5.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 319/1

(1)

Za vzpostavitev notranjega trga je nujno, da se odpravijo vse notranje meje v Skupnosti, da se omogoči prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Pravilno delovanje enotnega trga plačilnih storitev je torej bistvenega pomena. Trenutno pa delovanje tega trga ovira pomanjkanje uskladitve na tem področju.

(2)

Trenutno so trgi plačilnih storitev v državah članicah organizirani ločeno, glede na nacionalna pravila, pravni okvir za plačilne storitve pa je razdrobljen na 27 nacionalnih pravnih sistemov.

(3)

Na tem področju je že bilo sprejetih več aktov Skupnosti, in sicer Direktiva 97/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 o čezmejnih nakazilih (3) in Uredba (ES) št. 2560/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 2001 o čezmejnih plačilih v eurih (4), vendar ti niso v zadostni meri odpravili težav, prav tako jih ni Priporočilo Komisije 87/598/EGS z dne 8. decembra 1987 o kodeksu poslovanja z elektronskimi plačili (odnosi med finančnimi institucijami, trgovci in podjetji za opravljanje storitev ter potrošniki) (5), Priporočilo Komisije 88/590/EGS z dne 17. novembra 1988 o plačilnih sistemih, zlasti pa o povezavi med imetnikom in izdajateljem kartic (6), ali Priporočilo Komisije 97/489/ES z dne 30. julija 1997 o transakcijah z elektronskimi plačilnimi instrumenti in zlasti o povezavi med izdajateljem in imetnikom (7). Ti ukrepi še vedno niso zadostni. Soobstoj nacionalnih predpisov in nepopolnega okvira Skupnosti ustvarja zmedo in pomanjkanje pravne varnosti.

(4)

Zato je na ravni Skupnosti nujno vzpostaviti sodoben in celovit pravni okvir za plačilne storitve, ne glede na združljivost storitev s sistemom, ki izhaja iz pobude finančnega sektorja za enotno območje plačil v eurih, ki zaradi nevtralnosti zagotavlja enake konkurenčne pogoje za vse plačilne sisteme, da se tako ohrani izbira, ki je na voljo potrošnikom in ki naj bi bila za potrošnika znatna izboljšava v smislu stroškov, varnosti in učinkovitosti v primerjavi z obstoječimi nacionalnimi sistemi.

(5)

Navedeni pravni okvir bi moral zagotoviti usklajevanje nacionalnih določb o zahtevah skrbnega in varnega poslovanja, dostopu novih ponudnikov plačilnih storitev na trg, zahtevah po informacijah ter pravicah in obveznostih uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev. V navedenem okviru naj se ohranijo določbe Uredbe (ES) št. 2560/2001, ki so, kar zadeva cene, vzpostavile enotni trg za plačila v eurih. Določbe Direktive 97/5/ES in priporočila iz priporočil 87/598/EGS, 88/590/EGS in 97/489/ES bi se morali vključiti v en sam zavezujoč akt.

(6)

Vendar pa ni primerno, da navedeni pravni okvir zajame celotno področje. Njegova uporaba bi se morala omejiti na ponudnike plačilnih storitev, katerih glavna dejavnost je opravljanje plačilnih storitev za uporabnike plačilnih storitev. Prav tako ni primerno, da se uporablja za storitve, pri katerih se prenos sredstev od plačnika k prejemniku plačila ali njihov transport izvrši samo v bankovcih in kovancih ali pri katerih prenos temelji na papirnem čeku, papirnih menicah, zadolžnici ali drugih instrumentih, papirnih potrdilih ali karticah, ki se glasijo na ponudnika plačilnih storitev ali drugo stranko zaradi dajanja sredstev na razpolago prejemniku plačila. Poleg tega bi bilo treba razlikovati med možnostmi, ki jih ponujajo telekomunikacijski operaterji, operaterji informacijske tehnologije ali upravljavci omrežij, da bi poleg nakupa običajnih storitev govorne telefonije in njihovega prenosa na elektronske naprave omogočili tudi lažji nakup digitalnega blaga ali storitev, npr. melodij zvonjenja, glasbe ali digitalnih časopisov. Vsebino tega blaga ali storitev lahko proizvedejo tretje osebe ali operater; ti jim lahko tudi dodajo bistveno vrednost v obliki dostopa, prenosa ali iskalnih funkcij. V zadnjem primeru, v katerem blago ali storitve zagotavlja eden od teh operaterjev ali – zaradi tehničnih razlogov – tretje osebe in kjer je njihova uporaba mogoča samo z digitalnimi napravami, kot so mobilni telefoni ali računalniki, se ta pravni okvir ne bi smel uporabljati, saj dejavnost operaterja presega plačilno transakcijo. Vendar bi bila uporaba tega pravnega okvira ustrezna v primerih, ko operater deluje le kot posrednik, ki poskrbi samo za to, da se plačilo opravi tretjemu dobavitelju.

(7)

Denarno nakazilo je enostavna denarna storitev, običajno osnovana na gotovini, ki jo plačnik zagotovi ponudniku plačilnih storitev, ki ustrezen znesek prenese, na primer po komunikacijskem omrežju, prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila. V nekaterih državah članicah veleblagovnice, trgovci in drugi trgovci na drobno javnosti ponujajo ustrezno storitev, ki omogoča plačilo javnih storitev in drugih rednih računov gospodinjstva. Te storitve plačevanja računov bi morale biti obravnavane kot denarno nakazilo, kakor je opredeljeno v tej direktivi, razen če pristojni organi menijo, da ta dejavnost sodi pod drugo plačilno storitev, navedeno v Prilogi.

(8)

Treba je navesti kategorije ponudnikov plačilnih storitev, ki lahko zakonito opravljajo plačilne storitve povsod po Skupnosti, in sicer kreditne institucije, ki od uporabnikov sprejemajo depozite, ki se lahko uporabijo za financiranje plačilnih transakcij in ki bi morale še naprej izpolnjevati zahteve skrbnega in varnega poslovanja iz Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (8), institucije za izdajo elektronskega denarja, ki se lahko uporabi za financiranje plačilnih transakcij, ki bi morale še naprej izpolnjevati zahteve skrbnega in varnega poslovanja iz Direktive 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja (9), ter poštnih institucij, ki opravljajo te storitve na podlagi nacionalne zakonodaje.

(9)

Ta direktiva bi morala določiti pravila za izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so sredstva v obliki elektronskega denarja, kakor je opredeljen v členu 1(3)(b) Direktive 2000/46/ES. Ta direktiva pa ne bi smela urejati izdajanje elektronskega denarja niti spreminjati ureditve skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja, kakor določa Direktiva 2000/46/ES. Zato plačilne institucije ne bi smele izdajati elektronskega denarja.

(10)

Za odpravo pravnih ovir za vstop na trg pa je treba določiti enotno dovoljenje za vse ponudnike plačilnih storitev, ki niso povezane s sprejemanjem depozitov ali izdajanjem elektronskega denarja. Zato je primerno, da se uvede nova kategorija ponudnikov plačilnih storitev, „plačilne institucije“, tako da se predvidi izdajanje dovoljenj za opravljanje plačilnih storitev na celotnem ozemlju Skupnosti pravnim osebam zunaj obstoječih kategorij, ob upoštevanju vrste strogih in celovitih pogojev. Tako bi se za tovrstne storitve uporabljali enaki pogoji na celotnem ozemlju Skupnosti.

(11)

Pogoji za izdajanje dovoljenj in ohranjanje dovoljenja za plačilne institucije bi morali vsebovati zahteve skrbnega in varnega poslovanja, ki so sorazmerne z operativnimi in finančnimi tveganji, s katerimi se soočajo taki subjekti pri svojem poslovanju. V zvezi s tem so potrebne jasne zahteve za ustanovni kapital v povezavi s tekočim kapitalom, ki bi jih lahko naknadno natančneje opredelili glede na potrebe trga. Zaradi raznolikosti na področju plačilnih storitev bi morala ta direktiva dopuščati različne načine, povezane z določeno diskrecijsko pravico nadzornih organov za zagotovitev, da so enaka tveganja obravnavana na enak način za vse ponudnike plačilnih storitev. Zahteve za plačilne institucije bi morale upoštevati dejstvo, da se plačilne institucije ukvarjajo z bolj specializiranimi in omejenimi dejavnostmi in pri tem ustvarjajo tveganja, ki so ožja in jih je lažje spremljati in nadzorovati kakor tista, ki nastanejo pri širšem spektru dejavnosti kreditnih institucij. Plačilne institucije zlasti ne bi smele sprejemati depozitov od uporabnikov in bi jim moralo biti dovoljeno uporabljati sredstva, prejeta od uporabnikov, samo za opravljanje plačilnih storitev. Treba bi bilo določiti, da se sredstva strank vodijo ločeno od sredstev, ki jih ima plačilna institucija za druge poslovne dejavnosti. Za plačilne institucije bi se morale uporabljati tudi učinkovite zahteve za preprečevanje pranja denarja in preprečevanje financiranja terorizma.

(12)

Plačilne institucije bi morale svoje letne in konsolidirane računovodske izkaze pripraviti v skladu z Direktivo Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb (10) ter, kjer je ustrezno, v skladu z Direktivo Sveta 83/349/EGS z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih (11) in Direktivo Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (12). Letni računovodski izkazi in konsolidirani računovodski izkazi bi morali biti revidirani, razen če ta obveznost v skladu z Direktivo 78/660/EGS ter, kjer je ustrezno, z direktivama 83/349/EGS in 86/635/EGS za plačilno institucijo ne velja.

