Odločba Sveta

z dne 19. decembra 2002

o določitvi meril in postopkov za sprejemanje odpadkov na odlagališčih na podlagi člena 16 in Priloge II k Direktivi 1999/31/ES

(2003/33/ES)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

op upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih [1] in zlasti člena 16 Direktive ter Priloge II k Direktivi,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Na podlagi člena 16 Direktive 1999/31/ES mora Komisija sprejeti posebna merila in/ali preskusne metode ter z njimi povezane mejne vrednosti za vsak razred odlagališča.

(2) Določiti je treba postopek za določanje sprejemljivosti odpadkov na odlagališčih.

(3) Za odpadke, ki so sprejemljivi v različnih razredih odlagališč, je treba določiti mejne vrednosti in ostala merila.

(4) Določiti je treba preskusne metode za določanje sprejemljivosti odpadkov na odlagališčih.

(5) S tehničnega vidika je primerno, da se iz meril in postopkov, določenih v Prilogi k tej odločbi, izvzamejo tisti odpadki, ki nastajajo pri ekstraktivni industriji in se odlagajo na mestu.

(6) Državam članicam je treba odobriti primerno kratko prehodno obdobje, da razvijejo potreben sistem za uporabo te odločbe in nadaljnje kratko prehodno obdobje, ki je državam članicam morda potrebno za zagotovitev uporabe mejnih vrednosti.

(7) Ukrepi, predvideni v tej odločbi, niso v skladu z mnenjem odbora iz člena 18 Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih [2]. Torej jih mora Svet sprejeti v skladu s členom 18(4) navedene direktive –

SPREJEL NASLEDNJO ODLOČBO:

Člen 1

Ta odločba vzpostavlja merila in postopke za sprejemanje odpadkov na odlagališčih v skladu z načeli iz Direktive 1999/31/ES in zlasti Priloge II k Direktivi.

Člen 2

Države članice uporabljajo postopek iz oddelka 1 Priloge k tej odločbi za določanje sprejemljivosti odpadkov na odlagališčih.

Člen 3

Države članice zagotavljajo sprejemanje odpadkov na odlagališču samo, če izpolnjujejo merila sprejemljivosti za ustrezen razred odlagališča iz oddelka 2 Priloge k tej odločbi.

Člen 4

Za določanje sprejemljivosti odpadkov na odlagališčih se uporabljajo vzorčenje in preskusne metode, našteti v oddelku 3 Priloge k tej odločbi.

Člen 5

Brez poseganja v obstoječo zakonodajo Skupnosti merila in postopki iz Priloge k tej odločbi ne veljajo za odpadke, ki izvirajo iz raziskovanj, izkoriščanja, obdelave in skladiščenja mineralnih surovin ali iz delovanja kamnolomov, kadar so odloženi na mestu. Če posebna zakonodaja Skupnosti ne obstaja, uporabljajo države članice nacionalne merila in postopke.

Člen 6

Kakršne koli spremembe, potrebne za prihodnje prilagajanje te odločbe znanstvenemu in tehničnemu napredku, sprejme Komisija, ki ji pomaga odbor iz člena 18 Direktive 75/442/EGS, na primer prilagoditve parametrov v seznamih mejnih vrednosti in/ali razvoj meril sprejemljivosti in mejnih vrednosti za dodatne podkategorije odlagališč nenevarnih odpadkov.

Člen 7

1. Ta odločba začne veljati 16. julija 2004.

2. Države članice uporabijo merila iz oddelka 2 Priloge k tej odločbi do 16. julija 2005.

Člen 8

Ta odločba je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 19. decembra 2002

Za Svet

Predsednica

M. Fischer Boel

[1] UL L 182, 16.7.1999, str. 1.

[2] UL L 194, 25.7.1975, str. 39. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Odločbo Komisije 96/350/ES (UL L 135, 6.6.1996, str. 32).

--------------------------------------------------

PRILOGA

MERILA IN POSTOPKI ZA SPREJEMANJE ODPADKOV NA ODLAGALIŠČIH

Uvod

Ta priloga določa enotno razvrščanje odpadkov in postopek sprejemanja v skladu s Prilogo II k Direktivi 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih ("Direktiva o odlagališčih").

V skladu s členom 176 Pogodbe se državam članicam ne preprečuje ohranjanja ali uvedbe strožjih zaščitnih ukrepov, kot so navedeni v Prilogi, če so ti ukrepi skladni s Pogodbo. O teh ukrepih je treba obvestiti Komisijo. To se lahko zlasti nanaša na mejne vrednosti za kadmij in živo srebro v oddelku 2. Države članice lahko uvedejo mejne vrednosti tudi za sestavine, ki niso vključene v oddelek 2.

Oddelek 1 te Priloge določa postopek za določanje sprejemljivosti odpadkov na odlagališčih. Ta postopek je sestavljen iz opisa osnovnih značilnosti, preskusa ustreznosti in preverjanja na mestu, kot so opredeljeni v oddelku 3 Priloge II k Direktivi o odlagališčih.

Oddelek 2 te Priloge določa merila sprejemljivosti za vsak razred odlagališč. Odpadki so lahko sprejeti na odlagališču le, če izpolnjujejo merila sprejemljivosti za ustrezni razred odlagališča iz oddelka 2 te Priloge.

Oddelek 3 te Priloge našteva metode, ki se uporabljajo za vzorčenje in preskušanje odpadkov.

