstijo tiste snovi, ki niso dane v promet, v skladu z naslovom II, če:

3. Če zaradi vnosa v delu 3 Priloge VI za snov velja usklajeno razvrščanje in označevanje v skladu z naslovom V, se ta snov razvrsti v skladu s tem vnosom, razvrstitev te snovi v skladu z naslovom II za razrede nevarnosti ali razločevanja, ki jih zajema ta vnos, pa se ne izvede.

Kadar pa snov spada tudi v enega ali več razredov nevarnosti ali razločevanj, ki jih vnos v delu 3 Priloge VI ne zajema, se razvrstitev v skladu z naslovom II izvede za navedene razrede nevarnosti ali razločevanja.

4. Če se snov ali zmes razvrsti kot nevarna, dobavitelji zagotovijo, da se snov ali zmes označi in zapakira v skladu z naslovoma III in IV, preden se da v promet.

5. Distributerji lahko pri izpolnjevanju obveznosti v skladu z odstavkom 4 za snov ali zmes uporabijo razvrstitev, ki jo v skladu z naslovom II opravi udeleženec dobavne verige.

6. Nadaljnji uporabniki lahko pri izpolnjevanju obveznosti v skladu z odstavkoma 1 in 4 za snov ali zmes uporabijo razvrstitev, ki jo v skladu z naslovom II opravi udeleženec dobavne verige, pod pogojem, da ne spremenijo sestave snovi ali zmesi.

7. Zmes iz dela 2 Priloge II, ki vsebuje snov, razvrščeno kot nevarno, se ne da v promet, razen če je označena v skladu z naslovom III.

8. Za namene te uredbe se izdelki iz oddelka 2.1 Priloge I razvrščajo, označujejo in pakirajo v skladu s pravili za snovi in zmesi, preden se dajo v promet.

9. Dobavitelji v dobavni verigi med seboj sodelujejo, da izpolnijo zahteve glede razvrščanja, označevanja in embalaže iz te uredbe.

10. Snovi in zmesi se ne dajo v promet, če ne ustrezajo določbam iz te uredbe.

1. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki snovi identificirajo pomembne informacije, ki so na voljo za presojo o tem, ali neka snov pomeni fizikalno nevarnost ali nevarnost za zdravje ali okolje, kot je določeno v Prilogi I, in sicer zlasti naslednje:

Informacije se nanašajo na oblike ali agregatna stanja, v katerih se snov da v promet, in se lahko upravičeno pričakuje, da se bo v tej obliki ali agregatnem stanju uporabljala.

2. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki preverijo informacije iz odstavka 1 in se prepričajo, ali so ustrezne, zanesljive in znanstveno preverjene, da se lahko uporabijo za evalvacijo v skladu s poglavjem 2 tega naslova.

1. Proizvajalci, uvozniki ali nadaljnji uporabniki zmesi identificirajo pomembne informacije o sami zmesi ali o snoveh, ki jih vsebuje, ki so na voljo za presojo o tem, ali neka zmes pomeni fizikalno nevarnost ali nevarnost za zdravje ali okolje, kot je določeno v Prilogi I, in sicer zlasti naslednje:

Informacije se nanašajo na oblike ali agregatna stanja, v katerih se zmes da v promet, in, kjer ustrezno, se lahko upravičeno pričakuje, da se bo v tej obliki ali agregatnem stanju uporabljala.

2. Če so informacije iz odstavka 1 na voljo za samo zmes ter se je proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik prepričal, da so te informacije ustrezne in zanesljive ter po potrebi tudi znanstveno preverjene, jih proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik ob upoštevanju odstavkov 3 in 4 uporabi za evalvacijo v skladu s poglavjem 2 tega naslova.

3. Za evalvacijo zmesi v skladu s poglavjem 2 tega naslova glede razredov nevarnosti „mutagenost za zarodne celice“, „rakotvornost“ in „strupenost za razmnoževanje“, navedenih v oddelkih 3.5.3.1, 3.6.3.1 in 3.7.3.1 Priloge I, proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik za snovi v zmesi uporabi samo ustrezne dostopne informacije iz odstavka 1.

Poleg tega se v primerih, ko dostopni testni podatki o samih zmeseh kažejo na učinke mutagenosti za zarodne celice, rakotvornosti in strupenosti za razmnoževanje, ki se ne ugotovijo na podlagi informacij o posameznih snoveh, upoštevajo tudi ti podatki.

4. Za evalvacijo zmesi v skladu s poglavjem 2 tega naslova glede lastnosti „biorazgradljivost“ in „kopičenje v organizmih“ v razredu nevarnosti „nevarnost za vodno okolje“ iz oddelkov 4.1.2.8 in 4.1.2.9 Priloge I proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik za snovi v zmesi uporabi samo ustrezne dostopne informacije iz odstavka 1.

5. Če ni na voljo nobenih testnih podatkov iz odstavka 1 o sami zmesi ali so ti neustrezni, proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik uporabi druge dostopne informacije o posameznih snoveh in podobnih preskušenih zmeseh, ki se lahko prav tako štejejo za pomembne pri ugotavljanju, ali je zmes nevarna, vendar le, če se je proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik prepričal, da so te informacije ustrezne in zanesljive, da se lahko uporabijo za evalvacijo v skladu s členom 9(4).

1. Kadar se izvajajo novi testi za namene te uredbe, se testi na živalih v smislu Direktive 86/609/EGS izvedejo samo takrat, ko ni na voljo nobene druge možnosti, ki bi zagotavljala ustrezno zanesljivost in kakovost podatkov.

3. Testi na ljudeh se za namene te uredbe ne izvajajo. Vendar se za namene te uredbe lahko uporabljajo podatki, ki izvirajo iz drugih virov, na primer kliničnih študij.

1. Pri ugotavljanju, ali snov oziroma zmes pomeni nevarnost za zdravje ali okolje, kakor je določeno v Prilogi I te uredbe, lahko proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik izvede nove teste, če je izčrpal vsa druga sredstva za pridobivanje informacij, vključno z uporabo pravil iz oddelka 1 Priloge XI k Uredbi (ES) št. 1907/2006.

2. Pri ugotavljanju, ali snov oziroma zmes pomeni katero od fizikalnih nevarnosti iz dela 2 Priloge I, proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik izvede teste, predpisane v navedenem delu, razen če so ustrezni in zanesljivi podatki že na voljo.

4. Če proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik izvede nove ekotoksikološke ali toksikološke teste in analize, se ti izvedejo v skladu s členom 13(4) Uredbe (ES) št. 1907/2006.

5. Če se za namene te uredbe izvajajo novi testi za ugotavljanje fizikalnih nevarnosti, se izvajajo najpozneje od 1. januarja 2014 bodisi v skladu z ustreznim in priznanim sistemom kakovosti ali pa jih izvajajo laboratoriji, ki izpolnjujejo ustrezne priznane standarde.

6. Testi, ki se izvajajo za namene te uredbe, se na snovi ali zmesi izvedejo v obliki ali agregatnem(-ih) stanju(-ih), v katerem(-ih) se snov ali zmes da v promet in se lahko upravičeno pričakuje, da se bo v tej obliki ali agregatnem stanju uporabljala.

1. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki snovi ali zmesi evalvirajo informacije, pridobljene v skladu s poglavjem 1 tega naslova, z uporabo kriterijev za razvrščanje v posamezen razred nevarnosti ali razločevanje iz delov 2, 3, 4 in 5 Priloge I, da se prepričajo o nevarnostih, povezanih s snovjo ali zmesjo.

2. Pri evalviranju dostopnih testnih podatkov za snov ali zmes, ki niso bili pridobljeni po testnih metodah iz člena 8(3), proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki primerjajo uporabljene testne metode z metodami iz navedenega člena, da ugotovijo, ali uporaba teh testnih metod vpliva na evalvacijo iz odstavka 1 tega člena.

3. Če kriterijev ni mogoče uporabiti neposredno za dostopne pridobljene informacije, proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki opravijo evalvacijo na podlagi določanja zanesljivosti informacij s pomočjo presoje strokovnjakov v skladu z oddelkom 1.1.1 Priloge I te uredbe in oddelkom 1.2 Priloge XI k Uredbi (ES) št. 1907/2006, tako da določijo zanesljivost vseh informacij, ki vplivajo na določitev nevarnosti snovi ali zmesi.

4. Če so na voljo samo informacije iz člena 6(5), proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki pri evalviranju uporabijo premostitvena načela iz oddelka 1.1.3 in posameznih oddelkov v delih 3 in 4 Priloge I.

Če pa te informacije ne dovoljujejo uporabe premostitvenih načel niti načel presoje strokovnjakov ali določanja zanesljivosti informacij, opisanih v delu 1 Priloge I, proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki evalvirajo informacije z uporabo druge metode ali metod, opisanih v posameznih oddelkih delov 3 in 4 Priloge I.

5. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki pri evalviranju razpoložljivih informacij za namene razvrščanja upoštevajo obliko ali agregatna stanja, v katerih se snov ali zmes da v promet in se lahko upravičeno pričakuje, da se bo v tej obliki ali agregatnih stanjih uporabljala.

1. Posebne mejne koncentracije in splošne mejne koncentracije so najvišje vrednosti, dodeljene snovi, ki označujejo prag, pri katerem ali nad katerim prisotnost zadevne snovi v drugi snovi ali zmesi kot ugotovljene nečistoče, dodatka ali posamezne sestavine povzroči razvrstitev snovi ali zmesi kot nevarne.

Posebne mejne koncentracije določi proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik, če ustrezne in zanesljive znanstvene informacije kažejo, da je snov očitno nevarna že, ko je snov prisotna v koncentraciji, nižji od koncentracij, določenih za posamezen razred nevarnosti v delu 2 Priloge I, ali nižji od splošnih mejnih koncentracij, določenih za posamezen razred nevarnosti v delih 3, 4 in 5 Priloge I.

V posebnih primerih lahko proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik, če ima ustrezne, zanesljive in prepričljive znanstvene informacije o tem, da nevarnost snovi, razvrščene kot nevarne, ni očitna, določi posebne mejne koncentracije, ki so višje od koncentracij, določenih za ustrezen razred nevarnosti v delu 2 Priloge I, oziroma višje od splošnih mejnih koncentracij, določenih za ustrezen razred nevarnosti v delih 3, 4 in 5 navedene priloge.

2. M-faktorje za snovi, razvrščene kot akutno nevarne za vodno okolje iz kategorije 1 ali kronično nevarne za vodno okolje iz kategorije 1, ob upoštevanju odstavka 3 določijo proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki.

3. Ne glede na odstavek 1 se za usklajene razrede nevarnosti ali razločevanja snovi, vključene v del 3 Priloge VI, posebne mejne koncentracije ne določijo.

4. Ne glede na odstavek 2 se M-faktorji ne določijo za usklajene razrede nevarnosti ali razločevanja snovi, vključene v del 3 Priloge VI, za katere je M-faktor določen v tem delu.

Če pa v delu 3 Priloge VI ni M-faktorja za snovi, razvrščene kot akutno nevarne za vodno okolje iz kategorije 1 ali kronično nevarne za vodno okolje iz kategorije 1, M-faktor na podlagi podatkov, ki so na voljo v zvezi s snovjo, določi proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik. Ta M-faktor je treba uporabiti, če proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik zmes, ki vsebuje snov, razvrsti z metodo seštevanja.

5. Pri določanju posebnih mejnih koncentracij ali M-faktorjev proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki upoštevajo posebne mejne koncentracije ali M-faktorje za zadevno snov, ki so bili vključeni v popis razvrščanja in označevanja.

6. Posebne mejne koncentracije, določene v skladu z odstavkom 1, imajo prednost pred koncentracijami iz ustreznih oddelkov dela 2 Priloge I ali splošnimi mejnimi koncentracijami za razvrstitev iz ustreznih oddelkov delov 3, 4 in 5 Priloge I.

1. Če snov vsebuje drugo snov, ki je sama razvrščena kot nevarna, bodisi v obliki ugotovljene nečistoče, dodatka ali posamezne sestavine, se to upošteva pri razvrščanju, če je koncentracija ugotovljene nečistoče, dodatka ali posamezne sestavine enaka ali višja od veljavne mejne vrednosti v skladu z odstavkom 3.

2. Če zmes vsebuje snov, ki je sama razvrščena kot nevarna, in sicer bodisi kot sestavino bodisi v obliki ugotovljene nečistoče ali dodatka, se ta informacija upošteva pri razvrščanju, če je koncentracija te snovi enaka ali višja od mejne vrednosti v skladu z odstavkom 3.

3. Mejna vrednost iz odstavkov 1 in 2 se določi, kot je navedeno v oddelku 1.1.2.2 Priloge I.

Če se z evalvacijo, opravljeno v skladu s členom 9, ugotovijo naslednje lastnosti ali učinki, jih proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki upoštevajo pri razvrščanju:

Če evalvacija, opravljena v skladu s členoma 9 in 12, kaže, da nevarnosti, povezane s snovjo ali zmesjo, ustrezajo kriterijem za razvrstitev v enega ali več razredov nevarnosti ali razločevanj iz delov 2 do 5 Priloge I, proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki razvrstijo snov ali zmes v ustrezen razred ali razrede nevarnosti ali razločevanja in določijo:

1. Razvrstitev zmesi ostane nespremenjena, če evalvacija informacij kaže na enega od naslednjih primerov:

2. Zmesi ni treba razvrstiti glede na eksplozivne, oksidativne ali vnetljive lastnosti v skladu z delom 2 Priloge I, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

1. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki sprejmejo vse ustrezne ukrepe, ki jih imajo na voljo, da se seznanijo z novimi znanstvenimi in tehničnimi informacijami, ki bi lahko vplivale na razvrščanje snovi ali zmesi, ki jih bodo dali v promet. Če se proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik seznani s temi informacijami in meni, da so ustrezne in zanesljive, proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik nemudoma izvede novo evalvacijo v skladu s tem poglavjem.

2. Kadar proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik spremeni zmes, ki je bila razvrščena kot nevarna, proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik opravi novo evalvacijo v skladu s tem poglavjem, če gre za eno od naslednjih sprememb:

3. Nova evalvacija v skladu z odstavkoma 1 in 2 ni potrebna, če je na podlagi zanesljive znanstvene ocene mogoče sklepati, da to ne bo spremenilo razvrstitve.

4. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki prilagodijo razvrstitev snovi ali zmesi v skladu z rezultati nove evalvacije, razen če ne obstajajo usklajeni razredi nevarnosti ali razločevanja snovi, vključenih v del 3 Priloge VI.

5. Kadar zadevna snov ali zmes spada v področje uporabe Direktive 91/414/EGS ali Direktive 98/8/ES, se zahteve iz teh direktiv uporabljajo tudi za odstavke 1 do 4 tega člena.

1. Proizvajalci in uvozniki lahko razvrstijo snov drugače, kot je opredeljeno v razvrstitvi, vključeni v popis razvrščanja in označevanja, če Agenciji predložijo razloge za to razvrstitev skupaj s prijavo v skladu s členom 40.

2. Odstavek 1 se ne uporablja, če gre pri razvrstitvi, ki je vključena v popis razvrščanja in označevanja, za usklajeno razvrstitev, vključeno v del 3 Priloge VI.

1. Snov ali zmes, razvrščena kot nevarna in vsebovana v embalaži, je opremljena z etiketo, ki vključuje:

2. Etiketa je sestavljena v uradnem jeziku ali uradnih jezikih države(-) članice(-), v kateri (katerih) se snov ali zmes daje v promet, razen če zadevna(-e) država(-e) članica(-e) ne določi(-jo) drugače.

Dobavitelji lahko na etiketah uporabijo več jezikov, kot jih zahtevajo države članice, pod pogojem, da so v vseh jezikih enake navedbe.

1. Etiketa vsebuje podrobnosti, ki omogočajo opredelitev snovi ali zmesi (v nadaljnjem besedilu „identifikatorji izdelka“).

Za opredeljevanje snovi ali zmesi se uporablja isti izraz kot na varnostnem listu, izdelanem v skladu s členom 31 Uredbe (ES) št. 1907/2006 (v nadaljnjem besedilu „varnostni list“), kar ne posega v člen 17(2) te uredbe.

Če ime v nomenklaturi IUPAC presega 100 znakov, se lahko uporabi drugo ime (običajno ime, trgovsko ime, kratica) iz oddelka 2.1.2 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1907/2006, če prijava v skladu s členom 40 vsebuje tako ime v nomenklaturi IUPAC kot tudi drugo uporabljeno ime.

Če je treba zaradi navedene zahteve v primeru iz točke (b) navesti več kemijskih imen, zadostuje že navedba štirih, razen če je za prikaz vrste in resnosti nevarnosti treba navesti več kot štiri imena.

Izbrana kemijska imena opredeljujejo snovi, ki so najbolj odgovorne za glavne zdravju nevarne lastnosti; te so bile odločilne za razvrstitev zmesi in izbiro ustreznih stavkov o nevarnosti.

1. Etiketa vključuje ustrezen(-e) piktogram(-e) za nevarnost, namenjen(-e) sporočanju določenih informacij o zadevni nevarnosti.

2. Ob upoštevanju člena 33 piktogrami za nevarnost ustrezajo zahtevam iz oddelka 1.2.1 Priloge I in iz Priloge V.

3. Piktogram za nevarnost, ki ustreza posamezni razvrstitvi, je določen v tabelah Priloge I, v katerih so navedeni elementi etikete, ki se zahtevajo za posamezen razred nevarnosti.

1. Etiketa vključuje ustrezno opozorilno besedo v skladu z razvrstitvijo nevarne snovi ali zmesi.

2. Opozorilna beseda, ki ustreza posamezni razvrstitvi, je določena v tabelah iz delov 2 do 5 Priloge I, v katerih so navedeni elementi etikete, ki se zahtevajo za posamezen razred nevarnosti.

3. Če se na etiketi uporabi opozorilna beseda „Nevarno“, na njej ni opozorilne besede „Pozor“.

1. Etiketa vključuje ustrezne stavke o nevarnosti v skladu z razvrstitvijo nevarne snovi ali zmesi.

2. Stavki o nevarnosti, ki ustrezajo posamezni razvrstitvi, so določeni v tabelah iz delov 2 do 5 Priloge I, v katerih so navedeni elementi etikete, ki se zahtevajo za posamezen razred nevarnosti.

3. Če je snov vključena v del 3 Priloge VI, se na etiketi uporabi stavek o nevarnosti za vsako posamezno razvrstitev, ki jo zajema vnos v navedenem delu, poleg tega pa tudi stavke o nevarnosti iz odstavka 2 za vsako drugo razvrstitev, ki ni zajeta v navedenem vnosu.

2. Previdnostni stavki se izberejo med tistimi, določenimi v tabelah iz delov 2 do 5 Priloge I, v katerih so navedeni elementi etiket za posamezen razred nevarnosti.

3. Previdnostni stavki se izberejo v skladu s kriteriji iz dela 1 Priloge IV, pri čemer se upoštevajo stavki o nevarnosti in predvideni ali ugotovljeni načini uporabe snovi ali zmesi.

1. Proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik snovi v zmesi lahko Agenciji predloži prošnjo za uporabo alternativnega kemijskega imena, ki snov v zmesi opredeljuje bodisi z imenom, ki navaja najpomembnejše funkcionalne kemijske skupine, bodisi z alternativnim označevanjem, kadar snov izpolnjuje kriterije iz dela 1 Priloge I in če lahko dokaže, da bi lahko razkritje kemijske identitete te snovi na etiketi ali varnostnem listu ogrozilo zaupno naravo njegove dejavnosti, zlasti njegove intelektualne lastnine.

2. Vsaka prošnja iz odstavka 1 tega člena se predloži v obliki, določeni v členu 111 Uredbe (ES) št. 1907/2006, skupaj z ustrezno pristojbino.

3. Agencija lahko od proizvajalca, uvoznika ali nadaljnjega uporabnika zahteva dodatne informacije, če so takšne informacije potrebne za sprejetje odločitve. Če Agencija v šestih tednih po vložitvi prošnje ali prejemu dodatno zahtevanih informacij prošnji ne nasprotuje, se šteje, da je uporaba zahtevanega imena dovoljena.

4. Če agencija prošnje ne sprejme, se uporablja praktična ureditev iz člena 118(3) Uredbe (ES) št. 1907/2006.

5. Agencija obvesti pristojne organe o odločitvi v zvezi s prošnjo v skladu z odstavkoma 3 ali 4 in jim predloži informacije, ki jih je posredoval proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik.

6. Če je iz novih informacij razvidno, da alternativno kemijsko ime ne zagotavlja dovolj informacij, da bi na delovnem mestu uvedli potrebne previdnostne ukrepe v zvezi z zdravju neškodljivo in varno uporabo in zagotovili, da je mogoče nadzorovati tveganje, ki spremlja ravnanje z zmesjo, Agencija preuči odločitev o uporabi alternativnega kemijskega imena. Agencija lahko prekliče svojo odločitev ali jo spremeni z odločitvijo, v kateri opredeli, katero alternativno kemijsko ime se sme uporabiti. Če Agencija svojo odločitev prekliče ali spremeni, se uporablja praktična ureditev iz člena 118(3) Uredbe (ES) št. 1907/2006.

7. Če je bila dovoljena uporaba alternativnega kemijskega imena, vendar razvrstitev snovi v zmesi, za katero se to alternativno ime uporablja, ne ustreza več kriterijem iz oddelka 1.4.1 Priloge I, dobavitelj te snovi v zmesi na etiketi in varnostnem listu namesto alternativnega kemijskega imena v skladu s členom 18 za snov uporabi identifikator izdelka.

8. Če Agencija utemeljitev v skladu s členom 10(a)(xi) Uredbe (ES) št. 1907/2006 glede informacij iz člena 119(2)(f) ali (g) navedene uredbe v zvezi s snovmi kot takimi ali v zmesi, sprejme kot utemeljeno, proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik na etiketi in varnostnem listu lahko uporabi ime, ki bo javnosti dostopno na internetu. Proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik v zvezi s snovmi v zmesi, za katere se člen 119(2)(f) ali (g) navedene uredbe ne uporablja več, lahko Agenciji predloži prošnjo za uporabo alternativnega kemijskega imena, kakor je navedeno v odstavku 1 tega člena.

9. Če je dobavitelj zmesi pred 1. junijem 2015 v skladu s členom 15 Direktive 1999/45/ES dokazal, da razkritje kemijske identitete snovi v zmesi ogroža zaupno naravo njegove dejavnosti, lahko za namene te uredbe še naprej uporablja dogovorjeno alternativno ime.

1. Če ima snov ali zmes, ki je razvrščena kot nevarna, fizikalne lastnosti ali lastnosti, ki vplivajo na zdravje, navedene v oddelkih 1.1 in 1.2 Priloge II, se v razdelek za dodatne informacije na etiketi vključijo ustrezni stavki.

Če je snov vključena v del 3 Priloge VI, se v dodatne informacije na etiketi vključijo vsi dodatni stavki o nevarnosti.

2. Če snov ali zmes, ki je razvrščena kot nevarna, spada v področje uporabe Direktive 91/414/EGS, se v razdelek za dodatne informacije na etiketi vključi ustrezen stavek.

3. Dobavitelj lahko v razdelku za dodatne informacije na etiketi poleg informacij iz odstavkov 1 in 2 navede tudi druge informacije, če te ne otežujejo razpoznavnosti elementov etikete, določenih v členu 17(1)(a) do (g), in če vsebujejo dodatne podrobnosti in niso v nasprotju z informacijami, ki jih opredeljujejo navedeni elementi, ter ne povzročajo dvoma o njih.

4. Stavkov, kot na primer „nestrupeno“, „nenevarno“, „ne onesnažuje okolja“, „ekološko sprejemljivo“ ali kakršnih koli drugih stavkov o tem, da snov ali zmes ni nevarna, oziroma kakršnih koli drugih stavkov, ki niso v skladu z razvrstitvijo navedene snovi ali zmesi, se na etiketi ali embalaži snovi ali zmesi ne navede.

6. Če zmes vsebuje snov, razvrščeno kot nevarno, se označi v skladu z delom 2 Priloge II.

Besedilo stavkov je skladno z delom 3 Priloge III in se na etiketi navede v razdelku za dodatne informacije.

Etiketa vključuje tudi identifikator izdelka iz člena 18 ter ime, naslov in telefonsko številko dobavitelja zmesi.

