15.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 220/32

(1)

Evropska unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. Da bi ta cilj lahko uresničili, je treba omogočiti, da se bodo informacije o obsodbah, izrečenih v državah članicah, lahko upoštevale tudi izven države članice, ki je izrekla obsodbo, za preprečitev novih kaznivih dejanj in ob morebitnih novih kazenskih postopkih.

(2)

Svet je 29. novembra 2000 v skladu s sklepi Evropskega sveta iz Tampereja sprejel program ukrepov za izvajanje načela o vzajemnem priznavanju odločb v kazenskih zadevah (2), ki predvideva „sprejetje enega ali več instrumentov o uvedbi načela, da mora biti sodišču v eni državi članici pri oceni kazenske evidence storilca, ugotavljanju povratništva ter določitvi vrste kazni in načina njene izvršitve omogočeno upoštevati pravnomočne kazenske sodbe, ki so jih izrekla sodišča v drugih državah članicah“.

(3)

Namen tega okvirnega sklepa je državam članicam naložiti minimalno obveznost upoštevanja obsodb, izrečenih v drugih državah članicah. Državam članicam tako ne preprečuje, da v skladu z nacionalno zakonodajo in ko imajo na voljo informacije, upoštevajo na primer pravnomočne odločbe upravnih organov, zoper katere se je mogoče pritožiti na kazenskem sodišču, ki ugotovi krivdo za kaznivo dejanje ali dejanje, ki je po nacionalni zakonodaji kaznivo kot kršitev predpisov.

(4)

Medtem ko nekatere države članice obsodbam, izrečenim v drugih državah članicah, priznavajo učinek, druge upoštevajo le obsodbe, izrečene na svojih sodiščih.

(5)

Treba bi bilo uveljaviti načelo, po katerem bi države članice obsodbam, izrečenim v drugih državah članicah, morale priznati učinke, enakovredne tistim, ki jih priznavajo obsodbam, izrečenim v skladu z nacionalno zakonodajo na njihovih sodiščih, in sicer ne glede na to, ali te učinke nacionalna zakonodaja obravnava kot dejansko stanje ali kot učinke postopkovnega ali materialnega prava. Vendar cilj tega okvirnega sklepa ni uskladiti posledice, ki jih različne nacionalne zakonodaje predvidevajo v zvezi z obstojem prejšnjih obsodb, obveznost upoštevanja prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, pa velja le do tiste mere, do katere se prejšnje nacionalne obsodbe upoštevajo po nacionalni zakonodaji.

(6)

V nasprotju z drugimi instrumenti namen tega okvirnega sklepa ni izvrševanje sodnih odločb, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici, marveč naj bi z njim omogočili, da bi prejšnje obsodbe, izrečene v določeni državi članice lahko učinkovale v drugi državi članici, in sicer do tiste mere, do katere takšen učinek prejšnjih nacionalnih obsodb predvideva nacionalna zakonodaja.

Tako ta okvirni sklep ne nalaga obveznosti upoštevanja prejšnjih obsodb v primerih, ko na primer informacije, pridobljene na podlagi veljavnih instrumentov, ne zadostujejo, ko nacionalna obsodba zaradi dejanja, za katero je bila izrečena prejšnja obsodba, ne bi bila mogoča, ali pa ko prej izrečene kazni zadevni nacionalni pravni sistem ne pozna.

(7)

Učinki obsodbe, izrečene v drugi državi članici, bi morali biti enakovredni učinkom nacionalnih odločb, ne glede na to ali gre za predhodni postopek kazenskega postopka, sojenje ali izvršitev kazni.

(8)

Če so v kazenskem postopku v državi članici na voljo informacije o prejšnji obsodbi v drugi državi članici, je treba, kolikor je mogoče, preprečiti, da se zadevna oseba obravnava manj ugodno, kakor če bi bila prejšnja obsodba nacionalna obsodba.

(9)

Člen 3(5) bi bilo treba med drugim razlagati v skladu z uvodno izjavo 8, torej če nacionalno sodišče v novem kazenskem postopku ob upoštevanju prej izrečene kazni v drugi državi članici meni, da bi bila izrečena kazen po svoji višini v okviru omejitev nacionalne zakonodaje ob upoštevanju storilčevih okoliščin do njega nesorazmerno stroga, ter če se namen kaznovanja lahko doseže z nižjo kaznijo, lahko nacionalno sodišče ustrezno zniža višino kazni, če bi bilo tako mogoče ravnati storilcav povsem nacionalnih primerih.

(10)

Ta okvirni sklep naj bi nadomestil določbe iz člena 56 Evropske Konvencije z dne 28. maja 1970 o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, o upoštevanju kazenskih razsodb, v odnosih med državami članicami pogodbenicami te konvencije.

(11)

Ta okvirni sklep spoštuje načelo subsidiarnosti iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji in člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, kolikor je njegov cilj približati zakone in predpise držav članic, česar države članice ne morejo zadovoljivo doseči enostransko, in je zato potrebno usklajeno ukrepanje na ravni Evropske unije. V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ta okvirni sklep ne presega tistega, kar je potrebno za izpolnitev navedenega cilja.

(12)

Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in načela, priznana v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji in upoštevana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(13)

Ta okvirni sklep spoštuje različne notranje rešitve in postopke, potrebne za upoštevanje prejšnjih obsodb v drugi državi članici. Izključitev možnosti revizije prejšnje obsodbe državi članici ne preprečuje, da bi izdala odločbo, s katero po potrebi tem prejšnjim obsodbam prizna enakovredne pravne učinke. Ne glede na to postopki, ki se uporabijo za izdajo takšne odločbe, ob upoštevanju potrebnega časa in postopkov ali formalnosti, ne bi smeli onemogočati, da se prejšnji obsodbi iz druge države članice prizna enakovreden učinek.

(14)

Poseganje v sodbo ali njeno izvršitev zajema med drugim primere, ko se v skladu z nacionalno zakonodajo druge države članice s prejšnjo sodbo izrečena kazen prevzame ali vključi v drugo kazen, ki jo je nato treba dejansko izvršiti, in sicer do tiste mere, do katere prva kazen še ni bila izvršena ali njena izvršitev ni bila prenesena v drugo državo članico –