Dodatek A opredeljuje oceno varnosti, ki jo je treba opraviti za skladiščenje pod zemljo.

Dodatek B je informativna priloga s pregledom odlagalnih možnosti, ki so na voljo v okviru direktive, in primeri možne podkategorizacije nenevarnih odpadkov na odlagališčih.

1. POSTOPEK ZA SPREJEMANJE ODPADKOV NA ODLAGALIŠČIH

1.1 Opis osnovnih značilnosti

Opis osnovnih značilnosti je prvi korak v sprejemnem postopku in predstavlja popoln opis značilnosti odpadkov z zbiranjem vseh potrebnih podatkov za varno dolgoročno odlaganje odpadkov. Opis osnovnih značilnosti se zahteva za vsako vrsto odpadkov.

1.1.1 Vloga opisa osnovnih značilnosti

(a) Osnovni podatki o odpadkih (vrsta in izvor, sestava, čvrstost, izcejanje in - glede na potrebnost in dosegljivost - druge značilnosti)

(b) Osnovni podatki za razumevanje dogajanja z odpadki na odlagališčih in možnosti obdelave iz člena 6(a) Direktive o odlagališčih

(c) Ocena odpadkov glede mejnih vrednosti

(d) Odkrivanje ključnih spremenljivk (kritični parametri) za preskus ustreznosti in možnosti poenostavitve preskusa ustreznosti (ki vodi do pomembnega zmanjšanja sestavin, ki jih je treba meriti, vendar šele po prikazu ustreznih podatkov). Opis značilnosti lahko prikaže razmerje med opisom osnovnih značilnosti in rezultati poenostavljenih preskusnih postopkov ter tudi pogostnostjo preskusa ustreznosti.

Če opis osnovnih značilnosti odpadkov pokaže, da odpadki izpolnjujejo merila za razred odlagališča iz oddelka 2 te priloge, se ti odpadki štejejo kot sprejemljivi za ta razred odlagališča. V nasprotnem primeru odpadki niso sprejemljivi za ta razred odlagališča.

Povzročitelj odpadkov ali, če tega ni, oseba, odgovorna za njihovo upravljanje, mora zagotoviti, da je opis značilnosti pravilen.

Evidence zahtevanih podatkov vodi izvajalec v obdobju, ki ga določi država članica.

1.1.2 Temeljne zahteve za opis osnovnih značilnosti odpadkov

(a) Vir in poreklo odpadkov

(b) Podatki o postopku, v katerem nastajajo odpadki (opis in značilnosti surovin in proizvodov)

(c) Opis obdelave odpadkov, ki se uporablja v skladu s členom 6(a) Direktive o odlagališčih, ali izjava o razlogih, zakaj se taka obdelava ne šteje za potrebno

(d) Podatki o sestavi odpadkov in njihovem izcejanju, kjer je to ustrezno

(e) Videz odpadkov (vonj, barva, agregatno stanje)

(f) Šifra v skladu z evropskim seznamom odpadkov (Odločba Komisije 2001/118/ES) [1]

(g) Za nevarne odpadke pri manjših vnosih: ustrezne nevarne lastnosti v skladu s Prilogo III k Direktivi Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih [2]

(h) Podatki, ki dokazujejo, da odpadki niso izključeni po členu 5(3) Direktive o odlagališčih

(i) Razred odlagališča, kjer so odpadki lahko sprejeti

(j) Po potrebi dodatni varnostni ukrepi, ki jih je treba sprejeti na odlagališču

(k) Preverjanje, če je odpadke mogoče reciklirati ali predelati.

1.1.3 Preskusi

Po splošnem pravilu je odpadke treba preskusiti, da se pridobijo zgornji podatki. Poleg izcejanja je treba poznati sestavo odpadkov ali to določiti s preskusom. Preskusi, ki se uporabljajo za opis osnovnih značilnosti, morajo vedno vključevati preskus ustreznosti.

Vsebina opisa značilnosti, obseg potrebnih laboratorijskih preskusov in odnos med opisom osnovnih značilnosti ter preverjanjem skladnosti so odvisni od vrste odpadkov. Razlikovati je mogoče med:

(a) odpadki, ki redno nastajajo v istem procesu;

(b) odpadki, ki ne nastajajo redno.

Z opisi značilnosti iz točk (a) in (b) se pridobijo podatki, ki jih je mogoče neposredno primerjati z merili sprejemljivosti za ustrezni razred odlagališča, in je obenem mogoče dati opisne podatke (na primer o posledicah odlaganja komunalnih odpadkov).

(a) Odpadki, ki redno nastajajo v istem procesu

To so posamezni in stalni odpadki, ki redno nastajajo v istem procesu, kjer:

- sta obrat in proces, v katerem nastajajo odpadki, dobro znana in sta material, vnesen v proces, ter sam proces natančno opredeljena,

- upravljavec obrata preskrbi vse potrebne podatke in obvesti upravljavca odlagališča o spremembah procesa (predvsem o spremembah vhodnega materiala).

Proces pogosto poteka v enem samem obratu. Odpadki so lahko tudi z različnih obratov, če jih je mogoče določiti kot istovrstne s skupnimi značilnostmi v okviru znanih omejitev (na primer pepel od sežiganja komunalnih odpadkov).

