13.12.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 326/13

(1)

Skupna azilna politika, vključno s skupnim evropskim azilnim sistemom, je sestavni del cilja Evropske unije, da se postopno oblikuje območje svobode, varnosti in pravice, odprto za vse, ki jih okoliščine prisilijo k legitimnemu iskanju zaščite v Skupnosti.

(2)

Evropski svet je na posebnem zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 soglašal, da si bo prizadeval za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki bo temeljil na popolni in skupni uporabi Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kot je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju „Ženevska konvencija“), s čimer se bo potrdilo načelo nevračanja in se bo zagotovilo, da nihče ne bo poslan nazaj na področje, kjer je trpel preganjanje.

(3)

Sklepi iz Tampereja predvidevajo, da bi moral skupni evropski azilni sistem kratkoročno vključevati skupne standarde za pravične in učinkovite azilne postopke v državah članicah, dolgoročno pa pravila Skupnosti, ki bodo pripeljala do skupnega azilnega postopka v Evropski skupnosti.

(4)

Minimalni standardi glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, ki jih določa ta direktiva, so torej prvi ukrep na področju azilnih postopkov.

(5)

Glavni cilj te direktive je določiti minimalni okvir glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v Skupnosti.

(6)

Približevanje postopkovnih pravil za priznanje ali odvzem statusa begunca naj pripomore k omejevanju sekundarnega gibanja prosilcev za azil med državami članicami v primerih, ko do teh gibanj prihaja zaradi razlik v pravnih okvirih držav članic.

(7)

V sami naravi minimalnih standardov je, da morajo imeti države članice možnost uvesti ali ohraniti ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da je oseba begunec v smislu 1(A) Ženevske konvencije.

(8)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije.

(9)

Pri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te direktive, so države članice vezane z obveznostmi iz mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so in ki prepovedujejo diskriminacijo.

(10)

Bistvenega pomena je, da se odločbe v zvezi z vsemi prošnjami za azil izdajo na podlagi ugotovljenih dejstev in da jih na prvi stopnji izdajo organi, katerih osebje ima ustrezno znanje ali se je udeležilo potrebnega usposabljanja za delo na področju azila in beguncev.

(11)

V interesu držav članic in prosilcev za azil je, da se o prošnjah za azil odloči kakor hitro je to mogoče. Države članice obravnavanje prošenj za azil organizirajo po lastni presoji, tako da lahko v skladu z nacionalnimi potrebami in ob upoštevanju standardov te direktive dajo prednost posamezni prošnji ali pospešijo postopek v zvezi z njo.

(12)

Pojem javnega reda lahko vključuje obsodbo za hudo kaznivo dejanje.

(13)

Da bi lahko pravilno ugotovili, katere osebe potrebujejo zaščito kot begunci v smislu člena 1 Ženevske konvencije, bi moral imeti vsak prosilec, razen določenih izjem, dejanski dostop do postopkov, možnost sodelovati in ustrezno komunicirati s pristojnimi organi, kar naj mu omogoči, da predstavi vsa pomembna dejstva v zvezi s svojim primerom, ter zadostna postopkovna jamstva, da lahko v vseh fazah postopka brani svoj primer. Poleg tega bi bilo treba v postopku obravnavanja prošnje za azil prosilcu zagotoviti vsaj pravico do bivanja, dokler organ za presojo ne izda odločbe, dostop do storitev tolmačenja na morebitnem razgovoru s pristojnimi organi ob vložitvi njegove prošnje, možnost komuniciranja s predstavnikom Visokega komisariata za begunce pri Organizaciji združenih narodov (UNHCR) ali s katero drugo organizacijo, ki deluje v imenu UNHCR, pravico do ustrezne vročitve odločbe ter njene dejanske in pravne utemeljitve, možnost posvetovanja s pravnim ali drugim svetovalcem ter v odločilnih fazah postopka pravico do obveščenosti o njegovem pravnem položaju v jeziku, za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razume.

(14)

Prav tako je treba zaradi njihove ranljivosti določiti posebna postopkovna jamstva za mladoletnike brez spremstva. V tem okviru bi morala biti korist otroka najpomembnejše vodilo držav članic.

(15)

Če prosilec vloži naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe, bi bila zahteva, da države članice ponovno izpeljejo celoten postopek, nesorazmerna. V teh primerih bi morala imeti država članica možnost izbire med postopki, ki vključujejo izjeme od jamstev, ki so sicer zagotovljena prosilcu.

(16)

Številne prošnje za azil so vložene na meji ali na tranzitnem območju države članice, preden se odloči, ali se bo prosilcu dovolilo vstop ali ne. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da ohranijo obstoječe postopke, prilagojene posebnemu položaju teh prosilcev na meji. Za te okoliščine bi bilo treba določiti splošna pravila za možne izjeme od jamstev, ki bi bila prosilcu zagotovljena sicer. Postopki na meji bi se morali uporabljali predvsem za tiste prosilce, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop na ozemlje države članice.

(17)

Bistveno vodilo pri ocenjevanju utemeljenosti posamezne prošnje za azil je varnost prosilca v njegovi izvorni državi. Če je možno tretjo državo šteti za varno izvorno državo, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da jo označijo za varno in da domnevajo, da je varna tudi za posameznega prosilca, razen če prosilec predloži resne nasprotne dokaze.

(18)

Glede na raven usklajenosti pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, bi bilo treba določiti tudi skupna merila za označitev tretjih držav za varne izvorne države.

(19)

Če Svet oceni, da določena izvorna država izpolnjuje ta merila in jo na podlagi tega uvrsti na minimalni skupni seznam varnih izvornih držav, ki se sprejme na podlagi te direktive, bi bilo treba države članice obvezati, da obravnavajo prošnje oseb, ki imajo državljanstvo te države, ali prošnje oseb brez državljanstva, ki so prej stalno prebivale v tej državi, na podlagi izpodbojne domneve o varnosti te države. Zaradi političnega pomena označitve izvornih držav za varne, še posebej zaradi posledic ocene spoštovanja človekovih pravic v izvorni državi in vpliva take ocene na politiko Evropske unije na področju zunanjih zadev, naj Svet vsako odločitev o pripravi ali spremembi takega seznama sprejme po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

(20)

Ker imata Bolgarija in Romunija status držav kandidatk za pristop k Evropski uniji in sta dosegli določen napredek na tem področju, bi je bilo treba za namene te direktive do dne pristopa k Evropski uniji šteti za varni izvorni državi.

(21)

Označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na kateri temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v zadevni državi subjekti preganjanja, mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja dejansko podvrženi sankcijam, kadar so spoznani za krive. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo resni razlogi zoper štetje te države za varno.

(22)

Države članice bi morale preučiti vsebinsko utemeljenost vseh prošenj, tj. oceniti, ali zadevni prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca v skladu z Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (4), razen če ta direktiva določa drugače, tj. še zlasti kadar se lahko upravičeno domneva, da bo zadevo preučila ali zagotovila zadostno zaščito druga država. Predvsem pa se držav članic ne bi smelo obvezati, da preučijo vsebinsko utemeljenost prošnje za azil, če je pred tem prva država azila prosilcu že dodelila status begunca ali mu zagotovila zadostno zaščito in bo prosilec ponovno sprejet v to državo.

(23)

Prav tako se držav članic ne bi smelo obvezati, da preučijo vsebinsko utemeljenost prošnje za azil, če je mogoče v skladu z nacionalnim pravom upravičeno domnevati, da bo prosilec zaradi vezi s tretjo državo iskal zaščito v tej tretji državi. Na tej podlagi bi lahko države članice postopale le, če bo prosilec v zadevni tretji državi varen. Da bi se izognili sekundarnemu gibanju prosilcev, bi bilo treba oblikovati skupna načela, na podlagi katerih naj države članice označijo tretje države za varne.

(24)

Poleg tega je treba državam članicam dopustiti, da jim ni treba preučevati ali da lahko le omejeno preučujejo prošnje za azil tistih prosilcev, ki vstopijo na njihovo ozemlje iz evropskih tretjih držav, ki izpolnjujejo posebno visoke standarde varstva človekovih pravic in varstva beguncev. Zaradi možnih posledic, ki bi jih za prosilca lahko imela omejena ali opuščena preučitev njegove prošnje, bi morala biti ta uporaba koncepta varne tretje države omejena na primere tretjih držav, glede katerih se je Svet prepričal, da izpolnjujejo visoke standarde varstva, kot so določeni v tej direktivi. Svet bi moral o tem odločati po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

(25)

Iz narave skupnih standardov za oba koncepta varne tretje države, kot ju določa ta direktiva, izhaja, da je praktični učinek obeh konceptov odvisen od tega, ali zadevna tretja država dovoli zadevnemu prosilcu vstop na svoje ozemlje.

(26)

Glede odvzema statusa begunca bi morale države članice zagotoviti, da bodo osebe s tem statusom ustrezno obveščene o možnosti ponovne preučitve njihovega statusa in da bodo imele možnost izraziti svoje stališče, preden pristojni organi z utemeljeno odločbo odločijo o odvzemu njihovega statusa. Vendar pa teh jamstev ni treba zagotavljati, kadar razlogi za prenehanje statusa begunca ne izhajajo iz spremembe pogojev, na podlagi katerih je bil tak status priznan.

(27)

V skladu s temeljnim načelom prava Skupnosti je, da je zoper odločbe v zvezi s prošnjami za azil in z odvzemom statusa begunca na razpolago učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem države članice v smislu člena 234 Pogodbe. Učinkovitost pravnega sredstva, tudi kar zadeva preučitev pomembnih dejstev, je odvisna od celotnega upravnega in sodnega sistema posamezne države članice.

(28)

V skladu s členom 64 Pogodbe ta direktiva ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice v zvezi z vzdrževanjem javnega reda in miru ter varovanjem notranje varnosti.

(29)

Ta direktiva ne zadeva postopkov, ki jih ureja Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (5).

(30)

Izvajanje te direktive bi se moralo redno ocenjevati, in sicer vsaj vsaki dve leti.

(31)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve minimalnih standardov glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov teh ukrepov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(32)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, je Združeno kraljestvo v pismu z dne 24. januarja 2001 izrazilo željo o sodelovanju pri sprejetju in uporabi te direktive.

(33)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, je Irska v pismu z dne 14. februarja 2001 izrazila željo o sodelovanju pri sprejetju in uporabi te direktive.

(34)

Skladno s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja –

(a)

„Ženevska konvencija“ pomeni Konvencijo z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967;

(b)

„prošnja“ ali „prošnja za azil“ pomeni prošnjo, ki jo vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in ki jo je mogoče razumeti kot prošnjo za mednarodno zaščito s strani države članice v okviru Ženevske konvencije. Vsaka prošnja za mednarodno zaščito se šteje za prošnjo za azil, razen če zadevna oseba izrecno ne zaprosi za drugačno obliko zaščite, za katero je mogoče zaprositi ločeno;

(c)

„prosilec“ ali „prosilec za azil“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za azil v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba;

(d)

„dokončna odločba“ pomeni odločbo o tem, ali se državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva prizna status begunca na podlagi Direktive 2004/83/ES, in zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru Poglavja V te direktive ne glede na to, ali je do odločbe na podlagi tega pravnega sredstva prosilcem dovoljeno, da ostanejo v zadevnih državah članicah, ob upoštevanju Priloge III te direktive;

(e)

„organ za presojo“ pomeni kateri koli parasodni ali upravni organ v državi članici, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za azil in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji, ob upoštevanju Priloge I;

(f)

„begunec“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki izpolnjuje zahteve iz člena 1 Ženevske konvencije, kakor so navedene v Direktivi 2004/83/ES;

(g)

„status begunca“ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot begunca s strani države članice;

(h)

„mladoletnik brez spremstva“ pomeni osebo, mlajšo od osemnajst let, ki na ozemlje držav članic pride brez spremstva odraslega, ki je zanjo odgovoren po zakonu ali običajih, dokler ta odrasli zanj ne začne dejansko skrbeti; izraz vključuje mladoletnika, ki je ostal brez spremstva po vstopu na ozemlje države članice;

(i)

„zastopnik“ pomeni osebo, ki nastopa v imenu organizacije, ki predstavlja zakonitega skrbnika mladoletnika brez spremstva, osebo, ki nastopa v imenu nacionalne organizacije, odgovorne za varstvo in dobrobit mladoletnikov, ali katero koli drugo ustrezno osebo, ki je imenovana za zastopanje interesov mladoletnika;

(j)

„odvzem statusa begunca“ pomeni odločbo pristojnega organa o preklicu, odpravi ali zavrnitvi podaljšanja statusa begunca v skladu z Direktivo 2004/83/ES;

(k)

„ostati v državi članici“ pomeni ostati na ozemlju države članice, vključno na meji ali v tranzitnih območjih države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil ali kjer se ta prošnja obravnava.

(a)

obravnavanje primerov, v katerih se odloča o premestitvi prosilca v drugo državo v skladu s pravili o merilih in mehanizmih za določanje odgovorne države za obravnavanje prošnje za azil, dokler se prosilca ne premesti ali dokler zaprošena država ne odkloni sprejema ali ponovnega sprejema prosilca;

(b)

izdajo odločbe v zvezi s prošnjo za azil v luči določb nacionalne varnosti, če se pred izdajo odločbe organ za presojo zaprosi za mnenje, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca na podlagi Direktive 2004/83/ES;

(c)

vodenje predhodne obravnave v skladu s členom 32, če ima ta organ dostop do prosilčevega spisa iz predhodne prošnje;

(d)

obravnavanje primerov v okviru postopkov iz člena 35(1);

(e)

zavrnitev dovoljenja za vstop v okviru postopka iz člena 35(2) do (5), ob upoštevanju tam določenih pogojev;

(f)

ugotavljanje, ali prosilec želi vstopiti ali je vstopil v državo članico iz varne tretje države iz člena 36, ob upoštevanju tam določenih pogojev.

(a)

primere, v katerih lahko mladoletnik sam vloži prošnjo v lastnem imenu;

(b)

primere, v katerih mora prošnjo za mladoletnika brez spremstva vložiti zastopnik, kot ga predvideva člen 17(1)(a);

(c)

primere, v katerih se šteje, da vložitev prošnje za azil pomeni tudi vložitev prošnje za azil za neporočenega mladoletnika.

(a)

se prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo posamično ter na objektiven in nepristranski način;

(b)

se iz različnih virov, kot npr. od Urada visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR), pridobijo točni in ažurni podatki o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev za azil, in po potrebi v državah, skozi katere so potovali, ter da so ti podatki dostopni osebju, odgovornemu za obravnavanje prošenj in odločanje;

(c)

ima osebje, ki obravnava prošnje in odloča, potrebno znanje o ustreznih standardih na področju azilnega in begunskega prava.

(a)

v jeziku, za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razumejo, se jih obvesti o postopku ter o njihovih pravicah in obveznostih med postopkom ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upoštevajo in ne sodelujejo z oblastmi. Obvesti se jih o rokih in o sredstvih, ki so jim na voljo za izpolnitev njihove obveznosti predložitve elementov iz člena 4 Direktive 2004/83/ES. O tem se prosilce obvesti pravočasno, da se jim omogoči izvrševanje pravic, ki jih zagotavlja ta direktiva, in da lahko upoštevajo obveznosti iz člena 11;

(b)

po potrebi se jim mora za predložitev primera pristojnim organom zagotoviti storitve tolmačenja. Države članice štejejo, da so te storitve nujne, vsaj kadar organ za presojo pozove prosilca na razgovor iz členov 12 in 13 in kadar brez takšnih storitev ni mogoče zagotoviti ustreznega komuniciranja. V tem in v drugih primerih, kadar pristojni organi pozovejo prosilca, se te storitve plačajo iz javnih sredstev;

(c)

ne sme se jim odreči možnosti komuniciranja z UNHCR ali s katero koli drugo organizacijo, ki deluje v imenu UNHCR na ozemlju države članice na podlagi sporazuma z navedeno državo članico;

(d)

organ za presojo jim v primernem roku vroči odločbo v zvezi z njihovo prošnjo za azil. Če prosilca zastopa pravni ali drugi svetovalec, lahko države članice odločbo namesto prosilcu vročijo pravnemu svetovalcu;

(e)

kadar jim ne pomaga ali jih ne predstavlja pravni ali drugi svetovalec in kadar jim ni na voljo brezplačna pravna pomoč, jih organ za presojo obvesti o vsebini odločbe v jeziku, za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razumejo. Obvestilo v skladu s členom 9(2) vključuje pouk o tem, kako je mogoče negativno odločbo izpodbijati.

(a)

se morajo prosilci za azil javljati pristojnim organom ali se pri njih osebno zglasiti, in sicer bodisi nemudoma bodisi ob določenem času;

(b)

morajo prosilci za azil izročiti dokumente s katerimi razpolagajo in ki so pomembni za obravnavanje prošnje, kot so na primer njihovi potni listi;

(c)

morajo prosilci za azil pristojnim organom sporočati svoje trenutno stalno prebivališče ali naslov in jih v najkrajšem možnem času obveščati o spremembi stalnega prebivališča ali naslova. Države članice lahko predvidijo, da mora prosilec prejemati vsa sporočila na zadnje stalno prebivališče ali naslov, ki ga je sporočil;

(d)

lahko pristojni organi preiščejo prosilca in predmete, ki jih ima pri sebi;

(e)

lahko pristojni organi fotografirajo prosilca; in da

(f)

lahko pristojni organi posnamejo prosilčeve ustne izjave, če je bil prosilec o tem vnaprej obveščen.

(a)

lahko organ za presojo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda pozitivno odločbo; ali

(b)

je pristojni organ že opravil sestanek s prosilcem, da bi mu pomagal pri izpolnjevanju njegove prošnje in predložitvi bistvenih podatkov v zvezi s prošnjo v smislu člena 4(2) Direktive 2004/83/ES; ali

(c)

če so podane okoliščine iz člena 23(4)(a), (c), (g), (h) in (j), organ za presojo na podlagi popolnega obravnavanja podatkov, ki jih je predložil prosilec, ugotovi, da je prošnja neutemeljena.

(a)

zagotovijo, da je oseba, ki vodi razgovor, ustrezno usposobljena, da kolikor je mogoče upošteva osebne in splošne okoliščine prošnje, vključno s kulturnim poreklom ali ranljivostjo prosilca; in

(b)

izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor. Ni nujno, da razgovor poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec za azil, če obstaja drug jezik, za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga prosilec razume in se v njem lahko sporazumeva.

(a)

samo za postopke pred sodiščem v skladu s Poglavjem V in ne za katere koli naknadne pritožbe ali preglede, ki jih predvideva nacionalna zakonodaja, vključno s ponovnim obravnavanjem pritožbe, ki sledi naknadni pritožbi ali pregledu; in/ali

(b)

samo tistim, ki nimajo zadosti sredstev; in/ali

(c)

samo s strani pravnih in drugih svetovalcev, ki jih nacionalno pravo izrecno imenuje za pomoč in/ali zastopanje prosilcev za azil; in/ali

(d)

samo kadar je verjetno, da bo pritožba ali pregled uspešen.

(a)

določijo denarne in/ali časovne omejitve za opravljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja, pod pogojem, da takšne omejitve ne omejujejo samovoljno dostopa do pravne pomoči in/ali zastopanja;

(b)

predvidijo, da obravnava prosilcev v zvezi s honorarji in drugimi stroški ni ugodnejša od obravnave njihovih državljanov v zadevah, ki se nanašajo na pravno pomoč.

(a)

v najkrajšem možnem času sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pri obravnavanju prošnje mladoletnika brez spremstva zastopa in/ali mu pomaga zastopnik. Ta zastopnik je lahko tudi zastopnik iz člena 19 Direktive 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (7);

(b)

zagotovijo, da je zastopniku dana možnost, da mladoletnika brez spremstva obvesti o pomenu ali možnih posledicah osebnega razgovora in ga po potrebi obvesti, kako naj se pripravi na osebni razgovor. Države članice zastopniku dovolijo, da je na razgovoru prisoten in da postavlja vprašanja ali podaja pripombe v tolikšni v meri, kot to dopusti oseba, ki vodi razgovor.

(a)

bo mladoletnik brez spremstva najverjetneje postal polnoleten še pred izdajo odločbe na prvi stopnji; ali

(b)

lahko mladoletnik brez spremstva brezplačno koristi storitve pravnega ali drugega svetovalca, ki ga kot takšnega priznava nacionalno pravo za opravljanje zgoraj omenjenih nalog zastopnika; ali

(c)

je mladoletnik poročen ali je bil poročen.

(a)

če se z mladoletnikom brez spremstva opravlja osebni razgovor v zvezi z njegovo prošnjo, kot je urejen v členih 12, 13 in 14, ta razgovor vodi oseba, ki razpolaga s potrebnim znanjem o posebnih potrebah mladoletnikov;

(b)

uradna oseba, ki razpolaga s potrebnim znanjem o posebnih potrebah mladoletnikov, pripravi odločbo organa za presojo v zvezi s prošnjo mladoletnika brez spremstva.

(a)

se mladoletnike brez spremstva pred obravnavanjem njihove prošnje za azil obvesti o možnosti določitve starosti z zdravniškim pregledom, in sicer v jeziku, za katerega se lahko upravičeno domneva, da ga razumejo. Obvestilo vključuje podatke o načinu pregleda in o možnih posledicah rezultata zdravniškega pregleda za obravnavanje prošnje za azil ter tudi o posledicah, če mladoletnik brez spremstva odkloni takšen zdravniški pregled;

(b)

mladoletniki brez spremstva in/ali njihovi zastopniki privolijo v pregled za določitev starosti zadevnega mladoletnika; in

(c)

odločba o zavrnitvi prošnje za azil mladoletnika brez spremstva, ki je odklonil takšen zdravniški pregled, ne temelji izključno na tej odklonitvi.

(a)

da se ni odzval na zahteve, da sporoči bistvene podatke za njegovo prošnjo v smislu člena 4 Direktive 2004/83/ES ali se ni udeležil osebnega razgovora, kot je urejen v členih 12, 13 in 14, razen če prosilec v razumnem roku dokaže, da je bila ta opustitev posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati;

(b)

da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil dolžnosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja.

(a)

dostop do prosilcev za azil, vključno s tistimi, ki so pridžani ali se nahajajo na letaliških ali pristaniških tranzitnih območjih;

(b)

dostop do podatkov o posameznih prošnjah za azil, o poteku postopka in o izdanih odločbah, če s tem soglaša prosilec za azil;

(c)

da v okviru izvajanja svojih nadzornih nalog po členu 35 Ženevske konvencije predstavi svoje mnenje v zvezi s posameznimi prošnjami za azil vsem pristojnim organom v kateri koli fazi postopka.

(a)

zatrjevanim subjektom preganjanja prosilca za azil neposredno ne razkrijejo podatkov o posameznih prošnjah za azil ali dejstva, da je bila prošnja vložena;

(b)

ne pridobivajo nikakršnih podatkov od zatrjevanih subjektov preganjanja tako, da bi bili ti subjekti neposredno obveščeni, da je zadevni prosilec vložil prošnjo za azil, kar bi ogrozilo telesno integriteto prosilca in nepreskrbljene osebe ali svobodo in varnost njegovih družinskih članov, ki še vedno živijo v izvorni državi.

(a)

bodisi obvesti o zamudi;

(b)

bodisi se ga na njegovo zahtevo obvesti o roku, v katerem lahko pričakuje odločbo v zvezi s svojo prošnjo. Takšno obvestilo države članice ne zavezuje nasproti prosilcu, da bo izdala odločbo v tem roku.

(a)

je prosilec pri predložitvi svoje prošnje in navajanju dejstev odprl samo tista vprašanja, ki niso pomembna ali pa so le zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti prosilca do statusa begunca na podlagi Direktive 2004/83/ES; ali

(b)

je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za begunca ali za status begunca v državi članici v skladu z Direktivo 2004/83/ES; ali

(c)

se šteje, da je prošnja za azil neutemeljena:

(d)

je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne podatke ali dokumente ali zamolčal pomembne podatke ali dokumente o svoji identiteti in/ali državljanstvu, ki bi lahko negativno vplivali na odločitev; ali

(e)

je prosilec vložil drugo prošnjo za azil, v kateri je navedel druge osebne podatke; ali

(f)

prosilec ni priskrbel podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z razumno stopnjo verjetnosti ugotoviti njegovo identiteto ali državljanstvo, ali če je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva; ali

(g)

so bile prosilčeve navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne ali nezadostne, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da je prosilec žrtev preganjanja v smislu Direktive 2004/83/ES; ali

(h)

je prosilec vložil naknadno prošnjo, ki ne navaja nikakršnih novih pomembnih elementov o okoliščinah, ki ga zadevajo, ali o razmerah v njegovi izvorni državi; ali

(i)

prosilec brez upravičenega razloga ni vložil svoje prošnje že prej, če je imel za to možnost; ali

(j)

je prosilec vložil prošnjo samo zaradi tega, da bi odložil ali onemogočil izvršitev prejšnje ali skorajšnje odločbe, na podlagi katere bi moral biti odstranjen; ali

(k)

prosilec brez pravega razloga ni uspel izpolniti obveznosti iz člena 4(1) in (2) Direktive 2004/83/ES ali iz členov 11(2)(a) in (b) ter 20(1) te direktive; ali

(l)

je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje države članice ali nezakonito podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem in/ali vložil prošnje za azil v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa; ali

(m)

prosilec predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red države članice ali če je bil prosilec zaradi resnih razlogov javne varnosti in javnega reda po nacionalnem pravu prisilno izgnan; ali

(n)

prosilec noče izpolniti obveznosti dati prstne odtise v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti in/ali nacionalno zakonodajo; ali

(o)

je prošnjo vložil neporočen mladoletnik, za katerega se uporablja člen 6(4)(c), potem ko je bila prošnja staršev ali starša, ki zanj odgovarja(-ta), zavrnjena, in v njej ni navedel nikakršnih novih pomembnih elementov o okoliščinah, ki ga zadevajo, ali o razmerah v njegovi izvorni državi.

(a)

predhodno obravnavo za obravnavanje primerov, ki se rešujejo v okviru Oddelka IV;

(b)

postopke za obravnavanje primerov, ki se rešujejo v okviru Oddelka V.

(a)

je status begunca priznala druga država članica;

(b)

se država, ki ni država članica, šteje za prvo državo azila za prosilca na podlagi člena 26;

(c)

se država, ki ni država članica, šteje za varno tretjo državo za prosilca na podlagi člena 27;

(d)

se prosilcu dovoli, da ostane v zadevni državi članici iz drugih razlogov in se mu na tej podlagi prizna status, ki nudi enake pravice in ugodnosti kot status begunca na podlagi Direktive 2004/83/ES;

(e)

se prosilcu dovoli, da ostane na ozemlju zadevne države članice iz drugih razlogov, ki ga ščitijo pred izročitvijo do zaključka postopka za priznanje statusa v skladu s točko (d);

(f)

je prosilec po dokončni odločbi vložil enako prošnjo;

(g)

nepreskrbljena oseba prosilca vloži prošnjo, potem ko je v skladu s členom 6(3) podala soglasje, da bo njen primer del prošnje, ki je bila vložena v njenem imenu, in ne obstajajo nikakršna dejstva v zvezi z nepreskrbljeno osebo, ki bi upravičevala ločeno prošnjo.

(a)

je bil prosilcu v tej državi priznan status begunca in se lahko še vedno sklicuje na to zaščito; ali

(b)

sicer v tej državi uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja,

(a)

življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja;

(b)

v skladu z Ženevsko konvencijo se spoštuje načelo nevračanja;

(c)

spoštuje se prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; in

(d)

možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo.

(a)

pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo;

(b)

metodoloških pravil, ki pristojnim organom omogočajo, da ugotovijo, da lahko koncept varne tretje države uporabijo za posamezno državo ali v zvezi s posameznim prosilcem. Takšna metodologija vključuje preučitev varnosti države od primera do primera za določenega prosilca in/ali nacionalne označitve zadevnih držav, ki se na splošno štejejo za varne;

(c)

pravil, ki v skladu z mednarodnim pravom omogočajo posamično preučitev, ali je zadevna tretja država za določenega prosilca varna, in ki morajo prosilcu omogočati vsaj izpodbijanje uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

(a)

o tem obvestijo prosilca; in

(b)

posredujejo prosilcu dokument, s katerim oblastem tretje države v jeziku te države sporočajo, da prošnja vsebinsko ni bila obravnavana.

(a)

preganjanju, kot je opredeljeno v členu 9 Direktive 2004/83/ES; niti

(b)

mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

(a)

ima prosilec državljanstvo te države; ali

(b)

je prosilec oseba brez državljanstva in je imel prej stalno prebivališče v tej državi

(a)

potem ko je bila njena predhodna prošnja umaknjena ali je od nje odstopila v skladu s členoma 19 ali 20;

(b)

po izdaji odločbe o predhodni prošnji. Države članice se lahko odločijo tudi, da ta postopek uporabijo šele po izdaji dokončne odločbe.

(a)

obvezujejo zadevnega prosilca, da navede dejstva in predloži dokaze, ki upravičujejo nov postopek;

(b)

zahtevajo, da zadevni prosilec predloži nove podatke v določenem roku od trenutka, ko jih je sam pridobil;

(c)

dovoljujejo izvedbo predhodne obravnave zgolj na podlagi pisnih navedb brez osebnega razgovora.

(a)

je prosilec ustrezno obveščen o izidu predhodne obravnave in, če se prošnja ne bo nadalje obravnavala, o razlogih in možnostih za pritožbo ali preučitev te odločitve;

(b)

če gre za eno od okoliščin iz člena 32(2), organ za presojo v najkrajšem možnem času nadaljuje z obravnavanjem naknadne prošnje v skladu z določbami Poglavja II.

(a)

zadevnim osebam brez poseganja v člen 7 dovoli, da ostanejo na meji ali tranzitnih območjih države članice;

(b)

zadevne osebe takoj obvesti o njihovih pravicah in obveznostih, kot je navedeno v členu 10(1)(a);

(c)

zadevnim osebam omogoči dostop, če je to potrebno, do storitev tolmačenja, kot je navedeno v členu 10(1)(b);

(d)

preden pristojni organ odloči v takšnih postopkih zadevnim osebam omogoči razgovor v zvezi z njihovo prošnjo za azil, ki ga vodijo osebe s primernim znanjem o ustreznih standardih, ki se uporabljajo na področju azilnega in begunskega prava, kot je navedeno v členih 12, 13 in 14;

(e)

zadevnim osebam omogoči posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, kot je navedeno v členu 15(1); in

(f)

zadevnim osebam omogoči, da imajo zastopnika, imenovanega v primerih mladoletnikov brez spremstva, kot je navedeno v členu 17(1), razen če se uporablja člen 17(2) ali (3).

(a)

je ratificirala in spoštuje določbe Ženevske konvencije brez kakršnih koli geografskih omejitev;

(b)

ima z zakonom predpisan azilni postopek;

(c)

je ratificirala Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštuje njene določbe, vključno s standardi za učinkovita pravna sredstva; in

(d)

jo za varno označi Svet v skladu z odstavkom 3.

(a)

o tem obvestijo prosilca; in

(b)

posredujejo prosilcu dokument, s katerim oblastem tretje države v jeziku te države sporočajo, da prošnja vsebinsko ni bila obravnavana.

(a)

pisno obvestilo, da pristojni organ ponovno preučuje, ali je upravičena do statusa begunca, in o razlogih za takšno preučevanje; in

(b)

možnost, da na osebnem razgovoru v skladu s členom 10(1)(b) ter členi 12, 13 in 14 ali v pisni izjavi navede razloge, zakaj ji status begunca ne bi smel biti odvzet.

(c)

pristojni organ lahko pridobi točne in ažurne podatke o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah zadevnih oseb, iz različnih virov, kot je npr., kadar je to primerno, UNHCR; in

(d)

pri zbiranju podatkov o posameznem primeru ponovne preučitve statusa begunca se podatki od zatrjevanih subjektov preganjanja ne pridobivajo tako, da bi bili ti subjekti neposredno obveščeni, da je zadevna oseba begunec, kar bi ogrozilo telesno integriteto te osebe in njenih nepreskrbljenih oseb ali svobodo in varnost njegovih družinskih članov, ki še vedno živijo v izvorni državi.

(a)

odločbo, izdano v zvezi z njegovo prošnjo za azil, vključno z odločbo:

(b)

zavrnitev ponovnega odprtja obravnavanja prošnje po njegovi prekinitvi v skladu s členoma 19 in 20;

(c)

odločbo v skladu s členoma 32 in 34, da se naknadna prošnja ne bo obravnavala;

(d)

odločbo o prepovedi vstopa v okviru postopkov, določenih v členu 35(2);

(e)

odločbo o odvzemu statusa begunca v skladu s členom 38.

(a)

vprašanja, ali ima pravno sredstvo v skladu z odstavkom 1 za posledico, da prosilec lahko ostane v zadevni državi članici do odločitve o pravnem sredstvu;

(b)

možnosti pravnega sredstva ali zaščitnih ukrepov, kadar pravno sredstvo v skladu z odstavkom 1 nima za posledico, da prosilec lahko ostane v zadevni državi članici do odločitve o pravnem sredstvu. Države članice lahko predvidijo tudi pravno sredstvo po uradni dolžnosti; in

(c)

temeljev za izpodbijanje odločb iz člena 25(2)(c) v skladu z metodologijo, ki se uporablja po členu 27(2)(b) in (c).