člen 58 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 58

1. Kraj opravljanja naslednjih storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

(a)

telekomunikacijske storitve;

(b)

storitve radijskega in televizijskega oddajanja;

(c)

elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge II.

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

2. Odstavek 1 se ne uporablja, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

izvajalec ima sedež ali, če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici in

(b)

storitve se opravljajo za osebe, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica iz točke (a), in

(c)

skupna vrednost opravljenih storitev iz točke (b) brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega 10 000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti in tega praga ni presegala niti v predhodnem koledarskem letu.

3. Kadar je v koledarskem letu prag iz točke (c) odstavka 2 presežen, se od takrat naprej uporablja odstavek 1.

4. Država članica, na ozemlju katere imajo izvajalci iz odstavka 2 sedež ali, če sedeža nimajo, stalno ali običajno prebivališče, tem izvajalcem podeli pravico, da izberejo, da se kraj opravljanja storitev določi v skladu z odstavkom 1, ta izbira pa v vsakem primeru velja dve koledarski leti.

5. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spremljanje, ali davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz odstavkov 2, 3 in 4.

6. Ustrezna vrednost zneska iz točke (c) odstavka 2 v nacionalni valuti se izračuna z uporabo menjalnega tečaja, ki ga objavi Evropska centralna banka na dan sprejetja Direktive Sveta (EU) 2017/2455 ( *1 ).

člen 219a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 219a

1. Za izdajanje računov veljajo pravila, ki se uporabljajo v državi članici, za katero se v skladu z določbami naslova V šteje, da je bilo v njej dobavljeno blago ali so bile v njej opravljene storitve.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 za izdajanje računov veljajo naslednja pravila:

(a)

pravila, ki se uporabljajo v državi članici, v kateri ima dobavitelj ali izvajalec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobavljeno blago ali opravljena storitev, ali če takega sedeža ali stalne poslovne enote nima, v državi članici, v kateri ima stalno ali običajno prebivališče, kadar:

(i)

dobavitelj ali izvajalec nima sedeža v državi članici, za katero se v skladu z določbami naslova V šteje, da je bilo v njej dobavljeno blago ali so bile v njej opravljene storitve, ali če njegov sedež v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi blaga ali opravljanju storitev v smislu točke (b) člena 192a in je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, ki ji je bilo dobavljeno blago ali so bile zanjo opravljene storitve, razen če prejemnik izda račun (samofakturiranje);

(ii)

se šteje, da blago ni bilo dobavljeno ali da storitve niso bile opravljene v Skupnosti v skladu z določbami naslova V;

(b)

pravila, ki se uporabljajo v državi članici, v kateri je identificiran dobavitelj ali izvajalec, ki uporablja eno od posebnih ureditev iz poglavja 6 naslova XII.

3. Odstavka 1 in 2 tega člena se uporabljata brez poseganja v člene 244 do 248.“;

v členu 358a se točka 1 nadomesti z naslednjim:

„1.

‚davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti‘, pomeni davčnega zavezanca, ki na ozemlju Skupnosti nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote;“;

v členu 361(1) se točka (e) nadomesti z naslednjim:

„(e) izjavo, da na ozemlju Skupnosti nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.“

v členu 14 se doda naslednji odstavek:

„4. Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1)

‚prodaja blaga na daljavo znotraj Skupnosti‘ pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža iz države članice, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz tega blaga pridobitelju konča, tudi kadar dobavitelj posredno sodeluje pri tem prevozu ali odpošiljanju, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katere pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV v skladu s členom 3(1), ali za katero koli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;

(b)

dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega;

(2)

‚prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga‘ pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj ali druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža s tretjega ozemlja ali iz tretje države pridobitelju v državi članici, tudi kadar dobavitelj posredno sodeluje pri prevozu ali odpošiljanju tega blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

(b)

dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.“;

doda se naslednji člen:

„Člen 14a

1. Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR, se šteje, da je to blago prejel in dobavil zadevni davčni zavezanec sam.

2. Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo blaga znotraj Skupnosti, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, za osebo, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da je to blago prejel in dobavil sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.“;

člen 33 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 33

Z odstopanjem od člena 32:

(a)

za kraj dobave pri prodaji blaga na daljavo znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča;

(b)

za kraj dobave pri prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v državo članico, ki ni država članica, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju, se šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča;

(c)

za kraj dobave pri prodaji na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v državo članico, kjer se konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju, se šteje, da je v tej državi članici, če je treba DDV na to blago prijaviti v skladu s posebno ureditvijo iz oddelka 4 poglavja 6 naslova XII.“;

člen 35 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 35

Člen 33 se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, opredeljenih v točkah 1 do 4 člena 311(1), ter za dobavo rabljenih prevoznih sredstev, opredeljenih v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu z zadevnimi posebnimi ureditvami.“;

v členu 58 se črtajo odstavki 2 do 6;

v naslovu V se vstavi naslednje poglavje:

„POGLAVJE 3a

Prag za davčne zavezance, ki dobavljajo blago v skladu s točko (a) člena 33 in opravljajo storitve v skladu s členom 58

Člen 59c

1. Točka (a) člena 33 in člen 58 se ne uporabljata, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

dobavitelj ali izvajalec ima sedež ali, če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici;

(b)

storitve se opravljajo za osebe, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica iz točke (a), ali blago je odposlano ali prepeljano v državo članico, ki ni država članica iz točke (a), in

(c)

skupna vrednost opravljenih storitev ali dobavljenega blaga iz točke (b) brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega 10 000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti in tega praga ni presegala niti v predhodnem koledarskem letu.

2. Če je v koledarskem letu prag iz točke (c) odstavka 1 presežen, se od takrat naprej uporabljata točka (a) člena 33 in člen 58.

3. Država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se začne njegovo odpošiljanje ali prevoz, ali v kateri imajo davčni zavezanci, ki opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronsko opravljene storitve, sedež, podeli davčnim zavezancem, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1, pravico, da izberejo, da se kraj dobave ali opravljanja storitev določi v skladu s točko (a) člena 33 in členom 58, ta izbira pa v vsakem primeru velja dve koledarski leti.

4. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spremljanje, ali davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz odstavkov 1, 2 in 3.

5. Ustrezna vrednost zneska iz točke (c) odstavka 1 v nacionalni valuti se izračuna z uporabo menjalnega tečaja, ki ga objavi Evropska centralna banka na dan sprejetja Direktive (EU) 2017/2455“;

doda se naslednji člen:

„Člen 66a

Z odstopanjem od členov 63, 64 in 65 v zvezi z dobavami blaga, za katere DDV plača oseba, ki omogoča dobavo v skladu s členom 14a, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku, ko je bilo plačilo sprejeto.“;

v členu 143(1) se vstavi naslednja točka:

„(ca) uvoz blaga, za katero se DDV prijavi v skladu s posebno ureditvijo iz oddelka 4 poglavja 6 naslova XII in za katero je bila pristojnemu carinskemu uradu v državi članici uvoza najpozneje ob vložitvi uvozne deklaracije predložena individualna identifikacijska številka DDV za uporabo posebne ureditve dobavitelja ali posrednika, ki deluje za njegov račun, dodeljena v skladu s členom 369q;“;

v členu 220(1) se točka 2 nadomesti z naslednjim:

▼C4

„(2) za dobavo blaga iz točke (a) člena 33, razen če davčni zavezanec uporablja posebno ureditev iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII;“;

▼B

doda se naslednji člen:

„Člen 242a

1. Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, znotraj Skupnosti v skladu z določbami naslova V, je davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev, dolžan voditi evidenco o teh dobavah ali opravljanju. Te evidence morajo biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v katerih je ta dobava blaga ali opravljanje storitev obdavčljiva, ugotovijo, ali je bil DDV pravilno obračunan.