1. Če bi bilo zaradi razvrstitve snovi ali zmesi na etiketi potrebnih več piktogramov, se uporabljajo naslednja pravila prednostne razvrstitve, s katerimi se zmanjša število zahtevanih piktogramov za nevarnost:

2. Če bi bilo zaradi razvrstitve snovi ali zmesi potrebnih več piktogramov za nevarnost za isti razred nevarnosti se na etiketi navede piktogram za nevarnost, ki za vsak zadevni razred nevarnosti ustreza najresnejši kategoriji nevarnosti.

Za snovi, vključene v del 3 Priloge VI, za katere se prav tako uporablja razvrstitev v skladu z naslovom II, se na etiketi navede piktogram za nevarnost, ki za vsak zadevni razred nevarnosti ustreza najresnejši kategoriji nevarnosti.

Če je snov ali zmes razvrščena v več razredov nevarnosti ali razločevanj znotraj nekega razreda nevarnosti, se na etiketi navedejo vsi stavki o nevarnosti, ki so potrebne zaradi takšne razvrstitve, razen če gre za očitno podvajanje ali so očitno odveč.

1. Če zaradi izbire previdnostnih stavkov nekateri previdnostni stavki postanejo očitno odveč ali so glede na snov, zmes ali embalažo nepotrebni, se takšni stavki na etiketi ne navedejo.

2. Če se snov ali zmes dobavi za splošno uporabo, se na etiketi po potrebi navede previdnostni stavek, ki se nanaša na odstranjevanje snovi ali zmesi in na odstranjevanje embalaže, razen če se ne zahteva v skladu s členom 22.

V vseh drugih primerih previdnostni stavek, ki se nanaša na odstranjevanje, ni potreben, če je očitno, da odstranjevanje snovi, zmesi ali embalaže ni nevarno za zdravje ljudi ali okolje.

3. Na etiketi se ne navede več kot šest previdnostnih stavkov, razen če je to potrebno za prikaz vrste in resnosti nevarnosti.

1. Če je embalaža snovi ali zmesi tako majhna ali ima takšno obliko, da zahtev iz člena 31 v zvezi z etiketo v jeziku ali jezikih države članice, v kateri se snov ali zmes da v promet, ni mogoče izpolniti, se elementi etikete, določeni v prvem pododstavku člena 17(2), zagotovijo v skladu z oddelkom 1.5.1 Priloge I.

2. Če vseh informacij na etiketi ni mogoče zagotoviti na način, predviden v odstavku 1, se lahko v skladu z oddelkom 1.5.2 Priloge I navede manj informacij.

3. Če se nevarna snov ali zmes iz dela 5 Priloge II za splošno uporabo dobavi brez embalaže, je treba priložiti izvod elementov etikete, naveden v skladu s členom 17.

4. Za nekatere zmesi, ki so razvrščene kot nevarne za okolje, se lahko v skladu s postopkom iz člena 53 določijo odstopanja od nekaterih določb o okoljskem označevanju ali posebne določbe za tovrstno označevanje, če se lahko dokaže, da bi to zmanjšalo vpliv na okolje. Takšna odstopanja ali posebne določbe so opredeljene v delu 2 Priloge II.

5. Komisija lahko od Agencije zahteva, da pripravi in ji predloži druge predloge za odstopanje od zahtev za označevanje in pakiranje.

1. Dobavitelj zagotovi, da se etiketa dopolni takoj po spremembi razvrstitve in označitve te snovi ali zmesi, če je nova nevarnost resnejša ali če so v skladu s členom 25 potrebni novi dodatni elementi etikete ob upoštevanju vrste spremembe glede varovanja zdravja ljudi in okolja. Dobavitelji v skladu s členom 4(9) med seboj sodelujejo, da lahko označevanje spremenijo brez odlašanja.

2. Če so potrebne spremembe, ki niso zajete v odstavku 1, dobavitelj zagotovi, da se etiketa dopolni v 18 mesecih.

3. Dobavitelj snovi ali zmesi iz direktiv 91/414/EGS ali 98/8/ES dopolni etiketo v skladu z navedenima direktivama.

1. Etikete so trdno pritrjene na eno ali več površin embalaže, ki neposredno vsebuje snov ali zmes, in jih je možno brati vodoravno, ko je pakiranje postavljeno na običajni način.

2. Barva in videz vseh etiket sta takšna, da je piktogram za nevarnost jasno razviden.

3. Elementi etikete iz člena 17(1) so jasno in trajno označeni. Jasno se razlikujejo od ozadja, njihova velikost in razmiki med njimi pa so takšni, da jih je mogoče brez težav prebrati.

4. Oblika, barva in velikost piktograma za nevarnost in mere etikete so določene v oddelku 1.2.1 Priloge I.

5. Etiketa ni potrebna, če so elementi etikete iz člena 17(1) jasno vidni na sami embalaži. V takšnih primerih se za informacije, navedene na embalaži, uporabljajo zahteve iz tega poglavja, ki veljajo za etiketo.

1. Piktogrami za nevarnost, opozorilna beseda, stavki o nevarnosti in previdnostni stavki so na etiketi razvrščeni skupaj.

2. Dobavitelj lahko določi vrstni red stavkov o nevarnosti na etiketi. V skladu z odstavkom 4 pa so vsi stavki o nevarnosti na etiketi razvrščeni skupaj glede na jezik.

Dobavitelj lahko določi vrstni red previdnostnih stavkov na etiketi. V skladu z odstavkom 4 pa so vsi previdnostni stavki na etiketi razvrščeni skupaj glede na jezik.

3. Sklopi stavkov o nevarnosti in sklopi previdnostnih stavkov iz odstavka 2 so na etiketi razvrščeni skupaj glede na jezik.

4. Dodatne informacije se vpišejo v razdelek za dodatne informacije iz člena 25, in sicer skupaj z drugimi elementi etikete, ki so določeni v členu 17(1)(a) do (g).

5. Zaradi izpolnjevanja posebnih zahtev glede označevanja se lahko barve uporabljajo tudi na drugih delih etikete, ne samo na piktogramih za nevarnost.

6. Elementi etikete, ki se zahtevajo v skladu z drugimi akti Skupnosti, se vpišejo v razdelek za dodatne informacije na etiketi iz člena 25.

1. Če je pakiranec sestavljen iz zunanje in notranje embalaže ter kakršne koli vmesne embalaže, zunanja embalaža pa izpolnjujejo določbe glede označevanja v skladu s pravili o prevozu nevarnega blaga, se notranja in vse vmesne embalaže označijo v skladu to uredbo. Tudi zunanja embalaža se lahko označi v skladu s to uredbo. Če se piktogram(-i) za nevarnost, ki se zahteva(-jo) po tej uredbi, nanašajo na isto nevarnost kot v predpisih o prevozu nevarnega blaga, piktogram(-i) za nevarnost, ki se zahteva(-jo) po tej uredbi, na zunanji embalaži ni(-so) potreben(-ni).

2. Če se ne zahteva, da mora zunanja embalaža pakiranca izpolnjevati določbe glede označevanja v skladu s pravili o prevozu nevarnega blaga, se zunanja in vse notranje embalaže, vključno z vmesno embalažo, označijo v skladu s to uredbo. Če pa sta kljub zunanji embalaži notranja ali vmesna embalaža jasno vidni, zunanje embalaže ni treba označiti.

3. Posamezni pakiranci, ki izpolnjujejo določbe glede označevanja v skladu s predpisi o prevozu nevarnega blaga, se označijo v skladu s to uredbo in predpisi o prevozu nevarnega blaga. Če se piktogram(-i) za nevarnost, ki se zahteva(-jo) po tej uredbi, nanaša(-jo) na isto nevarnost kot v predpisih o prevozu nevarnega blaga, piktogram(-i) za nevarnost, ki se zahteva(-jo) po tej uredbi, ni(-so) potreben(-ni).

1. Agencija do 20. januarja 2012 opravi raziskavo o obveščanju javnosti glede varne uporabe snovi in zmesi ter o morebitni potrebi po vključitvi dodatnih informacij na etikete. Ta raziskava se izvede v posvetovanju s pristojnimi organi in interesnimi kategorij in temelji, po potrebi, na najboljših praksah.

2. Komisija brez poseganja v določbe o označevanju iz tega naslova ter na podlagi raziskave iz odstavka 1 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, po potrebi pa tudi pripravi zakonodajni predlog za spremembo te uredbe.

2. Embalaža, ki vsebuje nevarno snov ali zmes, dobavljeno za splošno uporabo, nima niti oblike niti izgleda, s katerim bi bila privlačna za otroke ali bi lahko spodbudila njihovo dejavno radovednost ali bila zavajajoča za potrošnike, niti nima podobnega izgleda ali oblike, ki se uporablja za živila, živalsko krmo, zdravila ali kozmetične izdelke in ki bi lahko bila zavajajoča za potrošnike.

Če embalaža vsebuje snov ali zmes, ki izpolnjuje zahteve iz oddelka 3.1.1 Priloge II, se opremi z zapirali, varnimi za otroke, v skladu z oddelki 3.1.2, 3.1.3 in 3.1.4.2 Priloge II.

Če embalaža vsebuje snov ali zmes, ki izpolnjuje zahteve iz oddelka 3.2.1 Priloge II, se opremi z otipnim opozorilom za nevarnost v skladu z oddelkom 3.2.2 Priloge II.

3. Za embalažo za snovi in zmesi velja, da izpolnjuje zahteve iz odstavka 1(a), (b) in (c), če izpolnjuje predpise o prevozu nevarnega blaga po zraku, morju, cesti, železnici ali celinskih plovnih poteh.

USKLAJENO RAZVRŠČANJE IN OZNAČEVANJE SNOVI TER POPIS RAZVRŠČANJA IN OZNAČEVANJA

1. Za snov, ki v naslednjih točkah ustreza kriterijem iz Priloge I, se navadno uporablja usklajeno razvrščanje in označevanje v skladu s členom 37:

2. Za snov, ki velja za aktivno snov v smislu Direktive 91/414/EGS ali Direktive 98/8/ES, se običajno uporablja usklajeno razvrščanje in označevanje. Za takšne snovi se uporabljajo postopki iz člena 37(1), (4), (5) in (6).

3. Če snov izpolnjuje kriterije za druge razrede nevarnosti ali razločevanja od tistih iz odstavka 1 in se zanjo ne uporablja odstavek 2, se lahko v posameznih primerih v Prilogo VI doda tudi usklajena razvrstitev in označitev v skladu s členom 37, če obstaja utemeljitev za takšno ukrepanje na ravni Skupnosti.

1. Pristojni organ lahko Agenciji predloži predlog za usklajeno razvrstitev in označitev snovi, po potrebi pa tudi posebne mejne koncentracije ali M-faktorje ali predlog za njihov pregled.

Predlog upošteva obliko, določeno v delu 2 Priloge VI, in vsebuje ustrezne informacije, ki so določene v delu 1 Priloge VI.

2. Proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik snovi lahko Agenciji predloži predlog za usklajeno razvrstitev in označitev te snovi, po potrebi pa tudi posebne mejne koncentracije ali M-faktorje, če za takšno snov še ni vnosa v delu 3 Priloge VI glede razreda nevarnosti ali razločevanj, na katera se predlog nanaša.

Predlog se pripravi v skladu z ustreznimi deli oddelkov 1, 2 in 3 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1907/2006 in upošteva obliko, določeno v delu B Poročila o kemijski varnosti iz oddelka 7 navedene Priloge. Predlog vsebuje ustrezne informacije, ki jih določa del 1 Priloge VI k tej uredbi. Uporablja se člen 111 Uredbe (ES) št. 1907/2006.

3. Če se predlog proizvajalca, uvoznika ali nadaljnjega uporabnika nanaša na usklajeno razvrstitev in označitev snovi v skladu s členom 36(3), mu je priložena pristojbina, ki jo določi Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 54(2).

4. Odbor za oceno tveganja Agencije, vzpostavljen v skladu s členom 76(1)(c) Uredbe (ES) št. 1907/2006, sprejme mnenje o vsakem predlogu, predloženem v skladu z odstavkom 1 ali 2, in sicer v 18 mesecih po prejemu predloga, pri čemer zadevnim stranem omogoči, da predložijo pripombe. Agencija to mnenje in vse morebitne pripombe sporoči Komisiji.

5. Če Komisija meni, da je usklajena razvrstitev in označitev zadevne snovi ustrezna, nemudoma predloži osnutek sklepa o vključitvi te snovi, skupaj z ustreznimi elementi razvrstitve in označitve, v tabelo 3.1 dela 3 Priloge VI, po potrebi pa tudi posebne mejne koncentracije ali M-faktorje.

Ustrezen vnos pod istimi pogoji vključi v tabelo 3.2 dela 3 Priloge VI do 31. maja 2015.

Navedeni ukrep, namenjen spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 54(3). V nujnih primerih lahko Komisija uporabi nujni postopek iz člena 54(4).

6. Proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki, ki imajo nove informacije, na podlagi katerih bi lahko spremenili elemente usklajene razvrstitve in označitve snovi iz dela 3 Priloge VI, pristojnemu organu v državi članici, v kateri je snov dana v promet, predložijo predlog v skladu z drugim pododstavkom odstavka 2.

Vsebina mnenj in sklepov o usklajeni razvrstitvi in označitvi v delu 3 Priloge VI; dostopnost informacij

1. V mnenjih iz člena 37(4) in sklepih v skladu s členom 37(5) je za vsako snov določeno vsaj:

2. Pri objavi mnenja ali sklepa iz člena 37(4) in (5) te uredbe se uporabljata člena 118(2) in 119 Uredbe (ES) št. 1907/2006.

1. Vsi proizvajalci ali uvozniki ali skupine proizvajalcev ali uvoznikov (v nadaljnjem besedilu „prijavitelji“), ki dajejo v promet snov iz člena 39, Agenciji v prijavi sporočijo naslednje informacije, da se lahko vključijo v popis iz člena 42:

Informacije iz točk (a) do (f) se ne sporočijo, če so bile Agenciji poslane v okviru registracije v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 ali če jih je ta prijavitelj že sporočil.

Prijavitelj te informacije predloži v obliki, določeni v členu 111 Uredbe (ES) št. 1907/2006.

2. Zadevni prijavitelj(-i) dopolnjuje(-jo) informacije, navedene v odstavku 1, in jih prijavi(-jo) Agenciji, če se po preučitvi na podlagi člena 15(1) sprejme sklep o spremembi razvrstitve in označitve snovi.

3. Snovi, ki so dane v promet 1. decembra 2010 ali po tem datumu, se prijavijo v skladu z odstavkom 1 v enem mesecu po tem, ko so bile dane v promet.

Snovi, ki so dane v promet pred 1. decembrom 2010, pa se pred tem datumom lahko prijavijo v skladu z odstavkom 1.

Če se zaradi prijave iz člena 40(1) v popisu iz člena 42 za isto snov pojavijo različni vnosi, si prijavitelji in registracijski zavezanci prizadevajo, da dosežejo sporazumni vnos, ki se vključi v popis. Prijavitelji o tem ustrezno obvestijo Agencijo.

1. Agencija vzpostavi in hrani popis razvrščanja in označevanja v obliki zbirke podatkov.

V popis se vključijo informacije, sporočene v skladu s členom 40(1), in informacije, sporočene v okviru registracije v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006.

Informacije iz popisa, ki ustrezajo informacijam iz člena 119(1) Uredbe (ES) št. 1907/2006, so dostopne javnosti. Agencija prijaviteljem in registracijskim zavezancem, ki ji v skladu s členom 29(1) Uredbe št. 1907/2006 predložijo informacije o snovi, odobri dostop do drugih informacij o tej snovi v popisu. Drugim odobri dostop do takšnih informacij ob upoštevanju člena 118 navedene uredbe.

2. Agencija popis dopolni, ko prejme dopolnjene informacije v skladu s členom 40(2) ali členom 41.

3. Poleg informacij iz odstavka 1 Agencija v vsak vnos po potrebi vključi naslednje informacije:

Informacije iz točke (a) se dopolnijo, če se sprejme sklep v skladu s členom 37(5).

Imenovanje pristojnih organov in organov, odgovornih za izvrševanje, ter sodelovanje med organi

Države članice imenujejo pristojni organ ali organe, ki so odgovorni za predloge za usklajeno razvrstitev in označitev, ter organe, ki so odgovorni za izvrševanje obveznosti iz te uredbe.

Pristojni organi in organi, odgovorni za izvrševanje, sodelujejo pri izvajanju nalog iz te uredbe in zadevnim organom drugih držav članic nudijo vso potrebno pomoč, ki bi jo v ta namen lahko potrebovali.

Države članice vzpostavijo nacionalne službe za pomoč uporabnikom, ki proizvajalcem, uvoznikom, distributerjem, nadaljnjim uporabnikom in drugim zainteresiranim svetujejo glede njihovih odgovornosti in obveznosti, ki izhajajo iz te uredbe.

Imenovanje organov, odgovornih za prejemanje informacij v zvezi z zagotavljanjem nujne zdravstvene pomoči

1. Države članice imenujejo organ ali organe, ki so odgovorni za prejemanje informacij od uvoznikov in nadaljnjih uporabnikov zlasti za pripravo preventivnih in kurativnih ukrepov, predvsem v primeru zagotavljanja nujne zdravstvene pomoči, zaradi dajanja zmesi v promet. Te informacije vključujejo informacije o kemijski sestavi zmesi, ki se dajo v promet in razvrstijo kot nevarne zaradi učinka na zdravje ali njihovih fizikalnih učinkov, ter kemijski identiteti snovi v zmeseh, za katere je Agencija v skladu s členom 24 ugodila prošnji za uporabo alternativnega kemijskega imena.

2. Imenovani organi poskrbijo za vsa potrebna jamstva za varovanje tajnosti prejetih informacij. Takšne informacije se smejo uporabiti samo:

3. Imenovani organi prejmejo od dobavitelja in nadaljnjih uporabnikov, odgovornih za trženje, vse informacije, ki jih potrebujejo za izvajanje nalog, za katere so pristojni.

4. Komisija do 20. januarja 2012 na podlagi pregleda oceni možnosti za uskladitev informacij iz odstavka 1, pri čemer tudi določi obliko, v kateri morajo uvozniki in nadaljnji uporabniki imenovanim organom predložiti informacije. Komisija lahko na podlagi pregleda in po posvetovanju z zadevnimi interesnimi skupinami, npr. Evropskim združenjem centrov za zastrupitve in kliničnih toksikologov (EAPCCT), sprejme uredbo, s katero se tej uredbi doda priloga.

Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 54(3).

1. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, vključno z vzdrževanjem sistema uradnega nadzora, da zagotovijo, da se snovi in zmesi ne dajo v promet, dokler niso razvrščene, označene, prijavljene in zapakirane v skladu s to uredbo.

2. Države članice Agenciji vsakih pet let do 1. julija predložijo poročilo o rezultatih uradnega nadzora in drugih sprejetih izvršilnih ukrepih. Prvo poročilo se predloži do 20. januarja 2012. Agencija da ta poročila na razpolago Komisiji, ki jih upošteva v svojih poročilih iz člena 117 Uredbe (ES) št. 1907/2006.

3. Forum iz člena 76(1)(f) Uredbe (ES) št. 1907/2006 opravlja naloge, določene v členu 77(4)(a) do (g) Uredbe (ES) št. 1907/2006 v zvezi z izvrševanjem te uredbe.

Države članice uvedejo kazni za neizpolnjevanje te uredbe in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi zagotovile uporabo te uredbe. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o določbah glede kazni do 20. junija 2010, nemudoma pa jo obvestijo tudi o vseh naknadnih spremembah navedenih določb.

1. Pri vsakem oglaševanju snovi, razvrščene kot nevarne, se navedejo zadevni razredi ali kategorije nevarnosti.

2. Pri vsakem oglaševanju zmesi, ki je razvrščena kot nevarna ali se zanjo uporablja člen 25(6), ki splošnemu uporabniku omogoča sklenitev kupne pogodbe, ne da bi pred tem etiketo videl, se navede vrsta ali vrste nevarnosti, ki so navedene na etiketi.

Prvi pododstavek ne posega v določbe Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (28).

1. Dobavitelj zbira vse informacije, ki jih uporablja za razvrščanje in označevanje v skladu s to uredbo, ter jih hrani vsaj 10 let po tem, ko je to snov ali zmes zadnjič dobavil.

Dobavitelj te informacije hrani skupaj z informacijami, ki se zahtevajo v skladu s členom 36 Uredbe (ES) št. 1907/2006.

2. Če dobavitelj preneha opravljati dejavnost ali svojo dejavnost delno ali v celoti prenese na tretjo osebo, mora oseba, ki je odgovorna za likvidacijo dobaviteljevega podjetja ali ki prevzame odgovornost za dajanje zadevne snovi ali zmesi v promet, namesto dobavitelja izpolniti obveznost iz odstavka 1.

3. Pristojni organ ali organ, odgovoren za izvajanje, v državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež, ali Agencija lahko od dobavitelja zahtevajo, da jim zagotovi katero koli informacijo iz prvega pododstavka odstavka 1.

Če je ta informacija Agenciji na voljo na podlagi registracije v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 ali prijavo v skladu s členom 40 te uredbe, potem Agencija uporabi te informacije, organ pa svojo zahtevo naslovi na Agencijo.

1. Agencija zagotavlja državam članicam in institucijam Skupnosti najboljše možno znanstveno in tehnično svetovanje pri vprašanjih o kemikalijah, ki spadajo v njeno pristojnost in se ji predložijo v skladu z določbami te uredbe.

Države članice ne prepovejo, omejijo ali ovirajo dajanja v promet snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo določbe te uredbe in, po potrebi, aktov Skupnosti, sprejetih zaradi izvajanja te uredbe, na podlagi razlogov, ki so povezani z razvrščanjem, označevanjem ali pakiranjem snovi in zmesi v smislu te uredbe.

1. Če država članica upravičeno meni, da snov ali zmes zaradi razvrstitve, označitve ali pakiranja resno ogroža zdravje ljudi ali okolje, čeprav izpolnjuje zahteve iz te uredbe, lahko sprejme ustrezne začasne ukrepe. Država članica o tem takoj obvesti Komisijo, Agencijo in druge države članice, pri tem pa navede razloge za svojo odločitev.

2. Komisija v 60 dneh po prejemu obvestila države članice sprejme odločitev v skladu z regulativnim postopkom iz člena 54(2), s katerim bodisi odobri začasni ukrep za obdobje, določeno v odločitvi, ali od države članice zahteva, da prekliče ukrep.

3. Če Komisija odobri začasni ukrep v zvezi z razvrstitvijo ali označitvijo snovi v skladu z odstavkom 2, pristojni organ zadevne države članice v skladu s postopkom iz člena 37 Agenciji predloži predlog za usklajeno razvrščanje in označevanje, in sicer v treh mesecih po odločitvi Komisije.

1. Komisija lahko prilagodi člene 6(5), 11(3), 12, 14, 18(3)(b), 23, 25 do 29 ter drugi in tretji pododstavek člena 35(2) in priloge I do VII tehničnemu in znanstvenemu napredku, pri čemer ustrezno upošteva nadaljnji razvoj GHS, zlasti pa vse spremembe na ravni ZN glede uporabe informacij o podobnih zmeseh, obenem pa tudi upošteva razvijanje mednarodno priznanih kemičnih programov in spremembe v zvezi z informacijami iz podatkovnih baz o nesrečah. Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 54(3). V nujnih primerih lahko Komisija uporabi nujni postopek iz člena 54(4).

2. Države članice in Komisija v skladu s svojo vlogo v ustreznih forumih ZN spodbujajo – na ravni ZN – usklajevanje kriterijev za razvrščanje in označevanje bioakumulativnih in strupenih snovi (PBT) in zelo obstojnih in zelo bioakumulativnih snovi (vPvB) .

2. Ob sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

3. Ob sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

4. Ob sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1), (2), (4) in (6) ter člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Direktiva 67/548/EEC in Direktiva 1999/45/EC se razveljavita z učinkom od 1. junija 2015.

1. Do 1. decembra 2010 se snovi razvrščajo, označujejo in pakirajo v skladu z Direktivo 67/548/EGS.

Do 1. junija 2015 se zmesi razvrščajo, označujejo in pakirajo v skladu z Direktivo 1999/45/ES.

2. Z odstopanjem od drugega pododstavka člena 62 te uredbe in ob upoštevanju zahtev iz odstavka 1 tega člena se lahko snovi in zmesi pred 1. decembrom 2010 oziroma 1. junijem 2015 razvrščajo, označujejo in pakirajo v skladu s to uredbo. V tem primeru se določbe o označevanju in pakiranju iz direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ne uporabljajo.

3. Od 1. decembra 2010 do 1. junija 2015 se snovi razvrščajo v skladu z Direktivo 67/548/EGS in to uredbo. Označujejo in pakirajo se v skladu s to uredbo.

