Direktiva Sveta 94/67/ES

z dne 16. decembra 1994

o sežiganju nevarnih odpadkov

SVET EVROPSKE UNIJE JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 130s(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [2];

po postopku iz člena 189c Pogodbe [3],

ker so cilji in načela okoljske politike Skupnosti, kot so določeni v členu 130r Pogodbe, predvsem preprečevanje onesnaževanja, odpravljanje onesnaževanja prednostno pri viru in uveljavljanje načela, da plača povzročitelj obremenitve;

ker je Resolucija Sveta z dne 7. maja 1990 o politiki ravnanja z odpadki [4] pozvala Komisijo, da nujno dokonča svoje predloge o sežigalnih pečeh za industrijske odpadke;

ker pri sežiganju nevarnih odpadkov nastajajo emisije, ki lahko povzročijo onesnaženje in s tem, če niso ustrezno nadzorovane, škodujejo zdravju ljudi in okolju; ker lahko v nekaterih primerih pride do čezmejnega onesnaževanja;

ker je zato potrebno preventivno ukrepanje za varovanje okolja pred nevarnimi emisijami pri sežiganju nevarnih odpadkov;

ker sedanje razlike v nacionalnih predpisih, ki urejajo sežiganje nevarnih odpadkov, in v nekaterih primerih odsotnost takšnih predpisov upravičujejo ukrepanje na ravni Skupnosti;

ker skladno s členom 130t Pogodbe sprejetje te direktive ne bo preprečevalo nobeni državi članici, da ohrani ali uvede strožje ukrepe za varstvo okolja, ki so združljivi s Pogodbo;

ker člen 4Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih [5] zahteva, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpadki predelajo ali odstranijo tako, da ne ogrožajo zdravja ljudi in ne škodujejo okolju; ker v ta namen člen 9 Direktive določa, da mora vsak obrat ali vsako podjetje za obdelavo odpadkov od pristojnih organov pridobiti dovoljenje, med drugim v zvezi z varnostnimi ukrepi, ki jih mora sprejeti;

ker člena 3 in 4 Direktive Sveta 84/360/EGS z dne 28. junija 1984 o preprečevanju onesnaževanja zraka iz industrijskih obratov [6] določata, da se za obratovanje industrijskih obratov, ki spadajo v naštete skupine, med katerimi so tudi sežigalnice odpadkov, zahteva predhodno dovoljenje;

ker je namen sežigalnic, ki so osnovane in obratujejo skladno s to direktivo, zmanjšati z onesnaževanjem povezana tveganja pri nevarnih odpadkih s pomočjo postopka oksidacije, zmanjšati količino in obseg odpadkov ter proizvesti ostanke, ki se lahko ponovno uporabijo ali varno odstranijo;

ker sta za visoko raven varstva okolja potrebna določitev in vzdrževanje ustreznih obratovalnih pogojev in mejne vrednosti emisij za sežigalnice nevarnih odpadkov v Skupnosti; ker so za emisije dioksinov in furanov potrebne posebne določbe, saj jih je nujno treba znižati z uporabo najsodobnejše tehnologije

ker so za spremljanje emisij potrebne visoko kakovostne merilne tehnike, da se zagotovi skladnost z mejnimi vrednostmi emisijin priporočenimi vrednostmi za onesnaževala;

ker je potrebno celovito varstvo okolja pred emisijami, ki nastajajo pri sežiganju nevarnih odpadkov; ker se smejo zato odpadne vode, ki nastanejo pri čiščenju odpadnih plinov, izpuščati samo po ločeni obdelavi, da se omeji prenos onesnaževanja iz enega okoljskega medija na drugega; ker naj bi bile posebne mejne vrednosti emisij za onesnaževala v takšnih odpadnih vodah določene v dveh letih po začetku veljavnosti te direktive;

ker je treba sprejele določbe za primere, ko so mejne vrednosti emisij presežene, in za tehnično neizogibne zaustavitve, motnje ali napake na čistilnih napravah;

ker sosežiganje nevarnih odpadkov v napravah, ki niso prvotno namenjene za sežiganje nevarnih odpadkov, ne sme povzročiti višjih emisij onesnaževalnih snovi v tistem delu količine odpadnega plina, ki nastane pri takšnem sosežiganju, in morajo zato zanje veljati ustrezne omejitve;

ker je za boljše varstvo zdravja ljudi in okolja potrebna hitra prilagoditev obstoječih sežigalnic mejnim vrednostim emisij, določenim v tej direktivi, da se izognemo povečanemu prenosu nevarnih odpadkov v takšne sežigalnice;

ker je treba ustanoviti odbor za pomoč Komisiji pri izvajanju te direktive in pri njenem prilagajanju znanstvenemu in tehničnemu napredku;

ker so poročila o izvajanju te direktive pomemben element za obveščanje Komisije in držav članic o napredku, doseženem pri tehnikah za nadzor emisij;

ker je treba predloge za ponovni pregled mejnih vrednosti emisij in z njimi povezanih določb te direktive z vidika pričakovanega razvoja tehnologije, izkušenj pri obratovanju sežigalnic in okoljskih zahtev Svetu predloženi pred 31. decembrom 2000,

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

1. Namen te direktive je določiti ukrepe in postopke za preprečitev, ali kjer to ni izvedljivo, čim učinkovitejše zmanjšanje negativnih učinkov na okolje, zlasti onesnaženje zraka, tal, površinskih in podzemnih voda, ter posledičnih tveganj za zdravje ljudi pri sežiganju nevarnih odpadkov ter v ta namen določiti in ohranjati ustrezne obratovalne pogoje in mejne vrednosti emisij za sežigalnice nevarnih odpadkov v Skupnosti.