2. Evidence iz odstavka 1 morajo biti zadevnim državam članicam na njihovo zahtevo na voljo v elektronski obliki.

Te evidence se morajo hraniti deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.“;

naslov poglavja 6 naslova XII se nadomesti z naslednjim:

„Posebne ureditve za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, ali prodajajo blago na daljavo“;

v členu 358 se črtajo točke 1, 2 in 3;

naslov oddelka 2 se nadomesti z naslednjim:

„Posebna ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti“;

v členu 358a se doda naslednja točka:

„3.

‚država članica potrošnje‘ pomeni državo članico, za katero se šteje, da je bila v njej opravljena storitev v skladu s poglavjem 3 naslova V.“;

člen 359 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 359

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve vsakemu davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti in opravlja storitve za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno ali običajno prebivališče v državi članici. Ta ureditev se uporablja za vse tako opravljene storitve v Skupnosti.“;

člen 362 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 362

Država članica identifikacije dodeli davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti, individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi. Na podlagi informacij, uporabljenih za to identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.“;

v členu 363 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a) davčni zavezanec jo uradno obvesti, da ne opravlja več storitev, zajetih v tej posebni ureditvi;“;

člena 364 in 365 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 364

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 365

V obračunu DDV se navedejo individualna identifikacijska številka DDV za uporabo te posebne ureditve in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 364. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.“;

člen 368 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 368

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na točko 1 člena 1 Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi s storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Če mora biti davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v državi članici registriran za dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, v obračunu DDV, ki ga predloži v skladu s členom 250 te direktive, odbije zneske DDV, ki se v tej državi članici plačajo v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi.“;

naslov oddelka 3 poglavja 6 naslova XII se nadomesti z naslednjim:

„Posebna ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti in storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci s sedežem v Skupnosti, vendar ne v državi članici potrošnje“;

v členu 369a se doda naslednja točka:

„(3)

‚država članica potrošnje‘ pomeni državo članico, za katero se v skladu s poglavjem 3 naslova V šteje, da so bile v njej opravljene storitve, ali, v primeru prodaje blaga na daljavo znotraj Skupnosti, državo članico, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča.“;

člena 369b in 369c se nadomestita z naslednjim:

„Člen 369b

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve davčnemu zavezancu, ki prodaja blago na daljavo znotraj Skupnosti, in davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in opravlja storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci. Ta posebna ureditev se uporablja za vse tako blago, dobavljeno v Skupnosti, oziroma vse take storitve, opravljene v Skupnosti.

Člen 369c

Davčni zavezanec državi članici identifikacije prijavi začetek in prenehanje svojih obdavčljivih dejavnosti, zajetih v tej posebni ureditvi, ali z njimi povezane spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.“;

člen 369e se spremeni:

(a)

uvodno besedilo se nadomesti z naslednjim:

„Država članica identifikacije davčnega zavezanca izključi iz posebne ureditve v naslednjih primerih:“;

(b)

točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) davčni zavezanec jo obvesti, da na daljavo znotraj Skupnosti ne prodaja več blaga in ne opravlja več storitev, zajetih v tej posebni ureditvi;“;

člena 369f in 369g se nadomestita z naslednjim:

„Člen 369f

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje ne glede na to, ali je bilo blago znotraj Skupnosti prodano na daljavo ali ne oziroma ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 369g

1. V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka DDV iz člena 369d in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost prodaje blaga na daljavo znotraj Skupnosti in opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV. Obračun DDV vključuje tudi spremembe v zvezi s preteklimi davčnimi obdobji, kot je določeno v odstavku 4 tega člena.

2. Kadar se pri prodaji blaga na daljavo znotraj Skupnosti, zajetega v tej posebni ureditvi, blago odpošlje ali prevaža iz držav članic, ki niso država članica identifikacije, obračun DDV vključuje tudi skupno vrednost take prodaje za vsako državo članico, iz katere se blago odpošlje ali prevaža, ter individualno identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko, ki jo dodeli vsaka taka država članica. Obračun DDV vključuje te informacije, razčlenjene po državah članicah potrošnje, za vsako državo članico, ki ni država članica identifikacije.