Opis osnovnih značilnosti teh odpadkov vsebuje temeljne zahteve iz oddelka 1.1.2 in zlasti naslednje:

- razpon sestave posameznih odpadkov,

- razpon in spremenljivost značilnosti,

- po potrebi izcedne lastnosti odpadkov, ki se določijo s preskusom izcejanja pošiljke in/ali preskusom luženja in/ali preskusom odvisnosti od pH,

- ključne spremenljivke, ki se redno preskušajo.

Če odpadki nastajajo v istem procesu v različnih obratih, je treba dati podatke o obsegu vrednotenja. Zato je treba opraviti dovolj meritev, ki pokažejo razpon in spremenljivost značilnosti odpadkov. Potem se za odpadke lahko šteje, da je opis značilnosti izdelan in morajo opraviti še preskus ustreznosti, razen če v procesih nastajanja pride do pomembne spremembe.

Rezultati merjenj odpadkov iz istega procesa v istem obratu lahko v primerjavi z ustreznimi mejnimi vrednostmi pokažejo samo manjše razlike v lastnostih odpadkov. Potem se šteje, da je opis značilnosti odpadkov izdelan in morajo opraviti še preskus ustreznosti, razen če v procesu nastajanja pride do pomembnih sprememb.

Lastnosti odpadkov iz objektov za zbiranje ali mešanje odpadkov, iz postaj za pretovor odpadkov ali tokov mešanih odpadkov iz zbiralnikov odpadkov se lahko precej spreminjajo. Pri opisu osnovnih značilnosti je to treba upoštevati. Taki odpadki lahko sodijo pod (b).

(b) Odpadki, ki ne nastajajo redno

Ti odpadki ne nastajajo redno v istem procesu v istem obratu in niso del toka odpadkov z znanimi značilnostmi. Za vsako pošiljko teh odpadkov je potreben opis značilnosti. Opis osnovnih značilnosti mora vključevati temeljne zahteve za opis osnovnih značilnosti. Ker je opis značilnosti obvezen za vsako nastalo pošiljko, preskus ustreznosti ni potreben.

1.1.4 Kdaj se preskus ne zahteva

Preskus za opis osnovnih značilnosti je mogoče izpustiti v naslednjih primerih:

(a) odpadki so na seznamu odpadkov, za katere se ne zahteva preskus iz oddelka 2 te priloge;

(b) vsi potrebni podatki za opis osnovnih značilnosti so znani in pravilno ter zadovoljivo utemeljeni pri pristojnem organu;

(c) za nekatere vrste odpadkov, kjer preskus ni praktičen ali kjer ni primernih preskusnih postopkov in meril sprejemljivosti. To je treba utemeljiti in dokumentirati ter vključiti razloge, zakaj se odpadki štejejo kot sprejemljivi za ta razred odlagališča.

1.2 Preskus ustreznosti

Ko se odpadki na osnovi opisa osnovnih značilnosti iz oddelka 1 štejejo kot sprejemljivi za razred odlagališča, morajo zatem opraviti še preskus ustreznosti, da se ugotovi, ali se ujema z rezultati opisa osnovnih značilnosti in ustreznih meril sprejemljivosti iz oddelka 2.

Naloga preskusa ustreznosti je občasno preverjanje redno dotekajočih odpadkov.

Ustrezni parametri, ki jih je treba preskusiti, so določeni v opisu osnovnih značilnosti. Parametri morajo biti povezani z opisom osnovnih značilnosti; potrebno je samo preverjanje kritičnih parametrov (ključne spremenljivke), kot so določeni v opisu osnovnih značilnosti. S preverjanjem se pokaže, ali odpadki dosegajo mejne vrednosti kritičnih parametrov.

Preskusi, ki se uporabljajo za preskus ustreznosti, so enaki enemu ali več preskusom za opis osnovnih značilnosti. Med preskusi je vsaj preskus izcejanja pošiljke. Za ta namen se uporabljajo metode iz oddelka 3.

Odpadki, za katere ne veljajo zahteve glede opisa osnovnih značilnosti v oddelku 1.1.4(a) in oddelku 1.1.4(c), so izvzeti tudi iz preskusa ustreznosti. Vseeno jih je treba preverjati glede ujemanja s podatki o osnovnih značilnostih, ki ne izvirajo iz preskusov.

Preskus ustreznosti se opravi vsaj enkrat letno, izvajalec pa mora v vsakem primeru zagotoviti izvedbo preskusa ustreznosti v obsegu in pogostnosti, ki je določena v opisu osnovnih značilnosti.

Evidence o rezultatih preskusov se hranijo v obdobju, ki ga določi država članica.

1.3 Preverjanje na mestu

Vsak tovor odpadkov, dostavljen na odlagališče, se pred razkladanjem in po njem vizualno pregleda. Preveri se zahtevana dokumentacija.

Za odpadke, ki jih povzročitelj odpadkov odlaga na odlagališče pod svojim nadzorom, se to preverjanje lahko opravi na odpremnem mestu.

Odpadke je mogoče sprejeti na odlagališču, če je na tem odlagališču opravljen opis osnovnih značilnosti in preskus ustreznosti in je to navedeno v spremljajočih dokumentih. V nasprotnem primeru se odpadkov ne sme sprejeti.

Države članice določijo preskusne zahteve za preverjanje na mestu in glede na primernost tudi hitre preskusne metode.

Ob dostavi se v rednih časovnih presledkih jemljejo vzorci. Odvzeti vzorci se po sprejetju odpadkov hranijo v obdobju, ki ga določi država članica (ne manj kot en mesec; glej člen 11(b) Direktive o odlagališčih).