2. Ta direktiva se uporablja brez vpliva na zadevno zakonodajo Skupnosti, še zlasti tisto v zvezi z odpadki ter varovanjem zdravja in varnostjo delavcev v sežigalnicah.

Člen 2

Za namene te direktive pomeni izraz:

"nevarni odpadek" - gorljivi tekoči odpadki, vključno z odpadnimi olji, kot so opredeljena v členu 1 Direktive Sveta 75/439/EGS z dne 16. junija 1975 o odstranjevanju odpadnih olj [8], pod pogojem, da izpolnjujejo naslednja tri merila:

(i) vsebovane koncentracije polikloriranih aromatskih ogljikovodikov, kot so poliklorirani bifenili (PCB) ali pentaklorirani fenoli (PCP), ne dosegajo višjih koncentracij, kot so določene v zadevni zakonodaji Skupnosti;

(ii) ti odpadki niso nevarni zato, ker vsebujejo druge sestavine iz Priloge II k Direktivi 91/689/EGS v količinah ali koncentracijah, ki niso skladne z doseganjem ciljev, določenih v členu 4 Direktive 75/442/EGS; in

(iii) neto kurilna vrednost dosega vsaj 30 MJ na kilogram,

- vsi gorljivi tekoči odpadki, ki v zgorevalnem plinu, nastalem pri njihovem sežiganju, ne morejo povzročiti drugih emisij kot plinsko olje, kot je opredeljeno v členu 1 Direktive 75/716/EGS [9]

- ali višjih koncentracije emisij, kot jih povzroča sežiganje tako opredeljenega plinskega olja, — nevarni odpadki, nastali pri raziskovanju in izkoriščanju virov nafte in plinah na vrtalnih ploščadih ter sežgani na teh ploščadih,

- komunalni odpadki, ki jih urejata Direktivi 89/369/EGS [10] [11],

- blato iz čistilnih naprav za obdelavo komunalnih odpadnih voda, ki ni nevarno zato, ker vsebuje sestavine iz Priloge II k Direktivi 91/689/EGS v količinah ali koncentracijah, kot so jih opredelile države članice do takrat, ko bo določen seznam nevarnih odpadkov iz člena 1(4) te direktive, ki niso skladne z doseganjem ciljev, določenih v členu 4 Direktive 75/442/EGS. Ta izjema velja brez vpliva na Direktivo 86/278/EGS [12];

"sežigalnica" - sežigalnice živalskih trupel ali ostankov,

- sežigalnice infektivnih bolnišničnih odpadkov pod pogojem, da takšni odpadki niso nevarni zaradi prisotnosti drugih sestavin iz Priloge II k Direktivi 91/689/EGS, ali

- sežigalnice komunalnih odpadkov, v katerih se prav tako sežigajo infektivni bolnišnični odpadki, ki niso pomešani z drugimi odpadki, nevarnimi zaradi katere od drugih lastnosti iz Priloge III k Direktivi 91/689/EGS;

"nova sežigalnica" obrat, za katerega je dovoljenje za obratovanje izdano na datum, določen v členu 18(1) ali kasneje;

"obstoječa sežigalnica" obrat, za katerega je prvotno dovoljenje za obratovanje izdano pred datumom, določenim v členu 18(1);

"mejna vrednost emisij" masno koncentracijo onesnaževalnih snovi, ki v določenem obdobju v emisijah iz obrata ne sme biti presežena;

"upravljavec" vsako fizično ali pravno osebo, ki upravlja sežigalnico ali ki je prenesla oziroma na katero je bilo preneseno pooblastilo za odločanje o delovanju naprave.

Člen 3

1. Dovoljenje iz členov 9 in 10 Direktive 75/442/EGS, iz člena 11 navedene direktive, dopolnjeno s členom 3 Direktive 91/689/EGS, in iz člena 3 Direktive 84/360/EGS se izda samo, če je iz vloge razvidno, da je sežigalnica načrtovana, opremljena in bo obratovala tako, da se izvajajo ustrezni preventivni ukrepi za preprečevanje onesnaževanja okolja in so izpolnjene zahteve, določene v členih 5 do 12 te direktive.

2. Dovoljenje, ki ga izdajo pristojni organi, mora izrecno navesti vrste in količine nevarnih odpadkov, ki se lahko obdelujejo v sežigalnici, ter skupno zmogljivost sežigalne peči.

3. Če se v napravi, ki ni prvotno namenjena za sežiganje nevarnih odpadkov, dovajajo tudi nevarni odpadki (sosežiganje), pri čemer delež sproščene toplote zaradi sosežiga teh odpadkov ni višji od 40 % celotne sproščene toplote iz naprave v vsakem trenutku delovanja, veljajo vsaj naslednji členi:

- členi 1 do 5,

- člen 6(1) in (5),

- člen 7, vključno z določbami, ki se nanašajo na meritve iz členov 10 in 11,

- člen 9,

- členi 12, 13 in 14.

4. Dovoljenje za sosežiganje, kot je opisano v odstavku 3, se izda samo, če je iz vloge razvidno,:

- da so gorilniki za nevarne odpadke nameščeni tako in se odpadki dozirajo na način, da je omogočeno čim popolnejše sežiganje, in

- da bodo s pomočjo izračunov, določenih v Prilogi II, izpolnjene določbe iz člena 7.

Dovoljenje izrecno našteje vrste in količine nevarnih odpadkov, ki se lahko sosežigajo v napravi. Poleg tega mora določiti najmanjši in največji masni pretok teh nevarnih odpadkov, njihovo najnižjo in najvišjo kurilno vrednost ter največjo vsebnost onesnaževal v njih, na primer PCB, PCP, klora, fluora, žvepla, težkih kovin.