3. Kadar ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, zajete v tej posebni ureditvi, poleg poslovne enote v državi članici identifikacije še eno ali več drugih stalnih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, obračun DDV vključuje tudi skupno vrednost tako opravljenih storitev, in sicer za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, ter individualno identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

4. Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 369f. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.“;

v drugem pododstavku člena 369h(1) se drugi stavek nadomesti z naslednjim:

„Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.“;

v členu 369i se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV najpozneje ob preteku roka za predložitev obračuna.“;

člen 369j se nadomesti z naslednjim:

„Člen 369j

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnosti, zajetimi v tej posebni ureditvi ne sme odbiti DDV, ki nastane v državi članici potrošnje, v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na člen 2(1), člen 3 in točko (e) člena 8(1) Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo.

v členu 369k se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, vodi evidence o transakcijah, zajetih v tej posebnih ureditvi. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.“;

v poglavju 6 naslova XII se doda naslednji oddelek:

„ODDELEK 4

Posebna ureditev za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga

Člen 369l

Za namene tega oddelka prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga zajema samo blago, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR.

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

‚davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti‘ pomeni davčnega zavezanca, ki na ozemlju Skupnosti nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote;

(2)

‚posrednik‘ pomeni osebo, ki ima sedež v Skupnosti in ki jo davčni zavezanec, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago, imenuje za osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti v okviru te posebne ureditve v imenu in za račun davčnega zavezanca;

(3)

‚država članica identifikacije‘ pomeni naslednje:

(a)

kadar davčni zavezanec nima sedeža v Skupnosti, državo članico, v kateri se ta davčni zavezanec odloči registrirati;

(b)

kadar davčni zavezanec nima sedeža svoje dejavnosti v Skupnosti, vendar ima v njej eno ali več stalnih poslovnih enot, državo članico s stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo te posebne ureditve;

(c)

kadar ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti v državi članici, to državo članico;

(d)

kadar ima posrednik sedež svoje dejavnosti v državi članici, to državo članico;

(e)

kadar posrednik nima sedeža svoje dejavnosti v Skupnosti, vendar ima v njej eno ali več stalnih poslovnih enot, državo članico s stalno poslovno enoto, v kateri posrednik prijavi uporabo te posebne ureditve.

Za namene točk (b) in (e) davčnega zavezanca ali posrednika, ki ima več kot eno stalno poslovno enoto v Skupnosti, zavezuje odločitev, da bo prijavil državo članico sedeža v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih letih;

(4)

‚država članica potrošnje‘ pomeni državo članico, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju konča.

Člen 369m

1. Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve naslednjim davčnim zavezancem, ki prodajajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago:

(a)

vsakemu davčnemu zavezancu, ki ima sedež v Skupnosti in prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago;

(b)

vsakemu davčnemu zavezancu s sedežem v Skupnosti ali brez njega, ki prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago in ga zastopa posrednik, ki ima sedež v Skupnosti;

(c)

vsakemu davčnemu zavezancu, ki ima sedež v tretji državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU ( *2 ) in Uredbe (EU) št. 904/2010, in ki prodaja blago na daljavo iz te tretje države.

Ti davčni zavezanci uporabljajo to posebno ureditev za vse svoje prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga.

2. Za namene točke (b) odstavka 1 noben davčni zavezanec ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.

3. Komisija sprejme izvedbeni akt o vzpostavitvi seznama tretjih držav iz točke (c) odstavka 1 tega člena. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 5 Uredbe (EU) št. 182/2011, odbor za ta namen pa je odbor, ustanovljen v skladu s členom 58 Uredbe (EU) št. 904/2010.

Člen 369n

V zvezi s prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero se DDV prijavi v skladu s to posebno ureditvijo, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku dobave. Za blago se šteje, da je bilo dobavljeno, ko je bilo sprejeto plačilo.