2. MERILA ZA SPREJEMANJE ODPADKOV

Ta oddelek določa merila za sprejemanje odpadkov za vsak razred odlagališč, vključno z merili za podzemno skladiščenje.

V določenih okoliščinah so sprejemljive do trikrat višje mejne vrednosti posebnih parametrov iz tega oddelka (razen raztopljenega organskega ogljika (DOC) v oddelkih 2.1.2.1, 2.2.2, 2.3.1 in 2.4.1, spojin BTEX, PCB in mineralnega olja v oddelku 2.1.2.2, skupnega organskega ogljika (TOC) in pH v oddelku 2.3.2 ter uhajanja ob sežigu (LOI) in/ali TOC v oddelku 2.4.2, in tisti, ki omejujejo možno povečanje mejne vrednosti TOC v oddelku 2.1.2.2 na samo dvakratno mejno vrednost), če

- pristojni organ za določene odpadke in za vsak primer posebej izda dovoljenje za sprejemno odlagališče ter pri tem upošteva značilnosti odlagališča in njegove okolice, ter

- emisije (vključno z izcejanjem) iz odlagališča ob upoštevanju mejnih vrednosti za te posebne parametre v tem oddelku ne predstavljajo dodatnega tveganja za okolje glede na oceno tveganja.

Države članice sporočijo Komisiji letno število dovoljenj, izdanih po tej določbi. Poročila se pošiljajo Komisiji v triletnih razmikih kot del poročanja o izvajanju Direktive o odlagališčih v skladu s specifikacijami iz člena 15 Direktive.

Države članice opredelijo merila za upoštevanje mejnih vrednosti iz tega oddelka.

2.1 Merila za odlagališča inertnih odpadkov

2.1.1 Seznam odpadkov, ki jih odlagališča za inertne odpadke lahko sprejmejo brez preskusov

Odpadki na naslednjem kratkem seznamu naj bi izpolnjevali merila po definiciji za inertne odpadke v členu 2(e) Direktive o odlagališčih in merila iz oddelka 2.1.2. Te odpadke je mogoče sprejeti na odlagališče inertnih odpadkov brez preskušanja.

Odpadki morajo biti istovrstni (iz enega samega vira). Različne odpadke s seznama je mogoče sprejeti skupaj pod pogojem, da so iz istega vira.

Ob sumu onesnaženja (po vizualnem pregledu ali zaradi znanega izvora odpadkov) je treba odpadke preskusiti ali jih odkloniti. Če so odpadki iz seznama onesnaženi ali vsebujejo drug material ali snovi, kot so kovine, azbest, plastične snovi, kemikalije itd. v meri, ki tako poveča tveganje v zvezi z odpadki, da je upravičeno njihovo odlaganje na druge razrede odlagališč, potem se jih ne sme sprejeti na odlagališče za inertne odpadke.

Če obstaja dvom, ali odpadki izpolnjujejo definicijo za inertne odpadke iz člena 2(e) Direktive o odlagališčih in merila iz oddelka 2.1.2. ali glede odsotnosti onesnaženosti odpadkov, je preskuse treba opraviti. Za ta namen se uporabljajo metode iz oddelka 3.

Šifra EWC | Opis | Omejitve |

101103 | odpadni vlaknati materiali na osnovi stekla | samo brez organskih veziv |

150107 | steklena embalaža, steklo | |

170101 | beton | samo izbrani gradbeni odpadki [3] |

170102 | opeka | samo izbrani gradbeni odpadki [3] |

170103 | ploščice in keramika | samo izbrani gradbeni odpadki [3] |

170107 | mešanice betona, opeke, ploščic in keramike | samo izbrani gradbeni odpadki [3] |

170202 | steklo | |

170504 | zemlja in kamenje | brez zgornje plasti zemlje, šota; brez zemlje in kamenja z onesnaženih mest |

191205 | steklo | |

200102 | steklo | samo ločeno zbrano steklo |

200202 | zemlja in kamenje | samo odpadki iz vrtov in parkov; brez zgornje plasti zemlje, šote |

Odpadke, ki jih ni na tem seznamu, je treba preskusiti v skladu z oddelkom 1, da se ugotovi, ali izpolnjuje merila za odpadke, ki jih je mogoče sprejeti na odlagališčih inertnih odpadkov iz oddelka 2.1.2.

2.1.2 Mejne vrednosti za odpadke, ki jih lahko sprejemajo odlagališča inertnih odpadkov

2.1.2.1 Mejne vrednosti izcejanja

Naslednje mejne vrednosti izcejanja se uporabljajo za odpadke, ki jih lahko sprejemajo odlagališča inertnih odpadkov, izračunane kot razmerja med tekočino in trdno snovjo (L/S) pri 2 l/kg in 10 l/kg za skupno sproščanje in neposredno izraženo v mg/l za C0 (prvi izlužek izluževalnega preskusa pri L/S = 0,1 l/kg). Države članice določijo, katere preskusne metode (glej oddelek 3) in ustrezne mejne vrednosti v razpredelnici je treba uporabiti.

