30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 404/26

(1)

Pri proizvodnji živil se lahko uporabijo številne hranilne snovi in druge sestavine, med drugim tudi vitamini, minerali, vključno z elementi v sledovih, aminokisline, telesu nujno potrebne (esencialne) maščobne kisline, vlaknina, razne rastline in zeliščni ekstrakti. Njihovo dodajanje živilom je v državah članicah urejeno z različnimi nacionalnimi predpisi, ki ovirajo prost pretok teh proizvodov in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje, in tako neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga. Zato je treba sprejeti pravila Skupnosti, ki bodo uskladila nacionalne določbe v zvezi z dodajanjem vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom.

(2)

Namen te uredbe je urediti dodajanje vitaminov in mineralov živilom ter uporabo nekaterih drugih snovi ali sestavin, ki vsebujejo snovi, ki niso vitamini ali minerali, in so dodane živilom ali uporabljene pri proizvodnji živil v okoliščinah, ki povzročijo uživanje količin, ki so veliko večje od količin, ki naj bi se običajno zaužile v normalnih pogojih prehranjevanja z uravnoteženo in raznoliko prehrano, in/ali bi kako drugače predstavljale možno tveganje za potrošnike. Če ne obstajajo posebna pravila Skupnosti v zvezi s prepovedjo ali omejitvami uporabe snovi ali sestavin, ki vsebujejo snovi, ki niso vitamini ali minerali, v skladu s to uredbo ali drugimi posebnimi predpisi Skupnosti, se lahko uporabljajo ustrezna nacionalna pravila brez poseganja v določbe Pogodbe.

(3)

Nekatere države članice zahtevajo obvezno dodajanje določenih vitaminov in mineralov nekaterim živilom v vsakodnevni uporabi iz razlogov, ki jih narekuje skrb za javno zdravje. Ti razlogi so lahko upravičeni na nacionalni ali celo regionalni ravni, vendar pa trenutno ne upravičujejo usklajevanja obveznega dodajanja hranilnih snovi v celotni Skupnosti. Če in ko bo to primerno, pa bi lahko te določbe sprejeli na ravni Skupnosti. Medtem bi bilo koristno zbrati podatke o tovrstnih nacionalnih ukrepih.

(4)

Proizvajalci živil lahko vitamine in minerale živilom dodajajo prostovoljno ali pa jih morajo dodajati kot hranila, kakor je določeno s posebno zakonodajo Skupnosti. Lahko se jih dodaja tudi v tehnološke namene kot dodatke, barvila, arome ali za druge tovrstne namene, vključno z dovoljenimi enološkimi postopki in obdelavami, ki jih določa zadevna zakonodaja Skupnosti. Ta uredba naj bi se uporabljala brez poseganja v posebna pravila Skupnosti glede dodajanja vitaminov in mineralov ali njihove uporabe v specifičnih proizvodih ali skupinah proizvodov ali glede njihovega dodajanja za namene, ki jih ta uredba ne obravnava.

(5)

Glede na to, da so bila podrobna pravila glede prehranskih dopolnil, ki vsebujejo vitamine in minerale, sprejeta z Direktivo 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (3), se določbe te uredbe glede vitaminov in mineralov ne bi smele uporabljati za prehranska dopolnila.

(6)

Proizvajalci živilom dodajajo vitamine in minerale z različnimi nameni, med drugim tudi zaradi ponovne vzpostavitve njihove vsebnosti, če je bila ta zmanjšana med postopki proizvodnje, shranjevanja ali ravnanja z živilom, ali zaradi vzpostavitve podobne prehranske vrednosti, kot jo imajo živila, katera nadomeščajo.

(7)

Uravnotežena in raznolika prehrana lahko praviloma zagotavlja vsa hranila, ki so potrebna za normalen razvoj in ohranjanje zdravja, v količinah, določenih in priporočenih na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj. Iz raziskav pa izhaja, da se tega idealnega stanja v Skupnosti ne dosega niti za vse vitamine in minerale, niti za vse skupine prebivalcev. Živila z dodanimi vitamini in minerali občutno prispevajo k vnosu teh hranil, tako da se lahko šteje, da pozitivno prispevajo k njihovemu skupnemu vnosu.

(8)

Trenutno je v Skupnosti mogoče dokazati nekatera pomanjkanja hranil, čeprav ne nastopijo zelo pogosto. Spremembe družbeno-ekonomskega položaja v Skupnosti in način življenja različnih skupin prebivalstva so pripeljale do različnih prehranskih potreb in do sprememb prehranjevalnih navad. To pa je nato vplivalo na spremembe energijskih in prehranskih potreb ter na vnos nekaterih vitaminov in mineralov pri različnih skupinah prebivalstva, ki je nižji od priporočenega vnosa v različnih državah članicah. Poleg tega napredek na področju znanstvenega znanja kaže na to, da bi bil vnos nekaterih hranil za ohranjanje optimalnega zdravja in dobrega počutja lahko višji od trenutno priporočenega.

(9)

Živilom bi moralo biti dovoljeno dodajati le vitamine in minerale, ki so normalno sestavni del prehrane, se tako tudi uživajo in se štejejo za telesu nujno potrebna (esencialna) hranila, čeprav to ne pomeni, da je njihovo dodajanje živilom nujno. Polemikam v zvezi z določanjem teh telesu nujno potrebnih hranil bi se bilo treba izogniti. Zato je primerno oblikovati pozitivni seznam teh vitaminov in mineralov.

(10)

Kemične snovi, uporabljene kot viri vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajo živilom, bi morale biti varne in tudi biološko razpoložljive, t.j. v taki obliki, da jo telo lahko porabi. Zato bi bilo treba oblikovati tudi pozitivni seznam teh snovi. Tiste snovi, ki jih je odobril Znanstveni odbor za živila v mnenju, izraženem dne 12. maja 1999, na podlagi zgornjih meril varnosti in biološke razpoložljivosti, in se lahko uporabljajo v proizvodnji živil, namenjenih dojenčkom in malim otrokom, proizvodnji živil za posebne prehranske namene ali proizvodnji prehranskih dopolnil, bi morale biti na navedenem pozitivnem seznamu. Čeprav natrijev klorid (navadna sol) ni na tem seznamu snovi, se lahko še naprej uporablja kot sestavina pri pripravi hrane.

(11)

Da se sledi znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, je pomemben hiter pregled zgoraj navedenih seznamov, kadar je to potrebno. Takšni pregledi so izvedbeni ukrepi tehnične narave in njihovo sprejetje bi moralo biti zaupano Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(12)

Živila, katerim so dodani vitamini in minerali, največkrat oglašujejo proizvajalci in potrošniki bi lahko dobili vtis, da gre za proizvode s hranilno, fiziološko ali kakšno drugo prednostjo za zdravje v primerjavi s podobnimi ali drugimi proizvodi, ki jim ta hranila niso dodana. To lahko vodi do odločitev potrošnikov, ki so sicer lahko neželene. Da bi preprečili ta možen neželen učinek, je smiselno določiti nekatere omejitve za proizvode, katerim se lahko dodajo vitamini in minerali, poleg tistih, ki nastanejo iz tehnoloških razlogov ali so nujne zaradi varnosti, kadar so določene zgornje mejne vrednosti vitaminov in mineralov v takšnih proizvodih. Vsebnost določenih snovi v proizvodu, na primer alkohola, bi bila v tem smislu primerno merilo za prepoved dodajanja vitaminov in mineralov. Kakršno koli odstopanje od prepovedi dodajanja vitaminov in mineralov alkoholnim pijačam je treba omejiti na zaščito tradicionalnih vinskih receptov, pri čemer se o zadevnih proizvodih obvesti Komisijo. Ne sme se podati nikakršnih prehranskih ali zdravstvenih trditev o koristih teh dodatkov za zdravje. Da pri potrošnikih ne bi prihajalo do nejasnosti v zvezi z naravno prehransko vrednostjo svežih živil, se le-tem tudi ne bi smelo dodajati vitaminov in mineralov.

(13)

Ta uredba ne zajema uporabe vitaminov in mineralov v sledovih, ki služijo kot označevala avtentičnosti s ciljem boja proti goljufijam.

(14)

Zaradi prekomernega vnosa vitaminov in mineralov lahko pride do neželenih učinkov za zdravje, zato je v primeru, da je to potrebno, za dodajanje teh snovi živilom treba določiti najvišje količine. Te količine morajo zagotoviti, da bo normalna uporaba proizvodov v skladu s proizvajalčevimi navodili za uporabo in ob raznovrstni prehrani varna za potrošnika. Zato bi morale te količine predstavljati skupne najvišje varne ravni vitaminov in mineralov, naravno prisotnih v živilu in/ali dodanih živilu za kakršen koli namen, vključno za tehnološko uporabo.

(15)

Zato bi bilo treba po potrebi te najvišje količine in katere koli druge pogoje, ki omejujejo njihovo dodajanje živilom, sprejeti ob upoštevanju njihovih zgornjih varnih vrednosti, določenih z znanstveno oceno tveganja na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj in njihovega morebitnega vnosa z drugimi živili. Ustrezno bi bilo treba upoštevati tudi priporočene vnose vitaminov in mineralov za prebivalstvo. V primerih, ko je za nekatere vitamine in minerale treba uvesti omejitve glede živil, katerim so lahko dodani (npr. dodajanje joda soli), bi bilo treba dati prednost ponovni vzpostavitvi njihove vsebnosti, potem ko je bila ta zmanjšana med postopki proizvodnje, shranjevanja ali ravnanja, in vzpostavitvi podobne hranilne vrednosti, kot jo imajo živila, katera nadomeščajo.

(16)

Vitamini in minerali, ki so dodani hrani, bi morali biti v hrani prisotni v določeni minimalni količini. Drugače prisotnost premajhnih in nepomembnih količin v tej obogateni hrani za uporabnika nima nobene koristi ter je zavajajoča. Iz istih razlogov bi morala biti v živilih prisotna dovolj velika količina teh hranil, da se lahko označi hranilne vrednosti. Zato bi bilo primerno, da bi bile najmanjše količine vitaminov in mineralov v živilih, katerim so bili ti vitamini in minerali dodani, enake tistim dovolj velikim količinam hranil, ki bi jih morala živila vsebovati za označbo hranilne vrednosti, razen če ustrezna odstopanja ne določajo drugače.

(17)

Sprejem najvišjih količin in kakršnih koli pogojev uporabe, ki temeljijo na uporabi načel in meril, določenih v tej uredbi, ter sprejem najmanjših količin predstavljajo izvedbene ukrepe tehnične narave, njihov sprejem pa bi moral biti zaupan Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(18)

Splošne določbe in opredelitve pojmov glede označevanja vsebuje Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (4). Ta uredba bi se morala zato omejiti na nujne dodatne določbe. Te dodatne določbe bi morale veljati brez poseganja v Uredbo (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah za živila (5).

(19)

Zaradi hranilne pomembnosti proizvodov, ki so jim bili dodani vitamini in minerali, ter zaradi njihovega morebitnega vpliva na prehrambne navade ter na skupni vnos hranil bi moralo biti uporabniku omogočeno oceniti skupno prehransko kakovost teh proizvodov. Zato bi moralo biti označevanje hranilne vrednosti z odstopanjem od člena 2 Direktive Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (6) obvezno.

(20)

Normalna in raznolika prehrana vsebuje številne sestavine, ki prav tako vsebujejo številne snovi. Vnos teh snovi ali sestavin, ki izhaja iz njihove normalne in tradicionalne uporabe v sedanji prehrani, ne povzroča skrbi in ga ni treba urejati. Poleg vitaminov in mineralov ali sestavin, ki jih vsebujejo, se živilom dodajajo tudi nekatere druge snovi kot ekstrakti ali koncentrati, posledica pa je lahko vnos, znatno višji od tistega, ki se lahko zaužije z uravnoteženo in raznoliko prehrano. Varnost takšnih postopkov je v nekaterih primerih zelo vprašljiva, koristi pa so nejasne, zato bi jih bilo treba urediti. V takšnih primerih je primerno, da nosilci živilskih dejavnosti, odgovorni za varnost živil, ki jih dajejo v promet, prevzamejo breme dokazovanja glede njihove varnosti.

(21)

Glede na posebno naravo živil, katerim se dodaja vitamine in minerale, bi morala biti nadzornim organom poleg običajnih sredstev na voljo še dodatna sredstva, da se omogoči učinkovito spremljanje teh izdelkov.

(22)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve učinkovitega delovanja notranjega trga glede dodajanja vitaminov in mineralov ter nekaterih drugih snovi živilom ob zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(23)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7) —

(a)

živila za posebne prehranske namene in, če ne obstajajo posebne določbe, na zahteve o sestavi tovrstnih izdelkov, potrebne zaradi posebnih prehranskih zahtev oseb, ki so jim ti proizvodi namenjeni;

(b)

nova živila in nove sestavine živil;

(c)

gensko spremenjena živila;

(d)

živilske dodatke in arome;

(e)

dovoljene enološke postopke in obdelave.

(1)

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za varnost hrane, ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (8);

(2)

„Druga snov“ pomeni snov, ki ni vitamin ali mineral s hranilnim ali fiziološkim učinkom.

(a)

pomanjkanja enega ali več vitaminov in/ali mineralov v prebivalstvu ali v posebnih skupinah prebivalstva, kar je mogoče dokazati s kliničnimi ali subkliničnimi dokazi o pomanjkanju ali prikazati z ocenjeno nizko ravnjo vnosa hranil; ali

(b)

možnosti izboljšanja prehranskega stanja prebivalstva ali posebnih skupin prebivalstva in/ali odprave možnih pomanjkanj pri prehrambnih vnosih vitaminov ali mineralov zaradi sprememb prehranskih navad; ali

(c)

razvoja splošno sprejetih znanstvenih dognanj o vlogi vitaminov in mineralov v prehrani in posledičnih učinkih na zdravje.

(a)

nepredelanim živilom, kar vključuje, a ni omejeno na, sadje, zelenjavo, meso, perutnino in ribe;

(b)

pijačam, ki vsebujejo več kot 1,2 vol. % alkohola, razen, z odstopanjem od člena 3(2), proizvodom:

pod pogojem, da nimajo nikakršne prehranske ali zdravstvene trditve.

(a)

zgornjih varnih vrednosti vitaminov in mineralov, določenih z znanstveno oceno tveganja na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj, ob upoštevanju, kadar je primerno, različnih stopenj občutljivosti različnih skupin potrošnikov; in

(b)

vnosa vitaminov in mineralov iz drugih prehrambnih virov.

(a)

delež posameznih proizvodov v celotni prehrani prebivalstva na splošno ali nekaterih podskupin prebivalstva;

(b)

profil hranil izdelka, določen v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006.

(a)

če se pokažejo škodljivi učinki na zdravje, se snov in/ali sestavino, ki to snov vsebuje:

(b)

če se pokažejo možni škodljivi učinki na zdravje, vendar še vedno obstaja znanstvena negotovost, se snov doda na seznam v del C Priloge III.

(a)

vitamine in minerale, ki se lahko dodajo živilom in so navedeni v Prilogi I;

(b)

kemijske oblike vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajo živilom in so navedeni v Prilogi II;

(c)

največje in najmanjše količine vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajajo živilom, in vse pogoje, ki se navezujejo nanje, določene v skladu s členom 6;

(d)

informacije glede nacionalnih predpisov o obveznem dodajanju vitaminov in mineralov, iz člena 11;

(e)

vse omejitve dodajanja vitaminov in mineralov, kakor so določene v členu 4;

(f)

snovi, za katere je bila predložena dokumentacija v skladu s členom 17(1)(b);

(g)

informacije o snoveh iz Priloge III in razloge za njihovo vključitev v navedeno prilogo;

(h)

podatke o snoveh iz dela C Priloge III, ki se jih na splošno sme uporabljati v skladu s členom 8(5).

(a)

o obveznem dodajanju vitaminov in mineralov določenim živilom ali kategorijam živil; ali

(b)

o prepovedi ali omejitvi uporabe določenih drugih snovi v proizvodnji določenih živil,

(a)

se zadevna snov uporablja za dodajanje živilom, ki se tržijo v Skupnosti 19. januarja 2007; in

(b)

Agencija ni podala odklonilnega mnenja glede uporabe te snovi ali njene uporabe v tej obliki pri proizvodnji živil na podlagi dokumentacije, ki podpira uporabo zadevne snovi in ki jo država članica Komisiji predloži najpozneje do 19. januarja 2010.