4. Z odstopanjem od drugega pododstavka člena 62 te uredbe snovi, ki so bile razvrščene, označene in pakirane v skladu z Direktivo 67/548/EGS in dane v promet že pred 1. decembrom 2010, do 1. decembra 2012 ni treba ponovno označiti in pakirati v skladu s to uredbo.

Z odstopanjem od drugega pododstavka člena 62 te uredbe zmesi, ki so bile razvrščene, označene in pakirane v skladu z Direktivo 1999/45/ES in dane v promet pred 1. junijem 2015, do 1. junija 2017 ni treba ponovno označiti in pakirati v skladu s to uredbo.

5. Če je bila snov ali zmes pred 1. decembrom 2010 oziroma 1. junijem 2015 razvrščena v skladu z Direktivo 67/548/EGS oziroma Direktivo 1999/45/ES, lahko proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki spremenijo razvrstitev snovi ali zmesi na podlagi pretvorbene tabele iz Priloge VII te uredbe.

6. Država članica lahko do 1. decembra 2011 obdrži obstoječ strožji način razvrščanja in označevanja snovi, ki so bile vključene v del 3 Priloge VI te uredbe, če so bili ti elementi razvrstitve in označitve sporočeni Komisiji v skladu z zaščitno klavzulo iz Direktive 67/548/EGS pred 20. januarjem 2009 in če država članica v skladu s členom 37(1) te uredbe do 1. junija 2009 Agenciji predloži predlog za usklajeno razvrščanje in označevanje, ki zajema te elemente razvrstitve in označitve.

To pa predpostavlja, da Komisija do 20. januarja 2009 še ni sprejela odločitve o predlagani razvrstitvi in označitvi v skladu z zaščitno klavzulo iz Direktive 67/548/EGS.

Če predlagana usklajena razvrstitev in označitev, predložena v skladu s prvim pododstavkom, ni vključena v del 3 Priloge VI v skladu s členom 37(5) ali je v navedeni del vključena v spremenjeni obliki, izjema iz prvega pododstavka tega odstavka ne velja več.

Naslovi II, III in IV se za snovi uporabljajo od 1. decembra 2010, za zmesi pa od 1. junija 2015.

(2) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 3. septembra 2008 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

PRILOGA I

ZAHTEVE ZA RAZVRŠČANJE IN OZNAČEVANJE NEVARNIH SNOVI IN ZMESI

Ta priloga določa kriterije razvrščanja v razrede nevarnosti in razločevanja znotraj njih ter določa dodatne določbe glede pogojev za izpolnjevanje kriterijev.

1. DEL 1: SPLOŠNA NAČELA ZA RAZVRŠČANJE IN OZNAČEVANJE

1.0. Opredelitev pojmov

Plin pomeni snov:

(i)	katere parni tlak je pri 50 oC večji od 300 kPa (absolutno) ali

(ii)	ki je pri 20 oC in standardnem tlaku 101,3 kPa popolnoma plinasta.

Tekočina pomeni snov ali zmes:

(i)	katere parni tlak pri 50 oC ni večji od 300 kPa (3 barov),

(ii)	ki pri 20 oC in standardnem tlaku 101,3 kPa ni povsem plinasta in

(iii)

ki ima pri standardnem tlaku 101,3 tališče ali začetno tališče kPa pri 20 oC ali manj.

Trdna snov pomeni snov ali zmes, ki ne ustreza opredelitvama tekočine ali plina.

1.1. Razvrščanje snovi in zmesi

1.1.0. Sodelovanje zaradi izpolnjevanja zahtev te uredbe

Dobavitelji v dobavni verigi med seboj sodelujejo, da izpolnijo zahteve glede razvrščanja, označevanja in pakiranja iz te uredbe.

Dobavitelji v gospodarski panogi lahko med seboj sodelujejo, da izpolnijo prehodne določbe iz člena 61 glede snovi in zmesi, ki se dajo v promet.

Dobavitelji v gospodarski panogi lahko med seboj sodelujejo z vzpostavitvijo mreže ali si na kakšen drug način izmenjujejo podatke in strokovno znanje pri razvrščanju snovi in zmesi v skladu z naslovom II te uredbe. V takih primerih dobavitelji v gospodarski panogi v celoti dokumentirajo, na podlagi česa so bile sprejete odločitve o razvrstitvi, navedeno dokumentacijo pa skupaj s podatki in informacijami, na katerih temelji razvrstitev, dajo na razpolago pristojnim organom ter na zahtevo tudi ustreznim organom, odgovornim za izvrševanje. V primerih, ko dobavitelji v gospodarski panogi sodelujejo na ta način, vsak od njih sicer še naprej ostane v celoti odgovoren za razvrščanje, označevanje in pakiranje snovi ter zmesi, ki jih da v promet, obenem pa tudi za vse druge zahteve te uredbe.

Mreža se lahko uporabi tudi za izmenjavo informacij in najboljših praks, s čimer bi poenostavili izpolnjevanje obveznosti prijave.

1.1.1. Vloga in uporaba strokovne presoje ter določitve zanesljivosti dokazov

1.1.1.1.

Kadar kriterijev ni mogoče uporabiti neposredno za dostopne pridobljene informacije, ali ko so na voljo le informacije iz člena 6(5), se zanesljivost dokazov določi na podlagi strokovne presoje v skladu s členom 9(3) oziroma 9(4).

1.1.1.2.

Pri razvrščanju zmesi se lahko na več področjih uporabi strokovna presoja, s čimer se zagotovi, da je obstoječe informacije mogoče uporabiti za čim več zmesi zaradi varovanja zdravja ljudi in varovanja okolja. Strokovna presoja se lahko zahteva tudi pri razlaganju podatkov v zvezi z razvrstitvijo snovi glede na nevarnost, zlasti v primerih, ko je treba določiti zanesljivost dokazov.

1.1.1.3.

Določitev zanesljivosti dokazov pomeni, da se vse dostopne informacije, povezane z določitvijo nevarnosti, obravnavajo skupaj, na primer rezultati ustreznih testov in vitro, pomembni podatki o živalih, informacije, pridobljene prek analogije po skupinah (razvrščanje v skupine, navzkrižno branje, podatki o (Q)SAR, izkušnje ljudi, kot so podatki o poklicni izpostavljenosti in podatki iz zbirk podatkov o nesrečah, epidemiološke in klinične študije ter dobro dokumentirana poročila in opažanja o posameznih primerih. Kakovosti in doslednosti podatkov se ustrezno pripiše ustrezna teža. Informacije o snoveh in zmeseh, povezane s snovjo ali zmesjo, ki se razvršča, se štejejo kot ustrezne, prav tako pa tudi rezultati študije v zvezi z mestom delovanja ter mehanizmi ali načini delovanja. Pri enotni določitvi zanesljivosti dokazov se skupaj zberejo vsi pozitivni in negativni rezultati.

1.1.1.4.

Za namen razvrstitve nevarnosti za zdravje (del 3) ugotovljeni nevarni učinki, dobljeni z ustreznimi študijami na živalih ali iz izkušenj ljudi in ki so v skladu z merili za razvrstitev običajno upravičujejo razvrstitev. Kadar so dostopni dokazi pri ljudeh in živalih in si ugotovitve nasprotujejo, se ocenita kakovost in zanesljivost dokazov iz obeh virov, da se reši vprašanje razvrstitve. Na splošno imajo ustrezni, zanesljivi in reprezentativni podatki o ljudeh prednost pred drugimi podatki (vključno z epidemiološkimi študijami, znanstveno preverjenimi študijami primerov iz te priloge ali statistično podprtimi izkušnjami). Vendar lahko tudi dobro oblikovane in izvedene epidemiološke študije vključujejo premalo subjektov za ugotavljanje sorazmerno redkega, vendar pomembnega učinka za evalvacijo možnih zavajajočih dejavnikov. Zato neobstoj pozitivnih rezultatov pri ljudeh ne ovrže nujno pozitivnih rezultatov dobro izvedenih študij na živalih, vendar je treba v tem primeru evalvirati trdnost, kakovost in statistično vrednost podatkov o ljudeh in živalih.

1.1.1.5.

Za namen razvrstitve nevarnosti za zdravje (del 3) so pomembne informacije za ugotavljanje učinka na ljudi način izpostavljenosti, informacije o mehanizmih in študije metabolizma. Kadar je pomen takšnih informacij dvomljiv, je lahko upravičena nižja razvrstitev, če sta trdnost in kakovost podatkov ponovno zagotovljeni. Kadar obstajajo znanstveni dokazi, da mehanizem ali način delovanja ni pomemben za ljudi, se snovi ali zmesi ne bi smelo razvrstiti.

1.1.2. Posebne mejne koncentracije, M-faktorji in splošne mejne vrednosti

1.1.2.1.

Posebne mejne koncentracije ali M-faktorji se uporabijo v skladu s členom 10.

1.1.2.2. Mejne vrednosti

1.1.2.2.1.

Iz mejnih vrednosti je razvidno, kdaj je treba prisotnost snovi upoštevati pri razvrščanju snovi ali zmesi, ki vsebuje to nevarno snov, in sicer v obliki ugotovljene nečistoče, dodatka ali posamezne sestavine (glej člen 11).

1.1.2.2.2.

Mejne vrednosti iz člena 11 so naslednje:

(a)

za nevarnosti za zdravje in okolje v delih 3, 4 in 5 te priloge:

(i)

za snovi z določeno posebno mejno koncentracijo za ustrezen razred nevarnosti ali razločevanje, in sicer bodisi v delu 3 Priloge VI bodisi v popisu razvrstitev in označitev iz člena 42, če sta razred nevarnosti ali razločevanje navedena v tabeli 1.1, je mejna vrednost nižja od posebne mejne koncentracije in ustrezne splošne mejne vrednosti v tabeli 1.1, ali

(ii)

za snovi z določeno posebno mejno koncentracijo za ustrezen razred nevarnosti ali razločevanje, in sicer bodisi v delu 3 Priloge VI bodisi v popisu razvrstitev in označitev iz člena 42, če razred nevarnosti ali razločevanje nista navedena v tabeli 1.1, mejna vrednost ustreza posebni mejni koncentraciji, določeni v delu 3 Priloge VI oziroma v popisu razvrstitev in označitev, ali

(iii)

za snovi, za katere ni določena posebna mejna koncentracija za ustrezen razred nevarnosti ali razločevanje niti v delu 3 Priloge VI niti v popisu razvrstitev in označitev iz člena 42, če sta razred nevarnosti ali razločevanje navedena v tabeli 1.1, je mejna vrednost ustrezna splošna mejna vrednost, določena v tej tabeli; ali

(iv)

za snovi, za katere ni določena posebna mejna koncentracija za ustrezen razred nevarnosti ali razločevanje niti v delu 3 Priloge VI niti v popisu razvrstitev in označitev iz člena 42, če razred nevarnosti ali razločevanje nista navedena v tabeli 1.1, mejna vrednost ustreza splošni mejni koncentraciji za razvrstitev v ustrezne oddelke delov 3, 4 in 5 te priloge;

(b)

za nevarnosti za vodno okolje v oddelku 4.1 te priloge:

(i)	za snovi, za katere je določen M-faktor za ustrezno skupino nevarnosti, in sicer bodisi v delu 3 Priloge VI bodisi v popisu razvrstitev in označitev iz člena 42, mejna vrednost ustreza splošni mejni vrednosti v tabeli 1.1, prilagojeni na podlagi izračuna iz oddelka 4.1 te priloge, ali

(ii)	za snovi, za katere ni določen M-faktor za ustrezno skupino nevarnosti niti v delu 3 Priloge VI niti v popisu razvrstitve in označitve iz člena 42, je mejna vrednost ustrezna splošna mejna vrednost, določena v tabeli 1.1.

Tabela 1.1

Splošne mejne vrednosti

Razred nevarnosti

Splošne mejne vrednosti, ki jih je treba upoštevati

Akutna strupenost:

—	Kategorije 1–3

0,1 %

—	Kategorija 4

1 %

Jedkost za kožo/draženje kože

1 % (1)

Huda poškodba oči/draženje oči

1 % (2)

Nevarnost za vodno okolje

—	kategorija akutnosti 1

0,1 % (3)

—	kategorija kroničnosti 1

0,1 % (3)

—	kategorije kroničnosti 2–4

1 %

Opomba:

Splošne mejne vrednosti so navedene v masnih deležih, razen za plinaste zmesi, za katere so navedene v volumskem deležu.

1.1.3. Premostitvena načela za razvrstitev zmesi, kadar niso dostopni podatki o testih za celotno zmes

Kadar testi za določitev nevarnih lastnosti zmesi niso bili izvedeni, vendar je na voljo dovolj podatkov o podobnih testnih zmeseh in posameznih nevarnih sestavinah, da je mogoče ustrezno opredeli nevarnosti zmesi, se ti podatki uporabijo v skladu z naslednjimi premostitvenimi pravili iz člena 9(4) za vsak posamezen razred nevarnosti iz dela 3 in dela 4 te priloge, pri čemer se upoštevajo vse posebne določbe za zmes vsakega razreda nevarnosti.

1.1.3.1. Redčenje

Če je zmes razredčena s snovjo (razredčilom), ki je razvrščena v enako kategorijo nevarnosti ali nižjo kategorijo nevarnosti kot najmanj nevarna prvotna sestavina in za katero se ne pričakuje, da bo vplivala na razvrstitev drugih sestavin glede na nevarne lastnosti, potem se uporabi ena od naslednjih možnosti:

—	nova zmes se razvrsti enako kot prvotna zmes;

—	kadar so na voljo podatki za vse ali le nekatere sestavine zmesi, se uporabi metoda, razložena v posameznem oddelku dela 3 in dela 4 za razvrstitev zmesi;

—	pri akutni toksičnosti se uporabi metoda za razvrstitev zmesi na podlagi sestavin zmesi (metoda dodajanja);

1.1.3.2. Serije

Za kategorijo nevarnosti ene proizvodne serije zmesi se lahko domneva, da je bistveno enaka kategoriji nevarnosti druge proizvodne serije istega tržnega proizvoda in da jo proizvaja ali nadzoruje isti dobavitelj, razen če obstaja razlog za domnevo, da obstajajo takšne bistvene razlike, zaradi katerih se je spremenila razvrstitev serije. Če se spremeni razvrstitev serije, je treba serijo ponovno evalvirati.

1.1.3.3. Koncentracija izredno nevarnih zmesi

Če je v primeru razvrstitve zmesi iz oddelkov 3.1, 3.2, 3.3, 3.8, 3.9, 3.10 in 4.1 zmes razvrščena v kategorijo ali podkategorijo največje nevarnosti in se je koncentracija sestavin zmesi, ki so v tej kategoriji ali podkategoriji, povečala, se nova zmes razvrsti v to kategorijo ali podkategorijo brez dodatnega testiranja.

1.1.3.4. Interpolacija znotraj ene kategorije strupenosti

Pri razvrstitvi zmesi iz oddelkov 3.1, 3.2, 3.3, 3.8, 3.9, 3.10 in 4.1 za tri zmesi z enako nevarno sestavino, kadar sta zmesi A in B v isti kategoriji nevarnosti in ima zmes C enake aktivne nevarne sestavine s koncentracijo, ki je med koncentracijami nevarnih sestavin iz zmesi A in B, se za zmes C domneva, da je v isti kategoriji nevarnosti kot zmesi A in B.

1.1.3.5. Zelo podobne zmesi

Predpostavke so naslednje:

(a)

dve zmesi, od katerih vsaka vsebuje po dve sestavini:

(i)

A + B

(ii)

C + B;

(b)	koncentracija sestavine B je približno ista v obeh zmeseh;

(c)	koncentracija sestavine A v zmesi (i) je enaka koncentraciji sestavine C v zmesi (ii);

(d)	podatki o nevarnosti za A in C so dostopni in zelo podobni, tj. so v isti kategoriji nevarnosti in se ne pričakuje, da bodo vplivali na razvrstitev sestavine B glede na nevarnost.

Če je zmes (i) že razvrščena v poseben razred nevarnosti na podlagi podatkov o testu, se zmes (ii) uvrsti v isto kategorijo nevarnosti.

1.1.3.6. Pregled razvrstitve, če se je sestava zmesi spremenila

Naslednje spremembe začetne koncentracije so določene za uporabo člena 15(2)(a):

Tabela 1.2

Premostitveno načelo za spremembe sestave zmesi

Začetno območje koncentracije sestavine	Dovoljene spremembe začetne koncentracije sestavine
≤ 2,5 %	± 30 %
2,5 < C ≤ 10 %	± 20 %
10 < C ≤ 25 %	± 10 %
25 < C ≤ 100 %	± 5 %

1.1.3.7. Aerosoli

Pri razvrstitvi zmesi iz oddelkov 3.1, 3.2, 3.3, 3.4, 3.8 in 3.9 se zmes v obliki aerosola razvrsti v isto kategorijo nevarnosti kot zmes, ki ni v obliki aerosola, če dodani potisni plin ne vpliva na nevarne lastnosti zmesi pri razprševanju in so na voljo znanstveni dokazi, iz katerih izhaja, da oblika v aerosolu ni bolj nevarna kot v neareosolni obliki.

1.2. Označevanje

1.2.1. Mere in oblika elementov etikete

1.2.1.1.

Piktogrami za nevarnosti, določeni v Prilogi V, imajo črn simbol na belem ozadju z dovolj širokim rdečim okvirjem, da se razločno vidi.

1.2.1.2.

Piktogrami za nevarnosti imajo obliko kvadrata, postavljenega na oglišče. Vsak piktogram za nevarnosti obsega vsaj eno petnajstino površine usklajene etikete, vendar najmanjša površina ne sme biti manjša od 1 cm2.

1.2.1.3.

Mere etikete so naslednje:

Tabela 1.3

Mere oznak

Prostornina embalaže	Mere (v milimetrih)
do vključno 3 litrov:	če je mogoče, vsaj 52 × 74
Več od 3 litrov, vendar do vključno 50 litrov:	vsaj 74 × 105
Več od 50 litrov, vendar do vključno 500 litrov:	vsaj 105 × 148
več kot 500 litrov:	vsaj 148 × 210

1.3. Odstopanja od zahtev za označevanje v posebnih primerih

V skladu s členom 23 se uporabljajo naslednja odstopanja:

1.3.1. Prenosne plinske posode

Za prenosne plinske posode s prostornino 150 litrov ali manj se uporablja ena od naslednjih možnosti:

(a)	Oblika in mere so v skladu s predpisi zadnje izdaje standarda ISO 7225 „Plinske jeklenke – Svarilne etikete“. V tem primeru ima lahko oznaka izvorno ime ali industrijsko ali trgovsko ime snovi ali zmesi, če so nevarne snovi v zmesi jasno in neizbrisljivo navedene na plinski posodi.

(b)	Informacije iz člena 17 so navedene na obstojni informativni ploščici ali etiketi, ki je trdno pritrjena na posodi.

1.3.2. Plinske posode za propan, butan ali utekočinjeni zemeljski plin (UZP)

1.3.2.1.

Če so propan, butan in utekočinjeni zemeljski plin ali zmes, ki vsebuje te snovi, razvrščeni v skladu z merili te priloge, dani v promet le kot gorivo v zaprtih jeklenkah za ponovno polnjenje ali v pločevinkah za enkratno uporabo v smislu standarda EN 417 kot gorivo, ki se sprosti le za gorenje (zadnja izdaja standarda EN 417 „Kovinske plinske pločevinke za enkratno uporabo za utekočinjene zemeljske pline z ventilom ali brez za uporabo s prenosnimi napravami, konstrukcija, nadzor, testiranje in označevanje“), so te jeklenke ali pločevinke označene le z ustreznim piktogramom ter stavki o nevarnosti glede vnetljivosti.

1.3.2.2.

Na etiketi ni treba navesti informacij v zvezi z učinki na zdravje ljudi ali okolje. Namesto tega dobavitelj na varnostnem listu sporoči informacije v zvezi z učinki na zdravje ljudi in okolje in nadaljnjim uporabnikom ali distributerjem.

1.3.2.3.

Potrošnikom je treba sporočiti zadostne informacije, da lahko sprejme vse potrebne ukrepe za varovanje zdravja in varno ravnanje.

1.3.3. Aerosoli in posode, zaprte z zapečatenim zapiralom za razprševanje, ki vsebujejo snovi ali zmesi, razvrščene kot nevarne za vdihavanje

Snovi ali zmesi, razvrščenih v skladu z merili iz oddelkov 3.10.2 in 3.10.3, glede na uporabo oddelka 3.10.4 ni treba označiti za to nevarnost, če so dane v promet v obliki aerosolnih razpršilcev ali v posodah, zaprtih z zapečatenim zapiralom za razprševanje.

1.3.4. Kovine v masivni obliki, zlitine, zmesi, ki vsebujejo polimere, zmesi, ki vsebujejo elastomere

1.3.4.1.

Za kovine v masivni obliki, zlitine, zmesi, ki vsebujejo polimere, in zmesi, ki vsebujejo elastomere, ni potrebna oznaka v skladu s to prilogo, če niso nevarne za zdravje ljudi pri vdihavanju, zaužitju ali v stiku s kožo ali za vodno okolje v obliki, v kateri so dane v promet, čeprav so razvrščene kot nevarne v skladu z merili iz te priloge.

1.3.4.2.

Namesto tega dobavitelj na varnostnem listu sporoči informacije nadaljnjim uporabnikom ali distributerjem.

1.3.5. Eksplozivi, dani v promet za doseganje eksplozivnega ali pirotehničnega učinka

Eksplozivi, kot določeno v oddelku 2.1, dani v promet za doseganje eksplozivnega ali pirotehničnega učinka, se označijo in zapakirajo v skladu z zahtevami le za eksplozive.

1.4. Prošnja za uporabo alternativnega kemijskega imena

1.4.1. Prošnje za uporabo alternativnega kemijskega imena v skladu s členom 24 se lahko odobrijo le,

(I)	če za snov ni bila določena v Skupnosti veljavna mejna vrednost izpostavljanja in

(II)

če lahko proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik dokaže, da je uporaba alternativnega kemijskega imena v skladu s potrebo po zagotovitvi zadostnih informacij za uvedbo potrebnih previdnostnih ukrepov za zdravju neškodljivo in varno uporabo na delovnem mestu ter potrebo po zagotovitvi, da je tveganje, ki spremlja ravnanje s snovjo, mogoče nadzorovati, ter

(III)

če se snov uvršča izključno v eno ali več skupin nevarnosti:

(a)	katera koli skupina nevarnosti iz dela 2 te priloge;

(b)	akutna strupenost iz skupine 4;

(c)	jedkost za kožo/draženje kože iz skupine 2;

(d)	hude poškodbe oči/draženje oči iz skupine 2;

(e)	specifična strupenost za ciljne organe – enkratna izpostavljenost – iz skupine 2 ali 3;

(f)	specifična strupenost za ciljne organe – ponavljajoča se izpostavljenost – iz skupine 2;

(g)	nevarno za vodno okolje – kronična nevarnost – iz skupine 3 ali 4.

1.4.2. Izbira kemijskega imena/kemijskih imen za zmesi, ki so namenjene uporabi v proizvodnji dišav ali parfumov

Za snovi, ki se nahajajo v naravi, se lahko namesto kemijskih imen sestavin ciljnega eteričnega olja ali izvlečka uporabi kemijsko ime ali kemijska imena vrste „eterično olje iz …“ ali „izvleček iz …“, kakor je navedeno v členu 18(3)(b).

1.5. Odstopanja od zahtev glede označevanja in pakiranja

1.5.1. Odstopanja od člena 31 [(člena 29(1))]

1.5.1.1.

Če se uporablja člen 29(1), se elementi etikete iz člena 17 lahko navedejo v eni izmed naslednjih oblik:

(a)	v izvlečnih etiketah; ali

(b)	na privezanih etiketah ali

(c)	na zunanji embalaži.

1.5.1.2.

Na etiketi na notranji embalaži so vsaj piktogrami za nevarnost, identifikator izdelka iz člena 18 ter ime in telefonska številka dobavitelja snovi ali zmesi.

1.5.2. Odstopanja od člena 17 [(člena 29(2))]

1.5.2.1. Označevanje pakirancev, katerih vsebina ne presega 125 ml

1.5.2.1.1.