Sestavina | L/S = 2 l/kg | L/S = 10 l/kg | C0 (izluževalni preskus) |

mg/kg suhe snovi | mg/kg suhe snovi | mg/l |

As | 0,1 | 0,5 | 0,06 |

Ba | 7 | 20 | 4 |

Cd | 0,03 | 0,04 | 0,02 |

skupni Cr | 0,2 | 0,5 | 0,1 |

Cu | 0,9 | 2 | 0,6 |

Hg | 0,003 | 0,01 | 0,002 |

Mo | 0,3 | 0,5 | 0,2 |

Ni | 0,2 | 0,4 | 0,12 |

Pb | 0,2 | 0,5 | 0,15 |

Sb | 0,02 | 0,06 | 0,1 |

Se | 0,06 | 0,1 | 0,04 |

Zn | 2 | 4 | 1,2 |

klorid | 550 | 800 | 460 |

fluorid | 4 | 10 | 2,5 |

sulfat | 560 [4] | 1000 [4] | 1500 |

indeks fenola | 0,5 | 1 | 0,3 |

DOC [5] | 240 | 500 | 160 |

TDS [6] | 2500 | 4000 | — |

2.1.2.2 Mejne vrednosti za skupno vsebnost organskih parametrov

Poleg mejnih vrednosti izcejanja v oddelku 2.1.2.1 morajo inertni odpadki izpolnjevati naslednje dodatne mejne vrednosti:

Parameter | Vrednost mg/kg |

skupni organski ogljik (TOC - total organic carbon) | 30000 [7] |

BTEX (benzen, toluen, etilbenzen in ksilen) | 6 |

spojine PCB (poliklorirani bifenili, 7 sorodnih spojin) | 1 |

mineralno olje (C10 do C40) | 500 |

spojine PAH (policiklični aromatični hidrokarbonati | mejno vrednost določijo države članice |

2.2 Merila za odlagališča nenevarnih odpadkov

Države članice lahko oblikujejo podkategorije odlagališč nenevarnih odpadkov.

V tej prilogi so mejne vrednosti določene samo za nenevarne odpadke, ki se odlagajo na odlagalno polje skupaj s stabilnimi nereaktivnimi nevarnimi odpadki.

2.2.1 Odpadki, ki jih odlagališča nenevarnih odpadkov lahko sprejmejo brez preskusov

Na odlagališča nenevarnih odpadkov je mogoče brez preskusov sprejeti komunalne odpadke, kot so opredeljeni v členu 2(b) Direktive o odlagališčih, razvrščene med nenevarne v poglavju 20 evropskega seznama odpadkov, ločeno zbrane nenevarne frakcije gospodinjskih odpadkov in enake nenevarne materiale drugega porekla.

Odpadkov ni dovoljeno sprejeti, če niso bili predhodno obdelani v skladu s členom 6(a) Direktive o odlagališčih, ali če je zaradi njihove onesnaženosti tako povečano tveganje, povezano z odpadki, da je utemeljeno njihovo odlaganje na druge vrste odlagališč.

Ni jih dovoljeno sprejeti na mesta, kamor se sprejema stabilne nereaktivne nevarne odpadke v skladu s členom 6(c)(iii) Direktive o odlagališčih.

2.2.2 Mejne vrednosti nenevarnih odpadkov

Naslednje mejne vrednosti se uporabljajo za zrnate nenevarne odpadke, sprejete na isto odlagalno polje kot stabilni nereaktivni nevarni odpadki, izračunane pa so pri L/S = 2 in 10 l/kg za skupno sproščanje in neposredno izraženo v mg/l za C0 (v prvem izlužku izluževalnega preskusa pri L/S = 0,1 l/kg). Zrnati odpadki vključujejo vse odpadke, ki niso strnjeni (monolitni). Države članice določijo, katere preskusne metode (glej oddelek 3) in ustrezne mejne vrednosti v razpredelnici je treba uporabiti.

Sestavina | L/S = 2 l/kg | L/S = 10 l/kg | C0 (izluževalni preskus) |

mg/kg suhe snovi | mg/kg suhe snovi | mg/l |

As | 0,4 | 2 | 0,3 |

Ba | 30 | 100 | 20 |

Cd | 0,6 | 1 | 0,3 |

skupni Cr | 4 | 10 | 2,5 |

Cu | 25 | 50 | 30 |

Hg | 0,05 | 0,2 | 0,03 |

Mo | 5 | 10 | 3,5 |

Ni | 5 | 10 | 3 |

Pb | 5 | 10 | 3 |

Sb | 0,2 | 0,7 | 0,15 |

Se | 0,3 | 0,5 | 0,2 |

Zn | 25 | 50 | 15 |

klorid | 10000 | 15000 | 8500 |

fluorid | 60 | 150 | 40 |

sulfat | 10000 | 20000 | 7000 |

DOC [8] | 380 | 800 | 250 |

TDS [9] | 40000 | 60000 | — |

Države članice določijo merila za strnjene odpadke, da poskrbijo za raven okoljske zaščite, ki jo dajejo zgornje mejne vrednosti.

2.2.3 Odpadki iz sadre

Nenevarne materiale na osnovi sadre je treba odstraniti samo na odlagališča nenevarnih odpadkov na mesta, kamor se ne sprejema biorazgradljivih odpadkov. Mejne vrednosti TOC in DOC iz oddelkov 2.3.2 in 2.3.1 se uporabljajo za odpadke, ki se jih odlaga skupaj z materiali na osnovi sadre.