(13)

Ta direktiva bi morala urejati odobritev kredita plačilne institucije, tj. odobritev kreditnih linij in kreditnih kartic, le, kjer so ta tesno povezan s plačilnimi storitvami. Samo v primeru, da je kredit odobren zaradi lažjega izvajanja plačilnih storitev, in pod pogojem, da je to kratkoročni kredit, ki ni odobren za obdobje, daljše od dvanajstih mesecev, kar velja tudi za obnavljajoče kredite, je takšen kredit primerno dovoliti za čezmejne dejavnosti plačilnih institucij, če bo refinanciran v glavnem iz lastnih sredstev plačilne institucije in iz drugih sredstev na trgih kapitala, vendar ne iz sredstev, ki se hranijo v imenu strank za namene plačilnih storitev. Zgoraj navedeno ne bi smelo posegati v Direktivo Sveta 87/102/EGS z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (13) ali v drugo zadevno zakonodajo Skupnosti ali držav članic v zvezi s pogoji odobritve kredita potrošnikom, ki s to direktivo niso usklajeni.

(14)

Države članice morajo imenovati pristojne organe za izdajanje dovoljenj plačilnim institucijam, za opravljanje kontrol in za odločanje o odvzemu teh dovoljenj. Za zagotavljanje enake obravnave države članice ne bi smele uporabljati nobenih zahtev za plačilne institucije razen tistih, ki so navedene v tej direktivi. Vse odločitve pristojnih organov pa bi moralo biti mogoče izpodbijati na sodiščih. Poleg tega naloge pristojnih organov ne bi smele posegati v pregled nad delovanjem plačilnih sistemov, kar je v skladu s četrto alineo člena 105(2) Pogodbe naloga, ki jo mora opravljati Evropski sistem centralnih bank.

(15)

Glede na to, da je zaželena registracija identitete in lokacije vseh oseb, ki opravljajo storitve nakazovanja, ter da se jim pripozna sprejemljivost, ne glede na to, ali so sposobne izpolnjevati vse pogoje za izdajo dovoljenja za plačilne institucije, tako da se nikomur ne bi bilo treba zatekati v sivo ekonomijo in se za vse osebe, ki opravljajo storitve nakazovanja, določijo določene minimalne pravne zahteve, je primerno in v skladu s Posebnim priporočilom VI Projektne skupine za finančno ukrepanje pri pranju denarja, da se predvidi mehanizem, s katerim se bodo lahko ponudniki plačilnih storitev, ki ne morejo izpolniti vseh teh pogojev, kljub temu obravnavali kot plačilne institucije. Za navedene namene bi morale države članice dovoliti vpis takšnih oseb v register plačilnih institucij, čeprav ne izpolnjujejo vseh ali nekaterih pogojev za pridobitev dovoljenja. Vendar pa je nujno, da se možnosti za uveljavljanje opustitev določijo za vsak primer posebej ob izpolnjevanju strogih zahtev, ki zadevajo obseg transakcij. Plačilne institucije, za katere velja opustitev, ne bi smele imeti niti pravice do ustanavljanja niti svobode opravljanja storitev, prav tako teh pravic ne bi smele izvajati posredno kot članice plačilnega sistema.

(16)

Za vse ponudnike plačilnih storitev je nujno, da imajo dostop do storitev tehnične infrastrukture plačilnih sistemov. Takšen dostop bi se vendarle moral pogojevati z ustreznimi zahtevami, da se zagotovita integriteta in stabilnost teh sistemov. Vsak ponudnik plačilnih storitev, ki zaprosi za udeležbo v plačilnem sistemu, bi moral udeležencem v plačilnem sistemu predložiti dokaz, iz katerega je razvidno, da je njegova notranja ureditev dovolj trdna za preprečevanje vseh vrst tveganj. Taki plačilni sistemi navadno vključujejo npr. štiristranske kartične sheme, kot tudi večje sisteme, ki obdelujejo kreditne prenose in direktne bremenitve. Da bi zagotovili enako obravnavo povsod po Skupnosti med različnimi kategorijami ponudnikov plačilnih storitev z dovoljenjem v skladu s pogoji njihovega dovoljenja, je nujno pojasniti pravila v zvezi z dostopom do opravljanja plačilnih storitev in dostopom do plačilnih sistemov. Treba bi bilo določiti pravila za nediskriminatorno obravnavo plačilnih institucij z dovoljenjem in kreditnih institucij, tako da lahko vsi ponudniki plačilnih storitev, ki konkurirajo na notranjem trgu, uporabljajo storitve tehnične infrastrukture teh plačilnih sistemov pod enakimi pogoji. Primerno je zagotoviti drugačno obravnavo med ponudniki plačilnih storitev z dovoljenjem in tistimi, ki so upravičeni do opustitve v skladu s to direktivo kot tudi do opustitve v skladu s členom 8 Direktive 2000/46/ES, zaradi razlik v pravilih skrbnega in varnega poslovanja. V vsakem primeru naj se razlike v cenovnih pogojih dopustijo samo, če so utemeljene z razlikami v stroških, ki jih povzročijo ponudniki plačilnih storitev. To pa ne bi smelo posegati v pravice držav članic do omejitve dostopa do sistemsko pomembnih sistemov v skladu z Direktivo 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (14) in tudi brez poseganja v pristojnosti Evropske centralne banke in Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), kot jih določa člen 105(2) Pogodbe ter člena 3(1) in člena 22 Statuta ESCB, v zvezi z dostopom do plačilnih sistemov.

(17)

Določbe glede dostopa do plačilnih sistemov se ne bi smele uporabljati za sisteme, ki jih vzpostavi in upravlja en sam ponudnik plačilnih storitev. Ti plačilni sistemi lahko delujejo v neposredni konkurenci s plačilnimi sistemi ali – kar je bolj pogosto – v tržni niši, ki je plačilni sistemi ne pokrivajo zadostno. Ti navadno zajemajo tristranske sheme, kot so tristranske kartične sheme, plačilne storitve, ki jih opravljajo ponudniki telekomunikacij, ali storitve denarnih nakazil, pri čemer je upravljavec sheme ponudnik plačilnih storitev tako za plačnika kot tudi za prejemnika plačila, in interne sisteme bančnih skupin. Da bi spodbudili konkurenco med temi plačilnimi sistemi in uveljavljenimi splošnimi plačilnimi sistemi, načeloma ne bi bilo ustrezno, da bi tretjim strankam dovolili dostop do teh plačilnih sistemov. Kljub vsemu naj bi za takšne sisteme vedno veljali predpisi Skupnosti in držav članic o konkurenci, v katerih bi bila zahtevana možnost dostopa do teh sistemov zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence na plačilnih trgih.

(18)

Treba bi bilo določiti vrsto pravil za zagotavljanje preglednosti pogojev in zahtev v zvezi z informacijami za plačilne storitve.

(19)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati niti za plačilne transakcije v gotovini, ker enotni trg za plačila v gotovini že obstaja, niti za plačilne transakcije, ki temeljijo na papirnih čekih, saj jih zaradi njihove narave ni mogoče obdelovati tako učinkovito kakor druga plačilna sredstva. Dobra praksa na tem področju pa bi morala kljub temu temeljiti na načelih, določenih s to direktivo.

(20)

Ker potrošniki in podjetja niso v enakem položaju, ne potrebujejo enake stopnje zaščite. Medtem ko je pomembno zajamčiti pravice potrošnikov z določbami, od katerih ni mogoče odstopati s pogodbo, je primerno, da se podjetjem in organizacijam dovoli, da se dogovorijo drugače. Vseeno bi morale države članice imeti možnost določiti, da se mikropodjetja, kakor so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (15), obravnavajo enako kot potrošniki. V vsakem primeru bi morale določene poglavitne določbe te direktive veljati vedno, ne glede na status uporabnika.

(21)

Ta direktiva bi morala določiti obveznosti ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z zagotavljanjem informacij uporabnikom plačilnih storitev, ki bi morali prejeti jasne podatke enako visoke kakovosti o plačilnih storitvah, da bi se lahko ustrezno odločali in izbirali storitve znotraj EU. Zaradi zagotavljanja preglednosti bi ta direktiva morala določiti usklajene zahteve, potrebne za zagotavljanje potrebnih in zadostnih informacij uporabnikom plačilnih storitev tako glede pogodbe za plačilne storitve kot glede plačilnih transakcij. Da bi spodbudili nemoteno delovanje enotnega trga plačilnih storitev, bi moralo biti državam članicam omogočeno sprejeti predpise samo glede tistih informacij, ki jih določa ta direktiva.

(22)

Potrošnike bi bilo treba zavarovati pred nepoštenimi in zavajajočimi praksami v skladu z Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (16) kot tudi z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (17) ter z Direktivo 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo (18). Dodatne določbe v teh direktivah še vedno veljajo. Treba pa bi bilo zlasti jasno opredeliti odnos med to direktivo in Direktivo 2002/65/ES v zvezi z zahtevami, povezanimi s predpogodbenimi informacijami.

(23)

Zahtevane informacije bi morale biti sorazmerne s potrebami uporabnikov in sporočene na običajen način. Zahteve po informacijah za enkratno plačilno transakcijo pa bi se morale razlikovati od tistih za okvirno pogodbo, ki predvideva vrsto plačilnih transakcij.

(24)

V praksi so okvirne pogodbe in plačilne transakcije, za katere te pogodbe veljajo, veliko pogostejše in gospodarsko pomembne kot enkratne plačilne transakcije. Če gre za plačilni račun ali določen plačilni instrument, se zahteva okvirna pogodba. Zato bi morale biti zahteve za predhodne informacije v zvezi z okvirnimi pogodbami celovite, informacije pa vedno posredovane na papirju ali na drugem trajnem nosilcu, kot so izpisi iz bančnih tiskalnikov, računalniške diskete, CD-ROM-i, DVD-ji in trdi diski osebnih računalnikov, na katerih se lahko shranjuje elektronska pošta, ter na spletnih mestih, če je ta mogoče uporabljati toliko časa, kolikor je potrebno za namene informiranja, in omogočajo nespremenjeno predvajanje shranjenih informacij. Vendar pa, bi moralo biti omogočeno, da se ponudnik in uporabnik plačilnih storitev dogovorita v okvirni pogodbi o načinu predložitve nadaljnjih informacij o izvedenih plačilnih transakcijah, na primer, da so v internetnem bančništvu vse informacije o plačilnem računu dostopne neposredno na spletu.