Iz rezultatov meritev, opravljenih v šestih mesecih po začetku obratovanja v predvidenih najmanj ugodnih pogojih, mora biti razvidno, ali so izpolnjene zahteve iz člena 7. Za to obdobje lahko pristojni organi dovolijo izjeme od zahtevanih odstotkov, določenih v odstavku 3.

Člen 4

Vloge za dovoljenja in odločitve pristojnih organov v zvezi z njimi ter rezultati spremljanja stanja, predpisanega v členu 11 te direktive, morajo biti dostopni javnosti v skladu z Direktivo Sveta 90/313/EGS z dne 7. junija 1990 o prostem dostopu do informacij o okolju [13].

Člen 5

1. Upravljavec sprejme vse potrebne ukrepe v zvezi z dostavo in sprejemom odpadkov, da prepreči, ali kjer to ni mogoče, čim bolj zmanjša negativne učinke na okolje, zlasti onesnaževanje zraka, tal, površinskih in podzemnih voda, ter tveganje za zdravje ljudi. Ti ukrepi morajo izpolnjevati vsaj zahteve, določene v odstavkih 2 in 3.

2. Pred sprejemom odpadkov v sežigalnico mora upravljavec imeti opis odpadkov, ki obsega:

- fizikalne lastnosti in, v kolikor je izvedljivo, kemično sestavo odpadkov in vse podatke, potrebne za ovrednotenje njihove primernosti za nameravani postopek sežiganja,

- nevarne lastnosti odpadkov, snovi, s katerimi se jih ne sme mešati, in previdnostne ukrepe, ki jih je treba izvajati pri rokovanju z odpadki.

3. Pred sprejemom odpadkov v sežigalnico mora upravljavec izvesti vsaj naslednje sprejemne postopke:

- določitev mase odpadkov,

- preveritev dokumentov, ki jih zahteva Direktiva 91/689/EGS in, kjer je ustrezno, tistih, ki jih zahteva Uredba Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske Skupnosti, v Skupnost in iz nje [14], in predpisi o transportu nevarnega blaga,

- odvzem reprezentativnih vzorcev, razen če to ni primerno, če je le mogoče pred razkladanjem, da se s pregledi preveri skladnost z opisom, določenim v odstavku 2, in pristojnim organom omogoči identificiranje narave odpadkov, ki se obdelujejo. Ti vzorci se morajo hraniti najmanj mesec dni po sežigu.

4. Pristojni organi lahko dovolijo izjeme od odstavkov 2 in 3 za industrijske naprave in podjetja, ki sežigajo samo lastne odpadke na kraju nastanka odpadkov, pod pogojem da je dosežena enaka raven varstva.

Člen 6

1. Sežigalnice za sežiganje nevarnih odpadkov morajo obratovati tako, da se doseže čim popolnejše sežiganje. To lahko zahteva tudi uporabo ustreznih tehnik predhodne obdelave odpadkov.

2. Vse sežigalnice morajo biti načrtovane, opremljene in morajo obratovati tako, da se po zadnjem dovodu zraka za sežig plin, ki nastaja pri sežiganju nevarnih odpadkov, na nadzorovan in homogen način ter tudi v najbolj neugodnih pogojih za najmanj 2 sekundi v prisotnosti vsaj 6 % kisika segreje najmanj na 850 °C, merjeno na ali blizu notranje stene sežigalne komore; če se sežigajo nevarni odpadki, ki vsebujejo več kot 1 % halogeniranih organskih snovi, izraženih kot klor, je treba temperaturo dvigniti na vsaj 1100 °C.

Če se peč polni samo s tekočimi nevarnimi odpadki ali z mešanico plinastih snovi in trdnih prašnih delcev iz toplotne predhodne obdelave nevarnih odpadkov v pogojih primanjkljaja kisika in če plinasti del prispeva več kot 50 % vse sproščene toplote, mora vsebnost kisika za zadnjim dovodom zraka za sežig znašati najmanj 3 %.

3. Vse sežigalnice morajo biti opremljene z gorilniki, ki se avtomatsko vklopijo, ko za zadnjim dovodom zraka za sežig temperatura zgorevalnih plinov, zniža pod ustrezno najnižjo temperaturo, določeno v odstavku 2. Takšne gorilnike je treba uporabljati tudi med zagonom ali zaustavitvijo sežigalnice, da se zagotovi vzdrževanje ustrezne najnižje temperature, dokler so nezgoreli odpadki v zgorevalni komori.

Med zagonom in zaustavitvijo ali kadar se temperatura zgorevalnih plinov zniža pod ustrezno najnižjo temperaturo, določeno v odstavku 2, se gorilniki ne smejo polniti z gorivi, ki lahko povzročijo višje emisije od tistih, nastalih pri kurjenju plinskega olja, kot je opredeljeno v členu 1 (1) Direktive 75/716/EGS, tekočega plina ali zemeljskega plina.

Obvezno je imeti in uporabljati sistem za preprečevanje doziranja nevarnih odpadkov:

- ob zagonu, dokler ni dosežena zahtevana najnižja temperatura sežiganja,

- kadar se ne vzdržuje zahtevana najnižja temperatura sežiganja,

- kadar trajne meritve, predpisane v členu 11(1)(a), pokažejo, da je zaradi motenj ali okvar čistilnih naprav presežena katera koli mejna vrednost emisij.