Člen 369o

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali posrednik, ki deluje za njegov račun, državi članici identifikacije prijavi začetek ali prenehanje svoje dejavnosti v okviru te posebne ureditve ali njene spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 369p

1. Davčni zavezanec, ki ne uporablja posrednika, pred začetkom uporabe te posebne ureditve državi članici identifikacije posreduje naslednje podatke:

(a)

ime;

(b)

poštni naslov;

(c)

elektronski naslov in spletna mesta;

(d)

identifikacijsko številko DDV ali nacionalno davčno številko.

2. Posrednik pred začetkom uporabe te posebne ureditve za račun davčnega zavezanca državi članici identifikacije posreduje naslednje podatke:

(a)

ime;

(b)

poštni naslov;

(c)

elektronski naslov;

(d)

identifikacijsko številko DDV.

3. Posrednik državi članici identifikacije za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa, preden slednji začne uporabljati to posebno ureditev, posreduje naslednje podatke:

(a)

ime;

(b)

poštni naslov;

(c)

elektronski naslov in spletna mesta;

(d)

identifikacijsko številko DDV ali nacionalno davčno številko;

▼C3

(e)

njegovo individualno identifikacijsko številko, dodeljeno v skladu s členom 369q(2).

▼B

4. Vsak davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali, če je ustrezno, njegov posrednik uradno obvesti državo članico identifikacije o vsaki spremembi posredovanih podatkov.

Člen 369q

1. Država članica identifikacije dodeli davčnemu zavezancu, ki uporablja to posebno ureditev, individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi.

2. Država članica identifikacije dodeli posredniku individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi.

3. Država članica identifikacije dodeli posredniku individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve v zvezi z vsakim davčnim zavezancem, za katerega je imenovan.

4. Identifikacijska številka DDV, dodeljena v skladu z odstavki 1, 2 in 3, se uporablja samo za namene te posebne ureditve.

Člen 369r

1. Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki ne uporablja posrednika, črta iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

(a)

če jo davčni zavezanec uradno obvesti, da ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga;

(b)

če se lahko kako drugače sklepa, da so njegove obdavčljive dejavnosti prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga prenehale;

(c)

če davčni zavezanec ne izpolnjuje več pogojev, potrebnih za uporabo te posebne ureditve;

(d)

če davčni zavezanec neprenehoma krši pravila te posebne ureditve.

2. Država članica identifikacije posrednika črta iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

(a)

če dve zaporedni koledarski četrtletji ne deluje kot posrednik za račun katerega od davčnih zavezancev, ki uporabljajo to posebno ureditev;

(b)

če ne izpolnjuje več drugih potrebnih pogojev za delovanje kot posrednik;

(c)

če neprenehoma krši pravila te posebne ureditve.

3. Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik, črta iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

(a)

če posrednik uradno obvesti državo članico, da zadevni davčni zavezanec ne prodaja več na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga;

(b)

če se lahko kako drugače sklepa, da so obdavčljive dejavnosti zadevnega davčnega zavezanca prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga prenehale;

(c)

če zadevni davčni zavezanec ne izpolnjuje več pogojev, potrebnih za uporabo te posebne ureditve;

(d)

če zadevni davčni zavezanec neprenehoma krši pravila te posebne ureditve;

(e)

če posrednik uradno obvesti državo članico identifikacije, da ne zastopa več zadevnega davčnega zavezanca.

Člen 369s

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali njegov posrednik z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsak mesec ne glede na to, ali je bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga opravljena ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Kadar je treba predložiti obračun DDV v skladu s prvim odstavkom, države članice za namene DDV ne naložijo kakršnih koli dodatnih obveznosti ali drugih formalnosti v zvezi z uvozom.

Člen 369t

1. V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka DDV iz člena 369q in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna DDV, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

2. Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 369s. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

Člen 369u

1. V obračunu DDV so zneski navedeni v eurih.

Države članice, katerih valuta ni euro, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovi nacionalni valuti. Če so bile dobave zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali njegov posrednik v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.

2. Menjava se izvede na podlagi menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi za zadevni dan, ali, če na ta dan ni objave, za naslednji dan objave.