Stavki o nevarnosti in previdnostni stavki, povezani s spodaj navedenimi skupinami nevarnosti, se lahko izpustijo iz elementov etikete, ki se zahtevajo v skladu s členom 17, če:

(a)	vsebina pakiranca ne presega 125 ml in

(b)

se snov ali zmes uvršča v eno ali več naslednjih skupin nevarnosti:

(1)	oksidativni plini iz skupine 1;

(2)	plini pod tlakom;

(3)	vnetljive tekočine iz skupine 2 ali 3;

(4)	vnetljive trdne snovi iz skupine 1 ali 2;

(5)	samoreaktivne snovi ali zmesi vrste C do F;

(6)	samosegrevajoče se snovi ali zmesi iz skupine 2;

(7)	snovi ali zmesi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline, iz skupine 1, 2 ali 3;

(8)	oksidativne tekočine iz skupine 2 ali 3;

(9)	oksidativne trdne snovi iz skupine 2 ali 3;

(10)	organski peroksidi vrste C do F;

(11)	akutno strupene snovi iz skupine 4, če se snovi ali zmesi ne dobavljajo za splošno uporabo;

(12)	snovi, ki dražijo kožo, iz skupine 2;

(13)	snovi, ki dražijo oči, iz skupine 2;

(14)	specifična strupenost za ciljne organe – enkratna izpostavljenost – iz skupine 2 ali 3, če se snov ali zmes ne dobavlja za splošno uporabo;

(15)	specifična strupenost za ciljne organe – ponavljajoča se izpostavljenost – iz skupine 2, če se snov ali zmes ne dobavlja za splošno uporabo;

(16)	nevarno za vodno okolje – akutna nevarnost – iz skupine 1;

(17)	nevarno za vodno okolje – kronična nevarnost – iz skupine 1 ali 2.

Izjeme glede označevanja majhnih embalaž aerosolov kot vnetljivih, ki so določene v Direktivi 75/324/EGS, se uporabljajo za aerosolne razpršilnike.

1.5.2.1.2.

Previdnostni stavki, povezani s spodaj navedenimi skupinami nevarnosti, se lahko izpustijo iz elementov etikete, ki se zahtevajo v skladu s členom 17, če:

(a)	vsebina pakiranca ne presega 125 ml in

(b)

se snov ali zmes uvršča v eno ali več naslednjih skupin nevarnosti:

(1)	vnetljivi plini iz skupine 2;

(2)	strupenost za razmnoževanje: učinki na dojenje ali prek dojenja;

(3)	nevarno za vodno okolje – kronična nevarnost iz skupine 3 ali 4.

1.5.2.1.3.

Piktorgram, stavek o nevarnosti in previdnostni stavek, povezan s spodaj navedenimi skupinami nevarnosti, se lahko izpustijo iz elementov etikete, ki se zahtevajo v skladu s členom 17, če:

(a)	vsebina pakiranca ne presega 125 ml in

(b)

se snov ali zmes uvršča v eno ali več skupin nevarnosti:

(1)	jedko za kovine

1.5.2.2 Označevanje topljive embalaže za enkratno uporabo

Elementi etikete, ki se zahtevajo v členu 17, se lahko pri topljivi embalaži za enkratno uporabo izpustijo, če:

(a)	vsebina vsake topljive embalaže ne presega 25 ml,

(b)	je vsebina topljive embalaže razvrščena izključno v eno ali več skupin nevarnosti, navedenih v 1.5.2.1.1 (b) in

(c)	je topljiva embalaža vsebovana v zunanji embalaži, ki v celoti ustreza zahtevam iz člena 17.

1.5.2.3.

Oddelek 1.5.2.2 ne velja za snovi ali zmesi, ki sodijo v področje uporabe direktiv 91/414/EGS oziroma 98/8/ES.

2. DEL 2: FIZIKALNE NEVARNOSTI

2.1. Eksplozivi

2.1.1. Opredelitev pojmov

2.1.1.1.

Razred eksplozivov zajema

(a)	eksplozivne snovi in zmesi;

(b)	eksplozivne izdelke, razen naprav, ki vsebujejo eksplozivne snovi ali zmesi v takšni količini ali takšnega značaja, da njihov nenameren ali slučajen vžig ne povzroči nobenega učinka zunaj naprave z izstrelkom, ognjem, dimom, vročino ali hrupom; in

(c)	snovi, zmesi in izdelke, ki niso navedeni v točkah (a) in (b) in so izdelani za doseganje dejanskega eksplozivnega ali pirotehničnega učinka.

2.1.1.2.

Za izvajanje te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Eksplozivna snov ali zmes je trdna ali tekoča snov ali zmes snovi, ki lahko sama pri kemijski reakciji sprošča plin pri takšni temperaturi in tlaku ter s takšno hitrostjo, ki povzročijo škodo okolici. Pirotehnične snovi so tudi vključene, čeprav ne sproščajo plinov.

Pirotehnična snov ali zmes je snov ali zmes, pri katerih se tvorijo toplota, svetloba, zvok, plin ali dim ali njihove kombinacije, ki so posledica neeksplozivnih samodejnih in eksotermnih kemijskih reakcij.

Nestabilni eksploziv je eksplozivna snov ali zmes, ki je termično nestabilna in/ali preveč občutljiva za običajno ravnanje, prevoz in uporabo.

Eksplozivni izdelek je izdelek, ki vsebuje eno ali več eksplozivnih snovi ali zmesi.

Pirotehnični izdelek je izdelek, ki vsebuje eno ali več pirotehničnih snovi ali zmesi.

Namenski eksploziv je snov, zmes ali izdelek, ki je proizveden za doseganje dejanskega eksplozivnega ali pirotehničnega učinka.

2.1.2. Kriteriji za razvrstitev

2.1.2.1.

Snovi, zmesi in izdelki tega razreda so razvrščeni kot nestabilni eksplozivi na podlagi diagrama 2.1.2. Testne metode so opisane v delu I Priporočila Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev.

2.1.2.2.

Snovi, zmesi in izdelki iz tega razreda, ki niso razvrščeni kot nestabilni eksplozivi, se uvrstijo v enega od naslednjih šestih podrazredov glede na vrsto nevarnosti, ki jo pomenijo:

(a)	Podrazred 1.1 Snovi, zmesi in izdelki, ki lahko povzročijo eksplozijo v masi (eksplozija v masi je eksplozija, ki se praktično v trenutku razširi na celotno količino);

(b)	Podrazred 1.2 Snovi, zmesi in izdelki, ki lahko pri eksploziji tvorijo drobce, vendar ne morejo povzročiti eksplozije v masi;

(c)

Podrazred 1.3 Snovi, zmesi in izdelki, ki lahko povzročijo požar, nevarnost za nastanek drobcev ali udarnega vala je majhna, in ne morejo povzročiti eksplozije v masi:

(i)	tiste, katerih gorenje povzroča znatno toplotno sevanje; ali

(ii)	tiste, ki zgorevajo druga za drugo, pri čemer nastaja šibak udarni val ali manjši drobci ali oboje;

(d)

Podrazred 1.4 Snovi, zmesi in izdelki, ki niso zelo nevarni:

—	snovi, zmesi in izdelki, ki ob vžigu niso zelo nevarni. Vplivi so omejeni na pakiranca, ob eksploziji pa naj ne bi nastali večji delci z daljšim dometom. Zunanji plamen ne sme povzročiti trenutne eksplozije skoraj celotne vsebine tovora;

(e)

Podrazred 1.5 Izredno neobčutljive snovi ali zmesi, ki lahko povzročijo eksplozijo v masi:

—	izredno neobčutljive snovi in zmesi, ki lahko povzročijo eksplozijo v masi, vendar so tako neobčutljive, da je v običajnih razmerah zelo majhna verjetnost vžiga ali prehoda gorenja v detonacijo;

(f)

Podrazred 1.6 Izredno neobčutljivi izdelki, pri katerih ni nevarnosti eksplozije v masi:

—	izdelki, ki vsebujejo le izredno neobčutljive detonirajoče snovi ali zmesi, verjetnost, da bi nastal nepredvideni vžig ali se razširil ogenj, pa je zanemarljiva.

2.1.2.3.

Eksplozivi, ki niso razvrščeni kot nestabilni eksplozivi, se glede na rezultate testov iz tabele 2.1.1 razvrstijo v enega od šestih podrazredov iz odstavka 2.1.2.2. te priloge na podlagi testnih serij 2 do 8 iz dela I Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev.

Tabela 2.1.1

Kriteriji za eksplozive

Kategorija	Kriteriji
Nestabilni eksplozivi ali eksplozivi podrazredov 1.1 do 1.6	Za eksplozive podrazreda 1.1 do 1.6 je treba izvesti naslednji niz testov:
	Eksplozivnost: v skladu s testno serijo ZN 2 (oddelek 12 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev). Testna serija ZN 2 se ne uporablja za namenske eksplozive (4).
	Občutljivost: v skladu s testno serijo ZN 3 (oddelek 13 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev).
	Termična obstojnost: v skladu s testom ZN 3(c) (pododdelek 13.6.1 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev). Za uvrstitev v ustrezni podrazred so potrebni naslednji testi.

2.1.2.4.

Če so eksplozivi brez embalaže ali prepakirani v embalažo, ki ni prvotna ali podobna embalaža, jih je treba ponovno testirati.

2.1.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi, zmesi ali izdelke, ki izpolnjujejo kriteriji za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.1.2.

OPOMBA k Tabeli 2.1.2: Eksplozivi brez embalaže ali prepakirani eksplozivi, ki niso v prvotni ali podobni embalaži, vključujejo vse naslednje elemente etikete:

(a)	Piktogram: bomba med eksplozijo;

(b)	Opozorilna beseda: „Nevarno“; in

(c)	Stavek o nevarnosti: „Eksplozivno: nevarnost eksplozije v masi“

kadar pa nevarnost ustreza eni od kategorij nevarnosti v tabeli 2.1.2, se podeli ustrezni simbol, opozorilna beseda in/ali stavek o nevarnosti.

Tabela 2.1.2:

Elementi etikete za eksplozive

Razvrstitev	Nestabilni eksploziv	Podrazred 1.1	Podrazred 1.2	Podrazred 1.3	Podrazred 1.4	Podrazred 1.5	Podrazred 1.6
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Nevarno	Nevarno	Pozor	Nevarno	Brez opozorilne besede
Stavek o nevarnosti	H200: Nestabilni eksploziv	H201: Eksplozivno; nevarnost eksplozije v masi	H202: Eksplozivno; velika nevarnost za nastanek drobcev	H203: Eksplozivno; nevarnost za nastanek požara, udarnega vala ali drobcev	H204: Nevarnost za nastanek požara ali drobcev	H205: Pri požaru lahko eksplodira v masi	Brez stavka o nevarnosti
Previdnostni stavek – preprečevanje	P201 P202 P281	P210 P230 P240 P250 P280	P210 P230 P240 P250 P280	P210 P230 P240 P250 P280	P210 P240 P250 P280	P210 P230 P240 P250 P280	Brez previdnostnega stavka
Previdnostni stavek –odziv	P372 P373 P380	P370 + P380 P372 P373	P370 + P380 P372 P373	P370 + P380 P372 P373	P370 + P380 P372 P373	P370 + P380 P372 P373	Brez previdnostnega stavka
Previdnostni stavek –shranjevanje	P401	P401	P401	P401	P401	P401	Brez previdnostnega stavka
Previdnostni stavek –odstranjevanje	P501	P501	P501	P501	P501	P501	Brez previdnostnega stavka

2.1.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.1.4.1.

Razvrstitev snovi, zmesi in izdelkov v razred nevarnosti eksplozivov in nadaljnja uvrstitev v podrazred je zelo zapleten postopek v treh stopnjah. Nujno je sklicevanje na del I Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev.

V prvem koraku se ugotavlja, ali ima snov ali zmes eksplozivne učinke (testna serija 1). Drugi korak je postopek sprejetja (testne serije 2 do 4), tretji korak pa je določitev podrazreda nevarnosti (testne serije 5 do 7). Ocena o tem, ali je določena snov, ki jo je mogoče razvrstiti kot „emulzijo, suspenzijo ali gel amonijevega nitrata, vmesnega izdelka pri izdelavi detonirajočih eksplozivov (ANE)“, dovolj neobčutliva, da se jo lahko razvrsti kot oksidativno tekočino (oddelek 2.13) ali oksidativno trdno snov (oddelek 2.14), je podana v testih testne serije 8.

Eksplozivne snovi in zmesi, ki so prepojene z vodo ali alkoholi ali so razredčene z drugimi snovmi, da se prepreči eksplozivnost, so lahko obravnavane drugače v smislu razvrstitve in se lahko uporabijo drugačni razredi nevarnosti v skladu z njihovimi fizikalnimi lastnosti (glej tudi Prilogo II oddelek 1.1.).

Na nekatere fizikalne nevarnosti vplivajo različni dejavniki (ki izhajajo iz eksplozivnih lastnosti), tako na primer razredčenje, pri desenzibiliziranih eksplozivih, vključitev v zmes ali izdelek, embalaža in drugo.

Postopek razvrstitve je določen z naslednjim načinom odločanja (glej diagrame 2.1.1 do 2.1.4).

Diagram 2.1.1

Splošni diagram postopka za razvrstitev snovi, zmesi ali izdelka v razred eksplozivov (razred 1 za prevoz)

Diagram 2.1.2

Postopek za začasno sprejetje snovi, zmesi ali izdelka v razred eksplozivov (razred 1 za prevoz)

Diagram 2.1.3

Postopek za določitev podrazreda v razredu eksplozivov (razred 1 za prevoz)

Diagram 2.1.4

Postopek za razvrstitev emulzij, suspenzij ali gelov amonijevega nitrata

2.1.4.2. Postopek preverjanja

Eksplozivnost je povezana z obstojem nekaterih kemijskih skupin v molekuli, ki lahko reagirajo tako, da se zelo hitro poveča temperatura ali tlak. Postopek preverjanja je namenjen ugotavljanju prisotnosti takšnih reaktivnih skupin in možnosti hitre sprostitve energije. Če se pri postopku preverjanja snovi ali zmesi ugotovi možna eksplozivnost, je treba opraviti postopek sprejetja (glej oddelek 10.3 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev).

Opomba:

Če je energija eksotermnega razpada organskih snovi manjša od 800 J/g, ni potreben test širjenja detonacije vrste (a) serije 1 niti test občutljivosti na detonacijski udar vrste (a) serije 2.

2.1.4.3.

Snov ali zmes se ne razvrsti kot eksploziv, če:

(a)	v molekuli ni kemijskih skupin, ki so povezane z eksplozivnostjo. Primeri skupin, ki so lahko eksplozivne, so navedeni v tabelah A6.1 in A6.2 Dodatka 6 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev; ali

(b)

snov vsebuje kemijske skupine, ki so lahko eksplozivne in vključujejo kisik, izračunano kisikovo razmerje pa je manjše od –200;

Kisikovo razmerje se izračuna za kemijsko reakcijo:

CxHyOz+ [x+ (y/4)–(z/2)] O2 → x CO2 + (y/2) H2O

po formuli:

Kisikovo razmerje = -1 600 [2x + (y/2)–z]/molekulska masa;

(c)	kadar organska snov ali homogena zmes organskih snovi vsebuje kemijske skupine, ki so lahko eksplozivne, vendar je energija eksotermnega razpada manjša od 500 J/g in se eksotermni razpad začne pod 500 oC. Energija eksotermnega razpada se lahko določi s primerno kalorimetrično metodo ali

(d)

je za zmesi ali anorganske oksidativne snovi z organskimi snovmi koncentracija anorganske oksidativne snovi:

—	manjša od 15 % masnega deleža, če je oksidativna snov uvrščena v kategorijo 1 ali 2;

—	manjša od 30 % masnega deleža, če je oksidativna snov uvrščena v kategorijo 3.

2.1.4.4.

Pri zmeseh, ki vsebujejo znan eksploziv, je treba opraviti postopek sprejetja.

2.2. Vnetljivi plini

2.2.1. Opredelitev pojmov

Vnetljivi plin je plin ali plinska zmes, ki ima območje vnetljivosti z zrakom pri 20 oC in standardnem tlaku 101,3 kPa.

2.2.2. Kriteriji za razvrstitev

2.2.2.1.

Vnetljivi plin se razvrsti v ta razred v skladu s tabelo 2.2.1:

Tabela 2.2.1

Kriteriji za vnetljive pline

Kategorija

Kriteriji

Plini, ki so pri 20 oC in standardnem tlaku 101,3 kPa:

(a)	vnetljivi v zmesi z zrakom pri volumskem deležu 13 % ali manj; ali

(b)	je njihovo območje vnetljivosti z zrakom vsaj 12 odstotnih točk, in sicer ne glede na spodnjo mejo vnetljivosti.

Plini, razen plinov kategorije 1, ki imajo območje vnetljivosti v zmesi z zrakom pri 20 oC in standardnem tlaku 101,3 kPa.

Opomba:

Za razvrstitev aerosolov glej 2.3.

2.2.3. Obvestilo o nevarnosti

Za snovi in zmesi, ki izpolnjujejo kriteriji za razvrstitev v ta razred nevarnosti, se uporabljajo elementi etikete v skladu s tabelo 2.2.2.

Tabela 2.2.2

Elementi etikete za vnetljive pline

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2
Piktogram GHS		Ni piktograma
Opozorilna beseda	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H220: Zelo lahko vnetljiv plin	H221: Vnetljiv plin
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210	P210
Previdnostni stavek – odziv	P377 P381	P377 P381
Previdnostni stavek – shranjevanje	P403	P403
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.2.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.2.4.1.

Vnetljivost se določi s testi ali izračunom v skladu z metodami ISO (glej ISO 10156, kakor je bil spremenjen, Plini in plinske mešanice – Določanje potenciala požara in oksidativnosti za izbiro izhodnih ventilov jeklenk) za mešanice, kadar je dovolj podatkov. Če ni dovolj podatkov za uporabo teh metod, se lahko uporabi testna metoda EN 1839, kakor je bila spremenjena (Določanje meje eksplozivnosti plinov in hlapov).

2.3. Vnetljivi aerosoli

2.3.1. Opredelitev pojmov

Aerosol (kar pomeni aerosolni razpršilniki) pomeni kovinsko, stekleno ali plastično posodo za enkratno uporabo, ki vsebuje pod tlakom stisnjen, utekočinjen ali raztopljen plin, s tekočino, pasto ali prahom ali brez njega in je opremljena s sprožilcem, ki omogoča izbrizganje vsebine v obliki trdnih ali tekočih delcev v suspenziji v plinu, kot pene, paste ali prahu ali v tekočem ali plinskem stanju.

2.3.2. Kriteriji za razvrstitev

2.3.2.1.

Aerosoli se razvrstijo kot vnetljivi v skladu z oddelkom 2.3.2.2, če vsebujejo katero koli sestavino, ki je razvrščena kot vnetljiva v skladu s kriteriji iz tega dela, tj.:

—	tekočine s plameniščem ≤ 93 oC, kar vključuje vnetljive tekočine v skladu z Oddelkom 2.6;

—	vnetljive pline (glej 2.2);

—	vnetljive trdne snovi (glej 2.7).

Opomba:

Vnetljive sestavine ne zajemajo pirofornih, samosegrevajočih se snovi ali vodnoreaktivnih snovi in zmesi, ker se takšne sestavine nikoli ne uporabljajo kot sestavine aerosolov.

2.3.2.2.

Vnetljivi aerosol se razvrsti v eno od dveh kategorij tega razreda na podlagi sestavin, kemijske toplote zgorevanja in, če je primerno, rezultatov testa vnetljivosti pene (za penaste aerosole), testa oddaljenosti vžiga ter testa v zaprtem prostoru (za aerosole v razpršilniku) v skladu z diagramom 2.3.1 in Priporočili Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev, del III, pododdeleki 31.4, 31.5 in 31.6.

Diagram 2.3.1 za vnetljive aerosole

Diagram 2.3.1 (a) za vnetljive aerosole

za aerosole v razpršilniku glej način odločanja 2.3.1 (b);

za penaste aerosole glej način odločanja 2.3.1 (c).

Diagram 2.3.1 (b) za aerosole v razpršilniku

Diagram 2.3.1 (c) za penaste aerosole

2.3.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.3.2.

Tabela 2.3.2

Elementi etikete za vnetljive aerosole

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H222: Zelo lahko vnetljiv aerosol	H223: Vnetljiv aerosol
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P211 P251	P210 P211 P251
Previdnostni stavek – odziv
Previdnostni stavek – shranjevanje	P410 + P412	P410 + P412
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.3.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.3.4.1.

Kemijska toplota zgorevanja (ΔHc), v kilojoulih na gram (kJ/g), je rezultat teoretične toplote zgorevanja (ΔHcomb) in učinkovitosti zgorevanja ter je običajno manjša od 1,0 (značilna učinkovitost zgorevanja je 0,95 ali 95 %).

Za sestavljen aerosolni formulacija je kemijska toplota zgorevanja vsota ponderiranih toplot zgorevanja za posamezne sestavine:

Formula

pri čemer je:

ΔHc	=	kemijska toplota zgorevanja (kJ/g);
wi %	=	masni delež sestavine i v produktu;
ΔHc(i)	=	specifična toplota zgorevanja (kJ/g) sestavine i v produktu.

Kemijske toplote zgorevanja so na voljo v literaturi in se lahko izračunajo ali določijo s testi (glej ASTM D 240, kakor je bil spremenjen – Standardne testne metode za toploto zgorevanja tekočih ogljikovodikovih goriv z bombnim kalorimetrom, EN/ISO 13943, kakor je bil spremenjen, 86.l do 86.3 – Požarna varnost – Slovar in NFPA 30B, kakor je bil spremenjen – Zakonik za proizvodnjo in skladiščenje aerosolnih izdelkov).

2.4. Oksidativni plini

2.4.1. Opredelitev pojmov

Oksidativni plin je vsak plin ali zmes plina, ki lahko, običajno z dovajanjem kisika, povzroči vžig druge snovi ali prispeva k njenemu vžigu bolj kot zrak.

2.4.2. Kriteriji za razvrstitev

2.4.2.1.

Oksidativni plin se razvrsti v eno kategorijo tega razreda v skladu s tabelo 2.4.1:

Tabela 2.4.1

Kriteriji za oksidativne pline

Kategorija	Kriteriji
1	Vsak plin, ki lahko na splošno z dovajanjem kisika povzroči vžig druge snovi ali prispeva k njenemu vžigu bolj kot zrak.

Opomba:

„Plini, ki povzročijo vžig druge snovi ali prispevajo k njenemu vžigu bolj kot zrak“ pomeni čiste pline ali plinske mešanice z oksidativno močjo več kot 23,5 %, ki se določi z metodo, opredeljeno v standardu ISO 10156, kakor je bil spremenjen, ali 10156-2, kakor je bil spremenjen.

2.4.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.4.2.

Tabela 2.4.2

Elementi etikete za oksidativne pline

Razvrstitev	Kategorija 1
Piktogram GHS
Opozorilna beseda	Nevarno
Stavek o nevarnosti	H270: Lahko povzroči ali okrepi požar; oksidativna snov
Previdnostni stavek – preprečevanje	P220 P244
Previdnostni stavek – odziv	P370 + P376
Previdnostni stavek – shranjevanje	P403
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.4.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

Za razvrstitev oksidativnega plina se opravijo testi ali računske metode iz standarda ISO 10156, kakor je bil spremenjen, Plini in plinske mešanice – Določitev potenciala požara in oksidativnosti za izbiro izhodnih ventilov jeklenk, in standarda ISO 10156-2, kakor je bil spremenjen, Plinske jeklenke – Plini in plinske mešanice – Določitev stopnje oksidativnosti strupenih in korozivnih plinov in plinskih mešanic.

2.5. Plini pod tlakom

2.5.1. Opredelitev pojmov

2.5.1.1.

Plini pod tlakom so plini, ki so shranjeni v posodi pod tlakom 200 kPa (manometer) ali več, ali ki so utekočinjeni ali utekočinjeni in ohlajeni.

Vsebujejo stisnjene pline, utekočinjene pline, raztopljene pline in ohlajene utekočinjene pline.

2.5.1.2.

Kritična temperatura je temperatura, nad katero se čisti plin ne more utekočiniti, ne glede na stopnjo stisnjenosti.

2.5.2. Kriteriji za razvrstitev

Plini se razvrstijo glede na agregatno stanje pri pakiranju v eno od štirih skupin v skladu s tabelo 2.5.1:

Tabela 2.5.1

Kriteriji za pline pod tlakom

Skupina

Kriteriji

Stisnjeni plin

Plin, ki je pri pakiranju pod tlakom popolnoma plinast pri – 50 oC; vključno z vsemi plini s kritično temperaturo ≤ – 50 oC.

Utekočinjeni plin

Plin, ki je pri pakiranju pod tlakom delno tekoč pri temperaturah nad – 50 oC. Razlikuje se med:

(i)	utekočinjenim plinom pod visokim tlakom: plin s kritično temperaturo med – 50 oC in + 65 oC; in

(ii)	utekočinjenim plinom pod nizkim tlakom: plin s kritično temperaturo nad + 65 oC.