4. Pristojni organi lahko za določene nevarne odpadke odobrijo drugačne zahteve od zahtev, predpisanih v odstavku 2 in določenih v dovoljenju. Takšna odobritev je odvisna od tega, ali so izpolnjene vsaj določbe iz člena 7 in ali so vrednosti emisij dioksinov in furanov nižje ali enake tistim, ki so dosežene pod pogoji, določenimi v odstavku 2 tega člena.

Vsi obratovalni pogoji, določeni na podlagi določb tega odstavka, in rezultati opravljenih preverjanj se sporočijo Komisiji kot ena od informacij, posredovanih skladno s členom 17.

5. Med obratovanjem sežigalnice v zgorevalnih plinih ne smejo biti presežene naslednje mejne vrednosti za koncentracije ogljikovega monoksida (CO):

(a) 50 mg/m3 zgorevalnega plina, določeno kot dnevna povprečna vrednost;

(b) 150 mg/m3 zgorevalnega plina od najmanj 95 % vseh meritev, določenih kot 10-minutne povprečne vrednosti ali 100 mg/m3 zgorevalnega plina za vse meritve, določene kot polurne povprečne vrednosti za katero koli 24-urno obdobje.

6. Vse sežigalnice morajo biti načrtovane, opremljene in morajo obratovati tako, da se preprečijo emisije v zrak, ki povzročajo znatno onesnaženje prizemne plasti zraka; zlasti odpadni plini se morajo izpuščati v zrak na nadzorovan način skozi odvodnik.

Višina odvodnika se izračuna tako, da se zavaruje zdravje ljudi in okolje.

Člen 7

1. Te povprečne vrednosti se nanašajo tudi na pare in plinasto stanje ustreznih težkih kovin in njihovih spojin.

(a)Dnevne povprečne vrednosti:

1. Skupni prah | 10 mg/m3 |

2.Plinaste in hlapne organske snovi, izražene kot skupen organski ogljik | 10 mg/m3 |

3. Vodikov klorid (HCl) | 10 mg/m3 |

4. Vodikov fluorid (HF) | 1 mg/m3 |

5. Žveplov dioksid (SO2) | 50 mg/m3 |

(b)Polurne povprečne vrednosti:

| A | B |

1. Skupni prah | 30 mg/m3 | 10 mg/m3 |

2.Plinaste in hlapne organske snovi, izražene kot skupen organski ogljik | 20 mg/m3 | 10 mg/m3 |

3. Vodikov klorid (HCl) | 60 mg/m3 | 10 mg/m3 |

4. Vodikov fluorid (HF) | 4 mg/m3 | 2 mg/m3 |

5. Žveplov dioksid (SO2) | 200 mg/m3 | 50 mg/m3 |

(c)Vse povprečne vrednosti v času vzorčenja, ki traja najmanj 30 minut in največ 8 ur;

1.Kadmij in njegove spojine, izražene kot kadmij (Cd) | skupaj 0,05 mg/m30,1 mg/m3 |

2.Talij in njegove spojine, izražene kot talij (Tl) | |

3.Živo srebro in njegove spojine, izražene kot živo srebro (Hg) | 0,05 mg/m30,1 mg/m3 |

4.Antimon in njegove spojine, izražene kot antimon (Sb) | Skupaj 0,05 mg/m30,1 mg/m3 |

5.Arzen in njegove spojine, izražene kot arzen (As) | |

6.Svinec in njegove spojine, izražene kot svinec (Pb) | |

7.Krom in njegove spojine, izražene kot krom (Cr) | |

8.Kobalt in njegove spojine, izražene kot kobalt (Co) | |

9.Baker in njegove spojine, izražene kot baker (Cu) | |

10.Mangan in njegove spojine, izražene kot mangan (Mn) | |

11.Nikelj in njegove spojine, izražene kot nikelj (Ni) | |

12.Vanadij in njegove spojine, izražene kot vanadij (V) | |

13.Kositer in njegove spojine, izražene kot kositer (Sn) | |

Sežigalnice morajo biti načrtovane, opremljene in morajo obratovati tako, da v odpadnih plinih niso presežene vsaj naslednje mejne vrednosti emisij: |

2. Emisije dioksinov in furanov se morajo zmanjšati z najnovejšimi metodami. Najkasneje od 1. januarja 1997 dalje nobena od povprečnih vrednosti, izmerjenih v času vzorčenja, ki traja najmanj šest ur in največ osem ur, ne sme presegati mejne vrednosti 0,1 ng/m3, razen če vsaj šest mesecev pred tem datumom Komisija po postopku iz člena 16 še ni določila usklajenih merilnih metod na ravni Skupnosti. Ta mejna vrednost je opredeljena kot vsota koncentracij posameznih dioksinov in furanov, izračunana skladno s Prilogo I.

Do datuma uporabe te mejne vrednosti države članice to vrednost uporabljajo vsaj kot priporočeno vrednost.

3. Rezultati meritev, opravljenih za preverjanje skladnosti z mejnimi in priporočenimi vrednostmi, določenimi v členu 6 in v tem členu, se standardizirajo pri pogojih, predpisanih v členu 11(2).

4. Ko se nevarni odpadki sosežigajo skladno s členom 3(3), določbe člena 6(5) ter odstavki 1, 2 in 3 tega člena skladno s kriteriji, določenimi v Prilogi II, veljajo samo za tisti del prostornine odpadnega plina, ki nastane zaradi sežiganja nevarnih odpadkov.

Primerne mejne vrednosti emisij in priporočene vrednosti za ustrezna onesnaževala, ki se izpuščajo z odpadnim plinom iz naprav iz člena 3(3), se določijo skladno s Prilogo II.

Člen 8

1. Za vse odpadne vode, ki se odvajajo iz sežigalnice, je potrebno dovoljenje pristojnih organov.

2. Odvajanje odpadnih vod, ki nastanejo pri čiščenju odpadnih plinov, v vodno okolje je treba omejiti do največje možne mere.

Skladno s posebno določbo v dovoljenju se lahko odpadne vode izpuščajo po ločeni obdelavi pod pogojem, da:

- so izpolnjene zahteve glede mejnih vrednosti emisij iz ustreznih predpisov Skupnosti ter nacionalnih in lokalnih predpisov, in

- da je masa težkih kovin, dioksinov in furanov v teh odpadnih vodah glede na količino obdelanih nevarnih odpadkov zmanjšana tako, da je masa, ki jo je dovoljeno izpuščati v vodo, manjša od mase, ki jo je dovoljeno izpustiti v zrak.

3. Brez vpliva na odstavek 2 Svet na predlog Komisije v dveh letih od začetka veljavnosti te direktive določi posebne mejne vrednosti za onesnaževala v odplakah iz čiščenja odpadnih plinov, ki se odvajajo v vode.

4. Območja sežigalnic vključno s povezanimi skladišči za nevarne odpadke morajo biti načrtovana in morajo obratovati tako, da se prepreči sproščanje kakršnih koli onesnaževalnih snovi v tla in podzemne vode, skladno z določbami Direktive Sveta 80/68/EGS z dne 17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z določenimi nevarnimi snovmi [17]. Poleg tega mora biti na območju tudi zbiralnik za zbiranje deževnice z območja sežigalnice ali onesnažene vode, ki nastane pri razlitjih ali gašenju požara. Ta zbiralnik mora biti primeren za to, da se lahko takšne vode pred odvajanjem preverijo in obdelajo, če je to potrebno.

Člen 9

1. Ostanki, ki nastanejo pri obratovanju sežigalnice, se predelajo ali odstranijo skladno z direktivama 75/442/EGS in 91/689/EGS. To lahko zahteva tudi predhodno obdelavo ostankov. Takšni ostanki se morajo do določitve njihove predelave ali odstranjevanja hraniti ločeno; za lažje ravnanje z njimi se uporabljajo ustrezne tehnologije.

2. Za prevoz in vmesno skladiščenje suhih ostankov v prahu, npr. kotlovnega prahu in suhih ostankov obdelave odpadnih plinov, se uporabljajo zaprte posode.

3. Toploto, ki nastane pri postopku sežiganja, je treba v največji možni meri uporabiti.

4. Pred določitvijo načina odstranjevanja ali predelave ostankov sežiganja je treba opraviti ustrezne preskuse, da se ugotovijo fizikalne in kemične lastnosti ter možnosti onesnaževanja zaradi različnih ostankov sežiganja. Analiza se še zlasti nanaša na topni del in težke kovine.

Člen 10

1. Zahteve v zvezi z meritvami za spremljanje parametrov, pogojev in masnih koncentracij onesnaževal, povezanih s postopkom sežiganja, kot to določa člen 11, morajo biti določene v dovoljenju ali v pogojih, priloženih dovoljenju, ki ga izdajo pristojni organi, ali v ustreznih splošnih zavezujočih predpisih, ki urejajo zahteve v zvezi z meritvami.

2. Dovoljenje se izda samo, če je iz vloge razvidno, da so predlagane merilne tehnike skladne s Prilogo III. Vrednosti območja zanesljivosti (95 %) pri mejnih vrednostih emisij, določenih v členu 6(5)(a) in členu 7(1)(a) pod 1, 2, 3 in 5, ne smejo presegati vrednosti, določenih v Prilogi III, točka 4.

Ustreznost namestitve in delovanja avtomatske merilne opreme je treba redno preverjati, enkrat na leto pa tudi kontrolno preskusiti.

3. Postopki vzorčenja in merjenja, uporabljeni za izpolnjevanje obveznosti, ki veljajo za občasne meritve vsakega od onesnaževal zraka in mesto vzorčenja ali merjenja se določijo v dovoljenju pristojnih organov ali v pogojih, priloženih dovoljenju, ali v ustreznih splošnih zavezujočih predpisih o postopkih vzorčenja in merjenja.

Zahteve za občasne meritve določijo pristojni organi skladno s Prilogo III.

Člen 11

1. Skladno s Prilogo III se v sežigalnici izvajajo naslednje meritve:

(a) trajne meritve snovi iz člena 6(5) ter člena 7(1) (a) in (b);

(b) trajne meritve naslednjih procesnih obratovalnih parametrov:

- temperatura iz člena 6(2) in (4),

- koncentracija kisika, tlak, temperatura in vsebnost vlage v odpadnem plinu;

(c) vsaj dve meritvi snovi iz člena 7(1)(c) in (2) na leto; vendar se v prvih 12 mesecih obratovanja ta meritev opravi vsaka dva meseca;

(d) zadrževalni čas, ustrezna najnižja temperatura in vsebnost kisika v odpadnih plinih iz člena 6(2) in (4) se ustrezno preverijo vsaj enkrat, ko začne sežigalnica obratovati, in v najslabših predvidenih obratovalnih pogojih.

Trajne meritve HF se lahko opusti, če se za HCl uporabljajo postopki obdelave, ki zagotavljajo, da mejna vrednost emisij iz člena 7(1)(a)(3) in (1)(b)(3) ni presežena. V takšnem primeru se emisije HF merijo občasno.

Trajne meritve vsebnosti vlage niso potrebne, če je vzorec odpadnega plina pred analizo emisij posušen.

Merjenja onesnaževal, naštetih v členu 7(1), niso potrebna, če dovoljenje omogoča sežiganje samo takšnih nevarnih odpadkov, ki ne morejo povzročiti višjih povprečnih vrednosti teh onesnaževal kot 10 % mejnih vrednosti emisij, določenih v členu 7(1).

Takoj ko so v Skupnosti na voljo ustrezne merilne metode, Komisija po postopkuiz člena 16 določi datum, ko naj se začnejo izvajati trajne meritve snovi iz člena 7(1)(c) in (2) skladno s Prilogo III.

2. Rezultati meritev, opravljenih za preverjanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij in priporočenimi vrednostmi, določenimi v členih 6 in 7, se standardizirajo pri naslednjih pogojih:

- Temperatura 273 K, tlak 101,3 kPa, 11 % kisika, suh plin,

- Temperatura 273 K, tlak 101,3 kPa, 3 % kisika, suh plin v primeru sežiganja samo odpadnega olja kot je opredeljeno v Direktivi 75/439/EGS.

Kadar se sežigajo nevarni odpadki v atmosferi, obogateni s kisikom, se lahko rezultati merjenj standardizirajo pri vsebnosti kisika, ki jo ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera določijo pristojni organi. V primeru iz člena 3(3) se rezultati meritev standardizirajo pri skupni vsebnosti kisika, kot je izračunana v Prilogi II.

Če so emisije onesnaževal zmanjšane z obdelavo odpadnega plina, se standardizacija glede vsebnosti kisika, določena v prvem pododstavku, opravi samo, če vsebnost kisika, izmerjena v istem obdobju kot je izmerjena vsebnost zadevnega onesnaževala, presega ustrezno standardno vsebnost kisika.

3. Skladnost z mejnimi vrednostmi emisij je dosežena, če:

- nobena od dnevnih povprečnih vrednosti ne presega mejnih vrednosti emisij, določenih v členu 6(5)(a) in členu 7(1)(a), in

nobena od polurnih povprečnih vrednosti v obdobju enega leta ne presega mejnih vrednosti emisij, določenih v stolpcu A člena 7(1)(b),

ali pa 97 % polurnih povprečnih vrednosti v obdobju enega leta ne presega mejnih vrednosti emisij, določenih v stolpcu B člena 7(1)(b),

- nobena od povprečnih vrednosti v vzorčnem obdobju, določenem v členu 7(1)(c) ne presega mejnih vrednosti emisij, določenih v tem pododstavku,

- so izpolnjene določbe člena 6(5)(b).

Povprečne vrednosti, določene v obdobjih iz člena 12(2) se pri vrednotenju skladnosti ne upoštevajo.

Polurne povprečne vrednosti in 10-minutne povprečne vrednosti se določijo v dejanskem času obratovanja (vključno z obdobjem zagona in zaustavitve, ko se nevarni odpadki sežigajo) iz izmerjenih vrednosti, potem ko se od njih odšteje vrednost območja zanesljivosti, določena v točki 4 Priloge III. Dnevne povprečne vrednosti se določijo iz teh ovrednotenih povprečnih vrednosti.

Povprečne vrednosti v obdobju vzorčenja in v primeru občasnih meritev HF, povprečne vrednosti za HF se določijo skladno z zahtevami člena 10(3).

Člen 12

1. Če se pri opravljenih meritvah izkaže, da so bile presežene mejne vrednosti emisij, določene v tej direktivi, je treba o tem takoj obvestiti pristojne organe. Če ne izpolnjuje mejnih vrednosti emisij, mora zadevna sežigalnica prenehati z doziranjem nevarnih odpadkov, dokler pristojni organi ne dovolijo ponovnega doziranja takšnih odpadkov.

2. Pristojni organi določijo najdaljši dopustni čas za morebitne tehnično neizogibne zaustavitve, motnje ali okvare čistilnih ali merilnih naprav, v katerem lahko koncentracije v izpustih s predpisi urejenih snovi v zrak presežejo predpisane mejne vrednosti emisij. Naprava pod nobenim pogojem ne sme nadaljevati s sežiganjem nevarnih odpadkov neprekinjeno več kot štiri ure skupaj; poleg tega sme v takšnih pogojih skupno obratovati največ 60 ur v enem letu.

Če pride do okvare, mora upravljavec omejiti ali ustaviti obratovanje takoj, ko je to izvedljivo, dokler ni možno ponovno vzpostaviti normalnega obratovanja. V napravah iz člena 3(3) je treba doziranje nevarnih odpadkov prekiniti.

Skupna vsebnost prahu v izpustih ne sme pod nobenim pogojem presegati 150 mg/m3, izraženo kot polurno povprečje; poleg tega ne sme biti presežena mejna vrednost emisij, določena v členu 7(1)(a)(2) in (1)(b)(2). Vsi drugi pogoji iz člena 6 morajo biti izpolnjeni.

Člen 13

1. Določbe te direktive se uporabljajo za obstoječe sežigalnice najkasneje tri leta in šest mesecev po datumu, določenem v členu 18(1).

2. Vendar pa lahko upravljavec v šestih mesecih po datumu, določenem v členu 18(1), obvesti pristojne organe, da obstoječa naprava pred dokončnim zaprtjem ne bo obratovala več kot 20000 ur v obdobju največ petih let od obvestila upravljavca. V takšnem primeru se določbe odstavka 1 ne uporabljajo.