2.3 Merila za nevarne odpadke, ki jih lahko sprejemajo odlagališča za nenevarne odpadke po členu 6(c)(iii)

Izraz stabilni, nereaktivni odpadki pomeni, da se izcejanje iz odpadkov dolgoročno ne bo razvijalo neugodno glede na dane pogoje odlagališča ali predvidljive nezgode:

- v samih odpadkih (na primer zaradi biorazgradnje),

- pod vplivom trajnih okoljskih pogojev (kot so na primer voda, zrak, temperatura, mehanske ovire),

- zaradi vpliva drugih odpadkov (vključno s proizvodi odpadkov, kot so izcedne vode in plin):

2.3.1 Mejne vrednosti izcejanja

Naslednje mejne vrednosti se uporabljajo za zrnate nevarne odpadke, ki so lahko sprejeti na odlagališčih nenevarnih odpadkov, izračunane pa so pri L/S = 2 in 10 l/kg za skupno sproščanje in neposredno izražene v mg/l za C0 (prvi izlužek izluževalnega preskusa pri L/S = 0,1 l/kg). Zrnati odpadki vključujejo vse odpadke, ki niso strnjeni (monolitni). Države članice določijo, katere preskusne metode in ustrezne mejne vrednosti v razpredelnici je treba uporabiti.

Sestavina | L/S = 2 l/kg | L/S = 10 l/kg | C0 (izluževalni preskus) |

mg/kg suhe snovi | mg/kg suhe snovi | mg/l |

As | 0,4 | 2 | 0,3 |

Ba | 30 | 100 | 20 |

Cd | 0,6 | 1 | 0,3 |

skupni Cr | 4 | 10 | 2,5 |

Cu | 25 | 50 | 30 |

Hg | 0,05 | 0,2 | 0,03 |

Mo | 5 | 10 | 3,5 |

Ni | 5 | 10 | 3 |

Pb | 5 | 10 | 3 |

Sb | 0,2 | 0,7 | 0,15 |

Se | 0,3 | 0,5 | 0,2 |

Zn | 25 | 50 | 15 |

klorid | 10000 | 15000 | 8500 |

fluorid | 60 | 150 | 40 |

sulfat | 10000 | 20000 | 7000 |

DOC [10] | 380 | 800 | 250 |

TDS [11] | 40000 | 60000 | — |

Države članice določijo merila za strnjene odpadke, da poskrbijo za raven okoljske zaščite, ki jo dajejo zgornje mejne vrednosti.

2.3.2 Druga merila

Poleg mejnih vrednosti izcejanja v oddelku 2.3.1 morajo zrnati odpadki izpolnjevati naslednja dodatna merila:

Parameter | Vrednost |

TOC (skupni organski ogljik) | 5 % [12] |

pH | najmanj 6 |

ANC (sposobnost nevtraliziranja kisline) | potrebna je ocena |

Države članice morajo določiti merila, s katerimi sta zagotovljeni zadovoljiva fizična stabilnost in nosilnost odpadkov.

Države članice določijo merila, s katerimi se zagotovi stabilnost in nereaktivnost nevarnih strnjenih odpadkov pred sprejemom na odlagališčih nenevarnih odpadkov.

2.3.3 Azbestni odpadki

Gradbene materiale, ki vsebujejo azbest, in druge primerne azbestne odpadke je mogoče brez preskusov odlagati na odlagališča nenevarnih odpadkov v skladu s členom 6(c)(iii) Direktive o odlagališčih.

Za odlagališča, ki sprejemajo gradbene materiale, ki vsebujejo azbest, in druge primerne azbestne odpadke, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

- v odpadkih ni nobenih drugih nevarnih snovi razen vezanega azbesta, vključno z vlakni, povezanimi z vezivom ali ovitimi s plastiko,

- odlagališče sprejema samo gradbeni material, ki vsebuje azbest, in druge primerne azbestne odpadke. Te odpadke je mogoče odlagati tudi na ločeno polje na odlagališču za nenevarne odpadke, če je ta prostor dovolj zaprt,

- da bi se izognili širjenju vlaken, se odlagalna cona vsak dan in pred vsakim stiskanjem pokrije s primernim materialom ter redno škropi, če odpadki niso pakirani,

- na odlagališče/odlagalno polje se položi vrhnja prevleka, da bi se izognili širjenju vlaken,

- na odlagališču/odlagalnem polju se ne opravlja nobenih del, ki bi lahko privedla do sproščanja vlaken (na primer vrtanje lukenj),

- po zaprtju odlagališča/odlagalnega polja se hrani načrt njegove lokacije z navedbo, da so tam odloženi azbestni odpadki,

- sprejme se primerne ukrepe za omejitev možnih uporab zemlje po zaprtju odlagališča, da ljudje ne pridejo v stik z odpadki.

Za odlagališča, ki prejemajo samo gradbeni material, ki vsebuje azbest, se lahko zahteve iz Priloge I, točki 3.2 in 3.3 Direktive o odlagališčih zmanjšajo, če so izpolnjene zgornje zahteve.

2.4 Merila za odpadke, ki jih lahko sprejemajo odlagališča nevarnih odpadkov

2.4.1 Mejne vrednosti izcejanja

Naslednje mejne vrednosti izcejanja se uporabljajo za zrnate odpadke, ki so lahko sprejeti na odlagališčih nevarnih odpadkov, izračunane pa so pri L/S = 2 in 10 l/kg za skupno sproščanje in neposredno izražene v mg/l C0 (prvi izlužek izleževalnega preskusa pri L/S = 0,1 l/kg). Zrnati odpadki vključujejo vse odpadke, ki niso strnjeni (monolitni). Države članice določijo, katere preskusne metode in ustrezne mejne vrednosti v razpredelnici je treba uporabiti.