Ohlajen utekočinjeni plin

Plin, ki je pri pakiranju delno utekočinjen zaradi nizke temperature.

Raztopljeni plin

Plin, ki je pri pakiranju pod tlakom raztopljen v topilo s tekočo fazo.

2.5.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriteriji za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.5.2.

Tabela 2.5.2

Elementi etikete za pline pod tlakom

Razvrstitev	Stisnjen plin	Utekočinjen plin	Ohlajen utekočinjen plin	Raztopljen plin
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Pozor	Pozor	Pozor	Pozor
Stavek o nevarnosti	H280: Vsebuje plin pod tlakom; segrevanje lahko povzroči eksplozijo	H280: Vsebuje plin pod tlakom; segrevanje lahko povzroči eksplozijo	H281: Vsebuje ohlajen utekočinjen plin; lahko povzroči ozebline ali poškodbe	H280: Vsebuje plin pod tlakom; segrevanje lahko povzroči eksplozijo
Previdnostni stavek – preprečevanje			P282
Previdnostni stavek – odziv			P336 P315
Previdnostni stavek – shranjevanje	P410 + P403	P410 + P403	P403	P410 + P403
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.5.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

Za to skupino plinov morajo biti zagotovljene naslednje informacije:

—	parni tlak pri 50 oC;

—	agregatno stanje pri 20 oC ob standardnem tlaku okolja;

—	kritična temperatura.

Podatki so na voljo v literaturi, lahko se izračunajo ali določijo s testiranjem. Večina čistih plinov je že razvrščena v Priporočilih Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga, vzorčni predpisi.

2.6. Vnetljive tekočine

2.6.1. Opredelitev pojmov

Vnetljiva tekočina je tekočina, ki ima plamenišče največ pri 60 oC.

2.6.2. Kriteriji za razvrstitev

2.6.2.1.

Vnetljiva tekočina se razvrsti v eno od treh kategorij tega razreda v skladu s tabelo 2.6.1:

Tabela 2.6.1

Kriteriji za vnetljive tekočine

Kategorija	Kriteriji
1	Plamenišče < 23 oC in začetno vrelišče ≤ 35 oC
2	Plamenišče < 23 oC in začetno vrelišče > 35 oC
3	Plamenišče ≥ 23 oC in ≤ 60 oC (5)

2.6.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.6.2.

Tabela 2.6.2

Elementi etikete za vnetljive tekočine

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H224: Zelo lahko vnetljiva tekočina in hlapi	H225: Lahko vnetljiva tekočina in hlapi	H226: Vnetljiva tekočina in hlapi
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P233 P240 P241 P242 P243 P280	P210 P233 P240 P241 P242 P243 P280	P210 P233 P240 P241 P242 P243 P280
Previdnostni stavek – odziv	P303 + P361 + P353 P370 + P378	P303 + P361 + P353 P370 + P378	P303 + P361 + P353 P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje	P403 + P235	P403 + P235	P403 + P235
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501	P501	P501

2.6.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.6.4.1.

Za razvrstitev vnetljivih tekočin so potrebni podatki o plamenišču in začetnem vrelišču. Podatki so na voljo v literaturi, lahko se izračunajo ali določijo s testiranjem. Če podatkov ni na voljo, se plamenišče in začetno vrelišče določita s testiranjem. Za določanje plemenišča se uporabi metoda z zaprto posodo.

2.6.4.2.

Za zmesi (6), ki vsebujejo znane vnetljive tekočine v danih koncentracijah, čeprav lahko vsebujejo nehlapne sestavine, npr. polimere ali dodatke, plamenišča ni treba določiti s testi, če je plamenišče zmesi, izračunano po metodi iz oddelka 2.6.4.3, vsaj za 5 oC (7) višje od relevantnega kriterija razvrstitve in če:

(a)	je sestava zmesi natančno znana (če ima snov poseben razpon sestave, se za oceno izbere sestava z najnižjim izračunanim plameniščem);

(b)	je spodnja meja eksplozivnosti vsake sestavine znana (uporabiti je treba ustrezno korelacijo, kadar so ti podatki ekstrapolirani na drugačne temperature kot v testnih pogojih), prav tako metoda za izračun spodnje meje eksplozivnosti;

(c)	sta temperaturna odvisnost nasičenega parnega tlaka in koeficient dejavnosti znana za vsako sestavino, ki je prisotna v zmesi;

(d)	je tekoča faza homogena.

2.6.4.3.

Ustrezna metoda je opisana v Gmehling in Rasmussen (Ind. Eng. Fundament, 21, 186, (1982)). Za zmes, ki vsebuje nehlapne sestavine, se plamenišče izračuna na podlagi hlapnih sestavin. Velja, da nehlapna sestavina le malo zmanjša delni tlak topil in je izračunano plamenišče le malo nižje od izmerjene vrednosti.

2.6.4.4.

Možne testne metode za določanje plamenišča vnetljivih tekočin so navedene v tabeli 2.6.3.

Tabela 2.6.3

Metode za določanje plamenišča vnetljivih tekočin

Evropski standardi:

EN ISO 1516, kakor je bil spremenjen.

Določanje plamenišča z/brez – metoda z zaprto posodo

EN ISO 1523, kakor je bil spremenjen.

Določanje plamenišča – ravnotežna metoda z zaprto posodo

EN ISO 2719, kakor je bil spremenjen.

Določanje plamenišča – metoda Pensky-Martens z zaprto posodo

EN ISO 3679, kakor je bil spremenjen.

Določanje plamenišča – hitra ravnotežna metoda z zaprto posodo

EN ISO 3680, kakor je bil spremenjen.

Določanje plamenišča z/brez – hitra ravnotežna metoda z zaprto posodo

EN ISO 13736, kakor je bil spremenjen.

Naftni derivati in druge tekočine – Določanje plamenišča – metoda Abel z zaprto posodo

Nacionalni standardi:

Association française de normalisation, AFNOR

NF M07-036, kakor je bil spremenjen.

Določanje plamenišča – metoda Abel-Pensky z zaprto posodo

(identično z DIN 51755)

British Standards Institute

BS 2000 Del 170, kakor je bil spremenjen.

(identično z EN ISO 13736)

Deutsches Institut für Normung

DIN 51755 (plamenišče pod 65 oC), kakor je bil spremenjen. Naftni derivati in druge tekočine – Določanje plamenišča – metoda Abel-Pensky z zaprto posodo

(identično z NF M07-036)

2.6.4.5.

Tekočine s plameniščem, višjim od 35 oC, ni treba razvrstiti v kategorijo 3, če so bili dobljeni negativni rezultati pri testu gorljivosti L.2 iz oddelka 32 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev.

2.7. Vnetljive trdne snovi

2.7.1. Opredelitev pojmov

2.7.1.1.

Vnetljiva trdna snov je trdna snov, ki je hitro vnetljiva ali ki lahko povzroči ogenj ali k njemu prispeva s trenjem.

Hitro vnetljive trdne snovi so snovi ali zmesi v prahu, granulah ali pasti, ki so nevarne, če se lahko hitro vnamejo s kratkim stikom z virom vžiga, kot je goreča vžigalica, in če se ogenj hitro širi.

2.7.2. Kriteriji za razvrstitev

2.7.2.1.

Snovi ali zmesi v prahu, granulah ali pasti (razen kovinskega prahu ali prahu kovinskih zlitin – glej 2.7.2.2) se razvrstijo kot hitro vnetljive trdne snovi, kadar je trajanje gorenja enega ali več potekov testov, opravljenih v skladu z metodo iz pododdelka 33.2.1 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev, krajši od 45 sekund ali je hitrost gorenja večja od 2,2 mm/s.

2.7.2.2.

Kovinski prah ali prah kovinskih zlitin se razvrsti kot vnetljiva trdna snov, če se lahko vžge in se reakcija razširi na celoten vzorec v 10 minutah ali prej.

2.7.2.3.

Vnetljiva trdna snov se v skladu s tabelo 2.7.1 razvrsti v eno od dveh kategorij tega razreda po testni metodi N.1 iz 33.2.1 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev:

Tabela 2.7.1

Kriteriji za vnetljive trdne snovi

Kategorija

Kriteriji

Test hitrosti gorenja

Snovi in zmesi, razen kovinskega prahu:

(a)	območje vlage ne zaustavi ognja, in

(b)	trajanje gorenja < 45 sekund ali hitrost gorenja > 2,2 mm/s.

Kovinski prah

trajanje gorenja ≤ 5 minut

Test hitrosti gorenja

Snovi in zmesi, razen kovinskega prahu:

(a)	območje vlage zaustavi ogenj za vsaj 4 minute, in

(b)	trajanje gorenja < 45 sekund ali hitrost gorenja > 2,2 mm/s.

Kovinski prah

trajanje gorenja > 5 minut in ≤ 10 minut.

Opomba:

Test se opravi s snovjo ali zmesjo v fizikalni obliki, kot je navedena. Če bo na primer za namene dobave ali prevoza določena kemična snov prevzela drugačno fizikalno obliko od tiste, za katero so bili opravljeni testi, in se za novo fizikalno obliko snovi ocenjuje, da bo dosegla bistveno drugačne rezultate pri testu razvrstitve, se opravi tudi test za novo obliko te snovi.

2.7.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.7.2.

Tabela 2.7.2

Elementi etikete za vnetljive trdne snovi

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H228: Vnetljiva trdna snov	H228: Vnetljiva trdna snov
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P240 P241 P280	P210 P240 P241 P280
Previdnostni stavek – odziv	P370 + P378	P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.8. Samoreaktivne snovi in zmesi

2.8.1. Opredelitev pojmov

2.8.1.1.

Samoreaktivne snovi ali zmesi so termično nestabilne tekočine ali trdne snovi ali zmesi, ki lahko tudi brez prisotnosti kisika (zraka) razpadejo v močni eksotermni reakciji. Ta opredelitev izključuje snovi in zmesi, razvrščene kot eksplozivi, organski peroksidi ali oksidanti v skladu s tem delom.

2.8.1.2.

Za samoreaktivno snov ali zmes velja, da je eksplozivna, kadar lahko formulacija pri laboratorijskem testiranju detonira, deflagrira ali burno reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru.

2.8.2. Kriteriji za razvrstitev

2.8.2.1.

Vsaka samoreaktivna snov ali zmes se razvrsti v ta razred kot samoreaktivna snov ali zmes, razen:

(a)	če gre za eksploziv v skladu s kriteriji iz 2.1;

(b)	če gre za oksidativno tekočino ali trdno snov v skladu s kriteriji iz 2.13 ali 2.14, razen zmesi oksidativnih snovi, ki vsebujejo 5 % ali več vnetljivih organskih snovi in se zato razvrstijo kot samoreaktivne snovi v skladu s postopkom iz 2.8.2.2 spodaj;

(c)	če gre za organski peroksid v skladu s kriteriji iz 2.15;

(d)	če je toplota razpada nižja od 300 J/g; ali

(e)	če temperatura samopospešujočega razpadanja (self-accelerating decomposition temperature – SADT) presega 75 oC za 50 kg pakiranec (8).

2.8.2.2.

Za zmesi oksidativnih snovi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev kot oksidativne snovi, ki vsebujejo 5 % ali več vnetljivih organskih snovi in ne izpolnjujejo kriterijeviz točk (a), (c), (d) ali (e) oddelka 2.8.2.1., se uporablja postopek razvrstitve za samoreaktivne snovi.

Takšna zmes, ki ima lastnosti samoreaktivne snovi vrste B do F (glej 2.8.2.3), se razvrsti kot samoreaktivna snov.

Kadar se test izvaja v pakirani obliki, embalaža pa se spremeni, se opravijo nadaljnji testi, če se šteje, da sprememba embalaže vpliva na rezultat testa.

2.8.2.3.

Samoreaktivne snovi in zmesi se razvrstijo v eno od sedmih kategorij „vrste od A do G“ tega razreda v skladu z naslednjimi načeli:

(a)	vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki lahko v embalaži detonira ali hitro deflagrira, se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE A;

(b)	vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki ima eksplozivne lastnosti in v embalaži ne detonira niti deflagrira, ampak lahko v tej embalaži termično eksplodira, se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE B;

(c)	vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki ima eksplozivne lastnosti in v embalaži ne more detonirati, deflagrirati ali termično eksplodirati, se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE C;

(d)

vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki pri laboratorijskem testiranju:

(i)	delno detonira, ne deflagrira in ne reagira burno pri segrevanju v zaprtem prostoru; ali

(ii)	ne detonira, počasi deflagrira in ne reagira burno pri segrevanju v zaprtem prostoru; ali

(iii)

ne detonira ali deflagrira in srednje burno reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru;

se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE D;

(e)	vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki pri laboratorijskem testiranju ne detonira, ne deflagrira in šibko reagira ali ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru, se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE E;

(f)	vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki pri laboratorijskem testiranju ne detonira v kavitacijskem stanju, ne deflagrira in šibko reagira ali ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru ter je le šibko eksplozivna ali ni eksplozivna, se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE F;

(g)

vsaka samoreaktivna snov ali zmes, ki pri laboratorijskem testiranju ne detonira v kavitacijskem stanju, ne deflagrira in ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru, ki, pod pogojem, da je termično stabilna, ni eksplozivna (temperatura samopospešujočega razpada (SADT) je od 60 oC do 75 oC za 50 kg pakiranec), in kadar se pri tekočih zmeseh za desenzibilizacijo uporablja redčilo, ki ima vrelišče vsaj 150 oC, se opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE G. Če zmes ni termično stabilna ali se za desenzibilizacijo uporabi redčilo, ki ima vrelišče nižje od 150 oC, se zmes opredeli kot samoreaktivna snov VRSTE F.

Kadar se test izvaja v pakirani obliki, embalaža pa se spremeni, se opravijo naslednji testi, če se šteje, da sprememba embalaže vpliva na rezultat testa.

2.8.2.4. Kriteriji za nadzor temperature

Pri samoreaktivnih snoveh je treba nadzorovati temperaturo, če je SADT nižja ali enaka 55 oC. Testne metode za določanje SADT ter izpeljava nadzornih in kritičnih temperatur so navedeni v oddelku 28 dela II Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev. Izbrani test se izvede tako, da je reprezentativen glede na velikost in material embalaže.

2.8.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.8.1.

Tabela 2.8.1

Elementi etikete za samoreaktivne snovi in zmesi

Razvrstitev	Vrsta A	Vrsta B	Vrsti C in D	Vrsti E in F	Vrsta G
Piktogrami GHS					Tej kategoriji nevarnosti elementi etikete niso dodeljeni
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H240: Segrevanje lahko povzroči eksplozijo	H241: Segrevanje lahko povzroči požar ali eksplozijo	H242: Segrevanje lahko povzroči požar	H242: Segrevanje lahko povzroči požar
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P220 P234 P280	P210 P220 P234 P280	P210 P220 P234 P280	P210 P220 P234 P280
Previdnostni stavek – odziv	P370 + P378 P370 + P380 + P375	P370 + P378 P370 + P380 + P375	P370 + P378	P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje	P403 + P235 P411 P420	P403 + P235 P411 P420	P403 + P235 P411 P420	P403 + P235 P411 P420
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501	P501	P501	P501

Za vrsto G niso določeni elementi za obveščanje o nevarnosti, ampak se bo to vprašanje preučilo v zvezi z značilnostmi drugih razredov nevarnosti.

2.8.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.8.4.1.

Lastnosti samoreaktivnih snovi ali zmesi, ki so odločilne za razvrstitev, se določijo s testi. Razvrstitev samoreaktivne snovi ali zmesi se izvede v skladu s testnimi serijami A do H, kot je navedeno v delu II Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev. Postopek za razvrstitev je opisan v diagramu 2.8.1.

2.8.4.2.

Postopkov za razvrstitev samoreaktivnih snovi in zmesi ni treba uporabiti, če:

(a)	v molekuli ni kemijskih skupin, ki so povezane z eksplozivnostjo ali samoreaktivnostjo. Primeri takšnih skupin so navedeni v tabelah A6.1 in A6.2 Dodatka 6 Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev; ali

(b)

ocenjena SADT za posamezno organsko snov ali homogeno zmes organske snovi za 50 kg pakiranec presega 75 oC ali je energija eksotermnega razpada manjša od 300 J/g. Začetna temperatura in energija razpada se lahko ocenita s primerno kalorimetrično tehniko (glej pododdelek 20.3.3.3 dela II Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev).

Diagram 2.8.1

Samoreaktivne snovi in zmesi

2.9. Piroforne tekočine

2.9.1. Opredelitev pojmov

Piroforna tekočina je tekoča snov ali zmes, ki se lahko tudi v majhnih količinah ob stiku z zrakom vžge v petih minutah.

2.9.2. Kriteriji za razvrstitev

2.9.2.1.

Piroforna tekočina se v skladu s tabelo 2.9.1 razvrsti v eno kategorijo tega razreda po testni metodi N.3 iz pododdelka 33.3.1.5 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev:

Tabela 2.9.1

Kriteriji za piroforne tekočine

Kategorija	Kriteriji
1	Tekočina se vžge v petih minutah, kadar je dodana inertni nosilni snovi in izpostavljena zraku, ali se vžge ali ožge filtrirni papir v stiku z zrakom v petih minutah.

2.9.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.9.2.

Tabela 2.9.2

Elementi etikete za piroforne tekočine

Razvrstitev	Kategorija 1
Piktogram GHS
Opozorilna beseda	Nevarno
Stavek o nevarnosti	H250: Samodejno se vžge na zraku
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P222 P280
Previdnostni stavek – odziv	P302 + P334 P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje	P422
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.9.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.9.4.1.

Postopka razvrstitve pirofornih tekočin ni treba uporabiti, kadar izkušnje pri proizvodnji ali ravnanju kažejo, da se snov ali zmes v stiku z zrakom pri običajnih temperaturah ne vžge samodejno (tj. snov je stabilna pri sobni temperaturi daljše časovno obdobje (dnevi)).

2.10. Piroforne trdne snovi

2.10.1. Opredelitev pojmov

Piroforna trdna snov je trdna snov ali zmes, ki se lahko že v majhnih količinah pri stiku z zrakom v petih minutah vžge.

2.10.2. Kriteriji za razvrstitev

2.10.2.1.

Piroforna trdna snov se v skladu s tabelo 2.10.1 razvrsti v eno kategorijo tega razreda po testni metodi N.2 iz pododdelka 33.3.1.4 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev:

Tabela 2.10.1

Kriteriji za piroforne trdne snovi

Kategorija	Kriteriji
1	Trdna snov se pri stiku z zrakom vžge v petih minutah.

Opomba:

2.10.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.10.2.

Tabela 2.10.2

Elementi etikete za piroforne trdne snovi

Razvrstitev	Kategorija 1
Piktogram GHS
Opozorilna beseda	Nevarno
Stavek o nevarnosti	H250: Samodejno se vžge na zraku
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P222 P280
Previdnostni stavek – odziv	P335 + P334 P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje	P422
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.10.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.10.4.1.

Postopka razvrstitve pirofornih trdnih snovi ni treba uporabiti, kadar izkušnje pri proizvodnji ali ravnanju kažejo, da se snov ali zmes v stiku z zrakom pri običajnih temperaturah ne vžge samodejno (tj. snov je stabilna pri sobni temperaturi daljše časovno obdobje (dnevi)).

2.11. Samosegrevajoče se snovi in zmesi

2.11.1. Opredelitev pojmov

2.11.1.1.

Samosegrevajoča se snov ali zmes je tekočina, trdna snov ali zmes, razen piroforne tekočine ali trdne snovi, ki se pri reakciji z zrakom brez dovajanja energije sama segreva; ta snov ali zmes se razlikuje od piroforne tekočine ali trdne snovi tako, da se vžge le v veliki količini (kilogrami) in po daljšem času (ure ali dnevi).

2.11.1.2.

Samosegrevanje snovi ali zmesi, zaradi katerega se lahko snovi ali zmesi samodejno vžgejo, povzročata reakcija snovi ali zmesi s kisikom (v zraku) in toplota, ki se razvije in se ne odvaja dovolj hitro v okolico. Samovžig nastane, kadar stopnja nastajanja toplote presega stopnjo toplotne izgube in je dosežena temperatura samovžiga.

2.11.2. Kriteriji za razvrstitev

2.11.2.1.

Snov ali zmes se razvrsti kot samosegrevajoča se snov ali zmes tega razreda, če pri testih, izvedenih v skladu s testno metodo Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev, pododdelek 33.3.1.6 del III:

(a)	ob pozitivnem rezultatu s 25-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC;

(b)	ob pozitivnem rezultatu pri testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC in ob negativnem rezultatu testa s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 120 oC ter je treba snov ali zmes pakirati v embalaži s prostornino več kot 3m3;

(c)	ob pozitivnem rezultatu pri testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC in ob negativnem rezultatu pri testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 100 oC ter je treba snov ali zmes pakirati v embalaži s prostornino več kot 450 litrov;

(d)	ob pozitivnem rezultatu pri testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC in ob pozitivnem rezultatu pri testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 100 oC.

2.11.2.2.

Samosegrevajoča se snov ali zmes se razvrsti v eno od dveh kategorij tega razreda, če so rezultati testa, izvedenega v skladu s testno metodo N.4 iz pododdelka 33.3.1.6 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev, v skladu s kriteriji iz tabele 2.11.1:

Tabela 2.11.1

Kriteriji za samosegrevajoče se snovi in zmesi

Kategorija

Kriteriji

Pozitiven rezultat ob testu s 25-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC.

(a)	pozitiven rezultat ob testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC in negativen rezultat pri testu s 25-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC in je treba snov ali zmes pakirati v embalaži s prostornino več kot 3 m3; ali

(b)

pozitiven rezultat ob testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC, negativen rezultat pri testu s 25-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC, pozitiven rezultat ob testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 120 oC in je treba snov ali zmes pakirati v embalaži s prostornino več kot 450 litrov; ali

(c)	pozitiven rezultat ob testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC in negativen rezultat pri testu s 25-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 140 oC ter pozitiven rezultat ob testu s 100-milimetrskim kubičnim vzorcem pri 100 oC.

Opomba:

2.11.2.3.

Snovi in zmesi, za katere temperatura samovžiga presega 50 oC za prostornino 27m3, se ne razvrstijo kot samosegrevajoča se snov ali zmes.

2.11.2.4.

Snovi in zmesi, za katere temperatura samovžige presega 50 oC za prostornino 450 litrov, se ne uvrstijo v kategorijo 1 tega razreda.

2.11.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se v skladu s tabelo 2.11.2 uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti.

Tabela 2.11.2

Elementi etikete za samosegrevajoče se snovi in zmesi

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H251: Samosegrevanje; lahko povzroči požar	H252: Samosegrevanje v velikih količinah; lahko povzroči požar
Previdnostni stavek – preprečevanje	P235 + P410 P280	P235 + P410 P280
Previdnostni stavek – odziv
Previdnostni stavek – shranjevanje	P407 P413 P420	P407 P413 P420
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.11.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.11.4.1.

Podrobne sheme načina odločanja za razvrstitev in teste, ki jih je treba opraviti za ugotavljanje različnih kategorij, so navedene v diagramu 2.11.1.

2.11.4.2.

Postopka razvrstitve samosegrevajočih se snovi ali zmesi ni treba uporabiti, če se lahko rezultati presejalnega testa ustrezno povežejo s testom razvrstitve in se uporabi ustrezna meja varnosti. Primeri presejalnega testa so:

(a)	test Grewer Oven (smernice VDI 2263, del 1, 1990, Test methods for the Determination of the Safety Characteristics of Dusts) z začetno temperaturo 80 K nad referenčno temperaturo za prostornino 1 liter;

(b)	presejalni test razsutega prahu (Gibson, N. Harper, D. J. Rogers, R. Evaluation of the fire and explosion risks in drying powders, Plant Operations Progress, 4 (3), 181–189, 1985) z začetno temperaturo 60 K nad referenčno temperaturo za prostornino 1 liter.

Diagram 2.11.1.

Samosegrevajoče se snovi in zmesi

2.12. Snovi in zmesi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline

2.12.1. Opredelitev pojmov

Snovi ali zmesi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline, so trdne ali tekoče snovi ali zmesi, ki zaradi reakcije z vodo lahko postanejo samovnetljive ali sproščajo nevarne količine vnetljivih plinov.

2.12.2. Kriteriji za razvrstitev

2.12.2.1.