(25)

Pri enkratnih plačilnih transakcijah bi moral ponudnik plačilnih storitev na lastno pobudo vedno zagotavljati samo bistvene informacije. Ker je plačnik navadno navzoč, ko izda plačilni nalog, ni treba zahtevati, da se informacije v vsakem primeru predložijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu. Ponudnik plačilnih storitev lahko informacije poda ustno na okencu ali omogoči, da so lahko dostopne, na primer tako, da pogoje v svojih prostorih objavi na oglasni deski. Uporabnike bi moral tudi obvestiti, kje so dostopne podrobnejše informacije (na primer naslov spletnega mesta). Če potrošnik tako zahteva, pa bi moral ponudnik bistvene informacije zagotoviti na papirju ali drugem trajnem nosilcu.

(26)

Ta direktiva bi morala potrošniku zagotoviti pravico, da prejme ustrezne informacije brezplačno, preden se zaveže s kakršno koli pogodbo o plačilnih storitvah. Prav tako bi moralo biti omogočeno, da potrošnik brezplačno zahteva predhodne informacije in okvirno pogodbo na papirju, kadar koli med pogodbenim razmerjem, da se mu s tem omogoči primerjava storitev in pogojev ponudnikov plačilnih storitev ter, v primeru spora, preverjanje njegovih pogodbenih pravic in obveznosti. Te določbe bi morale biti v skladu z Direktivo 2002/65/ES. Izrecne določbe o brezplačnih informacijah v tej direktivi ne bi smele povzročiti, da se potrošnikom lahko zaračunajo te informacije po drugih veljavnih direktivah.

(27)

Pri načinu zagotavljanja zahtevanih informacij uporabniku plačilnih storitev s strani ponudnika plačilnih storitev bi bilo treba upoštevati potrebe uporabnika plačilnih storitev kakor tudi – glede na dogovor v zadevni pogodbi o plačilnih storitvah – praktične tehnične vidike in stroškovno učinkovitost. Direktiva bi morala tako razlikovati med dvema načinoma, kako ponudnik plačilnih storitev daje informacije: informacije bi morale biti zagotovljene, tj. ponudnik plačilnih storitev bi jih moral v skladu s to direktivo v ustreznem času sam zagotoviti, ne da bi jih moral uporabnik plačilnih storitev izrecno zahtevati, ali pa bi morale biti uporabniku plačilnih storitev dane na voljo ob upoštevanju vseh njegovih zahtev za dodatne informacije. V zadnjem primeru bi si moral uporabnik plačilnih storitev dejavno prizadevati za pridobitev informacij: jih od ponudnika plačilnih storitev izrecno zahtevati, se prijaviti v poštni nabiralnik bančnega računa ali vstaviti bančno kartico v tiskalnik za bančne izpiske. Ponudnik plačilnih storitev bi moral v ta namen zagotoviti, da ima uporabnik plačilnih storitev možnost dostopa do informacij in da so mu te na voljo.

(28)

Poleg tega bi moral potrošnik prejeti osnovne informacije o izvršenih plačilnih transakcijah brez dodatnih nadomestil. Če gre za enkratno plačilno transakcijo, ponudnik plačilnih storitev te informacije ne bi smel zaračunavati ločeno. Podobno bi se morale naknadne mesečne informacije o plačilnih transakcijah na podlagi okvirne pogodbe dajati brezplačno. Glede na pomembnost preglednosti določanja cen in različne potrebe strank bi moralo biti pogodbenikom omogočeno, da se dogovorijo glede nadomestil, zaračunanih za pogostejše ali dodatne informacije. Da bi se ustrezno upoštevale različne nacionalne prakse, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da določijo pravila, na podlagi katerih je treba mesečne izpiske plačil na papirju vedno posredovati brezplačno.

(29)

Za omogočanje večje mobilnosti strank bi morali imeti potrošniki na voljo možnost, da po preteku enega leta prekinejo okvirno pogodbo, ne da bi se jim zaračunala nadomestila. Za potrošnike dogovorjeni odpovedni rok ne bi smel biti daljši od enega meseca, za ponudnike plačilnih storitev pa ne krajši od dveh mesecev. Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznost ponudnika plačilnih storitev, da prekine pogodbo o plačilnih storitvah v izjemnih primerih v skladu z drugo zadevno zakonodajo Skupnosti ali nacionalno zakonodajo, npr. zakonodajo na področju pranja denarja in financiranja terorizma, kakršnimi koli ukrepi za zamrznitev sredstev ali kakršnim koli posebnim ukrepom, povezanim s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj.

(30)

Instrumenti za plačila majhnih vrednostih bi morali biti poceni in za uporabo preprosta alternativa v primeru blaga in storitev nizkih cen in ne bi smeli biti preobremenjeni s pretiranimi zahtevami. Ustrezne zahteve glede obveščanja in pravila za njihovo izvajanje bi zato morala biti omejena na bistvene informacije in pri tem upoštevati tudi tehnične zmožnosti, ki se jih lahko upravičeno pričakuje za instrumente, namenjene plačilom majhnih vrednosti. Uporabniki plačilnih storitev bi morali biti kljub manj strogemu režimu deležni zadostne zaščite, saj ti plačilni instrumenti pomenijo omejeno tveganje, kar velja zlasti za predplačniške instrumente.

(31)

Da bi zmanjšali tveganje in olajšali posledice neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij, bi moral uporabnik plačilnih storitev ponudnika plačilnih storitev čim prej obvestiti o morebitnem izpodbijanju domnevno neodobrenih ali nepravilno izvedenih plačilnih transakcij, pod pogojem, da je ponudnik plačilnih storitev v skladu s to direktivo izpolnil svoje obveznosti posredovanja informacij. Če je uporabnik plačilnih storitev poslal takšno obvestilo v predpisanem roku, bi moral imeti možnost, da takšne zahtevke uveljavi v rokih, predpisanih v nacionalni zakonodaji. Ta direktiva ne bi smela vplivati na druge zahtevke med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev.

(32)

Da bi uporabnike plačilnih storitev spodbudili, da svojega ponudnika plačilnih storitev nemudoma obvestijo o kraji ali izgubi plačilnega instrumenta in tako zmanjšajo tveganje neodobrenih plačilnih transakcij, bi moral biti uporabnik odgovoren samo za omejeni znesek, razen če je ravnal goljufivo ali iz hude malomarnosti. Poleg tega, ko uporabnik obvesti ponudnika plačilne storitve, da bi lahko bil njegov plačilni instrument zlorabljen, se od uporabnika ne bi smelo zahtevati, da krije kakršne koli nadaljnje izgube, ki so posledica nedovoljene uporabe navedenega instrumenta. Ta direktiva ne bi smela posegati v odgovornost ponudnikov plačilnih storitev za tehnično varnost lastnih proizvodov.

(33)

Da bi se ocenila morebitna malomarnost uporabnikov plačilnih storitev, bi bilo treba upoštevati vse okoliščine. Dokaze in stopnjo domnevne malomarnosti bi bilo treba oceniti na osnovi nacionalne zakonodaje. Pogodbeni pogoji v zvezi z zagotavljanjem in uporabo plačilnega instrumenta, ki bi posledično povečali dokazno breme za potrošnika ali zmanjšali dokazno breme za izdajatelja, bi se morali šteti za nične in neveljavne.

(34)

Vendar bi moralo biti državam članicam omogočeno, da določijo manj stroga pravila od zgoraj navedenih, da se ohrani obstoječa stopnja varstva potrošnikov in spodbudi zaupanje v varno uporabo elektronskih plačilnih instrumentov. Ustrezno bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da različni plačilni instrumenti pomenijo različna tveganja, saj bi tako spodbudili izdajanje varnejših instrumentov. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno zmanjšati ali popolnoma opustiti odgovornost plačnika, razen če je plačnik ravnal goljufivo.

(35)

Treba bi bilo predvideti določbe za razporejanje izgub v primeru neodobrenih plačilnih transakcij. Za uporabnike plačilnih storitev, ki niso potrošniki, se lahko uporabljajo drugačne določbe, ker so taki uporabniki ponavadi bolje zmožni presoditi tveganje goljufije in sprejeti izravnalne ukrepe.

(36)

Ta direktiva bi morala določiti pravila za povračila, da bi bil potrošnik zaščiten, kadar izvedena plačilna transakcija prekorači upravičeno pričakovan znesek. Ponudnikom plačilnih storitev bi moralo biti omogočeno, da svojim strankam zagotovijo celo ugodnejše pogoje, na primer povračilo vseh spornih plačilnih transakcij. V primerih, ko uporabnik terja povračilo plačilne transakcije, pravice do povračila ne bi smele vplivati niti na obveznost plačnika do prejemnika, izhajajočo iz temeljnega pogodbenega razmerja, npr. za plačila za naročeno, potrošeno ali zakonito zaračunano blago ali storitve niti na pravice uporabnika do preklica plačilnega naloga.