Člen 369v

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali njegov posrednik plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV najpozneje ob izteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvede na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 369w

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnosti, zajetimi v tej posebni ureditvi, ne sme odbiti DDV, ki nastane v državah članicah potrošnje, v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na točko 1 člena 1 Direktive 86/560/EGS ter točko 1 člena 2 in člen 3 Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedenima direktivama. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi z blagom, zajetim v tej posebni ureditvi.

Člen 369x

1. Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, vodi evidence o transakcijah, zajetih v tej posebnih ureditvi. Posrednik vodi evidence za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

2. Evidence iz odstavka 1 morajo biti državi članici potrošnje in državi članici identifikacije na njuno zahtevo na voljo v elektronski obliki.

Evidence se morajo hraniti deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

v naslovu XII se dodata naslednji poglavji:

„POGLAVJE 7

Posebna ureditev za prijavo in plačilo uvoznega DDV

Člen 369y

Kadar se za uvoz blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR ne uporablja posebna ureditev iz oddelka 4 poglavja 6, država članica uvoza osebi, ki carinskim organom predloži blago za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, na ozemlju Skupnosti dovoli uporabo posebne ureditve za prijavo in plačilo uvoznega DDV v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v tej državi članici.

Člen 369z

1. Za namene te posebne ureditve velja naslednje:

(a)

oseba, ki ji je blago namenjeno, je dolžna plačati DDV;

(b)

oseba, ki predloži blago carinskim organom na ozemlju Skupnosti, pobere DDV od osebe, ki ji je blago namenjeno, in plača tak DDV.

2. Države članice zagotovijo, da oseba, ki predloži blago carini na ozemlju Skupnosti, sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da oseba, ki ji je blago namenjeno, plača ustrezen davek.

Člen 369za

Z odstopanjem od člena 94(2) lahko države članice določijo, da se pri uporabi te posebne ureditve uporablja splošna stopnja DDV, ki velja v državi članici uvoza.

Člen 369zb

1. Države članice dovolijo, da se o DDV, pobranem v okviru te posebne ureditve, elektronsko poroča v mesečni izjavi. Izjava vsebuje celoten DDV, pobran v zadevnem koledarskem mesecu.

2. Države članice zahtevajo, da se DDV iz odstavka 1 plača do konca meseca, ki sledi uvozu.

3. Osebe, ki uporabljajo to posebno ureditev, vodijo evidence o transakcijah, zajetih v tej posebni ureditvi, za obdobje, ki ga določi država članica uvoza. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni ali carinski organi države članice uvoza ugotovijo, ali je prijavljeni DDV pravilen, in morajo biti državi članici uvoza na njeno zahtevo na voljo v elektronski obliki.

POGLAVJE 8

Protivrednosti

Člen 369zc

1. Protivrednost eura v nacionalni valuti, ki se upošteva za znesek iz členov 369l in 369y, se določi enkrat letno. Uporabijo se tečaji, ki se pridobijo prvi delovni dan v oktobru, učinkovati pa začnejo 1. januarja naslednje leto.

2. Države članice znesek v nacionalnih valutah, ki ga dobijo, ko pretvorijo znesek v eurih, lahko zaokrožijo.

3. Države članice lahko še naprej uporabljajo znesek, ki velja v času letne prilagoditve, predvidene v odstavku 1, če pretvorba zneska, izraženega v eurih, pred zaokroženjem, ki je predvideno v odstavku 2, predstavlja manj kot 5-odstotno spremembo zneska, izraženega v nacionalni valuti, ali zmanjšanje tega zneska.“

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	SKLEP SVETA (EU) 2020/1109 z dne 20. julija 2020	L 244	3	29.7.2020

C1	Popravek, UL L 125, 22.5.2018, str. 15 (2017/2455)
C2	Popravek, UL L 225, 6.9.2018, str. 1 (2017/2455)
►C3	Popravek, UL L 225, 6.9.2018, str. 1 (2017/2455)
►C4	Popravek, UL L 245, 25.9.2019, str. 9 (2017/2455)