Snov ali zmes, ki v stiku z vodo sprošča vnetljive pline, se razvrsti v eno od treh kategorij tega razreda po testni metodi N.5 iz pododdelka 33.4.1.4 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev v skladu s tabelo 2.12.1:

Tabela 2.12.1

Kriteriji za snovi ali zmesi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline

Kategorija	Kriteriji
1	Vsaka snov ali zmes, ki burno reagira z vodo pri temperaturi prostora, pri tem nastali plin pa se običajno samodejno vname, ali ki hitro reagira z vodo pri temperaturi prostora, tako da je stopnja sproščanja vnetljivega plina enaka ali večja od 10 litrov na kilogram snovi na minuto.
2	Vsaka snov ali zmes, ki hitro reagira z vodo pri temperaturi prostora, tako da je največja stopnja sproščanja vnetljivega plina enaka ali večja od 20 litrov na kilogram snovi na uro, in ki ne izpolnjuje kriterijev za kategorijo 1.
3	Vsaka snov ali zmes, ki počasi reagira z vodo pri temperaturi prostora, tako da je največja stopnja sproščanja vnetljivega plina enaka ali večja od 1 litra na kilogram snovi na uro, in ki ne izpolnjuje kriterijev za kategoriji 1 in 2.

Opomba:

Test se opravi s snovjo ali zmesjo v agregatnem stanju, kot je predložena. Če pa mora biti na primer ista kemikalija za dobavo ali prevoz v drugačnem agregatnem stanju od testiranega in za katerega se šteje, da verjetno bistveno spremeni rezultat v testu za razvrstitev, je treba snov testiti tudi v tem drugem agregatnem stanju.

2.12.2.2.

Snov ali zmes se razvrsti kot snov ali zmes, ki v stiku z vodo sprošča vnetljive pline, če na kateri koli stopnji testa nastane samodejni vžig.

2.12.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.12.2.

Tabela 2.12.2

Elementi etikete za snovi ali zmesi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H260: V stiku z vodo se sproščajo vnetljivi plini, ki se lahko samodejno vžgejo	H261: V stiku z vodo se sproščajo vnetljivi plini	H261: V stiku z vodo se sproščajo vnetljivi plini
Previdnostni stavek – preprečevanje	P223 P231 + P232 P280	P223 P231 + P232 P280	P231 + P232 P280
Previdnostni stavek – odziv	P335 + P334 P370 + P378	P335 + P334 P370 + P378	P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje	P402 + P404	P402 + P404	P402 + P404
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501	P501	P501

2.12.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.12.4.1.

Postopka za razvrstitev v ta razred ni treba uporabiti, če:

(a)	kemijska struktura snovi ali zmesi ne vsebuje kovin ali polkovin; ali

(b)	izkušnje pri proizvodnji ali ravnanju kažejo, da snov ali zmes ne reagira z vodo, npr. snov je proizvedena z vodo ali oprana z vodo; ali

(c)	snov ali zmes je topna v vodi in tvori stabilno zmes.

2.13. Oksidativne tekočine

2.13.1. Opredelitev pojmov

Oksidativna tekočina je tekoča snov ali zmes, ki sama po sebi ni nujno vnetljiva in lahko na splošno zaradi oddajanja kisika povzroči vžig drugih materialov ali prispeva k njemu.

2.13.2. Kriteriji za razvrstitev

2.13.2.1.

Oksidativna tekočina se v skladu s tabelo 2.13.1 razvrsti v eno od treh kategorij tega razreda po testni metodi O.2 iz pododdelka 34.4.2. dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev:

Tabela 2.13.1

Kriteriji za oksidativne tekočine

Kategorija	Kriteriji
1	Vsaka snov ali zmes, ki se v zmesi s celulozo v masnem razmerju 1:1 samodejno vžge, ali pri kateri je čas dviga srednjega tlaka njene zmesi s celulozo v masnem razmerju 1:1 krajši od časa dviga srednjega tlaka v zmesi 50-odstotne perklorove kisline in celuloze v masnem razmerju 1:1
2	Vsaka snov ali zmes, za katero je v zmesi s celulozo v masnem razmerju 1:1 čas dviga srednjega tlaka krajši ali enak času dviga srednjega tlaka za zmes 40-odstotne vodne raztopine natrijevega klorata in celuloze v masnem razmerju 1:1 in ki ne izpolnjuje kriterijev za kategorijo 1
3	Vsaka snov ali zmes, za katero je v zmesi s celulozo v masnem razmerju 1:1 čas dviga srednjega tlaka krajši ali enak času dviga srednjega tlaka za zmes 65-odstotne vodne raztopine dušikove kisline in celuloze v masnem razmerju 1:1 in ki ne izpolnjuje kriterijev za kategorijo 1 in 2.

2.13.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterijev za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.13.2.

Tabela 2.13.2

Elementi etikete za oksidativne tekočine

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H271: Lahko povzroči požar ali eksplozijo; močna oksidativna snov	H272: Lahko okrepi požar; oksidativna snov	H272: Lahko okrepi požar; oksidativna snov
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P220 P221 P280 P283	P210 P220 P221 P280	P210 P220 P221 P280
Previdnostni stavek – odziv	P306 + P360 P371 + P380 + P375 P370 + P378	P370 + P378	P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501	P501	P501

2.13.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.13.4.1.

Za organske snovi ali zmesi se postopek razvrstitve za ta razred ne uporablja, če:

(a)	snov ali zmes ne vsebuje kisika, fluora ali klora ali

(b)	snov ali zmes vsebuje kisik, fluor ali klor in so ti elementi kemijsko vezani le z ogljikom ali vodikom.

2.13.4.2.

Za anorganske snovi ali zmesi se postopek razvrstitve za ta razred ne uporablja, če ne vsebujejo kisika ali atomov halogenov.

2.13.4.3.

Kadar rezultati testa niso v skladu z znanimi izkušnjami pri ravnanju s snovmi in zmesmi, ki se izkažejo za oksidativne, ter njihovi uporabi imajo presoje na podlagi znanih izkušenj prednost pred rezultati testa.

2.13.4.4.

Kadar se za snovi ali zmesi zaradi kemijskih reakcij, ki niso značilne za oksidativne snovi ali zmesi, poviša tlak (preveč ali premalo), se test iz pododdelka 34.4.2 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev ponovi z inertno snovjo, npr. diatomitom (diatomejska zemlja – kieselgur) namesto celuloze, zato da se pojasni narava reakcije in preveri neustrezen pozitivni rezultat.

2.14. Oksidativne trdne snovi

2.14.1. Opredelitev pojmov

Oksidativna trdna snov je trdna snov ali zmes, ki sama po sebi ni nujno vnetljiva in lahko na splošno zaradi oddajanja kisika povzroči vžig drugih materialov ali prispeva k njemu.

2.14.2. Kriteriji za razvrstitev

2.14.2.1.

Oksidativna trdna snov se v skladu s tabelo 2.14.1 razvrsti v eno od treh kategorij tega razreda po testni metodi O.1 iz pododdelka 34.4.1 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev:

Tabela 2.14.1

Kriteriji za oksidativne trdne snovi

Kategorija	Kriteriji
1	Vsaka snov ali zmes, za katero je v zmesi testiranega vzorca s celulozo v masnem razmerju 4:1 ali 1:1 srednje trajanje gorenja krajše od srednjega trajanja gorenja zmesi kalijevega bromata in celuloze v masnem razmerju 3:2.
2	Vsaka snov ali zmes, za katero je v zmesi testiranega vzorca s celulozo v masnem razmerju 4:1 ali 1:1 srednje trajanje gorenja enako ali krajše od srednjega trajanja gorenja zmesi kalijevega bromata in celuloze v masnem razmerju 2:3 in ki ne izpolnjuje kriterijev za kategorijo 1.
3	Vsaka snov ali zmes, za katero je v zmesi testiranega vzorca s celulozo v masnem razmerju 4:1 ali 1:1 srednje trajanje gorenja enako ali krajše od srednjega trajanja gorenja zmesi kalijevega bromata in celuloze v masnem razmerju 3:7 in ki ne izpolnjuje kriterijev za kategoriji 1 in 2.

Opomba 1:

Pri nekaterih oksidativnih trdnih snoveh obstaja pod določenimi pogoji nevarnost eksplozije (kadar so shranjene v velikih količinah). Nekatere vrste amonijevega nitrata lahko v skrajnih pogojih povečajo nevarnost eksplozije, za oceno te nevarnosti pa se lahko izvede test odpornosti proti detonaciji (oznaka BC, Priloga 3, test 5). Na varnostni list se vpišejo ustrezne informacije.

Opomba 2:

2.14.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.14.2.

Tabela 2.14.2

Elementi etikete za oksidativne trdne snovi

	Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H271: Lahko povzroči požar ali eksplozijo; močna oksidativna snov	H272: Lahko okrepi požar; oksidativna snov	H272: Lahko okrepi požar; oksidativna snov
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P220 P221 P280 P283	P210 P220 P221 P280	P210 P220 P221 P280
Previdnostni stavek – odziv	P306 + P360 P371 + P380 + P375 P370 + P378	P370 + P378	P370 + P378
Previdnostni stavek – shranjevanje
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501	P501	P501

2.14.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.14.4.1.

Za organske snovi ali zmesi se postopek razvrstitve za ta razred ne uporablja, če:

(a)	snov ali zmes ne vsebuje kisika, fluora ali klora ali

(b)	snov ali zmes vsebuje kisik, fluor ali klor in so ti elementi kemijsko vezani le z ogljikom ali vodikom.

2.14.4.2.

Za anorganske snovi ali zmesi se postopek razvrstitve za ta razred ne uporablja, če ne vsebujejo kisika ali atomov halogenov.

2.14.4.3.

2.15. Organski peroksidi

2.15.1. Opredelitev pojmov

2.15.1.1.

Organski peroksidi so tekoče ali trdne organske snovi, ki vsebujejo dvovalentno vez –O–O– in se lahko štejejo za derivate vodikovega peroksida, kadar enega ali oba vodikova atoma nadomestita organska radikala. Izraz organski peroksid vključuje zmesi organskega peroksida (formulacije), ki vsebujejo vsaj en organski peroksid. Organski peroksidi so termično nestabilne snovi ali zmesi, ki lahko v eksotermni samopospešujoči reakciji razpadejo. Poleg tega imajo lahko eno ali več naslednjih lastnosti:

(i)	lahko eksplozivno razpadejo;

(ii)	hitro gorijo;

(iii)

so občutljivi na udarce ali trenje;

(iv)	nevarno reagirajo z drugimi snovmi.

2.15.1.2.

Organski peroksid se šteje za eksplozivnega, kadar lahko zmes (formulacija) pri laboratorijskem testiranju eksplodira, se hitro vžge ali burno reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru.

2.15.2. Kriteriji za razvrstitev

2.15.2.1.

Vsak organski peroksid se razvrsti v ta razred, razen če vsebuje:

(a)	največ 1,0 % razpoložljivega kisika iz organskih peroksidov in največ 1,0 % vodikovega peroksida; ali

(b)	največ 0,5 % razpoložljivega kisika iz organskih peroksidov ter več kot 1,0 % in največ 7,0 % vodikovega peroksida.

Opomba:

Vsebnost razpoložljivega kisika ( %) v zmesi organskega peroksida se izračuna po formuli:

Formula

pri čemer je:

ni	=	število skupin peroksidov na molekulo organskega peroksida i;
ci	=	koncentracija (masni delež v %) organskega peroksida i;
mi	=	molekulska masa organskega peroksida i.

2.15.2.2.

Organski peroksidi se razvrstijo v eno od sedmih kategorij „vrste A do G“ tega razreda v skladu z naslednjimi načeli:

(a)	vsak organski peroksid, ki lahko hitro detonira ali deflagrira, kadar je zapakiran, se opredeli kot organski peroksid VRSTE A;

(b)	vsak organski peroksid, ki je eksploziven in niti ne detonira niti hitro ne deflagrira, kadar je v zapakiran, ampak lahko termično eksplodira v tej embalaži, se opredeli kot organski peroksid VRSTE B;

(c)	vsak organski peroksid, ki je eksploziven in ne more detonirati ali deflagrirati, kadar je zapakiran, ali termično eksplodirati, se opredeli kot organski peroksid VRSTE C;

(d)

vsak organski peroksid, ki pri laboratorijskem testiranju:

(i)	delno detonira, ne deflagrira hitro in ne reagira burno pri segrevanju v zaprtem prostoru; ali

(ii)	sploh ne detonira, počasi deflagrira in ne reagira burno pri segrevanju v zaprtem prostoru; ali

(iii)

sploh ne detonira ali deflagrira in reagira srednje burno pri segrevanju v zaprtem prostoru;

se opredeli kot organski peroksid VRSTE D;

(e)	vsak organski peroksid, ki pri laboratorijskem testiranju niti ne detonira niti hitro ne deflagrira in šibko reagira ali sploh ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru, se opredeli kot organski peroksid VRSTE E;

(f)	vsak organski peroksid, ki pri laboratorijskem testiranju niti ne detonira v kavitacijskem stanju niti ne deflagrira in šibko reagira ali sploh ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru ter ima šibko eksplozivno moč ali nima eksplozivne moči, se opredeli kot organski peroksid VRSTE F;

(g)

vsak organski peroksid, ki pri laboratorijskem testiranju niti ne detonira v kavitacijskem stanju niti ne deflagrira, ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru in nima eksplozivne moči, če je termično stabilen, tj. SADT je 60 oC ali več za 50-kilogramsko embalažo (9), in kadar se pri tekočih zmeseh za desenzibilizacijo uporablja redčilo, ki ima vrelišče vsaj 150 oC, se opredeli kot organski peroksid VRSTE G. Če organski peroksid ni termično stabilen ali se redčilo, ki ima vrelišče pod 150 oC, uporabi za desenzibilizacijo, se organski peroksid opredeli kot organski peroksid VRSTE F.

Kadar se test izvaja v pakirani obliki, embalaža pa se spremeni, se opravijo nadaljnji testi, če se šteje, da sprememba embalaže vpliva na rezultat testa.

2.15.2.3. Kriteriji za nadzor temperature

Pri naslednjih organskih peroksidih je treba nadzorovati temperaturo:

(a)	organski peroksid vrste B in C, pri katerem je SADT ≤ 50 oC;

(b)	organski peroksid vrste D, ki reagira srednje burno pri segrevanju v zaprtem prostoru (10) in pri katerem je SADT ≤ 50 oC ali reagira šibko ali ne reagira pri segrevanju v zaprtem prostoru, kadar je SADT ≤ 45 oC; in

(c)	organski peroksid vrste E in F, pri katerem je SADT ≤ 45 oC.

Testne metode za določanje SADT ter izpeljava nadzorne in kritične temperature so navedeni v oddelku 28 dela II Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev. Izbrani test se izvede tako, da je reprezentativen glede na velikost in material embalaže.

2.15.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.15.1.

Tabela 2.15.1

Elementi etikete za organske perokside

Razvrstitev	Vrsta A	Vrsta B	Vrsti C in D	Vrsti E in F	Vrsta G
Piktogrami GHS					Tej kategoriji nevarnosti elementi etikete niso dodeljeni
Opozorilna beseda	Nevarno	Nevarno	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H240: Segrevanje lahko povzroči eksplozijo	H241: Segrevanje lahko povzroči požar ali eksplozijo	H242: Segrevanje lahko povzroči požar	H242: Segrevanje lahko povzroči požar
Previdnostni stavek – preprečevanje	P210 P220 P234 P280	P210 P220 P234 P280	P210 P220 P234 P280	P210 P220 P234 P280
Previdnostni stavek – odziv
Previdnostni stavek – shranjevanje	P411 + P235 P410 P420	P411 + P235 P410 P420	P411 + P235 P410 P420	P411 + P235 P410 P420
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501	P501	P501	P501

Za vrsto G niso določeni elementi za obveščanje o nevarnosti, ampak se bo to vprašanje preučilo v zvezi z značilnostmi drugih razredov nevarnosti.

2.15.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.15.4.1.

Organski peroksidi so razvrščeni glede na opredelitev na podlagi kemijske strukture ter razpoložljivega kisika in vodikovega peroksida v zmesi (glej 2.15.2.1). Lastnosti organskih peroksidov, ki so potrebne za razvrstitev, se določijo s testi. Razvrstitev organskih peroksidov se izvede v skladu s testnimi serijami A do H, kot je opisano v delu II Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev. Postopek za razvrstitev je opisan v diagramu 2.15.1.

2.15.4.2.

Zmesi že razvrščenih organskih peroksidov se lahko razvrstijo enako kot vrsta organskega peroksida z najbolj nevarno sestavino. Ker pa lahko dve stabilni sestavini oblikujeta termično manj stabilno zmes, se določi SADT zmesi.

Opomba: Skupek posameznih delov je lahko bolj nevaren od posameznih sestavin.

Diagram 2.15.1

Organski peroksidi

2.16. Jedko za kovine

2.16.1. Opredelitev pojmov

Snov ali zmes, ki je jedka za kovine, je snov ali zmes, ki s kemijskim delovanjem bistveno poškoduje ali celo uniči kovine.

2.16.2. Kriteriji za razvrstitev

2.16.2.1.

Snov ali zmes, ki je jedka za kovine, se v skladu s tabelo 2.16.1 razvrsti v eno kategorijo tega razreda s testom iz pododdelka 37.4 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev:

Tabela 2.16.1

Kriteriji za snovi in zmesi, ki so jedke za kovine

Kategorija	Kriteriji
1	Stopnja jedkosti za bodisi jeklene bodisi aluminijeve površine, ki presega 6,25 mm na leto pri testni temperaturi 55 oC, kadar se test izvede na obeh materialih.

Opomba:

Kadar začetni test na jeklu ali aluminiju pokaže, da je preskušena snov ali zmes jedka, potem nadaljnji testi na drugih kovinah niso potrebni.

2.16.3. Obvestilo o nevarnosti

Elementi etikete se uporabljajo za snovi in zmesi, ki izpolnjujejo kriterijev za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 2.16.2.

Tabela 2.16.2

Elementi etikete za snovi in zmesi, ki so jedke za kovine

Razvrstitev	Kategorija 1
Piktogram GHS
Opozorilna beseda	Pozor
Stavek o nevarnosti	H290: Lahko je jedko za kovine
Previdnostni stavek – preprečevanje	P234
Previdnostni stavek – odziv	P390
Previdnostni stavek – shranjevanje	P406
Previdnostni stavek – odstranjevanje

2.16.4. Dodatni preudarki pri razvrstitvi

2.16.4.1.

Stopnja jedkosti se lahko izmeri v skladu s testno metodo iz pododdelka 37.4 dela III Priporočil Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga: Priročnik testov in kriterijev. Za test se uporabi vzorec iz naslednjih materialov:

(a)

za testiranje jekla se uporabljajo vrste jekla:

—	S235JR+CR (1.0037 ali St 37-2),

—	S275J2G3+CR (1.0144 ali St 44-3), ISO 3574, kakor je bil spremenjen, enotni sistem oštevilčenja (UNS) G 10200, ali SAE 1020;

(b)	za testiranje aluminija: vrste 7075-T6 ali AZ5GU-T6 brez obloge.

3. DEL 3: NEVARNOSTI ZA ZDRAVJE

3.1. Akutna strupenost

3.1.1. Opredelitve pojmov

3.1.1.1.

Akutna strupenost so tisti škodljivi učinki, ki se pojavijo po oralnem vnosu enega odmerka snovi ali zmesi ali več odmerkov ali po vnosu takšnih odmerkov prek kože v 24 urah ali vnosu prek dihalnih poti pri izpostavljenosti štirih ur.

3.1.1.2.

Razred nevarnosti akutna strupenost se deli na:

—	akutno oralno strupenost;

—	akutno dermalno strupenost;

—	akutno strupenost pri vdihavanju.

3.1.2. Kriteriji za razvrstitev snovi kot akutno strupenih

3.1.2.1.

Snovi se lahko uvrstijo v eno od štirih kategorij strupenosti na podlagi akutne strupenosti z oralnim vnosom, vnosom prek kože ali prek dihalnih poti po kriterijih glede na vrednosti iz tabele 3.1.1. Vrednosti akutne strupenosti so izražene kot (približne) vrednosti LD50 (oralno, dermalno) ali LC50 (vdihavanje) ali kot ocena akutne strupenosti (ATE). Pojasnjevalne opombe so navedene pod tabelo 3.1.1.

Tabela 3.1.1

Kategorije nevarnosti akutne strupenosti in ocene akutne strupenosti (ATE), ki opredeljujejo posamezne kategorije

Način izpostavljenosti		Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3	Kategorija 4
Oralno (mg/kg telesne teže) glej opombo (a)		ATE ≤ 5	5 < ATE ≤ 50	50 < ATE ≤ 300	300 < ATE ≤ 2 000
Dermalno (mg/kg telesne teže) glej opombo (a)		ATE ≤ 50	50 < ATE ≤ 200	200 < ATE ≤ 1 000	1 000 < ATE ≤ 2 000
S plini (ppmv) (11)
glej:	opombo (a) opombo (b)	ATE ≤ 100	100 < ATE ≤ 500	500 < ATE ≤ 2 500	2 500 < ATE ≤ 20 000
S hlapi (mg/l)
glej:	opombo (a) opombo (b) opombo (c)	ATE ≤ 0,5	0,5 < ATE ≤ 2,0	2,0 < ATE ≤ 10,0	10,0 < ATE ≤ 20,0
S prahom in meglicami (mg/l)
glej:	opombo (a) opombo (b)	ATE ≤ 0,05	0,05 < ATE ≤ 0,5	0,5 < ATE ≤ 1,0	1,0 < ATE ≤ 5,0

Opombe k tabeli 3.1.1:

(a)

Ocena akutne strupenosti (ATE) za razvrstitev snovi ali sestavine v zmesi se dobi tako, da se uporabi:

—	LD50/LC50, kadar je na voljo,

—	ustrezna vrednost pretvorbe iz tabele 3.1.2, ki je povezana z rezultati testa območja, ali

—	ustrezna vrednost pretvorbe iz tabele 3.1.2, ki je povezana s kategorijo razvrstitve.

(b)

Splošne mejne koncentracije za strupenost pri vdihavanju v tabeli temeljijo na štiriurnem testu izpostavljenosti. Obstoječi podatki o strupenosti pri vdihavanju, ki so bili dobljeni pri enourni izpostavljenosti, se lahko pretvorijo z delitvijo s faktorjem 2 za pline in hlape ter s faktorjem 4 za prah in meglice.

(c)

Za nekatere snovi ali zmesi testnega ozračja ne sestavljajo le hlapi, ampak zmesi iz tekočih in parnih faz. Za druge snovi ali zmesi je lahko testno ozračje sestavljeno iz hlapov, ki so blizu plinski fazi. V teh primerih razvrstitev temelji na naslednjih ppmv: kategorija 1 (100 ppmv), kategorija 2 (500 ppmv), kategorija 3 (2 500 ppmv), kategorija 4 (20 000 ppmv).

Izrazi „prah“, „meglica“ in „hlapi“ so opredeljeni takole:

—	Prah: trdni delci snovi ali zmesi, ki se sprostijo v plinu (običajno zrak);

—	Meglica: tekoče kapljice snovi ali zmesi, ki se sprostijo v plinu (običajno zrak);

—	Hlapi: plinasta oblika snovi ali zmesi, ki se sprosti iz tekočega ali trdnega stanja.

Prah običajno nastane z mehanskimi postopki. Meglico običajno povzroči zgostitev prezasičenih hlapov ali fizično razprševanje tekočin. Delci prahu in kapljice meglice imajo običajno velikost od manj kot 1 do 100 μm.

3.1.2.2. Posebni preudarki pri razvrstitvi snovi kot akutno strupenih

3.1.2.2.1

Najprimernejša testna vrsta za evalvacijo akutne strupenosti z oralnim vnosom in vnosom prek dihalnih poti je podgana, medtem ko sta za evalvacijo akutne dermalne srupenosti najprimernejša podgana ali kunec. Kadar so na voljo podatki o testu za akutno strupenost za več živalskih vrst, se z znanstveno presojo izbere najprimernejša vrednost LD50 iz veljavnih, dobro opravljenih testov.

3.1.2.3. Posebni preudarki pri razvrstitvi snovi kot akutno strupenih prek dihalnih poti

3.1.2.3.1

Enote za strupenosti pri vdihavanju so odvisne od oblike vdihnjene snovi. Vrednosti za prah in meglice so izražene v mg/l, vrednosti za pline pa v ppmv. Zaradi upoštevanja težav pri testiranju hlapov, ki so lahko sestavljeni iz zmesi tekočih in parnih faz, tabela vključuje vrednosti v enotah mg/l. Razvrstitev za tiste hlape, ki so bližje plinski fazi, pa temelji na ppmv.