(37)

Za finančno načrtovanje in pravočasno izpolnjevanje plačilnih obveznosti morajo imeti potrošniki in podjetja zagotovilo glede obdobja, ki je potrebno za izvršitev plačilnega naloga. Zato bi morala ta direktiva uvesti trenutek za začetek učinkovanja pravic in obveznost, in sicer ko ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog, vključno z možnostjo prejema po sredstvih obveščanja, dogovorjenih v pogodbi o plačilnih storitvah, ne glede na predhodno sodelovanje v postopku oblikovanja in posredovanja plačilnega naloga, kot so preverjanje varnosti in razpoložljivosti sredstev, informacije v zvezi z uporabo osebne identifikacijske številke ali obljuba plačila. Poleg tega bi se moral za prejem plačilnega naloga šteti trenutek, ko ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog, ki bo bremenil plačnikov račun. Dan ali trenutek, ko prejemnik plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev posreduje plačilne naloge za poravnavo na primer plačil s karticami ali direktnih bremenitev ali ko ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila odobri predhodno financiranje zadevnih zneskov (s posojilom v primeru nepričakovanih dogodkov), bi moral biti v tej zvezi brezpredmeten. Uporabniki bi morali imeti možnost, da se zanesejo na pravilno izvršitev popolnega in veljavnega plačilnega naloga, če ponudnik plačilnih storitev nima pogodbenih ali zakonskih razlogov za zavrnitev. Če ponudnik plačilnih storitev plačilni nalog zavrne, bi moral to dejstvo in razlog zanj sporočiti uporabniku plačilnih storitev ob prvi priložnosti, v skladu z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo.

(38)

Glede na hitrost, s katero sodobni, popolnoma avtomatizirani plačilni sistemi obdelujejo plačilne transakcije, kar pomeni, da po določenem trenutku plačilnega naloga ni mogoče preklicati brez visokih stroškov ročnega posredovanja, je treba določiti jasen rok za preklic plačila. Pogodbene stranke se lahko dogovorijo o drugačnem roku, odvisno od vrste plačilne storitve in plačilnega naloga. V tem smislu se preklic lahko uporablja samo v razmerju med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev, kar ne posega v nepreklicnost in dokončnost plačilnih transakcij v plačilnih sistemih.

(39)

Nepreklicnost transakcij ne bi smela vplivati na pravico ali obveznost ponudnika plačilnih storitev v skladu z zakonodajo nekaterih držav članic – če izhaja iz okvirne pogodbe plačnika ali nacionalnih zakonodaj, predpisov, upravnih določb ali smernic –, da plačniku v primeru spora s prejemnikom plačil povrne znesek izvršene plačilne transakcije. Takšno povračilo bi se moralo šteti za nov plačilni nalog. V vseh drugih primerih bi se morali pravni spori, izhajajoči iz razmerja v zvezi s plačilnim nalogom, reševati izključno med plačnikom in prejemnikom plačila.

(40)

Za popolnoma integrirano obdelavo plačil brez ročnega posredovanja in pravno gotovost glede izpolnitve osnovnih obveznosti med uporabniki plačilnih storitev je nujno, da bi moral biti celotni znesek, ki ga prenese plačnik, nakazan na račun prejemnika plačila. V skladu s tem ne bi smelo biti dovoljeno, da posredniki, ki sodelujejo v izvršitvi plačilnih transakcij, uveljavljajo odbitke od prenesenih zneskov. Po drugi strani pa bi moralo biti omogočeno, da prejemnik plačila sklene dogovor s ponudnikom plačilnih storitev, po katerem lahko slednji zaračuna svoja nadomestila. Da bi prejemnik plačila lahko preveril, ali je bil dolgovani znesek pravilno plačan, bi morale naknadne informacije o plačilni transakciji vsekakor vsebovati tudi znesek morebitnih nadomestil, ne le celotnega zneska prenesenih sredstev.

(41)

Kar zadeva nadomestila, so izkušnje pokazale, da je delitev nadomestil med plačnikom in prejemnikom plačila najbolj učinkovit sistem, ker pospešuje obdelavo plačil brez ročnega posredovanja. Zato bi bilo treba določiti, da vsak ponudnik plačilnih storitev zaračuna nadomestila v običajnih okoliščinah neposredno prejemniku plačila in plačniku. To pa bi se moralo uporabljati le, če plačilna transakcija ne zahteva menjave valut. Znesek nadomestil je lahko tudi nič, ker določbe te direktive ne vplivajo na prakso, da ponudnik plačilnih storitev potrošnikom ne zaračunava knjiženja v dobro njihovih računov. Podobno lahko, odvisno od pogodbenih pogojev, ponudnik plačilnih storitev za uporabo plačilnih storitev zaračuna samo prejemniku plačila (trgovcu), kar pomeni, da plačniku ne zaračuna nobenih nadomestil. Zaračunavanje za plačilne sisteme je lahko v obliki naročnine. Določbe o prenesenem znesku ali morebitnih zaračunanih nadomestilih ne vplivajo neposredno na oblikovanje cen med ponudniki plačilnih storitev ali morebitnimi posredniki.

(42)

Zaradi spodbujanja preglednosti in konkurence ponudnik plačilnih storitev ne bi smel preprečiti prejemniku plačila, da od plačnika zahteva plačilo nadomestil za uporabo določenega plačilnega instrumenta. Medtem ko je treba prejemniku plačila omogočiti, da poljubno zaračuna nadomestila za uporabo določenega plačilnega instrumenta, bi se lahko države članice odločile prepovedati ali omejiti takšno prakso, če je to po njihovem mnenju upravičeno zaradi neprimernega oblikovanja cen ali morebitnih negativnih posledic takšnega oblikovanja cen za uporabo nekega plačilnega instrumenta, pri čemer bi morale upoštevati, da je treba spodbujati konkurenco in uporabo učinkovitih plačilnih instrumentov.

(43)

Za izboljšanje učinkovitosti plačil v Skupnosti bi bilo treba določiti obdobje enega dne kot najdaljši rok izvršitve vseh plačilnih nalogov v eurih ali v valuti države članice izven euroobmočja, ki jih odredi plačnik, vključno s kreditnimi prenosi in denarnimi nakazili. Za vsa druga plačila, kot so plačila, ki jih je odredil prejemnik plačila ali so bila odrejena prek njega, vključno z direktnimi bremenitvami in plačili s karticami, če ni izrecnega dogovora med ponudnikom in plačnikom o daljšem roku izvršitve, bi se moral uporabljati enak enodnevni rok izvršitve. Zgornja obdobja se lahko podaljšajo za dodatni delovni dan, če je plačilni nalog izdan na papirju. To omogoča nadaljnje zagotavljanje plačilnih storitev tistim potrošnikom, ki so navajeni na dokumente izključno na papirju. Pri shemah direktnih bremenitev bi moral ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila posredovati nalog za unovčenje v roku, o katerem se je dogovoril s prejemnikom plačila, tako da je poravnava mogoča na dogovorjeni dan zapadlosti. Glede na to, da so nacionalne plačilne infrastrukture pogosto zelo učinkovite, in da bi preprečili poslabšanje obstoječe kakovosti storitev, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da po potrebi ohranijo ali določijo pravila, po katerih je čas izvršitve krajši od enega delovnega dne.

(44)

Določbe o izvršitvi za celotni znesek in o času izvršitve bi morale pomeniti dobro prakso, kadar se eden od ponudnikov storitev ne nahaja v Skupnosti.

(45)

Za uporabnika plačilnih storitev je nujno, da pozna realne stroške in nadomestila za plačilne storitve, ki mu omogočajo ustrezno izbiro. V skladu s tem se ne bi smela dovoliti uporaba nepreglednih načinov oblikovanja cen, ker je splošno znano, da te metode uporabnikom zelo otežujejo ugotavljanje realne cene plačilne storitve. Uporaba datuma valute v škodo uporabnika ne bi smela biti dovoljena.

(46)

Za nemoteno in učinkovito delovanje plačilnega sistema je pomembno, da se lahko uporabnik zanese, da bo ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo pravilno in v dogovorjenem času. Navadno je ponudnik tisti, ki lahko oceni tveganja, povezana s plačilno transakcijo. Ponudnik je tisti, ki zagotavlja plačilni sistem, izvede aktivnosti za odpoklic napačno ali nepravilno dodeljenih sredstev in v večini primerov odloča o posrednikih, ki sodelujejo pri izvršitvi plačilne transakcije. Glede na vse te okoliščine je popolnoma primerno, da se, razen v izjemnih in nepredvidljivih okoliščinah, določi odgovornost ponudnika plačilnih storitev za izvrševanje plačilnih transakcij, ki jih sprejme od uporabnika, razen za dejanja in opustitve ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila, za izbiro katerih je odgovoren le prejemnik plačila. Da pa plačnika ne bi pustili nezavarovanega v malo verjetnih situacijah, v katerih ni mogoče dokazati (non liquet), ali je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila prejel znesek plačila ali ne, bi moral dokazno breme nositi plačnikov ponudnik plačilnih storitev. Praviloma se lahko pričakuje, da bo posredniška institucija (običajno „nevtralni“ organ, kot je centralna banka ali klirinška hiša), ki prenese znesek plačila od ponudnika plačilnih storitev pošiljatelja ponudniku plačilnih storitev prejemnika, shranila obračunske podatke in jih bo po potrebi lahko ponovno zagotovila. Takoj ko je znesek plačila knjižen v dobro računa prejemnega ponudnika plačilnih storitev, bi moral imeti prejemnik plačila nemudoma možnost uveljavljanja zahtevka za dobropis zneska na svojem računu pri svojem ponudniku plačilnih storitev.