Sestavina | L/S = 2 l/kg | L/S = 10 l/kg | C0 (izluževalni preskus) |

mg/kg suhe snovi | mg/kg suhe snovi | mg/l |

As | 6 | 25 | 3 |

Ba | 100 | 300 | 60 |

Cd | 3 | 5 | 1,7 |

skupni Cr | 25 | 70 | 15 |

Cu | 50 | 100 | 60 |

Hg | 0,5 | 2 | 0,3 |

Mo | 20 | 30 | 10 |

Ni | 20 | 40 | 12 |

Pb | 25 | 50 | 15 |

Sb | 2 | 5 | 1 |

Se | 4 | 7 | 3 |

Zn | 90 | 200 | 60 |

klorid | 17000 | 25000 | 15000 |

fluorid | 200 | 500 | 120 |

sulfat | 25000 | 50000 | 17000 |

DOC [13] | 480 | 1000 | 320 |

TDS [14] | 70000 | 100000 | — |

Države članice določijo merila za strnjene odpadke, da poskrbijo za raven okoljske zaščite, ki jo dajejo zgornje mejne vrednosti.

2.4.2 Druga merila

Poleg mejnih vrednosti izcejanja v oddelku 2.4.1 morajo nevarni odpadki izpolnjevati naslednja dodatna merila:

Parameter | Vrednost |

LOI [15] | 10 % |

TOC [15] | 6 % [16] |

ANC (sposobnost nevtraliziranja kisline) | potrebna je ocena |

2.5 Merila za podzemno skladiščenje

Za sprejemanje odpadkov v podzemna skladišča je treba oceniti varnost posameznega skladišča, kot je opredeljeno v Prilogi A. Odpadke je mogoče sprejeti le, če so skladni z varnostno oceno, veljavno za določeno skladišče.

V podzemnih skladiščih za inertne odpadke je mogoče sprejeti samo odpadke, ki izpolnjujejo merila iz oddelka 2.1.

V podzemnih skladiščih za nenevarne odpadke je mogoče sprejeti samo odpadke, ki izpolnjujejo merila iz oddelka 2.2 in oddelka 2.3.

V podzemnih skladiščih za nevarne odpadke je odpadke mogoče sprejeti le, če so skladni z varnostno oceno za določeno skladišče. V tem primeru merila iz oddelka 2.4 ne veljajo. Vseeno pa morajo odpadki opraviti sprejemni postopek iz oddelka 1.

3. VZORČENJE IN PRESKUSNE METODE

Vzorčenje in preskuse za opis osnovnih značilnost ter preskus ustreznosti opravljajo neodvisne in usposobljene osebe in ustanove. Laboratoriji morajo dokazano imeti izkušnje s preskušanjem in analizo odpadkov ter učinkovit sistem zagotavljanja kakovosti.

Države članice se lahko odločijo, da:

1. lahko vzorčenje opravijo povzročitelji odpadkov ali njihovi upravljavci pod pogojem, da neodvisne in usposobljene osebe ali ustanove s primernim nadzorom zagotavljajo izpolnjevanje ciljev iz te odločbe;

2. lahko odpadke preskušajo povzročitelji odpadkov ali njihovi upravljavci, če so vzpostavili primeren sistem zagotavljanja kakovosti vključno z občasnim neodvisnim preverjanjem.

Dokler standard CEN ne bo na voljo kot uradni EN, bodo države članice uporabljale nacionalne standarde ali postopke osnutka standarda CEN, ko bo ta na stopnji prEN.

Uporabljajo naj se naslednje metode.

Vzorčenje

Za vzorčenje odpadkov - za opis osnovnih značilnosti, preskus ustreznosti in preverjanje na mestu - načrt vzorčenja je treba razviti v skladu z delom 1 standarda vzorčenja, ki ga razvija CEN.

Splošne lastnosti odpadkov

EN 13137 | Določanje TOC v odpadkih, mulju in usedlinah |

prEN 14346 | Izračun suhe snovi z določanjem suhega ostanka ali vsebnosti vode |

Preskusi izcejanja

prEN 14405 | Preskus izcejanja - pretočni izluževalni preskus (pretočni izluževalni preskus za anorganske sestavine) |

EN 12457/1-4 | Izcejanje - preskus ustreznosti glede izcejanja iz zrnatih odpadnih materialov in mulja: |

1: del | L/S = 2 l/kg, velikost delcev < 4 mm |

2: del | L/S = 10 l/kg, velikost delcev < 4 mm |

3: del | L/S = 2 in 8 l/kg, velikost delcev < 4 mm |

4: del | L/S = 10 l/kg, velikost delcev < 10 mm |

Pretvorba surovih odpadkov

EN 13657 | Pretvorba za nadaljnje določanje deleža elementov, topnih v solitrni kislini (delni razpad trdnih odpadkov pred analizo elementov, pri čemer ostane silikatna matrica nedotaknjena) |

EN 13656 | Mikrovalovna pretvorba z mešanico fluorovodikove (HF), dušične (HNO3) in klorovodikove (HCl) kisline za nadaljnje določanje elementov (popolni razpad trdnih odpadkov pred analizo elementov) |

Analiza

ENV 12506 | Analiza izlužkov - določanje pH, As, Ba, Cd, Cl, Co, Cr, CrVI, Cu, Mo, Ni, NO2, Pb, skupnega S, SO4, V in Zn (analiza anorganskih sestavin trdnih odpadkov in/ali njihovih izlužkov; glavni, stranski elementi in elementi v sledeh) |

ENV 13370 | Analiza izlužkov - določanje amonija, AOX, prevodnosti, Hg, fenolnega indeksa, TOC, nestabilni CN, F (analiza anorganskih sestavin trdnih odpadkov in/ali njihovih izlužkov (anioni)) |

prEN 14039 | določanje ogljikovodikov v razponu od C10 do C40 s plinsko kromatografijo |

Seznam bo dopolnjen, ko bo na razpolago več standardov CEN.