3.1.2.3.2

Pri razvrstitvi za akutno strupenost je zlasti pomembno, da se uporabijo jasno določene vrednosti v zelo strupenih kategorijah za prah in meglice. Vdihnjeni delci s srednjim masnim aerodinamičnim premerom (MMAD) od 1 do 4 mikronov se bodo naložili po celotnem območju dihalnih poti podgane. Ta razpon velikosti delca ustreza največjemu odmerku približno 2 mg/l. Da bodo testi na živalih lahko uporabljeni za izpostavljenost človeka bi bilo prah in meglice pri podganah najbolje testirati v tem razponu.

3.1.2.3.3

Če so na voljo podatki, ki kažejo, da je mehanizem strupenosti vključeval učinek jedkosti, se razen razvrstitve za strupenost z vdihavanjem snov ali zmes označi tudi kot „jedka za dihalne poti“ (glej opombo 1 v 3.1.4.1). Jedkost za dihalne poti je opredeljena kot uničenje tkiva dihalnih poti po enkratnem omejenem obdobju izpostavljenosti, podobno kot pri jedkosti za kožo; to vključuje uničenje sluznice. Evalvacija jedkosti lahko temelji na strokovni presoji, pri čemer se uporabljajo dokazi, kot so: izkušnje na ljudeh in živalih, obstoječi podatki (in vitro), vrednosti pH, informacije o podobnih snoveh ali vsi drugi bistveni podatki.

3.1.3. Kriteriji za razvrstitev zmesi kot akutno strupenih

3.1.3.1.

Kriteriji za razvrstitev snovi za akutno strupenost iz oddelka 3.1.2 temeljijo na podatkih o smrtnem odmerku (testnih ali izpeljanih). Za zmesi je treba pridobiti ali izpeljati informacije, ki omogočajo uporabo kriterijev za razvrstitev zmesi. Pristop pri razvrstitvi akutne strupenosti je stopenjski in odvisen od količine razpoložljivih informacij o zmesi in njenih sestavinah. Shematski prikaz diagrama 3.1.1 prikazuje postopek, ki ga je treba upoštevati.

3.1.3.2.

Pri razvrstitvi zmesi za akutno strupenost se lahko upoštevajo vsi načini izpostavljenosti, potreben pa je le en način izpostavljenosti, če se ta način (ocenjen ali testiran) upošteva za vse sestavine. Če je akutna strupenost ugotovljena za več kot en način izpostavljenosti, bo pri razvrščanju uporabljena skupina resnejših nevarnosti. Za obvestilo o nevarnosti se upoštevajo vse informacije, ki so na voljo, in opredelijo vsi bistveni načini izpostavljenosti.

3.1.3.3.

Da se lahko za razvrstitev nevarnosti zmesi uporabijo vsi razpoložljivi podatki, so postavljene nekatere domneve, ki se po potrebi uporabljajo v stopenjskem pristopu:

(a)

„bistvene sestavine“ zmesi so tiste, ki so prisotne v koncentracijah 1 % (masnega deleža za trdne snovi, tekočine, hlape, meglice ter paro in volumskega deleža za pline) ali več, razen če se utemeljeno meni, da je sestavina, ki je prisotna v koncentraciji, manjši od 1 %, še vedno bistvena za razvrstitev zmesi kot akutno strupene (glej tabelo 1.1);

(b)	kadar se razvrščena zmes uporablja kot sestavina druge zmesi, se lahko uporabi dejanska ali izpeljana ocena akutne strupenosti (ATE) za to zmes pri računanju razvrstitve nove zmesi po formulah iz oddelka 3.1.3.6.1 in odstavka 3.1.3.6.2.3.

Diagram 3.1.1

Stopenjski pristop za razvrstitev zmesi za akutno strupenost:

3.1.3.4. Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki o akutni strupenosti za celotno zmes

3.1.3.4.1

Kadar se določa akutna strupenost same testirane zmesi, se ta razvrsti v skladu z istimi kriteriji, kot se uporabljajo za snovi iz tabele 3.1.1. Če podatkov za zmes ni na voljo, se uporabijo postopki iż oddelkov 3.1.3.5 in 3.1.3.6.

3.1.3.5. Razvrstitev zmesi, kadar ni na voljo podatkov o akutni strupenosti za celotno zmes: premostitvena načela

3.1.3.5.1

Kadar zmes ni testirana za določanje akutne strupenosti, ampak je za ustrezno opredelitev nevarnosti zmesi dovolj podatkov o posameznih sestavinah in podobnih testnih zmeseh, se ti podatki uporabijo v skladu s premostitvenimi načeli iz oddelka 1.1.3.

3.1.3.5.2

Kadar je zmes razredčena z vodo ali drugim popolnoma nestrupenim materialom, se lahko strupenost zmesi izračuna s podatki o testu nerazredčene zmesi.

3.1.3.6. Razvrstitev zmesi na podlagi sestavin zmesi (metoda dodajanja)

3.1.3.6.1 Dostopni podatki za vse sestavine

Da bi zagotovili ustrezno razvrstitev zmesi in da bi bil potreben le en izračun za vse sisteme, področja in kategorije, se ocena akutne strupenosti (acute toxicity estimate – ATE) sestavin pridobi na naslednji način:

(a)	vključijo se sestavine z znano akutno strupenostjo, ki so v kateri koli kategoriji akutne strupenosti iz tabele 3.1.1;

(b)	ne upoštevajo se sestavine, za katere se domneva, da niso akutno strupene (npr. voda, sladkor);

(c)	ne upoštevajo se sestavine, če mejni test z oralnim vnosom ne kaže akutne strupenosti pri 2 000 mg/kg telesne teže.

Sestavine, za katere se uporablja ta odstavek, se štejejo za sestavine z znano oceno akutne strupenosti (ATE).

Ocena akutne strupenosti zmesi se določi z izračunom na podlagi vrednosti ATE za vse bistvene sestavine v skladu z naslednjo formulo za oralno, dermalno strupenost ali strupenost pri vdihavanju:

Formula

kjer:

Ci	=	koncentracija sestavine i ( % w/w ali % v/v)
i	=	posamezna sestavina od 1 do n
n	=	število sestavin
ATEi	=	ocena akutne strupenosti sestavine i.

3.1.3.6.2. Razvrstitev zmesi, kadar ni na voljo podatkov za vse sestavine

3.1.3.6.2.1

Kadar ocena akutne strupenosti ni na voljo za posamezno sestavino zmesi, vendar se lahko iz informacij, ki so na voljo, na primer iz informacij spodaj, izpelje vrednost pretvorbe, kakor je določeno v tabeli 3.1.2, se uporabi formula iz oddelka 3.1.3.6.1.

To vključuje oceno:

(a)	ekstrapolacije med ocenami za oralno, dermalno akutno toksičnost in akutno strupenost pri vdihavanju (12). Za takšno oceno so morda potrebni ustrezni farmakodinamični in farmakokinetični podatki;

(b)	dokazov o izpostavljenosti ljudi, ki kažejo strupene učinke, vendar ne zagotavljajo podatkov o smrtnem odmerku;

(c)	dokazov katerih koli testov analiz strupenosti za snov, ki kažejo učinke akutne strupenosti, vendar ne zagotavljajo nujno podatkov o smrtnem odmerku; ali

(d)	podatkov o zelo podobnih snoveh, pri čemer se uporabljajo informacije o razmerjih med strukturo in aktivnostjo.

Ta pristop na splošno zahteva bistvene dodatne tehnične informacije ter visoko usposobljenega in izkušenega strokovnjaka (strokovna presoja, glej oddelek 1.1.1), da bi zanesljivo ocenili akutno strupenost. Če takšnih informacij ni na voljo, nadaljujte po odstavku 3.1.3.6.2.3.

3.1.3.6.2.2

Če se v zmesi uporabi sestavina brez kakršne koli uporabne informacije s koncentracijo 1 % ali več, se ugotovi, da se zmesi ne more dodeliti dokončna ocena akutne strupenosti. V takšnem primeru se zmes razvrsti le na podlagi znanih sestavin in se doda izjava, da x odstotkov zmesi vsebuje sestavino(-e) z neznano strupenostjo.

3.1.3.6.2.3

Če je skupna koncentracija sestavine/sestavin z neznano akutno strupenostjo ≤ 10 %, potem se uporabi formula iz oddelka 3.1.3.6.1. Če je skupna koncentracija sestavine (sestavin) z neznano akutno strupenostjo > 10 %, potem se popravi formula iz oddelka 3.1.3.6.1 in se prilagodi za celoten odstotek neznane sestavine (neznanih sestavin):

Formula

Tabela 3.1.2

Pretvorba iz razpona vrednosti akutne strupenosti, pridobljenih s testi (ali kategorij nevarnosti akutne strupenosti), v ocenjeno vrednost akutne strupenosti za razvrstitev za zadevne načine izpostavljenosti

Načini izpostavljenosti

Kategorija razvrstitve ali razpon ocene akutne strupenosti, pridobljene s testi

Pretvorjena ocenjena vrednost akutne strupenosti

(glej opombo 1)

oralno

(mg/kg telesne teže)

0 < kategorija 1 ≤ 5

5 < kategorija 2 ≤ 50

50 < kategorija 3 ≤ 300

300 < kategorija 4 ≤ 2 000

0,5

100

500

dermalno

(mg/kg telesne teže)

0 < kategorija 1 ≤ 50

50 < kategorija 2 ≤ 200

200 < kategorija 3 ≤ 1 000

1 000 < kategorija 4 ≤ 2 000

300

1 100

s plini

(ppmv)

0 < kategorija 1 ≤ 100

100 < kategorija 2 ≤ 500

500 < kategorija 3 ≤ 2 500

2 500 < kategorija 4 ≤ 20 000

100

700

4 500

s hlapi

(mg/l)

0 < kategorija 1 ≤ 0,5

0,5 < kategorija 2 ≤ 2,0

2,0 < kategorija 3 ≤ 10,0

10,0 < kategorija 4 ≤ 20,0

0,05

0,5

s prahom/meglice

(mg/l)

0 < kategorija 1 ≤ 0,05

0,05 < kategorija 2 ≤ 0,5

0,5 < kategorija 3 ≤ 1,0

1,0 < kategorija 4 ≤ 5,0

0,005

0,05

0,5

1,5

Opomba 1:

Te vrednosti so namenjene izračunu ocene akutne strupenosti za razvrstitev zmesi na podlagi sestavin in niso rezultati testov.

3.1.4. Obvestilo o nevarnosti

3.1.4.1.

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 3.1.3.

Tabela 3.1.3

Elementi etikete za akutno strupenost

Razvrstitev

Kategorija 1

Kategorija 2

Kategorija 3

Kategorija 4

Piktogrami GHS

Opozorilna beseda

Nevarno

Pozor

Stavek o nevarnosti:

—

oralno

H300:

Smrtno pri zaužitju

H300:

Smrtno pri zaužitju

H301:

Strupeno pri zaužitju

H302:

Zdravju škodljivo pri zaužitju

—

dermalno

Smrtno v stiku s kožo

H311: Strupeno v stiku s kožo

H312: Zdravju škodljivo v stiku s kožo

—	Vdihavanje (glej opombo 1)

Smrtno pri vdihavanju

H330: Smrtno pri vdihavanju

H331: Strupeno pri vdihavanju

H332: Zdravju škodljivo pri vdihavanju

Previdnostni stavek – preprečevanje (oralno)

P264

P270

P264

P270

P264

P270

P264

P270

Previdnostni stavek – odziv (oralno)

P301 + P310

P321

P330

P301 + P310

P321

P330

P301 + P310

P321

P330

P301 + P312

P330

Previdnostni stavek – shranjevanje (oralno)

P405

Previdnostni stavek – odstranjevanje (oralno)

P501

Previdnostni stavek – preprečevanje (dermalno)

P262

P264

P270

P280

P262

P264

P270

P280

Previdnostni stavek – odziv (dermalno)

P302 + P350

P310

P322

P361

P363

P302 + P350

P310

P322

P361

P363

P302 + P352

P312

P322

P361

P363

P302 + P352

P312

P322

P363

Previdnostni stavek – shranjevanje (dermalno)

P405

Previdnostni stavek – odstranjevanje (dermalno)

P501

Previdnostni stavek – preprečevanje (vdihavanje)

P260

P271

P284

P260

P271

P284

P261

P271

P261

P271

Previdnostni stavek – odziv (vdihavanje)

P304 + P340

P310

P320

P304 + P340

P310

P320

P304 + P340

P311

P321

P304 + P340

P312

Previdnostni stavek – shranjevanje (vdihavanje)

P403 + P233

P405

P403 + P233

P405

P403 + P233

P405

Previdnostni stavek – odstranjevanje (vdihavanje)

P501

Opomba 1:

Če so na voljo podatki, ki kažejo, da je mehanizem strupenosti jedkost, se razen razvrstitve za strupenost z vdihavanjem snov ali zmes označi tudi kot EUH071: „jedko za dihalne poti“ – glej nasvet iz 3.1.2.3.3. Poleg ustreznega piktograma se za akutno strupenost lahko doda piktogram za jedkost (uporabljen za jedkost za kožo in oči) skupaj z izjavo „jedko za dihalne poti“.

Opomba 2:

Če se v zmesi uporabi sestavina s koncentracijo 1 % ali več, glede katere ni na voljo nikakršnih uporabnih informacij, se zmes označi z dodatno izjavo, da „x odstotkov zmesi vsebuje sestavino(-e) z neznano strupenostjo“ – glej informacije v 3.1.3.6.2.2.

3.2. Jedkost za kožo/draženje kože

3.2.1. Opredelitev pojmov:

3.2.1.1.

Jedkost za kožo je nastanek trajne poškodbe kože; zlasti vidnega odmiranja prek povrhnjice v usnjico po nanosu testne snovi do štirih ur. Za reakcije jedkosti so značilne razjede, krvavitve, krvave hraste in, po koncu 14-dnevnega opazovanja, izguba barve zaradi beljenja kože, izpadanje dlak celotnega območja in brazgotine. Nejasne poškodbe se ocenjujejo histopatološko.

Draženje kože je nastanek popravljive poškodbe kože po nanosu testne snovi do štirih ur.

3.2.2. Kriteriji za razvrstitev snovi

3.2.2.1.

Pri določanju zmožnosti snovi za jedkost in draženje je treba pred izvedbo testov upoštevati več dejavnikov. Trdne snovi (prah) lahko postanejo jedke ali dražilne, kadar so vlažne ali v stiku z vlažno kožo ali sluznico. Obstoječe izkušnje ljudi in podatki o živalih, vključno s podatki za enkratno ali ponavljajočo izpostavljenost, so glavni elementi analize, ker zagotavljajo informacije, neposredno povezane z učinki na kožo. Kot pomoč pri odločitvah o razvrstitvi se lahko uporabijo tudi druge možnosti in vitro, ki so bile potrjene in sprejete (glej člen 5). V nekaterih primerih je za odločitev o razvrstitvi lahko na voljo dovolj informacij za strukturno povezane zmesi.

3.2.2.2.

Prav tako lahko skrajne meje pH, kot so ≤ 2 in ≥ 11,5 pomenijo možno povzročanje učinkov na kožo, zlasti ko je znana pufrska kapaciteta, čeprav korelacija ni popolna. Na splošno se za takšne snovi pričakuje, da imajo bistvene učinke na kožo. Če upoštevanje alkalne/kisle rezerve kaže, da snov ali zmes ni nujno jedka kljub nizki ali visoki vrednosti pH, potem je treba opraviti nadaljnje teste za potrditev tega, če je mogoče z ustreznim potrjenim testom in vitro.

3.2.2.3.

Če je snov ali zmes zelo strupena v stiku s kožo, raziskava o draženju kože/jedkosti za kožo ni izvedljiva, ker količina testne snovi, ki bi se uporabila, znatno presega strupen odmerek in zato povzroči smrt živali. Pri opazovanju draženja kože/jedkosti za kožo v študijah o akutni strupenosti in opazovanju prek mejnega odmerka dodatno testiranje ni potrebno, če so uporabljena redčila in so testirane vrste enakovredne.

3.2.2.4.

Vse zgornje informacije, ki so na voljo o snovi, se uporabijo pri določanju potrebe za testiranje draženja kože in vivo.

Čeprav bi informacije lahko dobili z evalvacijo enega parametra znotraj stopnje (glej odstavek 3.2.2.5), npr. jedka alkalija z ekstremnim pH se šteje kot jedka za kožo, ima prednost upoštevanje vseh obstoječih informacij in celovito določanje zanesljivosti dokazov. To je zlasti res, če so na voljo informacije le o nekaterih parametrih. Na splošno so najpomembnejše obstoječe izkušnje ljudi in podatki o ljudeh, izkušnje na živalih in podatki o testih na živalih, potem pa drugi viri informacij, vendar je potrebno določanje za vsak primer posebej.

3.2.2.5.

Pri ocenjevanju začetnih informacij se po potrebi upošteva stopenjski pristop, v nekaterih primerih pa vsi elementi niso pomembni.

3.2.2.6. Jedkost

3.2.2.6.1

Na podlagi rezultatov testiranja na živalih se snov razvrsti kot jedka, kakor je prikazano v tabeli 3.2.1. Jedka snov je snov, ki povzroča uničenje tkiva kože, zlasti vidno odmiranje skozi povrhnjice v usnjico, pri vsaj eni testirani živali po izpostavljenosti do štirih ur. Za reakcije jedkosti so značilne razjede, krvavitve, krvave hraste in, po koncu 14-dnevnega opazovanja, izguba barve zaradi beljenja kože, izpadanje dlak celotnega območja in brazgotine. Nejasne poškodbe se obravnavajo histopatološko.

3.2.2.6.2

Znotraj kategorije jedkosti obstajajo tri podkategorije: podkategorija 1A – odzivi so zabeleženi po največ treh minutah izpostavljenosti in največ eni uri opazovanja; podkategorija 1B – odzivi so opisani po izpostavljenosti od treh minut do ene ure in opazovanju do 14 dni; in podkategorija 1C – odzivi se pojavijo po izpostavljenosti od ene do štirih ur in opazovanju do 14 dni.

3.2.2.6.3

Uporabo podatkov o ljudeh obravnavata odstavka 3.2.2.1 in 3.2.2.4 ter odstavki 1.1.1.3, 1.1.1.3 in 1.1.1.5.

Tabela 3.2.1

Kategorija in podkategorije jedkosti za kožo

		Jedko pri > 1 od 3 živali
	Podkategorije jedkosti	Izpostavljenost	Opazovanje
Kategorija 1: Jedko	1A	≤ 3 minute	≤ 1 ura
	1B	> 3 minute – ≤ 1 ura	≤ 14 dni
	1C	> 1 ura – ≤ 4 ure	≤ 14 dni

3.2.2.7. Draženje

3.2.2.7.1

V tabeli 3.2.2 je navedena le ena kategorija za draženje (kategorija 2), ki izhaja iz rezultatov testov na živalih. Uporabo podatkov o ljudeh obravnavata oddstavka 3.2.2.1 in 3.2.2.4 ter odstavki 1.1.1.3, 1.1.1.4 in 1.1.1.5. Glavno kriterijevo za kategorijo draženja je, da je pri vsaj dveh od treh testiranih živalih srednja vrednost ≥ 2,3 – ≤ 4,0.

Tabela 3.2.2

Kategorija za draženje kože

Kategorija

Kriteriji

Kategorija 2: Dražilno

(1)	Srednja vrednost ≥ 2,3 – ≤ 4,0 za eritem/krasto na opeklini ali za edem pri vsaj 2 ali 3 testiranih živalih, iz razvrščanja 24, 48 in 72 ur po odstranitvi obliža ali z zapoznelimi reakcijami iz ocen v 3 zaporednih dneh po začetku kožne reakcije; ali

(2)	vnetje, ki ne izgine do konca obdobja opazovanja, običajno 14 dni, pri vsaj dveh živalih, zlasti ob upoštevanju izpadanja dlak (omejeno območje), hiperkeratoze, hiperplazije in luščenja; ali

(3)	v nekaterih primerih se lahko pojavijo očitne razlike pri odzivu živali, tako da se pri posamezni živali pojavijo zelo izraziti pozitivne reakcije na kemično izpostavljenost, ki pa so vendarle manjše od zgoraj navedenih kriterijev.

3.2.2.8. Pripombe na odzive, dobljene s testi na živalih za draženje kože

3.2.2.8.1.

Odzivi živali na draženje pri testu so lahko tako kot pri jedkosti zelo spremenljivi. Bistveni kriteriji za razvrstitev snovi kot dražilne za kožo, kot je navedeno v odstavku 3.2.2.7.1, je srednja vrednost rezultatov za eritem/krasto na opeklini ali edem, izračunana za vsaj dve od treh testiranih živali. Ločen kriterij za draženje pokriva primere, v katerih je odziv draženja znaten, vendar manjši od kriterija srednjega rezultata, ki se zahteva za pozitiven rezultat testa. Na primer testna snov je lahko označena kot dražilna, če vsaj ena od treh testnih živali kaže zelo visoko srednjo vrednost med študijo, vključno s poškodbami, ki ne izginejo ob koncu obdobja opazovanja, ki je ponavadi 14 dni. Tudi drugi odzivi lahko izpolnjujejo ta kriterij. Vendar mora biti potrjeno, da so odzivi posledica kemične izpostavljenosti.

3.2.2.8.2.

Popravljivost poškodb kože je še en izmed kriterijev pri evalviranju odzivov draženja. Če vnetje ne izgine do konca obdobja opazovanja pri dveh ali več testiranih živalih, ob upoštevanju izpadanja dlak (omejena površina), hiperkeratoze, hiperplazije in luščenja, potem se material šteje kot dražilen.

3.2.3. Kriteriji za razvrstitev zmesi

3.2.3.1. Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki za celotno zmes

3.2.3.1.1.

Zmes se razvrsti na podlagi kriterijev za snovi in ob upoštevanju testne strategije in strategije evalviranja za razvoj podatkov za te razrede nevarnosti.

3.2.3.1.2.

V nasprotju z drugimi razredi nevarnosti so za jedkost za kožo za nekatere vrste snovi in zmesi na voljo nadomestni testi, ki lahko dajo natančne rezultate za razvrstitev in so tudi preprosti ter razmeroma poceni. Pri obravnavanju testiranja zmesi se razvrščevalce spodbuja k uporabi strategije stopenjskega določanja zanesljivosti dokazov, ki je vključena v kriterije za razvrstitev snovi za jedkost za kožo in draženje (odstavek 3.2.2.5), da bi pomagali zagotoviti točno razvrstitev in se izognili nepotrebnemu testiranju na živalih. Zmes se šteje kot jedka za kožo (kategorija 1 jedko za kožo), če je vrednost pH bodisi 2 ali manj bodisi 11,5 ali več. Če upoštevanje alkalne/kisle rezerve kaže, da snov ali zmes ni nujno jedka kljub nizki ali visoki vrednosti pH, potem je treba opraviti nadaljnje teste za potrditev tega, če je mogoče z ustreznim potrjenim testom in vitro.

3.2.3.2. Razvrstitev zmesi, kadar ni na voljo podatkov za celotno zmes: premostitvena načela

3.2.3.2.1.

Kadar zmes ni testirana za določanje draženja kože/jedkosti za kožo, ampak je za ustrezno opredelitev nevarnosti zmesi dovolj podatkov o posameznih sestavinah in podobnih testiranih zmeseh, se ti podatki uporabijo v skladu s premostitvenimi načeli iz oddelka 1.1.3.

3.2.3.3. Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki za vse ali le nekatere sestavine zmesi

3.2.3.3.1.

Da se lahko za razvrstitev nevarnosti zmesi uporabijo vsi razpoložljivi podatki za draženje kože/jedkost za kožo, so postavljene naslednje domneve, ki se po potrebi uporabljajo v stopenjskem pristopu:

Domneva: „bistvene sestavine“ zmesi so tiste, ki so prisotne v koncentracijah 1 % (masnega deleža za trdne snovi, tekočine, prah, meglice ter hlape in volumskega deleža za pline) ali več, razen če se domneva (npr. v primeru jedkih sestavin), da je sestavina, ki je prisotna v koncentraciji, manjši od 1 %, lahko še vedno bistvena za razvrstitev zmesi kot dražilne/jedke za kožo.

3.2.3.3.2.

Na splošno pristop pri razvrstitvi zmesi kot dražilnih ali jedkih za kožo, kadar so na voljo podatki o sestavinah, vendar ne o celotni zmesi, temelji na teoriji dodajanja, tako da vsaka jedka ali dražilna sestavina prispeva k celotnim dražilnim ali jedkim lastnostim zmesi, sorazmerno z močjo in koncentracijo. Za jedke sestavine se uporabi utežni faktor 10, kadar so prisotne v koncentraciji pod splošno mejno koncentracijo za razvrstitev v kategorijo 1, vendar imajo koncentracijo, ki bo prispevala k razvrstitvi zmesi kot dražilne. Zmes se razvrsti kot jedka ali dražilna, kadar vsota koncentracij takšnih sestavin presega mejno koncentracijo.