(47)

Ponudnik plačilnih storitev plačnika bi moral prevzeti odgovornost za pravilno izvršitev plačila, vključno in predvsem za celotni znesek plačilne transakcije in čas izvršitve, ter polno odgovornost za morebitno neizpolnjevanje odgovornosti drugih pogodbenic v plačilni verigi, vse do računa prejemnika plačila. Zaradi te odgovornosti bi moral ponudnik plačilnih storitev plačnika v primeru, da celoten znesek ni bil knjižen v dobro ponudnika plačilnih storitev prejemnika plačila, popraviti plačilno transakcijo ali plačniku brez nepotrebnega odlašanja povrniti ustrezen znesek te transakcije, ne glede na morebitne druge zahtevke v skladu z nacionalno zakonodajo. Ta direktiva bi se morala nanašati le na pogodbene obveznosti in odgovornosti med uporabnikom plačilnih storitev in njegovim ponudnikom plačilnih storitev. Vendar so za pravilno delovanje kreditnih prenosov in drugih plačilnih storitev potrebne pogodbe med ponudniki plačilnih storitev in njihovimi posredniki, kot so obdelovalci, v katerih se ti dogovorijo o vzajemnih pravicah in obveznostih. Vprašanja v zvezi z obveznostmi so bistven del teh standardnih pogodb. Da bi se lahko ponudniki plačilnih storitev in posredniki, ki sodelujejo v plačilni transakciji, zanesli drug na drugega, je treba zagotoviti pravno varnost, na podlagi katere ponudnik plačilne storitve, ki mu ni mogoče pripisati odgovornosti, prejme nadomestilo za nastalo izgubo ali zneske, plačane v skladu z določbami te direktive glede odgovornosti. Nadaljnje pravice in podrobnosti v zvezi z obsegom regresne pravice ter način obravnavanja zahtevkov do ponudnika plačilnih storitev ali posrednika, ki mu je mogoče pripisati nepravilno izvedeno plačilno transakcijo, bi se morali določiti v pogodbah.

(48)

Ponudnik plačilnih storitev bi moral imeti možnost nedvoumno navesti informacije, ki so zahtevane za pravilno izvršitev plačilnega naloga. Po drugi strani pa za preprečevanje razdrobljenosti in zato, da se ne bi ogrozila ustanovitev integriranih plačilnih sistemov v Skupnosti, državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno zahtevati uporabe posebnih identifikacijskih oznak za plačilne transakcije. To pa državam članicam ne bi smelo preprečiti, da od ponudnika plačilnih storitev plačnika zahtevajo skrbno delovanje in – kjer je to tehnično izvedljivo in ni potrebno ročno posredovanje – preverjanje usklajenosti enolične identifikacijske oznake, če se ugotovi, da je enolična identifikacijska oznaka neusklajena, pa zavrnitev plačilnega naloga in obvestitev plačnika. Obveznost ponudnika plačilnih storitev bi morala biti omejena na pravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s plačilnim nalogom uporabnika plačilnih storitev.

(49)

Za spodbujanje učinkovitega preprečevanja goljufij in za boj proti goljufijam v zvezi s plačili na celotnem ozemlju Skupnosti, bi bilo treba urediti učinkovito izmenjavo podatkov med ponudniki plačilnih storitev, ki bi morali imeti dovoljenje za zbiranje, obdelavo in izmenjavo osebnih podatkov v zvezi z osebami, ki sodelujejo v goljufiji v zvezi s plačili. Vse navedene dejavnosti bi se morale izvajati v skladu z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (19).

(50)

Treba je zagotoviti učinkovito uresničevanje določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na podlagi te direktive. Zato bi bilo treba vzpostaviti ustrezne postopke, s katerimi bo možno obravnavati pritožbe proti ponudnikom plačilnih storitev, ki ne izpolnjujejo navedenih določb, in zagotoviti, če je primerno, določitev učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni.

(51)

Brez poseganja v pravico strank, da sprožijo postopke na sodišču, bi morale države članice zagotoviti lahko dostopno in stroškovno učinkovito izvensodno reševanje sporov med ponudniki plačilnih storitev in potrošniki, ki so posledica pravic in obveznosti iz te direktive. Člen 5(2) Rimske konvencije o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih (20) zagotavlja, da zaščite potrošnika, ki jo zagotavljajo obvezni predpisi njegove države stalnega prebivališča, ne smejo ogroziti nobene pogodbene določbe o pravu, ki se uporablja.

(52)

Države članice bi morale določiti, ali so organi, pristojni za izdajo dovoljenj plačilnim institucijam, lahko pristojni tudi za izvensodne pritožbene postopke in postopke izvensodnih poravnav.

(53)

Ta direktiva ne bi smela posegati v določbe nacionalne zakonodaje v zvezi s posledicami glede odgovornosti za netočnost v izražanju ali posredovanju izjave.

(54)

Ker je treba pregledati učinkovito delovanje te direktive in spremljati napredek pri vzpostavljanju enotnega trga plačil, bi morala Komisija tri leta po koncu obdobja za prenos te direktive pripraviti poročilo. Glede na svetovno integracijo finančnih storitev in uskladitev varstva potrošnikov, tudi izven učinkovitega delovanja te direktive, bi morale biti glavne točke pregleda osredotočene na morebitno potrebo po razširitvi področja uporabe na valute, ki niso valute EU, in na plačilne transakcije, pri katerih le eden od zadevnih ponudnikov plačilnih storitev deluje v Skupnosti.

(55)

Ker določbe te direktive nadomeščajo določbe Direktive 97/5/ES, bi bilo treba navedeno direktivo razveljaviti.

(56)

Treba je določiti bolj natančna pravila v zvezi z zlorabo plačilnih kartic, kar je področje, ki ga trenutno obravnavata Direktiva 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (21) in Direktiva 2002/65/ES. Navedeni direktivi bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(57)

Ker se v skladu z Direktivo 2006/48/ES za finančne institucije ne uporabljajo pravila, ki se uporabljajo za kreditne institucije, bi se morale zanje uporabljati iste zahteve, kakor za plačilne institucije, da bi lahko opravljale plačilne storitve na celotnem ozemlju Skupnosti. Zato bi bilo treba ustrezno spremeniti Direktivo 2006/48/ES.

(58)

Ker je denarno nakazilo v tej direktivi opredeljeno kot plačilna storitev, ki zahteva dovoljenje za plačilne institucije ali registracijo za nekatere fizične ali pravne osebe, ki v določenih okoliščinah, opredeljenih s to direktivo, lahko uveljavljajo klavzulo opustitve, bi bilo treba Direktivo 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (22) ustrezno spremeniti.

(59)

Zaradi pravne gotovosti je primerno, da se sprejmejo prehodne ureditve v skladu s katerimi bodo osebe, ki so začele opravljati dejavnosti plačilnih institucij v skladu z nacionalno zakonodajo, ki je veljala pred začetkom veljavnosti te direktive, v določenem obdobju še naprej opravljale navedene dejavnosti v zadevnih državah članicah.

(60)

Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostavitve enotnega trga plačilnih storitev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, ker zahteva uskladitev številnih različnih pravil, ki trenutno obstajajo v pravnih sistemih različnih držav članic, in ker se lahko lažje dosegajo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(61)

Ukrepe, ki so potrebni za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (23).

(62)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejem izvedbenih določb zaradi upoštevanja tehnološkega in tržnega razvoja. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(63)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (24) bi moral Svet spodbuditi države članice, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo tabele, ki bodo, kolikor je to mogoče, prikazovale korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos –

(a)

kreditne institucije v smislu člena 4(1)(a) Direktive 2006/48/ES;

(b)

institucije za izdajo elektronskega denarja v smislu člena 1(3)(a) Direktive 2000/46/ES;

(c)

poštne institucije, ki imajo pravico opravljati plačilne storitve na podlagi nacionalne zakonodaje;

(d)

plačilne institucije v smislu te direktive;

(e)

Evropsko centralno banko in nacionalne centralne banke, kadar ne delujejo kakor monetarni organ ali drugi javni organi;

(f)

države članice ali njihove regionalne ali lokalne organe, kadar ne delujejo kakor javni organi.

(a)

plačilne transakcije, izvršene izključno v gotovini neposredno od plačnika do prejemnika plačila in brez posredovanja posrednika;

(b)

plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem trgovskega zastopnika, pooblaščenega, da se pogaja ali dogovori v imenu plačnika ali prejemnika plačila o prodaji ali nakupu blaga oziroma storitev;

(c)

poklicni fizični prevoz bankovcev in kovancev vključno z zbiranjem, obdelavo in dostavo;

(d)

plačilne transakcije nepoklicnega zbiranja in dostave gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti;

(e)

storitve, s katerimi prejemnik plačila posreduje plačniku gotovino kot del plačilne transakcije po izrecni zahtevi uporabnika plačilnih storitev, podani tik pred izvršitvijo plačilne transakcije v obliko plačila za nakup blaga ali storitev;

(f)

dejavnost menjave denarja, to je dejavnost „gotovina za gotovino,“ pri čemer se sredstva ne hranijo na plačilnem računu;

(g)

plačilne transakcije na podlagi enega od naslednjih dokumentov, ki so izdani na ponudnika plačilnih storitev, z namenom dati sredstva na razpolago prejemniku plačila:

(h)

plačilne transakcije, izvedene znotraj plačilnega sistema ali sistema poravnave vrednostnih papirjev med poravnalnimi zastopniki, osrednjimi nasprotnimi strankami, klirinškimi hišami in/ali centralnimi bankami in drugimi udeleženci v sistemu ter ponudniki plačilnih storitev, brez poseganja v člen 28;

(i)

plačilne transakcije v zvezi s servisiranjem vrednostnih papirjev, vključno z dividendami, delitvami prihodkov ali drugimi delitvami, ali odkupom ali prodajo, ki jih izvedejo osebe iz točke (h) ali investicijske družbe, kreditne institucije, kolektivna naložbena podjetja ali družbe za upravljanje premoženja, ki opravljajo investicijske storitve, in vsi drugi subjekti, ki lahko hranijo finančne instrumente;