Člen 14

Komisija do 31. decembra 2000 in še zlasti glede na pričakovan razvoj tehnologije, izkušnje pri obratovanju naprav in okoljske zahteve predloži Svetu poročilo, ki temelji na izkušnjah pri izvajanju te direktive in na napredku s področja metod za nadzor emisij, kateremu priloži predloge za ponovni pregled mejnih vrednosti emisij in z njimi povezanih določb te direktive.

Nobena mejna vrednost emisij, določena po takšnem ponovnem pregledu, za obstoječe sežigalnice se ne uporablja pred 31. decembrom 2006.

Člen 15

Spremembe, potrebne za prilagoditev določb členov 10 do 12 in prilog I do III tehničnemu napredku, sprejme Komisija po postopku iz člena 16.

Člen 16

1. Komisiji pomaga odbor, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in mu predseduje predstavnik Komisije.

2. Predstavnik Komisije odboru predloži osnutek ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Odbor poda mnenje o osnutku v roku, ki ga predsednik lahko določi glede na nujnost zadeve. V primeru odločitev, ki jih mora Svet sprejeti na predlog Komisije, je mnenje podano z večino, določeno v členu 148(2) Pogodbe.

Glasovi predstavnikov držav članic v odboru se ponderirajo na način, določen v istem členu. Predsednik ne glasuje.

3. (a) Komisija sprejme predvidene ukrepe, če so skladni z mnenjem odbora.

(b) Če predvideni ukrepi niso skladni z mnenjem odbora ali če mnenje ni podano, Komisija takoj predloži Svetu predlog o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Svet odloča s kvalificirano večino.

Če Svet po treh mesecih od datuma prejema zadeve ne ukrepa, sprejme predlagane ukrepe Komisija, razen če jih je Svet z navadno večino zavrnil.

Člen 17

Poročila o izvajanju te direktive se pripravijo po postopku iz člena 5 Direktive 91/692/EGS. Prvo poročilo zajema prvo polno triletno obdobje po začetku veljavnosti te direktive.

Člen 18

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najkasneje do 31. decembra 1996. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način takšnega sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice sporočijo Komisiji besedila predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 19

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 20

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 16. decembra 1994

Za Svet

Predsednik

A. Merkel

[1] UL C 130, 21.5.1992, str. 1.

[2] UL C 332, 16.12.1992, str. 49.

[3] Mnenje Evropskega parlamenta z dne 10. marca 1993 (UL C 115, 26.4.1993, str. 90). Skupno stališče Sveta z dne 11. julija 1994 (UL C 232, 20.8.1994, str. 35) in Sklep Evropskega parlamenta z dne 17. novembra 1994 (UL C 341, 5.12.1994).

[4] UL C 122, 18.5.1990, str. 2.

[5] UL L 194, 25.7.1975, str. 39. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/692/EGS (UL L 377, 31.12.1991, str. 48).

[6] UL L 188, 16.7.1984, str. 20. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/692/EGS.

[7] UL L 377, 31.12.1991, str. 20.

[8] UL L 194, 25.7.1975, str. 23. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/692/EGS.

[9] Direktiva Sveta 75/716/EGS z dne 24. novembra 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z vsebnostjo žvepla v določenih tekočih gorivih (UL L 307, 27.11.1975, str. 22). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/692/EGS.

[10] Direktiva Sveta 89/369/EGS z dne 8. junija 1989 o preprečevanju onesnaževanja zraka iz novih sežigalnic komunalnih odpadkov (UL L 163, 14.6.1989, str. 32)

[11] Direktiva Sveta 89/429/EGS z dne 21. junija 1989 o zmanjšanju onesnaževanja zraka iz obstoječih sežigalnic komunalnih odpadkov (UL L 203, 15.7.1989, str. 50).

[12] Direktiva Sveta 86/278/EGS z dne 12. junija 1986 o varstvu okolja in zlasti tal pri uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu (UL L 181, 4.7.1986, str. 6). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/692/EGS.

[13] UL L 158, 23.6.1990, str. 56.

[14] UL L 30, 6.2.1993, str. 1.

[17] UL L 20, 26.1.1980, str. 43. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/692/EGS.

--------------------------------------------------

PRILOGA I

EKVIVALENTNI FAKTORJI ZA DIOKSINE IN DIBENZOFURANE

Za določanje vsote iz člena 7 (2) je treba masne koncentracije naslednjih dioksinov in dibenzofuranov pomnožiti z naslednjimi ekvivalentnimi faktorji (pri čemer uporabljamo načelo toksične ekvivalence), nakar se rezultati seštejejo.