3.2.3.3.3.

Spodnja tabela 3.2.3 navaja splošne mejne koncentracije, ki se uporabljajo pri določanju, ali se zmes obravnava kot dražilna ali jedka za kožo.

3.2.3.3.4.1

Zlasti je treba paziti pri razvrščanju nekaterih vrst zmesi, ki vsebujejo snovi, kot so kisline in baze, anorganske soli, aldehidi, fenoli in surfaktanti. Pristop iz odstavkov 3.2.3.3.1 in 3.2.3.3.2 morda ni primeren, ker je veliko takšnih snovi jedkih ali dražilnih pri koncentracijah < 1 %.

3.2.3.3.4.2

Za zmesi, ki vsebujejo močne kisline ali baze, se pH uporablja kot kriterij za razvrstitev (glej odstavek 3.2.3.1.2), ker bo pH boljši kazalnik jedkosti od mejnih koncentracij iz tabele 3.2.3.

3.2.3.3.4.3

Zmes, ki vsebuje sestavine, jedke ali dražilne za kožo, in se ne more razvrstiti na podlagi pristopa dodajanja (tabela 3.2.3) zaradi kemijskih lastnosti, zaradi katerih je ta pristop neizvedljiv, se razvrsti v kategorijo jedko za kožo 1A, 1B ali 1C, kadar vsebuje ≥ 1 % sestavine, razvrščene v kategorijo 1A, 1B ali 1C ali kategorijo 2, kadar vsebuje ≥ 3 % dražilne sestavine. Razvrstitev zmesi s sestavinami, za katere se ne uporablja pristop iz tabele 3.2.3, je povzeta v tabeli 3.2.4 spodaj.

3.2.3.3.5.

Včasih lahko zanesljivi podatki kažejo, da nevarnost sestavine za jedkost/draženje kože ne bo očitna, kadar presega splošne mejne koncentracije, navedene v tabelah 3.2.3 in 3.2.4. V teh primerih se zmes razvrsti glede na navedene podatke (glej tudi člena 10 in 11). V drugih primerih, ko se pričakuje, da nevarnost sestavine za jedkost/draženje kože ni očitna, ker se pojavi pri koncentracijah, ki so nad splošnimi mejnimi koncentracijami, navedenimi v tabelah 3.2.3 in 3.2.4, se preveri možnost izvedbe testa zmesi. V teh primerih se uporabi strategija stopenjskega določanja zanesljivosti dokazov, kot je navedeno v odstavku 3.2.2.5.

3.2.3.3.6.

Če obstajajo podatki, ki kažejo, da je (so) sestavina(-e) jedka(-e) ali dražilna(-e) pri koncentraciji < 1 % (jedko) ali < 3 % (dražilno), se zmes ustrezno razvrsti.

Tabela 3.2.3

Splošne mejne koncentracije sestavin, razvrščenih kot nevarne za kožo zaradi jedkosti/dražilnosti (kategorija 1 ali 2), pri katerih se tudi zmes razvrsti kot jedka/dražilno za kožo

Vsota sestavin, razvrščenih kot:	Koncentracija, pri kateri se zmes razvrsti v naslednje kategorije:
	jedka za kožo	dražilna za kožo
	Kategorija 1 (glej opombo spodaj)	Kategorija 2
Jedko za kožo (kategorije 1A, 1B, 1C)	≥ 5 %	≥1 % ampak < 5 %
dražilno za kožo kategorije 2		≥ 10 %
(10 × jedko za kožo kategorije 1A, 1B, 1C) + dražilno za kožo kategorije 2		≥ 10 %

Opomba:

Vsota vseh sestavin zmesi, razvrščenih v kategorijo jedko za kožo 1A, 1B oziroma 1C, mora biti ≥ 5 %, da se lahko zmes razvrsti kot jedka za kožo kategorije 1A, 1B oziroma 1C. Če je vsota sestavin, jedkih za kožo kategorije 1A, < 5 %, vendar je vsota sestavin kategorije 1A + 1B ≥ 5 %, se zmes razvrsti kot jedka za kožo kategorije 1B. Podobno se zmes razvrsti kot jedka za kožo kategorije 1C, če je vsota sestavin, jedkih za kožo kategorije 1A + 1B < 5 %, vendar je vsota sestavin kategorije 1A + 1B + 1C ≥ 5 %.

Tabela 3.2.4

Splošne mejne koncentracije sestavin zmesi, za katero se ne uporablja pristop dodajanja, pri katerih se tudi zmes razvrsti kot jedka/dražilna za kožo

Sestavina:	Koncentracija:	Zmes, razvrščena kot: dražilna za kožo
Kislina s pH ≤ 2	≥ 1 %	Kategorija 1
Baza s pH ≥ 11,5	≥ 1 %	Kategorija 1
Druge jedke sestavine (kategorije 1A, 1B, 1C), za katere se ne uporablja dodajanje	≥ 1 %	Kategorija 1
Druge dražilne sestavine (kategorija 2), za katere se ne uporablja dodajanje, vključno s kislinami in bazami	≥ 3 %	Kategorija 2

3.2.4. Obvestilo o nevarnosti

3.2.4.1.

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 3.2.5.

Tabela 3.2.5

Elementi etikete za jedkost za kožo/draženje kože

Razvrstitev	Kategorija 1A/1B/1C	Kategorija 2
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H314: Povzroča hude opekline kože in poškodbe oči	H315: Povzroča draženje kože
Previdnostni stavek – preprečevanje	P260 P264 P280	P264 P280
Previdnostni stavek – odziv	P301 + P330 + P331 P303 + P361 + P353 P363 P304 + P340 P310 P321 P305 + P351 + P338	P302 + P352 P321 P332 + P313 P362
Previdnostni stavek – shranjevanje	P405
Previdnostni stavek – odstranjevanje	P501

3.3. Huda poškodba oči/draženje oči

3.3.1. Opredelitev pojmov:

3.3.1.1.

Huda poškodba oči je povzročitev poškodbe tkiva očesa ali resne fizične okvare vida po nanosu testne snovi na sprednjo površino očesa, ki ni v celoti popravljiva v 21 dneh po nanosu.

Draženje oči je povzročitev sprememb v očesu po nanosu testne snovi na sprednjo površino očesa, ki so v celoti popravljive v 21 dneh po nanosu.

3.3.2. Kriteriji za razvrstitev snovi

3.3.2.1.

Sistem razvrstitve za snovi vključuje stopenjsko shemo testiranja in ocenjevanja ter združuje obstoječe informacije o hudih poškodbah očesnega tkiva in draženju oči (vključno s podatki o preteklih izkušnjah ljudi ali živali) in tudi preudarke o (Q)SAR ter opravljanjem potrjenih testov in vitro, da bi se izognili nepotrebnim testom na živalih.

3.3.2.2.

Pred vsakim testom in vivo na hude poškodbe oči/draženje oči se preverijo vse obstoječe informacije o snovi. Predhodne odločitve lahko pogosto temeljijo na obstoječih podatkih, ali snov povzroča hude (tj. trajne) poškodbe oči. Če se snov lahko razvrsti na podlagi teh podatkov, ni potrebno testiranje.

3.3.2.3.

Pri določanju zmožnosti snovi za povzročanje hude poškodbe ali draženje oči je treba pred testi upoštevati več dejavnikov. Zbrane izkušnje o ljudeh in živalih so glavni elementi analize, ker zagotavljajo informacije, neposredno povezane z učinki na oko. V nekaterih primerih je za odločitev o nevarnosti lahko na voljo dovolj informacij za strukturno povezane zmesi. Prav tako lahko skrajne meje pH, kot so ≤ 2 in ≥ 11,5, povzročijo hude poškodbe oči, zlasti v povezavi z veliko pufrsko kapaciteto. Na splošno se za takšne snovi pričakuje, da imajo bistvene učinke na kožo. Možno jedkost za kožo je treba evalvirati pred obravnavo hude poškodbe/draženja oči, da bi se izognili testiranju lokalnega učinka na oči z jedkimi snovmi za kožo. Jedke snovi za kožo se obravnavajo tudi kot povzročitelji hudih poškodb oči (kategorija 1), dražilne snovi za kožo pa se obravnavajo kot povzročitelji draženja oči (kategorija 2). Kot pomoč pri odločitvah o razvrstitvi se lahko uporabijo tudi druge možnosti in vitro, ki so bile potrjene in sprejete (glej člen 5).

3.3.2.4.

Vse zgornje informacije, ki so na voljo o snovi ali zmesi, se uporabijo pri določanju potrebe za testiranje draženja oči in vivo. Čeprav bi informacije lahko dobili z oceno enega parametra znotraj stopnje (npr. jedka alkalija z ekstremnim pH se šteje kot lokalno jedka), se pri celovitem določanju zanesljivosti dokazov upoštevajo vse obstoječe informacije, zlasti kadar so na voljo informacije le o nekaterih parametrih. Na splošno je najpomembnejša strokovna presoja, ob upoštevanju izkušenj ljudi s snovjo, potem pa rezultati testa draženja kože in dobro potrjenih nadomestnih metod. Testiranju na živalih z jedkimi snovmi ali zmesmi se je treba, kadar je le mogoče, izogibati.

3.3.2.5.

Pri evalviranju začetnih informacij se po potrebi upošteva stopenjski pristop, v nekaterih primerih pa vsi elementi niso pomembni.

3.3.2.6. Trajni učinki na oči/huda poškodba oči (kategorija 1)

3.3.2.6.1.

Snovi, pri katerih obstaja možnost hude poškodbe oči, so razvrščene v kategorijo 1 (trajni učinki na oči). Snovi so razvrščene v to kategorijo nevarnosti na podlagi rezultatov testiranja na živalih, v skladu z kriteriji iz tabele 3.3.1. Ta opažanja vključujejo živali s 4. stopnjo poškodbe roženice in drugimi hudimi reakcijami (npr. uničenje roženice), ugotovljene kadar koli med testiranjem, in tudi trdovratno motnjo roženice, spremembo barve roženice z barvilom, zaraslino, panus in oviranje delovanja šarenice ali drugimi učinki, ki poškodujejo vid. V zvezi s tem se za trdovratne poškodbe štejejo tiste, ki niso popolnoma popravljive v obdobju opazovanja, običajno 21 dni. Snovi so razvrščene tudi v kategorijo 1, če izpolnjujejo kriterije za motnjo roženice ≥ 3 ali iritis > 1,5, ugotovljen pri draizovem testu oči s kunci, pri čemer pa se takšne hude poškodbe običajno ne popravijo v 21 dneh obdobja opazovanja.

Tabela 3.3.1

Kategorija za trajne učinke na oči

Kategorija

Kriteriji

Trajni učinki na oči

(kategorija 1)

Če snov po nanosu na oči živali povzroči:

—	vsaj pri eni živali učinke na roženico, šarenico ali očesno veznico, za katere se ne pričakuje, da se bodo popravili, ali se niso popolnoma popravili med opazovanjem, običajno 21 dni; in/ali

—

vsaj pri dveh od treh testnih živalih pozitiven učinek:

—	motnje roženice ≥ 3 in/ali

—	iritis > 1,5

izračunan kot srednji rezultat po ocenjevanju 24, 48 in 72 ur po namestitvi testne snovi.

3.3.2.6.2.

Uporaba podatkov o ljudeh je obravnavana v odstavkih 3.3.2.1 in 3.3.2.4 ter odstavkih 1.1.1.3, 1.1.1.4 in 1.1.1.5.

3.3.2.7. Popravljivi učinki na oči (kategorija 2)

3.3.2.7.1.

Snovi, pri katerih obstaja možnost povzročitve trajne poškodbe oči, so razvrščene v kategorijo 2 (dražilno za oči).

Tabela 3.3.2

Kategorija za popravljive učinke na oči

Kategorija

Kriteriji

Dražilno za oči

(kategorija 2)

Če snov po nanosu na oči živali povzroči:

—

vsaj pri dveh od treh testnih živalih pozitiven učinek:

—	motnost roženice ≥ 1 in/ali

—	iritis ≥ 1, in/ali

—	pordelost veznice > 2 in/ali

—	edem veznice (kemoza) ≥ 2,

—	izračunan kot srednji rezultat po ocenjevanju 24, 48 in 72 ur po namestitvi testne snovi ter ki se v celoti popravi med opazovanjem 21 dni.

3.3.2.7.2.

Za tiste snovi, za katere je značilna očitna spremenljivost odzivov živali, se ta informacija upošteva pri določanju razvrstitve.

3.3.3. Kriteriji za razvrstitev zmesi

3.3.3.1. Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki za celotno zmes

3.3.3.1.1.

Zmes bo razvrščena na podlagi kriterijev za snovi in ob upoštevanju testne strategije in strategije ocenjevanja za razvoj podatkov za te razrede nevarnosti.

3.3.3.1.2.

V nasprotju z drugimi razredi nevarnosti so za jedkost za kožo za nekatere vrste zmesi na voljo nadomestni testi, ki dajo natančne rezultate za razvrstitev in so tudi preprosti ter razmeroma poceni. Pri obravnavanju testiranja zmesi se razvrščevalce spodbuja k uporabi strategije stopenjskega določanja zanesljivosti dokazov, ki je vključena v kriterije za razvrstitev snovi za jedkost za kožo in hude poškodbe oči ter draženje oči, da bi pomagali zagotoviti točno razvrstitev in se izognili nepotrebnemu testiranju na živalih. Za zmes se šteje, da povzroča hude poškodbe oči (kategorija 1), če je vrednost pH bodisi ≤ 2,0 bodisi ≥ 11,5. Če upoštevanje alkalne/kisle rezerve kaže, da zmes nima nujno zmožnosti hude poškodbe oči, kljub nizki ali visoki vrednosti pH, potem je treba opraviti nadaljnje teste za potrditev tega, če je mogoče z ustreznim potrjenim testom in vitro.

3.3.3.2. Razvrstitev zmesi, kadar ni na voljo podatkov za celotno zmes: premostitvena načela

3.3.3.2.1.

Kadar sama zmes ni testirana, da bi se ugotovila jedkost za kožo ali možnost hude poškodbe oči ali draženja, ampak je za ustrezno opredelitev nevarnosti zmesi dovolj podatkov o posameznih sestavinah in podobnih testiranih zmeseh, se ti podatki uporabijo v skladu s premostitvenimi načeli iz oddelka 1.1.3.

3.3.3.3. Razvrstitev zmesi, kadar so na voljo podatki za vse ali le nekatere sestavine zmesi

3.3.3.3.1.

Da se lahko za razvrstitev lastnosti zmesi uporabijo vsi razpoložljivi podatki za draženje oči/hude poškodbe oči, so postavljene naslednje domneve, ki se po potrebi uporabljajo v stopenjskem pristopu:

Domneva: „bistvene sestavine“ zmesi so tiste, ki so prisotne v koncentracijah 1 % (masnega deleža za trdne snovi, tekočine, prah, meglice ter hlape in volumskega deleža za pline) ali več, razen če se utemeljeno meni (npr. pri jedkih sestavinah), da je sestavina, ki je prisotna v koncentraciji, manjši od 1 %, še vedno bistvena za razvrstitev zmesi kot dražilne za oči/hude poškodbe oči.

3.3.3.3.2.

Na splošno pristop pri razvrstitvi zmesi kot dražilnih za oči ali hudo škodljivih za oči, kadar so na voljo podatki o sestavinah, vendar ne o celotni zmesi, temelji na teoriji dodajanja, tako da vsaka jedka ali dražilna sestavina prispeva k celotnim dražilnim ali jedkim lastnostim zmesi, sorazmerno z močjo in koncentracijo. Za jedke sestavine se uporabi utežni faktor 10, kadar so prisotne v koncentraciji pod splošno mejno koncentracijo za razvrstitev v kategorijo 1, vendar imajo koncentracijo, ki bo prispevala k razvrstitvi zmesi kot dražilne. Zmes se razvrsti kot hudo škodljiva za oči ali dražilna za oči, kadar vsota koncentracij takšnih sestavin presega mejno koncentracijo.

3.3.3.3.3.

Spodnja tabela 3.3.3 navaja splošne mejne koncentracije, ki se uporabljajo pri določanju, ali se zmes razvrsti kot dražilna ali hudo škodljiva za oči.

3.3.3.3.4.1.

Zlasti je treba paziti pri razvrščanju nekaterih vrst zmesi, ki vsebujejo snovi, kot so kisline in baze, anorganske soli, aldehidi, fenoli in surfaktanti. Pristop iz odstavkov 3.3.3.3.1 in 3.3.3.3.2 mogoče ni izvedljiv, ker je veliko takšnih snovi jedkih ali dražilnih pri koncentracijah < 1 %.

3.3.3.3.4.2.

Za zmesi, ki vsebujejo močne kisline ali baze, se uporablja pH kot kriterij za razvrstitev (glej odstavek 3.3.2.3), ker bo pH boljši kazalnik za hude poškodbe oči od splošnih mejnih koncentracij iz tabele 3.3.3.

3.3.3.3.4.3.

Zmes, ki vsebuje jedke ali dražilne sestavine, ki se ne morejo razvrstiti na podlagi pristopa dodajanja (tabela 3.3.3) zaradi kemičnih lastnosti, zaradi katerih je ta pristop neizvedljiv, se razvrsti v kategorijo 1 zaradi učinkov na oko, kadar vsebuje ≥ 1 % jedke sestavine, in v kategorijo 2, kadar vsebuje ≥ 3 % dražilne sestavine. Razvrstitev zmesi s sestavinami, za katere se ne uporablja pristop iz tabele 3.3.3, je povzeta v tabeli 3.3.4 spodaj.

3.3.3.3.5.

Včasih lahko zanesljivi podatki kažejo, da popravljivi/trajni učinki sestavine na oči ne bodo očitni, kadar presegajo splošne mejne koncentracije, navedene v tabelah 3.3.3 in 3.3.4. V teh primerih se zmes razvrsti v skladu s temi podatki. V drugih primerih, ko se pričakuje, da nevarnosti za jedkost/draženje kože ali popravljivi/trajni učinki sestavine na oči ne bodo očitni, kadar presegajo splošne mejne koncentracije, navedene v tabelah 3.3.3 in 3.3.4, se preveri možnost izvedbe testa zmesi. V teh primerih se uporabi strategija stopenjskega določanja zanesljivosti dokazov.

3.3.3.3.6.

Če obstajajo podatki, ki kažejo, da je lahko sestavina(-e) jedka(-e) ali dražilna(-e) pri koncentraciji < 1 % (jedko) ali < 3 % (dražilno), se zmes ustrezno razvrsti.

Tabela 3.3.3

Splošne mejne koncentracije sestavin zmesi, razvrščenih kot jedko za kožo kategorije 1 in kategorije 1 ali 2 učinkov na oči, pri katerih se zmes razvrsti zaradi učinkov na oči (v kategorijo 1 ali 2)

Vsota sestavin, razvrščenih kot:	Koncentracija, pri kateri se zmes razvrsti v naslednje kategorije:
	Trajni učinki na oči	Popravljivi učinki na oči
	Kategorija 1	Kategorija 2
Učinki na oči kategorije 1 ali jedko za kožo kategorije 1A, 1B, 1C	≥ 3 %	≥1 % ampak < 3 %
Učinki na oči kategorije 2		≥ 10 %
(10 × učinki na oči kategorije 1) + učinki na oči kategorije 2		≥ 10 %
Jedko za kožo kategorije 1A, 1B, 1C + učinki na oči kategorije 1	≥ 3 %	≥1 %, vendar < 3 %
10 × (jedko za kožo kategorije 1A, 1B, 1C + učinki na oči kategorije 1) + učinki na oči kategorije 2		≥ 10 %

Tabela 3.3.4

Splošne mejne koncentracije sestavin zmesi, za katere se ne uporablja pristop dodajanja, pri katerih se tudi zmes razvrsti kot nevarna za oči

Sestavina	Nasičenost	Zmes, razvrščena kot: učinki na oči
Kislina s pH ≤ 2	≥ 1 %	Kategorija 1
Baza s pH ≥ 11,5	≥ 1 %	Kategorija 1
Druge jedke sestavine (kategorija 1), za katere se ne uporablja pristop dodajanja	≥ 1 %	Kategorija 1
Druge dražilne sestavine (kategorija 2), za katere se ne uporablja dodajanje, vključno s kislinami in bazami	≥ 3 %	Kategorija 2

3.3.4. Obvestilo o nevarnosti

3.3.4.1.

Elementi etikete se uporabljajo za snovi ali zmesi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev v ta razred nevarnosti, v skladu s tabelo 3.3.5.

Tabela 3.3.5

Elementi etikete za hude poškodbe oči/draženje oči

Razvrstitev	Kategorija 1	Kategorija 2
Piktogrami GHS
Opozorilna beseda	Nevarno	Pozor
Stavek o nevarnosti	H318: Povzroča hude poškodbe oči	H319: Povzroča hudo draženje oči
Previdnostni stavek – preprečevanje	P280	P264 P280
Previdnostni stavek – odziv	P305 + P351 + P338 P310	P305 + P351 + P338 P337 + P313
Previdnostni stavek – shranjevanje
Previdnostni stavek – odstranjevanje

3.4. Preobčutljivost dihal ali kože

3.4.1. Opredelitev pojmov in splošni preudarki

3.4.1.1.

Povzročitelj preobčutljivosti dihal je snov, ki povzroča preobčutljivost dihalnih poti po njenem vdihavanju.

3.4.1.2.

Povzročitelj preobčutljivosti kože je snov, ki povzroči alergijski odziv po stiku s kožo.

3.4.1.3.

Za namene oddelka 3.4 preobčutljivost vključuje dve stopnji: prva stopnja je indukcija posebnega imunskega spomina v posamezniku z izpostavljenostjo alergenu. Druga stopnja je izvabljanje (elicitation), tj. sprožitev celičnega ali protitelesnega alergijskega odziva z izpostavljenostjo preobčutljivega posameznika alergenu.

3.4.1.4.

Vzorec indukcije, ki ji sledi stopnja izvabljanja, je skupen preobčutljivosti dihal in preobčutljivosti kože. Pri preobčutljivosti kože je potrebna stopnja indukcije, v kateri se imunski sistem nauči odziva; lahko se pojavijo klinični simptomi, kadar je naknadna izpostavljenost dovolj, da izvabi vidno kožno reakcijo (stopnja izvabljanja). Zato testi napovedovanja običajno sledijo temu vzorcu, ki zajema stopnjo indukcije, pri čemer se odziv nanjo meri s standardizirano stopnjo izvabljanja, ki običajno vključuje test z obliži. Lokalna analiza limfnih vozlov je izjema, ki neposredno meri odziv indukcije. Dokaz o preobčutljivosti kože pri ljudeh se običajno oceni z diagnostičnim testom z obliži.

3.4.1.5.

Običajno so pri preobčutljivosti kože in dihal za izvabljanje potrebne nižje ravni kot za indukcijo. Določbe za opozarjanje preobčutljivih posameznikov na prisotnost ciljnega povzročitelja preobčutljivosti v zmesi so navedene v oddelku 3.4.4.

3.4.1.6.

Razred nevarnosti za preobčutljivost dihal ali kože se deli na:

—	preobčutljivost dihal;

—	preobčutljivost kože.

3.4.2. Kriteriji za razvrstitev snovi

3.4.2.1. Povzročitelji preobčutljivosti dihal

Snovi se razvrstijo kot povzročitelji preobčutljivosti dihal (kategorija 1) v skladu z kriteriji iz tabele 3.4.1:

Tabela 3.4.1

Kategorija nevarnosti za povzročitelje preobčutljivosti dihal

Kategorija

Kriteriji

Kategorija 1

Snovi se razvrstijo kot povzročitelji preobčutljivosti dihal (kategorija 1) v skladu z naslednjimi kriteriji:

(a)	če obstajajo dokazi pri ljudeh, da lahko snov povzroči posebno preobčutljivost pri vdihavanju in/ali

(b)	če obstajajo pozitivni rezultati ustreznih testov na živalih.

3.4.2.1.1. Dokazi pri ljudeh

3.4.2.1.1.1.

Dokaz, da snov lahko povzroči posebno preobčutljivost pri vdihavanju, običajno temelji na izkušnjah ljudi. V zvezi s tem se preobčutljivost pri vdihavanju običajno zaznava kot astma, vendar se upoštevajo tudi druge reakcije preobčutljivosti pri vdihavanju, kot so rinitis/vnetje očesne veznice in alveolitis. Stanje ima klinične lastnosti alergijskega odziva. Vendar ni nujno, da so izraženi imunološki mehanizmi.

3.4.2.1.1.2.

Pri obravnavanju dokazov pri ljudeh je za odločanje o razvrstitvi treba upoštevati, razen dokazov iz primerov: