11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 102/1

(1)

Na področju cestnega prometa je Uredba Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (4) skušala uskladiti pogoje konkurence med načini prevoza v notranjem prometu, zlasti v zvezi s sektorjem cestnega prevoza, ter izboljšati pogoje dela in varnost v cestnem prometu. Napredek na teh področjih bi bilo treba ohraniti in poglobiti.

(2)

Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu (5), od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, ki omejujejo najdaljši tedenski delovni čas voznega osebja.

(3)

Nastale so težave pri enotni razlagi, uporabi, izvajanju in spremljanju nekaterih določb Uredbe (EGS) št. 3820/85 glede časa vožnje, odmorov in časa počitka za voznike, ki opravljajo notranje in mednarodne prevoze znotraj Skupnosti, v vseh državah članicah, ker so pravila oblikovana preveč splošno.

(4)

Zaželeno je učinkovito in enotno izvrševanje teh določb, da se doseže njihove cilje in da se uporabe pravil ne spravi na slab glas. Zato so potrebna jasnejša in enostavnejša pravila, ki jih bodo sektor cestnega prevoza in nadzorni organi lažje razumeli, razlagali in uporabljali.

(5)

Ukrepi, predvideni v tej uredbi glede delovnih pogojev, ne bi smeli posegati v pravico socialnih partnerjev, da s kolektivnimi pogajanji ali kako drugače sprejmejo za delavce ugodnejše določbe.

(6)

Zaželeno je jasno opredeliti področje uporabe te uredbe s tem da se natančno določi glavne kategorije vozil, ki jih ta uredba vključuje.

(7)

Ta uredba naj se uporablja za prevoz po cesti, ki se opravlja bodisi izključno znotraj Skupnosti bodisi med Skupnostjo, Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.

(8)

Evropski sporazum o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz, z dne 1. julija 1970 (v nadaljnjem besedilu „AETR“), kakor je bil spremenjen, bi bilo treba še naprej uporabljati za prevoz blaga in potnikov po cesti z vozili, registriranimi v kateri koli državi članici ali državi, ki je pogodbenica AETR, za celotno vožnjo, če ta vožnja poteka med Skupnostjo in tretjo državo, razen Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru, ali prek teh držav. Nujno je treba čim prej, najbolje v roku dveh let po začetku veljavnosti te uredbe, spremeniti AETR, da bi njegove določbe uskladili s to uredbo.

(9)

V primeru cestnega prevoza z vozili, registriranimi v tretji državi, ki ni pogodbenica AETR, se določbe AETR uporabljajo za tisti del prevoza, ki poteka znotraj Skupnosti ali znotraj držav, ki so pogodbenice AETR.

(10)

Ker spada predmet urejanja AETR na področje uporabe te uredbe, je Skupnost pristojna za pogajanja in sklenitev sporazuma.

(11)

Če sprememba notranjih pravil Skupnosti iz zadevnega področja zahteva ustrezno spremembo AETR, bi morale države članice sodelovati pri čimprejšnji pripravi take spremembe AETR v skladu s postopkom, določenim v zadevnem sporazumu.

(12)

Seznam izjem bi bilo treba posodobiti tako, da odraža razvoj v sektorju cestnega prevoza v predhodnih devetnajstih letih.

(13)

Podati bi bilo treba popolne opredelitve ključnih pojmov za poenostavitev razlage in zagotovitev enotne uporabe te uredbe. Poleg tega bi si bilo treba prizadevati za enotno razlago in uporabo te uredbe s strani nacionalnih organov nadzora. Opredelitev „tedna“, predvidena v tej uredbi, voznikom ne preprečuje začetka njihovega delovnega tedna na kateri koli dan v tednu.

(14)

Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja je bistveno, da se lahko pristojni organi pri opravljanju cestnih preverjanj in po prehodnem obdobju prepričajo, da sta se vozni čas in čas počitka ustrezno upoštevala na dan preverjanja in v predhodnih 28 dneh.

(15)

Temeljna pravila o času vožnje je treba razjasniti in poenostaviti, da se omogoči učinkovito in enotno izvrševanje s pomočjo digitalnega tahografa, kakor je predvideno v Uredbi Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (6) in v tej uredbi. Poleg tega bi si nadzorni organi držav članic prek stalnega odbora morali prizadevati doseči skupno stališče o izvajanju te uredbe.

(16)

Po pravilih Uredbe (EGS) št. 3820/85 se je izkazalo, da je mogoče načrtovati dnevne čase vožnje in odmore, ki vozniku omogočijo, da vozi predolgo brez polnega odmora, s čimer se zmanjša varnost v cestnem prometu in poslabšajo pogoji dela voznika. Zato je primerno zagotoviti, da so deljeni odmori določeni tako, da se preprečijo zlorabe.

(17)

Cilj te uredbe je izboljšati socialne razmere za zaposlene, ki jih zajema ta uredba, kakor tudi izboljšati splošno varnost v cestnem prometu. To se doseže z določbami, ki se nanašajo na najdaljši čas vožnje na dan, na teden in za obdobje dveh zaporednih tednov, določbo, ki voznika obvezuje, da si vzame redni tedenski čas počitka vsaj enkrat v dveh zaporednih tednih, in določbami, ki predpisujejo, da dnevni čas počitka ne sme biti v nobenem primeru krajši od neprekinjenega obdobja devetih ur. Ker te določbe zagotavljajo ustrezen počitek, ob hkratnem upoštevanju izkušenj s praksami izvrševanja v zadnjih letih, sistem nadomestil za skrajšani dnevni časa počitka ni več potreben.

(18)

Mnogi cestni prevozi znotraj Skupnosti na nekaterih delih vožnje vključujejo prevoz s trajektom ali po železnici. Zato bi bilo treba za take prevoze določiti jasne in primerne določbe o dnevnem času počitka in odmorih.

(19)

Glede na povečanje čezmejnega prevoza blaga in potnikov je zaradi varnosti v cestnem prometu ter povečanega izvrševanja cestnih preverjanj in preverjanj v prostorih podjetij zaželeno, da se uredijo vozni čas, čas počitka in odmori v drugih državah članicah ali tretjih državah in ugotovi, ali so se ustrezna pravila popolnoma in ustrezno upoštevala.

(20)

Odgovornost prevoznih podjetij bi se morala razširiti vsaj na prevozna podjetja, ki so pravne ali fizične osebe, in ne bi smela izključevati postopkov zoper fizične osebe, ki so storilci, pobudniki ali soudeleženci pri kršitvah te uredbe.

(21)

Vozniki, ki delajo za več prevoznih podjetij, morajo vsem podjetjem predložiti ustrezne informacije in jim tako omogočiti izpolnitev njihovih obveznosti po tej uredbi.

(22)

Za spodbujanje socialnega napredka in izboljšanja varnosti v cestnem prometu bi morala vsaka država članica ohraniti pravico do sprejemanja nekaterih ustreznih ukrepov.

(23)

Nacionalna odstopanja bi morala odražati spremembe v sektorju cestnega prevoza in biti omejena na tiste elemente, ki sedaj niso izpostavljeni konkurenčnim pritiskom.

(24)

Države članice bi morale določiti pravila za vozila, ki se uporabljajo za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km. Ta pravila bi morala zagotoviti ustrezno zaščito glede dovoljenega časa vožnje in obveznih odmorov ter časov počitka.

(25)

Za učinkovito izvrševanje je zaželeno, da se vse redne notranje in mednarodne prevoze potnikov preverja z uporabo standardne nadzorne naprave.

(26)

Države članice bi morale določiti pravila za kazni, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne. Možnost izločitve vozila iz prometa v primeru resnih kršitev je prav tako treba vključiti v skupno vrsto ukrepov, ki jih lahko sprejmejo države članice. Določbe iz te uredbe, ki se nanašajo na kazni ali postopke, ne bi smele vplivati na nacionalne predpise o dokaznem bremenu.

(27)

Za jasno in učinkovito izvrševanje je zaželeno zagotoviti enotne določbe o odgovornosti prevoznih podjetij in voznikov za kršitve te uredbe. Ta odgovornost lahko povzroči kazenske, civilne ali upravne kazni, glede na državo članico.

(28)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve jasnih skupnih pravil o času vožnje, odmorov in času počitka za voznike v cestnem prometu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi potrebe po usklajenem ukrepanju lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načeloma subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(29)

Ukrepe za izvajanje te uredbe naj se sprejme v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(30)

Ker so bile določbe o najnižji starosti določene v Direktivi 2003/59/ES (8) in jih je treba prenesti do leta 2009, so v tej uredbi potrebne le prehodne določbe glede najnižje starosti osebja.

(31)

Uredbo (EGS) št. 3821/85 bi bilo treba spremeniti, da se razjasni posebne obveznosti prevoznih podjetij in voznikov, spodbuja pravno varnost in olajša izvrševanje omejitev časa vožnje in časa počitka pri cestnih preverjanjih.

(32)

Uredbo (EGS) št. 3821/85 bi bilo treba prav tako spremeniti, da se zagotovi pravno varnost v zvezi z novimi datumi za uvedbo digitalnega tahografa in razpoložljivost voznikovih kartic.

(33)

Uvedba tahografa v skladu z Uredbo (ES) št. 2135/98 in s tem omogočanje elektronskega zapisovanja dejavnosti voznika na voznikovo kartico za obdobje 28 dni in vozila za obdobje 365 dni v prihodnje omogočata hitrejše in obsežnejše cestno preverjanje.

(34)

Direktiva 88/599/EGS (9) določa, da se pri cestnih preverjanjih pregleduje samo dnevne čase vožnje, dnevne čase počitka in odmore. Z uvedbo digitalnega tahografa se bodo podatki o vozniku in vozilu shranjevali elektronsko in omogočali elektronski pregled podatkov na kraju samem. To naj bi sčasoma omogočilo preprosto preverjanje rednega in skrajšanega dnevnega časa počitka, rednega in skrajšanega tedenskega časa počitka ter nadomestnega počitka.

(35)

Izkušnje kažejo, da je skladnost z določbami te uredbe in zlasti določenega najdaljšega časa voženj v obdobju dveh tednov mogoča le, če se izvaja učinkovito in uspešno preverjanje skupnega časa vožnje.

(36)

Pravne določbe v zvezi z digitalnim tahografom bi se morale uporabljati v skladu s to uredbo, da bi zagotovili optimalno učinkovitost nadzora in izvajanja določenih socialnih določb v cestnem prometu.

(37)

Uredbo (EGS) št. 3820/85 je treba zaradi jasnosti in racionalizacije razveljaviti in nadomestiti s to uredbo –

(a)

blaga, kjer največja dovoljena masa vozil, skupaj s kakršnim koli priklopnikom ali polpriklopnikom, presega 3,5 tone; ali

(b)

potnikov z vozili, ki so zaradi svoje konstrukcije ali stalne opreme primerna za prevoz več kot devetih oseb, skupaj z voznikom, in so temu tudi namenjena.

(a)

izključno znotraj Skupnosti; ali

(b)

med Skupnostjo, Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.

(a)

vozila, registrirana v Skupnosti ali državah, ki so pogodbenice AETR, za celotno vožnjo;

(b)

vozila, registrirana v tretji državi, ki ni pogodbenica AETR, samo za del vožnje po ozemlju Skupnosti ali držav, ki so pogodbenice AETR.

(a)

vozili za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km;

(b)

vozili z največjo dovoljeno hitrostjo, ki ne presega 40 kilometrov na uro;

(c)

vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika oborožene sile, civilna zaščita, gasilci in sile, odgovorne za vzdrževanje javnega reda, če se prevoz opravlja kot posledica nalog, dodeljenih tem silam, in je pod njihovim nadzorom;

(d)

vozili, vključno z vozili za nekomercialni prevoz humanitarne pomoči, ki se uporabljajo v nujnih primerih ali reševalnih akcijah;

(e)

specializiranimi vozili, ki se uporabljajo za medicinske namene;

(f)

vozili, ki so specializirana za vleko vozil v okvari in delujejo v oddaljenosti 100 km od svoje baze;

(g)

vozili, s katerimi se opravljajo preizkusne vožnje za namene tehničnega razvoja, popravila ali vzdrževanja, ter novimi ali predelanimi vozili, ki še niso bila dana v uporabo;

(h)

vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton in se uporabljajo za nekomercialni prevoz blaga;

(i)

komercialnimi vozili, ki imajo zgodovinski status v skladu z zakonodajo države članice, v kateri se vozijo, in ki se uporabljajo za nekomercialni prevoz potnikov ali blaga.

(a)

„prevoz po cesti“ pomeni vsako vožnjo naloženega ali praznega vozila za prevoz potnikov ali blaga, ki v celoti ali delno poteka po javnih cestah;

(b)

„vozilo“ pomeni motorno vozilo, vlečno vozilo, priklopnik ali polpriklopnik ali kombinacijo teh vozil, ki so opredeljena na naslednji način:

(c)

„voznik“ pomeni vsako osebo, ki vozi vozilo, četudi le za krajši čas, ali je v vozilu na podlagi svojih delovnih obveznosti, da je po potrebi na voljo za vožnjo;

(d)

„odmor“ pomeni vsako obdobje, v katerem voznik ne sme voziti ali opravljati katerega koli drugega dela in ki je namenjeno izključno za oddih;

(e)

„drugo delo“ pomeni vse dejavnosti, ki so opredeljene kot delovni čas v členu 3(a) Direktive 2002/15/ES, razen vožnje, vključno s katerim koli delom za istega ali drugega delodajalca v sektorju prevoza ali zunaj njega;

(f)

„počitek“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom;

(g)

„dnevni čas počitka“ pomeni dnevno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom, in zajema „redni dnevni čas počitka“ in „skrajšani dnevni čas počitka“;

(h)

„tedenski čas počitka“ pomeni vsak tedenski čas, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom, in zajema „redni tedenski čas počitka“ in „skrajšani tedenski čas počitka“;

(i)

„teden“ pomeni obdobje od ponedeljka od 00.00 ure do nedelje do 24.00 ure;

(j)

„obdobje vožnje“ pomeni trajanje dejavnosti vožnje, zabeležene:

(k)

„dnevni čas vožnje“ pomeni skupni čas vožnje med koncem enega dnevnega časa počitka in začetkom naslednjega dnevnega časa počitka ali med dnevnim časom počitka in tedenskim časom počitka;

(l)

„tedenski čas vožnje“ pomeni skupni čas vožnje v enem tednu;

(m)

„največja dovoljena masa“ pomeni največjo dovoljeno obratovalno maso polno naloženega vozila;

(n)

„linijski prevozi potnikov“ pomenijo notranje in mednarodne prevoze, kot so določeni v členu 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (10);

(o)

„vožnja z več vozniki“ pomeni situacijo, v kateri sta v vsakem obdobju vožnje med katerima koli dvema zaporednima dnevnima časoma počitka ali med dnevnim časom počitka in tedenskim časom počitka v vozilu vsaj dva voznika, ki vozita. Za prvo uro vožnje z več vozniki je prisotnost drugega voznika neobvezna, za preostanek obdobja pa obvezna;

(p)

„prevozno podjetje“ je vsaka fizična oseba, pravna oseba, združenje ali skupina oseb brez pravne osebnosti, ki dela za zaslužek ali ne, ali vsak uradni organ, ki ima lahko lastno pravno osebnost ali je odvisen od določenega organa oblasti, ki ima pravno osebnost, ki opravlja prevoz po cesti, bodisi za najem ali plačilo bodisi za svoj račun;

(q)

„čas vožnje“ je celotni čas vožnje od trenutka, ko voznik začne z vožnjo po času počitka ali odmoru, do začetka časa počitka ali odmora. Čas vožnje je lahko neprekinjen ali prekinjen.

(a)

se prevoz po cesti opravlja znotraj območja ene države članice znotraj polmera 50 km od kraja, kjer je vozilo bazirano, vključno z lokalnimi upravnimi območji, katerih središče je znotraj tega polmera;

(b)

je znižanje namenjeno poklicnemu usposabljanju; in

(c)

je tako ravnanje v skladu z omejitvami, ki jih določajo nacionalna pravila države članice v zvezi z zaposlovanjem.

—

dva redna tedenska časa počitka, ali

—

en redni tedenski čas počitka in en skrajšani tedenski čas počitka, ki traja vsaj 24 ur. Vendar pa se skrajšanje nadomesti z enako dolgim obdobjem počitka v enem kosu pred koncem tretjega tedna po zadevnem tednu.

5.

(a)

z vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika za prevoz po cesti organi oblasti, ki ne konkurirajo zasebnim prevoznim podjetjem;

(b)

z vozili, ki jih uporabljajo ali najemajo brez voznika poljedelska, vrtnarska, gozdarska, živinorejska ali ribiška podjetja za prevažanje blaga v okviru lastne podjetniške dejavnosti znotraj območja s polmerom 100 km od kraja, v katerem je podjetje;

(c)

s kmetijskimi in gozdarskimi traktorji, ki se uporabljajo za kmetijske in gozdarske dejavnosti znotraj območja s polmerom 100 km od kraja, v katerem je podjetje, ki ima vozilo v lasti, najemu ali zakupu;

(d)

z vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso vlečnega vozila, ki ne presega 7,5 tone in ki jih uporabljajo:

Ta vozila se lahko uporabljajo samo v območju s polmerom 50 km od kraja, v katerem je podjetje, če vožnja z vozilom ni glavna voznikova dejavnost;

(e)

z vozili, ki vozijo izključno na otokih, katerih površina ne presega 2 300 kvadratnih kilometrov in niso povezani s preostalim državnim ozemljem z mostom, nasipom ali predorom, odprtim za motorna vozila;

(f)

z vozili za prevoz blaga v območju s polmerom 50 km od kraja, v katerem je podjetje, s pogonom na zemeljski plin ali utekočinjeni zemeljski plin ali na električni pogon, katerih največja dovoljena masa, skupaj z maso priklopnika ali polpriklopnika, ne presega 7,5 tone;

(g)

z vozili za učenje vožnje in opravljanje izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja ali spričevala o strokovni usposobljenosti, če se ne uporabljajo za komercialni prevoz blaga ali potnikov;

(h)

z vozili, ki se uporabljajo za vzdrževanje kanalizacije, za varovanje pred poplavami, za preskrbo z vodo, plinom in elektriko, za vzdrževanje in nadzor cest ali za zbiranje in odstranjevanje odpadkov od vrat do vrat, za vzdrževanje telefonskih in telegrafskih napeljav, radijskega in televizijskega oddajanja ter odkrivanje radijskih in televizijskih oddajnikov ali sprejemnikov;

(i)

z vozili z 10 do 17 sedežev, ki se uporabljajo izključno za nekomercialni prevoz potnikov;

(j)

s specializiranimi vozili za prevažanje cirkuške opreme in opreme za zabaviščne parke;

(k)

s posebno opremljenimi vozili za mobilne projekte, ki se uporabljajo predvsem za izobraževanje v mirujočem stanju;

(l)

z vozili za odvažanje mleka s kmetij in za vračanje cistern za mleko ali mlečnih proizvodov, ki so namenjenih za živalsko krmo, na kmetije;

(m)

s specializiranimi vozili za prevažanje denarja in/ali dragocenih predmetov;

(n)

z vozili za odvoz živalskih odpadkov ali trupel živali, ki niso namenjeni za prehrano ljudi;

(o)

z vozili, ki se uporabljajo izključno na cestah znotraj vozlišč, kot so pristanišča, pristaniška razkladališča in železniški terminali;

(p)

z vozili za prevoz živih živali s kmetij na lokalne trge in obratno ali s trgov v lokalne klavnice v premeru do 50 km.

—

za notranje linijske prevoze potnikov, če njihov razpored potrdijo organi oblasti (v tem primeru so lahko dovoljene le izjeme glede odmorov), in

—

za tiste notranje cestne prevoze blaga za svoj račun ali za najem ali plačilo, ki ne vplivajo na enotni trg in so potrebni za vzdrževanje določenih gospodarskih panog na zadevnem ozemlju, in kadar določbe te uredbe o izjemah predpisujejo omejitveni polmer do 100 km.

(a)

notranje linijske prevoze potnikov; in

(b)

mednarodne linijske prevoze potnikov, katerih končne postaje so do 50 km zračne črte oddaljene od meje med dvema državama članicama in katerih dolžina linije ne presega 100 km.

(a)

vključuje vse podrobnosti iz odstavka 2 za najkrajše obdobje, ki zajema predhodnih 28 dni; te podrobnosti je treba posodabljati v rednih časovnih presledkih, katerih trajanje ne sme presegati enega meseca;

(b)

podpiše direktor prevoznega podjetja ali njegov pooblaščeni zastopnik;

(c)

prevozno podjetje hrani eno leto po preteku obdobja, ki ga urnik zajema. Prevozno podjetje zadevnim voznikom na njihovo zahtevo izroči izpisek iz urnika; in

(d)

se predloži in preda na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

—

ki ni bila storjena na ozemlju zadevne države članice, in

—

ki jo je storilo podjetje s sedežem v ali voznik s krajem zaposlitve v drugi državi članici ali tretji državi,

(a)

kršitvah pravil iz poglavja II, ki jih storijo nerezidenti, in vseh kaznih, ki so naložene za take kršitve;

(b)

kaznih, ki jih naloži država članica svojim rezidentom za kršitve, ki jih storijo v drugih državah članicah.

(a)

preuči primere, kjer prihaja do razlik pri uporabi in izvrševanju katere koli izmed določb te uredbe, zlasti glede časa vožnje, odmorov in časov počitka;

(b)

podrobneje pojasni določbe te uredbe za spodbujanje skupnega pristopa.

1.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 4 Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 (13).

2.

odstavki 1, 2 in 3 člena 3 se nadomestijo z naslednjim:

„1.   Tahograf (nadzorna naprava) se vgradi in uporablja v vozilih, ki so registrirana v državi članici in se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga po cesti, razen v vozilih iz člena 3 Uredbe (ES) št. 561/2006. Vozila iz člena 16(1) Uredbe (ES) št. 561/2006 in vozila, ki so bila izvzeta iz področja uporabe Uredbe (EGS) št. 3820/85, ki pa niso več izvzeta na podlagi Uredbe (ES) št. 561/2006, pa se morajo do 31. decembra 2007 uskladiti s to zahtevo.

2.   Države članice lahko vozila, ki so navedena v členu 13(1) in (3) Uredbe (ES) št. 561/2006, izvzamejo iz uporabe te uredbe.

3.   Države članice lahko po predhodnem dovoljenju Komisije izvzamejo iz uporabe te uredbe vozila za prevoze iz člena 14 Uredbe (ES) št. 561/2006.“;

3.

odstavek 2 člena 14 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Podjetje hrani tahografske vložke in izpise, kadar koli so bili izpisi narejeni v skladu s členom 15(1), v časovnem zaporedju in čitljivi obliki vsaj eno leto po njihovi uporabi in kopije na njihovo zahtevo izroči zadevnim voznikom. Podjetje prav tako izroči kopije prenesenih podatkov iz voznikovih kartic zadevnim voznikom na njihovo zahtevo in tiskane izpise teh kopij. Tahografske vložke, izpise in prenesene podatke je treba predložiti ali predati na zahtevo vsakega pooblaščenega inšpektorja.“;

4.

člen 15 se spremeni:

1.

člen 2(1)(a) se nadomesti z naslednjim:

2.

odstavek 2 člena 2 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so najpozneje dvajseti dan po objavi Uredbe (ES) št. 561/2006 sposobne izdajati voznikove kartice.“.