(j)

storitve, ki jih ponujajo ponudniki tehničnih storitev, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, ne da bi v katerem koli trenutku imeli v posesti sredstva, ki se prenašajo, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, preverjanjem pristnosti podatkov in subjektov, zagotavljanjem informacijske tehnologije (IT) in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve;

(k)

storitve, ki temeljijo na instrumentih, ki se lahko uporabljajo za nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja ali na podlagi trgovinskega sporazuma z izdajateljem v okviru omejene mreže ponudnikov storitev ali za omejeni izbor blaga ali storitev;

(l)

plačilne transakcije, izvršene s kakršnimi koli telekomunikacijskimi, digitalnimi ali IT napravami, pri čemer se kupljeno blago ali storitve dobavljajo na telekomunikacijske, digitalne ali IT naprave in naj bi se tudi uporabljale z njimi, pod pogojem, da upravljavec telekomunikacijskega, digitalnega ali IT omrežja ne deluje le kot posrednik med uporabnikom plačilnih storitev ter ponudnikom blaga in storitev;

(m)

plačilne transakcije, izvršene med ponudniki plačilnih storitev, njihovimi zastopniki ali podružnicami za njihov račun;

(n)

plačilne transakcije med matično družbo in njeno hčerinsko družbo ali med hčerinskimi družbami iste matične družbe, brez vmesnega posredovanja ponudnika plačilnih storitev, ki ni podjetje iz iste skupine; ali

(o)

storitve, povezane z dvigom gotovine na bankomatih, ki jih zagotavljajo ponudniki, ki delujejo v imenu enega ali več izdajateljev kartic, pri čemer ti ponudniki nimajo sklenjene okvirne pogodbe s stranko, ki dviguje denar s plačilnega računa, pod pogojem, da ti ponudniki ne izvajajo drugih plačilnih storitev, naštetih v Prilogi.

1.

„matična država članica“ pomeni katero koli od naslednjih:

2.

„država članica gostiteljica“ pomeni katero koli državo članico, razen matične države članice, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev zastopnika ali podružnico ali opravlja plačilne storitve;

3.

„plačilna storitev“ pomeni katero koli poslovno dejavnost, našteto v Prilogi;

4.

„plačilne institucije“ pomeni pravno osebo, ki je v skladu s členom 10 pridobila dovoljenje za opravljanje in izvrševanje plačilnih storitev v Skupnosti;

5.

„plačilna transakcija“ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

6.

„plačilni sistem“ pomeni sistem za prenos sredstev s formalnimi in standardiziranimi dogovori ter skupnimi pravili za obdelavo, obračun in/ali poravnavo plačilnih transakcij;

7.

„plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odredi plačilni nalog v breme plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;

8.

„prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predviden prejemnik sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije;

9.

„ponudnik plačilnih storitev“ pomeni telesa iz člena 1(1) in pravne ter fizične osebe, ki jim je bila odobrena opustitev v skladu s členom 26;

10.

„uporabnik plačilnih storitev“ je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;

11.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki pri pogodbah o plačilnih storitvah iz te direktive deluje zunaj področja svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

12.

„okvirna pogodba“ pomeni pogodbo o plačilnih storitvah, ki ureja izvršitev enkratne plačilne transakcije ali več zaporednih plačilnih transakcij v prihodnosti in lahko vsebuje obveznost in pogoje za odprtje plačilnega računa;

13.

„denarno nakazilo“ pomeni plačilno storitev, pri kateri se sredstva prejmejo od plačnika, ne da bi se odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila, izključno z namenom, da se prenese enak znesek prejemniku plačila ali drugemu ponudniku plačilnih storitev, ki deluje v imenu prejemnika plačila, in/ali kjer se taka sredstva prejmejo v imenu prejemnika plačila in se mu dajo na voljo;

14.

„plačilni račun“ pomeni račun, voden v imenu enega ali več uporabnikov plačilnih storitev, ki se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij;

15.

„sredstva“ pomenijo bankovce in kovance, knjižni denar in elektronski denar, kakor je opredeljen v členu 1(3)(b) Direktive 2000/46/ES;

16.

„plačilni nalog“ je navodilo plačnika ali prejemnika plačila njegovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvedbo plačilne transakcije;

17.

„datum valute“ pomeni referenčni čas, ki ga uporablja ponudnik plačilnih storitev za izračun obresti na sredstva, knjižena v breme ali v dobro plačilnega računa;

18.

„referenčni menjalni tečaj“ pomeni menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga da na voljo ponudnik plačilnih storitev ali prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti;

19.

„preverjanje pristnosti“ pomeni postopek, ki omogoča ponudniku plačilnih storitev, da preveri uporabo določenega plačilnega instrumenta, vključno z njegovimi osebnimi varnostnimi elementi;

20.

„referenčna obrestna mera“ je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti, ki se uporabljajo, in ki prihaja iz javnosti dostopnega vira, ki ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;

21.

„enolična identifikacijska oznaka“ pomeni kombinacijo črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev določi uporabniku plačilnih storitev in jo mora uporabnik plačilnih storitev navesti za nedvoumno identifikacijo drugega uporabnika plačilnih storitev in/ali njegovega plačilnega računa, ki se uporabi v plačilni transakciji;

22.

„zastopnik“ je fizična ali pravna oseba, ki deluje v imenu plačilne institucije pri opravljanju plačilnih storitev;

23.

„plačilni instrument“ pomeni vsako osebno napravo oziroma naprave in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev, da odredi plačilni nalog;

24.

„sredstvo za sporazumevanje na daljavo“ pomeni vsako sredstvo, ki se lahko brez sočasne fizične navzočnosti ponudnika in uporabnika plačilnih storitev uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah;

25.

„trajni nosilec podatkov“ je vsak instrument, ki uporabniku plačilnih storitev omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;

26.

„mikropodjetje“ pomeni podjetje, ki je ob sklenitvi pogodbe o plačilnih storitvah podjetje, kakor je opredeljeno v členu 1 in členu 2(1) ter (3) Priloge k Priporočilu 2003/361/ES;

27.

„delovni dan“ pomeni dan, na katerega zadevni ponudnik plačilnih storitev plačnika ali ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, kakor se zahteva za izvršitev plačilne transakcije;

28.

„direktna bremenitev“ pomeni plačilno storitev za bremenitev plačilnega računa plačnika, pri kateri plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi soglasja, ki ga plačnik da bodisi prejemniku plačila bodisi ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila ali svojemu ponudniku plačilnih storitev;

29.

„podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki ni glavna uprava, je pa del plačilne institucije, ki ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse transakcije, ki so del poslovanja plačilne institucije; vse poslovne enote, ki jih v isti državi članici ustanovijo plačilne institucije z glavno upravo v drugi državi članici, se štejejo za eno samo podružnico;

30.

„skupina“ pomeni skupino podjetij, sestavljeno iz matičnega podjetja, njegovih hčerinskih družb in subjektov, v katerih ima matično podjetje ali njegove hčerinske družbe delež, pa tudi podjetja v medsebojni povezavi iz člena 12(1) Direktive 83/349/EGS.

(a)

programom poslovanja, ki zlasti opredeljuje vrste predvidenih plačilnih storitev;

(b)

poslovnim načrtom, vključno z izračunom predvidenega proračuna za prva tri finančna leta, ki dokazuje, da je prosilec sposoben uporabljati ustrezne in sorazmerne sisteme, vire sredstev in postopke za zanesljivo poslovanje;

(c)

dokazilom, da ima plačilna institucija znesek ustanovnega kapitala iz člena 6;

(d)

za plačilne institucije iz člena 9(1) opisom ukrepov za zavarovanje sredstev uporabnikov plačilnih storitev v skladu s členom 9;

(e)

opisom upravljavske ureditve prosilca in mehanizmov notranje kontrole, vključno z administrativnimi in računovodskimi postopki ter postopki obvladovanja tveganja, ki dokazujejo, da so ta administrativna ureditev ter mehanizmi in postopki kontrole sorazmerni, ustrezni, zanesljivi in zadostni;

(f)

opisom mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vzpostavil prosilec zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na podlagi Direktive 2005/60/ES in Uredbe (ES) št. 1781/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (25);

(g)

opisom prosilčeve organizacijske zgradbe, vključno z, če je to ustrezno, opisom nameravane uporabe zastopnikov in podružnic, dogovorov o zunanjem izvajanju in njegove udeležbe v nacionalnem ali mednarodnem plačilnem sistemu;

(h)

identiteto oseb, ki imajo pri prosilcu neposredno ali posredno kvalificirane deleže v smislu člena 4(11) Direktive 2006/48/ES, velikostjo njihovih deležev ter dokazilom o njihovi primernosti, ob upoštevanju, da je treba zagotoviti varno in skrbno poslovodenje plačilne institucije;

(i)

identiteto direktorjev in oseb, odgovornih za upravljanje plačilne institucije, in po potrebi oseb, odgovornih za upravljanje dejavnosti plačilnih storitev plačilne institucije, ter dokazili, da imajo dober ugled in ustrezno znanje ter izkušnje za opravljanje plačilnih storitev, kot to določa matična država članica plačilne institucije;

(j)

identiteta zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij, opredeljenih v Direktivi 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze (26), če je to ustrezno;

(k)

pravnim statusom in ustanovnim aktom prosilca;

(l)

naslovom glavne uprave prosilca.

(a)

če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz točke 6 Priloge, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 20 000 EUR;

(b)

če plačilna institucija opravlja plačilno storitev iz točke 7 Priloge, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 50 000 EUR; in

(c)

če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz točk 1 do 5 Priloge, njen kapital nikoli ne sme biti nižji od 125 000 EUR.