Faktor toksične ekvivalence |

2,3,7,8 | — tetraklorodibenzodioksin (TCDD) | 1 |

1,2,3,7,8 | — pentaklorodibenzodioksin (PeCDD) | 0,5 |

1,2,3,4,7,8 | — heksaklorodibenzodioksin (HxCDD) | 0,1 |

1,2,3,7,8,9 | — heksaklorodibenzodioksin (HxCDD) | 0,1 |

1,2,3,6,7,8 | — heksaklorodibenzodioksin (HxCDD) | 0,1 |

1,2,3,4,6,7,8 | — heptaklorodibenzodioksin (HpCDD) | 0,01 |

— oktaklorodibenzodioksin (OCDD) | 0,001 |

2,3,7,8 | — tetraklorodibenzofuran (TCDF) | 0,1 |

2,3,4,7,8 | — pentaklorodibenzofuran (PeCDF) | 0,5 |

1,2,3,7,8 | — pentaklorodibenzofuran (PeCDF) | 0,05 |

1,2,3,4,7,8 | — heksaklorodibenzofuran (HxCDF) | 0,1 |

1,2,3,7,8,9 | — heksaklorodibenzofuran (HxCDF) | 0,1 |

1,2,3,6,7,8 | — heksaklorodibenzofuran (HxCDF) | 0,1 |

2,3,4,6,7,8 | — heksaklorodibenzofuran (HxCDF) | 0,1 |

1,2,3,4,6,7,8 | — heptaklorodibenzofuran (HpCDF) | 0,01 |

1,2,3,4,7,8,9 | — heptaklorodibenzofuran (HpCDF) | 0,01 |

— oktaklorodibenzofuran (OCDF) | 0,001 |

--------------------------------------------------

PRILOGA II

DOLOČANJE MEJNIH VREDNOSTI EMISIJ IN PRIPOROČENIH VREDNOSTI ZA SOSEŽIGANJE NEVARNIH ODPADKOV

Mejno ali priporočeno vrednost za vsakega od ustreznih onesnaževal in ogljikov monoksid v odpadnem plinu, nastalem pri sosežiganju nevarnih odpadkov, je treba izračunati na naslednji način:

= C

Vodpadki :

prostornina odpadnega plina, nastalega pri sežiganju samo nevarnih odpadkov, določena na osnovi odpadkov z najnižjo kurilno vrednostjo, navedeno v dovoljenju, in standardizirana pri pogojih, iz člena 11 (2).

Če je delež toplote, sproščene pri sežiganju nevarnih odpadkov, manjši od 10 % celotne sproščene toplote iz naprave, je treba Vodpadki izračunati iz (fiktivne) količine odpadkov, ki bi pri sežiganju prispevali 10 % sproščene toplote, pri čemer je celotna sproščena toplota fiksna.

Codpadki : mejne vrednosti emisij za naprave, namenjene sežiganju samo nevarnih odpadkov (vsaj mejne vrednosti emisij za onesnaževala in ogljikov monoksid kot so določene v členu 7 (1) in (2) ter členu 6(5).

Vproc : prostornina odpadnega plina, nastalega pri obratovanju naprave, vključno z zgorevanjem dovoljenih goriv, ki se običajno uporabljajo v napravi (brez nevarnih odpadkov), določena na podlagi vsebnosti kisika, pri kateri se standardizirajo emisije skladno s predpisi Skupnosti ali nacionalnimi predpisi. Če za takšne vrste naprav ni predpisov, se mora uporabiti dejanska vsebnost kisika v odpadnem plinu, brez redčenja z dodajanjem za sam postopek nepotrebnega zraka. Standardizacija pri drugih pogojih je navedena v členu 11 (2).

Cproc : mejne vrednosti emisij za ustrezna onesnaževala in ogljikov monoksid v odpadnem plinu iz naprav, ki so skladne z nacionalnimi zakoni in drugimi predpisi za takšne naprave pri gorenju običajno dovoljenih goriv (brez nevarnih odpadkov). Če takšnih ukrepov ni, se uporabijo mejne vrednosti emisij, določene v dovoljenju. Če v dovoljenju takšnih vrednosti ni, se uporabijo dejanske masne koncentracije.

C : skupna mejna vrednost emisij ali priporočena vrednost za CO in ustrezna onesnaževala, ki nadomešča mejne vrednosti emisij in priporočeno vrednost iz člena 6 (5) in člena 7 (1) in (2). Skupna vrednost kisika, s katero se nadomesti vsebnost kisika za standardizacijo v členih 6 in 7, se izračuna na podlagi zgornje vsebnosti ob upoštevanju parcialnih prostornin.

Onesnaževala in ogljikov monoksid, ki ne nastanejo neposredno pri sežiganju nevarnih odpadkov ali pri izgorevanju goriv, (npr. iz materialov, potrebnih za proizvodnjo ali iz proizvodov), kot tudi CO, ki nastane neposredno pri takšnem sežiganju ali izgorevanju, se ne upoštevajo, če

- višje koncentracije CO v zgorevalnem plinu zahteva proizvodni proces, in

- jeCodpadki (kot je opredeljeno zgoraj) za dioksine in furane

izpolnjena.

V vsakem primeru mora biti skupna mejna vrednost emisij (C) izračunana tako, da se emisije v okolje zmanjšajo na najmanjšo možno mero, glede na dovoljene nevarne odpadke, ki se lahko sosežigajo.

--------------------------------------------------

PRILOGA III

MERILNE METODE

1. Meritve za določanje koncentracij onesnaževal zraka v proizvodih za prenos plina, se morajo izvajati reprezentativno.

2. Vzorčenje in analiziranje vseh onesnaževal, vključno z dioksini in furani, kot tudi referenčne merilne metode za kalibracijo avtomatskih merilnih sistemov se izvajajo kot je določeno v CEN-standardih, pripravljenih na podlagi odredb Komisije. Dokler CEN-standardi niso izdelani, se uporabljajo nacionalni standardi.

3. Postopek za spremljanje dioksinov in furanov se lahko odobri samo, če je meja zaznavnosti za vzorčenje in analiziranje posameznih dioksinov in furanov dovolj nizka, da omogoči določitev smiselnih rezultatov na ravni ekvivalentov toksičnosti.

4. Vrednosti 95 % območij zanesljivosti, določenih pri mejnih vrednostih emisij, ne smejo preseči naslednjih deležev mejnih vrednosti emisij:

Ogljikov monoksid (člen 6(5)(a)): | 10 % |

Žveplov dioksid (člen 7(1)(a)(5)): | 20 % |

Skupni prah (člen 7(1)(a)(1)): | 30 % |

Skupni organski ogljik (člen 7(1)(a)(2)): | 30 % |

Vodikov klorid (člen 7(1)(a)(3)): | 40 % |

--------------------------------------------------