Za preskuse in analize, za katere metode CEN (še) niso na razpolago, morajo uporabo metode odobriti pristojni organi.

[1] UL L 47, 16.2.2001, str. 1.

[2] UL L 377, 31.12.1991, str. 20. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 31/1994/ES (UL L 168, 2.7.1994, str. 28).

[3] izbrani gradbeni odpadki: z nizko vsebnostjo drugih vrst materiala (kovine, plastika, zemlja, organske snovi, les, guma, itd.) Poreklo odpadkov mora biti znano.Nobenih gradbenih odpadkov od gradenj, onesnaženih z nevarnimi anorganskimi ali organskimi snovmi, na primer zaradi proizvodnih postopkov v gradnji, onesnaženja zemlje, skladiščenja in uporabe zaščitnih sredstev ali drugih nevarnih snovi, itd., razen če je jasno, da porušena gradnja ni pomembno onesnažena.Nobenih gradbenih odpadkov od gradenj, obdelanih, prekritih ali prebarvanih z materiali, ki vsebujejo nevarne snovi v pomembnih količinah.

[4] Če odpadki ne dosežejo teh vrednosti za sulfat, se lahko še vedno šteje, da izpolnjujejo merila sprejemljivosti, če izcejanje ne presega naslednjih vrednosti: 1500 mg/l kot C0 pri L/S = 0,1 l/kg in 6000 mg/kg pri L/S = 10 l/kg. Treba bo uporabiti izluževalni preskus, da se določi mejna vrednost pri L/S = 0,1 l/kg pod pogoji začetnega ravnovesja, vrednost pri L/S = 10 l/kg pa se lahko določi s preskusom izcejanja šarže ali z izluževalnim preskusom v pogojih približevanja lokalnemu ravnovesju.

[5] Če odpadki ne dosežejo teh vrednosti za DOC pri lastni vrednosti pH, se lahko drugače preskusijo pri L/S = 10 l/kg in vrednostjo pH med 7,5 in 8,0. Za odpadke velja, da izpolnjujejo merila sprejemljivosti za DOC, če rezultat tega preskusa ne presega 500 mg/kg. (Na voljo je osnutek metode, osnovan na prEN 14429).

[6] Vrednosti skupne raztopljene trdne snovi (TDS) se lahko uporabljajo namesto vrednosti za sulfat in klorid.

[7] V primeru zemlje lahko pristojni organ prizna višjo mejno vrednost pod pogojem, da je vrednost DOC 500 mg/kg dosežena pri L/S = 10 l/kg pri lastni vrednosti pH zemlje ali pri vrednostih pH med 7,5 in 8,0.

[8] Če odpadki ne dosežejo teh vrednosti za DOC pri lastni vrednosti pH, jih je mogoče drugače preskusiti pri L/S = 10 l/kg in vrednosti pH 7,5-8,0. Za odpadke velja, da izpolnjujejo merila sprejemljivosti za DOC, če rezultat tega preskusa ne presega 800 mg/kg. (Na voljo je osnutek metode, osnovan na prEN 14429).

[9] Vrednosti skupne raztopljene trdne snovi (TDS) se lahko uporabljajo namesto vrednosti za sulfat in klorid.

[10] Če odpadki ne dosežejo teh vrednosti za DOC pri lastni vrednosti pH, jih je mogoče drugače preskusiti pri L/S = 10 l/kg in vrednosti pH 7,5-8,0. Za odpadke velja, da izpolnjujejo merila sprejemljivosti DOC, če rezultat tega preskusa ne presega 800 mg/kg. (Na voljo je osnutek metode, osnovan na prEN 14429).

[11] Vrednosti skupne raztopljene trdne snovi (TDS) se lahko uporabljajo namesto vrednosti za sulfat in klorid.

[12] Če ta vrednost ni dosežena, lahko pristojni organ prizna višjo mejno vrednost pod pogojem, da je vrednost DOC 800 mg/kg dosežena pri L/S = 10 l/kg pri lastni vrednosti pH materiala ali pri vrednosti pH med 7,5 in 8,0.

[13] Če odpadki ne dosežejo teh vrednosti za DOC pri lastni vrednosti pH, jih je mogoče drugače preskusiti pri L/S = 10 l/kg in vrednosti pH 7,5-8,0. Za odpadke velja, da izpolnjujejo merila sprejemljivosti DOC, če rezultat tega določanja ne presega 1000 mg/kg. (Na voljo je osnutek metode, osnovan na prEN 14429).

[14] Vrednosti skupne raztopljene trdne snovi (TDS) se lahko uporabljajo namesto vrednosti za sulfat in klorid.

[15] Uporabiti je treba LOI ali TOC.

[16] Če ta vrednost ni dosežena, lahko pristojni organ prizna višjo mejno vrednost pod pogojem, da je vrednost DOC 1000 mg/kg dosežena pri L/S = 10 l/kg pri lastni vrednosti pH materiala ali pri vrednosti pH med 7,5 in 8,0.

--------------------------------------------------