(a)

4,0 % dela OP do 5 milijonov EUR

plus

(b)

2,5 % dela OP od 5 milijonov EUR do 10 milijonov EUR

plus

(c)

1 % dela OP od 10 milijonov EUR do 100 milijonov EUR

plus

(d)

0,5 % dela OP od 100 milijonov EUR do 250 milijonov EUR

plus

(e)

0,25 % dela OP nad 250 milijonov EUR.

(a)

Zadevni kazalnik je vsota:

Vsak element je vključen v vsoto s pozitivnim ali negativnim predznakom. Dohodek iz izrednih ali občasnih postavk se za izračun zadevnega kazalnika ne sme uporabiti. Ustrezni kazalnik se lahko zmanjša za stroške zunanjih storitev, ki jih izvaja tretja oseba, če stroški bremenijo podjetje, ki je nadzorovano v skladu s to direktivo. Zadevni kazalnik se izračuna na podlagi zadnjega dvanajstmesečnega opazovanja na koncu prejšnjega poslovnega leta. Zadevni kazalnik se izračuna za prejšnje poslovno leto. Lastna sredstva, izračunana po metodi C, pa kljub temu ne bodo nižja od 80 % povprečja ustreznega kazalnika v prejšnjih treh poslovnih letih. Če revidirani podatki niso na voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene.

(b)

Množitelj je enak:

(a)

0,5, če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz točke 6 Priloge;

(b)

0,8, če plačilna institucija opravlja plačilno storitev iz točke 7 Priloge;

(c)

1,0, če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz točk 1 do 5 Priloge.

(a)

se ta sredstva nikoli ne smejo pomešati s sredstvi fizične ali pravne osebe, ki ni uporabnik plačilnih storitev, v imenu katerega se sredstva vodijo, in – če jih še vedno hrani plačilna institucija, ter do konca delovnega dne, ki sledi dnevu prejetja sredstev, še niso bila izročena prejemniku plačila ali prenesena drugemu ponudniku plačilnih storitev – se položijo na ločen račun pri kreditni instituciji ali vložijo v varna, likvidna sredstva z nizkim tveganjem, kakor jih opredelijo pristojni organi matične države članice; in

(b)

so sredstva v skladu z nacionalno zakonodajo v korist teh uporabnikov plačilnih storitev izvzeta iz zahtevkov drugih upnikov plačilne institucije, zlasti v primeru nesolventnosti;

ali

(c)

so sredstva krita z zavarovalno polico ali drugo primerljivo garancijo, ki jo je izdala zavarovalnica ali kreditna institucija, ki ne sodi v isto skupino kot plačilna institucija, in sicer za znesek, enak tistemu, ki bi bil sicer ločen, če ga ne bi krila zavarovalna polica ali primerljiva garancija, izplačljiva v primeru, da plačilna institucija ne more izpolniti svojih finančnih obveznosti.

(a)

v 12 mesecih dovoljenja ne uporabi, dovoljenje izrecno odkloni ali se več kakor šest mesecev ni ukvarjala s posli, če zadevna država članica ne sprejme določbe, da v takih primerih dovoljenje poteče;

(b)

pridobi dovoljenje na podlagi neresničnih izjav ali kakor koli drugače nepravilno;

(c)

ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev dovoljenja;

(d)

bi z nadaljnjim opravljanjem plačilnih storitev ogrozila stabilnost plačilnega sistema; ali

(e)

je podan eden od drugih primerov, za katere nacionalna zakonodaja predpisuje odvzem dovoljenja.

(a)

opravljanje operativnih in tesno povezanih sorodnih pomožnih storitev, kakor so zagotavljanje izvršitve plačilnih transakcij, storitve menjave valut, dejavnosti hrambe ter shranjevanje in obdelava podatkov;

(b)

upravljanje plačilnih sistemov, brez poseganja v člen 28;

(c)

poslovne dejavnosti, ki niso opravljanje plačilnih storitev, ob upoštevanju veljavne zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje.

(a)

posojilo je pomožno in se odobri izključno v povezavi z izvršitvijo plačilne transakcije in

(b)

ne glede na nacionalne predpise o dajanju posojil prek kreditnih kartic, se posojilo, odobreno v povezavi s plačilom in izvršeno v skladu s členoma 10(9) in 25, odplača v kratkem roku, ki v nobenem primeru ne presega dvanajstih mesecev;

(c)

takšno posojilo ni odobreno iz sredstev, ki so prejeta ali se hranijo z namenom izvršitve plačilne transakcije; ter

(d)

lastna sredstva plačilne institucije morajo biti za nadzorne organe vedno zadostna glede na skupni znesek odobrenega posojila.

(a)

ime in naslov zastopnika;

(b)

opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih bodo uporabljali zastopniki zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na podlagi Direktive 2005/60/ES; in

(c)

identiteto direktorjev in oseb, odgovornih za vodenje zastopnika, ki se uporabi za opravljanje plačilnih storitev, in dokazila, da so to sposobne in primerne osebe.

(a)

zunanje izvajanje ne povzroči prenosa odgovornosti višjega vodstva s strani slednjega;

(b)

odnos in obveznosti plačilne institucije do njenih uporabnikov plačilnih storitev v skladu s to direktivo se ne spremenijo;

(c)

pogoji, ki jih izpolnjuje plačilna institucija za pridobitev in ohranitev dovoljenja v skladu s tem naslovom, ne smejo biti ogroženi; in

(d)

nobeden od drugih pogojev, ki jih plačilna institucija izpolnjuje za pridobitev dovoljenja, ni odpravljen ali spremenjen.

(a)

zahtevati, da plačilna institucija predloži kakršne koli podatke, ki so potrebni za spremljanje skladnosti;

(b)

opravljati inšpekcijske preglede na kraju samem v plačilnih institucijah, pri vseh zastopnikih ali podružnicah, ki opravljajo plačilne storitve na odgovornost plačilne institucije ali pri vseh zunanjih izvajalcih plačilnih storitev;

(c)

izdajati priporočila, smernice ter, če je ustrezno, zavezujoče upravne ukrepe; in

(d)

začasno preklicati ali odvzeti dovoljenje v primerih iz člena 12.

(a)

pristojnimi organi drugih držav članic, pristojnimi za izdajo dovoljenja in nadzor plačilnih institucij;

(b)

Evropsko centralno banko in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic, kot monetarnimi in nadzornimi organi, in po potrebi drugimi javnimi organi, pristojnimi za nadzor nad plačilnimi sistemi in sistemi poravnave;

(c)

drugimi ustreznimi organi, določenimi na podlagi te direktive, Direktive 95/46/ES, Direktive 2005/60/ES in druge zakonodaje Skupnosti, ki se uporablja za ponudnike plačilnih storitev, kot je zakonodaja, ki se uporablja za varovanje posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, pranje denarja in financiranje terorizma.

(a)

povprečje skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v predhodnih dvanajstih mesecih izvedla zadevna oseba, vključno z vsemi zastopniki, za katere prevzema polno odgovornost, ne presega 3 milijonov EUR na mesec. Ta zahteva se oceni glede na predvideni skupni znesek plačilnih transakcij v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta; in

(b)

nobena od fizičnih oseb, ki so odgovorne za upravljanje ali izvajanje dejavnosti, ni bila obsojena za kazniva dejanja pranja denarja, financiranja terorizma ali za druga finančna kazniva dejanja.

(a)

kakršnih koli omejevalnih pravil v zvezi z dejansko udeležbo v drugih plačilnih sistemih;

(b)

kakršnih koli pravil, ki diskriminirajo med ponudniki plačilnih storitev z dovoljenjem ali med registriranimi ponudniki plačilnih storitev glede pravic, obveznosti in upravičenosti udeležencev; ali

(c)

kakršnih koli omejitev na podlagi institucionalnega statusa.

(a)

plačilne sisteme, določene na podlagi Direktive 98/26/ES;

(b)

plačilne sisteme, ki združujejo izključno ponudnike plačilnih storitev, ki spadajo v skupino subjektov, povezanih s kapitalom, ki daje enemu od povezanih subjektov dejansko kontrolo nad drugimi povezanimi subjekti; ali

(c)

plačilne sisteme, kjer en sam ponudnik plačilnih storitev (bodisi kot samostojni subjekt ali kot skupina):

(a)

z odstopanjem od členov 41, 42 in 46 ponudnik plačilnih storitev zagotavlja plačniku zgolj informacije o glavnih značilnostih plačilne storitve, vključno z možnim načinom uporabe plačilnega instrumenta, odgovornostjo, zaračunanim zneskom in drugimi bistvenimi informacijami, potrebnimi za sprejetje utemeljene odločitve, ter podatek o tem, kje so na voljo in zlahka dostopne kakršne koli druge informacije ali pogoji, določeni v členu 42;

(b)

z odstopanjem od člena 44 se lahko dogovori, da ponudniku plačilnih storitev ni treba predlagati sprememb pogodbenih pogojev okvirne pogodbe tako, kot je določeno v členu 41(1);

(c)

se lahko z odstopanjem od členov 47 in 48 dogovori, da po izvedbi posamezne plačilne transakcije:

(a)

navedba informacij ali enolične identifikacijske oznake, ki jo mora navesti uporabnik plačilnih storitev, da se lahko plačilni nalog pravilno izvrši;

(b)

najdaljši rok, v katerem se izvrši ponujena plačilna storitev;

(c)

vsa nadomestila, ki jih uporabnik plačilnih storitev plača njegovemu ponudniku plačilnih storitev, in po potrebi razčlenitev zneskov morebitnih nadomestil;

(d)

če je ustrezno, dejanski ali referenčni menjalni tečaj, ki se uporablja za plačilno transakcijo.

