28.10.2004   

SL

Uradni list Evropske unije

L 325/60

(1)

V prošnji, posredovani Komisiji, ki jo je registriral generalni sekretar Komisije dne 24. marca 2004, je italijanska vlada zaprosila za dovoljenje za sklenitev sporazuma s Švico, ki vsebuje določbe, ki odstopajo od člena 2(1) Direktive 77/388/EGS.

(2)

Vzroka za to prošnjo sta dva: kot prvo je uvedba DDV na pristojbine za predor Gran San Bernardo s 1. januarjem povzročila izkrivitev konkurence pri prodaji sezonskih kart za večkratni prehod skozi predor. Drugič povzroča razčlenitev izkupička za namene DDV na fizično razmejitev med državama visoke administrativne stroške, saj se izkupiček izračunava in deli skladno z gospodarskimi kriteriji, ki odražajo razdelitev stroškov za upravljanje in vzdrževanje predora. Ti stroški ne zadevajo le predora samega, ampak tudi avtoceste, ki povezuje predor na italijanskem ozemlju do italijanskega cestnega omrežja.

(3)

Od 1. januarja 2003 naprej je italijanski upravljavec predora pristojbino za uporabo predora Gran San Bernardo obdavčil z DDV, in ga začel pobirati. Vendar pa Švica pristojbine ne obremenjuje z DDV ali kakim drugačnim podobnim davkom; skladno s konvencijo 1958, ki sta jo sklenili Italija in Švica pred uvedbo skupnega sistema DDV, Švica ni obvezana uveljavljati in pobirati italijanskega DDV na pristojbine za uporabo predora Gran San Bernardo. Zato je uvedba DDV na pristojbine, ki jih pobira italijanski upravljavec povzročila razliko v stroških in izkrivitev konkurence pri prodaji sezonskih kart. Uporabniki lahko sezonske karte za večkratni prehod skozi predor kupijo na kateri koli strani predora, kupujejo pa jih tam, kjer je ceneje, in to je v Švici.

(4)

Predor presega državne meje, upravlja pa ga italijansko-švicarsko združeno podjetje in dve upravljavski družbi, ki imata sedež vsaka v svoji državi. Italijanski upravljavec bi tako smel, skladno z načelom ozemeljskih pravic, uveljavljati DDV samo za tisti del predora, ki se nahaja na italijanskem ozemlju. Vendar pa pravno obvezujoč sporazum med upravljavcema, sklenjen 1963 – ki je še danes v veljavi – določa, da se izkupiček od pristojbine ne deli sorazmerno s fizično razmejitvijo držav, ampak skladno z gospodarskimi kriteriji, ki odražajo razčlenitev stroškov za upravljanje in vzdrževanje predora. Stroški upravljanja in vzdrževanja predora vključujejo tudi uporabo dela avtoceste, po katerem je predor dostopen. To pomeni, da je mogoče natančen znesek izkupička, razmejen in razdeljen skladno s temi kriteriji, ugotoviti samo naknadno. Za namene DDV je potrebno tako ugotovljeni znesek razčleniti skladno z načelom ozemeljskih pravic, z ekstrapoliranjem stroškov upravljanja in vzdrževanja za uporabo tistega dela avtoceste, po katerem je mogoč dostop do predora. Tako naknadno preračunavanje in izterjava DDV je zahtevna in povzroča visoke administrativne stroške. Ni je mogoče izvajati dosledno po sistemu trošarine, ki določa, da je potrebno DDV naložiti in izterjati tako.

(5)

Z upoštevanjem navedenega je edina izvedljiva možnost ta, da se na pristojbine za predor Gran San Bernardo ne plačuje DDV. Odstopanje predstavlja bistveno poenostavitev italijansko-švicarskega združenega podjetja in njunih dveh upravljavskih družb.

(6)

Vendar pa bo odstopanje, za katerega članica prosi, vplivalo na lastne vire Skupnosti pridobljene iz DDV, zato zahteva ukrepe za nadomestitev –