(a)

sklic, ki plačniku omogoča identifikacijo plačilne transakcije, in kjer je primerno, informacije v zvezi s prejemnikom plačila;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, uporabljeni v plačilnem nalogu;

(c)

znesek morebitnih nadomestil plačilne transakcije, ki jih plača plačnik, in, če je ustrezno, razčlenitev zneskov takšnih nadomestil;

(d)

če je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga v plačilni transakciji uporablja plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali sklic na ta tečaj, kadar je drugačen od tečaja, ki ga določa člen 37(1)(d), ter znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute; in

(e)

datum prejema plačilnega naloga.

(a)

sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in, kjer je primerno, plačnika, ter vse informacije, posredovane s plačilno transakcijo;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri so sredstva prejemniku plačila na razpolago;

(c)

znesek morebitnih nadomestil za plačilne transakcije, ki jih plača prejemnik plačila, in, če je ustrezno, razčlenitev zneskov takšnih nadomestil;

(d)

če je primerno, menjalni tečaj, ki ga v plačilni transakciji uporablja ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute; in

(e)

datum valute knjiženja v dobro.

1.

o ponudniku plačilnih storitev

2.

o uporabi plačilnih storitev

3.

o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih

4.

o komunikaciji

5.

o zaščitnih in korektivnih ukrepih

6.

o spremembah in prekinitvah okvirne pogodbe

7.

o reševanju sporov

(a)

sklic, ki plačniku omogoča identifikacijo vsake plačilne transakcije, in po potrebi informacije v zvezi s prejemnikom plačila;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se bremeni plačnikov račun, ali v valuti, uporabljeni v plačilnem nalogu;

(c)

znesek morebitnih nadomestil za plačilne transakcije in, če je ustrezno, njihovo razčlenitev ali obresti, ki jih plača plačnik;

(d)

če je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga v plačilni transakciji uporablja plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute; in

(e)

datum valute bremenitve ali datum prejema plačilnega naloga.

(a)

sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo plačilne transakcije in po potrebi tudi plačnika, ter vse informacije, prenesene s plačilno transakcijo;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se knjižijo transakcije v dobro na plačilnem računu prejemnika plačila;

(c)

če je ustrezno, znesek morebitnih nadomestil plačilne transakcije in, če je ustrezno, razčlenitev slednjih ali obresti, ki jih plača prejemnik plačila;

(d)

če je ustrezno, menjalni tečaj, ki ga v plačilni transakciji uporablja ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute; in

(e)

datum valute knjiženja v dobro.

(a)

da se člena 56(1)(b) in 57(1)(c) in (d) ter tudi člen 61(4) in (5) ne uporabljajo, če plačilni instrument ne omogoča blokiranja ali preprečitve njegove nadaljnje uporabe;

(b)

da se člena 59 in 60 ter člen 61(1) in (2) ne uporabljajo, če se plačilni instrument uporablja anonimno oziroma ponudnik plačilne storitve iz drugih razlogov, značilnih za plačilni instrument, ne more dokazati, da je bila plačilna transakcija odobrena;

(c)

da z odstopanjem od člena 65(1) ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti uporabnika plačilnih storitev o zavrnitvi plačilnega naloga, če je neizvršitev razvidna iz konteksta;

(d)

da z odstopanjem od člena 66 plačnik po posredovanju plačilnega naloga oziroma soglasja, da se plačilna transakcija izvrši, prejemniku plačila ne more preklicati plačilnega naloga;

(e)

da se z odstopanjem od členov 69 in 70 uporabljajo drugi roki izvršitve.

(a)

uporablja plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta; in

(b)

brez nepotrebnega odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev, ali subjekt, ki ga slednji navede, ko ugotovi, da je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden, odtujen ali zlorabljen.

(a)

zagotovi, da osebne varnostne zaščite plačilnega instrumenta niso dostopne drugim stranem, razen uporabniku plačilnih storitev, ki ima pravico uporabljati plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika plačilnih storitev iz člena 56;

(b)

ne pošilja nezahtevanega plačilnega instrumenta, razen v primeru, ko se plačilni instrument, podeljen uporabniku plačilne storitve, nadomešča z novim;

(c)

zagotovi, da so vedno na voljo primerna sredstva, ki bodo uporabniku plačilnih storitev omogočila, da posreduje obvestilo na podlagi člena 56(1)(b) ali zaprosi za sprostitev v skladu s členom 55(4); ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev na zahtevo 18 mesecev po uradnem obvestilu zagotavlja sredstva, s katerimi lahko dokaže, da je poslal tako obvestilo; in

(d)

prepreči vsakršno uporabo plačilnega instrumenta, potem ko je bilo posredovano obvestilo na podlagi člena 56(1)(b).

(a)

odobritev ni navajala točnega zneska plačilne transakcije v času odobritve; in

(b)

znesek plačilne transakcije presega znesek, ki bi ga bil lahko plačnik upravičeno pričakoval ob upoštevanju njegovega vzorca pretekle porabe, pogojev v njegovi okvirni pogodbi in ustreznih okoliščin primera.

(a)

plačilne transakcije v eurih;

(b)

nacionalne plačilne transakcije v valuti zadevne države članice izven euroobmočja; in

(c)

plačilne transakcije, ki vključujejo zgolj eno pretvorbo valut med eurom in valuto države članice izven euroobmočja, če je potrebna pretvorba valut izvedena v zadevni državi članici, ki je izven euroobmočja, pri čezmejnih plačilnih transakcijah pa se čezmejni prenos odvija v eurih.

(a)

prilagoditev seznama dejavnosti iz Priloge v skladu s členi 2 do 4 in 16;

(b)

sprememba opredelitve mikropodjetja v smislu člena 4(26) v skladu s spremembo Priporočila 2003/361/ES;

(c)

posodobitev zneskov, navedenih v členih 26(1) in 61(1), da bi se upoštevala inflacija in večje spremembe na trgu.

—

morebitni potrebi po razširitvi področja uporabe Direktive na plačilne transakcije v vseh valutah in na plačilne transakcije, pri katerih se le en izmed ponudnikov plačilnih storitev nahaja v Skupnosti,

—

uporabi členov 6, 8 in 9 o zahtevah za varno in skrbno poslovanje za plačilne institucije, zlasti glede zahtev po lastnih sredstvih in zaščitnih ukrepih (ločene obračunske enote),

—

morebitnih posledicah odobritve kredita v zvezi s plačilnimi storitvami, kakor je določeno v členu 16(3),

—

morebitnem učinku zahtev po dovoljenjih za plačilne institucije na konkurenco med plačilnimi institucijami in drugimi ponudniki plačilnih storitev ter o ovirah za vstop na trg za nove ponudnike plačilnih storitev,

—

uporabi členov 34 in 53 in morebitni potrebi po pregledu področja uporabe te direktive glede instrumentov za plačila majhne vrednosti in elektronskega denarja ter

—

uporabi in delovanju členov 69 in 75 za vse vrste plačilnih instrumentov,

1.

v členu 4 se doda naslednji odstavek:

„5.   Kadar se uporablja tudi Direktiva 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem (28) trgu, se določbe glede obveščanja iz člena 3(1) te direktive, razen pododstavkov (2)(c) do (g), (3)(a), (d) in (e) ter (4)(b), nadomestijo s členi 36, 37, 41 in 42 navedene direktive.

2.

člen 8 se črta.

1.

točka (a) člena 3(2) se nadomesti z naslednjim:

2.

v členu 15 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

„1.   Če država članica dovoli kreditnim in finančnim institucijam iz člena 2(1)(1) ali (2), ki se nahajajo na njenem ozemlju, da se znotraj države uporabljajo kot tretje osebe, ta država članica dovoli, da institucije in osebe iz člena 2(1), ki se nahajajo na njenem ozemlju, v vsakem primeru v skladu s členom 14 priznajo in sprejmejo rezultat zahtev glede dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, določenih v členu 8(1)(a) do (c), ki jih je v skladu s to direktivo izvedla institucija iz člena 2(1)(1) ali (2) v drugi državi članici, z izjemo menjalnic in plačilnih institucij, kakor so opredeljene v členu 4(4) Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (29), ki opravljajo predvsem plačilne storitve iz točke 6 Priloge k navedeni direktivi, ter fizičnih in pravnih oseb, katerim je bilo odobreno odstopanje v skladu s členom 26 navedene direktive, in ki izpolnjujejo zahteve iz členov 16 in 18 te direktive, četudi gre pri dokumentih ali podatkih, na katerih so bile utemeljene te zahteve, za drugačne dokumente ali podatke, kot so predpisani v državi članici, na katero se stranka obrača.

2.   Če država članica dovoli, da se menjalnice iz člena 3(2)(a) in plačilne institucije, kakor so opredeljene v členu 4(4) Direktive 2007/64/ES, ki opravljajo predvsem plačilne storitve iz točke 6 Priloge k navedeni direktivi, ki se nahajajo na njenem ozemlju, znotraj države uporabljajo kot tretje osebe, jim mora ta država članica dovoliti, da v vsakem primeru v skladu s členom 14 te direktive priznajo in sprejmejo rezultat zahtev po dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke, določenih v členu 8(1)(a) do (c), ki jih je v skladu s to direktivo v drugi državi članici izvedla institucija iste vrste in ki izpolnjujejo zahteve iz členov 16 in 18 te direktive, četudi gre pri dokumentih ali podatkih, na katerih so bile utemeljene te zahteve, za drugačne dokumente ali podatke kot tiste, ki so zahtevani v državi članici, na katero se stranka obrača.

3.

drugi stavek člena 36(1) se črta.

1.

točka 4 se nadomesti z:

2.

točka 5 se nadomesti z: