To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

Ta uredba določa enotna pravila o splošnih bonitetnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi, nadzorovani v skladu z Direktivo 2013/36/EU, kar zadeva:

Ta uredba določa enotna pravila za zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati subjekti v postopku reševanja, ki so globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI) ali del GSPI in pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU.

Ta uredba ne ureja zahtev glede objave, ki veljajo za pristojne organe na področju bonitetnih predpisov in nadzora institucij, kot je določeno v Direktivi 2013/36/EU.

Za zagotovitev skladnosti s to uredbo imajo pristojni organi pooblastila in upoštevajo postopke iz Direktive 2013/36/EU in te uredbe.

Za zagotovitev skladnosti s to uredbo imajo organi za reševanje pooblastila in upoštevajo postopke iz Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 ) in te uredbe.

Pristojni organi in organi za reševanje sodelujejo za zagotovitev skladnosti z zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Za zagotovitev skladnosti v okviru svojih pristojnosti enotni odbor za reševanje, ustanovljen s členom 42 Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ), in Evropska centralna banka, kar zadeva naloge, ki so ji bile podeljene z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 ( 3 ), zagotovita redno in zanesljivo izmenjavo relevantnih informacij.

Pristojni organi, kakor so opredeljeni v točki 5 člena 3(1) Direktive (EU) 2019/2033 Evropskega parlamenta in Sveta ( 4 ), pri uporabi določb iz člena 1(2) in (5) Uredbe (EU) 2019/2034 Evropskega parlamenta in Sveta ( 5 ) v zvezi z investicijskimi podjetji iz navedenih odstavkov obravnavajo ta investicijska podjetja, kot če bi bila „institucije“ na podlagi te uredbe.

Ta uredba institucijam ne preprečuje, da bi imele več kapitala in njihovih sestavnih delov ali da bi uporabljale strožje ukrepe, kot je zahtevano v tej uredbi.

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

▼M9

(1)

"kreditna institucija" pomeni družbo, katere dejavnost je kar koli od naslednjega:

(a)

sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun;

(b)

opravljanje katere koli dejavnosti iz točk 3 in 6 oddelka A Priloge I k Direktivi 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 6 ), kadar velja eno od naslednjega, pri čemer pa družba ni trgovec z blagom in pravicami do emisij, kolektivni naložbeni podjem ali zavarovalnica:

(i)

skupna vrednost konsolidiranih sredstev družbe je enaka ali presega 30 milijard EUR;

(ii)

skupna vrednost sredstev družbe je manj kot 30 milijard EUR in družba je del skupine, v kateri je skupna vrednost konsolidiranih sredstev vseh družb te skupine, ki imajo posamezno bilančno vsoto manj kot 30 milijard EUR in opravljajo katero koli dejavnost iz točk 3 in 6 oddelka A Priloge I k Direktivi 2014/65/EU, enaka ali presega 30 milijard EUR ali

(iii)

skupna vrednost sredstev družbe je manj kot 30 milijard EUR in družba je del skupine, v kateri je skupna vrednost konsolidiranih sredstev vseh družb skupine, ki opravljajo katero koli dejavnost iz točk 3 in 6 oddelka A Priloge I k Direktivi 2014/65/EU, enaka ali presega 30 milijard EUR, kadar konsolidacijski nadzornik v posvetovanju s kolegijem nadzornikov takšno odločitev sprejme zato, da bi obravnaval morebitna tveganja izogibanja in tveganja za finančno stabilnost Unije;

Za namene točk (b)(ii) in (b)(iii), kadar je družba del skupine iz tretje države, je bilančna vsota vsake podružnice te skupine, pooblaščene za delovanje v Uniji, vključena v združeno skupno vrednost sredstev vseh družb v skupini;

(2)

"investicijsko podjetje" pomeni investicijsko podjetje, kakor je opredeljeno v točki (1) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, ki ima dovoljenje na podlagi navedene direktive, razen kreditnih institucij;

(3)

"institucija" pomeni kreditno institucijo, ki ima dovoljenje v skladu s členom 8 Direktive 2013/36/EU, ali podjetje iz člena 8a(3) navedene direktive;

▼M9 —————

▼B

(5)

"zavarovalnica" pomeni zavarovalnico, kakor je opredeljena v točki (1) člena 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) ( 7 );

(6)

"pozavarovalnica" pomeni pozavarovalnico, kakor je opredeljena v točki (4) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

▼M8

(7)

"kolektivni naložbeni podjem" ali "KNP" pomeni KNPVP, kot je opredeljen v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 8 ), ali alternativni investicijski sklad (AIS), kot je opredeljen v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 9 );

▼B

(8)

"subjekt javnega sektorja" pomeni nekomercialen upravni organ, odgovoren enotam centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali organom, ki izvaja enake pristojnosti kot regionalne ravni države in lokalni organi, ali nekomercialno podjetje, ki je v lasti centralnih, regionalnih ali lokalnih ravni držav ali pa so ga te ustanovile in ga financirajo ter ki ima sporazume o izrecnem jamstvu in lahko vključuje samoupravne organe, regulirane z zakonodajo, ki so pod javnim nadzorom.

▼C2

(9)

"upravljalni organ" pomeni upravljalni organ kot je opredeljen v točki (7) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

▼B

(10)

"višje vodstvo" pomeni višje vodstvo kot je opredeljeno v točki 9 člena 3(1) 4 Direktive 2013/36/EU;

(11)

"sistemsko tveganje" pomeni sistemsko tveganje kot je opredeljeno v točki (10) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(12)

"modelsko tveganje" pomeni modelsko tveganje kot e opredljeno v točki (11) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

▼M5

(13)

"originator" pomeni originatorja, kot je opredeljen v točki (3) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402 ( 10 );

(14)

"sponzor" pomeni sponzorja, kot je opredeljen v točki (5) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

▼M5

(14a)

"prvotni kreditodajalec" pomeni prvotnega kreditodajalca, kot je opredeljen v točki (20) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

▼B

(15)

"nadrejena oseba" pomeni:

(a)

nadrejeno družbo v smislu člena 1 in 2 Direktive 83/349/EGS;

(b)

za namene oddelka IIpoglavij 3 in 4 naslova VII in naslova VIII Direktive 2013/36/EU in dela 5 te uredbe nadrejeno podjetje v smislu člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli družbo, ki dejansko izvaja prevladujoč vpliv nad drugo družbo;

(16)

"podrejena družba" pomeni:

(a)

podrejeno podjetje v smislu členov 1 in 2 Direktive 83/349/EGS,

(b)

podrejeno podjetje v smislu člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, nad katerim nadrejena oseba dejansko izvaja prevladujoč vpliv.

Podrejene družbe podrejenih družb se prav tako štejejo za podrejene družbe tiste družbe, ki je nadrejena oseba njihove nadrejene osebe;

(17)

"podružnica" pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del dejavnosti institucij;

(18)

"družba za pomožne storitve" pomeni družbo, katere osnovna dejavnost je lastništvo ali upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede na osnovno dejavnost ene ali več institucij;

▼C2

(19)

"družba za upravljanje" pomeni družbo za upravljanje, kot je opredeljena v točki (5) člena 2 Direktive 2002/87/ES, ali UAIS, kot je opredeljen v členu 4(1)(b) Direktive 2011/61/EU, vključno, če ni določeno drugače, s subjekti iz tretjih držav, ki opravljajo podobne dejavnosti in so predmet zakonodaje tretje države;

▼M8

(20)

"finančni holding" pomeni finančno institucijo, katere podrejene družbe so izključno ali pretežno institucije ali finančne institucije in ki ni mešani finančni holding; podrejene družbe finančne institucije so predvsem institucije ali finančne institucije, kjer je vsaj ena od njih institucija in kjer je več kot 50 % kapitala, konsolidiranih sredstev, prihodkov, zaposlenih ali drugih kazalnikov finančne institucije, ki jih pristojni organ upošteva kot relevantne, povezanih s podrejenimi družbami, ki so institucije ali finančne institucije;

▼B

(21)

"mešani finančni holding" pomeni mešani finančni holding kot je opredeljen v točki (15) člena 2 Direktive 2002/87/ES;

(22)

"mešani poslovni holding" pomeni nadrejeno osebo, ki ni finančni holding ali institucija ali mešani finančni holdingin ki ima med podrejenimi družbami vsaj eno institucijo;

(23)

"zavarovalnica tretje države" pomeni zavarovalnico tretje države, kot je opredeljena v točki (3) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(24)

"pozavarovalnica tretje države" pomeni pozavarovalnico tretje države, kot je opredeljena v točki (6) člena členu 13 Direktive 2009/138/ES;

(25)

"priznana investicijska podjetja tretje države" pomeni podjetja, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(a)

če bi imela sedež v Uniji, bi spadala v okvir opredelitve investicijskega podjetja;

(b)

so pridobila dovoljenje v tretji državi;

(c)

za njih veljajo bonitetna pravila in ta pravila upoštevajo, pri čemer so ta pravila po mnenju pristojnih organov vsaj tako stroga kot pravila iz te uredbe ali Direktive 2013/36/EU;

▼M9

(26)

"finančna institucija" pomeni družbo, ki ni institucija ali čisti industrijski holding ter katere osnovna dejavnost je pridobivanje kapitalskih deležev ali opravljanje ene ali več dejavnosti iz točk 2 do 12 in točke 15 Priloge I k Direktivi 2013/36/EU, vključno z investicijskim podjetjem, finančnim holdingom, mešanim finančnim holdingom, investicijskim holdingom, plačilno institucijo v smislu Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta ( 11 ) in družbo za upravljanje, ne vključuje pa zavarovalnih holdingov in mešanih zavarovalnih holdingov, kakor so opredeljeni v točkah (f) in (g) člena 212(1) Direktive 2009/138/ES;

▼B

(27)

"subjekt finančnega sektorja" pomeni kar koli od naslednjega:

(a)

institucijo;

(b)

finančno institucijo;

(c)

družbo za pomožne storitve, vključeno v konsolidiran finančni položaj institucije;

(d)

zavarovalnico;

(e)

zavarovalnico tretje države;

(f)

pozavarovalnico;

(g)

pozavarovalnico tretje države;

▼C2

(h)

zavarovalni holding, kot je opredeljen v točki (f) člena 212(1) Direktive 2009/138/ES;

▼C2

▼B

(k)

družbo, ki je izključena iz področja uporabe Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 4 navedene direktive;

(l)

družbo tretje države, katere glavna dejavnost je primerljiva s katerim koli subjektom iz točk (a) do (k);

▼M8

(28)

"nadrejena institucija v državi članici" pomeni institucijo v državi članici, ki ima podrejeno družbo, ki je institucija, finančna institucija ali družba za pomožne storitve, ali ki je udeležena v instituciji, finančni instituciji ali družbi za pomožne storitve in sama ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

▼B

(29)

"EU nadrejena institucija" pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, ki ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

▼M9

(29a)

"nadrejeno investicijsko podjetje v državi članici" pomeni nadrejeno osebo v državi članici, ki je investicijsko podjetje;

(29b)

"EU nadrejeno investicijsko podjetje" pomeni EU nadrejeno osebo, ki je investicijsko podjetje;

▼M8

(29c)

"nadrejena kreditna institucija v državi članici" pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, ki je kreditna institucija;

(29d)

"EU nadrejena kreditna institucija" pomeni EU nadrejeno institucijo, ki je kreditna institucija;

▼B

(30)

"nadrejeni finančni holding v državi članici" pomeni finančni holding, ki sam ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(31)

"EU nadrejeni finančni holding" pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali drugega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(32)

"nadrejeni mešani finančni holding v državi članici" pomeni mešani finančni holding, ki sam ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(33)

"EU nadrejeni mešani finančni holding" pomeni nadrejeni mešani finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali drugega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(34)

"centralna nasprotna stranka" ali "CNS" pomeni CNS, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(35)

"udeležba" pomeni udeležbo v smislu prvega stavka člena 17 Četrte direktive Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb ( 12 ) ali neposredno ali posredno imetništvo 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(36)

"kvalificirani delež" pomeni neposredni ali posredni delež v družbi, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ►C2 ali ki omogoča izvajanje pomembnega vpliv na upravljanje zadevne družbe; ◄

(37)

"obvladovanje" pomeni razmerje med nadrejenim in podrejenim podjetjem, kot je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS ali, kadar je ustrezno, računovodskih standardih, ki se uporabljajo za institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in družbo;

(38)

"tesna povezanost" pomeni položaj, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezane na enega od naslednjih načinov:

(a)

udeležba v obliki imetništva, neposredno ali z obvladovanjem 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja;

(b)

obvladovanje;

(c)

stalno povezanostjo obeh ali vseh z isto tretjo osebo preko razmerja obvladovanja;

(39)

"skupina povezanih strank" pomeni kar koli od naslednjega:

(a)

dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki, če ni dokazano nasprotno, predstavljajo eno samo tveganje, ker ena od njih neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge;

(b)

dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi ni razmerja, ki predstavlja obvladovanje, kot je opisano v točki (a), vendar je treba šteti, da predstavljajo eno samo tveganje, ker so med seboj tako povezane, da bi v primeru finančnih težav, zlasti težav s financiranjem ali odplačilom, ene od njih verjetno imele težave s financiranjem ali odplačilom tudi druge;

Ne glede na točki (a) in (b), kadar centralna raven države neposredno obvladuje več kot eno fizično ali pravno osebo ali pa je z njimi neposredno povezana, celote, ki jo sestavljajo centralna raven države in vse fizične ali pravne osebe, ki jih neposredno ali posredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki so v skladu s točko (b), ni nujno treba šteti za skupino povezanih strank. Namesto tega se lahko obstoj skupine povezanih strank, ki jo sestavljajo centralna raven države ter druge fizične in pravne osebe, oceni posebej za vsako osebo, ki jo neposredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki je neposredno povezana v skladu s točko (b), ter za vse fizične in pravne osebe, ki jih ta oseba neposredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki so s to osebo povezane v skladu s točko (b), vključno s centralno ravnjo države. Enako velja v primeru enot regionalne ali lokalne ravni držav, za katere se uporablja člen 115(2).

▼M8

Dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a) ali (b) zaradi svoje neposredne izpostavljenosti do iste CNS za namene dejavnosti kliringa, se ne štejejo za skupino povezanih stran;

▼B

(40)

"pristojni organ" pomeni javni organ ali telo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo uradno priznan in pooblaščen za nadzor institucij kot del delujočega sistema nadzora v zadevni državi članici;

▼M8

(41)

"konsolidacijski nadzornik" pomeni pristojni organ, odgovoren za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU;

▼B

(42)

"dovoljenje" pomeni instrument, ki ga v kateri koli obliki izdajo organi in s katerim se dodeli pravica do opravljanja dejavnosti;

(43)

"matična država članica" pomeni državo članico, v kateri je institucija pridobila dovoljenje;

(44)

"država članica gostiteljica" pomeni državo članico, v kateri ima institucija podružnico ali v kateri opravlja storitve;

(45)

"centralne banke ESCB" pomenijo nacionalne centralne banke, ki so članice Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), in Evropsko centralno banko (ECB);

(46)

"centralne banke" pomenijo centralne banke ESCB in centralne banke tretjih držav;

(47)

"konsolidirani položaj" pomeni položaj, ki je posledica uporabe zahtev iz te uredbe v skladu s poglavjem 2 naslova II, dela 1, za eno institucijo, kot če bi ta skupaj z eno ali več drugih subjektov predstavljala eno samo institucijo;

(48)

"konsolidirana podlaga" pomeni na podlagi konsolidiranega položaja;

(49)

"subkonsolidirana podlaga" pomeni na podlagi konsolidiranega položaja nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga z izključitvijo podskupine subjektov, ali na podlagi konsolidiranega položaja nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ki ni končna nadrejena institucija, finančni holding oziroma mešani finančni holding;

(50)

"finančni instrumenti" pomenijo kar koli od naslednjega:

(a)

pogodbe, ki eni stranki prinašajo finančno terjatev, drugi stranki pa finančno obveznost ali lastniški instrument;

(b)

instrument iz oddelka C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES;

(c)

izvedeni finančni instrument;

(d)

primarni finančni instrument;

(e)

denarni instrument.

Instrumenti iz točk (a), (b) in (c) so finančni instrumenti le, če njihova vrednost izhaja iz cene osnovnega finančnega instrumenta ali druge osnovne postavke, stopnje ali indeksa;

▼M9

(51)

"ustanovni kapital" pomeni zneske in vrste kapitala, navedene v členu 12 Direktive 2013/36/EU;

▼B

(52)

"operativno tveganje" pomeni tveganje izgube zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi in delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov ter vključuje pravno tveganje;

(53)

"tveganje zmanjšanja vrednosti" pomeni tveganje, da bi se znesek terjatve zmanjšal zaradi denarnih ali nedenarnih zahtevkov dolžnika po tej terjatvi;

(54)

"verjetnost neplačila" ali "PD" pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju enega leta;

(55)

"izguba ob neplačilu" ali "LGD" pomeni razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica neplačila nasprotne stranke, in vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(56)

"konverzijski faktor" pomeni razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti, ki bi lahko bil črpan in bi torej v primeru neplačila ostal neporavnan, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti; znesek prevzete obveznosti je enak odobrenemu znesku razpolaganja, s katerim je dolžnik seznanjen, razen če je odobren znesek razpolaganja, ki ga določi institucija večji od njega;

(57)

"zmanjševanje kreditnega tveganja" pomeni tehniko, ki jo institucija uporablja za zmanjševanje kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki jih še ima ta institucija;

(58)

"stvarno kreditno zavarovanje" pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica pravice te institucije, da v primeru neplačila nasprotne stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z nasprotno stranko unovči ali pridobi prenos ali prisvojitev ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do institucije;

(59)

"osebno kreditno zavarovanje" pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže k plačilu določenega zneska v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih specifičnih kreditnih dogodkov;

▼M9

(60)

"denarju podoben instrument" pomeni potrdilo o vlogi, obveznice, vključno s kritimi obveznicami, ali kateri koli drug nepodrejen instrument, ki ga je izdala institucija ali investicijsko podjetje ter za katerega je institucija ali investicijsko podjetje že prejelo plačilo v celoti in ga bo brezpogojno unovčilo po njegovi nominalni vrednosti;

▼M5

(61)

"listinjenje" pomeni listinjenje, kot je opredeljeno v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

(62)

"pozicija v listinjenju" pomeni pozicijo v listinjenju, kot je opredeljena v točki (19) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

(63)

"relistinjenje" pomeni relistinjenje, kot je opredeljeno v točki (4) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

▼B

(64)

"pozicija v relistinjenju" pomeni izpostavljenost iz naslova relistinjenja;

(65)

"kreditna izboljšava" pomeni pogodbeno ureditev, po kateri se kreditna kakovost pozicije v listinjenju izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšave ne bi bilo, vključno z izboljšavo, ki jo dajejo podrejene tranše v listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja;

▼M5

(66)

"subjekt s posebnim namenom pri listinjenju" ali "SSPE" pomeni subjekt s posebnim namenom pri listinjenju ali SSPE, kot je opredeljen v točki (2) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

(67)

"tranša" pomeni tranšo, kot je opredeljena v točki (6) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

▼B

(68)

"vrednotenje po tekočih tržnih cenah" pomeni vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih iz neodvisnih virov, vključno z borznimi cenami, elektronskimi kotacijami ali kotacijami več neodvisnih uglednih borznih posrednikov;

(69)

"vrednotenje z modelom" pomeni vsako vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi enega ali več vhodnih tržnih podatkov;

(70)

"neodvisen pregled cen" pomeni postopek, s katerim se redno preverjata natančnost in neodvisnost tržnih cen ali vhodnih podatkov vrednotenja z modelom;

▼C2

(71)

"sprejemljiv kapital" pomeni naslednje:

(a)

za namene naslova III dela 2 pomeni vsoto naslednjega:

(i)

temeljnega kapitala iz člena 25, brez uporabe odbitka iz člena 36(1)(k)(i);

(ii)

dodatnega kapitala iz člena 71, ki je enak ali nižji od tretjine temeljnega kapitala, izračunanega v skladu s točko (i) te točke;

(b)

▼M8

za namene člena 97 pomeni vsoto:

▼C2

(i)

temeljnega kapitala iz člena 25;

(ii)

dodatnega kapitala iz člena 71, ki je enak ali nižji od tretjine temeljnega kapitala;

▼B

(72)

"priznana borza" pomeni borzo, ki izpolnjuje oba naslednja pogoja:

▼M9

(a)

je reguliran trg ali trg tretje države, ki se šteje za enakovrednega reguliranemu trgu v skladu s postopkom iz točke (a) člena 25(4) Direktive 2014/65/EU;

▼B

(b)

ima klirinške mehanizme, po katerih za pogodbe iz Priloge II veljajo predpisana dnevna kritja, ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo ustrezno zaščito;

(73)

"posebne pokojninske ugodnosti" pomenijo razširjene pokojninske ugodnosti, ki jih institucija po lastni presoji odobri zaposlenemu v okviru njegove celote variabilnih prejemkov, ki pa ne zajemajo pridobljenih ugodnosti, odobrenih zaposlenemu pod pogoji sistema pokojninskega zavarovanja v družbi;

(74)

"hipotekarna kreditna vrednost" pomeni vrednost nepremičnine, kot je določena s preudarno oceno tržljivosti nepremičnine v prihodnosti tako, da se upoštevajo dolgoročni trajnostni vidiki nepremičnine, običajne in lokalne razmere na trgu, trenutna uporaba in alternativna primerna uporaba nepremičnine;

(75)

"stanovanjska nepremičnina" pomeni prebivališče, v katerem prebiva njegov lastnik ali zakupnik, kar vključuje tudi pravico do bivanja v stanovanju stanovanjskih zadrug na Švedskem;

(76)

"tržna vrednost" pomeni za namene nepremičnine ocenjeni znesek, za katerega bi bila nepremičnina na datum vrednotenja izmenjana med voljnim kupcem in voljnim prodajalcem na podlagi strogih poslovnih odnosov in po ustreznem trženju, pri čemer vsaka posamezna stranka ravna vestno, preudarno in brez prisile;

(77)

"veljavni računovodski okvir" pomeni računovodske standarde, ki se uporabljajo za institucijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 ali Direktivo 86/635/EGS;

(78)

"enoletna stopnja neplačil" pomeni razmerje med številom neplačil v obdobju, ki se začne eno leto pred dnevom T, in številom dolžnikov v tem bonitetnem razredu ali skupini eno leto pred tem dnevom;

(79)

"špekulativno financiranje nepremičnin" pomeni kredite za nakup nepremičnin ali za razvoj ali pozidavo zemljišča v zvezi s takšno nepremičnino, z namenom da bi se nepremičnina nato prodala za dobiček;

(80)

"trgovinsko financiranje" pomeni financiranje, vključno z jamstvi, povezano z izmenjavo blaga in storitev prek finančnih produktov s fiksno kratkoročno zapadlostjo, na splošno manj kot eno leto, brez samodejne obnovitve;

(81)

"uradno podprti izvozni krediti" pomeni posojila ali kredite za financiranje izvoza blaga in storitev, za katera zagotavlja jamstva, zavarovanje ali neposredno financiranje uradna izvozna agencija;

▼C2

(82)

"pogodba o začasni prodaji" in "pogodba o začasnem odkupu" pomenita vsako pogodbo, s katero institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali blago ali zajamčene pravice v zvezi s pravico do vrednostnih papirjev ali blaga, če to jamstvo izda priznana borza s pravicami do teh vrednostnih papirjev ali blaga in če dogovor ne dopušča instituciji, da bi prenesla ali zastavila določen vrednostni papir ali določeno blago več kot eni nasprotni stranki hkrati, glede na zavezo, da jih začasno odkupi, ali nadomestnimi vrednostnimi papirji ali blagom iste vrste po določeni ceni na določen dan v prihodnosti ali na dan, ki ga bo določil prenosnik, pri čemer gre v primeru institucije, ki prodaja vrednostne papirje ali blago, za pogodbo o začasni prodaji, v primeru institucije, ki kupuje vrednostne papirje, pa za pogodbo o začasnem odkupu;

▼B

(83)

"repo posel" pomeni vsak posel, ki ga ureja "pogodba o začasni prodaji" ali "pogodba o začasnem odkupu";

(84)

"enostavna pogodba o začasni prodaji" pomeni repo posel v zvezi s posamičnimi sredstvi ali podobnimi nekompleksnimi sredstvi za razliko od košarice sredstev;

(85)

"pozicije, namenjene trgovanju" pomenijo kar koli od naslednjega:

(a)

pozicije za lasten račun in pozicije, ki izhajajo iz servisiranja strank in vzdrževanja trga;

(b)

pozicije, ki naj bi se kratkoročno ponovno prodale;

(c)

pozicije, ki naj bi omogočile kratkoročni zaslužek na račun dejanskih ali pričakovanih razlik med njihovo prodajno in nakupno ceno ali na račun sprememb drugih cen ali obrestne mere;

▼M8

(86)

"trgovalna knjiga" pomeni vse pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki jih ima institucija za namene trgovanja ali za varovanje pozicij, ki jih ima za namene trgovanja, v skladu s členom 104;

▼B

(87)

"večstranski sistem trgovanja" pomeni večstranski sistem trgovanja kot je opredeljen v točki (15) člena 4 Direktive 2004/39/ES;

▼C2

(88)

"kvalificirana centralna nasprotna stranka" ali "KCNP" pomeni centralno nasprotno stranko, ki je pridobila dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali je bila priznana v skladu s členom 25 navedene uredbe;

▼B

(89)

"jamstveni sklad" pomeni sklad, ki ga ustanovi CNS v skladu s členom 42 Uredbe (EU) št. 648/2012 in ki se uporablja v skladu s členom 45 navedene uredbe;

▼C2

(90)

"predhodno financiran prispevek v jamstveni sklad CNS" pomeni prispevek institucije v jamstveni sklad CNS;

▼M8

(91)

"trgovalna izpostavljenost" pomeni tekočo izpostavljenost, ki vključuje gibljivo kritje, ki pripada klirinškemu članu, vendar ga ta še ni prejel, in morebitno prihodnjo izpostavljenost klirinškega člana ali stranke do CNS, ki izhaja iz pogodb in poslov, navedenih v točkah (a), (b) in (c) člena 301(1), pa tudi začetno kritje;

▼B

(92)

"regulirani trg" pomeni reguliran trg kot je opredeljen v točki (14) člena 4 Direktive 2004/39/ES;

(93)

"finančni vzvod" pomeni relativno velikost sredstev, zunajbilančnih obveznosti in pogojnih obveznosti institucije za plačilo ali izročitev ali zagotovitev zavarovanja s premoženjem, vključno z obveznostmi iz prejetih sredstev, sprejetih zavez, pogodb o izvedenih finančnih instrumentih ali pogodb o začasni prodaji, pri čemer pa so izključene obveznosti, ki jih je mogoče izvršiti le med likvidacijo institucije, glede na kapital navedene institucije;

(94)

"tveganje prevelikega finančnega vzvoda" pomeni tveganje, pogojeno z ranljivostjo institucije zaradi finančnega vzvoda ali pogojnega finančnega vzvoda, zaradi katerega bi lahko bili potrebni nenačrtovani popravni ukrepi poslovnega načrta institucije, vključno s prisilno prodajo sredstev, zaradi česar lahko nastanejo izgube ali prilagoditve vrednotenja za preostala sredstva institucije;;

(95)

"popravek zaradi kreditnega tveganja" pomeni znesek posebnih in splošnih rezervacij za izgube pri kreditnih tveganjih, ki je zaveden v računovodskih izkazih institucije v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

▼M8

(96)

"notranje varovanje" pomeni pozicijo, ki pomembno izravna elemente tveganja med pozicijo iz trgovalne knjige in eno ali več pozicijami iz netrgovalne knjige ali med dvema trgovalnima enotama;

▼B

(97)

"referenčna obveznost" pomeni obveznost, ki se uporablja za določanje vrednosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta pri denarni poravnavi.

(98)

"zunanja bonitetna agencija" ali "ECAI" pomeni bonitetno agencijo, ki je registrirana ali certificirana v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o bonitetnih agencijah ( 13 ), ali centralno banko, ki izdaja bonitetne ocene, ki so izvzete iz Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(99)

"imenovana ECAI" pomeni ECAI, ki jo je imenovala institucija;

(100)

"akumulirani drugi vseobsegajoči donos" ima enak pomen kot v Mednarodnem računovodskem standardu (MRS) 1, kakor se uporablja v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002;

(101)

"osnovna lastna sredstva" pomenijo osnovna lastna sredstva v smislu člena 88 Direktive 2009/138/ES;

(102)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 1 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(1) navedene direktive;

(103)

"zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, v kateri so postavke razvrščene v stopnjo 1 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(1) navedene direktive, pri čemer je vključitev teh postavk omejena z delegiranimi akti, sprejetimi v skladu s členom 99 navedene direktive;

(104)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev drugega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 2 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(2) navedene direktive;

(105)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev tretjega reda" pomenijo zavarovalniške postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 3 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(3) navedene direktive;

(106)

"odložene terjatve za davek" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(107)

"odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček", pomenijo odložene terjatve za davek, katerih prihodnja vrednost je iztržljiva le, če institucija v prihodnosti ustvari obdavčljiv dobiček;

(108)

"odložene obveznosti za davek" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(109)

"sredstva pokojninskega sklada z določenimi pravicami" pomenijo sredstva pokojninskega sklada ali programa z določenimi pravicami, ki se izračunajo, potem ko so zmanjšana za znesek obveznosti v okviru istega sklada ali programa;

(110)

"razdelitve" pomenijo izplačilo dividend ali obresti v kateri koli obliki;

(111)

"finančna družba" ima enak pomen kot "finančno podjetje" v točki (25)(b) in (d) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(112)

"rezervacije za splošna bančna tveganja" imajo enak pomen kot sklad za splošna bančna tveganja v členu 38 Direktive 86/635/EGS;

(113)

"dobro ime" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(114)

"posredni delež" pomeni vsako izpostavljenost do vmesnega subjekta, ki ima izpostavljenost iz naslova kapitalskih instrumentov, izdanih s strani subjekta finančnega sektorja, ►C2 in da se v primeru trajnega odpisa teh kapitalskih instrumentov, izguba, ki bi jo posledično imela institucija ne bi bistveno razlikovala od izgube, ◄ ki bi jo ta institucija imela v primeru neposrednega deleža v teh kapitalskih instrumentih, izdanih s strani subjekta finančnega sektorja;

(115)

"neopredmetena sredstva" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom in vključujejo dobro ime;

(116)

"drugi kapitalski instrumenti" pomenijo kapitalske instrumente, ki jih izdajo subjekti finančnega sektorja in se ne štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala ali zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda, zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda, zavarovalniške postavke lastnih sredstev drugega reda ali zavarovalniške postavke lastnih sredstev tretjega reda;

(117)

"druge rezerve" pomenijo rezerve v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, ki jih je treba razkriti v skladu s tem veljavnim računovodskim standardom, razen zneskov, ki so že vključeni v akumulirani drugi vseobsegajoči donos ali zadržani dobiček;

(118)

"kapital" pomeni vsoto temeljnega in dodatnega kapitala;

(119)

"kapitalski instrumenti" pomenijo kapitalske instrumente, ki jih je izdala institucija ►C2 in se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, instrumente dodatnega temeljnega ali dodatnega kapitala; ◄

(120)

"manjšinski delež" pomeni znesek navadnega lastniškega temeljnega kapitala družbe, ki je podrejena instituciji, in pripada fizičnim ali pravnim osebam, ki niso vključene v bonitetni obseg konsolidacije institucije;

(121)

"dobiček" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(122)

"vzajemni navzkrižni delež" pomeni delež institucije v kapitalske instrumente in druge kapitalske instrumente, ki jih izdajo subjekti finančnega sektorja, kadar imajo ti subjekti tudi kapitalske instrumente, ki jih izda institucija;

(123)

"zadržani dobiček" pomeni prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali izgub iz preteklih let, v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(124)

"vplačan presežek kapitala" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(126)

"sintetični delež" pomeni naložbo institucije v finančni instrument, katerega vrednost je neposredno povezana z vrednostjo kapitalskih instrumentov, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja;

(127)

"shema solidarnega jamstva" pomeni shemo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

▼M8

(a)

institucije spadajo v isto institucionalno shemo za zaščito vlog iz člena 113(7) ali so stalno povezane prek omrežja s centralnim organom;

▼B

(b)

institucije so v skladu s členom 1(1)(b), (c) ali (d) ali členom 1 (2) Direktive 83/349/EGS polno konsolidirane in so vključene v nadzor na konsolidirani podlagi institucije, ki je nadrejena institucija v državi članici, v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1 te uredbe in so predmet kapitalskih zahtev;

(c)

nadrejena institucija v državi članici in podrejene družbe so ustanovljene v isti državi članici ter potrebujejo dovoljenje istega pristojnega organa in so pod njegovim nadzorom;

(d)

nadrejena institucija v državi članici in podrejene družbe so sklenile pogodbeno ali zakonsko določeno ureditev odgovornosti, ki ščiti te institucije, zlasti pa zagotavlja njihovo likvidnost in kapitalsko ustreznost, da se po potrebi prepreči stečaj;

(e)

obstajajo ureditve, ki zagotavljajo takojšendostop do finančnih sredstev v smislu kapitala in likvidnosti, če je to zahtevano v skladu s pogodbeno ali zakonsko določeno ureditvijo odgovornosti iz točke (d);

(f)

ustreznost ureditev iz točk (d) in (e) redno spremlja pristojen organ;

(g)

najkrajši odpovedni rok prostovoljni izstop podrejene družbe iz ureditve odgovornosti je 10 let;

(h)

pristojni organ je pooblaščen, da prepove prostovoljni izstop podrejene družbe iz ureditve odgovornosti;

▼M8

(128)

"razpoložljiva sredstva" pomeni znesek dobička ob koncu preteklega poslovnega leta, h kateremu se prištejejo preneseni dobički in rezerve, ki se lahko uporabijo za ta namen pred razdelitvijo imetnikom kapitalskih instrumentov, zmanjšan za prenesene izgube, dobičke, ki po pravu Unije ali nacionalnem pravu ali notranjimi akti institucije niso razdeljivi, ter vsote, ki se v skladu z nacionalnim pravom ali statuti institucije štejejo za nerazdeljive rezerve, pri čemer se v vsakem primeru upošteva specifična kategorija kapitalskih instrumentov, na katere se nanaša pravo Unije ali nacionalno pravo, notranji akti ali statuti institucije; takšni dobički, izgube in rezerve se določijo na podlagi posamičnih računovodskih izkazov institucije in ne na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov;

▼M5

(129)

"serviser" pomeni serviserja kot je opredeljen v točki (13) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

▼M8

(130)

"organ za reševanje" pomeni organ za reševanje, kot je opredeljen v točki (18) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(131)

"subjekt v postopku reševanja" pomeni subjekt v postopku reševanja, kot je opredeljen v točki (83a) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(132)

"skupina v postopku reševanja" pomeni skupino v postopku reševanja, kot je opredeljena v točki (83b) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(133)

"globalna sistemsko pomembna institucija" ali "GSPI" pomeni globalno sistemsko pomembno institucijo, določeno v skladu s členom 131(1) in (2) Direktive 2013/36/EU;

(134)

"globalna sistemsko pomembna institucija zunaj EU" ali "GSPI zunaj EU" pomeni globalno sistemsko pomembno bančno skupino ali banko (GSPB), ki ni GSPI in je vključena na seznam GSPB, ki ga objavlja Odbor za finančno stabilnost, kot se redno posodablja;

(135)

"pomembna podrejena družba" pomeni podrejeno družbo, ki na posamični ali konsolidirani podlagi izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(a)

podrejena družba ima več kot 5 % konsolidiranih tveganju prilagojenih sredstev prvotne nadrejene osebe;

(b)

podrejena družba ustvari več kot 5 % skupnih poslovnih prihodkov prvotno nadrejene osebe;

(c)

mera skupne izpostavljenosti iz člena 429(4) te uredbe podrejene družbe predstavlja več kot 5 % konsolidirane mere skupne izpostavljenosti prvotno nadrejene osebe;

za namene določitve pomembne podrejene družbe se, kadar se uporabi člen 21b(2) Direktive 2013/36/EU, dve vmesni EU nadrejeni osebi štejeta za eno podrejeno družbo na podlagi njunega konsolidiranega položaja;

(136)

"subjekt, ki je GSPI" pomeni subjekt s pravno osebnostjo, ki je GSPI ali del GSPI ali GSPI zunaj EU;

(137)

"instrument za reševanje s sredstvi upnikov" pomeni instrument za reševanje s sredstvi upnikov, kot je opredeljen v točki (57) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(138)

"skupina" pomeni skupino podjetij, od katerih je vsaj eno institucija in ki jo sestavljajo nadrejena oseba in njene podrejene družbe, ali podjetij, ki so medsebojno povezana, kakor je navedeno v členu 22 Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 14 );

(139)

"posel financiranja z vrednostnimi papirji" pomeni repo posel, posel posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali posel kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja;

(140)

"začetno kritje" pomeni vsako zavarovanje s premoženjem razen gibljivega kritja, ki se pobere od subjekta ali se mu predloži, da krije trenutne in morebitne prihodnje izpostavljenosti posla ali portfelja poslov v obdobju, potrebnem za unovčitev teh poslov, ali za ponovno varovanje pred tržnim tveganjem po neplačilu nasprotne stranke v poslu ali portfelju poslov;

(141)

"tržno tveganje" pomeni tveganje izgub, ki izhajajo iz sprememb tržnih cen, vključno z menjalnimi tečaji ali cenami blaga;

(142)

"valutno tveganje" pomeni tveganje izgub, ki izhajajo iz sprememb menjalnih tečajev;

(143)

"blagovno tveganje" pomeni tveganje izgub, ki izhajajo iz sprememb cen blaga;

(144)

"trgovalna enota" pomeni jasno opredeljeno skupino trgovcev, ki jo institucija vzpostavi za skupno upravljanje portfelja pozicij iz trgovalne knjige v skladu z jasno opredeljeno in skladno poslovno strategijo in ki posluje v okviru iste strukture upravljanja tveganj;

(145)

"majhna in nekompleksna institucija" pomeni institucijo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)

ni velika institucija;

(b)

skupna vrednost njenih sredstev na posamični podlagi ali, kjer je ustrezno, na konsolidirani podlagi v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU, je v štiriletnem obdobju neposredno pred tekočim letnim obdobjem poročanja v povprečju enaka ali manjša od 5 milijard EUR; države članice lahko znižajo ta prag;

(c)

zanjo ne veljajo nobene obveznosti ali zanjo veljajo poenostavljene obveznosti v zvezi z načrtovanjem sanacije in reševanja v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU;

(d)

njen obseg postavk trgovalne knjige je v smislu člena 94(1) opredeljen kot majhen;

(e)

skupna vrednost njenih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih, ki jih ima institucija za namene trgovanja, ne presega 2 % njenih skupnih bilančnih in zunajbilančnih sredstev, skupna vrednost vseh njenih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih pa ne presega 5 %, pri čemer se oboje izračuna v skladu s členom 273a(3);

(f)

več kot 75 % vseh konsolidiranih sredstev institucije in konsolidiranih obveznosti institucije se nanaša na dejavnosti z nasprotnimi strankami, ki so v Evropskem gospodarskem prostoru, pri čemer so v obeh primerih izvzete izpostavljenosti znotraj skupine;

(g)

institucija za izpolnjevanje bonitetnih zahtev v skladu s to uredbo ne uporablja notranjih modelov, razen za podrejene družbe, ki uporabljajo notranje modele, razvite na ravni skupine, če za skupino veljajo zahteve po razkritju iz člena 433a ali 433c na konsolidirani podlagi;

(h)

institucija pristojnemu organu ni sporočila svojega ugovora zoper opredelitev kot majhna in nekompleksna institucija;

(i)

pristojni organ ni odločil, da institucije na podlagi analize velikosti, medsebojne povezanosti, zapletenosti ali profila tveganosti ni mogoče opredeliti kot majhno in nekompleksno institucijo;

(146)

"velika institucija" pomeni institucijo, ki izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(a)

je GSPI;

(b)

v skladu s členom 131(1) in (3) Direktive 2013/36/EU je bila opredeljena kot druga sistemsko pomembna institucija (DSPI);

(c)

je v državi članici, v kateri ima sedež, ena od treh največjih institucij glede na skupno vrednost sredstev;

(d)

skupna vrednost njenih sredstev na posamični podlagi ali, kjer je ustrezno, na podlagi njenega konsolidiranega položaja v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU je enaka ali večja od 30 milijard EUR;

(147)

"velika podrejena družba" pomeni podrejeno družbo, ki ustreza merilom za veliko institucijo;

(148)

"institucija, ki ne kotira na borzi", pomeni institucijo, ki ni izdala vrednostnih papirjev, ki so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu katere koli države članice, kot je opredeljen v točki 21 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

(149)

"računovodsko poročilo" pomeni, za namene dela 8, računovodsko poročilo v smislu členov 4 in 5 Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 15 );

▼M9

(150)

"trgovec z blagom in pravicami do emisij" pomeni družbo, katere glavne dejavnosti zajemajo izključno zagotavljanje investicijskih storitev ali poslov v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago ali pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih na blago iz točk 5, 6, 7, 9 in 10, izvedenimi finančnimi instrumenti na pravice do emisij iz točke 4 ali pravicami do emisij iz točke 11 oddelka C Priloge I k Direktivi 2014/65/EU.

V tej uredbi se vsako sklicevanje na nepremičnine, stanovanjske ali poslovne nepremičnine ali na hipoteko na takšnem premoženju nanaša tudi na deleže v finskih stanovanjsko-nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali pozneje sprejeto enakovredno zakonodajo. Države članice ali njihovi pristojni organi lahko dovolijo, da se delnice, ki pomenijo enakovreden posredni delež nepremičnine, obravnavajo kot neposredni delež nepremičnine, če je takšen posredni delež posebej urejen z nacionalno zakonodajo zadevne države članice in če v primeru, ko se uporabi kot zavarovanje s premoženjem, zagotavlja enakovredno zaščito za upnike.

Trgovinsko financiranje iz točke (80) odstavka 1 je običajno nezavezujoče in za vsako črpanje je potrebna ustrezna podporna transakcijska dokumentacija, ob kakršnem koli dvomu glede kreditne sposobnosti ali podporne transakcijske dokumentacije pa je možna zavrnitev izplačila. Poplačilo izpostavljenosti iz naslova trgovinskegamu financiranjau je običajno neodvisno od kreditojemalca, saj se sredstva črpajo iz gotovine, prejete od uvoznikov, ali iz iztržka od prodaje zadevnega blaga;

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi okoliščine, v katerih so izpolnjeni pogoji iz točke (39) odstavka 1.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz delov 2, 3, 4, 7, 7A in 8 te uredbe ter iz poglavja 2 Uredbe (EU) 2017/2402, z izjemo točke (d) člena 430(1) te uredbe.

1a.

Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena zahteve iz člena 92a na posamični podlagi izpolnjujejo samo institucije, ki so določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so tudi GSPI in nimajo podrejenih družb.

Pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU na posamični podlagi izpolnjujejo zahteve iz člena 92b, če izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

Instituciji, ki je podrejena družba v državi članici, kjer je pridobila dovoljenje in je nadzorovana, ali nadrejena oseba, in instituciji, ki je vključena v konsolidacijo na podlagi člena 18, ni treba na posamični podlagi izpolnjevati obveznosti iz členov 89, 90 in 91.

Instituciji, ki je nadrejena oseba ali podrejena družba, in instituciji, ki je vključena v konsolidacijo na podlagi člena 18, ni treba na posamični podlagi izpolnjevati obveznosti iz dela 8.

Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka institucije iz odstavka 1a tega člena na posamični podlagi izpolnjujejo zahteve iz člena 437a in točke (h) člena 447.

Institucije obveznosti iz dela 6 in točke (d) člena 430(1) te uredbe izpolnjujejo na posamični podlagi.

Naslednjim institucijam ni treba izpolnjevati obveznosti iz člena 413(1) in povezanih zahtev glede poročanja o likvidnosti iz dela 7 A te uredbe:

(a)

institucijam, ki imajo tudi dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(b)

institucijam, ki imajo tudi dovoljenje v skladu s členom 16 in točko (a) člena 54(2) Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ( 16 ), če ne izvajajo nobenih bistvenih sprememb zapadlosti, ter

(c)

institucijam, ki so imenovane v skladu s točko (b) člena 54(2) Uredbe (EU) št. 909/2014, če:

(i)

so njihove dejavnosti omejene na ponujanje bančnih storitev iz oddelka C Priloge k navedeni uredbi, centralnim depotnim družbam, ki imajo dovoljenje v skladu s členom 16 navedene uredbe, in

(ii)

ne izvajajo nobenih bistvenih sprememb zapadlosti.

(5)

Institucijam, za katere pristojni organi uveljavljajo odstopanje iz člena 7(1) ali (3) te uredbe, in institucijam, ki imajo tudi dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, ni treba izpolnjevati obveznosti iz dela 7 in povezanih zahtev po količniku finančnega vzvoda iz dela 7 A te uredbe na posamični podlagi.

Pristojni organi lahko opustijo uporabo člena 6(1) za vsako podrejeno družbo institucije, kadar podrejena družba in institucija potrebujeta dovoljenje zadevne države članice in sta pod njenim nadzorom, podrejena družba pa je vključena v nadzor na konsolidirani podlagi na ravni institucije, ki je nadrejena oseba, pri čemer so izpolnjeni vsi naslednji pogoji za zagotovitev primerne razporeditve kapitala med nadrejeno osebo in podrejeno družbo:

(a)

ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti s strani nadrejene osebe;

(b)

nadrejena oseba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in z dovoljenjem pristojnega organa zagotovi, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(c)

postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja nadrejene osebe zajemajo podrejeno družbo;

(d)

nadrejena oseba ima več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov upravljalnega organa podrejene družbe.

Pristojni organi lahko uporabijo možnost iz odstavka 1, če je nadrejena oseba finančni holding ali mešani finančni holding in ima sedež v isti državi članici kot institucija, pod pogojem, da je predmet enakega nadzora kot institucije in zlasti da zanjo veljajo standardi iz člena 11(1).

Pristojni organi lahko opustijo uporabo člena 6(1) za nadrejeno institucijo v državi članici, kjer ta institucija potrebuje dovoljenje zadevne države članice in je pod njenim nadzorom ter je vključena v nadzor na konsolidirani podlagi in sta izpolnjena oba naslednja pogoja za zagotovitev ustrezne razporeditve kapitala med nadrejeno osebo in podrejenimi družbami:

(a)

ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti nadrejene institucije v državi članici;

(b)

postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja, ki so pomembni za konsolidirani nadzor, vključujejo nadrejeno institucijo v državi članici.

Pristojni organ, ki uporabi ta odstavek, obvesti pristojne organe vseh drugih držav članic.

Pristojni organi lahko za institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe v Uniji delno ali v celoti opustijo uporabo dela 6 ter jih nadzirajo kot enotno likvidnostno podskupino, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi izpolnjuje obveznosti iz dela 6;

▼M8

(b)

nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi stalno spremlja in nadzoruje likvidnostne pozicije vseh institucij v skupini ali podskupini, za katere velja opustitev uporabe, spremlja in stalno nadzoruje pozicije financiranja vseh institucij v skupini ali podskupini, kadar se opusti zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja iz naslova IV dela 6, ter za vse navedene institucije zagotavlja zadostno raven likvidnosti in stabilnega financiranja, kadar se opusti zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja iz naslova IV dela 6;

▼B

(c)

institucije sklenejo pogodbe, ki so v skladu z zahtevami pristojnih organov in ki zagotavljajo prost pretok sredstev med njimi, da lahko izpolnijo svoje posamične in skupne obveznosti, ko te zapadejo;

(d)

za izpolnjevanje pogodb iz točke (c) ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir.

Komisija do 1. januarja 2014 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o morebitnih pravnih ovirah, ki bi lahko onemogočile uporabo točke (c) prvega pododstavka, in po potrebi do 31. decembra 2015 pripravi zakonodajni predlog za odpravo takšnih ovir.

Pristojni organi lahko v celoti ali deloma opustijo uporabo dela 6 za institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe, če imajo vse institucije enotne likvidnostne podskupine dovoljenje v isti državi članici in so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1.

Če imajo institucije enotne likvidnostne podskupine dovoljenje v več državah članicah, se odstavek 1 uporabi le ob upoštevanju postopka iz člena 21 in le za institucije, katerih pristojni organi se strinjajo o:

(a)

svoji oceni skladnosti organizacije in obravnave likvidnostnega tveganja s pogoji iz člena 86 Direktive 2013/36/EU v celotni enotni likvidnostni podskupini;

▼M8

(b)

porazdelitvi zneskov, lokaciji in lastništvu zahtevanih likvidnih sredstev, ki jih mora imeti enotna likvidnostna podskupina, kadar se opusti zahteva glede količnika likvidnostnega kritja, določena v delegiranem aktu iz člena 460(1), ter porazdelitvi zneskov in lokaciji razpoložljivega stabilnega financiranja znotraj enotne likvidnostne podskupine, kadar se opusti zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja iz naslova IV dela 6;

(c)

določitvi minimalnih zneskov likvidnih sredstev institucij, za katere se opusti uporaba zahteve glede količnika likvidnostnega kritja, določene v delegiranem aktu iz člena 460(1), ter določitvi minimalnih zneskov razpoložljivega stabilnega financiranja institucij, za katere se opusti zahteva glede količnika neto stabilnega financiranja iz naslova IV dela 6;

▼B

(d)

potrebi po strožjih parametrih od tistih iz dela 6;

(e)

neomejeni izmenjavi vseh informacij med pristojnimi organi;

(f)

celovitem razumevanju vseh posledici takšne opustitve.

Pristojni organi lahko odstavke 1, 2 in 3 uporabijo tudi za institucije, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog iz člena 113(7), če izpolnjujejo vse pogoje iz navedenega člena, in za druge institucije, povezane na način iz člena 113(6), če izpolnjujejo vse pogoje iz tega člena. Pristojni organi v tem primeru določijo eno od institucij, za katero velja opustitev uporabe, da izpolni del 6 na podlagi konsolidiranega položaja vseh institucij enotne likvidnostne podskupine.

Če se odobri opustitev uporabe v skladu z odstavkom 1 ali odstavkom 2, lahko pristojni organi na ravni enotne likvidnostne podskupine uporabljajo tudi člen ali dele člena 86 Direktive 2013/36/EU, na posamični podlagi pa opustijo uporabo člena ali delov člena 86 Direktive 2013/36/EU.

Kadar pristojni organ v skladu s tem členom delno ali v celoti opusti za institucijo uporabo dela 6, lahko za to institucijo opusti tudi uporabo s tem povezanih zahtev glede poročanja o likvidnosti iz točke (d) člena 430(1).

Ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 tega člena ter člena 144(3) Direktive 2013/36/EU lahko pristojni organi v posameznih primerih dovolijo nadrejenim institucijam, da v izračun svojih zahtev na podlagi člena 6(1) vključijo podrejene družbe, ki izpolnjujejo pogoja iz točk (c) in (d) člena 7(1) ter imajo pomembne izpostavljenosti ali pomembne obveznosti do navedene nadrejene institucije.

Obravnavanje v skladu z odstavkom 1 je dovoljeno le, če nadrejena institucija pristojnim organom v celoti dokaže, da okoliščine in ureditve, vključno s pravnimi dogovori, ne predstavljajo pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo zapadlih obveznosti podrejene družbe njeni nadrejeni osebi ali teh ovir ni mogoče predvideti.

Če pristojni organ uporabi svojo diskrecijsko pravico iz odstavka 1, redno in najmanj enkrat na leto obvešča pristojne organe vseh preostalih držav članic o uporabi odstavka 1 ter tudi o okoliščinah in ureditvah iz odstavka 2. Če je podrejena družba v tretji državi, pristojni organi posredujejo enake informacije tudi pristojnim organom te tretje države.

Opustitev uporabe za kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom

Pristojni organi lahko v skladu z nacionalnim pravom za eno ali več kreditnih institucij, ki so v isti državi članici in so stalno povezane s centralnim organom, ki jih nadzoruje in ima sedež v isti državi članici, delno ali v celoti opustijo uporabo zahtev iz delov od 2 do 8 te uredbe in poglavja 2 Uredbe (EU) 2017/2402, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼B

(a)

obveznosti centralnega organa in povezanih institucij so skupna in solidarna odgovornost ali pa za obveznosti svojih povezanih institucij centralni organ jamči v celoti;

(b)

kapitalska ustreznost in likvidnost centralnega organa in vseh povezanih institucij se spremljata kot celota na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov teh institucij;

(c)

vodstvo centralnega organa je pooblaščeno za izdajanje navodil vodstvu povezanih institucij.

Države članice lahko ohranijo in uporabijo veljavno nacionalno zakonodajo v zvezi z uporabo opustitve iz prvega pododstavka, če to ni v nasprotju s to uredbo ali Direktivo 2013/36/EU.

Kadar pristojni organi menijo, da so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni, in kadar povezane institucije v celoti jamčijo za obveznosti centralnega organa, lahko pristojni organi za centralni organ na posamični podlagi opustijo uporabo delov od 2 do 8.

Uporaba bonitetnih zahtev na konsolidirani podlagi, kadar so investicijska podjetja nadrejene osebe

Za namene uporabe tega poglavja se investicijska podjetja obravnavajo kot nadrejeni finančni holdingi v državi članici ali nadrejeni finančni holdingi Unije, kadar so ta investicijska podjetja nadrejene osebe institucije ali investicijskega podjetja, za katerega velja ta uredba, iz člena 1(2) ali (5) Uredbe (EU) 2019/2033;

Nadrejene institucije v državi članici izpolnjujejo obveznosti iz delov 2, 3, 4, 7 in 7A, z izjemo točke (d) člena 430(1), na podlagi svojega konsolidiranega položaja v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18. Nadrejene osebe in njihove podrejene družbe, za katere velja ta uredba, vzpostavijo ustrezno organizacijsko strukturo in ustrezne mehanizme notranjih kontrol, s čimer zagotovijo primerno obdelavo in posredovanje podatkov, potrebnih za konsolidacijo. Še zlasti zagotovijo, da podrejene družbe, za katere ta uredba ne velja, izvajajo ureditve, procese in mehanizme, ki zagotavljajo ustrezno konsolidacijo.

Za namene zagotovitve uporabe zahtev te uredbe na konsolidirani podlagi se pojmi „institucija“„nadrejena institucija v državi članici“„EU nadrejena institucija“ in „nadrejena oseba“, odvisno od primera, nanašajo tudi na:

(a)

finančni holding ali mešani finančni holding z odobritvijo v skladu s členom 21a Direktive 2013/36/EU;

(b)

imenovano institucijo, ki jo obvladuje nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding, če takšen nadrejeni holding ne potrebuje odobritve v skladu s členom 21a(4) Direktive 2013/36/EU;

(c)

finančni holding, mešani finančni holding ali institucijo, imenovano v skladu s točko (d) člena 21a(6) Direktive 2013/36/EU.

Konsolidirani položaj družbe iz točke (b) prvega pododstavka tega odstavka je konsolidirani položaj nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga, ki ne potrebuje odobritve v skladu s členom 21a(4) Direktive 2013/36/EU. Konsolidirani položaj družbe iz točke (c) prvega pododstavka tega odstavka je konsolidirani položaj njenega nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga.

3a.

Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena so samo nadrejene institucije, določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI, izpolnjujejo zahteve iz člena 92a te uredbe na konsolidirani podlagi v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18 te uredbe.

Samo EU nadrejene osebe, ki so pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU in niso subjekti v postopku reševanja, izpolnjujejo zahteve iz člena 92b te uredbe na konsolidirani podlagi v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18 te uredbe. Kadar se uporablja člen 21b(2) Direktive 2013/36/EU, je vsaka od obeh vmesnih EU nadrejenih oseb, ki sta skupaj opredeljeni kot pomembna podrejena družba, izpolnjuje zahtevo iz člena 92b te uredbe na podlagi svojega konsolidiranega položaja.

Nadrejene institucije EU izpolnjujejo zahteve iz dela 6 in točke (d) člena 430(1) te uredbe na podlagi svojega konsolidiranega položaja, kadar skupino sestavlja ena ali več kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, ki imajo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev in poslov iz točk 3 in 6 oddelka A Priloge I k Direktivi 2014/65/EU.

Kadar je odobrena opustitev v skladu s členom 8(1) do (5), institucije in, kadar je ustrezno, finančni holdingi ali mešani finančni holdingi, ki so del likvidnostne podskupine, izpolnjujejo zahteve iz dela 6 in točke (d) člena 430(1) te uredbe na konsolidirani podlagi ali na subkonsolidirani podlagi likvidnostne podskupine.

Kadar se uporablja člen 10 te uredbe, centralni organ iz navedenega člena izpolnjuje zahteve iz delov 2 do 8 te uredbe in iz poglavja 2 Uredbe (EU) 2017/2402 na podlagi konsolidiranega položaja celote, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi povezanimi institucijami.

Brez poseganja v druge določbe iz te uredbe in iz Direktive 2013/36/EU lahko pristojni organi od strukturno ločenih institucij zahtevajo, da poleg zahtev iz odstavkov 1 do 5 tega člena na subkonsolidirani podlagi izpolnjujejo tudi obveznosti iz delov 2 do 8 te uredbe ter iz naslova VII Direktive 2013/36/EU, če je to upravičeno za namene nadzora zaradi specifičnosti tveganja ali kapitalske strukture institucije ali kadar države članice sprejmejo nacionalno zakonodajo, v skladu s katero se zahteva strukturna ločitev dejavnosti znotraj bančne skupine.

Uporaba pristopa iz prvega pododstavka ne posega v učinkovit nadzor na konsolidirani podlagi in ne povzroči nesorazmernih negativnih učinkov na celoto ali dele finančnega sistema v drugih državah članicah ali v Uniji kot celoti oziroma ne predstavlja ali ustvarja ovir za delovanje notranjega trga.

Kadar sta najmanj dva subjekta, ki sta GSPI in pripada k isti GSPI, subjekta v postopku reševanja, EU nadrejena institucija navedene GSPI izračuna znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti iz točke (a) člena 92a(1) te uredbe. Ta izračun se opravi na podlagi konsolidiranega položaja EU nadrejene institucije, kot če bi bila edini subjekt v postopku reševanja GSPI.

Kadar je znesek, izračunan v skladu s prvim odstavkom tega člena, nižji od vsote zneskov kapitala in kvalificiranih obveznosti iz točke (a) člena 92a(1) te uredbe vseh subjektov v postopku reševanja, ki pripadajo navedeni GSPI, organi za reševanje ukrepajo v skladu s členoma 45d(4) in 45h(2) Direktive 2014/59/EU.

Kadar je znesek, izračunan v skladu s prvim odstavkom tega člena, višji od vsote zneskov kapitala in kvalificiranih obveznosti iz točke (a) člena 92a(1) te uredbe vseh subjektov v postopku reševanja, ki pripadajo navedeni GSPI, organi za reševanje lahko ukrepajo v skladu s členoma 45d(4) in 45h(2) Direktive 2014/59/EU.

EU nadrejene institucije izpolnjujejo zahteve iz dela 8 na podlagi svojega konsolidiranega položaja.

Velike podrejene družbe EU nadrejenih institucij razkrijejo informacije iz členov 437, 438, 440, 442, 450, 451, 451a in 453 na posamični podlagi ali, kadar je to ustrezno v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU, na subkonsolidirani podlagi.

Institucije, določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI, izpolnjujejo zahteve iz člena 437a in točke (h) člena 447 na podlagi konsolidiranega položaja svoje skupine v postopku reševanja.

Prvi pododstavek odstavka 1 se ne uporablja za EU nadrejene institucije, EU nadrejene finančne holdinge, EU nadrejene mešane finančne holdinge ali subjekte v postopku reševanja, če so vključeni v enakovredna razkritja, ki jih na konsolidirani podlagi zagotovi nadrejena družba s sedežem v tretji državi.

Drugi pododstavek odstavka 1 se uporablja za podrejene družbe nadrejenih oseb s sedežem v tretjih državah, kadar se te podrejene družbe štejejo za velike podrejene družbe.

Kadar se uporablja člen 10, centralni organ iz navedenega člena izpolnjuje zahteve iz dela 8 na podlagi konsolidiranega položaja centralnega organa. Člen 18(1) se uporablja za centralni organ, pri čemer se njegove povezane institucije obravnavajo kot podrejene družbe centralnega organa.

Nadrejene osebe in njihove podrejene družbe, za katere velja ta uredba, morajo izpolnjevati obveznosti iz člena 5 Uredbe (EU) 2017/2402 na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi, s čimer zagotovijo, da so njihove ureditve, procesi in mehanizmi, zahtevani v navedenih določbah, skladni in primerno integrirani ter da je mogoče pripraviti vse podatke in informacije, ki so pomembni za nadzor. Še zlasti zagotovijo, da podrejene družbe, za katere ta uredba ne velja, izvajajo ureditve, procese in mehanizme, ki zagotavljajo skladnost z navedenimi določbami.

Institucije pri uporabi člena 92 te uredbe na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi uporabljajo dodatno utež tveganja v skladu s členom 270a te uredbe, če so zahteve iz člena 5 Uredbe (EU) 2017/2402, kršene na ravni subjekta, ki ima sedež v tretji državi in je vključen v konsolidacijo v skladu s členom 18 te uredbe, ter je kršitev resna glede na celoten profil tveganosti skupine.

Institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi, ki morajo izpolnjevati zahteve iz oddelka 1 tega poglavja na podlagi svojega konsolidiranega položaja, izvedejo polno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe. Odstavki 3 do 6 in odstavek 9 tega člena se ne uporabljajo, kadar se uporabljata del 6 in točka (d) člena 430(1) na podlagi konsolidiranega položaja institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga ali na podlagi subkonsolidiranega položaja likvidnostne podskupine, kot je določeno v členih 8 in 10.

Za namene člena 11(3a) institucije, ki morajo izpolnjevati zahteve iz člena 92a ali 92b na konsolidirani podlagi, izvedejo polno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe v zadevnih skupinah v postopku reševanja.

Družbe za pomožne storitve se vključijo v konsolidacijo v primerih in v skladu z metodami iz tega člena.

Kadar so družbe povezane v smislu člena 22(7) Direktive 2013/34/EU, pristojni organi določijo, kako naj se opravi konsolidacija.

Konsolidacijski nadzornik zahteva sorazmerno konsolidacijo glede na delež udeležbe kapitala v institucijah in finančnih institucijah, ki jih upravlja družba, vključena v konsolidacijo, skupaj z eno ali več družbami, ki niso vključene v konsolidacijo, če je odgovornost teh družb omejena z višino njihovega deleža v kapitalu.

Pri drugih oblikah udeležb ali kapitalskih povezavah, razen tistih iz odstavkov 1 in 4, pristojni organi odločijo, ali in kako se opravi konsolidacija. Zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo kapitalske metode. Ta metoda pa kljub temu ne predstavlja osnove za vključitev zadevnih družb v nadzor na konsolidirani podlagi.

Pristojni organi se odločijo, ali in kako se opravi konsolidacija v naslednjih primerih:

(a)

kadar po mnenju pristojnih organov institucija izvaja pomemben vpliv na eno ali več institucij ali finančnih institucij, vendar ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni drugače kapitalsko povezana, ter

(b)

kadar se dve ali več institucij ali finančnih institucij upravljajo na enotni podlagi, tudi če to ni določeno v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

Pristojni organi zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo metode iz člena 22(7), (8) in (9) Direktive 2013/34/EU. Ta metoda pa kljub temu ne predstavlja osnove za vključitev zadevnih družb v konsolidirani nadzor.

Če ima institucija podrejeno družbo, ki ni institucija, finančna institucija ali družba za pomožne storitve, ali je udeležena v takšni družbi, za to podrejeno družbo ali udeležbo uporabi kapitalsko metodo. Ta metoda pa kljub temu ne predstavlja osnove za vključitev zadevnih družb v nadzor na konsolidirani podlagi.

Pristojni organi lahko z odstopanjem od prvega pododstavka institucijam dovolijo ali od njih zahtevajo, da za takšne podrejene družbe ali udeležbe uporabijo drugačno metodo, vključno z metodo, ki jo zahteva veljavni računovodski okvir, pod pogojem, da:

Pristojni organi lahko zahtevajo polno ali sorazmerno konsolidacijo podrejene družbe ali družbe, v kateri je institucija udeležena, če ta podrejena družba ali družba ni institucija, finančna institucija ali družba za pomožne storitve in če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

družba ni zavarovalnica, zavarovalnica iz tretje države, pozavarovalnica, pozavarovalnica iz tretje države, zavarovalni holding ali družba, izključena iz področja uporabe Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 4 navedene direktive;

(b)

obstaja znatno tveganje, da se institucija odloči zagotoviti finančno podporo tej družbi v stresnih pogojih, kadar ni nobenih pogodbenih obveznosti za zagotavljanje takšne podpore ali če to presega morebitne pogodbene obveznosti.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, v skladu s katerimi se izvede konsolidacija v primerih iz odstavkov 3 do 6 in odstavka 8.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucijo, finančno institucijo ali družbo za pomožne storitve, ki je podrejena družba ali ima v njej j udeležb, ni treba vključiti v konsolidacijo, kadar bilančna vsota zadevne družbe ne presega nižjega izmed naslednjih zneskov:

(a)

10 milijonov EUR;

(b)

1 % skupnega zneska aktivnih in zunajbilančnih postavk nadrejene družbe ali družbe, ki ima udeležbo.

Pristojni organi, ki so v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi, se lahko v posamični obravnavi primerov odločijo, da institucij, finančnih institucij ali družb za pomožne storitve, ki so podrejene družbe ali ima v njih udeležbo, ni treba vključiti v konsolidacijo, če:

(a)

ima zadevna družba sedež v tretji državi, v kateri obstajajo pravne ovire za prenos potrebnih informacij;

▼C2

(b)

je zadevna družba zanemarljivega pomena z vidika ciljev nadzora institucij;

▼B

(c)

bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi, konsolidacija finančnega položaja zadevne družbe neprimerna ►C3 ali zavajajoča glede na cilje nadzora institucij. ◄

Kadar v primerih iz odstavka 1 in odstavka 2(b) merila izpolnjuje več družb, jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na navedene cilje.

Pristojni organi sodelujejo in se posvetujejo:

(a)

v primeru vlog za dovoljenja iz člena 143(1), člena 151(4) in (9), člena 283, člena 312(2) in člena 363, ki jih predložijo EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe oziroma skupaj predložijo podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga, pri čemer se odločijo, ali bodo izdali zadevno dovoljenje, ter določijo morebitne pogoje, ki bodo veljali za tako dovoljenje;

(b)

da bi ugotovili, ali so izpolnjena merila za posebno obravnavo znotraj skupine iz členov 422(9) in 425(5), dopolnjena z regulativnimi tehničnimi standardi EBA iz členov 422(10) in 425(6).

Vloga iz člena 312(2) vsebuje opis metodologije, ki se uporablja za porazdelitev kapitala za pokrivanje operativnega tveganja med različnimi subjekti skupine. V vlogi se navede, ali in kako se nameravajo upoštevati učinki razpršitve v sistemu merjenja tveganja.

Pristojni organi naredijo vse, kar je v njihovi moči, da v šestih mesecih sprejmejo skupno odločitev o:

(a)

vlogi iz točke (a) odstavka 1;

(b)

oceni meril in določitvi posebne obravnave iz točke (b) odstavka 1.

Ta skupna odločitev se navede in v celoti utemelji v dokumentu, ki ga pristojni organ iz odstavka 1 pošlje vlagatelju.

Obdobje iz odstavka 2 se začne:

(a)

na dan, ko konsolidacijski nadzornik prejme popolno vlogo iz točke (a)odstavka 1. Konsolidacijski nadzornik popolno vlogo nemudoma posreduje drugim pristojnim organom;

(b)

na dan, ko pristojni organi prejmejo poročilo, ki ga je pripravil konsolidacijski nadzornik in v katerem so analizirane obveznosti znotraj skupine.

Če pristojni organi v šestih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, konsolidacijski nadzornik sam odloči v zvezi s točko (a) odstavka 1. S svojo odločitvijo konsolidacijski nadzornik ne omejuje pooblastil, ki jih imajo pristojni organi na podlagi člena 105 Direktive 2013/36/EU.

Odločitev navedejo in v celoti utemeljijo v dokumentu, pri čemer upoštevajo stališča in pridržke, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v šestmesečnem obdobju.

Konsolidacijski nadzornik odločitev predloži EU nadrejeni instituciji ali EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali EU nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu EU in drugim pristojnim organom.

Če je kateri koli od vpletenih pristojnih organov v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu šestmesečnega obdobja zadevo predložil EBA, konsolidacijski nadzornik odloži svojo odločitev glede točke (a) odstavka 1 tega člena in počaka na morebitno odločitev, ki jo lahko v skladu s členom 19(3) navedene uredbe sprejme EBA, nato pa sprejme odločitev v skladu z odločitvijo EBA. Šestmesečno obdobje se šteje kot obdobje za spravo v smislu navedene uredbe. EBA sprejme odločitev v enem mesecu. Zadeve po koncu šestmesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve ni več mogoče predložiti EBA.

Če pristojni organi v šestih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, pristojni organ, odgovoren za nadzor podrejene družbe na posamični podlagi, sam odloči v zvezi s točko (b) odstavka 1.

Odločitev navedejo in v celoti utemeljijo v dokumentu, pri čemer upoštevajo stališča in pridržke, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v šestmesečnem obdobju.

Odločitev predložijo konsolidacijskemu nadzorniku, ki o njej obvesti EU nadrejeno institucijo ali EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding.

Če je konsolidacijski nadzornik v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu šestmesečnega obdobja zadevo predložil EBA, pristojni organ, odgovoren za nadzor podrejene družbe na posamični podlagi, odloži svojo odločitev glede točke (b) odstavka 1 tega člena in počaka na morebitno odločitev, ki jo lahko v skladu s členom 19(3) navedene uredbe sprejme EBA, nato pa sprejme odločitev v skladu z odločitvijo EBA. Šestmesečno obdobje se šteje kot obdobje za spravo v smislu navedene uredbe. EBA sprejme odločitev v enem mesecu. Zadeve po koncu šestmesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve ni več mogoče predložiti EBA.

Kadar EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe, podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga uporabljajo napredni pristop iz člena 312(2) ali pristop IRB iz člena 143 na enotni podlagi, pristojni organi dovolijo, da nadrejena oseba in njene podrejene družbe skupaj izpolnjujejo kvalifikacijska merila iz členov 321 in 322 ali oddelka 6 poglavja 3 naslova II dela 3 na način, ki je v skladu s strukturo skupine ter njenimi sistemi, procesi in metodologijami za upravljanje tveganj.

Odločitve iz odstavkov 2, 4 in 5 veljajo za dokončne, pristojni organi v zadevnih državah članicah pa jih upoštevajo.

Da bi olajšal sprejemanje skupnih odločitev, EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi postopek skupnega odločanja iz točke (a) odstavka 1 v zvezi z vlogami za dovoljenja iz členov 143(1), 151(4) in(9), 283, 312(2) ter 363.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Konsolidacijski nadzornik in pristojni organi, odgovorni za nadzor podrejenih družb EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga v državi članici, na podlagi vloge EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga EU ali subkonsolidirane podrejene družbe EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga naredijo vse, kar je v njihovi moči, da sprejmejo skupno odločitev o tem, ali so pogoji iz točk (a) do (d) člena 8(1)izpolnjeni, in s katero se opredeli enotna likvidnostna podskupina za uporabo člena 8.

To skupno odločitev je treba sprejeti v šestih mesecih po datumu, ko konsolidacijski nadzornik predloži poročilo, v katerem so opredeljene enotne likvidnostne podskupine na podlagi meril iz člena 8. V primeru nesoglasja v šestmesečnem obdobju se konsolidacijski nadzornik na zahtevo katerih koli drugih zadevnih pristojnih organov posvetuje z EBA. Konsolidacijski nadzornik se lahko z EBA posvetuje na lastno pobudo.

S skupno odločitvijo se lahko uvedejo tudi omejitve v zvezi z lokacijo in lastništvom likvidnih sredstev ter zahtevajo minimalni zneski likvidnih sredstev, ki jih morajo vzdrževati institucije, ki so izvzete iz uporabe dela 6.

Ta skupna odločitev se navede in v celoti utemelji v dokumentu, ki ga konsolidacijski nadzornik predloži nadrejeni instituciji enotne likvidnostne podskupine.

Če skupna odločitev ni sprejeta v šestih mesecih, vsak pristojni organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, sprejme svojo odločitev.

Kateri koli pristojni organ pa lahko v šestmesečnem obdobju EBA predloži vprašanje, ali so pogoji iz člena 8(1)(a) do (d) izpolnjeni. V tem primeru lahko EBA nezavezujoče posreduje v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 in vsi vključeni pristojni organi odložijo svoje odločitve do konca nezavezujočega posredovanja. Kadar pristojni organi med posredovanjem ne dosežejo dogovora v treh mesecih, vsak pristojen organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, sprejme svojo odločitev, pri čemer upošteva sorazmernost koristi in tveganj na ravni države članice nadrejene institucije ter sorazmernost koristi in tveganj na ravni države članice podrejene družbe. Zadeve po koncu šestmesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve ni več mogoče predložiti EBA.

Skupna odločitev iz odstavka 1 in odločitve iz prejšnjega pododstavka tega odstavka so zavezujoče.

Kateri koli zadevni pristojni organ se lahko v šestmesečnem obdobju z EBA posvetuje tudi v primeru nesoglasja glede pogojev iz točk (a) do (d) člena 8(3). V tem primeru lahko EBA nezavezujoče posreduje v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 in vsi vključeni pristojni organi odložijo svoje odločitve do konca nezavezujočega posredovanja. Kadar pristojni organi med posredovanjem ne dosežejo dogovora v treh mesecih, vsak pristojen organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, sprejme svojo odločitev.

Podrejene institucije izvajajo zahteve iz členov 89, 90 in 91 ter delov 3, 4 in 7 ter s tem povezane zahteve glede poročanja iz dela 7A, na podlagi svojega subkonsolidiranega položaja, če imajo navedene institucije ali njihova nadrejena oseba, kadar je ta nadrejena oseba finančni holding ali mešani finančni holding, podrejeno družbo v tretji državi, ki je institucija ali finančna institucija, ali če so udeležene v taki družbi.

Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena se lahko podrejene institucije odločijo, da ne bodo izvajale zahtev iz členov 89, 90 in 91 ter delov 3, 4 in 7 ter s tem povezane zahteve glede poročanja iz dela 7A, na podlagi svojega subkonsolidiranega položaja, kadar skupna sredstva in zunajbilančne postavke podrejenih družb in udeležbe v tretjih državah predstavljajo manj kot 10 % skupnega zneska sredstev in zunajbilančnih postavk podrejene institucije.

Za namene izvajanja nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s tem poglavjem se izrazi "investicijsko podjetje", "kreditna institucija", "finančna institucija" in "institucija" uporabljajo tudi za družbe s sedežem v tretjih državah, ki bi, če bi imela sedež v Uniji, spadala v okvir opredelitve teh izrazov v členu 4.

Vrednotenje aktivnih in zunajbilančnih postavk se izvaja v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi od institucij zahtevajo, da izvedejo vrednotenje aktivnih in zunajbilančnih postavk ter določitev kapitala v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, kot se uporabljajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002.

Temeljni kapital institucije je vsota navadnega lastniškega temeljnega kapitala in dodatnega temeljnega kapitala institucije.

Postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucij zajemajo:

(a)

kapitalske instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a);

(c)

zadržani dobiček;

(d)

akumulirani drugi vseobsegajoči donos;

(e)

druge rezerve;

(f)

rezervacije za splošna bančna tveganja.

Postavke iz točk od (c) do (f) se priznajo za navadni lastniški temeljni kapital le, če so instituciji na razpolago za neomejeno in takojšnjo uporabo za kritje tveganj ali izgub, kakor hitro te nastanejo.

Za namene odstavka 1(c) lahko institucije dobičke med letom ali čiste dobičke poslovnega leta vključijo v navaden lastniški temeljni kapital, preden institucija sprejme uraden sklep o potrditvi letnega dobička ali izgube, le ob predhodnem dovoljenju pristojnega organa. Pristojni organ da dovoljenje, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

dobičke preverijo in potrdijo osebe, ki so neodvisne od institucije in so odgovorne za revizijo računovodskih izkazov zadevne institucije;

(b)

institucija pristojnemu organu dokaže, da so bile vse predvidljive obremenitve ali dividende odbite od zneska teh dobičkov.

S preverjanjem in potrditvijo dobičkov med letom ali čistih dobičkov poslovnega leta, ki jih ima institucija, se zagotovi ustrezna raven zanesljivosti, da se ti dobički vrednotijo v skladu z načeli iz veljavnega računovodskega okvira.

Pristojni organi ocenijo, ali izdaje kapitalskih instrumentov izpolnjujejo merila iz člena 28 ali, kjer je to ustrezno, člena 29. Institucije razvrstijo izdaje kapitalskih instrumentov kot instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala šele po tem, ko pristojni organi izdajo dovoljenje.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko institucije naknadne izdaje oblike instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala razvrstijo kot instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, za katere je institucija že dobila zadevno dovoljenje, če sta izpolnjena oba navedena pogoja:

Pristojni organi se posvetujejo z EBA, preden izdajo dovoljenje za razvrstitev novih oblik kapitalskih instrumentov kot instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Pristojni organi ustrezno upoštevajo mnenje EBA in, če se odločijo odstopati od njega, v treh mesecih od datuma prejema mnenja EBA slednjemu pisno predstavijo razloge za odstopanje od tega mnenja. Ta pododstavek se ne uporablja za kapitalske instrumente iz člena 31.

Na podlagi informacij, zbranih od pristojnih organov, EBA pripravi, vzdržuje in objavi seznam vseh oblik kapitalskih instrumentov v posameznih državah članicah, ki se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. V skladu s členom 35 Uredbe (EU) št. 1093/2010 lahko EBA zbira vse informacije v zvezi z instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, za katere šteje, da so potrebne za izpolnjevanje meril iz člena 28 ali, kjer je ustrezno, člena 29 te uredbe, ter za namene vzdrževanja in posodabljanja seznama iz tega pododstavka.

Na podlagi postopka pregleda iz člena 80 in kadar obstaja dovolj dokazov, da zadevni kapitalski instrumenti ne izpolnjujejo ali so prenehali izpolnjevati merila iz člena 28 ali, kjer je ustrezno, člena 29, lahko EBA odloči, da navedenih instrumentov ne vključi na seznam iz četrtega pododstavka oziroma jih odstrani z zadevnega seznama, odvisno od primera. EBA v zvezi s tem pripravi sporočilo, v katerem se sklicuje tudi na stališče ustreznega pristojnega organa o zadevi. Ta pododstavek se ne uporablja za kapitalske instrumente iz člena 31.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pomen izraza "predvidljiv" pri ugotavljanju, ali so bile odbite kakršne koli predvidljive obremenitve ali dividende.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Kapitalski instrumenti vzajemnih institucij, zadružnih institucij, hranilnic ali podobnih institucij v postavkah navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala vključujejo vse kapitalske instrumente, ki jih izda institucija v skladu z določbami svojega statuta, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vrsta institucije je opredeljena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, pri čemer jo pristojni organi za namene tega dela štejejo za kar koli od naslednjega:

(i)

vzajemno institucijo,

(ii)

zadružno institucijo,

(iii)

hranilnico,

(iv)

podobno institucijo,

(v)

kreditno institucijo, ki je v celoti v lasti ene od institucij iz točk od (i) do (iv) in lahko v skladu z odobritvijo ustreznega pristojnega organa uporablja določbe iz tega člena, če in dokler je 100 % zadevnih navadnih delnic kreditne institucije v neposredni ali posredni lasti institucije, opisane v navedenih točkah;

(b)

izpolnjeni so pogoji iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29

Navedene vzajemne institucije, zadružne institucije ali hranilnice, ki jih kot takšne pred 31. decembrom 2012 priznava veljavna nacionalna zakonodaja, so še naprej razvrščene kot takšne za namene tega dela, če še naprej izpolnjujejo merila, na podlagi katerih je bilo določeno takšno priznanje.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, pod katerimi lahko pristojni organi določijo, da vrsta družbe, priznana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, šteje za vzajemno institucijo, zadružno institucijo, hranilnico ali podobno institucijo za namene tega dela.

EBA predloži Komisiji navedeni osnutek regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Kapitalski instrumenti se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

instrumenti so izdani neposredno s strani institucije s predhodno odobritvijo lastnikov institucije ali, če veljavna nacionalna zakonodaja to dopušča, upravljalnega organa institucije;

▼M8

(b)

instrumenti so v celoti vplačani in pridobitev imetništva zadevnih instrumentov ne sme neposredno ali posredno financirati institucija;

▼B

(c)

instrumenti izpolnjujejo vse naslednje pogoje v zvezi z njihovo razvrstitvijo:

(i)

štejejo se za kapital v smislu člena 22 Direktive 86/635/EGS;

(ii)

razvrščeni so med kapital v smislu veljavnega računovodskega okvira;

(iii)

razvrščeni so med lastniški kapital za namene določanja bilančne insolventnosti, po potrebi v skladu z nacionalno zakonodajo o insolventnosti;

(d)

instrumenti so jasno in ločeno izkazani v bilanci stanja v računovodskih izkazih institucije;

(e)

instrumenti so stalni;

(f)

glavnica instrumentov se ne sme zmanjšati ali odplačati, razen v katerem koli od naslednjih dveh primerov:

(i)

likvidacija institucije;

(ii)

diskrecijska izplačila instrumentov ali drugi diskrecijski načini zmanjšanja kapitala, kadar institucija dobi predhodno dovoljenje pristojnega organa v skladu s členom 77;

(g)

v določbah, ki urejajo instrumente, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da se bo glavnica instrumentov zmanjšala ali odplačala ali da bi se lahko zmanjšala ali odplačala, razen v primeru likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja pred izdajo instrumentov ali ob njihovi izdaji, razen v primeru instrumentov iz člena 27, ko je zavrnitev institucije, da izplača takšne instrumente, prepovedana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(h)

instrumenti izpolnjujejo naslednje pogoje v zvezi z razdelitvami:

(i)

neobstoj prednostne obravnave razdelitveizplačil donosa z vidika vrstnega reda, vključno z odnosom do drugih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, inpogoji, ki veljajo za instrumente, ne zagotavljajo prednostnih pravic pri izplačilu donosa;

(ii)

imetnikom instrumentov se lahko donos izplača le iz razpoložljivih sredstev;

(iii)

pogoji, ki veljajo za instrumente, ne vključujejo zgornje meje ali druge omejitve najvišje ravni izplačil, razen v primeru instrumentov iz člena 27;

(iv)

raven izplačil ni določena na podlagi zneska, ki je bil vplačan za nakup instrumentov ob izdaji, razen v primeru instrumentov iz člena 27;

(v)

pogoji, ki veljajo za instrumente, ne vključujejo nobene obveznosti za institucijo, da mora izplačati donos imetnikom teh instrumentov, in tudi sicer za institucijoa takšna obveznost ne velja;

(vi)

neizplačilo donosov ne pomeni nastop dogodka neplačila institucije;

(vii)

preklic izplačila donosa ne pomeni nobenih omejitev za institucijo;

(i)

v primerjavi z vsemi kapitalskimi instrumenti, ki jih je izdala institucija, ti instrumenti pokrivajo prvi in sorazmerno največji delež izgub, ko nastanejo, in vsak instrument pokriva izgubo v enakem delu kot vsi drugi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(j)

instrumenti so v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije institucije podrejeni vsem drugim terjatvam;

(k)

instrumenti zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije, ki je v primeru likvidacije in po plačilu vseh nadrejenih terjatev sorazmerna z zneskom takšnih izdanih instrumentov, pri čemer ni fiksno določena oziroma zanjo ne veljajo omejitve, razen v primeru kapitalskih instrumentov iz člena 27;

(l)

instrumenti niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost terjatve pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

nadrejene osebe institucije ali njene podrejene družbe;

(iii)

nadrejenega finančnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(iv)

mešanega poslovnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(v)

mešanega finančnega holdinga in njegove podrejene družbe;

(vi)

katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk od (i) do (v);

(m)

za instrumente ne velja nobena pogodbena ali drugačna ureditev, ki v primeru insolventnosti ali likvidacije izboljšuje prednost terjatve pri poplačilu instrumenta.

Pogoj iz točke (j) prvega pododstavka se šteje za izpolnjenega, tudi če so instrumenti na podlagi člena 484(3) vključeni v dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital, pod pogojem, da se obravnavajo pari passu.

Za namene točke (b) prvega pododstavka se samo tisti del kapitalskega instrumenta, ki je v celoti vplačan, šteje kot instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Pogoji iz točke (i) odstavka 1 štejejo za izpolnjene ne glede določbe, ki določajo trajen odpis glavnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

Pogoj iz točke (f) odstavka 1 šteje za izpolnjenega, ne glede na zmanjšanje glavnice kapitalskega instrumenta v postopku reševanja ali kot posledica odpisa kapitalskih instrumentov, ki ga zahteva organ za reševanje, odgovoren za institucijo.

Pogoj iz točke (g) odstavka 1 šteje za izpolnjenega, ne glede na določbe, ki urejajo kapitalski instrument in ki eksplicitno ali implicitno navajajo, da se bo glavnica instrumenta zmanjšala ali da bi se lahko zmanjšala v postopku reševanja, ali kot posledica odpisa kapitalskih instrumentov, ki ga zahteva organ za reševanje, odgovoren za institucijo.

Pogoj iz točke (h)(iii) odstavka 1 šteje za izpolnjenega, ne glede na instrument, s katerim se izplačuje večkratnik dividend, pod pogojem, da ta večkratnik ne pomeni razdelitve, ki bi povzročila nesorazmeren poseg v kapital.

Pogoj iz točke (h)(v) prvega pododstavka odstavka 1 se šteje za izpolnjenega, ne glede na to, ali je podrejena družba zavezana s pogodbo o prenosu dobička in izgube s svojo nadrejeno družbo, na podlagi katere je podrejena družba dolžna po pripravi svojih letnih računovodskih izkazov nadrejeni družbi prenesti svoj letni rezultat, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Če je institucija sklenila pogodbo o prenosu dobička in izgube, o tem nemudoma uradno obvesti pristojni organ in mu predloži kopijo pogodbe. Institucija pristojni organ nemudoma uradno obvesti tudi o vseh spremembah pogodbe o prenosu dobička in izgube in njenem prenehanju. Institucija ne sklene več kot ene pogodbe o prenosu dobička in izgube.

Za namene točke (h)(i) odstavka 1 različna izplačila donosov odraža le različne glasovalne pravice. V zvezi s tem se izplačilo višjega donosa uporablja le za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala z manj glasovalnih pravic ali brez njih.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

veljavne oblike in naravo posrednega financiranja kapitalskih instrumentov;

(b)

ali in kdaj bi večkratniki izplačil donosov povzročili nesorazmeren poseg v kapital;

(c)

pomen prednostnih izplačil donosov.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Kapitalski instrumenti, ki jih izdajo vzajemne institucije, zadružne institucije, hranilnice in podobne institucije

Kapitalski instrumenti, ki jih izdajo vzajemne institucije, zadružne institucije, hranilnice in podobne institucije, se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 28, skupaj s spremembami, ki izhajajo iz uporabe tega člena.

Izpolnjeni morajo biti naslednji pogoji v zvezi z odkupom kapitalskih instrumentov:

(a)

institucija lahko zavrne odkup instrumentov, razen kadar je to prepovedano v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(b)

kadar veljavna nacionalna zakonodaja prepoveduje instituciji zavrnitev odkupa instrumentov, določbe, ki urejajo instrumente, instituciji zagotovijo možnost, da omeji njihov odkup;

(c)

zavrnitev odkupa instrumentov ali omejitev njihovega odkupa, kjer je to potrebno, ne pomeni nastopa dogodka neplačila institucije.

Kapitalski instrumenti lahko vključujejo zgornjo mejo ali omejitev najvišje ravni izplačil donosa le, če je ta zgornja meja ali omejitev določena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ali statutom institucije.

Kadar kapitalski instrumenti v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije zagotavljajo lastnikom pravico do rezerv institucije, ki je omejena na nominalno vrednost instrumentov, ta omejitev velja enako tudi za imetnike vseh drugih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala zadevna institucija.

Pogoj iz prvega pododstavka ne posega v možnost, da vzajemna institucija, zadružna institucija, hranilnica ali podobna institucija v okviru navadnega lastniškega temeljnega kapitala prizna instrumente, ki imetnikom ne dajejo glasovalnih pravic in ki izpolnjujejo oba naslednja pogoja:

Kadar kapitalski instrumenti v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije, ki je fiksno določene ali omejena z zgornjo mejo, ta omejitev velja enako tudi za vse imetnike vseh instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala zadevna institucija.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli vrsto omejitev, ki so potrebne pri odkupu, kadar je zavrnitev odkupa kapitalskih instrumentov s strani institucije prepovedana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Posledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Ob prenehanju izpolnjevanja pogojev iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29, za instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala velja naslednje:

Pristojni organi lahko v izrednih razmerah institucijam dovolijo, da v navadni lastniški temeljni kapital vključijo kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo najmanj pogoje iz točk (b) do (e) člena 28(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

Kapitalski instrumenti se izdajo po 1. januarja 2014;

(b)

Komisija obravnava kapitalske instrumente kot državno pomoč;

(c)

Kapitalski instrumenti se izdajo v okviru ukrepov dokapitalizacije v skladu s takrat obstoječimi pravili za državno pomoč;

(d)

Kapitalske instrumente v celoti vpiše in so v lasti države ali relevatnih javnih organov ali subjektov v državni lasti;

(e)

Kapitalski instrumenti so sposobni pokrivanja izgube;

(f)

Kapitalski instrumenti, razen tistih iz člena 27, v primeru likvidacije zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije po plačilu vseh nadrejenih terjatev;

(g)

Obstajajo ustrezni mehanizmi za izstop države ali po potrebi relevantnega javnega organa ali subjekta v državni lasti;

(h)

Pristojni organ je izdal svoje predhodno dovoljenje in objavil svojo odločitev skupaj z njeno obrazložitvijo.

EBA na utemeljeno zahtevo zadevnega pristojnega organa in v sodelovanju z njim upošteva te kapitalske instrumente iz odstavka 1 kot enakovredne instrumentom navadnega lastniškega temeljnega kapitala za namene te uredbe.

Institucija iz vseh sestavin kapitala izključi vsako povečanje lastniškega kapitala v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, ki izhaja iz listinjenih sredstev, vključno z naslednjima:

(a)

takim povečanjem, povezanim s prihodki iz naslova prihodnjih marž, ki se pri instituciji odraža v dobičku iz prodaje (gain on sale);

(b)

kadar je institucija v vlogi originatorja v listinjenju, neto dobički iz naslova kapitalizacije prihodnjih donosov iz listinjenjih sredstev, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo pozicijam v listinjenju.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih dodatno opredeli pojem "dobiček iz prodaje" iz odstavka 1(a).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije ne vključijo naslednjih postavk med katero koli sestavino kapitala:

(a)

presežkov iz prevrednotenja, povezanih z dobički ali izgubami pri varovanju denarnih tokov finančnih instrumentov, ki niso vrednoteni po pošteni vrednosti, vključno z načrtovanimi denarnimi tokovi;

(b)

dobičkov ali izgub, nastalih na podlagi vrednotenja obveznosti institucije po pošteni vrednosti, ki so posledica sprememb v boniteti same institucije;

▼M8

(c)

dobičkov in izgub, nastalih na podlagi vrednotenja izvedenih finančnih obveznosti institucije po pošteni vrednosti, ki izhajajo iz sprememb kreditnega tveganja same institucije.

▼B

Za namene točke (c) odstavka 1 institucije ne pobotajo dobičkov in izgub, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, ki izhajajo iz kreditnega tveganja same institucije, s tistimi, ki izhajajo iz kreditnega tveganja njene nasprotne stranke.

Institucije lahko brez poseganja v točko (b) odstavka 1 vključijo znesek dobičkov in izgub iz njihovih obveznosti v kapital, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

obveznosti so v obliki obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES;

(b)

spremembe vrednosti sredstev in obveznosti institucije nastanejo zaradi istih sprememb kot v boniteti same institucije;

(c)

med vrednostjo obveznic iz točke (a) in vrednostjo sredstev institucije obstaja/je tesna vez;

(d)

hipotekarne kredite je mogoče poplačati z odkupom obveznic, s katerimi se financirajo hipotekarni krediti, po tržni ali nominalni vrednosti.

EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli tesno vez med vrednostjo obveznic in vrednostjo sredstev iz točke (c) odstavka 3.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 30. septembra 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije pri izračunu zneska kapitala uporabljajo zahteve iz člena 105 za vsa svoja sredstva, merjena po pošteni vrednosti in od navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbijejo znesek vseh potrebnih dodatnih prilagoditev vrednosti.

Institucije ne izvedejo prilagoditev, da bi iz kapitala izključile nerealizirane dobičke ali izgube, nastale na podlagi vrednotenja svojih sredstev ali obveznosti po pošteni vrednosti, razen v primeru postavk iz člena 33.

Odbitki od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, izjeme in druge možnosti

Institucije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbijejo:

(a)

izgube tekočega poslovnega leta;

▼M8

(b)

neopredmetena sredstva, razen preudarno vrednotene programske opreme, na vrednost katere reševanje, insolventnost ali likvidacija institucije nima negativnega učinka;

▼B

(c)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček;

(d)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo pristopa na podlagi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB): negativne zneske, ki so rezultat izračuna zneskov pričakovane izgube iz členov 158 in 159;

(e)

sredstva pokojninskega sklada z določenimi pravicami v bilanci stanja institucije;

(f)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, za katere ima institucija dejansko ali pogojno obveznost nakupa na podlagi obstoječe pogodbene obveznosti;

(g)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, če imajo ti subjekti vzajemen navzkrižni delež v instituciji, za katerega pristojni organ meni, da je bil oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(h)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(i)

▼C3

(j)

znesek postavk, ki se v skladu s členom 56 odbije od postavk dodatnega temeljnega kapitala v obsegu, ki presega postavke dodatnega temeljnega kapitala institucije;

▼B

(k)

znesek izpostavljenosti naslednjih postavk, ki izpolnjujejo pogoje za utež tveganja 1 250 %, kadar institucija namesto uporabe uteži tveganja 1 250 % odbije ta znesek izpostavljenosti od zneska navadnega lastniškega temeljnega kapitala:

(i)

kvalificirani deleži izven finančnega sektorja;

▼M5

(ii)

pozicije v listinjenju v skladu s točko (b) člena 244(1), točko (b) člena 245(1) in členom 253;

▼B

(iii)

proste izročitve v skladu s členom 379(3);

(iv)

pozicije v košarici, za katere institucija ne more določiti uteži tveganja v skladu s pristopom IRB, v skladu s členom 153(8);

(v)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v okviru pristopa notranjih modelov v skladu s členom 155(4).

(l)

vse davčne obremenitve, povezane s postavkami navadnega lastniškega temeljnega kapitala, predvidljive v času izračuna, razen kadar institucija ustrezno prilagodi znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, in zaradi takšnih davčnih obremenitev zmanjša vrednost, do katere se lahko te postavke uporabijo za kritje tveganj ali izgub;

▼M7

(m)

ustrezni znesek nezadostnega kritja za nedonosne izpostavljenosti;

▼M8

(n)

za prevzeto obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti iz člena 132c(2) vsak znesek, za katerega tekoča tržna vrednost enot ali deležev v KNP, na katerih temelji prevzeta obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti, ne dosega sedanje vrednosti prevzete obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti in za katerega institucija še ni pripoznala znižanja v postavkah navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

▼B

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli uporabo odbitkov iz odstavka 1(a), (c), (e), (f), (h), (i) in (l) tega člena ter povezanih odbitkov iz člena 56(a), (c), (d) in (f) in člena 66(a), (c) in (d).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli vrste kapitalskih instrumentov finančnih institucij ter, v posvetovanjuz Evropskim nadzornim organom (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 ( 17 ), zavarovalnic in pozavarovalnic tretjih držav in družb, izključenih iz področja uporabe Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 4 navedene direktive, ki se odbijejo od naslednjih sestavin kapitala:

(a)

postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

postavk dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

postavk dodatnega kapitala.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli uporabo odbitkov iz točke (b) odstavka 1, vključno s pomembnostjo negativnih učinkov na vrednost, ki ne povzročajo bonitetnih pomislekov.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije določijo znesek neopredmetenih sredstev, ki se odbijejo, v skladu z naslednjim:

Institucije določijo znesek odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in jih je treba odbiti v skladu s tem členom.

Razen kadar sta izpolnjena pogoja iz odstavka 3, se izračun zneska odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček, ne zmanjša za znesek z njimi povezanih odloženih obveznosti za davek institucije.

Znesek odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček, se lahko zmanjša za znesek z njimi povezanih odloženih obveznosti za davek institucije, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

subjekt ima v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo pravno izvršljivo pravico pobotati te odmerjene terjatve za davek z odmerjenimi obveznostmi za davek;

(b)

odložene terjatve za davek in odložene obveznosti za davek se nanašajo na davek odmerjen s strani istega davčnega organa in v povezavi z istim davčnim zavezancem.

Povezane odložene obveznosti za davek institucije, ki se uporabljajo za namene odstavka 3, ne smejo vključevati odloženih obveznosti za davek, ki zmanjšujejo znesek neopredmetenih sredstev ali sredstev pokojninskega sklada z določenimi pravicami, ki jih je treba odbiti.

Znesek povezanih odloženih obveznosti za davek iz odstavka 4 se razporedi na:

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik, ki se v skladu s členom 48(1) ne odbijejo;

(b)

vse druge odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček.

Institucije razporedijo povezane odložene obveznosti za davek glede na delež odloženih terjatev za davek, nanašajočih se na prihodnji dobiček, ki jih predstavljajo postavke iz točk (a) in (b).

Preplačilo davka, prenos davčne izgube v predhodno obdobje in odložene terjatve za davek, ki se ne nanašajo na prihodnji dobiček

Naslednje postavke se ne odbijejo od kapitala in se zanje uporabi utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno:

(a)

preplačilo davka v tekočem letu s strani institucije;

(b)

davčne izgube institucije v tekočem letu, prenesene v prejšnja leta, ki privedejo do zahtevka ali izkazujejo terjatev do enot centralne ravni držav, regionalne ravni držav ali lokalnega davčnega organa.

►M8 Odložene terjatve za davek, ki se ne nanašajo na prihodnji dobiček, so omejene na odložene terjatve za davek, ki so bile oblikovane pred 23. novembrom 2016 in ki izhajajo iz začasnih razlik, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: ◄

(a)

če institucija poroča izgubo, ko so njeni letni računovodski izkazi uradno potrjeni ali v primeru likvidacije ali v primeru insolventnosti institucije, so takoj avtomatično in obvezno nadomeščeni z dobropisom na že plačane davke;

(b)

institucija ima v skladu z veljavnim nacionalnim davčnim pravom možnost pobota dobropis na že plačane davke iz točke (a) s katero koli obveznostjo za davek institucije ali katere koli družbe, ki je na podlagi tega prava za davčne namene vključeno v isto konsolidacijo kot ta institucija, ali katere koli druge družbe, ki je predmet nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)

kadar znesek dobropis na že plačane davke iz točke (b) presega obveznosti za davek iz te točke, se vsak tak presežek nemudoma nadomesti z neposredno terjatvijo do enot centralne ravni države članice, v kateri ima institucija sedež.

Institucije za odložene terjatve za davek uporabijo utež tveganja 100 %, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a),(b) ali (c).

Odbitek negativnih zneskov, ki so rezultat izračuna zneskov pričakovane izgube

Znesek, ki se odbije v skladu s členom 36(1)(d), se ne zmanjša zaradi povečanja odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček, ali drugega dodatnega davčnega učinka, ki bi se lahko pojavil, ►C2 če bi rezervacije dosegle raven pričakovanih izgub iz oddelka 3 poglavja 3 naslova II dela 3. ◄

Za namene člena 36(1)(e) se znesek sredstev pokojninskega sklada z določenimi pravicami, ki se odbije, zmanjša za:

(a)

znesek katerih koli povezanih odloženih obveznosti za davek, ki bi se lahko poravnale, če bi bila sredstva oslabljena ali če bi se odpravilo njihovo pripoznanje v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(b)

znesek sredstev v pokojninskem skladu z določenimi pravicami, ki jih lahko institucija neomejeno uporablja, če je predhodno dobila dovoljenje pristojnega organa.

Ta sredstva, uporabljena za zmanjšanje zneska, ki se odbije, dobijo utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli merila, v skladu s katerimi pristojni organ dovoli instituciji, da zmanjša znesek sredstev v pokojninskem skladu z določenimi pravicami, kot je opredeljeno v odstavku 1(b).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Odbitek deležev v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Institucije za namene člena 36(1)(f) izračunajo deleže v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

Za namene odbitka ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja in vzajemen navzkrižni delež institucije, oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala

Institucije izvedejo odbitke iz člena 36(1)(g), (h) in (i) v skladu z naslednjim:

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, kadar institucija nima pomembne naložbe v subjektu finančnega sektorja

►C2 1.

Institucije za namene člena 36(1)(h) izračunajo ustrezni znesek, ◄ ki se odbije tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presegajo 10 % skupnega zneska postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

odbitkov iz člena 36(1)(a) do (g), točk (k)(ii) do(v) in točke (l), razen zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

▼C2

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala tistih subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

▼B

Institucije iz zneska iz odstavka 1(a) in izračuna faktorja iz odstavka 1(b) izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnih instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

Znesek, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, se porazdeli med vse instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. ►C2 Institucije določijo znesek vsakega instrumenta navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se odbije v skladu z odstavkom 1 ◄ tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki ga predstavljajo vsi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Znesek deležev iz člena 36(1)(h), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i) do (iii), se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

Institucije določijo znesek vsakega instrumenta navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnoži z zneskom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

razmerje, ki izvira iz izračuna iz točke (b) odstavka 3.

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, kadar ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja

Za namene člena 36(1)(i) so iz ustreznega zneska, ki se odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, izključene pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnihinstrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj, pri čemer se ta znesek določi v skladu s členoma 44 in 45 ter pododdelkom 2.

Za namene točke (m) člena 36(1) izpostavljenost vključuje katero koli od naslednjih postavk, če niso zajete v trgovalni knjigi institucije:

(a)

dolžniški instrument, ki vključuje dolžniški vrednostni papir, kredit, drugo finančno sredstvo in vlogo na vpogled;

(b)

prevzeto obveznost iz kreditov, dano finančno poroštvo ali kakršno koli drugo preklicno ali nepreklicno prevzeto obveznost, razen prevzetih kreditnih obveznosti, ki se lahko kadar koli brezpogojno prekličejo brez predhodnega obvestila ali pri katerih pride do samodejnega preklica zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca.

Za namene točke (m) člena 36(1) je vrednost izpostavljenosti dolžniškega instrumenta njegova knjigovodska vrednost pred upoštevanjem posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja, dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 105, zneskov, odbitih v skladu s točko (m) člena 36(1), drugih zmanjšanj kapitala v zvezi z izpostavljenostjo ali delnih odpisov, ki jih je institucija izvedla, odkar je bila izpostavljenost zadnjič razvrščena kot nedonosna.

Za namene točke (m) člena 36(1) vrednost izpostavljenosti dolžniškega instrumenta, kupljenega po ceni, ki je nižja od zneska, ki ga dolguje dolžnik, predstavlja razliko med nakupno ceno in zneskom, ki ga dolguje dolžnik.

Za namene točke (m) člena 36(1) se šteje, da je vrednost izpostavljenosti prevzete obveznosti iz kreditov, danega finančnega poroštva ali kakršne koli druge prevzete obveznosti, kot so navedene v točki (b) odstavka 1 tega člena, njena nominalna vrednost, ki predstavlja največjo izpostavljenost institucije kreditnemu tveganju brez upoštevanja kakršnega koli stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja. Nominalna vrednost prevzetih obveznosti iz kreditov je nečrpani znesek, za katerega se je institucija zavezala, da ga bo posodila, in nominalna vrednost danega finančnega poroštva je najvišji znesek, ki bi ga subjekt moral plačati, če bi bilo poroštvo unovčeno.

Nominalna vrednost iz tretjega pododstavka tega odstavka ne upošteva posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja, dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 105, zneskov, odbitih v skladu s točko (m) člena 36(1), ali drugih zmanjšanj kapitala v zvezi z izpostavljenostjo.

Za namene točke (m) člena 36(1) se kot nedonosne razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenost, za katero se šteje, da je prišlo do neplačila v skladu s členom 178;

(b)

izpostavljenost, za katero se šteje, da je oslabljena v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(c)

izpostavljenost v poskusnem obdobju v skladu z odstavkom 7, če so odobreni dodatni ukrepi restrukturiranja ali če je izpostavljenost zapadla več kot 30 dni;

(d)

izpostavljenost v obliki prevzete obveznosti, ki, če bi bila črpana ali uporabljena kako drugače, verjetno ne bi bila odplačana v celoti, ne da bi se unovčilo zavarovanje s premoženjem;

(e)

izpostavljenost v obliki finančnega poroštva, ki ga bo verjetno unovčila stranka, ki je prejela poroštvo, tudi kadar osnovna izpostavljenost, ki je zavarovana s poroštvom, izpolnjuje merila, da se šteje kot nedonosna.

Kadar ima institucija bilančne izpostavljenosti do dolžnika, ki so zapadle več kot 90 dni in ki predstavljajo več kot 20 % vseh bilančnih izpostavljenosti do tega dolžnika, se za namene točke (a) šteje, da so vse bilančne in zunajbilančne izpostavljenosti do tega dolžnika nedonosne.

Izpostavljenosti, za katere ni bil izveden ukrep restrukturiranja, se ne razvrščajo več kot nedonosne za namene točke (m) člena 36(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

izpostavljenost izpolnjuje izstopna merila, ki jih institucija uporablja za prenehanje razvrstitve izpostavljenosti kot oslabljene v skladu z veljavnim računovodskim okvirom kot neplačane v skladu s členom 178;

(b)

dolžnikov položaj se je izboljšal do te mere, da institucija ocenjuje, da bo odplačilo verjetno izvedeno v celoti in pravočasno;

(c)

dolžnik nima nobenega zneska z zamudo več kot 90 dni.

Če se nedonosna izpostavljenost razvrsti kot nekratkoročno sredstvo v posesti za prodajo v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, se za namene točke (m) člena 36(1) še naprej razvršča kot nedonosna izpostavljenost.

Nedonosne izpostavljenosti, za katere je bil izveden ukrep restrukturiranja, se ne razvrščajo več kot nedonosne za namene točke (m) člena 36(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

izpostavljenosti niso več v položaju, v katerem bi se razvrščale kot nedonosne na podlagi odstavka 3;

(b)

najmanj eno leto je minilo od dneva, ko so bili odobreni ukrepi restrukturiranja, oziroma od dneva, ko so se izpostavljenosti razvrstile kot nedonosne, odvisno od tega, kaj je nastopilo pozneje;

(c)

po uporabi ukrepov restrukturiranja ni nobenih zapadlih zneskov, institucija pa na podlagi analize dolžnikovega finančnega položaja ocenjuje, da bo odplačilo verjetno izvedeno v celoti in pravočasno.

Šteje se, da bo odplačilo lahko izvedeno v celoti in pravočasno, kadar je dolžnik redno in pravočasno plačeval zneske, ki so enaki enemu od naslednjih zneskov:

Kadar se nedonosna izpostavljenost preneha razvrščati kot nedonosna na podlagi odstavka 6, za tako izpostavljenost velja poskusno obdobje, dokler niso izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

najmanj dve leti sta pretekli od datuma, ko je bila izpostavljenost, za katero je bil uporabljen ukrep restrukturiranja, ponovno razvrščena kot donosna;

(b)

vsaj v polovici poskusnega obdobja so se izvajala redna in pravočasna plačila, zaradi česar je bil odplačan znaten skupni znesek glavnice ali obresti;

(c)

dolžnik pri nobeni izpostavljenosti ne zamuja s plačilom več kot 30 dni.

Ukrep restrukturiranja je popuščanje institucije dolžniku (v nadaljnjem besedilu: koncesija), ki ima ali bo verjetno imel težave pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti. Koncesija lahko kreditodajalcu povzroči izgubo in se nanaša na eno od naslednjih dejanj:

(a)

spremembo pogojev odplačevanja dolga, kadar takšna sprememba ne bi bila odobrena, če dolžnik ne bi imel težav pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti;

(b)

delno ali celotno refinanciranje dolga, kadar takšno refinanciranje ne bi bilo odobreno, če dolžnik ne bi imel težav pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti.

Za ukrepe restrukturiranja se šteje vsaj naslednje:

(a)

novi pogodbeni pogoji so za dolžnika ugodnejši od prejšnjih, kadar dolžnik ima ali bo verjetno imel težave pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti;

(b)

novi pogodbeni pogoji so za dolžnika ugodnejši od pogodbenih pogojev, ki jih ista institucija v tistem trenutku ponuja dolžnikom s podobnim profilom tveganja, kadar dolžnik ima ali bo verjetno imel težave pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti;

(c)

izpostavljenost pod pogoji iz prvotne pogodbe je bila pred spremembo pogodbenih pogojev razvrščena kot nedonosna oziroma bi bila razvrščena kot nedonosna, če se pogodbeni pogoji ne bi spremenili;

(d)

posledica ukrepa je celotni ali delni odpust dolga;

(e)

institucija odobri izvršitev pogodbenih klavzul, na podlagi katerih lahko dolžnik spremeni pogodbene pogoje, izpostavljenost pa je bila razvrščena kot nedonosna, še preden so bile te klavzule izvršene, oziroma bi bila razvrščena kot nedonosna, če se te klavzule ne bi izvršile;

(f)

dolžnik je v času odobritve dolga ali nedolgo pred tem oziroma po tem plačal obroke glavnice ali obresti iz drugega dolga, do iste institucije, ki je bila razvrščena kot nedonosna izpostavljenost oziroma bi bila razvrščena kot taka, če ta plačila ne bi bila izvedena;

(g)

sprememba pogodbenih pogojev vključuje poplačila, ki se izvedejo s pridobitvijo posesti premoženja, s katerim je bila zavarovana izpostavljenost, če taka sprememba predstavlja koncesijo.

Naslednje okoliščine kažejo, da so bili morda sprejeti ukrepi restrukturiranja:

(a)

prvotna pogodba je bila zapadla več kot 30 dni najmanj enkrat v zadnjih treh mesecih pred spremembo pogodbe oziroma bi bila zapadla več kot 30 dni, če ne bi bilo spremembe pogodbe;

(b)

dolžnik je ob sklenitvi kreditne pogodbe ali nedolgo pred tem oziroma nedolgo po tem plačal obroke glavnice ali obresti iz drugega dolga do iste institucije, pri kateri je dolžnik zamujal s plačilom 30 dni vsaj enkrat v zadnjih treh mesecih pred odobritvijo novega dolga;

(c)

institucija odobri izvršitev pogodbenih klavzul, na podlagi katerih lahko dolžnik spremeni pogodbene pogoje, pri izpostavljenosti pa je dolžnik zamujal s plačilom 30 dni ali bi zamujal 30 dni, če se te klavzule ne bi izvršile.

Za namene tega člena se težave, ki jih ima dolžnik pri izpolnjevanju finančnih obveznosti, ocenjujejo na ravni dolžnika, pri čemer se upoštevajo vse pravne osebe v dolžnikovi skupini, ki se zajemajo v računovodski obseg konsolidacije skupine, in fizične osebe, ki obvladujejo to skupino.

Za namene točke (m) člena 36(1) institucije izračunajo ustrezni znesek nezadostnega kritja ločeno za vsako nedonosno izpostavljenost, ki se odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, in sicer tako, da znesek iz točke (b) tega odstavka odštejejo od zneska iz točke (a) tega odstavka, če znesek iz točke (a) presega znesek iz točke (b):

(a)

vsota:

(i)

nezavarovanega dela vsake nedonosne izpostavljenosti, če obstaja, pomnoženega z ustreznim faktorjem iz odstavka 2;

(ii)

zavarovanega dela vsake nedonosne izpostavljenosti, če obstaja, pomnoženega z ustreznim faktorjem iz odstavka 3;

(b)

vsota naslednjih postavk, če se nanašajo na isto nedonosno izpostavljenost:

(i)

posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja;

(ii)

dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 105;

(iii)

drugih zmanjšanj kapitala;

(iv)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti po pristopu na osnovi notranjih bonitetnih ocen, absolutne vrednosti zneskov, odbitih na podlagi točke (d) člena 36(1), ki se nanašajo na nedonosne izpostavljenosti, pri čemer se absolutna vrednost, ki jo je mogoče pripisati vsaki nedonosni izpostavljenosti, izračuna tako, da se zneski, odbiti na podlagi točke (d) člena 36(1), pomnožijo s prispevkom zneska pričakovane izgube za nedonosno izpostavljenost k skupnemu znesku pričakovane izgube za neplačane izpostavljenosti ali izpostavljenosti, ki niso neplačane, kot je ustrezno;

(v)

če je nedonosna izpostavljenost kupljena po ceni, ki je nižja od zneska, ki ga dolguje dolžnik, razlike med nakupno ceno in zneskom, ki ga dolguje dolžnik;

(vi)

zneskov, ki jih je institucija odpisala, odkar je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.

Zavarovani del nedonosne izpostavljenosti je tisti del tovrstne izpostavljenosti, za katerega se za namen izračuna kapitalskih zahtev na podlagi naslova II dela 3 šteje, da je krit s stvarnim ali osebnim kreditnim zavarovanjem ali da je v celoti in popolnoma zavarovan s hipotekami.

Nezavarovani del nedonosne izpostavljenosti ustreza morebitni razliki med vrednostjo izpostavljenosti iz člena 47a(1) in morebitnim zavarovanim delom izpostavljenosti.

Za namene točke (a)(i) odstavka 1 se uporabljata naslednja faktorja:

(a)

0,35 za nezavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne tretjega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(b)

1 za nezavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja od prvega dne četrtega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.

Za namene točke (a)(ii) odstavka 1 se uporabljajo naslednji faktorji:

(a)

0,25 za zavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne četrtega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(b)

0,35 za zavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne petega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(c)

0,55 za zavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne šestega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(d)

0,70 za del nedonosne izpostavljenosti, ki je zavarovan z nepremičninami v skladu z naslovom II dela 3 ali je stanovanjski kredit, za katerega jamči primeren dajalec zavarovanja, kot je določen v členu 201, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne sedmega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(e)

0,80 za del nedonosne izpostavljenosti, ki je zavarovan z drugim stvarnim ali osebnim kreditnim zavarovanjem v skladu z naslovom II dela 3, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne sedmega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(f)

0,80 za del nedonosne izpostavljenosti, ki je zavarovan z nepremičninami v skladu z naslovom II dela 3 ali je stanovanjski kredit, za katerega jamči primeren dajalec zavarovanja, kot je določen v členu 201, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne osmega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(g)

1 za del nedonosne izpostavljenosti, ki je zavarovan z drugim stvarnim ali osebnim kreditnim zavarovanjem v skladu z naslovom II dela 3, ki se uporablja od prvega dne osmega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(h)

0,85 za del nedonosne izpostavljenosti, ki je zavarovan z nepremičninami v skladu z naslovom II dela 3 ali je stanovanjski kredit, za katerega jamči primeren dajalec zavarovanja, kot je določen v členu 201, ki se uporablja v obdobju od prvega do zadnjega dne devetega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna;

(i)

1 za del nedonosne izpostavljenosti, ki je zavarovan z nepremičninami v skladu z naslovom II dela 3 ali je stanovanjski kredit, za katerega jamči primeren dajalec zavarovanja, kot je določen v členu 201, ki se uporablja od prvega dne desetega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.

Z odstopanjem od odstavka 3 tega člena se za del nedonosne izpostavljenosti, za katerega jamči ali ki ga zavaruje uradna izvozna agencija ali za katerega jamči ali posredno jamči primerni dajalec zavarovanja iz točk (a) do (e) člena 201(1), uporabljata naslednja faktorja, kadar se nezavarovanim izpostavljenostim do takšnega dajalca zavarovanja dodeli utež tveganja 0 % na podlagi poglavja 2 naslova II dela 3:

▼M7

(a)

0 za zavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja v obdobju med prvim in sedmim letom po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna, ter

(b)

1 za zavarovani del nedonosne izpostavljenosti, ki se uporablja od prvega dne osmega leta po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.

EBA oceni niz praks, ki se uporabljajo za ocenjevanje vrednosti zavarovanih nedonosnih izpostavljenosti, in lahko pripravi smernice za določitev skupne metodologije – vključno z morebitnimi minimalnimi zahtevami za ponovno ocenjevanje vrednosti v smislu rokov in ad hoc metod – za preudarno ocenjevanje vrednosti primernih oblik stvarnega in osebnega kreditnega zavarovanja, zlasti glede predpostavk v zvezi z možnostjo poplačila in izvršljivostjo. Te smernice lahko vključujejo tudi skupno metodologijo za določanje zavarovanega dela nedonosne izpostavljenosti iz odstavka 1.

Kadar se v obdobju med prvim in drugim letom po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna, za izpostavljenost odobri ukrep restrukturiranja, se, z odstopanjem od odstavka 2, faktor, ki se uporablja v skladu z odstavkom 2 na datum odobritve ukrepa restrukturiranja, uporablja za dodatno obdobje enega leta.

Kadar se v obdobju med drugim in šestim letom po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna, za izpostavljenost odobri ukrep restrukturiranja, se, z odstopanjem od odstavka 3, faktor, ki se uporablja v skladu z odstavkom 3 na datum odobritve ukrepa restrukturiranja, uporablja za dodatno obdobje enega leta.

Ta odstavek se uporablja le v zvezi s prvim ukrepom restrukturiranja, ki je bil odobren po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.

Izvzetja iz odbitka od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala in druge možnosti

Pragovna izvzetja iz odbitka od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Institucijam pri odbitkih zahtevanih v skladu s členom 36(1)(c) in (i) ni treba odbiti zneskov postavk iz točk (a) in (b) tega odstavka, katerih celotni seštevek je enak ali manjši od pragovnega zneska iz odstavka 2.:

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik ter je njihov celotni seštevek enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih določb:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (h), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(b)

če ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja, neposredni, posredni in sintetični deleži te institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala teh subjektov, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih določb:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (h), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik.

Za namene odstavka 1 je pragovni znesek enak znesku iz točke (a) tega odstavka, pomnoženem z odstotkom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

preostali znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, potem ko so bile v celoti opravljene prilagoditve in odbitki iz členov od 32 do 36 in ne da bi se uporabilo izvzetje iz odbitka, opredeljeno v temu členu;

(b)

17,65 %.

Institucija za namene odstavka 1 določi obseg odloženih terjatev za davek v skupnem znesku postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki ga ni treba odbiti, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka deli z zneskom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije;

(b)

vsota naslednjega:

(i)

zneska iz točke (a);

(ii)

zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v kapitalske instrumente subjektov finančnega sektorja, v katerih ima institucija pomembno naložbo, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije.

Delež pomembnih naložb v skupnem znesku postavk, ki ga ni treba odbiti, je enak ena minus razmerje iz prvega pododstavka.

Zneskom postavk, ki se ne odbijejo v skladu z odstavkom 1, se dodeli utež tveganja 250 %.

Zahteva po odbitku,v primeru konsolidacije, dopolnilnega nadzora ali institucionalne sheme za zaščito vlog

Pri izračunu kapitala na posamični, subkonsolidirani in konsolidirani podlagi lahko pristojni organi, kadar od institucij zahtevajo ali jim dovolijo, da uporabijo metodo 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES, institucijam dovolijo, da ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente subjekta finančnega sektorja, v kateri ima nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma ima institucija pomembno naložbo, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (e) tega odstavka:

(a)

subjekt finančnega sektorja je zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding;

(b)

zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding je vključena v isti dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 2002/87/ES kot nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma institucija, ki ima ima delež;

(c)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnih organov;

(d)

pristojni organi pred izdajo dovoljenja iz točke (c) preverijo in nato redno preverjajo, da je raven integriranega upravljanja, upravljanja tveganj in notranjih kontrol subjekta, ki bi bil zajet v konsolidacijo v skladu z metodo 1, 2 ali 3,ustrezna;

(e)

deleži v subjektu pripadajo enemu od naslednjih:

(i)

nadrejeni kreditni instituciji;

(ii)

nadrejenemu finančnemu holdingu;

(iii)

nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu;

(iv)

instituciji;

(v)

podrejeni družbi enega od subjektov iz točk (i) do (iv), ki je vključena v obseg konsolidacije v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

Pri izračunu kapitala na posamični in subkonsolidirani podlagi institucije, ki so predmet nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente izdanes strani subjektov finančnega sektorja, ki so vključeni v konsolidirani nadzor, razen če pristojni organi za posebne namene, zlasti za strukturno ločitev bančnih dejavnosti in načrtovanje reševanja, določijo, da so ti odbitki zahtevani za namen nadzora na posamični ali subkonsolidirani podlagi.

Uporaba pristopa iz prvega pododstavka ne povzroči nesorazmernih negativnih učinkov na celoto ali dele finančnega sistema v drugih državah članicah ali v vsej Uniji in ne oblikuje ali ustvari ovire za delovanje notranjega trga.

Ta odstavek se ne uporablja pri izračunu kapitala za namene zahtev iz členov 92a in 92b, ki se izračuna v skladu z okvirom odbitkov iz člena 72e(4).

Pristojni organi lahko za namene izračuna kapitala na posamični ali subkonsolidirani podlagi institucijam dovolijo, da ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente v naslednjih primerih:

(a)

kadar ima institucija delež v drugi instituciji in so izpolnjeni pogoji iz točk (i) do (v);

(i)

institucije spadajo v isto institucionalno shemo za zaščito vlog iz člena 113(7);

(ii)

pristojni organi so podelili dovoljenje iz člena 113(7);

(iii)

izpolnjeni so pogoji iz člena 113(7);

(iv)

institucionalna shema za zaščito vlog pripravi konsolidirano bilanco stanja iz člena 113(7)(e) ali, kadar ji ni treba pripraviti konsolidiranih računovodskih izkazov, razširjen zbirni izračun, ki je po mnenju pristojnih organov ustrezen in enakovreden določbam Direktive 86/635/EGS, ki vključuje nekatere prilagoditve določb Direktive 83/349/EGS ali Uredbe (ES) št. 1606/2002, ki urejata konsolidirane računovodske izkaze skupin kreditnih institucij. Enakovrednost tega razširjenega zbirnega izračuna preveri in potrdi zunanji revizor, zlasti to, da sta večkratna uporaba sestavin, ki so primerne za izračun kapitala kakor tudi vsako neustrezno ustvarjanje kapitala med člani institucionalne sheme za zaščito vlog, izključena iz izračuna. ►M8 O konsolidirani bilanci stanja ali razširjenem zbirnem izračunu se pristojnim organom poroča tako pogosto, kot je določeno v izvedbenih tehničnih standardih iz člena 430(7) ◄ ;

►M8 (v)

institucije, ki so vključene v institucionalno shemo za zaščito vlog, skupaj na konsolidirani podlagi ali na podlagi razširjenega zbirnega izračuna izpolnjujejo zahteve iz člena 92 in o izpolnjevanju teh zahtev še naprej poročajo v skladu s členom 430. ◄ V okviru institucionalne sheme za zaščito vlog odbitek deleža pravic zadružnih članov ali pravnih subjektov, ki niso člani institucionalne sheme za zaščito vlog, ni potreben, če sta odpravljena večkratna uporaba sestavin, ki so primerne za izračun kapitala, kakor tudi vsako neustrezno ustvarjanje kapitala med člani institucionalne sheme za zaščito vlog in manjšinskim delničarjem, kadar je ta institucija.

(b)

kadar ima regionalna kreditna institucija delež v svoji centralni ali drugi regionalni kreditni instituciji in so izpolnjeni pogoji iz točke (a)(i) do (v).

Deleži, ki se v skladu z odstavki 1, 2 ali 3 ne odbijejo, se štejejo za izpostavljenosti in se zanje uporabi utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

►C2 5.

Kadar institucija uporablja metodo 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES, ◄ razkrije dopolnilno kapitalsko zahtevo in količnik kapitalske ustreznosti finančnega konglomerata, izračunanima v skladu s členom 6 in Prilogo I k tej direktivi.

EBA, EIOPA in Evropski nadzorni organ (Evropski organ za verdnostne papirje) (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Svet az dne 24. novembra 2010 ( 18 ) prek Skupnega odbora pripravijo osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih za namene tega člena opredelijo pogoje uporabe metod izračuna iz dela II Priloge I Direktive 2002/87/ES za namene drugih možnosti odbitka iz odstavka 1tega člena.

EBA, EIOPA in ESMA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predložijo do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členiv 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 oziroma Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Navaden lastniški temeljni kapital institucije je sestavljen iz postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala po uporabi prilagoditev iz členov 32 do 35, odbitkov v skladu s členom 36 ter izvzetij in drugih možnosti iz členov 48, 49 in 79.

Instrumenti iz točke (a) se ne štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

Kapitalski instrumenti se štejejo za instrumente dodatnega temeljnega kapitala le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼M8

(a)

instrumenti so izdani neposredno s strani institucije in so v celoti vplačani;

(b)

instrumentov niso v lasti katerega koli od naslednjih:

▼B

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

družbe, v kateri ima institucija udeležbo v obliki imetništva, neposredno ali z obvladovanjem 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

▼M8

(c)

institucija posredno ali neposredno ne financira pridobitve imetništva instrumentov;

▼B

(d)

instrumenti so v primeru insolventnosti institucije podrejeni instrumentom dodatnega kapitala;

(e)

instrumenti niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost terjatev pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

nadrejene osebe institucije ali njene podrejene družbe;

(iii)

nadrejenega finančnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(iv)

mešanega poslovnega holding ali njegove podrejene družbe;

(v)

mešanega finančnega holdinga in njegove podrejene družbe;

(vi)

katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk (i) do (v);

(f)

za instrumente ne velja nobena pogodbena ali drugačna ureditev, ki v primeru nesolventnosti ali likvidacije izboljšuje prednost pri poplačilu instrumenta;

(g)

instrumenti so trajniin določbe, ki jih urejajo, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da jih odkupi;

▼M8

(h)

če instrumenti vključujejo eno ali več možnosti predčasnega odkupa, vključno z opcijami odpoklica, se te uveljavijo izključno po diskrecijski presoji izdajatelja;

▼B

(i)

instrumenti se lahko odpokličejo, odkupijo ali izplačajo le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 77 in ne prej kot pet let po datumu izdaje, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 78(4);

▼M8

(j)

v določbah, ki urejajo instrumente, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bi institucija lahko instrumente odpoklicala, odkupila ali izplačala, kar je ustrezno, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja;

▼B

(k)

institucija eksplicitno ali implicitno ne navaja, da bi se pristojni organ strinjal z zahtevo za odpoklic, odkup ali izplačilo instrumentov;

(l)

razdelitve po instrumentih izpolnjujejo naslednje pogoje:

(i)

izplačajo se iz razpoložljivih sredstev;

(ii)

raven razdelitve po instrumentih se ne spremeni na podlagi bonitete institucije ali njene nadrejene osebe;

(iii)

določbe, ki urejajo instrumente, instituciji omogočajo polno diskrecijsko presojo, da lahko kadar koli prekliče razdelitev po instrumentih za neomejeno obdobje in na nekumulativni podlagi,in institucija lahko brez omejitev uporablja ta preklicane razdelitve za izpolnitev svojih obveznosti, ko te zapadejo;

(iv)

preklic razdelitve ne pomeni nastopa dogodka neplačila institucije;

(v)

preklic razdelitve ne pomeni nobenih omejitev za institucijo;

(m)

instrumenti ne prispevajo k vzpostavitvi obveznosti, da presegajo njena sredstva, če takšna ugotovitev predstavlja preskus insolventnosti v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(n)

v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, se ob nastopu sprožilnega dogodka trajno ali začasno odpiše znesek glavnice instrumenta ali se instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(o)

določbe, ki urejajo instrumente, ne vključujejo nobene značilnosti, ki bi lahko ovirala dokapitalizacijo institucije;

▼M8

(p)

če ima izdajatelj sedež v tretji državi in je bil v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU imenovan za del skupine v postopku reševanja, katere subjekt v postopku reševanja ima sedež v Uniji, ali kadar ima izdajatelj sedež v državi članici, se v skladu z zakonodajnimi ali pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, na podlagi odločitve organa za reševanje o izvedbi pooblastila o odpisu in konverziji iz člena 59 navedene direktive glavnica instrumentov trajno odpiše ali se instrumenti konvertirajo v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

če ima izdajatelj sedež v tretji državi in v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU ni bil imenovan kot del skupine za reševanje subjekta v postopku reševanja, ki ima sedež v Uniji, se v skladu z zakonodajnimi ali pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, na podlagi odločitve ustreznega organa tretje države, znesek glavnice instrumentov trajno odpiše ali se instrumenti konvertirajo v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

▼M8

(q)

če ima izdajatelj sedež v tretji državi in je bil v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU imenovan za del skupine v postopku reševanja, katere subjekt v postopku reševanja ima sedež v Uniji, ali kadar ima izdajatelj sedež v državi članici, se lahko instrumenti izdajo le v skladu z zakonodajo tretje države ali ta zanje velja, če je v skladu s to zakonodajo izvajanje pooblastil o odpisu in konverziji iz člena 59 navedene direktive učinkovito in izvršljivo na podlagi statutarnih določb ali pravno izvršljivih pogodbenih določb, ki priznavajo reševanje ali druge ukrepe odpisa ali konverzije;

(r)

za instrumente ne veljajo dogovori o poravnavi ali pobotu, ki bi ogrozili njihovo sposobnost pokrivanja izgub.

▼B

Pogoj iz točke (d) prvega pododstavka se šteje za izpolnjenega, ne glede na to, da so instrumenti na podlagi člena 484(3) vključeni v dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital, pod pogojem, da se obravnavajo pari passu.

Za namene točke (a) prvega pododstavka se samo tisti del kapitalskega instrumenta, ki je v celoti vplačan, šteje kot instrument dodatnega temeljnega kapitala.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

obliko in naravo spodbud za odkup;

(b)

naravo vsakega zvišanja vrednosti glavnice instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki sledi začasnemu odpisu vrednosti glavnice;

(c)

postopke in časovni okvir za:

(i)

opredelitev, da je nastopil sprožilni dogodek;

(ii)

zvišanje vrednosti glavnice instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki sledi začasnemu odpisu vrednosti glavnice;

(d)

značilnosti instrumentov, ki bi lahko ovirale dokapitalizacijo institucije;

(e)

uporabo subjektov s posebnim namenom za posredno izdajo kapitalskih instrumentov.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Omejitve vezane na preklic razdelitve po instrumentih dodatnega temeljnega kapitala in značilnosti, ki bi lahko ovirale dokapitalizacijo institucije

Za namene člena 52(1)(l)(v) in (o) določbe, ki urejajo instrumente dodatnega temeljnega kapitala, še zlasti ne vključujejo naslednje:

Za namene člena 52(1)(n) se za instrumente dodatnega temeljnega kapitala uporabljajo naslednje določbe:

(a)

sprožilni dogodek nastopi, ko je količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije iz člena 92(1)(a) nižji od katere koli naslednje vrednosti:

(i)

5,125 %;

(ii)

raven višja od 5,125 %, če tako določi institucija in je navedena v določbah, ki urejajo instrument;

(b)

institucije lahko v določbah, ki urejajo instrument, poleg sprožilnega dogodka iz točke (a) določijo še enega ali več sprožilnih dogodkov;

(c)

kadar se v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, zahteva, da se te instrumente ob nastopu sprožilnega dogodka konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, je v teh določbah predpisano eno od naslednjega:

(i)

stopnja te konverzije in omejitev dovoljenega zneska konverzije ali

(ii)

obseg, v katerem se bodo instrumenti konvertirali v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(d)

kadar se v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, zahteva, da se ob nastopu sprožilnega dogodka odpiše njihova vrednost glavnice, ta odpis zmanjša vse naslednje:

(i)

znesek terjatve imetnika instrumenta v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije;

(ii)

znesek, ki ga je treba plačati v primeru odpoklica ali odkupa instrumenta;

(iii)

izplačila donosov po instrumentu;

▼M8

(e)

kadar podrejena družba, ki ima sedež v tretji državi, izda instrumente dodatnega temeljnega kapitala, se sprožilna raven iz točke (a) v višini 5,125 % ali več izračuna v skladu z nacionalno zakonodajo te tretje države ali pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, če se pristojni organ po posvetovanju z EBA prepriča, da so navedene določbe vsaj enakovredne zahtevam iz tega člena.

▼B

Z odpisom vrednosti ali konverzijo instrumenta dodatnega temeljnega kapitala se v skladu z veljavnim računovodskim okvirom ustvarijo postavke, ki se štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Znesek instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki se prizna v postavkah dodatnega temeljnega kapitala, je omejen na minimalni znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki bi bil ustvarjen, če bi bila vrednost glavnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v celoti odpisana ali konvertirana v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Celotni znesek instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki ga je treba ob nastopu sprožilnega dogodka odpisati ali konvertirati, ni manjši kot nižje izmed naslednjih zneskov:

(a)

znesek, ki je potreben za popolno vzpostavitev količnika navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije na raven 5,125 %;

(b)

celotna vrednost glavnice instrumenta.

Institucije ob nastopu sprožilnega dogodka:

(a)

nemudoma obvestijo pristojne organe;

(b)

obvestijo imetnike instrumentov dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

brez odlašanja, vendar najpozneje v enem mesecu, odpišejo vrednost glavnice instrumentov ali instrumente konvertirajo v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu z zahtevo iz tega člena.

Institucija, ki izdaja instrumente dodatnega temeljnega kapitala, ki se ob nastopu sprožilnega dogodka konvertirajo v navadni lastniški temeljni kapital, zagotovi, da njen odobreni delniški kapital stalno zadošča za konverzijo vseh takšnih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v delnice, če nastopi sprožilni dogodek. Vsa potrebna dovoljenja se pridobijo na datum izdaje takšnih konvertibilnih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala. Institucija ves čas razpolaga s potrebnim predhodnim dovoljenjem za izdajo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, v katere se ob nastopu sprožilnega dogodka konvertirajo takšni instrumenti dodatnega temeljnega kapitala.

Institucija, ki izdaja instrumente dodatnega temeljnega kapitala, ki se ob nastopu sprožilnega dogodka konvertirajo v navadni lastniški temeljni kapital, zagotovi, da v njeni ustanovni listini ali njenem statutu ali drugih pravnih ali pogodbenih ureditvah ni postopkovnih ovir za navedeno konverzijo.

Posledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev za instrumente dodatnega temeljnega kapitala

Ob prenehanju izpolnjevanja pogojev iz člena 52(1) za instrument dodatnega temeljnega kapitala velja naslednje:

Institucije za namene člena 56(a) deleže v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

Odbitek deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja in vzajemen navzkrižni delež institucije, oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 56(b), (c) in (d), v skladu z naslednjim:

Odbitek deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 56(c) in (d), v skladu z naslednjim:

Odbitek deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala, kadar institucija nima pomembne naložbe v subjektu finančnega sektorja

Institucije za namene člena 56(c) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije, tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

▼C2

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presegajo 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

▼B

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (g), točk (k)(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente dodatnega temeljnega kapitala tistih subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumentih dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

Znesek, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, se porazdeli med vse instrumente dodatnega temeljnega kapitala. Institucije določijo znesek vsakega instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki se odbije v skladu z odstavkom 1 tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki ga predstavlja vsak instrument dodatnega temeljnega kapitala.

►C2 4.

Znesek deležev iz člena 56(c), ◄ ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i), (ii) in (iii), se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

Institucije določijo znesek vsakega instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnoži z zneskom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

razmerje, ki izvira iz izračuna iz točke (b) odstavka 3.

Dodatni temeljni kapital institucije je sestavljen iz postavk dodatnega temeljnega kapitala po odbitku postavk iz člena 56 in uporabi člena 79.

Postavke iz točke (a) se ne štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali dodatnega temeljnega kapitala.

Kapitalski instrumenti se štejejo za instrumente dodatnega kapitala, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Za namene točke (a) prvega odstavka se samo tisti del kapitalskega instrumenta, ki je v celoti vplačan, šteje kot instrument dodatnega kapitala.

Celoten znesek instrumentov dodatnega kapitala s preostalo zapadlostjo več kot pet let šteje kot postavka dodatnega kapitala.

Obseg, v katerem se instrumenti dodatnega kapitala štejejo za postavke dodatnega kapitala v zadnjih petih letih zapadlosti instrumentov, se izračuna tako, da se rezultat izračuna iz točke (a) pomnoži z zneskom iz točke (b):

(a)

knjigovodska vrednost instrumentov na prvi dan zadnjega petletnega obdobja njihove pogodbene zapadlosti, deljena s številom dni v zadevnem obdobju;

(b)

število preostalih dni pogodbene zapadlosti instrumentov.

Posledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev za instrumente dodatnega kapitala

Ob prenehanju izpolnjevanja pogojev iz člena 63 za instrumente dodatnega kapitala velja naslednje:

Institucije za namene točke (a) člena 66 deleže izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

Odbitek deležev v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja in vzajemen navzkrižni delež institucije, oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 66(b), (c) in (d), v skladu z naslednjim:

Odbitek deležev v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 66(c) in (d), v skladu z naslednjim:

Odbitek instrumentov dodatnega kapitala, kadar institucija nima pomembne naložbe v relevatnem subjektu

Institucije za namene člena 66(c) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije, tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

▼C2

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presegajo 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

▼B

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (g), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen zneska, ki se odbije, za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

▼C2

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe,deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

▼B

Znesek, ki se v skladu z odstavkom 1 odbije se porazdeli med vse instrumente dodatnega kapitala. Institucije določijo znesek vsakega instrumenta dodatnega kapitala, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnoži z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

skupni znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki jih predstavlja vsak instrument dodatnega kapitala.

Znesek deležev iz člena 66(1)(c), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i) do (iii), se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

Institucije določijo znesek vsakega instrumenta dodatnega kapitala, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnoži z zneskom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

razmerje, ki izvira iz izračuna iz točke (b) odstavka 3.

Dodatni kapital institucije je sestavljen iz postavk dodatnega kapitala institucije po odbitkih iz člena 66 in uporabi člena 79.

Postavke kvalificiranih obveznosti zajemajo naslednje, razen če spadajo v katero koli kategorijo izključenih obveznosti iz odstavka 2 tega člena, in v obsegu, določenem v členu 72c:

(a)

instrumente kvalificiranih obveznosti, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 72b, v obsegu, v katerem ne štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala;

(b)

instrumente dodatnega kapitala s preostalo zapadlostjo najmanj eno leto, v obsegu, v katerem ne štejejo za postavke dodatnega kapitala v skladu s členom 64.

Iz postavk kvalificiranih obveznosti so izključene naslednje obveznosti:

(a)

krite vloge;

(b)

vpogledne vloge in kratkoročne vloge z originalno zapadlostjo manj kot eno leto;

(c)

del upravičenih vlog fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, ki presega raven kritja iz člena 6 Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 19 );

(d)

vloge, ki bi bile upravičene vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, če ne bi bile vplačane pri podružnicah institucij s sedežem v Uniji, ki se nahajajo zunaj Unije;

(e)

zavarovane obveznosti, vključno s kritimi obveznicami in obveznostmi v obliki finančnih instrumentov, uporabljene za varovanje pred tveganjem, ki so sestavni del kritnega premoženja in so v skladu z nacionalno zakonodajo zavarovane na podoben način kot krite obveznice, pod pogojem, da vsa zavarovana sredstva v zvezi s kritnim premoženjem krite obveznice ostanejo nespremenjena, ločena in zadostna ter da izključujejo vse dele zavarovane obveznosti ali obveznosti, za katero je bilo zastavljeno zavarovanje s premoženjem, ki presega vrednost sredstev, jamstva, zastavne pravice ali premoženja, s katerim je krita;

(f)

vse obveznosti, ki so posledica posedovanja sredstev ali denarja strank, vključno s sredstvi ali denarjem strank, ki se poseduje v imenu kolektivnih naložbenih podjemov, pod pogojem, da je takšna stranka zaščitena z veljavnim insolvenčnim pravom;

(g)

vse obveznosti, ki so posledica fiduciarnega razmerja med subjektom v postopku reševanja ali katero koli od njegovih podrejenih družb (kot fiduciarjem) in drugo osebo (kot upravičencem), pod pogojem, da je takšen upravičenec zaščiten z veljavnim insolvenčnim ali civilnim pravom;

(h)

obveznosti do institucij, razen obveznosti do subjektov, ki so del iste skupine, z originalno zapadlostjo, krajšo od sedmih dni;

(i)

obveznosti, katerih preostala zapadlost je krajša od sedmih dni, do:

(i)

sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 20 );

(ii)

udeležencev v sistemu, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES, in izhajajo iz sodelovanja v takšnem sistemu, ali

(iii)

CNS tretjih držav, priznanih v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(j)

obveznost do koga od naslednjih:

(i)

zaposlenega v povezavi z obračunano plačo, pokojninskimi prejemki ali drugimi fiksnimi nadomestili, razen variabilnega dela prejemka, ki ga ne ureja kolektivna pogodba, in razen variabilnega dela prejemka za pomembne prevzemnike tveganja iz člena 92(2) Direktive 2013/36/EU;

(ii)

komercialnega ali trgovinskega upnika, kadar obveznost izhaja iz dobave blaga ali zagotavljanja storitev instituciji ali nadrejeni osebi, ki so bistvene za vsakodnevno delovanje institucije ali nadrejene osebe, vključno s storitvami informacijske tehnologije, komunalnimi storitvami ter najemom, servisiranjem in vzdrževanjem prostorov;

(iii)

davčnih organov in organov za socialno varstvo, če imajo te obveznosti prednost v skladu z veljavnim pravom;

(iv)

sistemov zajamčenih vlog, kadar obveznost izhaja iz prispevkov, ki jih je treba plačati v skladu z Direktivo 2014/49/EU;

(k)

obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov;

(l)

obveznosti, ki izhajajo iz dolžniških instrumentov z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti.

Za namene točke (l) prvega pododstavka se dolžniški instrumenti, ki vsebujejo možnosti predčasnega odkupa in se lahko uveljavijo po diskrecijski presoji izdajatelja ali imetnika, in dolžniški instrumenti s spremenljivimi obrestnimi merami, ki temeljijo na splošno uporabljani referenčni meri, kot je Euribor ali Libor, ne štejejo za dolžniške instrumente z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti le zaradi takšnih značilnosti.

Obveznosti se štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti, če izpolnjujejo pogoje iz tega člena, in samo v obsegu, določenem v tem členu.

Obveznosti se štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

obveznosti so neposredno izdane ali dodeljene, kot je ustrezno, s strani institucije in so v celoti vplačane;

(b)

obveznosti niso v lasti katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali subjekta, vključenega v isto skupino v postopku reševanja;

(ii)

družbe, v kateri ima institucija neposredno ali posredno udeležbo v obliki imetništva, neposrednega ali z obvladovanjem, 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(c)

subjekt v postopku reševanja ni neposredno ali posredno financiral pridobitve imetništva obveznosti;

(d)

terjatev na znesku glavnice obveznosti v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, je v celoti podrejena terjatvam, ki izhajajo iz izključenih obveznosti iz člena 72a(2); ta zahteva po podrejenosti se šteje za izpolnjeno v naslednjih primerih:

(i)

pogodbene določbe, ki urejajo obveznosti, določajo, da je v primeru običajnega insolvenčnega postopka, kot je opredeljen v točki (47) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU, terjatev na znesku glavnice instrumentov podrejena terjatvam, ki izhajajo iz katere koli izključene obveznosti iz člena 72a(2) te uredbe;

(ii)

veljavno pravo določa, da je v primeru običajnega insolvenčnega postopka, kot je opredeljen v točki (47) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU, terjatev na znesku glavnice instrumentov podrejena terjatvam, ki izhajajo iz katere koli izključene obveznosti iz člena 72a(2) te uredbe;

(iii)

instrumente izda subjekt v postopku reševanja, ki v svoji bilanci stanja nima izključenih obveznosti iz člena 72a(2) te uredbe, ki so pari passu ali podrejene instrumentom kvalificiranih obveznosti;

(e)

obveznosti niso niti zavarovane niti pokrite z jamstvom ali drugo ureditvijo, ki izboljšuje prednost terjatvam pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njenih podrejenih družb;

(ii)

nadrejene osebe institucije ali njenih podrejenih družb;

(iii)

katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk (i) in (ii);

(f)

za obveznosti ne veljajo dogovori o poravnavi ali pobotu, ki bi v primeru reševanja ogrozili njihovo sposobnost pokrivanja izgub;

(g)

določbe, ki urejajo obveznosti, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da odpokliče, odkupi ali izplača znesek glavnice pred njeno zapadlostjo ali ga predčasno odplača, kot je ustrezno, razen v primerih iz člena 72c(3);

(h)

imetniki instrumentov ne morejo unovčiti svojih obveznosti pred njihovo zapadlostjo, razen v primerih iz člena 72c(2);

(i)

ob upoštevanju člena 72c(3) in (4), če obveznosti vključujejo eno ali več možnosti predčasnega odplačila, vključno z opcijami odpoklica, se te uveljavijo izključno po diskrecijski presoji izdajatelja, razen v primerih iz člena 72c(2);

(j)

obveznosti se lahko odpokličejo, odkupijo, odplačajo ali izplačajo predčasno samo, kadar so izpolnjeni pogoji iz členov 77 in 78a;

(k)

v določbah, ki urejajo obveznosti, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bo subjekt v postopku reševanja obveznosti odpoklical, odkupil ali izplačal, kot je ustrezno, predčasno, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja;

(l)

določbe, ki urejajo obveznosti, imetniku ne dajejo pravice, da pospeši prihodnja izplačila obresti ali glavnice, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije subjekta v postopku reševanja;

(m)

raven izplačil obresti ali dividend, kot je ustrezno, se za obveznosti ne spremeni na podlagi bonitete subjekta v postopku reševanja ali njegove nadrejene osebe;

(n)

za instrumente, izdane po 28. juniju 2021, zadevna pogodbena dokumentacija in, če je ustrezno, prospekt o izdaji eksplicitno navaja možnost izvajanja pooblastila za odpis in konverzijo v skladu s členom 48 Direktive 2014/59/EU.

Za namene točke (a) prvega pododstavka se samo deli obveznosti, ki so v celoti vplačani, štejejo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti.

Kadar so nekatere izključene obveznosti iz člena 72a(2) v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom podrejene navadnim nezavarovanim terjatvam, med drugim zato, ker so v posesti upnika, ki je tesno povezan z dolžnikom, ki je ali je bil delničar, je z njim v razmerju obvladovanja ali v skupinskem razmerju, je član upravljalnega organa ali povezan s katero koli od navedenih oseb, se za namene točke (d) prvega pododstavka tega člena podrejenost ne ocenjuje glede na terjatve, ki izhajajo iz takšnih izključenih obveznosti.

Poleg obveznosti iz odstavka 2 tega člena lahko organ za reševanje dovoli, da se obveznosti štejejo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti do celotnega zneska, ki ne presega 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) in (4), če:

(a)

so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 2, razen pogoja iz točke (d) prvega pododstavka odstavka 2;

(b)

so obveznosti razvrščene pari passu najnižje uvrščenim izključenim obveznostim iz člena 72a(2), razen izključenih obveznosti, ki so podrejene navadnim nezavarovanim terjatvam v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom, iz tretjega pododstavka odstavka 2 tega člena, ter

(c)

vključitev navedenih obveznosti v postavke kvalificiranih obveznosti ne bi povzročila pomembnega tveganja za uspešno pravno izpodbijanje ali upravičene odškodninske zahtevke, kot je ocenil organ za reševanje v zvezi z načeli iz točke (g) člena 34(1) in člena 75 Direktive 2014/59/EU.

Organ za reševanje lahko dovoli, da se obveznosti štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti poleg obveznosti iz odstavka 2, če:

(a)

instituciji ni dovoljeno v postavke kvalificiranih obveznosti vključiti obveznosti iz odstavka 3;

(b)

so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 2, razen pogoja iz točke (d) prvega pododstavka odstavka 2;

(c)

so obveznosti razvrščene pari passu ali nadrejene najnižje uvrščenim izključenim obveznostim iz člena 72a(2), razen izključenih obveznosti, ki so v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom podrejene navadnim nezavarovanim terjatvam, kot je navedeno v tretjem pododstavku odstavka 2 tega člena;

(d)

v bilanci stanja institucije znesek izključenih obveznosti iz člena 72a(2), ki so razvrščene pari passu ali podrejene obveznostim v insolventnosti, ne presega 5 % zneska kapitala in kvalificiranih obveznosti institucije;

(e)

vključitev navedenih obveznosti v postavke kvalificiranih obveznosti ne bi povzročila pomembnega tveganja za uspešno pravno izpodbijanje ali upravičene odškodninske zahtevke, kot oceni organ za reševanje v zvezi z načeli iz točke (g) člena 34(1) in člena 75 Direktive 2014/59/EU.

Organ za reševanje lahko instituciji dovoli le, da kot postavke kvalificiranih obveznosti vključi obveznosti iz odstavka 3 ali 4.

Organ za reševanje se pri ugotavljanju, ali so pogoji iz tega člena izpolnjeni, posvetuje s pristojnim organom.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)

veljavne oblike in naravo posrednega financiranja instrumentov kvalificiranih obveznosti;

(b)

obliko in naravo spodbud za odkup za namene pogoja iz točke (g) prvega pododstavka odstavka 2 tega člena in člena 72c(3).

Navedeni osnutki regulativnih tehničnih standardov so popolnoma usklajeni z delegiranim aktom iz točke (a) člena 28(5) in točke (a) člena 52(2).

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Instrumenti kvalificiranih obveznosti s preostalo zapadlostjo vsaj eno leto se v celoti štejejo za postavke kvalificiranih obveznosti.

Instrumenti kvalificiranih obveznosti s preostalo zapadlostjo manj kot eno leto se ne štejejo za postavke kvalificiranih obveznosti.

Kadar instrument kvalificiranih obveznosti vključuje možnost odkupa za imetnika, ki se lahko uveljavi pred originalno določeno zapadlostjo instrumenta, se za namene odstavka 1 zapadlost instrumenta opredeli kot najzgodnejši datum, na katerega lahko imetnik uveljavlja možnost odkupa in zahteva odkup ali odplačilo instrumenta.

Kadar instrument kvalificiranih obveznosti vključuje spodbudo za izdajatelja, da odpokliče, odkupi, odplača ali izplača instrument pred originalno določeno zapadlostjo instrumenta, se za namene odstavka 1 zapadlost instrumenta opredeli kot najzgodnejši datum, na katerega lahko izdajatelj uveljavlja navedeno možnost in zahteva odkup ali izplačilo instrumenta.

Kadar instrument kvalificiranih obveznosti vključuje možnosti predčasnega odkupa, ki se lahko uveljavijo izključno po diskrecijski presoji izdajatelja pred originalno določeno zapadlostjo instrumenta, vendar med določbami, ki urejajo instrument, ni spodbud za odpoklic, odkup, odplačilo ali izplačilo instrumenta pred njegovo zapadlostjo, pa tudi ne možnosti za odkup ali odplačilo po diskrecijski presoji imetnikov, se za namene odstavka 1 zapadlost instrumenta opredeli kot originalno določena navedena zapadlost.

Kadar instrument kvalificiranih obveznosti preneha izpolnjevati veljavne pogoje iz člena 72b, se obveznosti takoj prenehajo šteti za instrumente kvalificiranih obveznosti.

Obveznosti iz člena 72b(2) se lahko še naprej štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti, če se štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 72b(3) ali (4).

Institucije, za katere velja člen 92a, od postavk kvalificiranih obveznosti odbijejo naslednje:

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastne instrumente kvalificiranih obveznosti, vključno z lastnimi obveznostmi, ki bi jih ta institucija morala kupiti zaradi obstoječih pogodbenih obveznosti;

(b)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, s katerimi ima institucija vzajemne navzkrižne deleže, za katere pristojni organ meni, da so bili oblikovani z namenom umetnega povečanja sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije subjekta v postopku reševanja;

(c)

ustrezen znesek, določen v skladu s členom 72i, neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(d)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo, razen pozicij iz izvedbe prve prodaje teh instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

Za namene tega oddelka se vsi instrumenti, razvrščeni pari passu instrumentom kvalificiranih obveznosti, obravnavajo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti, razen instrumentov, ki so razvrščeni pari passu instrumentom, priznanim kot kvalificirane obveznosti v skladu s členom 72b(3) in (4).

Za namene tega oddelka lahko institucije izračunajo znesek deležev v instrumentih kvalificiranih obveznosti iz člena 72b(3) na naslednji način:

pri čemer:

znesek deležev v instrumente kvalificiranih obveznosti iz člena 72b(3);

indeks, ki označuje institucijo izdajateljico;

skupni znesek deležev kvalificiranih obveznosti institucije izdajateljice i iz člena 72b(3);

znesek obveznosti, ki ga institucija izdajateljica i vključi v postavke kvalificiranih obveznosti znotraj omejitev, določenih v členu 72b(3), v skladu z zadnjimi razkritji institucije izdajateljice in

skupni znesek zapadlih obveznosti institucije izdajateljice i iz člena 72b(3) v skladu z zadnjimi razkritji izdajatelja.

Kadar ima EU nadrejena institucija ali nadrejena institucija v državi članici, za katero velja člen 92a, neposredne, posredne ali sintetične deleže v kapitalske instrumente ali instrumente kvalificiranih obveznosti ene ali več podrejenih družb, ki ne spadajo v isto skupino v postopku reševanja kot nadrejena institucija, lahko organ za reševanje te nadrejene institucije, potem ko ustrezno upošteva mnenje organov za reševanje zadevnih podrejenih družb, nadrejeni instituciji dovoli odbitje teh deležev, tako da odbije nižji znesek, ki ga določi organ za reševanje te nadrejene institucije. Ta prilagojeni znesek mora biti vsaj enak znesku (m), ki se izračuna na naslednji način:

mi = max{0; OPi + LPi – max{0; β · [Oi + Li – ri · aRWAi ]}}

pri čemer:

indeks, ki označuje podrejeno družbo;

OPi

znesek kapitalskih instrumentov, ki jih je izdala podrejena družba i in jih ima nadrejena institucija;

▼C8

LPi

znesek postavk instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih je izdala podrejena družba i in jih ima nadrejena institucija;

odstotek kapitalskih instrumentov in postavk instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih je izdala podrejena družba i in jih ima nadrejena oseba, izračunanih kot:

znesek kapitala podrejene družbe i, pri čemer se ne upošteva odbitek, izračunan v skladu s tem odstavkom;

znesek kvalificiranih obveznosti podrejene družbe i, pri čemer se ne upošteva odbitek, izračunan v skladu s tem odstavkom;

količnik, ki se uporablja za podrejeno družbo i na ravni njene skupine v postopku reševanja v skladu s točko (a) člena 92a(1) te uredbe in točko (a) prvega pododstavka člena 45c(3) Direktive 2014/59/EU in

▼M8

aRWAi

znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta i, ki je GSPI, izračunan v skladu s členom 92(3) in (4), pri čemer se upoštevajo prilagoditve iz člena 12a.

Kadar je nadrejeni instituciji v skladu s prvim pododstavkom dovoljeno, da odbije prilagojeni znesek, podrejena družba odšteje razliko med zneskom deležev v kapitalskih instrumentih in instrumentih kvalificiranih obveznosti iz prvega pododstavka ter tem prilagojenim zneskom.

Institucije za namene točke (a) člena 72e(1) izračunajo deleže na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

Za namene točk (b), (c) in (d) člena 72e(1) institucije odbijejo bruto dolge pozicije ob upoštevanju izjem iz členov 72h in 72i.

Institucije, ki ne uporabijo izjeme iz člena 72j, izvedejo odbitke iz točk (c) in (d) člena 72e(1) v skladu z naslednjim:

Odbitek kvalificiranih obveznosti, kadar institucija nima pomembne naložbe v subjektih, ki so GSPI

Institucije za namene točke (c) člena 72e(1) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

celoten znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja ter v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presega 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (g), točk (k)(ii) do (k)(v) in točke (l) člena 36(1), razen zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja ter v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih subjekt v postopku reševanja nima pomembne naložbe.

Institucije iz zneskov iz točke (a) odstavka 1 in izračuna faktorja v skladu s točko (b) odstavka 1 izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnih instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

Znesek, ki se odbije na podlagi odstavka 1, se porazdeli med vse instrumente kvalificiranih obveznosti subjekta, ki je GSPI, ki jih ima institucija. Institucije določijo znesek vsakega instrumenta kvalificiranih obveznosti, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki jih predstavlja vsak instrument kvalificiranih obveznosti, ki ga ima institucija.

Znesek deležev iz točke (c) člena 72e(1), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz točk (a)(i), (a)(ii) in (a)(iii) odstavka 1 tega člena, se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahtev iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

Institucije določijo znesek vsakega instrumenta kvalificiranih obveznosti, ki se mu podeli utež tveganja na podlagi odstavka 4, tako da znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja na podlagi odstavka 4, pomnožijo z razmerjem, ki je rezultat izračuna, določenega v točki (b) odstavka 3.

Izjeme pri odbitkih od postavk kvalificiranih obveznosti v zvezi s trgovalno knjigo

Institucije se lahko odločijo, da ne bodo odbile določenega dela svojih neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumente kvalificiranih obveznosti, ki je združen in merjen na bruto dolgi osnovi enak ali manjši od 5 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi členov 32 do 36, pod pogojem, da sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

deleži so v trgovalni knjigi;

(b)

instrumenti kvalificiranih obveznosti so v posesti največ 30 delovnih dni.

Za zneske postavk, ki se ne odbijejo na podlagi odstavka 1, veljajo kapitalske zahteve za postavke iz trgovalne knjige.

Kadar pogoji iz odstavka 1 v primeru deležev, ki se ne odbijejo v skladu z navedenim odstavkom, niso več izpolnjeni, se deleži odbijejo v skladu s členom 72g, ne da bi se uporabile izjeme iz členov 72h in 72i.

Kvalificirane obveznosti institucije so sestavljene iz postavk kvalificiranih obveznosti institucije po odbitkih iz člena 72e.

Kapital in kvalificirane obveznosti institucije so sestavljeni iz vsote njenega kapitala in njenih kvalificiranih obveznosti.

Kapitalski instrumenti in obveznosti, za katere ima institucija izključno diskrecijsko presojo odločati izplačilu razdelitve v obliki, ki ni denar ali kapitalski instrument, se ne morejo šteti za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala ali kvalificiranih obveznosti, če institucija ni pridobila predhodnega dovoljenja pristojnega organa.

Pristojni organi izdajo predhodno dovoljenje iz odstavka 1 le, če menijo, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila razdelitev ne bi negativno vplivala na zmožnost institucije, da prekliče izplačila na instrument;

(b)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila razdelitev ne bi negativno vplivala na zmožnost kapitalskega instrumenta ali obveznosti za pokrivanje izgub;

(c)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila razdelitev tudi sicer ne bi zmanjšala kakovosti kapitalskega instrumenta ali obveznosti.

Pristojni organ se pred izdajo predhodnega dovoljenja iz odstavka 1 z organom za reševanje posvetuje o tem, ali institucija izpolnjuje navedene pogoje.

Kapitalski instrumenti in obveznosti, za katere ima pravna oseba, ki ni institucija, ki jih je izdala, diskrecijsko presojo odločiti ali zahtevati izplačilo razdelitve na zadevne instrumente ali obveznosti v obliki, ki ni denar ali kapitalski instrument, se ne morejo šteti za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala ali kvalificiranih obveznosti.

Institucije lahko uporabijo splošni tržni indeks kot eno izmed podlag za določitev ravni izplačil razdelitev na instrumente dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Odstavek 4 se ne uporablja, kadar je institucija referenčna subjekt v tem splošnem tržnem indeksu, razen če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija meni, da gibanje tega splošnega tržnega indeksa ni v pomembni korelaciji z boniteto institucije, njene nadrejene institucije ali nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega poslovnega holdinga;

(b)

pristojni organ ni prišel do drugačne ugotovitve, kot je navedeno v točki (a).

Institucije poročajo in razkrijejo splošne tržne indekse, na katerih temeljijo njihovi kapitalski instrumenti in instrumenti kvalificiranih obveznosti.

EBA oblikuje osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, v skladu s katerimi se indeksi štejejo za splošne tržne indekse za namene odstavka 4.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Deleži v kapitalskih instrumentih nadzorovanih subjektov finančnega sektorja, ki se ne štejejo za regulativni kapital

Institucije ne odbijejo od nobene sestavine kapitala neposrednih, posrednih ali sintetičnih deležev v kapitalskih instrumetnih, ki jih izdajo nadzorovani subjektie finančnega sektorja, ki se ne štejejo za regulativni kapital zadevnega subjekta. Institucije za takšne deleže uporabijo utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

Šteje se, da so zahteve glede zapadlosti kratkih pozicij iz točke (a) člena 45, točke (a) člena 59, točke (a) člena 69 in točke (a) člena 72h pri obstoječih pozicijah izpolnjene, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

Institucije lahko za namene točke (a) člena 42, točke (a) člena 45, točke (a) člena 57, točke (a) člena 59, točke (a) člena 67, točke (a) člena 69, točke (a) člena 72f in točke (a) člena 72h znesek dolge pozicije v kapitalskem instrumentu ali v obveznosti zmanjšajo za del indeksa, ki ga predstavlja ista varovana osnovna izpostavljenost, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

varovana dolga pozicija in kratka pozicija v indeksu, ki se uporablja za varovanje te dolge pozicije, sta obe vključeni v trgovalno knjigo ali v netrgovalno knjigo;

(b)

poziciji iz točke (a) sta merjeni po pošteni vrednosti v bilanci stanja institucije;

(c)

kratka pozicija iz točke (a) se v skladu s procesi notranjih kontrol institucije šteje za uspešno varovanje;

(d)

pristojni organi ocenijo ustreznost procesov notranjih kontrol iz točke (c) vsaj letno in se prepričajo, da bodo ustrezni tudi v prihodnje.

Če je pristojni organ izdal predhodno dovoljenje, lahko institucija uporabi konservativno oceno osnovne izpostavljenosti institucije do kapitalskih instrumentov ali obveznosti, vključenih v indekse, kot alternativo izračunu svoje izpostavljenosti do postavk iz ene ali več naslednjih točk:

(a)

lastnih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki so vključeni v indekse;

(b)

instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki so vključeni v indekse;

(c)

instrumentov kvalificiranih obveznosti institucij, ki so vključeni v indekse.

Pristojni organi izdajo predhodno dovoljenje iz odstavka 2 le, kadar jim institucija zadovoljivo dokaže, da bi spremljanje osnovne izpostavljenosti do postavk iz ene ali več točk odstavka 2, kot je ustrezno, zanjo pomenilo operativno obremenitev.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

kdaj so ocene, ki se uporabijo namesto izračuna osnovne izpostavljenosti iz odstavka 2 dovolj konservativne;

(b)

pomen operativne obremenitve za namene odstavka 3.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucija pridobi predhodno dovoljenje pristojnega organa za kar koli od naslednjega:

(a)

zmanjšanje, odkup ali izplačilo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala institucija, na način, ki je dovoljen na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje;

(b)

zmanjšanje, razdelitev ali prerazvrstitev vplačanih presežkov kapitala, ki so povezani s kapitalskimi instrumenti, med druge postavke kapitala;

(c)

izvedba odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala pred datumom njihove pogodbene zapadlosti.

Institucija pridobi predhodno dovoljenje organa za reševanje za izvedbo odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki niso zajeti z odstavkom 1, pred datumom njihove pogodbene zapadlosti.

Pristojni organ izda instituciji dovoljenje za zmanjšanje, odpoklic, odkup, odplačilo ali izplačilo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala ali za zmanjšanje, razdelitev ali prerazvrstitev z njimi povezanih vplačanih presežkov kapitala, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

institucija pred ali istočasno s katero koli aktivnostjo iz člena 77(1),instrumente ali z njimi povezane vplačane presežke kapitala iz člena 77(1) nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)

institucija je pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da bi kapital in kvalificirane obveznosti institucije po zadevni aktivnosti iz člena 77(1) te uredbe presegli zahteve iz te uredbe ter direktiv 2013/36/EU in 2014/59/EU v obsegu, ki ga pristojni organ oceni kot potrebnega.

Kadar institucija zagotovi zadostne zaščitne ukrepe glede svoje zmogljivosti poslovanja s kapitalom, višjim od zneskov, zahtevanih v tej uredbi in Direktivi 2013/36/EU, lahko pristojni organ navedeni instituciji izda splošno predhodno dovoljenje za izvedbo katere koli aktivnosti iz člena 77(1) te uredbe, v skladu z merili, ki zagotavljajo, da bodo vse takšne prihodnje aktivnosti skladne s pogoji iz točk (a) in (b) tega odstavka. To splošno predhodno dovoljenje se izda samo za določeno obdobje, ki ne presega enega leta, in ga je nato mogoče obnoviti. Splošno predhodno dovoljenje se izda za vnaprej določen znesek, ki ga določi pristojni organ. ►C8 Pri instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala navedeni vnaprej določeni znesek ne presega 3 % zneska zadevne izdaje in ne presega 10 % zneska, za katerega navadni lastniški temeljni kapital presega vsoto kapitalskih zahtev navadnega lastniškega temeljnega kapitala, določenih v tej uredbi ter direktivah 2013/36/EU in 2014/59/EU, in obseg, ki ga pristojni organ oceni kot potrebnega. ◄ Pri instrumentih dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala navedeni vnaprej določeni znesek ne presega 10 % zneska zadevne izdaje in ne presega 3 % skupnega zneska neporavnanih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, kot je ustrezno.

Pristojni organi odvzamejo splošno predhodno dovoljenje, če institucija prekrši katero koli od meril, določenih za to dovoljenje.

Pristojni organi pri ocenjevanju vzdržnosti nadomestnih instrumentov za dohodkovno zmogljivost institucije iz točke (a) odstavka 1 preučijo, v kolikšni meri bi bili nadomestni kapitalski instrumenti za institucijo dražji od kapitalskih instrumentov ali vplačanih presežkov kapitala, ki bi jih nadomestili.

Kadar institucija izvede aktivnost iz točke (a) člena 77(1) in veljavna nacionalna zakonodaja prepoveduje zavrnitev odkupa instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz člena 27, lahko pristojni organ opusti pogoje iz odstavka 1 tega člena, če zahteva, da institucija ustrezno omeji odkup teh instrumentov.

Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala ali z njimi povezane vplačane presežke kapitala odpokličejo, odkupijo, odplačajo ali izplačajo v petih letih od datuma njihove izdaje, kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in eden od naslednjih pogojev:

(a)

spremeni se regulativna razvrstitev teh instrumentov, ki bi verjetno povzročila njihovo izključitev iz kapitala ali prerazvrstitev v kategorijo kapitala nižje kakovosti, hkrati pa sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

po mnenju pristojnega organa obstaja zadostna gotovost, da bo do takšne spremembe prišlo;

(ii)

institucija pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da regulativne prerazvrstitve teh instrumentov ob njihovi izdaji ni bilo mogoče razumno predvideti;

(b)

spremeni se veljavna davčna obravnava teh instrumentov, za katero institucija pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da je ta pomembna in da je ob izdaji instrumentov ni bilo mogoče razumno predvideti;

(c)

za instrumente in z njim povezane vplačane presežke kapitala se uporabljajo predhodna pravila na podlagi člena 494b;

(d)

institucija pred ali istočasno z aktivnostjo iz člena 77(1) instrumente ali z njim povezane vplačane presežke kapitala nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije, in je pristojni organ navedeno aktivnost dovolil na podlagi ugotovitve, da bi bila koristna z bonitetnega vidika in utemeljena z izjemnimi okoliščinami;

(e)

instrumenti dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala se izplačajo za namene vzdrževanja trga.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)

pomen „vzdržnosti za dohodkovno zmogljivost institucije“;

(b)

ustrezne podlage za omejitev odkupa iz odstavka 3;

(c)

postopek, vključno z omejitvami in postopki za vnaprejšnjo pridobitev dovoljenja pristojnih organov za aktivnosti iz člena 77(1), in zahteve po podatkih v zvezi z vlogo institucije za dovoljenje pristojnega organa za izvedbo aktivnosti iz člena 77(1), vključno s postopkom, ki se uporabi v primeru odkupa delnic, izdanih članom zadružnih institucij, in rokom za obdelavo takšne vloge.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Organ za reševanje instituciji izda dovoljenje za odpoklic, odkup, odplačilo ali izplačilo instrumentov kvalificiranih obveznosti, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

institucija pred ali istočasno s katero koli aktivnostjo iz člena 77(2) instrumente kvalificiranih obveznosti nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti ali instrumenti kvalificiranih obveznosti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)

institucija je organu za reševanje zadovoljivo dokazala, da bi njen kapital in kvalificirane obveznosti po aktivnosti iz člena 77(2) te uredbe presegli zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz te uredbe ter direktiv 2013/36/EU in 2014/59/EU v obsegu, ki ga organ za reševanje v soglasju s pristojnim organom oceni kot potrebnega;

(c)

institucija je organu za reševanje zadovoljivo dokazala, da je delna ali celotna nadomestitev kvalificiranih obveznosti s kapitalskimi instrumenti potrebna za zagotovitev skladnosti s kapitalskimi zahtevami iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU za ohranitev dovoljenja.

Kadar institucija zagotovi zadostne zaščitne ukrepe glede svoje zmogljivosti poslovanja s kapitalom in kvalificiranimi obveznostmi, višjimi od zahtev iz te uredbe ter direktiv 2013/36/EU in 2014/59/EU, lahko organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom navedeni instituciji izda splošno predhodno dovoljenje za izvedbo odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov kvalificiranih obveznosti, v skladu z merili, ki zagotavljajo, da bodo vse takšne prihodnje aktivnosti skladne s pogoji iz točk (a) in (b) tega odstavka. To splošno predhodno dovoljenje se izda samo za določeno obdobje, ki ne presega enega leta, in ga je nato mogoče obnoviti. Splošno predhodno dovoljenje se izda za vnaprej določen znesek, ki ga določi organ za reševanje. Organi za reševanje obvestijo pristojne organe o vseh izdanih splošnih predhodnih dovoljenjih.

Organ za reševanje odvzame splošno predhodno dovoljenje, če institucija prekrši katero koli od meril, določenih za navedeno dovoljenje.

Organi za reševanje pri ocenjevanju vzdržnosti nadomestnih instrumentov za dohodkovno zmogljivost institucije iz točke (a) odstavka 1 preučijo, v kolikšni meri bi bili ti nadomestni kapitalski instrumenti ali nadomestne kvalificirane obveznosti za institucijo dražje od instrumentov ali obveznosti, ki bi jih nadomestili.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)

postopek sodelovanja med pristojnim organom in organom za reševanje;

(b)

postopek, vključno z roki in potrebnimi informacijami, za izdajo dovoljenja v skladu s prvim pododstavkom odstavka 1;

(c)

postopek, vključno z roki in potrebnimi informacijami, za izdajo splošnega predhodnega dovoljenja v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1;

(d)

pomen „vzdržnosti za dohodkovno zmogljivost institucije“.

Za namene točke (d) prvega pododstavka tega odstavka so osnutki regulativnih tehničnih standardov popolnoma usklajeni z delegiranim aktom iz člena 78.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Kadar ima institucija kapitalske instrumente ali obveznosti, ki se štejejo za kapitalske instrumente subjekta finančnega sektorja ali za instrumente kvalificiranih obveznosti institucije, in pristojni organ te deleže obravnava kot finančno pomoč za reorganizacijo in obnovitev poslovanja tega subjekta ali te institucije, lahko pristojni organ začasno opusti uporabo določb glede odbitkov, ki bi se sicer uporabljale za navedene instrumente.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pojem "začasno" za namene odstavka 1 in pogoje, v skladu s katerimi lahko pristojni organ navedene začasno pridobljene deleže obravnava kot finančno pomoč za reorganizacijo in ohranitev zadevnega subjekta.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Ocena skladnosti s pogoji za kapitalske instrumente in instrumente kvalificiranih obveznosti

Institucije pri ocenjevanju skladnosti z zahtevami iz dela 2 ne upoštevajo le pravne oblike instrumentov, temveč tudi njihove bistvene značilnosti. Pri oceni bistvenih značilnosti instrumenta se upoštevajo vse ureditve v zvezi z instrumenti, tudi če te niso izrecno določene v pogojih samih instrumentov, in sicer da se ugotovi, ali so skupni ekonomski učinki takšnih ureditev skladni s ciljem zadevnih določb.

Stalno pregledovanje kakovosti kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti

EBA spremlja kakovost kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo institucije po vsej Uniji, in nemudoma uradno obvesti Komisijo, kadar obstajajo jasni dokazi, da navedeni instrumenti ne izpolnjujejo zadevnih meril primernosti iz te uredbe.

Pristojni organi nemudoma in na zahtevo EBA posredujejo vse informacije, ki so po mnenju EBA relevantne za izdane nove kapitalske instrumente ali nove vrste obveznosti, da se EBA omogoči spremljanje kakovosti kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajajo institucije v Uniji.

Uradno obvestilo vsebuje:

(a)

podrobno obrazložitev narave in obsega ugotovljenih nepravilnosti;

(b)

tehnične nasvete v zvezi z ukrepanjem Komisije, ki je po mnenju EBA nujno;

(c)

bistvene spremembe metodologije EBA za strestno testiranje kapitalske ustreznosti institucij.

EBA Komisiji tehnično svetuje o vseh bistvenih spremembah pri opredelitvi kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki so po njegovem mnenju potrebne zaradi katerega koli od naslednjih elementov:

▼B

(a)

razvoja tržnih standardov ali tržne prakse na tem področju;

(b)

sprememb v relevantnih pravnih ali računovodskih standardih;

(c)

bistvenih sprememb metodologije EBA za stresno testiranje kapitalske ustreznosti institucij.

EBA Komisiji do 1. januarja 2014 tehnično svetuje v zvezi z možnim obravnavanjem nerealiziranih dobičkov, merjenih po pošteni vrednosti, na drugačen način kot z njihovo vključitvijo v navadni lastniški temeljni kapital brez prilagoditve. V teh priporočilih je upoštevan ustrezen razvoj mednarodnih računovodskih standardov in mednarodnih dogovorov glede bonitetnih standardov za banke.

MANJŠINSKI DELEŽI TER INSTRUMENTI DODATNEGA TEMELJNEGA KAPITALA IN DODATNEGA KAPITALA, KI SO JIH IZDALE PODREJENE DRUŽBE

Manjšinski deleži, ki izpolnjujejo pogoje za vključitev v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital

Manjšinski deleži zajemajo vsoto postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala podrejene družbe, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼M9

(a)

podrejena družba je eno od naslednjega:

(i)

institucija;

(ii)

družba, za katero na podlagi veljavnega nacionalnega prava veljajo zahteve iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU;

(iii)

vmesni finančni holding ali vmesni mešani finančni holding, za katerega veljajo zahteve iz te uredbe na subkonsolidirani podlagi, ali vmesni investicijski holding, za katerega veljajo zahteve iz Uredbe (EU) 2019/2033 na konsolidirani podlagi;

(iv)

investicijsko podjetje;

(v)

vmesni finančni holding v tretji državi, če za ta vmesni finančni holding veljajo enako stroge bonitetne zahteve kot tiste, ki se uporabljajo za kreditne institucije te tretje države in če je Komisija v skladu s členom 107(4) sprejela odločitev, da so te bonitetne zahteve vsaj enakovredne zahtevam iz te uredbe;

▼M8

(b)

podrejena družba je polno vključena v konsolidacijo na podlagi poglavja 2 naslova II dela 1;

(c)

postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz uvodnega dela tega odstavka so v lasti oseb, ki niso družbe, vključene v konsolidacijo na podlagi poglavja 2 naslova II dela 1.

Manjšinski deleži, ki jih nadrejena oseba institucije ali njene podrejene družbe financirajo neposredno ali posredno, preko subjekta s posebnim namenom ali drugače, se ne štejejo za konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital.

Kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital in kvalificirani kapital

Kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital in kvalificirani kapital zajemajo manjšinski delež, instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali instrumente dodatnega kapitala, kot je ustrezno, ter skupaj z njimi povezani vplačani presežek kapitala podrejene družbe, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Kvalificirani dodatni temeljni kapital in kvalificirani dodatni kapital, ki ga je izdal subjekt s posebnim namenom

Instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, ki jih je izdal subjekt s posebnim namenom, ter z njimi povezani vplačani presežki kapitala so do 31. decembra 2021 vključeni v kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital ali kvalificirani kapital, kot je ustrezno, samo če so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼B

(a)

subjekt s posebnim namenom, ki je izdala zadevne instrumente, je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(b)

instrumenti ter z njim povezani vplačani presežek kapitala so vključeni v kvalificirani dodatni temeljni kapital le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 52(1);

(c)

instrumenti ter z njim povezani vplačani presežek kapitala so vključeni v kvalificirani dodatni kapital le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 63;

(d)

edino premoženje subjekta s posebnim namenom je njegova naložba v kapital zadevne nadrejene osebe ali podrejene družbe, ki je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, pri čemer njegova oblika izpolnjuje relevantne pogoje iz člena 52(1) ali člena 63, kot je ustrezno.

Če pristojni organ meni, da je premoženje subjekta s posebnim namenom, ki ni njegova naložba v kapital zadevne nadrejene osebe ali podrejene družbe, ki je vključena v obseg konsolidacije v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, za tovrsten subjekt minimalno in nepomembno, lahko pristojni organ opusti uporabo pogoja iz točke (d) prvega pododstavka.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli vrste premoženja, ki so lahko povezana z delovanjem subjektov s posebnim namenom, ter pojma "minimalno" in "nepomembno" iz drugega pododstavka odstavka 1.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Manjšinski deleži, vključeni v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital

Institucije določijo znesek manjšinskih deležev podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital, tako, da od manjšinskih deležev te družbe odštejejo rezultat, dobljen z množenjem zneska iz točke (a) z odstotnim deležem iz točke (b):

▼C5

(a)

navadni lastniški temeljni kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje tisti od naslednjih zneskov, ki je nižji:

(i)

znesek navadnega lastniškega temeljnega kapitala te podrejene družbe, ki mora ustrezati naslednjemu:

—

vsoti zahteve iz točke (a) člena 92(1) te uredbe, zahtev iz členov 458 in 459 te uredbe, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v točki 6 člena 128 navedene direktive, ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom,

—

kadar je podrejena družba investicijsko podjetje, vsoti zahteve iz člena 11 Uredbe (EU) 2019/2033, posebnih kapitalskih zahtev iz točke (a) člena 39(2) Direktive (EU) 2019/2034 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom;

(ii)

znesek konsolidiranega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se nanaša na to podrejeno družbo in ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz točke (a) člena 92(1) te uredbe, zahtev iz členov 458 in 459 te uredbe, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v točki 6 člena 128 navedene direktive, ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom;

(b)

manjšinski deleži podrejene družbe, izraženi kot odstotni delež vseh postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala te družbe.

Izračun iz odstavka 1 se opravi na subkonsolidirani podlagi za vsako podrejeno družbo iz člena 81(1).

Institucija se lahko odloči, da za podrejeno družbo iz člena 81(1) tega izračuna ne bo opravila. Kadar institucija sprejme takšno odločitev, se manjšinski delež te podrejene družbe ne sme vključiti v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital.

Kadar pristojni organ odstopa od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi, kot so določene v členu 7 te uredbe ali, kot je ustrezno, kot so določene v členu 6 Uredbe (EU) 2019/2033, se manjšinski delež v podrejenih družbah, za katere se uporablja opustitev, ne prizna v kapitalu na subkonsolidirani ali konsolidirani ravni, kot je ustrezno.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli subkonsolidirani izračun, zahtevan v skladu z odstavkom 2 tega člena ter členov 85 in 87.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Pristojni organi lahko opustitev uporabe tega člena odobrijo nadrejenemu finančnemu holdingu, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)

njegova glavna dejavnost je pridobivanje deležev;

(b)

je predmet bonitetnega nadzora na konsolidirani podlagi;

(c)

konsolidira podrejeno institucijo, v kateri ima le manjšinski delež, na podlagi razmerja, ki predstavlja obvladovanje, kot je opredeljen v členu 1 Direktive 83/349/EGS;

(d)

več kot 90 % zahtevanega konsolidiranega navadnega lastniškega temeljnega kapitala izvira iz podrejene institucije iz točke c) in je izračunan na subkonsolidirani podlagi.

Če imajo kreditne institucije, ki so stalno povezane v mreži s centralnim organom in institucije, ustanovljene v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog, za katere veljajo pogoji iz člena 113(7), sheme solidarnega jamstva, na podlagi katerih ni trenutnih ali predvidenih pomembnih, praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos zneska kapitala, ki presega regulativne zahteve, z nasprotne stranke na kreditno institucijo, so te institucije izvzete iz določb tega člena glede odbitkov in lahko v celoti priznajo kateri koli manjšinski delež, ustvarjen v shemi solidarnega jamstva.

Kvalificirani instrumenti temeljnega kapitala, vključeni v konsolidirani temeljni kapital

Institucije določijo znesek kvalificiranega temeljnega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidiran kapital, tako, da od kvalificiranega temeljnega kapitala te družbe odštejejo rezultat, dobljen z množenjem zneska iz točke (a) z odstotnim deležem iz točke (b):

▼C5

(a)

temeljni kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje tisti od naslednjih zneskov, ki je nižji:

(i)

znesek temeljnega kapitala podrejene družbe, ki mora ustrezati naslednjemu:

—

vsoti zahteve iz točke (b) člena 92(1) te uredbe, zahtev iz členov 458 in 459 te uredbe, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v točki 6 člena 128 navedene direktive, ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati s temeljnim kapitalom,

—

(ii)

znesek konsolidiranega temeljnega kapitala, ki se nanaša na podrejeno družbo, ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz točke (b) člena 92(1) te uredbe, zahtev iz členov 458 in 459 te uredbe, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v točki 6 člena 128 navedene direktive, ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati s temeljnim kapitalom;

(b)

kvalificirani temeljni kapital podrejene družbe, izražen kot odstotni delež vseh postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala in postavk dodatnega temeljnega kapitala te družbe.

Izračun iz odstavka 1 se opravi na subkonsolidirani podlagi za vsako podrejeno družbo iz člena 81(1).

Institucija se lahko odloči, da za podrejeno družbo iz člena 81(1) tega izračuna ne bo opravila. Kadar institucija sprejme takšno odločitev, se kvalificirani temeljni kapital te podrejene družbe ne sme vključiti v konsolidirani temeljni kapital.

Kadar pristojni organ odstopa od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi, kot so določene v členu 7 te uredbe ali, kot je ustrezno, kot so določene v členu 6 Uredbe (EU) 2019/2033, se instrumenti temeljnega kapitala v podrejenih družbah, za katere se uporablja opustitev, ne priznajo v kapitalu na subkonsolidirani ali konsolidirani ravni, kot je ustrezno.

Kvalificirani temeljni kapital, vključen v konsolidirani dodatni temeljni kapital

Brez poseganja v člen 84(5) in (6) institucije določijo znesek kvalificiranega temeljnega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani dodatni temeljni kapital, tako, da od kvalificiranega temeljnega kapitala zadevne družbe, ki je vključen v konsolidirani temeljni kapital, odštejejo manjšinske deleže zadevne družbe, ki so vključeni v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital.

Institucije določijo znesek kvalificiranega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani kapital, tako, da od kvalificiranega kapitala te družbe odštejejo rezultat, dobljen z množenjem zneska iz točke (a) z odstotnim deležem iz točke (b):

▼C5

(a)

kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje tisti od naslednjih zneskov, ki je nižji:

(i)

znesek kapitala podrejene družbe, ki mora ustrezati naslednjemu:

—

vsoti zahteve iz točke (c) člena 92(1) te uredbe, zahtev iz členov 458 in 459 te uredbe, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v točki 6 člena 128 navedene direktive, ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah,

—

(ii)

znesek kapitala, ki se nanaša na podrejeno družbo, ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz točke (c) člena 92(1) te uredbe, zahtev iz členov 458 in 459 te uredbe, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v točki 6 člena 128 navedene direktive, ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških kapitalskih zahtev v tretjih državah;

(b)

kvalificirani kapital družbe, izražen kot odstotni delež vsote vseh postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, postavk dodatnega temeljnega kapitala in postavk dodatnega kapitala, razen zneskov iz točk (c) in (d) člena 62, te družbe.

Izračun iz odstavka 1 se opravi na subkonsolidirani podlagi za vsako podrejeno družbo iz člena 81(1).

Institucija se lahko odloči, da za podrejeno družbo iz člena 81(1) tega izračuna ne bo opravila. Kadar institucija sprejme takšno odločitev, se kvalificirani kapital te podrejene družbe ne sme vključiti v konsolidirani kapital.

Kadar pristojni organ odstopa od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi, kot so določene v členu 7 te uredbe ali, kot je ustrezno, kot so določene v členu 6 Uredbe (EU) 2019/2033, se kapitalski instrumenti v podrejenih družbah, za katere se uporablja opustitev, ne priznajo v kapitalu na subkonsolidirani ali konsolidirani ravni, kot je ustrezno.

Instrumenti kvalificiranega kapitala, vključeni v konsolidirani dodatni kapital

Brez poseganja v člen 84(5) in (6) institucije določijo znesek kvalificiranega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani dodatni kapital, tako, da od kvalificiranega kapitala zadevne družbe, ki je vključen v konsolidirani laskapital, odštejejo kvalificirani temeljni kapital zadevne družbe, ki je vključen v konsolidirani temeljni kapital.

Obveznosti, ki jih izda podrejena družba s sedežem v Uniji, ki pripada isti skupini v postopku reševanja kot subjekt v postopku reševanja, se kvalificirajo za vključitev v instrumente konsolidiranih kvalificiranih obveznosti institucije, za katero velja člen 92a, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Določbe iz odstavka 3 se uporabljajo za kvalificirani delež, katerega znesek presega 15 % sprejemljivega kapitala institucije, v družbi, ki ni:

(a)

subjekt finančnega sektorja;

(b)

družba, ki ni subjekt finančnega sektorja in izvaja dejavnosti, ki jih pristojni organ obravnava kot kar koli od naslednjega:

(i)

neposredno razširitev bančnih storitev;

(ii)

pomožne bančne storitve;

(iii)

lizing, odkup terjatev, upravljanje naložbenih skladov, izvajanje storitev obdelave podatkov ali druge podobne dejavnost.

Za skupni znesek kvalificiranih deležev, ki jih ima institucija v družbah, razen tistih iz točk (a) in (b) odstavka 1, ki presega 60 % njenega sprejemljivega kapitala, se uporabljajo določbe iz odstavka 3.

Pristojni organi za kvalificirane deleže institucij iz odstavkov 1 in 2 uporabijo zahteve iz točke (a) ali (b):

(a)

pri izračunu kapitalskih zahtev v skladu z delom 3 institucije uporabijo utež tveganja 1 250 % za višjega izmed naslednjih zneskov:

(i)

znesek kvalificiranih deležev iz odstavka 1, ki presega 15 % sprejemljivega kapitala;

(ii)

skupen znesek kvalificiranih deležev iz odstavka 2, ki presega 60 % sprejemljivega kapitala institucije;

(b)

pristojni organi institucijam prepovejo kvalificirane deleže iz odstavkov 1 in 2, v znesku, ki presega odstotek sprejemljivega kapitala iz navedenih odstavkov.

Za namene točke (b) odstavka 1 EBA izda smernice za opredelitev:

(a)

dejavnosti, ki so neposredna razširitev bančnih storitev;

(b)

dejavnosti, ki so pomožne bančne storitve;

(c)

podobne dejavnosti.

Institucije lahko namesto uporabe uteži tveganja 1 250 % za zneske, ki presegajo omejitve iz člena 89(1) in (2), te zneske odbijejo od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1).

Delnice družb, ki niso navedene v točkah (a) in (b) člena 89(1), niso vključene v izračun omejitev sprejemljivega kapitala, določenih v navedenem členu, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

zadevne delnice so v začasni lasti med izvajanjem finančne pomoči, kot je navedeno v členu 79;

(b)

delež v teh delnicah izhaja iz izvedbe prve prodaje teh delnic z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj;

(c)

zadevne delnice ima institucija v svojem imenu in za račun drugih.

Delnice, ki niso stalna finančna sredstva, kot so opredeljene v členu 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene v izračun iz člena 89.

V skladu s členoma 93 in 94 institucije vedno izpolnjujejo naslednje kapitalske zahteve:

(a)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala v višini 4,5 %;

(b)

količnik temeljnega kapitala v višini 6 %;

(c)

količnik skupnega kapitala v višini 8 %;

▼M8

(d)

količnik finančnega vzvoda v višini 3 %.

▼B

Institucije izračunajo svoje kapitalske količnike na naslednji način:

(a)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala je navaden lastniški temeljni kapital institucije, izražen kot odstotni delež zneska njene skupne izpostavljenosti tveganju;

(b)

količnik temeljnega kapitala je temeljni kapital institucije, izražen kot odstotni delež zneska njene skupne izpostavljenosti tveganju;

(c)

količnik skupnega kapitala je kapital institucije, izražen kot odstotni delež zneska njene skupne izpostavljenosti tveganju.

Znesek skupne izpostavljenosti tveganju je seštevek točk (a) do (f) tega odstavka, ob upoštevanju določb iz odstavka 4:

(a)

zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, izračunani v skladu z naslovom II in členom 379, za vse poslovne dejavnosti institucije, razen zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige institucije;

▼M8

(b)

kapitalske zahteve za postavke trgovalne knjige institucije za naslednje:

(i)

tržno tveganje, določeno v skladu z naslovom IV tega dela, razen pristopov iz poglavij 1a in 1b navedenega naslova;

(ii)

velike izpostavljenosti, ki presegajo omejitve iz členov 395 do 401, v obsegu, v katerem je instituciji dovoljeno preseganje teh omejitev, kot je določeno v skladu z delom 4;

(c)

kapitalske zahteve za tržno tveganje, določeno v skladu z naslovom IV tega dela, razen pristopov iz poglavij 1a in 1b navedenega naslova, za vse poslovne dejavnosti, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju;

▼M8

(ca)

kapitalske zahteve, izračunane v skladu z naslovom V tega dela, z izjemo člena 379, za tveganje poravnave;

▼B

(d)

kapitalske zahteve, izračunane v skladu z naslovom VI, za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izvedenih finančnih instrumentov OTC, razen kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, za katere se priznava, da zmanjšujejo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje;

(e)

kapitalske zahteve, določene v skladu z naslovom III, za operativno tveganje;

(f)

zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, določeni v skladu z naslovom II, za tveganje nasprotne stranke, ki izhaja iz postavk trgovalne knjige institucije, za naslednje vrste poslov in pogodb:

(i)

pogodbe, naštete v Prilogi II in kreditne izvedene finančne instrumente;

(ii)

repo posle in posle posoje/izposoje, ki se nanašajo na vrednostne papirje ali blago;

(iii)

posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki se nanašajo na vrednostne papirje ali blago;

(iv)

posle z dolgim rokom poravnave.

Naslednji določbi se uporabljata za izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz odstavka 3:

▼B

(a)

kapitalske zahteve iz točk (c), (d) in (e) navedenega odstavka vključujejo tiste, ki izhajajo iz vseh poslovnih dejavnosti institucije;

(b)

institucije kapitalske zahteve iz točk (b) do (e) navedenega odstavka pomnožijo z 12,5.

V skladu s členoma 93 in 94 ter izjemami iz odstavka 2 tega člena institucije, ki so določene kot subjekti v postopku reševanja in so GSPI, vedno izpolnjujejo naslednji zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti:

▼M8

(a)

količnik, ki temelji na tveganju, v višini 18 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražen kot odstotni delež zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) in (4);

(b)

količnik, ki ne temelji na tveganju, v višini 6,75 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražen kot odstotni delež mere skupne izpostavljenosti iz člena 429(4).

Zahtevi iz odstavka 1 se ne uporabljata v naslednjih primerih:

(a)

tri leta po datumu, ko je bila institucija ali skupina, katere del je institucija, določena kot GSPI;

(b)

dve leti po datumu, ko je organ za reševanje uporabil instrument za reševanje s sredstvi upnikov v skladu z Direktivo 2014/59/EU;

(c)

dve leti po datumu, ko je subjekt v postopku reševanja vzpostavil alternativni ukrep zasebnega sektorja iz točke (b) člena 32(1) Direktive 2014/59/EU, na podlagi katerega so se kapitalski instrumenti in druge obveznosti odpisali ali konvertirali v postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala, da bi se subjekt v postopku reševanja dokapitaliziral brez uporabe instrumentov za reševanje.

Kadar celotni znesek, ki je rezultat uporabe zahteve iz točke (a) odstavka 1 tega člena pri vsakem subjektu v postopku reševanja v okviru iste GSPI, presega zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, izračunano v skladu s členom 12a te uredbe, lahko organ za reševanje EU nadrejene institucije po posvetovanju z drugimi zadevnimi organi za reševanje ukrepa v skladu s členom 45d(4) ali 45h(2) Direktive 2014/59/EU.

Institucije, ki so pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU in ki niso subjekti v postopku reševanja, vedno izpolnjujejo zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki so enake zahtevam glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 92a v višini 90 %.

Instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala ter instrumenti kvalificiranih obveznosti se za namene skladnosti z odstavkom 1 upoštevajo samo, kadar so ti instrumenti v lasti končne nadrejene osebe GSPI zunaj EU ter so bili izdani neposredno ali posredno prek drugih subjektov v isti skupini, pod pogojem, da imajo vsi takšni subjekti sedež v isti tretji državi kot končna nadrejena oseba ali v državi članici.

Instrument kvalificiranih obveznosti se za namen skladnosti z odstavkom 1 upošteva samo, kadar izpolnjuje vse naslednje dodatne pogoje:

(a)

v primeru običajnega insolvenčnega postopka, kot je opredeljen v točki (47) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU, je terjatev, ki izhaja iz obveznosti, podrejena terjatvam, ki izhajajo iz obveznosti, ki ne izpolnjujejo pogojev iz odstavka 2 tega člena in ne štejejo za kapital;

(b)

zanj velja pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 Direktive 2014/59/EU.

Kapital institucije se ne sme zmanjšati pod znesek ustanovnega kapitala, zahtevanega v času izdaje dovoljenja.

Kreditne institucije, ki so bile ustanovljene pred 1. januarjem 1993 in katerih kapital je manjši od zahtevanega zneska ustanovnega kapitala, lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti. V tem primeru se njihov kapital ne sme zmanjšati pod njegovo najvišjo raven, doseženo po 22. decembru 1989.

Kadar obvladovanje institucije, ki spada v kategorijo iz odstavka 2, prevzame fizična ali pravna oseba, ki ni oseba, ki je institucijo obvladovala pred tem, znesek kapitala te institucije ustreza zahtevanemu znesku ustanovnega kapitala.

Kadar se združita dve ali več institucij, ki spadajo v kategorijo iz odstavka 2, znesek kapitala institucije, ki nastane z združitvijo, ni manjši od skupnega kapitala združenih institucij v času združitve, dokler ni dosežen zahtevani znesek ustanovnega kapitala.

Kadar pristojni organi menijo, da mora biti zaradi zagotovitve kapitalske ustreznosti institucije izpolnjena zahteva iz odstavka 1, se določbe iz odstavkov 2, 4 in 5 ne uporabljajo.

Z odstopanjem od točke (b) člena 92(3) lahko institucije izračunajo kapitalsko zahtevo za svoje postavke trgovalne knjige v skladu z odstavkom 2 tega člena pod pogojem, da je obseg bilančnih in zunajbilančnih postavk trgovalne knjige institucije na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, pri čemer se uporabijo podatki na zadnji dan meseca, enak ali nižji od obeh naslednjih pragov:

(a)

5 % vseh sredstev institucije;

(b)

50 milijonov EUR.

Če sta izpolnjena pogoja iz točk (a) in (b) odstavka 1, lahko institucije izračunajo kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige na naslednji način:

(a)

institucije lahko pozicije za pogodbe iz točke 1 Priloge II ter pogodbe v zvezi z lastniškimi instrumenti iz točke 3 navedene priloge in kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti izvzamejo iz kapitalske zahteve iz točke (b) člena 92(3);

(b)

institucije lahko za pozicije iz trgovalne knjige razen postavk iz točke (a) tega odstavka kapitalsko zahtevo iz točke (b) člena 92(3) nadomestijo z zahtevo, izračunano v skladu s točko (a) člena 92(3).

Za namene odstavka 1 institucije izračunajo obseg svojih bilančnih in zunajbilančnih postavk trgovalne knjige na podlagi podatkov na zadnji dan vsakega meseca v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

v izračun se vključijo vse pozicije, uvrščene v trgovalno knjigo v skladu s členom 104, razen naslednjih:

(i)

pozicij v zvezi s tujimi valutami in blagom;

(ii)

pozicij v kreditnih izvedenih finančnih instrumentih, ki so pripoznani kot notranje varovanje pred izpostavljenostmi kreditnemu tveganju iz netrgovalne knjige ali izpostavljenostmi tveganju nasprotne stranke, ter poslov s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ki v celoti izravnajo tržno tveganje tega notranjega varovanja iz člena 106(3);

(b)

vse pozicije, vključene v izračun v skladu s točko (a), se vrednotijo po njihovi tržni vrednosti na ta dani datum; če tržna vrednost pozicije na dani datum ni na voljo, institucije uporabijo pošteno vrednost za pozicijo na ta datum; če tržna in poštena vrednost pozicije na dani datum nista na voljo, institucije za to pozicijo uporabijo zadnjo razpoložljivo tržno ali pošteno vrednost;

(c)

absolutna vrednost dolgih pozicij se sešteje z absolutno vrednostjo kratkih pozicij.

Če sta izpolnjena pogoja iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena, se člen 102(3) in (4) ter člena 103 in 104b te uredbe ne uporabljajo, ne glede na obveznosti iz členov 74 in 83 Direktive 2013/36/EU.

Institucije uradno obvestijo pristojne organe, kdaj izračunavajo ali prenehajo izračunavati kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige v skladu z odstavkom 2.

Institucija, ki ne izpolnjuje več enega ali več pogojev iz odstavka 1, o tem nemudoma uradno obvesti pristojni organ.

Institucija preneha izračunavati kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige v skladu z odstavkom 2 v treh mesecih po nastopu ene od naslednjih okoliščin:

(a)

institucija tri zaporedne mesece ne izpolnjuje pogojev iz točke (a) ali (b) odstavka 1;

(b)

institucija v zadnjih 12 mesecih več kot 6 mesecev ni izpolnjevala pogojev iz točke (a) ali (b) odstavka 1.

Kadar je institucija prenehala izračunavati kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige v skladu s tem členom, lahko kapitalske zahteve za postavke trgovalne knjige izračunava v skladu s tem členom samo, če pristojnemu organu dokaže, da so bili v enoletnem obdobju neprekinjeno izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 1.

Institucije ne vstopajo v pozicije iz trgovalne knjige in jih ne kupujejo ali prodajajo izključno z namenom izpolnjevanja katerega koli pogoja iz odstavka 1 med mesečno oceno.

Kapitalske zahteve za investicijska podjetja z omejenim dovoljenjem za opravljanje investicijskih storitev

Za namene člena 92(3) investicijska podjetja, ki niso pooblaščena za opravljanje investicijskih storitev in dejavnosti iz točk (3) in (6) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, uporabljajo izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz odstavka 2.

Investicijska podjetja iz odstavka 1 tega člena in podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo investicijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, izračunajo znesek skupne izpostavljenosti tveganju kot višji od naslednjih zneskov:

(a)

vsota postavk iz člena 92(3)(a) do (d) in (f) po uporabi člena 92(4);

(b)

12,5 pomnoženo z zneskom iz člena 97.

Podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo investicijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, izpolnjujejo zahteve iz člena 92(1) in (2) na podlagi skupnega zneska izpostavljenosti tveganju iz prvega pododstavka.

Pristojni organi lahko določijo kapitalske zahteve za podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo investicijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES o, kot kapitalske zahteve, ki bi bile zavezujoče za navedena podjetja v skladu z nacionalnimi ukrepi za prenos, veljavnimi 31. decembra 2013, glede direktiv 2006/49/ES in 2006/48/ES.

Za investicijska podjetja iz odstavka 1 se uporabljajo vse druge določbe v zvezi z operativnim tveganjem iz pododdelka 2 oddelka II poglavja 2 naslova VII Direktive 2013/36/EU.

Kapitalske zahteve za investicijska podjetja, ki imajo ustanovni kapital, kot je določen v členu 28(2) Direktive 2013/36/EU

Za namene člena 92(3) naslednje kategorije investicijskih podjetij, ki imajo ustanovni kapital v skladu s členom 28(2) Direktive 2013/36/EU, uporabljajo izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz odstavka 2 tega člena:

(a)

investicijska podjetja, ki trgujejo za svoj račun zgolj zaradi izpolnjevanja ali izvrševanja naročila stranke ali zaradi pridobitve vstopa v sistem kliringa in poravnave ali v priznano borzo, če delujejo v funkciji zastopnikov ali izvršujejo naročilo stranke;

(b)

investicijska podjetja, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(i)

ne upravljajo z denarjem ali vrednostnimi papirji strank;

(ii)

prevzamejo samo trgovanje za svoj račun;

(iii)

nimajo zunanjih strank;

(iv)

katerih izvrševanje in poravnava poslov se izvaja pod odgovornostjo klirinške institucije, ki tudi jamči za te posle.

Investicijska podjetja iz odstavka 1 izračunajo znesek skupne izpostavljenosti tveganju kot vsoto:

(a)

postavk iz člena 92(3)(a) do (d) in (f) po uporabi člena 92(4);

(b)

zneska iz člena 97, pomnoženega z 12,5.

Za investicijska podjetja iz odstavka 1 se uporabljajo vse druge določbe v zvezi z operativnim tveganjem iz pododdelka 1 oddelka II poglavja 3 naslova VII Direktive 2013/36/EU.

V skladu s členoma 95 in 96 imajo investicijsko podjetje in podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo invseticijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, sprejemljivi kapital, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta.

V primeru spremembe v poslovanju investicijskega podjetja od predhodnega leta, ki je po mnenju pristojnega organa pomembna, lahko pristojni organ prilagodi zahtevo iz odstavka 1.

Če investicijsko podjetje še ne posluje eno leto, vključno z dnem začetka poslovanja, ima sprejemljivi kapital, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov, predvidenih v njegovem poslovnem načrtu, razen kadar pristojni organ zahteva prilagoditev poslovnega načrta.

EBA v posvetovanju z ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih natančneje opredeli naslednje:

(a)

izračun zahteve po sprejemljivemu kapitalu, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov predhodnega leta;

(b)

pogoje, ki jih mora pristojni organ upoštevati pri prilagoditvi zahteve po sprejemljivem kapitalu, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov predhodnega leta;

(c)

izračun predvidenih stalnih splošnih stroškov za investicijsko podjetje, ki še ne posluje eno leto.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. marca 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

V primeru investicijskih podjetij iz člena 95(1) v skupini, in kadar ta skupina ne vključuje kreditnih institucij, nadrejeno investicijsko podjetje v državi članici uporablja člen 92 na konsolidirani podlagi na naslednji način:

(a)

z uporabo izračuna skupnega zneska izpostavljenosti tveganju iz člena 95(2);

(b)

z izračunom kapitala na podlagi konsolidiranega položaja nadrejenega investicijskega podjetja, ali kot je ustrezno finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga.

V primeru investicijskih podjetij iz člena 96(1) v skupini, in kadar ta skupina ne vključuje kreditnih institucij, nadrejeno investicijsko podjetje v državi članici in investicijsko podjetje, ki ga obvladuje finančni holding ali mešani finančni holding, uporabljata člen 92 na konsolidirani podlagi na naslednji način:

(a)

z uporabo izračuna zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz člena 96(2);

(b)

z uporabo izračuna kapitala na podlagi konsolidiranega položaja nadrejenega investicijskega podjetja ali kot je ustrezno, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, in v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

Pozicije v trgovalni knjigi so brez omejitev in se lahko z njimi prosto trguje ali zanje obstaja možnost varovanja pred tveganji.

Namen trgovanja se dokaže na podlagi strategij, politik in postopkov, ki jih institucija vzpostavi za upravljanje pozicije ali portfelja v skladu s členi 103, 104 in 104a.

Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in nadzor za upravljanje svoje trgovalne knjige v skladu s členom 103.

Za namene zahtev glede poročanja iz člena 430b(3) se pozicije iz trgovalne knjige dodelijo trgovalnim enotam, vzpostavljenim v skladu s členom 104b.

Za pozicije v trgovalni knjigi veljajo zahteve glede preudarnega vrednotenja, določene v členu 105.

Institucije notranje varovanje pred tveganjem obravnavajo v skladu s členom 106.

Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za celovito upravljanje trgovalne knjige. Te politike in postopki se nanašajo vsaj na:

(a)

dejavnosti, za katere institucija meni, da so namenjene trgovanju in predstavljajo del trgovalne knjige za namene kapitalskih zahtev;

(b)

obseg, v katerem se lahko pozicija dnevno vrednoti po tekočih tržnih cenah na aktivnem dvosmernem likvidnem trgu;

(c)

obseg, v katerem lahko institucija, za pozicije, ki se vrednotijo z uporabo notranjega modela:

(i)

ugotovi vsa pomembna tveganja pozicije;

(ii)

zagotovi varovanje za vsa pomembna tveganja pozicije z instrumenti, za katere obstaja aktiven dvosmeren likvidni trg;

(iii)

izpelje zanesljive ocene za ključne predpostavke in parametre, ki se uporabljajo v modelu;

(d)

obseg, v katerem institucija lahko, in se to od nje zahteva, pripravi vrednotenja za pozicije, ki jih je mogoče dosledno zunanje ovrednotiti;

(e)

obseg, v katerem bi pravne omejitve ali druge operativne zahteve ovirale sposobnost institucije, da unovči pozicijo ali zagotovi njeno varovanje na kratek rok;

(f)

obseg, v katerem institucija lahko, in se to od nje zahteva, aktivno upravlja tveganja pozicij v okviru svojega trgovanja;

(g)

obseg, v katerem lahko institucija prerazvrsti tveganje ali pozicije med netrgovalno in trgovalno knjigo, ter zahteve za takšne prerazvrstitve iz člena 104a.

Pri upravljanju svojih pozicij ali portfeljev pozicij v trgovalni knjigi institucija izpolnjuje vse naslednje zahteve:

(a)

institucija ima jasno dokumentirano strategijo trgovanja za pozicijo ali portfelje iz trgovalne knjige, ki jo odobri višje vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje posedovanja;

(b)

institucija ima jasno opredeljene politike in postopke za aktivno upravljanje pozicij ali portfeljev v trgovalni knjigi; navedene politike in postopki vključujejo:

(i)

pozicije ali portfelje pozicij, ki jih lahko odpre vsaka trgovalna enota oziroma imenovani trgovci;

(ii)

določanje pozicijskih limitov in spremljanje njihove ustreznosti;

(iii)

zagotavljanje, da so trgovci neodvisni pri odpiranju in upravljanju pozicije v okviru dogovorjenih limitov in v skladu z odobreno strategijo;

(iv)

zagotavljanje, da se pozicije sporočajo višjemu vodstvu kot sestavni del procesa upravljanja tveganj institucije;

(v)

zagotavljanje, da se pozicije aktivno spremljajo v povezavi z viri tržnih informacij in da se oceni možnosti tržnosti, varovanja pozicije ali njenih tveganj, vključno z oceno, kakovostjo in razpoložljivostjo vhodnih tržnih podatkov v procesu vrednotenja, obsegom tržnega prometa in obsegom pozicij, ki so predmet trgovanja;

(vi)

aktivne postopke in kontrole na področju preprečevanja goljufij;

(c)

institucija ima jasno opredeljene politike in postopke za spremljanje pozicij v skladu s strategijo trgovanja institucije, vključno s spremljanjem prometa in pozicij, katerih prvotno predvideno obdobje posedovanja je bilo prekoračeno.

Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za določanje, katere pozicije je treba vključiti v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev, v skladu z zahtevami iz člena 102 in opredelitvijo trgovalne knjige v skladu s točko (86) člena 4(1) ter ob upoštevanju sposobnosti in izkušenj, ki jih ima institucija na področju upravljanja tveganj. Skladnost s temi politikami in postopki mora biti v celoti dokumentirana in predmet rednih notranje revizijskih pregledov

Institucije za namene zahtev glede poročanja iz člena 430b(3) vzpostavijo trgovalne enote in vsako od svojih pozicij iz trgovalne knjige dodelijo eni od njih. Pozicije iz trgovalne knjige se dodelijo isti trgovalni enoti samo, kadar izpolnjujejo dogovorjeno poslovno strategijo trgovalne enote ter se dosledno upravljajo in spremljajo v skladu z odstavkom 2 tega člena.

Trgovalne enote institucij vedno izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(a)

vsaka trgovalna enota ima jasno in razločevalno poslovno strategijo ter strukturo upravljanja tveganj, ki je primerna za njeno poslovno strategijo;

(b)

vsaka trgovalna enota ima jasno organizacijsko strukturo; pozicije v dani trgovalni enoti upravljajo imenovani trgovci znotraj institucije; vsak trgovec ima določene funkcije v okviru trgovalne enote; vsak trgovec se dodeli samo eni trgovalni enoti;

(c)

v okviru vsake trgovalne enote se določijo pozicijski limiti v skladu z njeno poslovno strategijo;

(d)

poročila o dejavnostih, dobičku, upravljanju tveganj in regulativnih zahtevah na ravni trgovalne enote se pripravljajo vsaj enkrat na teden in se redno sporočajo upravljalnemu organu;

(e)

vsaka trgovalna enota ima jasen letni poslovni načrt, vključno z jasno opredeljeno politiko prejemkov na podlagi trdnih meril za merjenje uspešnosti;

(f)

poročila o pozicijah, ki zapadajo, kršitvah meddnevnih limitov trgovanja, kršitvah dnevnih limitov trgovanja in ukrepih, ki jih je sprejela institucija za odpravo teh kršitev, ter ocene likvidnosti trga se za vsako trgovalno enoto pripravljajo vsak mesec in se dajo na razpolago pristojnim organom.

Z odstopanjem od točke (b) odstavka 2 lahko institucija trgovca dodeli več kot eni trgovalni enoti, če svojemu pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da je bila ta dodelitev narejena zaradi poslovnih razlogov ali razlogov, povezanih z viri, ter da ohranja druge zahteve glede kakovosti iz tega člena, ki se uporabljajo za trgovce in trgovalne enote.

Institucije pristojne organe uradno obvestijo o načinu, na katerega izpolnjujejo odstavek 2. Pristojni organi lahko od institucije zahtevajo, da zaradi skladnosti s tem členom spremeni strukturo ali organizacijo svojih trgovalnih enot.

Za vse pozicije iz trgovalne knjige in pozicije iz netrgovalne knjige, merjene po pošteni vrednosti, veljajo standardi za preudarno vrednotenje iz tega člena. Institucije zlasti zagotovijo, da preudarno vrednotenje njihovih pozicij iz trgovalne knjige doseže ustrezno stopnjo gotovosti glede na dinamično naravo pozicij iz trgovalne knjige in pozicij iz netrgovalne knjige, merjenih po pošteni vrednosti, zahteve po preudarni zanesljivosti ter načinu poslovanja in namen kapitalskih zahtev v zvezi s pozicijami iz trgovalne knjige in pozicijami iz netrgovalne knjige, merjenih po pošteni vrednosti.

Institucije vzpostavijo in vzdržujejo ustrezne sisteme in kontrole, ki zagotavljajo preudarne in zanesljive ocene vrednotenja. Ti sistemi in kontrole vključujejo vsaj naslednje elemente:

(a)

dokumentirane politike in postopke za proces vrednotenja, ki vključujejo jasno opredeljene odgovornosti različnih področij, vključenih v proces določitve vrednotenja, vire tržnih informacij in preverjanje njihove ustreznosti, smernice za uporabo teoretičnih vhodnih podatkov, ki odražajo predvidevanja institucije glede tega, kaj bi udeleženci na trgu uporabili pri oblikovanju cen pozicije, pogostost neodvisnega vrednotenja, časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje vrednotenj, postopke potrjevanja ob koncu meseca in izredne postopke potrjevanja;

▼C2

(b)

jasne linije poročanja, ki so neodvisne od trgovalne enote, za oddelek, ki je odgovoren za proces vrednotenja vse do upravljalnega organa.

Institucije vsaj enkrat na dan ponovno ovrednotijo pozicije iz trgovalne knjige po pošteni vrednosti. O spremembah vrednosti navedenih pozicij se poroča v izkazu poslovnega izida institucije.

Institucije svoje pozicije iz trgovalne knjige in pozicije iz netrgovalne knjige, merjene po pošteni vrednosti, ovrednotijo po tekočih tržnih cenah, kadar koli je to mogoče, tudi takrat, ko za te pozicije uporabijo zadevno kapitalsko obravnavo.

Pri vrednotenju po tekočih tržnih cenah institucije upoštevajo načelo previdnosti v zvezi z nakupnim in prodajnim tečajem, razen če lahko institucija zaključi trgovanje po srednjem tečaju. Če institucije uporabijo to odstopanje, potem vsakih šest mesecev obvestijo svoje pristojne organe o zadevnih pozicijah in predložijo dokaze, da lahko zaključijo trgovanje po srednjem tečaju.

Kadar vrednotenje po tekočih tržnih cenah ni mogoče, institucije konservativno vrednotijo svoje pozicije in portfelje z uporabo notranjega modela, tudi pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicije v trgovalni knjigi in pozicije v netrgovalni knjigi, merjene po pošteni vrednosti.

Pri uporabi vrednotenja z modelom institucije izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)

višje vodstvo je seznanjeno s postavkami trgovalne knjige ali drugimi pozicijami po pošteni vrednosti, ki so predmet vrednotenja z modelom, in razume pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane pri poročanju o tveganju/uspešnosti poslovanja;

(b)

institucije uskladijo vhodne tržne podatke s tržnimi cenami, če je to mogoče, ter redno ocenjujejo primernost vhodnih tržnih podatkov določene pozicije, ki se vrednoti, in parametre modela;

(c)

institucije uporabljajo metodologije vrednotenja, ki predstavljajo uveljavljeno tržno prakso za določene finančne instrumente ali blago, če so na voljo;

(d)

če institucija sama razvije model, ta temelji na ustreznih predpostavkah, ki so jih ocenili in preskusili ustrezno usposobljeni subjekti, ki niso sodelovali v procesu razvoja modela;

(e)

institucije vzpostavijo formalne postopke za kontrolo sprememb in hranijo varno kopijo modela, ki jo občasno uporabijo za preverjanje vrednotenj;

(f)

upravljavec tveganj se zaveda slabosti uporabljenih modelov in jih zna na najboljši možni način upoštevati v rezultatih vrednotenja; in

(g)

opravljajo se redni pregledi modelov institucij, da se določi natančnost njihovega delovanja, kar vključuje ocenjevanje trajne ustreznosti predpostavk, analizo dobičkov in izgub glede na dejavnike tveganja ter primerjavo dejanskih realiziranih vrednosti z rezultati notranjega modela.

Za namene točke (d) prvega pododstavka se model razvije ali odobri neodvisno od trgovalnih enot in se neodvisno preskusi, kar vključuje validacijo matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme.

Institucije poleg dnevnega vrednotenja po tekočih tržnih cenah ali vrednotenja z modelom opravijo tudi neodvisen pregled cen. Potrjevanje tržnih cen in vhodnih podatkov za model opravi oseba ali enota, neodvisna od oseb ali enot, ki imajo korist od trgovalne knjige, vsaj enkrat mesečno ali pogosteje, odvisno od narave tržne ali trgovalne dejavnosti. Če neodvisni viri oblikovanja cen niso na voljo ali sopristranski, bi lahko bila primerna uporaba previdnostnih ukrepov, kot so prilagoditve vrednotenja.

Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za upoštevanje prilagoditev vrednotenja.

10.

Institucije formalno upoštevajo naslednje prilagoditve vrednotenja: nerealizirane kreditne razmike, stroške zapiranja pozicij, operativna tveganja, nestabilnost tržnih cen, predčasno zapiranje pozicij, stroške investiranja in financiranja, prihodnje administrativne stroške in po potrebi tveganje, povezano z uporabo modela.

11.

Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za izračun prilagoditve tekočega vrednotenja manj likvidnih pozicij, ki lahko izhajajo zlasti iz dogodkov na trgu ali iz razmer, povezanih z institucijo, npr. koncentrirane pozicije in/ali pozicije, katerih prvotno predvideno obdobje posedovanja se je izteklo. Institucije take prilagoditve po potrebi izvedejo poleg kakršnih koli sprememb vrednosti pozicije, potrebne za namene finančnega poročanja, in jih oblikujejo tako, da izražajo nelikvidnost pozicije. V okviru teh postopkov institucije upoštevajo več dejavnikov pri ugotavljanju, ali je za manj likvidne pozicije potrebna prilagoditev vrednotenja. Med te dejavnike spadajo:

▼M8

(a)

dodatni čas, ki bi bil potreben za vzpostavitev varovanja pozicije ali tveganj znotraj pozicije, daljši od obdobja likvidnosti, ki se je dodelilo dejavnikom tveganja pozicije v skladu s členom 325bd;

▼B

(b)

nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja;

(c)

razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga), nestanovitnost ter povprečje trgovalnih obsegov, vključno z obsegom trgovanja v obdobjih stresnih razmer na trgu;

(d)

koncentracije na trgu;

(e)

staranje pozicij;

(f)

obseg vrednotenja z modelom;

(g)

vpliv drugih tveganj, povezanih z uporabo modela.

12.

Pri uporabi vrednotenja, ki ga opravi tretja oseba, ali vrednotenja z modelom institucije same ocenijo, ali bodo uporabile prilagoditve vrednotenja. Poleg tega institucije preučijo, ali bi bilo treba prilagoditi manj likvidne pozicije, in redno preverjajo njihovo ustreznost. Institucije tudi izrecno ocenijo, ali so potrebne prilagoditve vrednotenja, povezane z negotovostjo glede parametrov, ki so uporabljeni v modelih.

13.

V zvezi s kompleksnimi produkti, vključno z izpostavljenostmi v listinjenju in kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi n-tega neplačila, institucije izrecno ocenijo, ali so potrebne prilagoditve vrednotenja, ki odražajo modelsko tveganje, povezano z morebitno uporabo nepravilne metodologije vrednotenja, ter modelsko tveganje, povezano z uporabo teoretičnih (in morda napačnih) umeritvenih parametrov v modelu za vrednotenje.

14.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, pod katerimi se za namene odstavka 1 tega člena uporabljajo zahteve iz člena 105.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Notranje varovanje izpolnjuje zlasti naslednje zahteve:

(a)

njegov prvotni namen ni izogibanje kapitalskim zahtevam ali njihovo zmanjševanje;

(b)

je ustrezno dokumentirano ter je predmet posebne notranje odobritve in revizijskih postopkov;

(c)

zanj veljajo tržni pogoji;

(d)

tržno tveganje, ki iz njega izhaja, se upravlja dinamično znotraj dovoljenih limitov v trgovalni knjigi;

▼C2

(e)

skrbno se spremlja v skladu z ustreznimi postopki.

▼B

Zahteve iz odstavka 1 se uporabljajo brez poseganja v zahteve, ki veljajo za varovano pozicijo v netrgovalni knjigi.

Kadar institucija varuje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova kreditnega tveganja ali izpostavljenosti iz naslova tveganja nasprotne stranke s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom iz trgovalne knjige z uporabo notranjega varovanja, se z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 za izpostavljenost v netrgovalni knjigi ali izpostavljenost tveganju nasprotne stranke ne šteje, da je varovana za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen če institucija od primernega tretjega dajalca zavarovanja za izpostavljenosti v netrgovalni knjigi kupi ustrezen kreditni izvedeni finančni instrument, ki izpolnjuje zahteve za osebno kreditno zavarovanje v netrgovalni knjigi. Če je tako zavarovanje tretje osebe kupljeno in priznano kot varovanje za izpostavljenost v netrgovalni knjigi za namene izračuna kapitalskih zahtev, notranje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom in zunanje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom nista vključena v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev ne glede na člen 299(h).

Institucije za izračun zneskov svojih tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(3)(a) in (f) uporabljajo standardizirani pristop iz poglavja 2 ali, če jim pristojni organi v skladu s členom 143 to dovolijo, pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen iz poglavja 3.

►C2 2.

Za trgovalne izpostavljenosti in prispevke v jamstveni sklad centralne nasprotne stranke ◄ , institucije za izračun zneskov svojih tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(3)(a) in (f) uporabljajo obravnavo iz oddelka 9 poglavja 6. Vse druge vrste izpostavljenosti do centralne nasprotne stranke, institucije obravnavajo kot sledi:

(a)

kot izpostavljenosti do institucije za druge vrste izpostavljenosti do kvalificirane CNS;

(b)

kot izpostavljenosti do podjetja za druge vrste izpostavljenosti do nekvalificirane CNS.

Za namene te uredbe se izpostavljenosti do investicijskega podjetja iz tretje države, do kreditne institucije iz tretje države in do borze iz tretje države obravnavajo kot izpostavljenosti do institucije samo, kadar v tretji državi za ta subjekt veljajo bonitetne in nadzorniške zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji.

Za namene odstavka 3 lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali so zahteve glede bonitetnega nadzora in regulativne zahteve tretje države vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej obravnavajo izpostavljenost subjektom iz odstavka 3 kot izpostavljenost institucijam, pod pogojem da so zadevni pristojni organi odobrili tretjo državo kot primerno za to obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Uporaba tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru standardiziranega pristopa in pristopa IRB

Za izpostavljenost, za katero institucija uporabi standardizirani pristop iz poglavja 2 ali pristop IRB iz poglavja 3, vendar ne uporabi lastnih ocen izgub ob neplačilu (LGD) in konverzijskih faktorjev iz člena 151, lahko institucija pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(3)(a) in (f) oziroma zneskov pričakovane izgube za namene izračuna iz člena 36(1)(d) in člena 62(c) upošteva učinke zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s poglavjem 4.

Za izpostavljenost, za katero institucija uporabi pristop IRB z uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 151, lahko institucija upošteva učinke zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s poglavjem 3.

Institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo, ki jo imajo v listinjenju, v skladu s poglavjem 5.

Institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop, obravnavajo splošne popravke zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 62(c).

Institucije, ki uporabljajo pristop IRB, obravnavajo splošne popravke zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 159, členom 62(d) in členom 36(1)(d).

Za namene tega člena ter poglavij 2 in 3 so iz splošnih in posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja izključene rezervacije za splošna bančna tveganja.

Institucije, ki uporabljajo pristop IRB, vendar v skladu s členoma 148 in 150 za del svojih izpostavljenosti na konsolidirani ali posamični podlagi uporabljajo standardizirani pristop, določijo del splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja, ki bo spadal pod obravnavo splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v okviru standardiziranega pristopa in del, ki bo spadal pod obravnavo splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v okviru pristopa IRB, na naslednji način:

(a)

če je primerno, kadar institucija, ki je vključena v konsolidacijo, uporablja izključno pristop IRB, bodo splošni popravki zaradi kreditnega tveganja te institucije spadali pod obravnavo iz odstavka 2;

(b)

če je primerno, kadar institucija, ki je vključena v konsolidacijo, uporablja izključno standardizirani pristop, bodo splošni popravki zaradi kreditnega tveganja te institucije spadali pod obravnavo iz odstavka 1;

(c)

preostanek popravkov zaradi kreditnega tveganja se dodeli sorazmerno glede na deleža zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, za katere se uporabljata standardizirani pristop in pristop IRB.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi izračun posebnih in splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v okviru veljavnega računovodskega okvira za:

(a)

vrednost izpostavljenosti v okviru standardiziranega pristopa iz člena 111;

(b)

vrednost izpostavljenosti v okviru pristopa IRB iz členov 166 do 168;

(c)

obravnavo zneskov pričakovane izgube iz člena 159;

▼C2

(d)

vrednost izpostavljenosti za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju iz členov 246 in 266;

▼B

(e)

določitev neplačila iz člena 178;

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 28. julija 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Vrednost izpostavljenosti iz naslova aktivne bilančne postavke je enaka njeni knjigovodski vrednosti po upoštevanju po posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110, dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 105, odbitkov zneskov v skladu s točko (m) člena 36(1) ter drugih zmanjšanj kapitala v zvezi z zadevno aktivno postavko. Vrednost izpostavljenosti iz naslova zunajbilančne postavke iz Priloge I je enaka naslednjemu odstotku njene nominalne vrednosti po odštetju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in zneskov, odbitih v skladu s točko (m) člena 36(1):

▼B

(a)

100 % pri postavki visokega tveganja;

(b)

50 % pri postavki srednjega tveganja;

(c)

20 % pri postavki srednjega/nizkega tveganja;

(d)

0 % pri postavki nizkega tveganja.

Zunajbilančne postavke iz drugega stavka prvega pododstavka se razvrstijo v kategorije tveganja, kot je navedeno v Prilogi I.

Kadar institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz člena 223, se vrednost izpostavljenosti vrednostnih papirjev ali blaga, prodanega, predloženega ali posojenega na podlagi repo poslov ali na podlagi poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kot je določeno v členih 223 do 225.

Vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge II se določi v skladu s poglavjem 6 ob upoštevanju učinkov pogodb o novaciji in drugih pogodb o pobotu za namene navedenih metod v skladu s poglavjem 6. Vrednost izpostavljenosti repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja se lahko določi v skladu s poglavjem 6 ali poglavjem 4.

Če se za izpostavljenost uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost izpostavljenosti, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s poglavjem 4.

Vsaka izpostavljenost se razvrsti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti se uteži tveganja uporabijo za vse izpostavljenosti, razen če so ►C2 odbite ◄ od kapitala, v skladu z določbami oddelka 2. Uporaba uteži tveganja temelji na kategoriji izpostavljenosti, v katero je razvrščena izpostavljenost, in na njeni kreditni kakovosti v obsegu, določenem v oddelku 2. Kreditna kakovost se lahko določi glede na bonitetne ocene ECAI, ali bonitetne ocene izvoznih agencij v skladu z oddelkom 3.

Za namene uporabe uteži tveganja, kot je določeno v odstavku 1, se vrednost izpostavljenosti pomnoži z utežjo tveganja, navedeno ali določeno v skladu z oddelkom 2.

Če se za izpostavljenost uporablja kreditno zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s poglavjem 4.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

Izpostavljenostim, za katere izračun v oddelku 2 ni predviden, se dodeli utež tveganja 100 %.

Z izjemo izpostavljenosti, iz naslova postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala in postavk dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, lahko institucija ob predhodni odobritvi pristojnih organov opusti uporabo zahtev iz odstavka 1 tega člena za izpostavljenosti te institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena oseba, njena podrejena družba, podrejena družba njene nadrejene družbe ali podjetje, s katerim je povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS. Pristojni organi lahko dajo odobritev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼C2

(a)

nasprotna stranka je institucija, finančna institucija ali družba za pomožne storitve, za katero veljajo ustrezne bonitetne zahteve;

▼B

(b)

nasprotna stranka in banka sta vključeni v polno konsolidacijo iste skupine;

(c)

za nasprotno stranko se uporabljajo isti postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja kot za institucijo;

(d)

nasprotna stranka ima sedež v isti državi članici kot institucija;

(e)

ni trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos kapitala ali za odplačilo obveznosti od nasprotne stranke k instituciji.

Če se instituciji v skladu s tem odstavkom dovoli opustitev zahtev iz odstavka 1, lahko uporabi utež tveganja 0 %.

Z izjemo izpostavljenosti, iz naslova postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter postavk dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, lahko institucije ob predhodnem dovoljenju pristojnih organov opustijo uporabo zahtev iz odstavka 1 tega člena za izpostavljenosti do nasprotnih strank, s katerimi je institucija sklenila institucionalno shemo za zaščito vlog, tj. pogodbeno ali zakonsko določeno ureditev odgovornosti, ki ščiti te institucije ter zlasti zagotavlja njihovo likvidnost in kapitalsko ustreznost, da se po potrebi prepreči stečaj. Pristojni organi lahko izdajo dovoljenje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

izpolnjene so zahteve iz odstavka 6(a), (d) in (e);

(b)

ureditve zagotavljajo, da je mogoče v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog v skladu z obvezami odobriti potrebno podporo iz hitro dostopnih sredstev;

(c)

v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog so na voljo primerni in enotno določeni sistemi za spremljavo in klasifikacijo tveganj, kar omogoča popolni pregled nad tveganji vseh posameznih članov in institucionalne sheme za zaščito vlog kot celote, z ustreznimi možnostmi vplivanja; s temi sistemi se v skladu s členom 178(1) ustrezno spremljajo neplačane izpostavljenosti;

(d)

v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog se izvaja lastna ocena tveganj, o kateri so posamezni člani obveščeni;

(e)

v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog se enkrat letno sestavi in objavi konsolidirano poročilo, ki obsega bilanco stanja, izkaz poslovnega izida, poročilo o stanju in poročilo o tveganjih institucionalne sheme za zaščito vlog kot celote, ali poročilo, ki obsega zbirno bilanco stanja, zbiren izkaz poslovnega izida, poročilo o stanju in poročilo o tveganjih institucionalne sheme za zaščito vlog kot celote;

(f)

člani institucionalne sheme za zaščito vlog morajo obvestilo o nameravanem izstopu iz sheme predložiti najmanj 24 mesecev pred izstopom;

(g)

odpravi se večkratna uporaba sestavin, primernih za izračun kapitala (v nadaljnjem besedilu: večkratna uporaba kapitala), ter neustrezno ustvarjanje kapitala med člani institucionalne sheme za zaščito vlog;

(h)

institucionalna shema za zaščito vlog temelji na širokem članstvu kreditnih institucij s pretežno homogenim poslovnim profilom;

(i)

zadevni pristojni organi redno potrjujejo in spremljajo ustreznost sistemov iz točk (c) in (d).

Če se institucija v skladu s tem odstavkom odloči, da ne bo uporabila zahtev odstavka 1, lahko uporabi utež tveganja 0 %.

Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank se dodeli utež tveganja 100 %, razen če se uporabljajo obravnave iz odstavkov 2 do 7.

Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, ►C2 se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 1, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136. ◄

Razpredelnica 1

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja	0 %	20 %	50 %	100 %	100 %	150 %

Izpostavljenostim do ECB se dodeli utež tveganja 0 %.

Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank držav članic, denominiranim in financiranim v domači valuti enot centralne ravni države in centralne banke, se dodeli utež tveganja 0 %.

Kadar pristojni organi tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji, izpostavljenostim do njihovih enot centralne ravni držav in centralnih bank, denominiranim in financiranim v domači valuti, dodelijo utež tveganja, ki je nižja od uteži iz odstavkov 1 in 2, lahko institucije takim izpostavljenostim dodelijo uteži tveganja na enak način.

►C2 Za namene tega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ◄ ali je nadzorniška in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralne banke tretje države, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Za izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav se uporabi enaka utež tveganja kot za izpostavljenosti do institucij, razen če se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav iz odstavka 2 ali 4 ali dobijo utež tveganja, kot je določeno v odstavku 5. Ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz členov 119(2) in 120(2) se ne uporablja.

Izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni države se lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, na območju katere so ustanovljene, če ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zaradi pristojnosti enot regionalne in lokalne ravni države za pobiranje posebnih davkov ter obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganje njihovega neplačila.

EBA vzdržuje javno dostopno zbirko podatkov vseh enot regionalne in lokalne ravni držav v Uniji, ki jih ustrezni pristojni organi obravnavajo kot izpostavljenosti do njihovih enot centralne ravni držav.

Izpostavljenosti do cerkev ali verskih skupnosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, če so cerkve in verske skupnosti ustanovljene v obliki pravnih oseb javnega prava in če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico. Odstavek 2 se v temu primeru ne uporablja. V tem primeru se za namene člena 150(1)(a) dovoljenje za uporabo standardiziranega pristopa ne izključi.

Kadar pristojni organi na območju tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji, obravnavajo izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav kot izpostavljenosti do njihovih enot centralne ravni države ter ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zaradi pristojnosti enot regionalne ali lokalne ravni države za pobiranje davkov ter obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganje njihovega neplačila, lahko institucije izpostavljenostim do takih enot regionalne in lokalne ravni države dodelijo uteži tveganja na enak način.

Za namene tega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali je nadzorna in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za tretjo državo, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni držav članic, ki niso navedene v odstavkih 2 do 4 ter so denominirane in financirane v domači valuti teh enot regionalne in lokalne ravni države, se dodeli utež tveganja 20 %.

Izpostavljenostim do subjektov javnega sektorja, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 2 glede na stopnjo kreditne kakovosti, ki se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, na območju katere je ustanovljen subjekt javnega sektorja:

Razpredelnica 2

Stopnja kreditne kakovosti, dodeljena enotam centralne ravni države	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja	20 %	50 %	100 %	100 %	100 %	150 %

Utež tveganja za izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, je 100 %.

Izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja, za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, se obravnavajo v skladu s členom 120. Ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz členov 119(2) in 120(2) se za te subjekte ne uporablja.

Za izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja z originalno zapadlostjo tri mesece ali manj je utež tveganja 20 %.

V izjemnih okoliščinah se lahko izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države, na območju katere so ustanovljene, če po mnenju pristojnih organov na tem območju, zaradi ustreznega jamstva s strani enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi.

Kadar pristojni organi na območju tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji, obravnavajo izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja v skladu z odstavkoma 1 ali 2, lahko institucije izpostavljenostim do takih subjektov javnega sektorja dodelijo uteži tveganja na enak način. V nasprotnem primeru institucije uporabijo utež tveganja 100 %.

Za namene tega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali je nadzorniška in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za tretjo državo, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki niso navedene v odstavku 2, se obravnavajo enako kot izpostavljenosti do institucij. Ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz členov 119(2), 120(2) in 121(3) se ne uporablja.

Medameriška investicijska korporacija, Črnomorska banka za trgovino in razvoj, Centralno-ameriška banka za gospodarsko integracijo in Razvojna banka Latinske Amerike – CAF se obravnavajo kot multilateralne razvojne banke.

Izpostavljenostim do naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %:

(a)

Mednarodna banka za obnovo in razvoj;

(b)

Mednarodna finančna korporacija;

(c)

Medameriška razvojna banka;

(d)

Azijska razvojna banka;

(e)

Afriška razvojna banka;

(f)

Razvojna banka Sveta Evrope;

(g)

Nordijska investicijska banka;

(h)

Karibska razvojna banka;

(i)

Evropska banka za obnovo in razvoj;

(j)

Evropska investicijska banka;

(k)

Evropski investicijski sklad;

(l)

Mednarodna agencija za zavarovanje investicij;

(m)

Mednarodna finančna pomoč za imunizacijo;

(n)

Islamska razvojna banka;

▼M8

(o)

Mednarodno združenje za razvoj;

(p)

Azijska banka za investicije v infrastrukturo.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za spreminjanje te uredbe s sprejemanjem delegiranih aktov v skladu s členom 462 za spreminjanje seznama multilateralnih razvojnih bank iz prvega pododstavka v skladu z mednarodnimi standardi seznama.

Deležu neplačanega kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se dodeli utež tveganja 20 %.

Izpostavljenostim do naslednjih mednarodnih organizacij se dodeli utež tveganja 0 %:

Izpostavljenostim do institucij, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s členom 120. Izpostavljenostim do institucij, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na razpolago, se utež tveganja dodeli v skladu s členom 121.

Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo tri mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se dodeli utež tveganja, ki je eno kategorijo manj ugodna od ugodnejše uteži tveganja, dodeljene izpostavljenostim do enot centralne ravni države, v kateri ima institucija sedež, kot je opisano v členih 114(4) do (7).

Izpostavljenostim s preostalo zapadlostjo tri mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se v nobenem primeru ne dodeli utež tveganja, ki je manjša kot 20 %.

Izpostavljenostim do institucije iz naslova obveznih rezerv, ki jih institucija vzdržuje zaradi zahtev ECB ali centralne banke države članice, se lahko dodeli utež tveganja, ki velja za izpostavljenosti do centralne banke zadevne države članice, če:

(a)

se obvezne rezerve vzdržujejo v skladu z Uredbo (ES) št. 1745/2003 Evropske centralne banke z dne 12. septembra 2003 o uporabi obveznih rezerv ( 21 ) ali v skladu z nacionalnimi zahtevami, ki so v vseh pomembnih vidikih enakovredne navedeni uredbi;

(b)

se obvezne rezerve v primeru stečaja ali insolventnosti institucije, pri kateri se vzdržujejo, pravočasno in v celoti povrnejo instituciji ter niso na voljo za pokritje drugih obveznosti institucije.

Izpostavljenosti do finančnih institucij, ki imajo dovoljenje in so pod nadzorom pristojnih organov ter zanje veljajo bonitetne zahteve, ki so primerljive s tistimi, ki veljajo glede trdnosti za institucije, se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij.

Za namene tega odstavka se bonitetne zahteve iz Uredbe (EU) 2019/2033, štejejo za primerljive s tistimi, ki veljajo glede trdnosti za institucije.

Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo več kot tri mesece, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 3, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 3

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja	20 %	50 %	50 %	100 %	100 %	150 %

Izpostavljenostim do institucije s preostalo zapadlostjo do treh mesecev, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 4, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136:

Razpredelnica 4

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja	20 %	20 %	20 %	50 %	50 %	150 %

Medsebojni vpliv obravnave kratkoročne bonitetne ocene iz člena 131 in splošne ugodnejše obravnave kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2 je naslednji:

(a)

kadar ocena kratkoročne izpostavljenosti ni na razpolago, se splošna ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2 uporablja za vse izpostavljenosti do institucij s preostalo zapadlostjo do treh mesecev;

(b)

kadar obstaja kratkoročna ocena, ki določa uporabo ugodnejše ali enake uteži tveganja kot uporaba splošne ugodnejše obravnave kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2, se kratkoročna ocena uporablja le za navedeno ocenjeno izpostavljenost. Za druge kratkoročne izpostavljenosti se uporablja splošna ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2;

(c)

kadar obstaja kratkoročna ocena, ki določa uporabo manj ugodne uteži tveganja kot uporaba splošne ugodnejše obravnave kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2, se splošna ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti ne uporablja in se vsem neocenjenim kratkoročnim terjatvam dodeli enaka utež tveganja, kot se uporablja v skladu z navedeno kratkoročno oceno.

Izpostavljenostim do institucij, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 5 glede na stopnjo kreditne kakovosti, ki se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, na območju katere je ustanovljena institucija.

Razpredelnica 5

Stopnja kreditne kakovosti, dodeljena enotam centralne ravni države	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja izpostavljenosti	20 %	50 %	100 %	100 %	100 %	150 %

Utež tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, je 100 %.

Utež tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij z originalno efektivno zapadlostjo tri mesece ali manj je 20 %.

Ne glede na odstavka 2 in 3 znaša utež tveganja za izpostavljenosti iz naslovatrgovinskega financiranja – iz točke (b) drugega pododstavka člena 162(3) – do neocenjenih institucij 50 %, kadar pa je preostala zapadlost teh izpostavljenosti iz naslova trgovinskega financiranja do neocenjenih institucij tri mesece ali manj, znaša utež tveganja 20 %.

Izpostavljenostim, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 6, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 6

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja	20 %	50 %	100 %	100 %	150 %	150 %

Izpostavljenostim, za katere taka bonitetna ocena ni na razpolago, se dodeli višja od naslednjih uteži tveganja: utež tveganja 100 % ali utež tveganja za izpostavljenosti do enot centralne ravni države, na območju katere je ustanovljeno podjetje.

Izpostavljenostim, ki izpolnjujejo naslednja merila, se dodeli utež tveganja 75 %:

Izpostavljenosti, ki ne izpolnjujejo meril iz točk (a) do (c) prvega pododstavka, ne spadajo v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

Sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po ►C2 zakupu (finančnem in operativnem) ◄ iz naslova izpostavljenosti na drobno spada v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

Izpostavljenosti iz naslova kreditov, ki jih odobri kreditna institucija upokojencem ali zaposlenim s pogodbo za nedoločen čas na podlagi brezpogojnega prenosa dela pokojnine ali plače kreditojemalca na to kreditno institucijo, se dodeli utež tveganja 35 %, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Izpostavljenosti ali delu izpostavljenosti, ki je v celoti zavarovan s hipoteko na nepremičnino, se dodeli utež tveganja 100 %, kadar pogoji iz člena 125 ali 126 niso izpolnjeni, razen za del izpostavljenosti, ki je razvrščen v drugo kategorijo izpostavljenosti. Delu izpostavljenosti, ki presega vrednost hipoteke na nepremičnini, se dodeli utež tveganja, ki se uporablja za nezavarovane izpostavljenosti do zadevne nasprotne stranke.

Del izpostavljenosti, ki se obravnava kot v celoti zavarovan z nepremičnino, ne presega zastavljenega zneska tržne vrednosti ali – v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti – hipotekarne kreditne vrednosti zadevne nepremičnine.

1a.

Države članice imenujejo organ, odgovoren za izvajanje odstavka 2. Ta organ je pristojni organ ali imenovani organ.

Kadar je organ, ki ga država članica imenuje za izvajanje tega člena, pristojni organ, ta organ zagotovi, da so zadevna nacionalna telesa in organi, ki imajo makrobonitetni mandat, ustrezno obveščeni o nameri pristojnega organa, da izvaja ta člen, in so ustrezno vključeni v oceno finančne stabilnosti v njegovi državi članici v skladu z odstavkom 2.

Kadar organ, ki ga država članica imenuje za izvajanje tega člena, ni pristojni organ, država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev ustreznega usklajevanja in izmenjave informacij med pristojnim organom in imenovanim organom za ustrezno izvajanje tega člena. Od organov se zlasti zahteva, da tesno sodelujejo in izmenjajo vse informacije, ki bi bile lahko potrebne za ustrezno opravljanje nalog, naloženih imenovanemu organu na podlagi tega člena. Namen tega sodelovanja je zlasti izogibati se kakršni koli obliki podvojenega ali nedoslednega ukrepanja med pristojnim organom in imenovanim organom, pa tudi zagotoviti, da se ustrezno upošteva medsebojni vpliv z drugimi ukrepi, zlasti ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 458 te uredbe in člena 133 Direktive 2013/36/EU.

Organ, imenovan v skladu z odstavkom 1a tega člena, na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 430a, in drugih ustreznih kazalnikov redno in vsaj enkrat letno oceni, ali sta utež tveganja 35 % za izpostavljenosti do enega ali več nepremičninskih segmentov, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na enem ali več delih ozemlja države članice zadevnega organa, kot je določeno v členu 125, in utež tveganja 50 % za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na enem ali več delih ozemlja države članice zadevnega organa, kot je določeno v členu 126, ustrezni glede na:

(a)

pretekle izgube na izpostavljenostih, zavarovanih z nepremičninami;

(b)

prihodnji razvoj dogodkov na nepremičninskih trgih.

Kadar organ, imenovan v skladu z odstavkom 1a tega člena, na podlagi ocene iz prvega pododstavka tega odstavka sklene, da uteži tveganja iz člena 125(2) ali 126(2) ne odražajo ustrezno dejanskih tveganj, povezanih z izpostavljenostmi do enega ali več nepremičninskih segmentov, ki so v celoti zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na enem ali več delih ozemlja države članice zadevnega organa, in če meni, da bi neustreznost uteži tveganja lahko negativno vplivala na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost v njegovi državi članici, lahko zviša uteži tveganja, ki se uporabljajo za te izpostavljenosti, v razponih, določenih v četrtem pododstavku tega odstavka, ali naloži strožja merila od meril iz člena 125(2) ali 126(2).

Organ, imenovan v skladu z odstavkom 1a tega člena, uradno obvesti EBA in ESRB o morebitnih prilagoditvah uteži tveganja in merilih, uporabljenih na podlagi tega odstavka. EBA in ESRB v enem mesecu od prejema tega uradnega obvestila zadevni državi članici predložita svoje mnenje. EBA in ESRB objavita uteži tveganja in merila za izpostavljenosti iz členov 125, 126 in iz točke (a) člena 199(1), kot jih uveljavi zadevni organ.

Za namene drugega pododstavka tega odstavka lahko organ, imenovan v skladu z odstavkom 1a, določi uteži tveganja v naslednjih razponih:

Kadar organ, imenovan v skladu z odstavkom 1a, določi višje uteži tveganja ali strožja merila na podlagi drugega pododstavka odstavka 2, imajo institucije na voljo šestmesečno prehodno obdobje za njihovo uporabo.

EBA v tesnem sodelovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi opredeli stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti iz odstavka 1 in vrste dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri oceni ustreznosti uteži tveganja iz prvega pododstavka odstavka 2.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

ESRB lahko v obliki priporočil v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1092/2010 in v tesnem sodelovanju z EBA daje usmeritve organom, imenovanim v skladu z odstavkom 1a, glede naslednjega:

(a)

dejavnikov, ki bi lahko „negativno vplivali na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost“ iz drugega pododstavka odstavka 2, in

(b)

okvirnih referenčnih meril, ki jih mora organ, imenovan v skladu z odstavkom 1a, upoštevati pri določanju višjih uteži tveganja.

Institucije države članice uporabijo uteži tveganja in merila, ki so jih organi druge države članice določili v skladu z odstavkom 2, za vse svoje ustrezne izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo v enem ali več delih te države članice.

Izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine

Če pristojni organi ne določijo drugače v skladu s členom 124(2), se izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, obravnavajo na naslednji način:

(a)

izpostavljenostim ali delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki so ali šele bodo v neposredni posesti lastnika ali upravičenca v primeru osebnih investicijskih podjetij oziroma so ali šele bodo oddana s strani lastnika ali upravičenca v primeru osebnih investicijskih podjetij, se dodeli utež tveganja 35 %;

(b)

izpostavljenostim do zakupnika pri poslih zakupa iz naslova stanovanjskih nepremičnin, pri katerih je institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se dodeli utež tveganja 35 %, če je izpostavljenost institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na tem premoženju.

Institucije obravnavajo izpostavljenost ali del izpostavljenosti kot v celoti in popolnoma zavarovano za namene odstavka 1 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vrednost nepremičnine ni pomembno odvisna od kreditne kakovosti kreditojemalca. Institucije lahko iz določanja obsega take odvisnosti izključijo okoliščine, ko izključno makroekonomski dejavniki vplivajo tako na vrednost nepremičnine kot tudi na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)

tveganje kreditojemalca ni pomembno odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmožnosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov, zato vračilo dolga ni pomembno odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje. Institucije za druge vire določijo največja razmerja med kreditom in dohodkom kot del posojilne politike ter pridobijo ustrezne dokaze o zadevnem dohodku pri odobritvi kredita;

(c)

zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1) so izpolnjeni;

(d)

razen če ni drugače določeno v členu 124(2), del kredita, ki se mu dodeli utež tveganja 35 % ne presega 80 % tržne vrednosti zadevne nepremičnine, ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti zadevne nepremičnine, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti.

Institucije lahko odstopajo od odstavka 2(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če pristojni organ zadevne države članice objavi dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

(a)

izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino do 80 % tržne vrednosti ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu;

(b)

skupne izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu.

Če katera koli omejitev iz odstavka 3 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe odstavka 3 preneha, dokler pogoji iz odstavka 3 v enem od naslednjih let niso izpolnjeni, pa velja pogoj iz odstavka 2(b).

Izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine

Če pristojni organi ne določijo drugače v skladu s členom 124(2), se izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, obravnavajo na naslednji način:

(a)

izpostavljenostim ali delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na pisarne ali druge gospodarske objekte, se lahko dodeli utež tveganja 50 %;

(b)

izpostavljenostim, ki se nanašajo na posle z zakupa iz naslova pisarn ali drugih poslovnih prostorov, pri katerih je institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se lahko dodeli utež tveganja 50 %, če je izpostavljenost institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na tem premoženju.

Institucije obravnavajo izpostavljenost ali del izpostavljenosti kot v celoti in popolnoma zavarovano za namene odstavka 1 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

(b)

tveganje kreditojemalca ni pomembno odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov, zato vračilo dolga ni pomembno odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje;

(c)

zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1) so izpolnjeni;

(d)

utež tveganja 50 %, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, se dodeli delu kredita, ki ne presega 50 % tržne vrednosti nepremičnine ali 60 % hipotekarne kreditne vrednosti zadevne nepremičnine, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti.

Institucije lahko odstopajo od odstavka 2(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če pristojni organ zadevne države članice objavi dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin z izgubami, ki ne presegajo naslednjih omejitev.

(a)

izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino do 50 % tržne vrednosti ali 60 % hipotekarne kreditne vrednosti (razen če je v členu 124(2) določeno drugače), ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino;

(b)

skupne izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino, ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino.

Nezavarovanemu delu katere koli postavke, kjer je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila dolžnika, ali nezavarovanemu delu katerega koli kreditnega posla v primeru izpostavljenosti na drobno, kjer je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila, se dodeli utež tveganja:

(a)

150 %, kadar je seštevek posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in zneskov, odbitih v skladu s točko (m) člena 36(1), manjši kot 20 % nezavarovanega dela vrednosti izpostavljenosti, če ti posebni popravki zaradi kreditnega tveganja in odbitki niso bili uporabljeni;

(b)

100 %, kadar je seštevek posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in zneskov, odbitih v skladu s točko (m) člena 36(1), enak ali večji kot 20 % nezavarovanega dela vrednosti izpostavljenosti, če ti posebni popravki zaradi kreditnega tveganja in odbitki niso bili uporabljeni.

Za namen opredelitve zavarovanega dela neplačane izpostavljenosti so primerna tista zavarovanja s premoženjem in jamstva, ki so primerna za namene zmanjševanja kreditnega tveganja iz poglavja 4.

Vrednosti izpostavljenosti z upoštevanimi posebnimi popravki zaradi kreditnega tveganja, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine v skladu s členom 125, se dodeli utež tveganja 100 %, če je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila.

Vrednosti izpostavljenosti z upoštevanimi posebnimi popravki zaradi kreditnega tveganja, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine v skladu s členom 126, se dodeli utež tveganja 100 %, če je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila.

Institucije dodelijo utež tveganja 150 % izpostavljenostim, ki so povezane z zelo visokimi tveganji.

Za namene tega člena institucije kot izpostavljenosti, povezane z zelo visokimi tveganji, obravnavajo katere koli od naslednjih izpostavljenosti:

(a)

naložbe v podjetja tveganega kapitala, razen kadar se te naložbe obravnavajo v skladu s členom 132;

(b)

naložbe v kapital nejavnih družb, razen kadar se te naložbe obravnavajo v skladu s členom 132;

(c)

špekulativno financiranje nepremičnin.

Pri ocenjevanju, ali je izpostavljenost, ki ni navedena v odstavku 2, povezana z zelo visokimi tveganji, institucije upoštevajo naslednje značilnosti tveganja:

(a)

obstaja visoko tveganje izgube zaradi neplačila dolžnika;

(b)

ni mogoče ustrezno oceniti, ali izpostavljenost spada pod točko (a).

EBA izda smernice, ki določajo, katere vrste izpostavljenosti so povezane z zelo visokim tveganjem in v kakšnih okoliščinah.

Da bi bile krite obveznice primerne za ugodnejšo obravnavo iz odstavkov 4 in 5, kot so opredeljene v členu 52(4) Direktive 2009/65/ES, izpolnjujejo zahteve iz odstavka 7 in so zavarovane s katerim koli izmed naslednjih primernih sredstev:

(a)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav, centralnih bank ESCB, subjektov javnega sektorja, enot regionalne ali lokalne ravni držav v Uniji ali izpostavljenosti, zavarovane z njihovi jamstvi;

(b)

izpostavljenosti do enot centralne ravni tretjih držav, centralnih bank tretjih držav, multilateralnih razvojnih bank, mednarodnih organizacij ali izpostavljenosti, zavarovane z njihovim jamstvom, ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, kot je določeno v tem poglavju, in izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja tretjih držav, enot regionalne ali lokalne ravni tretjih držav, ali izpostavljenosti, zavarovane z njihovim jamstvom, ki se jim dodeli enaka utež tveganja kot za izpostavljenosti do institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank v skladu s členom 115(1) ali(2) oziroma členom 116(1), (2) ali (4) in ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, kot je določeno v tem poglavju, ter izpostavljenosti v pomenu iz te točke, ki izpolnjujejo vsaj pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2, kot je določeno v tem poglavju, pod pogojem, da ne presegajo 20 % nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucij izdajateljic;

(c)

izpostavljenosti do institucij, ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, kot je določeno v tem poglavju. Takšna skupna izpostavljenost ne presega 15 % nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucije izdajateljice. Izpostavljenosti do institucij v Uniji z zapadlostjo, ki ne presega 100 dni, niso zajete v zahtevi po stopnji kreditne kakovosti 1, vendar morajo te institucije v skladu s tem poglavjem izpolnjevati vsaj pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2.

(d)

krediti, zavarovani:

(i)

s stanovanjskimi nepremičninami do višine manjše izmed zneska zastavne pravice, skupaj z morebitnimi zastavnimi pravicami z boljšim vrstnim redom, in 80 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, ali

(ii)

krediti, zavarovani z nadrejenimi enotami, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisation, ali podobne ustanove za listinjenje, ki jih ureja zakonodaja države članice, kjer se listinijo izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami. Če se take nadrejene enote uporabijo kot zavarovanje, posebni javni nadzor z namenom zaščite imetnikov obveznic v skladu z določbami člena 52(4) Direktive 2009/65/ES zagotovi, da so sredstva, zastavljena za te enote, ves čas trajanja njihove vključitve v kritno premoženje sestavljena iz najmanj 90 % zastavnih pravic na stanovanjskih nepremičninah skupaj z morebitnimi zastavnimi pravicami z boljšim vrstnim redom do višine manjše izmed zneska obveznosti iz naslova nadrejenih enot, zneska zastavnih pravic in 80 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, pri čemer te nadrejene enote ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 iz tega poglavja in ne presegajo 10 % nominalne vrednosti izdaje.

(e)

stanovanjski krediti, za katera v celoti jamči primeren dajalec zavarovanja iz člena 201 in ki izpolnjuje pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2 ali več, kot je določeno v tem poglavju, kadar delež vsakega posameznega kreditia, ki se zaradi izpolnjevanja zahteve iz tega odstavka uporabi kot zavarovanje za krite obveznice, ne presega 80 % vrednosti ustrezne stanovanjske nepremičnine, ki se nahaja v Franciji, in kadar je bilo razmerje med kreditom in dohodkom največ 33 %, ko je bil kredit odobren. Ob odobritvi kredita na nepremičnini ni nobenih zastavnih pravic, za kredite, odobrene po 1. januarju 2014, pa je kreditojemalec pogodbeno zavezan, da brez privolitve kreditne institucije, ki je odobrila kredit, ne bo vzpostavljal takšnih zastavnih pravic. Razmerje med kreditom in dohodkom predstavlja delež bruto dohodka kreditojemalca, s katerim se poplačuje kredit, vključno z obrestmi. Dajalec zavarovanja je bodisi finančna institucija, ki ima dovoljenje in je pod nadzorom pristojnih organov ter zanjo veljajo stabilne bonitetne zahteve, ki so primerljive s tistimi, ki veljajo za institucije, bodisi institucija ali zavarovalnica. Ta vzpostavi vzajemni jamstveni sklad ali enakovredno zavarovanje, da bodo lahko zavarovalnice krile izgube iz kreditnega tveganja, umerjanje teh izgub pa redno pregledujejo pristojni organi. Kreditna institucija in dajalec zavarovanja izdelata oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca;

(f)

krediti, zavarovani:

(i)

s poslovnimi nepremičninami do višine manjše izmed zneska zastavne pravice, skupaj z morebitnimi zastavnimi pravicami z boljšim vrstnim redom, in 60 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, ali

(ii)

z nadrejenimi enotami, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisation ali podobne ustanove za listinjenje, ki jih ureja zakonodaja države članice, kjer se listinijo izpostavljenosti, zavarovane s poslovnimi nepremičninami. Če se takšne nadrejene enote uporabijo za zavarovanje, posebni javni nadzor z namenom zaščite imetnikov obveznic v skladu z določbami člena 52(4) Direktive 2009/65/ES zagotovi, da so sredstva, zastavljena za te enote, ves čas trajanja njihove vključitve v kritno premoženje sestavljena iz najmanj 90 % zastavnih pravic na poslovnih nepremičninah skupaj z morebitnimi zastavnimipravicami z boljšim vrstnim redom do višine manjše izmed zneska obveznosti iz naslova nadrejenih enot, zneska zastavnih pravic in 60 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, pri čemer te nadrejene enote ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 iz tega poglavja in ne presegajo 10 % nominalne vrednosti izdaje.

Krediti, zavarovani s poslovnimi nepremičninami, so primerna, kadar se razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, ki znaša 60 %, prekorači do največ 70 %, če skupna vrednost vseh sredstev, zastavljenih kot zavarovanje za krite obveznice, preseže nominalni znesek neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic za vsaj 10 % in če terjatev imetnika obveznic izpolnjuje nekatere zahteve glede pravne gotovosti iz poglavja 4. Terjatev imetnika obveznic ima prednost pred vsemi drugimi terjatvami iz naslova zavarovanja.

(g)

krediti, zavarovani z zastavno pravico na ladjah do razlike med 60 % vrednosti zastavljene ladje in vrednostjo morebitnih predhodnih zastavnih pravic na ladji.

Za namene točk (c), (d)(ii) in (f)(ii) prvega pododstavka izpostavljenosti do imetnikov kritih obveznic, ki so nastale s prenosom in upravljanjem plačil dolžnikov iz naslova kreditov, zavarovanih z nepremičninami ali likvidacijski iztržki iz naslova kreditov, zavarovanih z nepremičninami, niso zajete v izračun omejitev, navedenih v teh točkah.

Pristojni organi lahko po posvetovanju z EBA delno opustijo uporabo točke (c) prvega pododstavka in dovolijo stopnjo kreditne kakovosti 2 do višine 10 % skupne izpostavljenosti nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucije izdajateljice, pod pogojem, da je mogoče dokumentirati pomembne morebitne težave glede koncentracije v zadevnih državah članicah zaradi zahteve po stopnji kreditne kakovosti 1 iz navedene točke.

Razmere iz točk (a) do (f) odstavka 1 vključujejo tudi zavarovanje, ki je v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi omejeno izključno na varovanje imetnikov kritih obveznic pred izgubo.

Institucije za nepremičnine, s katerimi so zavarovane krite obveznice, izpolnjujejo zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1).

Kritim obveznicam, za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 6a, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 6a

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	4	5	6
Utež tveganja	10 %	20 %	20 %	50 %	50 %	100 %

Kritim obveznicam, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo, se dodeli utež tveganja na podlagi uteži tveganja, dodeljene nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do kreditne institucije, ki jih je izdala. Uporabljajo se naslednje povezave med utežmi tveganja:

(a)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 20 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 10 %;

(b)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 50 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 20 %;

(c)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 100 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 50 %;

(d)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 150 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 100 %.

Za krite obveznice, izdane pred 31. decembrom 2007, zahteve iz odstavkov 1 in 3 ne veljajo. Krite obveznice so primerne za prednostno obravnavo iz odstavkov 4 in 5 do njihove zapadlosti.

Izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice so primerne za ugodnejšo obravnavo, če lahko institucija, ki vlaga v krite obveznice, pristojnim organom dokaže, da:

(a)

prejema informacije o portfelju, in sicer vsaj o:

(i)

vrednosti kritnega premoženjae in preostali vrednosti kritih obveznic,

(ii)

geografski razporeditvi in vrsti kritnega premoženja, velikosti kredita, obrestni meri in valutnih tveganjih,

(iii)

strukturi zapadlosti kritnega premoženja in kritih obveznic ter

(iv)

odstotku kreditov, katerih odplačilo zamuja več kot devetdeset dni;

(b)

izdajatelj zagotavlja institucijam informacije iz točke (a) najmanj vsakega pol leta.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije v listinjenju se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

Izpostavljenostim do institucij in izpostavljenostim do podjetij, za katere je na razpolago kratkoročna bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 7, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP tako, da znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, izračunan v skladu s pristopi iz prvega pododstavka odstavka 2, pomnožijo z odstotkom enot ali deležev, ki jih posedujejo.

Če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3 tega člena, lahko institucije uporabijo pristop vpogleda v skladu s členom 132a(1) ali pristop na podlagi mandata v skladu s členom 132a(2).

Ob upoštevanju člena 132b(2) institucije, ki ne uporabijo pristopa vpogleda ali pristopa na podlagi mandata, svojim izpostavljenostim iz naslova enot ali deležev v KNP dodelijo utež tveganja 1 250 % (v nadaljnjem besedilu: nadomestni pristop).

Institucije lahko znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP izračunajo z uporabo kombinacije pristopov iz tega odstavka, če so izpolnjeni pogoji za uporabo teh pristopov.

Institucije lahko določijo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz člena 132a, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

KNP je eden izmed naslednjih:

(i)

kolektivni naložbeni podjem za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), ki ga ureja Direktiva 2009/65/ES;

(ii)

AIS, ki ga upravlja EU UAIS, registriran v skladu s členom 3(3) Direktive 2011/61/EU;

(iii)

AIS, ki ga upravlja EU UAIS z dovoljenjem v skladu s členom 6 Direktive 2011/61/EU;

(iv)

AIS, ki ga upravlja ne-EU UAIS z dovoljenjem v skladu s členom 37 Direktive 2011/61/EU;

(v)

ne-EU AIS, ki ga upravlja ne-EU UAIS in ki se trži v skladu s členom 42 Direktive 2011/61/EU;

(vi)

ne-EU AIS, ki se ne trži v Uniji in ga upravlja ne-EU UAIS s sedežem v tretji državi, zajet v delegiranem aktu iz člena 67(6) Direktive 2011/61/EU;

(b)

prospekt KNP ali enakovreden dokument vsebuje:

(i)

kategorije sredstev, v katere lahko vlaga KNP;

(ii)

kadar se uporabljajo omejitve naložb, relativne omejitve in metodologije za njihov izračun;

(c)

KNP ali družba za upravljanje KNP pri poročanju instituciji spoštuje naslednje zahteve:

(i)

o izpostavljenostih KNP se poroča vsaj tako pogosto kot o izpostavljenostih institucije;

(ii)

finančne informacije so dovolj podrobne, da lahko institucija izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP v skladu s pristopom, ki ga je izbrala;

(iii)

če institucija uporablja pristop vpogleda, informacije o osnovnih izpostavljenostih preverja neodvisna tretja oseba.

Z odstopanjem od točke (a) prvega pododstavka tega odstavka lahko multilateralne in bilateralne razvojne banke ter druge institucije, ki sovlagajo v KNP skupaj z večstranskimi ali dvostranskimi razvojnimi bankami, določijo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti zadevnega KNP v skladu s pristopi iz člena 132a, če so izpolnjeni pogoji iz točk (b) in (c) prvega pododstavka tega odstavka ter so v okviru naložbenega mandata KNP vrste sredstev, v katere lahko vlaga KNP, omejene na sredstva, ki spodbujajo trajnostni razvoj v državah v razvoju.

Institucije svoj pristojni organ uradno obvestijo o KNP, za katere uporabljajo obravnavo iz drugega pododstavka.

Z odstopanjem od točke (c)(i) prvega pododstavka, kadar institucija določi znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu s pristopom na podlagi mandata, je lahko poročanje KNP ali družbe za upravljanje KNP instituciji omejeno na naložbeni mandat KNP in njegove morebitne spremembe ter se lahko izvede samo, kadar je institucija prvič izpostavljena KNP in kadar pride do spremembe naložbenega mandata KNP.

Institucije, ki nimajo ustreznih podatkov ali informacij za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz člena 132a, lahko uporabljajo izračune tretje osebe, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

tretja oseba je eno od naslednjega:

(i)

depotna družba ali depotna finančna institucija KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in deponira vse vrednostne papirje pri tej depotni družbi ali depotni finančni instituciji;

(ii)

za KNP, ki niso zajeti v točki (i) te točke, družba za upravljanje KNP, če družba izpolnjuje pogoj iz točke (a) odstavka 3;

(b)

tretja oseba izvede izračun v skladu s pristopom iz člena 132a(1), (2) ali (3), kot je ustrezno;

(c)

zunanji revizor je potrdil pravilnost izračuna tretje osebe.

Institucije, ki uporabljajo izračune tretjih oseb, znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP, ki izhaja iz teh izračunov, pomnožijo s faktorjem 1,2.

Z odstopanjem od drugega pododstavka se faktor 1,2 ne uporablja, kadar ima institucija neomejen dostop do podrobnih izračunov, ki jih je izvedla tretja oseba. Institucija te izračune na zahtevo predloži svojemu pristojnemu organu.

Če institucija za namen izračuna zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP (v nadaljnjem besedilu: KNP prve ravni) uporablja pristope iz člena 132a in je katera koli od osnovnih izpostavljenosti KNP prve ravni izpostavljenost iz naslova enot ali deležev v drugem KNP (v nadaljnjem besedilu: KNP druge ravni), se lahko znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP druge ravni izračuna z uporabo katerega koli od treh pristopov iz odstavka 2 tega člena. Institucija lahko uporabi pristop vpogleda za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP tretje in vseh naslednjih ravni samo, kadar je ta pristop uporabila za izračun pri prejšnji ravni. V vseh drugih scenarijih uporablja nadomestni pristop.

Za znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP, izračunan v skladu s pristopom vpogleda in pristopom na podlagi mandata iz člena 132a(1) in (2), se določi zgornja meja, ki je enaka znesku tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti tega KNP, izračunanemu v skladu z nadomestnim pristopom.

Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena lahko institucije, ki uporabljajo pristop vpogleda v skladu s členom 132a(1), znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP izračunajo tako, da vrednosti teh izpostavljenosti, izračunane v skladu s členom 111, pomnožijo z utežjo tveganja (

), izračunano v skladu s formulo iz člena 132c, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucije merijo vrednost svojih enot ali deležev v KNP po nabavni vrednosti, medtem ko merijo vrednost osnovnih sredstev KNP po pošteni vrednosti, če uporabljajo pristop vpogleda;

(b)

sprememba tržne vrednosti enot ali deležev, za katere institucije vrednost merijo po nabavni vrednosti, ne spremeni niti zneska kapitala teh institucij niti vrednosti izpostavljenosti, povezane s temi deleži.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), institucije, ki imajo zadostne informacije o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izvedejo vpogled v te izpostavljenosti, da izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, pri čemer prilagodijo tveganju vse osnovne izpostavljenosti KNP, kot da bi jih te institucije neposredno posedovale.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), lahko institucije, ki nimajo zadostnih informacij o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, da bi lahko uporabile pristop vpogleda, izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti teh izpostavljenosti v skladu z omejitvami, določenimi v mandatu KNP in zadevni zakonodaji.

Institucije izvedejo izračune iz prvega pododstavka ob predpostavki, da KNP najprej do največjega dovoljenega obsega v skladu z njegovim mandatom ali zadevno zakonodajo, vlaga v izpostavljenosti, za katere veljajo najvišje kapitalske zahteve, nato pa vlaga v izpostavljenosti v padajočem vrstnem redu, dokler ni dosežena omejitev glede največje skupne izpostavljenosti, in da KNP, kadar je to ustrezno, uporablja finančni vzvod do največjega dovoljenega obsega v skladu z njegovim mandatom ali zadevno zakonodajo.

Institucije izvedejo izračune iz prvega pododstavka v skladu z metodami iz tega poglavja, poglavja 5 in oddelka 3, 4 ali 5 poglavja 6 tega naslova.

Z odstopanjem od točke (d) člena 92(3) lahko institucije, ki izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu z odstavkom 1 ali 2 tega člena, izračunajo kapitalsko zahtevo za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja za izpostavljenosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov tega KNP v znesku, enakem 50 % kapitalske zahteve za navedene izpostavljenosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, izračunane v skladu z oddelkom 3, 4 oziroma 5 poglavja 6 tega naslova, kot je ustrezno.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko institucija iz izračuna kapitalske zahteve za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izključi izpostavljenosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, za katere ta zahteva ne bi veljala, če bi nastale neposredno instituciji.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi določi, kako institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz odstavka 2, kadar eden ali več vhodnih podatkov, potrebnih za izračun, ni na voljo.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. marca 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Izključitve iz pristopov za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP

Institucije lahko iz izračunov iz člena 132 izključijo instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala ter instrumente kvalificiranih obveznosti, ki jih poseduje KNP, ki jih institucije odbijejo v skladu s členom 36(1) in členi 56, 66 oziroma 72e.

Institucije lahko iz izračunov iz člena 132 izključijo izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP iz točk (g) in (h) člena 150(1) in namesto tega za te izpostavljenosti uporabijo obravnavo iz člena 133.

Institucije znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje zunajbilančne postavke, ki se lahko pretvorijo v izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP, izračunajo tako, da vrednosti izpostavljenosti teh izpostavljenosti, izračunane v skladu s členom 111, pomnožijo z naslednjo utežjo tveganja:

(a)

za vse izpostavljenosti, za katere institucije uporabljajo enega od pristopov iz člena 132a:

pri čemer je:

utež tveganja;

indeks, ki označuje KNP;

RWAEi

znesek za KNPi, izračunan v skladu s členom 132a;

vrednost izpostavljenosti za izpostavljenost KNPi;

knjigovodska vrednost sredstev KNPi in

EQi

knjigovodska vrednost lastniškega kapitala KNPi;

(b)

za vse druge izpostavljenosti:

Institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti iz naslova prevzete obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 3 tega člena, kot sedanjo vrednost zajamčenega zneska, diskontiranega z uporabo diskontnega faktorja, ki ne vključuje tveganja neplačila. Institucije lahko vrednost izpostavljenosti iz naslova prevzete obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti znižajo za morebitne izgube, priznane v zvezi s prevzeto obveznostjo za zagotavljanje minimalne vrednosti v skladu z veljavnim računovodskim standardom.

Institucije znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za zunajbilančne izpostavljenosti iz naslova prevzetih obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz odstavka 3 tega člena, izračunajo tako, da vrednost izpostavljenosti teh izpostavljenosti pomnožijo s konverzijskim faktorjem 20 % in utežjo tveganja iz člena 132 ali 152.

Institucije v skladu z odstavkom 2 določijo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za zunajbilančne izpostavljenosti iz naslova prevzetih obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

zunajbilančna izpostavljenost institucije je prevzeta obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti za naložbo v enote ali deleže enega ali več KNP, na podlagi katere je institucija zavezana k izplačilu v skladu s prevzeto obveznostjo za zagotavljanje minimalne vrednosti le, kadar je tržna vrednost osnovnih izpostavljenosti zadevnih KNP v enem ali več trenutkih pod vnaprej opredeljenim pragom, kot je določeno v pogodbi;

(b)

KNP je kar koli od naslednjega:

(i)

KNPVP, kot je opredeljen v Direktivi 2009/65/ES, ali

(ii)

AIS, kot je opredeljen v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU, ki vlaga izključno v prenosljive vrednostne papirje ali druga likvidna finančna sredstva iz člena 50(1) Direktive 2009/65/ES, kadar mandat AIS ne dovoljuje vzvoda, ki bi bil višji od tistega, ki je dovoljen na podlagi člena 51(3) Direktive 2009/65/ES;

(c)

tekoča tržna vrednost osnovnih izpostavljenosti KNP, na katerih temelji prevzeta obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti, brez upoštevanja učinka zunajbilančne prevzete obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti, dosega ali presega sedanjo vrednost praga, določenega v prevzeti obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti;

(d)

kadar se zmanjša presežek tržne vrednosti osnovnih izpostavljenosti zadevnih KNP v primerjavi s sedanjo vrednostjo prevzete obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti, lahko institucija ali druga družba, ki je predmet istega nadzora na konsolidirani podlagi kot sama institucija v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2002/87/ES, vpliva na sestavo osnovnih izpostavljenosti zadevnih KNP ali kako drugače omeji možnost nadaljnjega zmanjšanja presežka;

(e)

končni neposredni ali posredni upravičenec iz naslova prevzete obveznosti za zagotavljanje minimalne vrednosti je običajno neprofesionalna stranka, kot je opredeljena v točki (11) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU.

Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov:

(a)

nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno, terjatev do dela preostalega premoženja;

(b)

dolžniške izpostavljenosti in drugi vrednostni papirji, partnerstva, izvedeni finančni instrumenti ali drugi instrumenti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

Izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov se dodeli utež tveganja 100 %, razen če jih je treba v skladu z delom 2 odbiti, če se jim v skladu s členom 48(4) se jim dodeli utež tveganja 250 %, če se jim v skladu s členom 89(3) se jim dodeli utež tveganja 1 250 % ali pa se jih obravnava kot postavke z visokim tveganjem v skladu s členom 128.

Naložbe v instrumente lastniškega ali regulativnega kapitala, ki jih izdajo institucije, se štejejo kot terjatve iz naslova lastniških instrumentov, razen če se odbijejo od kapitala ali se jim dodeli utež tveganja 250 % iz člena 48(4) ali se obravnavajo kot postavke z visokim tveganjem v skladu s členom 128.

Opredmetenim osnovnim sredstvom v smislu točke 10 naslova "Sredstva" člena 4 Direktive 86/635/EGS se dodeli utež tveganja 100 %.

Aktivnim časovnim razmejitvam, za katere institucija ne more določiti nasprotne stranke v skladu z Direktivo 86/635/EGS, se dodeli utež tveganja 100 %.

Denarju na poti se dodeli utež tveganja 20 %. Denarju v blagajni in enakovrednim denarnim postavkam se dodeli utež tveganja 0 %.

Zlatu v lastnem trezorju ali na posebni lokaciji, če je krito z obveznostmi v zlatu, se dodeli utež tveganja 0 %.

Pri pogodbah o prodaji in povratnem nakupu sredstev ter pri dogovorih oterminskem nakupu sredstev se uporabi utež tveganja, ki je dodeljena instrumentom, na katere se zadevne pogodbe nanašajo, in ne nasprotnim strankam v poslu.

Kadar institucija nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti povzroči plačilo in da se s tem kreditnim dogodkom prekine pogodba, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara izpostavljenosti, razen izpostavljenosti n–1, seštejejo do največ 1 250 % in pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, da se pridobi znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Izpostavljenosti n–1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo tako, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot je znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.

Vrednost izpostavljenosti iz naslova ►C2 zakupa (finančnega in operativnega) ◄ je diskontirana najmanjša vsota plačil po ►C2 zakupu (finančnem in operativnem) ◄ . Najmanjša vsota plačil po ►C2 zakupu (finančnem in operativnem) ◄ je enaka plačilom, ki se zahtevajo ali se lahko zahtevajo od zakupnika v času trajanja pogodbe o ►C2 zakupu (finančnem in operativnem) ◄ , in plačilu iz naslova katere koli nakupne opcije iz ►C2 zakupa (finančnega in operativnega) ◄ , ki se bo zelo verjetno izvršila. Od stranke, ki ni zakupnik, se lahko zahteva plačilo v zvezi s preostalo vrednostjo zakupljenega premoženja, in če ta plačilna obveznost izpolnjuje sklop pogojev iz člena 201 glede primernosti dajalcev jamstva in zahteve za priznavanje drugih vrst jamstev iz členov 213 do 215, se lahko ta plačilna obveznost upošteva kot osebno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4. Te izpostavljenosti se razvrstijo v ustrezne kategorije izpostavljenosti v skladu s členom 112. Kadar je izpostavljenost preostala vrednost sredstva, danega v ►C2 zakup (finančni in operativni) ◄ , se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo na naslednji način: 1/t * 100 % * preostala vrednost, pri čemer je t večje izmed 1in najbližjega števila celih let preostalega obdobja ►C2 zakupa (finančnega in operativnega) ◄ .

Zunanja bonitetna ocena se lahko za določanje uteži tveganja izpostavljenosti v skladu s tem poglavjem uporabi le, če jo je izdala ECAI ali potrdila ECAI v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009.

EBA na svoji spletni strani objavi seznam ECAI v skladu s členoma 2(4) in 18(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009.

EBA, EIOPA in ESMA preko Skupnega odbora pripravijo osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih za vse ECAI določi, kateri stopnji kreditne kakovosti iz oddelka 2 ustrezajo zadevne bonitetne ocene ECAI ("vzporejanje"). Te določitve so objektivne in dosledne.

EBA, EIOPA in ESMA predložijo Komisiji navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 1. julija 2014, pri čemer po potrebi predložijo revidirane osnutke izvedbenih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s p členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 oziroma Uredbe (EU) št. 1095/2010.

EBA, EIOPA in ESMA določajo vzporejanje bonitetnih ocen v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

da bi razlikovali med relativnimi stopnjami tveganja, ki jih izraža posamezna bonitetna ocena, EBA, EIOPA in ESMA obravnavajo kvantitativne dejavnike, kot so dolgoročna stopnja neplačila, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena. Pri novo ustanovljenih ECAI in ECAI, ki imajo le kratko evidenco podatkov o neplačilih, EBA, EIOPA in ESMA vprašajo ECAI, katera je po njihovem mnenju dolgoročna stopnja neplačila, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena;

(b)

da bi razlikovali med ustreznimi relativnimi stopnjami tveganja, ki jih izraža posamezna bonitetna ocena, EBA, EIOPA in ESMA obravnavajo kvalitativne dejavnike, kot so skupina izdajateljev, ki jih obravnava ECAI, razpon bonitetnih ocen, ki jih dodeljuje ECAI, pomen posamezne bonitetne ocene in opredelitev neplačila, ki jo uporablja ECAI;

(c)

EBA, EIOPA in ESMA primerjajo stopnje neplačil za vsako bonitetno oceno posamezne ECAI in jih primerjajo s primerjalno vrednostjo, določeno na podlagi stopenj neplačil drugih ECAI v skupini izdajateljev, ki predstavljajo enakovredno stopnjo kreditnega tveganja;

(d)

če so stopnje neplačil, ugotovljene za bonitetno ocene posamezne ECAI, bistveno in sistematično višje od primerjalne vrednosti, EBA, EIOPA in ESMA bonitetni oceni ECAI dodelijo višjo stopnjo kreditne kakovosti na lestvici ocenjevanja kreditne kakovosti;

(e)

če EBA, EIOPA in ESMA povečajo utež tveganja za posamezno bonitetno oceno določene ECAI in če stopnje neplačil, ugotovljene za bonitetno oceno te ECAI, niso več bistveno in sistematično višje od primerjalne vrednosti, lahko EBA, EIOPA in ESM A bonitetni oceni ECAI vrnejo prvotno stopnjo kreditne kakovosti na lestvici ocenjevanja kreditne kakovosti.

EBA, EIOPA in ESMA pripravijo osnutke izvedbenih tehničnih standardov, da se opredelijo kvantitativni dejavniki iz odstavka 2(a), kvalitativni dejavniki iz odstavka 2(b) in primerjalna vrednost iz odstavka 2(c).

EBA, EIOPA in ESMA Komisiji predložijo navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 1. julija 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 oziroma Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Za namene člena 114 lahko institucije uporabljajo bonitetne ocene izvozne agencije, ki jo je imenovala zadevna institucija, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

gre za soglasno oceno tveganja izvoznih agencij, ki sodelujejo v "Dogovoru o smernicah za uradno podprte izvozne kredite" OECD;

(b)

izvozna agencija objavlja svoje bonitetne ocene in je zavezana k uporabi dogovorjene metodologije OECD, pri čemer je bonitetna ocena povezana z eno od osmih minimalnih premij za zavarovanje izvoza (MEIP), ki jih določa dogovorjena metodologija OECD. Institucija lahko prekliče imenovanje izvozne agencije. Institucija mora preklic utemeljiti, če obstajajo konkretni znaki, da je glavni namen preklica zmanjšati zahteve glede kapitalske ustreznosti.

Izpostavljenostim, za katere je za namene tehtanja tveganja priznana bonitetna ocena izvozne agencije, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 9.

Razpredelnica 9

MEIP	0	1	2	3	4	5	6	7
Utež tveganja	0 %	0 %	20 %	50 %	100 %	100 %	100 %	150 %

Institucija lahko imenuje eno ali več ECAI, ki se bodo uporabljale za določanje uteži tveganja za aktivne postavke in zunajbilančne postavke. Institucija lahko prekliče imenovanje ECAI. Institucija mora preklic utemeljiti, če obstajajo konkretni znaki, da je glavni namen preklica zmanjšati zahteve glede kapitalske ustreznosti. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno. Institucija uporablja naročene bonitetne ocene. Vendar lahko uporabi tudi nenaročene bonitetne ocene, če EBA potrdi, da se nenaročene bonitetne ocene ECAI po kakovosti ne razlikujejo od naročenih bonitetnih ocen iste ECAI. EBA zadevno potrditev zavrne ali prekliče, zlasti če ECAI poskuša z nenaročeno bonitetno oceno pripraviti ocenjevani subjekt do tega, da bi naročil bonitetno oceno ali druge storitve. Institucije uporabljajo bonitetne ocene v skladu z naslednjimi zahtevami:

Če je na razpolago bonitetna ocena za posamezen program izdaje ali posamezen finančni instrument, ki predstavlja izpostavljenost, se za določanje uteži tveganja za zadevno izpostavljenost uporabi ta bonitetna ocena.

Če za posamezno izpostavljenost neposredno ni na razpolago bonitetne ocene, vendar je na razpolago bonitetna ocena za posamezen program izdaje ali posamezen finančni instrument, ki ne predstavlja te izpostavljenosti, ali pa je na razpolago splošna bonitetna ocena izdajatelja, se ta bonitetna ocena uporabi v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če daje višjo utež tveganja, kakor bi bila sicer določena, in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena pari passu ali podrejeno posameznemu programu izdaje ali posameznemu finančnemu instrumentu ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do navedenega izdajatelja;

(b)

če daje nižjo utež tveganja in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena pari passu ali nadrejeno posameznemu programu izdaje ali posameznemu finančnemu instrumentu ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do navedenega izdajatelja.

Odstavka 1 in 2 ne preprečujeta uporabe člena 129.

Bonitetne ocene za izdajatelje v okviru skupine podjetij se ne morejo uporabljati kot bonitetne ocene drugega izdajatelja v okviru iste skupine podjetij.

Kratkoročne bonitetne ocene se lahko uporabljajo le za kratkoročne aktivne in zunajbilančne postavke, ki predstavljajo izpostavljenosti do institucij in podjetij.

Kratkoročna bonitetna ocena se uporablja le za izpostavljenost, na katero se nanaša, in se ne uporablja za izpeljevanje uteži tveganja za katero koli drugo izpostavljenost, razen v naslednjih primerih:

(a)

če se ocenjenemu kratkoročnemu finančnemu instrumentu dodeli utež tveganja 150 %, se utež tveganja 150 % dodeli tudi vsem neocenjenim nezavarovanim kratkoročnim in dolgoročnim izpostavljenostim do zadevnega dolžnika;

(b)

če se ocenjenemu kratkoročnemu finančnemu instrumentu dodeli utež tveganja 50 %, se nobeni neocenjeni kratkoročni izpostavljenosti ne dodeli utež tveganja manj kot 100 %.

Bonitetna ocena, ki se nanaša na izpostavljenost, denominirano v domači valuti dolžnika, se ne more uporabljati za določanje uteži tveganja za drugo izpostavljenost do istega dolžnika, ki je denominirana v tuji valuti.

Če izpostavljenost nastane zaradi udeležbe institucije v posojilu, ki ga je odobrila multilateralna razvojna banka, katere status prednostnega upnika je priznan na trgu, se lahko bonitetna ocena, za to izpostavljenost v domači valuti dolžnika, uporabi za namene določitve uteži tveganja.

V tem poglavju se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

"bonitetni sistem" pomeni vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter količinsko opredelitev ocen neplačila in izgube, ki so bile izdelane za posamezno vrsto izpostavljenosti;

(2)

"vrsta izpostavljenosti" pomeni skupino izpostavljenosti, ki se obravnavajo enako in se oblikujejo na podlagi določene vrste izpostavljenosti in, ki so lahko omejene na posamezen subjekt ali posamezen podsklop subjektov znotraj skupine, če se ista vrsta izpostavljenosti obravnava drugače pri drugih subjektih skupine;

(3)

"poslovna enota" pomeni katere koli ločene organizacijske enote ali pravne subjekte, poslovna področja in geografske lokacije;

▼C2

(4)

"velik subjekt finančnega sektorja" pomeni kateri koli subjekt finančnega sektorja, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

▼B

(a)

njegova bilančna vsota, izračunana na posamični ali konsolidirani podlagi, je večja ali enaka 70 milijard EUR, pri čemer se za določitev velikosti bilančne vsote uporabi najnovejši revidiran računovodski izkaz ali konsolidiran ►C2 računovodski izkaz ◄ ; in

(b)

zanjo ali za najmanj eno njeno podrejeno družbo velja bonitetna ureditev Unije ali zakonodaja tretje države, v kateri velja bonitetni nadzor ali regulativne zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim v Uniji.

►C2 (5)

"nereguliran subjekt finančnega sektorja" pomeni kateri koli drug subjekt, ki ni subjekt reguliranega finančnega sektorja, ◄ vendar kot svojo glavno poslovno dejavnost opravlja eno ali več dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2013/36/EU ali Priloge I k Direktivi 2004/39/ES;

(6)

"bonitetni razred dolžnika" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnika v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene verjetnosti neplačila (PD);

(7)

"bonitetni razred izpostavljenosti" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice izpostavljenosti v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD.

▼M5 —————

▼B

Za namene točke 4(b) odstavka 1 tega člena lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev o tem, ali je nadzorniška in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za tretjo državo, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za to obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Če so pogoji iz tega poglavja izpolnjeni, pristojni organ institucijam dovoli, da svoje zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo z uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (v nadaljnjem besedilu: pristop IRB).

Predhodno dovoljenje za uporabo pristopa IRB, vključno z lastnimi ocenami LGD in konverzijskimi faktorji, se zahteva za vsako kategorijo izpostavljenosti in vsak uporabljen bonitetni sistem, pristop notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov ter za vsak uporabljen pristop k ocenjevanju LGD in konverzijskih faktorjev.

Institucije predhodno dovoljenje pristojnih organov pridobijo za:

(a)

pomembne spremembe obsega uporabe bonitetnega sistema ali pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, za katere je institucija že prejela dovoljenje za uporabo;

(b)

pomembne spremembe bonitetnega sistema ali pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, za katere je institucija že prejela dovoljenje za uporabo.

Obseg uporabe bonitetnega sistema zajema vse izpostavljenosti v okviru ustrezne vrste izpostavljenosti, za katero je bil ta bonitetni sistem razvit.

Institucije pristojne organe uradno obvestijo o vseh spremembah bonitetnih sistemov in pristopov notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje za ocenjevanje pomembnosti uporabe obstoječih bonitetnih sistemov za druge dodatne izpostavljenosti, ki niso zajete že v tem bonitetnem sistemu, in sprememb bonitetnih sistemov ali pristopov notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v skladu s pristopom IRB.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Pristojni organ izda instituciji dovoljenje v skladu s členom 143 za uporabo pristopa IRB, vključno z uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, le, če meni, da so izpolnjene zahteve iz tega poglavja, zlasti zahteve iz oddelka 6, ter da so sistemi institucije za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja trdni in celovito uvedeni, ter zlasti če mu institucija dokaže, da so izpolnjeni naslednji standardi:

(a)

bonitetni sistemi institucije omogočajo smiselno oceno značilnosti dolžnika in izpostavljenosti, smiselno razlikovanje tveganja ter natančne in dosledne kvantitativne ocene tveganja;

(b)

notranje bonitetne ocene ter ocene neplačila in izgube, ki se uporabljajo pri izračunu kapitalskih zahtev, ter z njimi povezani sistemi in procesi so ključni pri upravljanju tveganj in postopku odločanja ter pri odobritvi kreditov, razporeditvi notranjega kapitala in funkcijah korporativnega upravljanja;

(c)

institucija ima enoto za nadzor kreditnega tveganja, pristojno za bonitetne sisteme, ki je ustrezno neodvisna in ni izpostavljena neprimernim vplivom;

(d)

institucija zbira in hrani vse pomembne podatke za zagotavljanje učinkovite podpore svojemu procesu merjenja in upravljanja kreditnega tveganja;

(e)

institucija dokumentira svoje bonitetne sisteme in načelo za njihovo sestavo ter svoje bonitetne sisteme ovrednoti;

(f)

institucija je vsak bonitetni sistem in pristop notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instumentov ovrednotila v ustreznem časovnem obdobju pred izdajo dovoljenja za uporabo tega bonitetnega sistema ali pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri čemer je v tem časovnem obdobju ocenila, ali so ti bonitetni sistemi in pristopi notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov primerni za obseg uporabe bonitetnega sistema oziroma pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ter na podlagi te ocene opravila potrebne spremembe teh bonitetnih sistemov ali pristopov notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov;

▼M8

(g)

institucija je v skladu s pristopom IRB izračunala kapitalske zahteve na podlagi svojih ocen parametrov tveganja in je sposobna poročati v skladu s členom 430;

▼B

(h)

institucija je razvrstila in še naprej razvršča vsako izpostavljenost iz obsega uporabe bonitetnega sistema v bonitetni razred ali skupino tega bonitetnega sistema; institucija je razvrstila in še naprej razvršča vsako izpostavljenost iz obsega uporabe pristopa za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v ta pristop notranjih modelov.

Zahteve po uporabi pristopa IRB, vključno z lastnimi ocenami LGD in konverzijskih faktorjev, veljajo tudi, kadar je institucija uvedla bonitetni sistem ali model, uporabljen v okviru bonitetnega sistema, ki ga je kupila od zunanjega prodajalca.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi metodologijo ocenjevanja, ki jo pristojni organi upoštevajo pri ocenjevanju skladnosti institucije z zahtevami po uporabi pristopa IRB.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucija, ki zaprosi za dovoljenje za uporabo pristopa IRB, za zadevne kategorije izpostavljenosti IRB najmanj tri leta uporablja bonitetne sisteme, ki so bili okvirno skladni z zahtevami iz oddelka 6, za notranje namene merjenja in upravljanja tveganja, preden lahko postane upravičena do uporabe pristopa IRB.

Institucija, ki zaprosi za dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, pristojnemu organu dokaže, da je najmanj tri leta ocenjevala in uporabljala lastne ocene LGD in konverzijskih faktorjev na način, ki je bil okvirno skladen z zahtevami za uporabo lastnih ocen navedenih parametrov iz oddelka 6, preden lahko postane upravičena za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev.

Kadar institucija po izdaji prvotnega dovoljenja razširi uporabo pristopa IRB na dodatne izpostavljenosti, so izkušnje institucije zadostne za izpolnjevanje zahtev iz odstavkov 1 in 2. Če se uporaba bonitetnih sistemov razširi na dodatne izpostavljenosti, ki so bistveno drugačne od zdaj zajetih, zaradi česar je mogoče razumno sklepati, da obstoječe izkušnje za te izpostavljenosti niso zadostne za izpolnjevanje zahtev iz teh določb, potem se zahteve iz odstavkov 1 in 2 za dodatne izpostavljenosti uporabljajo ločeno.

Ukrepi, ki jih je treba sprejeti, kadar zahteve iz tega poglavja niso več izpolnjene

Kadar institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega poglavja, o tem uradno obvesti pristojni organ in naredi nekaj od naslednjega:

Metodologija, ki jo institucija uporablja za razvrščanje izpostavljenosti v različne kategorije, je primerna in dosledna.

Vsaka izpostavljenost se razvrsti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(b)

izpostavljenosti do institucij;

(c)

izpostavljenosti do podjetij;

(d)

izpostavljenosti na drobno;

(e)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov;

(f)

postavke iz naslova pozicij v listinjenju;

(g)

druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.

V kategorijo iz odstavka 2(a) se razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav ali subjektov javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav v skladu s členoma 115 in 116;

(b)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank iz člena 117(2);

(c)

izpostavljenosti do mednarodnih organizacij, ki jim na podlagi člena 118 pripada utež tveganja 0 %.

V kategorijo iz odstavka 2(b) se razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav v skladu s členom 115(2) in (4);

(b)

izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav v skladu s členom 116(4);

(c)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki se jim ne dodeli utež tveganja 0 % v skladu s členom 117, in

(d)

izpostavljenosti do finančnih institucij, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij v skladu s členom 119(5).

V kategorijo izpostavljenosti na drobno iz odstavka 2(d) se razvrstijo izpostavljenosti, ki izpolnjujejo naslednja merila:

(a)

so nekaj od naslednjega:

►C2 (i)

izpostavljenosti do ene ali več fizičnih oseb;

(ii)

izpostavljenosti do MSP, če po podatkih institucije, ◄ ki je morala izvesti ustrezne postopke za potrditev stanja, skupni znesek, ki ga dolžnik ali skupina povezanih strank dolguje instituciji ter nadrejenim osebam in njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi neplačanimi izpostavljenostmi, vendar brez upoštevanja izpostavljenosti, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami, ne presega 1 milijona EUR;

(b)

institucija jih pri svojem upravljanju s tveganji vseskozi obravnava dosledno in na podoben način;

(c)

ne obravnavajo se tako individualno, kot se obravnavajo izpostavljenosti v kategoriji izpostavljenosti do podjetij;

(d)

vsaka predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se obravnavajo na podoben način.

Poleg izpostavljenosti iz prvega pododstavka se sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po ►C2 zakupu (finančnem in operativnem) ◄ iz naslova izpostavljenosti na drobno vključi v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

V kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz odstavka 2(e) se razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno terjatev do dela preostalega premoženja izdajatelja;

(b)

dolžniške izpostavljenosti in drugi vrednostni papirji, partnerstva, izvedeni finančni instrumenti ali drugi instrumenti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

Vsaka kreditna obveznost, ki ni razvrščena v kategorije izpostavljenosti iz odstavka 2(a), (b), (d), (e) in (f), se razvrsti v kategorijo izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 2(c).

V kategoriji izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 2(c) institucije kot izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev ločeno opredelijo tiste izpostavljenosti, ki imajo naslednje značilnosti:

(a)

so izpostavljenosti do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje ali upravljanje stvarnega premoženja, ali ekonomsko primerljive izpostavljenosti;

(b)

pogodbeni dogovor daje kreditodajalcu znatno mero kontrole nad premoženjem in dohodkom, ki ga ustvarjajo;

(c)

primarni vir poplačila obveznosti je dohodek, ki ga ustvari financirano premoženje, in ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti.

Preostala vrednost zakupljenega premoženja se razvrsti v kategorijo izpostavljenosti iz odstavka 2(g), razen če je preostala vrednost že vključena v izpostavljenosti iz naslova ►C2 zakupa (finančnega in operativnega) ◄ iz člena 166(4).

10.

Izpostavljenost iz naslova zagotavljanja zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom na podlagi n-tega neplačila v košarici izpostavljenosti se razvrsti v tisto kategorijo iz odstavka 2, v katero bi bile razvrščene izpostavljenosti v košarici, razen če bi bile posamezne izpostavljenosti v košarici razvrščene v različne kategorije izpostavljenosti, kar bi pomenilo, da se izpostavljenost razvrsti v kategorijo izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 2(c).

Pogoji za uvajanje pristopa IRB v različnih kategorijah izpostavljenosti in poslovnih enotah

Institucije in katera koli nadrejena oseba ter njene podrejene družbe uvedejo pristop IRB za vse izpostavljenosti, razen če so od pristojnih organov dobile dovoljenje za stalno uporabo standardiziranega pristopa v skladu s členom 150.

Če so pristojni organi izdali predhodno dovoljenje, se lahko uvajanje izvaja postopno po različnih kategorijah izpostavljenosti iz člena 147, znotraj iste poslovne enote, po različnih poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank.

V primeru kategorije izpostavljenosti na drobno iz člena 147(5) se uvajanje lahko izvaja postopno po vrstah izpostavljenosti, katerim ustrezajo različne korelacije iz člena 154.

Pristojni organi določijo časovno obdobje, v katerem mora institucija, katera koli nadrejena oseba in njene podrejene družbe uvesti pristop IRB za vse izpostavljenosti. To časovno obdobje je obdobje, ki je po mnenju pristojnih organov primerno glede na naravo in obseg dejavnosti institucij ali katere koli nadrejene osebe in njenih podrejenih družb ter glede na število in naravo bonitetnih sistemov, ki se bodo uvajali.

Institucije uvajajo pristop IRB v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojni organi. Pristojni organ te pogoje oblikuje tako, da zagotavljajo, da se postopno uvajanje iz odstavka 1 ne uporablja selektivno z namenom doseganja manjših kapitalskih zahtev za tiste kategorije izpostavljenosti ali poslovne enote, ki šele bodo vključene v pristop IRB ali uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev.

Institucije, ki začnejo pristop IRB uporabljati šele po 1. januarju 2013 ali pa morajo na zahtevo pristojnih organov do tega datuma biti sposobne uporabljati standardizirani pristop za izračun svojih kapitalskih zahtev, v obdobju uvajanja ohranijo sposobnost za izračun kapitalskih zahtev z uporabo standardiziranega pristopa za vse svoje izpostavljenosti, dokler jih pristojni organi uradno ne obvestijo, da je z razumno gotovostjo dokazano, da bo uvajanje pristopa IRB končano.

Institucija, ki ima dovoljenje za uporabo pristopa IRB za katero koli kategorijo izpostavljenosti, uporablja pristop IRB za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2)(e), razen kadar ima ta institucija v skladu s členom 150 dovoljenje za uporabo standardiziranega pristopa za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, in kategorijo izpostavljenosti iz naslova drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti iz člena 147(2)(g).

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, v skladu s katerimi pristojni organi določijo ustrezni način in časovni okvir postopne uvedbe pristopa IRB za kategorije izpostavljenosti iz odstavka 3.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucija, ki uporablja pristop IRB za določeno kategorijo ali vrsto izpostavljenosti, ne preneha uporabljati tega pristopa in namesto njega začne uporabljati standardizirani pristop za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija je pristojnemu organu dokazala, da uporabo standardiziranega pristopa ne predlaga z namenom zmanjšanja kapitalskih zahtev za institucijo, ampak je potrebna zaradi narave in kompleksnosti celotne tozadevne izpostavljenosti institucije, kar ne bi imelo pomembnega neugodnega vpliva na kapitalsko ustreznost institucije ali njeno sposobnost za učinkovito upravljanje tveganj;

(b)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnega organa.

Institucije, ki so v skladu s členom 151(9) pridobile dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, ne začnejo ponovno uporabljati vrednosti LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 151(8), razen če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija je pristojnemu organu dokazala, da uporabo LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 151(8) za določeno kategorijo ali vrsto izpostavljenosti ne predlaga z namenom zmanjšanja kapitalskih zahtev za institucijo, ampak je potrebna zaradi narave in kompleksnosti celotne tozadevne izpostavljenosti institucije, kar ne bi imelo pomembnega neugodnega vpliva na kapitalsko ustreznost institucije ali njeno sposobnost za učinkovito upravljanje tveganj;

(b)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnega organa.

Uporaba odstavkov 1 in 2 je predmet pogojev za postopno uvedbo pristopa IRB, ki jih v skladu s členom 148 določijo pristojni organi, ter dovoljenja za stalna izvzetja iz člena 150.

S predhodnim dovoljenjem pristojnih organov lahko institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za eno ali več kategorij izpostavljenosti, za naslednje izpostavljenosti uporabijo standardizirani pristop:

(a)

kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2)(a), kadar je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te nasprotne stranke pomenila preveliko obremenitev za institucijo;

(b)

kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2)(b), kadar je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te nasprotne stranke pomenila preveliko obremenitev za institucijo;

(c)

izpostavljenosti v nepomembnih poslovnih enotah, ter kategorijah ali vrstah izpostavljenosti, ki so nepomembne v smislu velikosti in zaznanega profila tveganosti;

(d)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank držav članic in njihovih enot regionalne in lokalne ravni države, upravnih organov in subjektov javnega sektorja, če:

(i)

ni razlik v tveganju med izpostavljenostmi do navedenih enot centralne ravni države in centralnih bank ter navedenimi drugimi izpostavljenostmi zaradi obstoja posebnih javnih ureditev ter

▼M10

(ii)

je izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank dodeljena utež tveganja 0 % na podlagi člena 114(2) ali (4);

▼B

(e)

izpostavljenosti institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena oseba, njena podrejena družba ali podrejena družba njene nadrejene osebe, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding, mešani finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje ali podjetje za pomožne storitve, za katerose uporabljajo ustrezne bonitetne zahteve, ali družba, povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS;

(f)

izpostavljenosti med institucijami, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 113(7);

(g)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov, katerih kreditnim obveznostim se dodeli utež tveganja 0 % v skladu s poglavjem 2, vključno z javno financiranimi subjekti, katerim se lahko dodeli utež tveganja 0 %;

(h)

izpostavljenosti iz naslova lastniškihinstrumentov, nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki institucijam zagotavljajo znatne subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente, pri čemer se lahko takšne izpostavljenosti skupaj izvzamejo iz pristopa IRB le v višini največ 10 % kapitala;

(i)

izpostavljenosti iz člena 119(4), ki izpolnjujejo v njem navedene pogoje;

(j)

neposredna in posredna jamstva države iz člena 215(2).

Pristojni organi dovolijo uporabo standardiziranega pristopa za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz točk (g) in (h) prvega pododstavka, za katere je v drugih državah članicah takšna obravnava dovoljena. EBA na svoji spletni strani objavi in redno posodablja seznam izpostavljenosti iz navedenih točk, ki se obravnavajo v skladu s standardiziranim pristopom.

Za namene odstavka 1 je kategorija izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov institucije pomembna, če njihova skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ►C2 nastalih v okviru zakonsko določenih programov iz odstavka 1(h), v preteklem letu v povprečju presega 10 % kapitala institucije. ◄ Kadar je število takšnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov manjše od 10 posameznih deležev, zadevni prag znaša 5 % kapitala institucije.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se opredelijo pogoji za uporabo točk (a), (b) in (c) odstavka 1.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

EBA leta 2018 izda smernice za uporabo odstavka 1 s priporočili o omejitvah v smislu deleža bilančne vsote in tveganju prilagojenih sredstev, ki se izračunajo v skladu s standardiziranim pristopom.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (e) in (g) se, če niso odbitne postavke od kapitala, izračunajo v skladu s pododdelkom 2, razen če so zadevne izpostavljenosti odbitne postavke od navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu s členom 157. Kadar ima institucija pravico do popolnega regresa do prodajalca odkupljenih denarnih terjatev za tveganje neplačila in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, se določbe tega člena, člena 152 in člena 158(1) do (4) v zvezi z odkupljenimi denarnimi terjatvami ne uporabljajo, izpostavljenost pa se obravnava kot zavarovana s temi terjatvami.

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev temelji na ustreznih parametrih, povezanih z zadevno izpostavljenostjo. Ti vključujejo PD, LGD, zapadlost (v nadaljnjem besedilu: M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD se lahko obravnavata ločeno ali skupaj v skladu z oddelkom 4.

Institucije zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2)(e), izračunajo v skladu s členom 155. Institucije lahko uporabijo pristopa iz člena 155(3) in (4), če so dobile predhodno dovoljenje pristojnih organov. Pristojni organi instituciji izdajo dovoljenje za uporabo pristopa notranjih modelov iz člena 155(4), če institucija izpolnjuje zahteve iz pododdelka 4 oddelka 6.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev se lahko izračunajo v skladu s členom 153(5).

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (d), institucije zagotovijo lastne ocene PD v skladu s členom 143 in oddelkom 6.

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(d), institucije zagotovijo lastne ocene LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 143 in oddelkom 6.

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (c), institucije uporabijo vrednosti LGD iz člena 161(1) in konverzijske faktorje iz člena 166(8)(a) do (d), razen če imajo za te kategorije izpostavljenosti dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v skladu z odstavkom 9.

Za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (c), pristojni organi institucijam dovolijo uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 143 in oddelkom 6.

10.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti in izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(f) se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

Institucije izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP tako, da znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, izračunan v skladu s pristopi iz odstavkov 2 in 5, pomnožijo z odstotkom enot ali deležev, ki jih posedujejo.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), institucije, ki imajo zadostne informacije o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izvedejo vpogled v te osnovne izpostavljenosti, da izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, pri čemer prilagodijo tveganju vse osnovne izpostavljenosti KNP, kot da bi jih institucije neposredno posedovale.

Z odstopanjem od točke (d) člena 92(3) lahko institucije, ki izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP v skladu z odstavkom 1 ali 2 tega člena, izračunajo kapitalsko zahtevo za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izpostavljenosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov tega KNP v znesku, enakem 50 % kapitalske zahteve za navedene izpostavljenosti iz naslova izvedenih finančnih instrumentov, izračunane v skladu z oddelkom 3, 4 oziroma 5 poglavja 6 tega naslova.

Institucije, ki uporabljajo pristop vpogleda v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena ter ki izpolnjujejo pogoje za stalna izvzetja v skladu s členom 150 ali ki ne izpolnjujejo pogojev za uporabo metod iz tega poglavja ali ene ali več metod iz poglavja 5 za vse osnovne izpostavljenosti KNP ali njihove dele, izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovane izgube v skladu z naslednjimi načeli:

(a)

za izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz točke (e) člena 147(2), institucije uporabijo pristop enostavnih uteži tveganja iz člena 155(2);

(b)

za izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo postavk iz naslova pozicij v listinjenju iz točke (f) člena 147(2), institucije uporabijo obravnavo iz člena 254, kot da bi te institucije navedene izpostavljenosti neposredno posedovale;

(c)

institucije za vse druge osnovne izpostavljenosti uporabijo standardizirani pristop iz poglavja 2 tega naslova.

Če institucija za namene točke (a) prvega pododstavka ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb, izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in izpostavljenostmi iz naslova drugih lastniških instrumentov, zadevne izpostavljenosti obravnava kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), lahko institucije, ki nimajo zadostnih informacij o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za te izpostavljenosti v skladu s pristopom na podlagi mandata iz člena 132a(2). Vendar institucije za izpostavljenosti iz točk (a), (b) in (c) odstavka 4 tega člena uporabijo pristope, določene v njih.

Ob upoštevanju člena 132b(2) institucije, ki ne uporabijo pristopa vpogleda v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena ali pristopa na podlagi mandata v skladu z odstavkom 5 tega člena, uporabijo nadomestni pristop iz člena 132(2).

Institucije lahko znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP izračunajo z uporabo kombinacije pristopov iz tega člena, če so izpolnjeni pogoji za uporabo teh pristopov.

Institucije, ki nimajo ustreznih podatkov ali informacij za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz odstavkov 2, 3, 4 in 5, lahko uporabijo izračune tretje osebe, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

tretja oseba je eno od naslednjega:

(i)

depotna družba ali depotna finančna institucija KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in deponira vse vrednostne papirje pri tej depotni družbi ali depotni finančni instituciji;

(ii)

za KNP, ki niso zajeti v točki (i) te točke, družba za upravljanje KNP, če družba za upravljanje KNP izpolnjuje merila iz točke (a) člena 132(3);

(b)

tretja oseba za druge izpostavljenosti, ki niso navedene v točkah (a), (b) in (c) odstavka 4 tega člena, izvede izračun v skladu s pristopom vpogleda iz člena 132a(1);

(c)

tretja oseba za izpostavljenosti, navedene v točkah (a), (b) in (c) odstavka 4, izvede izračun v skladu s pristopi, določenimi v njih;

(d)

zunanji revizor je potrdil pravilnost izračuna tretje osebe.

Institucije, ki uporabljajo izračune tretjih oseb, znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP, ki izhaja iz teh izračunov, pomnožijo s faktorjem 1,2.

Za namene tega člena se uporabljata člen 132(5) in (6) ter člen 132b. Za namene tega člena se uporablja člen 132c z uporabo uteži tveganja, izračunane v skladu s poglavjem 3 tega naslova.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

Ob upoštevanju posebnih obravnav iz odstavkov 2, 3 in 4 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je utež tveganja (RW) določena na naslednji način:

(i)

če je PD = 0, RW znaša 0;

(ii)

če je PD = 1, tj. za neplačane izpostavljenosti:

—

kadar institucije uporabljajo vrednosti LGD iz člena 161(1), RW znaša 0,

—

kadar institucije uporabljajo lastne ocene LGD, RW znaša

pri čemer je najboljša ocena pričakovane izgube (v nadaljnjem besedilu: ELBE) najboljša ocena pričakovane izgube institucije za neplačane izpostavljenosti v skladu s členom 181(1)(h);

(iii)

če je 0 < PD < 1

pri čemer:

N(x)

označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka x),

G (Z)

označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. vrednost x, tako da velja N(x)=z),

označuje korelacijski koeficient, ki je opredeljen kot

označuje faktor prilagoditve zapadlosti, ki je opredeljen kot

Za vse izpostavljenosti do velikih subjektov finančnega sektorja se korelacijski koeficient iz odstavka 1(iii) pomnoži z 1,25. ►C2 Za vse izpostavljenosti do nereguliranih subjektov finančnega sektorja se korelacijski koeficienti iz odstavka 1(iii) in odstavka 4, kakor je ustrezno, pomnožijo z 1,25. ◄

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, ki izpolnjuje zahteve iz členov 202 in 217, se lahko prilagodi v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

PDpp

PD izdajatelja zavarovanja.

RW za izpostavljenost se izračuna z uporabo ustrezne formule za utež tveganja iz točke 1, PD dolžnika in LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja. Faktor zapadlosti (b) se izračuna z uporabo nižjega od naslednjih dveh PD: PD izdajatelja zavarovanja in PD dolžnika.

Za izpostavljenosti do podjetij, pri katerih konsolidirani čisti prihodki od prodaje, v katero spada zadevno podjetje, znaša manj kot 50 milijonov EUR, lahko institucije uporabijo naslednjo korelacijsko formulo iz odstavka 1(iii) za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij. V tej formuli je S izražen kot čisti prihodki od prodaje v milijonih EUR, pri čemer velja 5 milijonov EUR ≤ S ≤ 50 milijonov EUR. Čisti prihodki od prodaje, ki znašajo manj kot 5 milijonov EUR, se obravnavajo kot enakovredni 5 milijonom EUR. Čisti prihodki od prodaje za odkupljene denarne terjatve so tehtano povprečje posameznih izpostavljenosti v skupini odkupljenih denarnih terjatev.

Institucije nadomestijo konsolidirane čiste prihodke od prodaje z bilančno vsoto, kadar čisti prihodki od prodaje niso pomemben kazalnik velikosti podjetja in je bilančna vsota pomembnejši kazalnik kot čisti prihodki od prodaje.

Institucija izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih ne more oceniti PD ali njene ocene PD ne izpolnjujejo zahtev iz oddelka 6, dodeli uteži tveganja v skladu z razpredelnico 1.

Razpredelnica 1

Preostala zapadlost	Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3	Kategorija 4	Kategorija 5
Manj kot 2,5 leta	50 %	70 %	115 %	250 %	0 %
Enako ali več kot 2,5 leta	70 %	90 %	115 %	250 %	0 %

Institucije pri dodeljevanju uteži tveganj za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev upoštevajo naslednje dejavnike: finančno trdnost, politično in pravno okolje, značilnosti posla in/ali sredstev, finančno stabilnost sponzorja in izvajalca, vključno z morebitnim pritokom dohodka iz javno-zasebnega partnerstva in zavarovalni paket.

Institucije morajo pri odkupljenih denarnih terjatvah do podjetij izpolnjevati zahteve iz člena 184. Za odkupljene denarne terjatve do podjetij, ki poleg teh zahtev izpolnjujejo tudi pogoje iz člena 154(5), se lahko uporabljajo standardi za količinsko opredelitev tveganj za izpostavljenosti na drobno iz oddelka 6, če bi bilo za institucijo pretirano obremenjujoče uporabljati standarde za količinsko opredelitev tveganja za izpostavljenosti do podjetij, kot je za te denarne terjatve določeno v oddelku 6.

Za odkupljene denarne terjatve do podjetij lahko kupec denarnih terjatev ali upravičenec do zavarovanja s premoženjem ali delnih jamstev vračljive popuste pri odkupni ceni, zavarovanja s premoženjem ali delna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnava kot varovanje pred prvo izgubo v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5. Prodajalec, ki ponuja vračljiv popust pri odkupni ceni, in dajalec zavarovanja s premoženjem ali delnih jamstev obravnavata te popuste, zavarovanja ali jamstva kot izpostavljenost do pozicije prve izgube v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5.

Kadar institucija nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti povzroči plačilo in da se s tem kreditnim dogodkom prekine pogodba, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara izpostavljenosti, razen izpostavljenosti n–1, seštejejo, če vsota zneska pričakovanih izgub, pomnoženih z 12,5, in zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnožen z 12,5. Izpostavljenosti n–1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo tako, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot je znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek. Za pozicije v košarici, za katere institucija ne more določiti uteži tveganja v skladu s pristopom IRB, se uporabi utež tveganja 1 250 %.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli način, na katerega institucije upoštevajo dejavnike iz drugega pododstavka odstavka 5 pri dodeljevanju uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti na drobno se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je utež tveganja RW določena na naslednji način:

(i)

če je PD = 1, tj. za neplačane izpostavljenosti, RW znaša

;

pri čemer je ELBE najboljša ocena pričakovane izgube institucije za neplačane izpostavljenosti v skladu s členom 181(1)(h);

(ii)

če je 0 < PD < 1, tj. za katero koli vrednost za PD, razen vrednost iz točke (i),

pri čemer:

N(x)

G (Z)

označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. vrednost x, tako da velja N(x)=z),

označuje korelacijski koeficient, ki je opredeljen kot

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost do MSP iz člena 147(5), ki izpolnjuje zahteve iz členov 202 in 217, se lahko izračuna v skladu s členom 153(3).

Za izpostavljenosti na drobno, zavarovane z nepremičninami, korelacijski koeficient R z vrednostjo 0,15 nadomesti vrednost korelacije, izračunano s korelacijsko formulo iz odstavka 1.

Za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobnov skladu s točkami (a) do (e) korelacijski koeficient R z vrednostjo 0,04 nadomesti vrednost korelacije, izračunano s korelacijsko formulo iz odstavka 1.

Izpostavljenosti se štejejo za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

Z odstopanjem od točke (b) zahteva po nezavarovanosti ne velja za izpostavljenosti, zavarovane s splošnim zavarovanjem, ki pokriva več izpostavljenosti istega dolžnika. V teh primerih se poplačila iz zavarovanja pri oceni LGD ne upoštevajo.

Pristojni organi pregledajo relativno nestanovitnost stopenj izgub po podportfeljih kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno in skupnem portfelju kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno ter si izmenjujejo informacije o tipičnih značilnostih stopenj izgub kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno v državah članicah.

Odkupljene denarne terjatve so primerne za obravnavo v okviru kategorije izpostavljenosti na drobno, če izpolnjujejo zahteve iz člena 184 in naslednje pogoje:

(a)

institucija je odkupila denarne terjatve od nepovezanih, tretjih prodajalcev, pri čemer njena izpostavljenost do dolžnika denarnih terjatev ne vključuje nobenih izpostavljenosti, ki neposredno ali posredno izvira iz same institucije;

(b)

odkupljene denarne terjatve so ustvarjene na podlagi strogih poslovnih odnosov med prodajalcem in dolžnikom. Denarne terjatve podjetij do drugih podjetij v skupini in denarne terjatve, ki so predmet medsebojnega pobotanja med podjetji, ki kupujejo in prodajajo drugo drugemu, niso primerne;

(c)

institucija, ki odkupi denarno terjatev, je upravičena do vseh prihodkov od odkupljenih denarnih terjatev ali do sorazmernega (pro-rata) deleža v teh prihodkih in

(d)

portfelj odkupljenih denarnih terjatev je dovolj razpršen.

Za odkupljene denarne terjatve iz naslova izpostavljenosti na drobno lahko kupec denarnih terjatev ali upravičenec do zavarovanja s premoženjem ali delnih jamstev vračljive popuste pri odkupni ceni, zavarovanja s premoženjem ali delna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnava kot varovanje pred prvo izgubo v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5. Prodajalec, ki ponuja vračljiv popust pri odkupni ceni, in dajalec zavarovanja s premoženjem ali delnega jamstva obravnavata te popuste, zavarovanja ali jamstva kot izpostavljenost do pozicije prve izgube v skladu s pododdelkoma 2 in 3 oddelka 3 poglavja 5.

Za mešane skupine odkupljenih denarnih terjatev (v okviru kategorije izpostavljenosti) na drobno, pri katerih institucije, ki so jih odkupile, izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, in kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno ne morejo ločiti od drugih izpostavljenosti na drobno, se uporablja utež tveganja za izpostavljenosti na drobno, ki pomeni največje kapitalske zahteve za navedene izpostavljenosti.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov

Institucije svoje zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razen tistih, ki so odbitne postavke v skladu z delom 2 ali za katere velja utež tveganja 250 % v skladu s členom 48, določijo v skladu s pristopi iz odstavkov 2, 3 in 4 tega člena. Institucija lahko uporabi različne pristope za različne portfelje lastniških instrumentov, če pri notranjem upravljanju tveganj tudi sama uporablja različne pristope. Če institucija uporablja različne pristope, je pri svoji izbiri pristopa PD/LGD ali pristopa notranjih modelov ves čas dosledna, tudi glede pristopa, ki ga uporablja pri notranjem upravljanju tveganj izpostavljenosti iz naslova zadevnih lastniških instrumentov, in ni odvisna od regulativne arbitraže.

Institucije lahko izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do družb za pomožne storitve obravnavajo v skladu z obravnavo drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti.

V skladu z pristopom enostavnih uteži tveganja se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo v skladu s formulo:

Utež tveganja (RW) = 190 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb v dovolj razpršenih portfeljih.

Utež tveganja (RW) = 290 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi.

Utež tveganja (RW) = 370 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

Kratke pozicije denarnih sredstev in izvedeni finančni instrumenti v netrgovalni knjigi se lahko izravnajo z dolgimi pozicijami v istih posameznih instrumentih, če so bili ti instrumenti izrecno določeni kot varovanja posebnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov in če zagotavljajo varovanje za vsaj še eno leto. Druge kratke pozicije se obravnavajo, kot da so dolge pozicije z ustreznimi utežmi tveganja, ki so dodeljene za absolutno vrednost vsake pozicije. V okviru pozicij z neusklajeno zapadlostjo se uporablja metoda za izpostavljenosti do podjetij iz člena 162(5).

Institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov v skladu z metodami iz poglavja 4.

V okviru pristopa PD/LGD se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo v skladu z formulami iz člena 153(1). Če institucije nimajo dovolj informacij za uporabo opredelitve neplačila iz člena 178, se za uteži tveganja uporabi faktor povečanja 1,5.

Na ravni posamezne izpostavljenosti vsota zneska pričakovane izgube, pomnoženega z 12,5, in zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne presega vrednosti izpostavljenosti, pomnožene z 12,5.

Institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov v skladu z metodami iz poglavja 4. Za to se uporablja LGD 90 % za izpostavljenost do dajalca osebnega kreditnega zavarovanja. Za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb v dovolj razpršenih portfeljih se lahko uporabi LGD 65 %. Za te namene M znaša 5 let.

V okviru pristopa notranjih modelov so zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti enaki potencialni izgubi na izpostavljenostih iz naslova lastniških instrumentov institucije, dobljeni z uporabo notranjih modelov tvegane vrednosti ob upoštevanju 99. percentila enostranskega intervala zaupanja za razliko med četrtletnimi donosi in ustrezno netvegano stopnjo, izračunano v dolgoročnem vzorčnem obdobju, pomnoženi z 12,5. Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti na ravni portfelja lastniških instrumentov niso manjši od skupnega seštevka:

(a)

zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanega na podlagi pristopa PD/LGD, in

(b)

ustreznih zneskov pričakovane izgube, pomnoženih z 12,5.

Zneski iz točk (a) in (b) se izračunajo na podlagi vrednosti PD iz člena 165(1) in ustreznih vrednosti LGD iz člena 165(2).

Institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje, pridobljeno za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov.

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev

Institucije zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij in izpostavljenosti na drobno izračunajo v skladu s formulo iz člena 153(1).

Institucije vhodne parametre PD in LGD določijo v skladu z oddelkom 4.

Institucije vrednost izpostavljenosti določijo v skladu z oddelkom 5.

Za namene tega člena je vrednost M eno leto.

Pristojni organi institucijo izvzamejo iz izračunavanja in priznavanja zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti za vrsto izpostavljenosti iz naslova odkupljenih denarnih terjatev do podjetij ali izpostavljenosti na drobno, če jim institucija na zadovoljiv način dokaže, da je tveganje zmanjšanja vrednosti za to vrsto izpostavljenosti za to institucijo nepomembno.

Izračun zneskov pričakovane izgube temelji na istih vhodnih vrednostih PD, LGD in vrednosti izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, kakor se uporabljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 151.

Zneski pričakovane izgube za listinjene izpostavljenosti se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

Znesek pričakovane izgube za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti "druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti" iz točke (g) člena 147(2), je nič.

Zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti v obliki deležev ali enot KNP iz člena 152 se izračunajo v skladu z metodami iz tega člena.

Pričakovana izguba (EL) in zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti na drobno se izračunajo v skladu z naslednjimi formulami:

Znesek pričakovane izgube = EL [pomnožen z] vrednost izpostavljenosti

Za neplačane izpostavljenosti (PD = 100 %), za katere institucije uporabljajo lastne ocene LGD, je EL=ELBE, kar pomeni, da je to najboljša ocena pričakovane izgube institucije za neplačane izpostavljenosti v skladu s členom 181(1)(h).

Za izpostavljenosti, ki se obravnavajo, kot je določeno v členu 153(3), je EL enak 0 %.

Vrednosti EL za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih institucije uporabljajo metode iz člena 153(5) za dodeljevanje uteži tveganja, se dodelijo v skladu z razpredelnico 2.

Razpredelnica 2

Preostala zapadlost	Kategorija 1	Kategorija 2	Kategorija 3	Kategorija 4	Kategorija 5
Manj kot 2,5 leta	0 %	0,4 %	2,8 %	8 %	50 %
Enako ali več kot 2,5 leta	0,4 %	0,8 %	2,8 %	8 %	50 %

Zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu z pristopom enostavnih uteži tveganja, se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Pričakovana izguba (EL) = 0,8 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb v dovolj razpršenih portfeljih.

Pričakovana izguba (EL) = 0,8 % za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi.

Pričakovana izguba (EL) = 2,4 % za vse druge izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

Pričakovana izguba in zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s pristopom PD/LGD, se izračunajo v skladu z naslednjima formulama:

Zneski pričakovane izgube za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri katerih se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunavajo v skladu s pristopom notranjih modelov, znašajo nič.

9a.

Znesek pričakovane izgube za prevzeto obveznost za zagotavljanje minimalne vrednosti, ki izpolnjuje vse zahteve iz člena 132c(3), je nič.

10.

Zneski pričakovane izgube zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Institucije zneske pričakovane izgube, izračunane v skladu s členom 158(5), (6) in (10), odštejejo od splošnih in posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110, dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 105 ter drugih zmanjšanj kapitala v zvezi s temi izpostavljenostmi, razen odbitkov v skladu s točko (m) člena 36(1). Diskonti na aktivne bilančne postavke, ki so bile v skladu s členom 166(1) odkupljene v stanju neplačila, se obravnavajo enako kot posebni popravki zaradi kreditnega tveganja. Posebni popravki zaradi kreditnega tveganja za neplačane izpostavljenosti se ne uporabljajo za kritje zneskov pričakovane izgube pri ostalih izpostavljenostih. Zneski pričakovane izgube za listinjene izpostavljenosti ter splošni in posebni popravki zaradi kreditnega tveganja za te izpostavljenosti niso vključeni v ta izračun.

Izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

PD izpostavljenosti do podjetja ali institucije znaša najmanj 0,03 %.

Za odkupljene denarne terjatve do podjetij, za katere institucija ne more oceniti PD ali njene ocene PD ne izpolnjujejo zahtev iz oddelka 6, se PD za te izpostavljenosti ugotavlja v skladu z naslednjimi metodami:

(a)

za nadrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij je PD enaka oceni institucije za EL, deljeni z LGD za te denarne terjatve;

(b)

za podrejene odkupljene denarne terjatve do podjetij je PD enaka oceni institucije za EL;

(c)

institucija, ki je pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij v skladu s členom 143 in lahko razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD na način, za katerega navedeni pristojni organ meni, da je zanesljiv, lahko uporabi oceno PD, ki jo pridobi s tem razstavljanjem.

PD dolžnikov, ki so opredeljeni kot neplačniki, znaša 100 %.

Institucije lahko upoštevajo osebno kreditno zavarovanje v ocenah PD v skladu z določbami poglavja 4. Za tveganje zmanjšanja vrednosti je poleg dajalcev zavarovanja iz člena 201(1)(g) primeren tudi prodajalec odkupljenih denarnih terjatev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

podjetje ima bonitetno oceno ECAI, za katero je EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij iz poglavja 2 določila, da se povezuje s s stopnjo kreditne kakovosti 3 ali več;

(b)

podjetje nima bonitetne ocene priznane ECAI, ima pa notranjo oceno PD, ki ustreza bonitetnim ocenam ECAI, za katere je EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij v skladu s poglavjem 2 določila, da se povezujejo s stopnjo kreditne kakovosti 3 ali več – v primeru institucij, ki zneske tveganjem prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovane izgube izračunavajo v skladu s pristopom IRB.

Institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD, lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo PD ob upoštevanju člena 161(3).

Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij je PD enak oceni EL institucije za tveganje zmanjšanja vrednosti. Institucija, ki je v skladu s členom 143 pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in lahko razstavi svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij na PD in LGD na način, za katerega navedeni pristojni organ meni, da je zanesljiv, lahko uporabi oceno PD, ki jo pridobi s tem razstavljanjem. Institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje za PD v skladu z določbami poglavja 4. Za tveganje zmanjšanja vrednosti je poleg dajalcev zavarovanja iz člena 201(1)(g) upravičen tudi prodajalec odkupljenih denarnih terjatev, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 4.

Z odstopanjem od člena 201(1)(g) so podjetja, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 4, primerna.

Institucija, ki je v skladu s členom 143 pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij, lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo PD ob upoštevanju člena 161(3).

Institucije uporabljajo naslednje vrednosti LGD:

(a)

nadrejene izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem: 45 %;

(b)

podrejene izpostavljenosti brez primernega zavarovanja s premoženjem: 75 %;

(c)

institucije lahko priznajo stvarno in osebno kreditno zavarovanje v LGD v skladu s poglavjem 4;

(d)

kritim obveznicam, ki se lahko obravnavajo kakor je opredeljeno v členu 129(4) ali (5), se lahko dodeli vrednost LGD 11,25 %;

(e)

za nadrejene izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij, kadar institucija ne more oceniti PD ali njene ocene PD ne izpolnjujejo zahtev iz oddelka 6: 45 %;

(f)

za podrejene izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij, kadar institucija ne more oceniti PD ali njene ocene PD ne izpolnjujejo zahtev iz oddelka 6: 100 %;

(g)

za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij: 75 %.

Za tveganje zmanjšanja vrednosti in tveganje neplačila se, če je institucija pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij v skladu s členom 143 in lahko razstavi svoje ocene EL za odkupljene denarne terjatve do podjetij na PD in LGD na način, za katerega navedeni pristojni organ meni, da je zanesljiv, lahko uporabi ocena LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij.

Če je institucija pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank v skladu s členom 143, se lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo ocen PD ali LGD ob upoštevanju zahtev, kakor so navedene v oddelku 6, in dovoljenja pristojnih organov. Institucija izpostavljenostim, zavarovanim z jamstvom, ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila prilagojena utež tveganja nižja od uteži tveganja za primerljive, neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva.

Za namene podjetij iz člena 153(3) je LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja bodisi LGD, ki ustreza nezavarovani izpostavljenostidajalca jamstva ali nezavarovani izpostavljenosti dolžnika, odvisno od tega, ali v primeru, da med trajanjem zavarovanjaizpostavljenosti pride do neplačila s strani dajalca jamstva in dolžnika, razpoložljivi dokazi in pogoji jamstva pa kažejo, da bi bilo poplačilo odvisno od finančnega stanja dajalca jamstva ali finančnega stanja dolžnika.

Institucije, ki niso pridobile dovoljenja za uporabo lastnih LGD in lastnih konverzijskih faktorjev za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank dodelijo izpostavljenostim, ki izhajajo iz repo poslov ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vrednost zapadlosti (M) 0,5 leta, vsem drugim izpostavljenostim pa M 2,5 leta.

Druga možnost je, da pristojni organi v okviru dovoljenja iz člena 143 odločijo, ali institucija uporabi zapadlost (M) za vsako izpostavljenost, kakor je določeno v odstavku 2.

Institucije, ki so pridobile dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih LGD in lastnih konverzijskih faktorjev za izpostavljenosti do podjetij, institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank v skladu s členom 143, izračunajo M za vsako od teh izpostavljenosti, kakor je navedeno v točkah od (a) do (e) tega odstavka in ob upoštevanju odstavkov od 3 do 5 tega člena. M ni daljši od 5 let, razen v primerih iz člena 384(1), v katerih se uporabi M, kot je tam opredeljen:

(a)

za instrument s postopnim pritokom denarnih sredstev se M izračuna v skladu z naslednjo formulo:

kjer so CFt denarni tokovi (plačila glavnice, obresti in opravnin), ki jih po pogodbi plačuje dolžnik v obdobju t;

(b)

za izvedene finančne instrumente, ki so predmet okvirnepogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti izpostavljenosti, kjer je M vsaj 1 leto, za tehtanje zapadlosti pa se uporablja hipotetični znesek vsake izpostavljenosti;

(c)

za izpostavljenosti, ki nastanejo na podlagi v celoti ali delno zavarovanih izvedenih finančnih instrumentov, naštetih v Prilogi II in v celoti ali delno zavarovanih poslov posojanja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so predmet okvirnepogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov, kjer je M vsaj 10 dni;

(d)

za repo posle ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, ki so predmet okvirnepogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov, kjer je M vsaj 5 dni. Hipotetični znesek vsakega posla se uporablja za tehtanje zapadlosti;

(e)

za institucijo, ki je v skladu s členom 143 pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen PD za odkupljene denarne terjatve do podjetij, je M za že odkupljene denarne terjatve enak z izpostavljenostjo tehtani povprečni zapadlosti odkupljenih denarnih terjatev, pri čemer je M vsaj 90 dni. Enaka vrednost M se uporablja tudi za še ne odkupljene denarne terjatve, za katere se je institucija zavezala, da jih bo odkupila, če pogodba o bodočem odkupu vsebuje učinkovite klavzule, določbe o predčasni amortizaciji ali druge mehanizme za zaščito institucije, ki odkupuje, pred znatnim poslabšanjem kakovosti prihodnjih denarnih terjatev, ki jih mora v skladu s pogodbo še odkupiti. Če pogodba takih učinkovitih zaščit ne vsebuje, se M za še ne odkupljene denarne terjatve izračuna kot vsota dni trajanja potencialne denarne terjatve z najbolj oddaljenim datumom dospelosti in preostalega obdobja do izteka pogodbe o odkupu prihodnjih denarnih terjatev, pri čemer je M vsaj 90 dni;

(f)

za vse druge instrumente, razen navedenih v tej točki, ali če institucija ne more izračunati M, kakor je navedeno v točki (a), je M največji preostali čas (izražen v letih), ki ga ima dolžnik na voljo, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti, pri čemer je M najmanj 1 leto;

(g)

za institucije, ki za izračun vrednosti izpostavljenosti uporabljajo metodo notranjih modelov iz oddelka 6 poglavja 6, se M izračuna za izpostavljenosti, na katere se nanaša ta metoda in za katere je najdaljša zapadlost pogodbe, vsebovane v nizu pobotov, daljša od enega leta, v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

navidezna spremenljivka, katere vrednost v prihodnjem obdobju tk je enaka 0, če velja tk > 1 leto, oziroma 1, če velja tk ≤ 1 leto;

pričakovana izpostavljenost v prihodnjem obdobju tk;

dejanska pričakovana izpostavljenost v prihodnjem obdobju tk;

netvegani diskontni faktor za prihodnje časovno obdobje tk;

(h)

institucija, ki za izračun enostranske prilagoditve kreditnega vrednotenja (CVA) uporablja notranji model, lahko z dovoljenjem pristojnih organov kot M uporabi efektivno trajanje kredita, ocenjeno z modelom.

Ob upoštevanju odstavka 2 se za nize pobotov, v katerih imajo vse pogodbe originalno zapadlost krajšo od enega leta, uporablja formula iz pododstavka (a);

(i)

za institucije, ki za izračun vrednosti izpostavljenosti uporabljajo metodo notranjih modelov iz oddelka 6 poglavja 6 in imajo dovoljenje za notranje modele za specifično tveganje iz naslova dolžniških finančnih instrumentov, s katerimi se trguje, v skladu s poglavjem 5 tretjega dela naslova IV, je v formuli iz člena 153(1) M enak 1, če lahko institucija pristojnim organom dokaže, da njen notranji model za specifično tveganje iz naslova dolžniških finančnih instrumentov, ki se uporablja v členu 383, zajema učinke prehodov med bonitetnimi ocenami;

(j)

za namene člena 153(3) je M efektivna zapadlost kreditnega zavarovanja, vendar mora znašati najmanj 1 leto.

Kadar dokumentacija zahteva dnevno oblikovanje kritja in dnevno prevrednotenje ter vključuje določbe, ki dopuščajo takojšnjo unovčenje ali kompenzacijo zavarovanja v primeru neplačila ali nezmožnosti oblikovanja kritja, je M vsaj en dan za:

(a)

izvedene finančne instrumente, ki so v celoti ali delno zavarovani, naštete v Prilogi II;

(b)

posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki so v celoti ali delno zavarovani;

(c)

repo posle in posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga.

Poleg tega je za kvalificirane kratkoročne izpostavljenosti, ki niso del tekočega financiranja dolžnika s strani institucij, je M vsaj en dan. Kvalificirane kratkoročne izpostavljenosti vključujejo naslednje:

Institucije se lahko za izpostavljenosti do podjetij v Uniji, katerih konsolidirani čisti prihodki od prodaje in konsolidirana bilančna vsota znašajo manj kot 500 milijonov EUR, namesto uporabe odstavka 2 odločijo za dosledno določanje M v skladu z odstavkom 1. Institucije lahko nadomestijo 500 milijonov EUR bilančne vsote s 1 000 milijoni EUR bilančne vsote za podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s tem, da imajo v lasti nešpekulativne stanovanjske nepremičnine in jih oddajajo.

Neusklajenosti zapadlosti se obravnavajo, kakor je navedeno v poglavju 4.

PD izpostavljenosti je najmanj 0,03 %.

PD neplačnikov ali PD neplačanih izpostavljenosti, v primerih opredelitve neplačila na ravni izpostavljenosti, znaša 100 %.

Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev je PD enak oceni EL za tveganje zmanjšanja vrednosti. Če lahko institucija svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev razstavi na PD in LGD na način, ki ga pristojni organi štejejo za zanesljivega, se lahko uporablja ocena PD.

Osebno kreditno zavarovanje se lahko upošteva s prilagoditvijo PD ob upoštevanju člena 164(2). Za tveganje zmanjšanja vrednosti je poleg dajalcev zavarovanja iz člena 201(1)(g) primeren tudi prodajalec odkupljenih denarnih terjatev, če so izpolnjeni pogoji iz člena 160(4).

Institucije zagotovijo svoje ocene LGD ob upoštevanju zahtev iz oddelka 6 tega poglavja in po pridobitvi dovoljenja pristojnih organov v skladu s členom 143. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se uporablja vrednost LGD 75 %. Če lahko institucija svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, lahko uporablja lastno oceno LGD.

Osebno kreditno zavarovanje se lahko, ob upoštevanju zahtev iz člena 183(1), (2) in (3) ter z dovoljenjem pristojnih organov, prizna kot primerno, tako da se prilagodijo ocene PD ali LGD za posamezno izpostavljenost ali skupino izpostavljenosti. Institucija izpostavljenostim, zavarovanim z jamstvom, ne dodeli prilagojenega PD ali LGD tako, da bi bila prilagojena utež tveganja nižja od uteži tveganja za primerljive, neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva.

Za namene člena 154(2) je LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja iz člena 153(3) LGD, ki ustreza nezavarovani izpostavljenosti do dajalca jamstva ali nezavarovani izpostavljenosti dolžnika, odvisno od tega, ali v primeru, da med trajanjem zavarovanega posla pride do neplačila s strani tako dajalca jamstva kot dolžnika, razpoložljiva evidenca in pogoji jamstva kažejo, da bi bilo poplačilo odvisno od finančnega stanja dajalca jamstva oziroma finančnega stanja dolžnika.

Z izpostavljenostjo tehtano povprečje LGD za vse izpostavljenosti na drobno, ki so zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami in za katere ne jamčijo enote centralne ravni države, ni nižje od 10 %.

Z izpostavljenostjo tehtano povprečje LGD za vse izpostavljenosti na drobno, ki so zavarovane s poslovnimi nepremičninami in za katere ne jamčijo enote centralne ravni države, ni nižje od 15 %.

Države članice imenujejo organ, odgovoren za izvajanje odstavka 6. Ta organ je pristojni organ ali imenovani organ.

Kadar organ, ki ga država članica imenuje za izvajanje tega člena, ni pristojni organ, država članica sprejme potrebne določbe za zagotovitev ustreznega usklajevanja in izmenjave informacij med pristojnim organom in imenovanim organom za ustrezno izvajanje tega člena. Od organov se zlasti zahteva, da tesno sodelujejo in izmenjajo vse informacije, ki bi bile lahko potrebne za ustrezno opravljanje nalog, naloženih imenovanemu organu na podlagi tega člena. Namen tega sodelovanja je zlasti izogibati se kakršni koli obliki podvojenega ali nedoslednega ukrepanja med pristojnim organom in imenovanim organom, pa tudi zagotoviti, da se ustrezno upošteva medsebojni vpliv z drugimi ukrepi, zlasti ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 458 te uredbe in člena 133 Direktive 2013/36/EU.

Organ, imenovan v skladu z odstavkom 5 tega člena, na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 430a, in drugih relevantnih kazalnikov ter ob upoštevanju prihodnjih gibanj na nepremičninskih trgih redno in vsaj enkrat letno oceni, ali so minimalne vrednosti LGD iz odstavka 4 tega člena ustrezne za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na enem ali več delih ozemlja države članice zadevnega organa.

Kadar organ, imenovan v skladu z odstavkom 5, na podlagi ocene iz prvega pododstavka tega odstavka sklene, da minimalne vrednosti LGD iz odstavka 4 niso ustrezne, in če meni, da bi neustreznost vrednosti LGD lahko negativno vplivala na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost v njegovi državi članici, lahko določi višje minimalne vrednosti LGD za te izpostavljenosti, ki so na enem ali več delih ozemlja države članice zadevnega organa. Te višje minimalne vrednosti se lahko uporabijo tudi na ravni enega ali več nepremičninskih segmentov takšnih izpostavljenosti.

Organ, imenovan v skladu z odstavkom 5, uradno obvesti EBA in ESRB, preden sprejme odločitev iz tega odstavka. EBA in ESRB v enem mesecu od prejema tega uradnega obvestila zadevni državi članici predložita svoje mnenje. EBA in ESRB objavita te vrednosti LGD.

Kadar organ, imenovan v skladu z odstavkom 5, določi višje minimalne vrednosti LGD na podlagi odstavka 6, imajo institucije na voljo šestmesečno prehodno obdobje za njihovo uporabo.

EBA v tesnem sodelovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za podrobno določitev pogojev, ki jih organ, imenovan v skladu z odstavkom 5, upošteva pri ocenjevanju ustreznosti vrednosti LGD v okviru ocene iz odstavka 6.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

ESRB lahko v obliki priporočil v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1092/2010 in v tesnem sodelovanju z EBA daje usmeritve organom, imenovanim v skladu z odstavkom 5 tega člena, glede naslednjega:

(a)

dejavnikov, ki bi lahko „negativno vplivali na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost“ iz odstavka 6, ter

(b)

okvirnih referenčnih meril, ki jih mora organ, imenovan v skladu z odstavkom 5, upoštevati pri določitvi višjih minimalnih vrednosti LGD.

10.

Institucije države članice uporabijo višje minimalne vrednosti LGD, ki so jih določili organi druge države članice v skladu z odstavkom 6, za vse svoje ustrezne izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo v enem ali več delih te države članice.

Izpostavljenosti iz naslova lastniških instumentov, za katere se uporablja metoda PD/LGD

Izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, za katere se uporablja metoda PD/LGD

PD se določijo v skladu z metodami za izpostavljenosti do podjetij.

Izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb v dovolj razpršenih portfeljih se lahko dodeli LGD 65 %. Vsem drugim takšnim izpostavljenostim se dodeli LGD 90 %.

Za vse izpostavljenosti se dodeli M 5 let.

Izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti na drobno

Če ni navedeno drugače, je vrednost izpostavljenosti iz aktivnih postavk enaka knjigovodski vrednosti, merjeni brez upoštevanja oblikovanih popravkov zaradi kreditnega tveganja.

To pravilo se uporablja tudi za sredstva, odkupljena po ceni, ki se razlikuje od dolgovanega zneska.

Za izpostavljenosti iz naslova odkupljenih sredstev je razlika med dolgovanim zneskom in knjigovodsko vrednostjo, ki ostane po upoštevanju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in je evidentirana v bilanci institucij ob nakupu sredstva, označena kot diskont, če je vrednost izpostavljenosti višja, in kot premija, če je nižja.

Če institucije uporabljajo okvirne pogodbe o pobotu v zvezi z repo posli ali posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, se vrednost izpostavljenosti izračuna v skladu s poglavjem 4 ali 6.

Za izračun vrednosti izpostavljenosti za bilančni pobot kreditov in depozitov institucije uporabljajo metode iz poglavja 4.

V primeru katere koli pogodbe iz Priloge II se vrednost izpostavljenosti določi z metodami iz poglavja 6 brez upoštevanja oblikovanih popravkov zaradi kreditnega tveganja.

Vrednost izpostavljenosti za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev je vrednost, določena v skladu z odstavkom 1, od katere se odštejejo kapitalske zahteve za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev pred upoštevanjem učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja.

Če je izpostavljenost iz naslova vrednostnih papirjev ali blaga, prodanih ali posojenih na podlagi repo poslov ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, je vrednost izpostavljenosti enaka vrednosti vrednostnih papirjev ali blaga, določeni v skladu s členom 24. Če se uporablja razvita metoda za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, kakor je navedeno v členu 223, se vrednost izpostavljenosti poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kakor je tam navedeno. Vrednost izpostavljenosti repo poslov ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja se lahko določi bodisi v skladu s poglavjem 6 ali členom 220(2).

Vrednost izpostavljenosti za naslednje postavke se izračuna kakor odobren, vendar neizkoriščen znesek, pomnožen s konverzijskim faktorjem. Institucije uporabljajo za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank naslednje konverzijske faktorje v skladu s členom 151(8):

(a)

za kreditne linije, ki so brezpogojno preklicne in jih institucija lahko prekliče kadar koli brez predhodnega obvestila ali ki učinkovito določajo samodejen preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti dolžnika, se uporablja konverzijski faktor 0 %. Institucije za uporabo konverzijskega faktorja 0 % aktivno spremljajo finančno stanje dolžnika, njihovi sistemi notranjih kontrol pa jim omogočajo, da takoj odkrijejo poslabšanje kreditne kakovosti dolžnika. Neizkoriščene kreditne linije se lahko obravnavajo kot brezpogojno preklicne, če pogoji instituciji dovoljujejo, da jih prekliče v celotnem obsegu, ki je dovoljen z zakonodajo o varstvu potrošnikov in s tem povezano zakonodajo;

(b)

za kratkoročne akreditive za plačilo blaga, ki je na poti, se uporablja konverzijski faktor 20 % tako za institucijo, ki jih izda, kot za tisto, ki jih potrdi;

(c)

za neizkoriščene nakupne obveznosti za obnavljajoče se odkupljene denarne terjatve, ki jih lahko institucija brezpogojno prekliče ali za katere je določen samodejen preklic kadar koli brez predhodnega obvestila, se uporablja konverzijski faktor 0 %. Institucije za uporabo konverzijskega faktorja 0 % aktivno spremljajo finančno stanje dolžnika, njihovi sistemi notranjih kontrol pa jim omogočajo, da takoj odkrijejo poslabšanje kreditne kakovosti dolžnika;

(d)

za druge kreditne linije, prevzete obveznosti iz naslova odkupa neprodanih kratkoročnih in srednjeročnih evrozapisov (NIF) in obnavljajoče se prevzete obveznosti iz naslova kreditiranja poslovanja na trgu kratkoročnih in srednjeročnih evrozapisov (RUF) se uporablja konverzijski faktor 75 %;

Institucije, ki izpolnjujejo zahteve za uporabo lastnih ocen konverzijskih faktorjev, kakor je navedeno v oddelku 6, lahko ob upoštevanju odobritve pristojnih organov uporabljajo lastne ocene konverzijskih faktorjev za različne vrste produktov iz točk od (a) do (d).

Če se prevzeta obveznost nanaša na povečanje druge prevzete obveznosti, se uporablja nižji od dveh konverzijskih faktorjev, povezanih s posamezno obveznostjo.

10.

Za vse druge zunajbilančne postavke, razen tistih, ki so navedene v odstavkih od 1 do 8, ustreza vrednost izpostavljenosti naslednjemu odstotku njenih vrednosti:

(a)

100 % pri postavki visokega tveganja;

(b)

50 % pri postavki srednjega tveganja;

(c)

20 % pri postavki srednjega/nizkega tveganja;

(d)

0 % pri postavki nizkega tveganja.

Za namen tega odstavka so zunajbilančne postavke razporejene po kategorijah tveganja v skladu s Prilogo I.

Vrednost izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov je njena knjigovodska vrednost, ki preostane po oblikovanju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja.

Vrednost izpostavljenosti zunajbilančnih postavk iz naslova lastniških instrumentov je njena nominalna vrednost po tem, ko se ta nominalna vrednost zniža za posebne popravke zaradi kreditnega tveganjaza te izpostavljenosti.

Vrednost izpostavljenosti drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti je njena knjigovodska vrednost, ki preostane po oblikovanju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja.

Kadar institucija uporablja več bonitetnih sistemov, je načelo razvrščanja dolžnika ali izpostavljenosti v bonitetni sistem dokumentirano in uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja.

Z rednimi pregledi meril in procesov razvrščanja se ugotavlja, ali so še naprej primerni za trenutni portfelj in zunanje pogoje.

Kadar institucija uporablja neposredne ocene parametrov tveganja za posamezne dolžnike ali izpostavljenosti, se lahko slednje obravnavajo kot ocene, dodeljene bonitetnim razredom na zvezni bonitetni lestvici.

Struktura bonitetnih sistemov za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank izpolnjuje naslednje zahteve:

(a)

bonitetni sistem upošteva značilnosti tveganja dolžnika in izpostavljenosti;

(b)

bonitetni sistem vsebuje bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja neplačila dolžnika. Bonitetna lestvica dolžnika ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike;

(c)

institucija dokumentira odnos med bonitetnimi razredi dolžnika glede na stopnjo tveganja neplačila vsakega bonitetnega razreda, in merili, ki se uporabljajo za razlikovanje med stopnjami tveganja neplačila;

(d)

institucije s portfelji, osredotočenimi na določen segment trga in določen razpon tveganja neplačila, imajo dovolj bonitetnih razredov dolžnikov v navedenem razponu, da se lahko izognejo pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnika obsega ustrezno ozek razpon PD in da tveganje neplačila, ki ga predstavljajo vsi dolžniki v bonitetnem razredu, sodi v navedeni razpon;

(e)

da lahko pristojni organ dovoli uporabo lastnih ocen LGD za izračun kapitalskih zahtev, vsebuje bonitetni sistem ločeno bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno na LGD vezane značilnosti. Opredelitev bonitetnega razreda izpostavljenosti vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za razlikovanje stopenj tveganja med bonitetnimi razredi;

(f)

znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda izpostavljenosti se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred izpostavljenosti obsega ustrezno ozek razpon LGD in da tveganje, ki ga predstavljajo vse izpostavljenosti v bonitetnem razredu, sodi v navedeni razpon.

Institucije, ki uporabljajo metode iz člena 153(5) za dodeljevanje uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, so izvzete iz zahteve, da imajo bonitetno lestvico dolžnika, ki izkazuje izključno količinsko opredelitev tveganja neplačila dolžnika za te izpostavljenosti. Te institucije imajo za te izpostavljenosti vsaj 4 bonitetne razrede za plačnike in vsaj enega za neplačnike.

Struktura bonitetnih sistemov za izpostavljenosti na drobno izpolnjuje naslednje zahteve:

(a)

bonitetni sistemi odražajo tako tveganje dolžnika kot izpostavljenosti in zajemajo vse ustrezne značilnosti dolžnika in izpostavljenosti;

(b)

stopnja razlikovanja tveganja zagotavlja, da je število izpostavljenosti v danem bonitetnem razredu ali skupini zadostno, da omogoča smiselno količinsko opredelitev in ►C2 validacijo ◄ značilnosti izgube na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Izpostavljenosti in dolžniki se med bonitetnimi razredi ali skupinami razporedijo tako, da se preprečijo pretirane koncentracije;

(c)

razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine zagotavlja smiselno razlikovanje tveganja, združevanje dovolj homogenih izpostavljenosti v skupine in omogoča natančno ter dosledno ocenjevanje značilnosti izgub na ravni bonitetnega razreda ali skupine. Za odkupljene denarne terjatve združevanje v skupine odraža prodajalčevo poslovno prakso in heterogenost njegovih strank.

Ob razvrščanju izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine institucije upoštevajo naslednje dejavnike tveganja:

(a)

značilnosti tveganja dolžnika;

(b)

značilnosti tveganja izpostavljenosti, vključno z vrsto izpostavljenosti ali zavarovanja s premoženjem ali obojim. Institucije izrecno obravnavajo primere, kjer je več izpostavljenosti kritih z istim zavarovanjem s premoženjem;

(c)

nerednost plačil, razen kadar institucija dokaže svojemu pristojnemu organu, da nerednost plačil ni pomemben dejavnik tveganja za izpostavljenost.

Institucija vzpostavi posebne opredelitve, procese in merila za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine v okviru bonitetnega sistema, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)

opredelitve in merila bonitetnih razredov ali skupin so dovolj natančna, da omogočajo osebju, pristojnemu za dodeljevanje bonitetnih ocen, dosledno razvrščanje dolžnikov ali izpostavljenosti s podobnimi tveganji v iste bonitetne razrede ali skupine. Razvrščanje je dosledno v različnih panogah, oddelkih in po geografskih lokacijah;

(b)

dokumentacija o bonitetnem procesu omogoča tretjim osebam razumevanje razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ponovitev razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine ter ovrednotenje primernosti razvrščanja v bonitetne razrede ali skupine;

(c)

merila so tudi skladna z notranjimi kreditnimi standardi institucije in z njenimi politikami za ravnanje s problematičnimi dolžniki in izpostavljenostmi.

Institucija pri razvrščanju dolžnikov in izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine upošteva vse ustrezne informacije. Informacije so najnovejše in omogočajo instituciji predvidevanje prihodnjega gibanja izpostavljenosti. Manj informacij ima institucija, bolj konservativne so njene razvrstitve izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine dolžnikov in izpostavljenosti. Če institucija uporablja zunanje bonitetne ocene kot glavni dejavnik pri določanju notranjega razvrščanja v bonitetne razrede, pri tem zagotovi upoštevanje drugih ustreznih informacij.

V primeru izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, kadar institucija uporablja pristop PD/LGD iz člena 155(3), se razvrščanje izpostavljenosti izvede v skladu z naslednjimi merili:

(a)

vsak dolžnik se razvrsti v bonitetni razred dolžnika v okviru procesa odobritve posla;

(b)

v primeru izpostavljenosti, za katere je institucija pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD in lastnih konverzijskih faktorjev v skladu s členom 143, se v okviru procesa odobritve posla tudi vsaka izpostavljenost razvrsti v bonitetni razred izpostavljenosti;

(c)

institucije, ki uporabljajo metode iz člena 153(5) za dodeljevanje uteži tveganja izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, razvrstijo vsako od teh izpostavljenosti v bonitetni razred v skladu s členom 170(2);

(d)

vsak ločen pravni subjekt, do katerega je institucija izpostavljena, dobi svojo ločeno bonitetno oceno. Institucija ima ustrezne politike v zvezi z obravnavo posameznih dolžnikov in skupin povezanih strank;

(e)

posamezne izpostavljenosti do istega dolžnika se razvrstijo v isti bonitetni razred dolžnika, ne glede na morebitne razlike v naravi vsakega posameznega posla. Vendar se, kadar se posamezne izpostavljenosti do istega dolžnika lahko razvrstijo v več bonitetnih razredov, upošteva naslednje:

(i)

deželno transferno tveganje, ki je odvisno od tega, ali so izpostavljenosti denominirane v domači ali tuji valuti;

(ii)

obravnava jamstev, danih za izpostavljenost, se lahko odraža v prilagojeni razvrstitvi v bonitetni razred dolžnika;

(iii)

prepoved izmenjave podatkov o strankah zaradi predpisov s področja varstva potrošnikov, bančne tajnosti ali zaradi drugih predpisov.

Za izpostavljenosti na drobno se vsaka izpostavljenost razvrsti v bonitetni razred ali skupino v okviru procesa odobritve posla.

Institucije pri razvrstitvah v bonitetne razrede in skupine dokumentirajo okoliščine, v katerih se lahko s človeško presojo razveljavijo vhodni podatki ali izidi procesa razvrščanja, in osebje, odgovorno za odobritev teh razveljavitev. Institucije dokumentirajo te razveljavitve in zabeležijo odgovorno osebje. Institucije analizirajo gibanje izpostavljenosti, katerih razvrstitve so bile razveljavljene. Ta analiza vključuje oceno gibanja izpostavljenosti, katerih bonitetno oceno je razveljavila določena oseba, ki je pristojna za vse odgovorno osebje.

V primeru izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, kadar institucija uporablja pristop PD/LGD iz člena 155(3), se pri postopku razvrščanja upoštevajo naslednje zahteve glede celovitosti:

(a)

razvrščanja in redne preglede razvrščanj dokonča ali odobri neodvisna oseba, ki nima neposrednih koristi od odločitev o odobritvi posla;

(b)

institucije pregledajo razvrstitve vsaj enkrat letno in jih prilagodijo, če se pri pregledu ugotovi, da trenutna razvrstitev ni več upravičena. Zelo tvegani dolžniki in problematične izpostavljenosti se pregledujejo pogosteje. Institucije opravijo novo razvrstitev, če dobijo na razpolago pomembne informacije o dolžniku ali izpostavljenosti;

(c)

institucija vzpostavi učinkovit proces za pridobivanje in posodabljanje ustreznih informacij o značilnostih dolžnika, ki vplivajo na PD, in o značilnostih izpostavljenosti, ki vplivajo na LGD ali konverzijske faktorje.

V primeru izpostavljenosti na drobno institucija vsaj enkrat letno pregleda razvrstitve dolžnikov in izpostavljenosti in jih prilagodi, če se pri pregledu ugotovi, da trenutna razvrstitev ni več upravičena, ali pregleda značilnosti izgub in nerednosti plačil vsake opredeljene skupine tveganja, kar je primerno. Institucija tudi vsaj enkrat letno pregleda status posameznih izpostavljenosti v reprezentativnem vzorcu v vsaki skupini, da bi zagotovila, da se izpostavljenosti še naprej razvrščajo v pravilne skupine, in jih prilagodi, če se pri pregledu ugotovi, da trenutna razvrstitev ni več upravičena.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za metodologije, ki jih pristojni organi uporabljajo pri ocenjevanju celovitosti postopka razvrščanja ter rednem in neodvisnem ocenjevanju tveganj.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Če institucija uporablja statistične modele in druge mehanske metode za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali skupine izpostavljenosti, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

Institucije dokumentirajo podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojih bonitetnih sistemov. Dokumentacija zagotavlja dokaze o skladnosti z zahtevami iz tega oddelka in obravnava vprašanja, kot so razločevanje portfelja, bonitetna merila, odgovornost oseb, ki ocenjujejo dolžnike in izpostavljenosti, pogostost pregledovanja razvrstitev in nadzor vodstva nad bonitetnim procesom.

Institucija dokumentira načelo za izbor bonitetnih meril in analizo, ki ta izbor podpira. Institucija dokumentira vse večje spremembe v bonitetnem procesu, taka dokumentacija pa pomaga ugotavljati spremembe v bonitetnem procesu, ki sledijo zadnjemu pregledu, ki so ga opravili pristojni organi. Dokumentira se tudi organizacija bonitetnega razvrščanja, vključno s procesom bonitetnega razvrščanja in strukturo notranjih kontrol.

Institucije dokumentirajo posebne opredelitve neplačila in izgube, ki se uporabljajo za notranje namene in zagotavljajo skladnost z opredelitvami iz te uredbe.

Kadar institucija v bonitetnem procesu uporablja statistične modele, dokumentira njihove metodologije. Ta dokumentacija:

(a)

zagotavlja natančen opis teorije, predpostavk ter matematične in empirične osnove za dodelitev ocen bonitetnim razredom, posameznim dolžnikom, izpostavljenostim ali skupinam, ter vir(e) podatkov, ki se uporablja(jo) za ocenjevanje modela;

(b)

določa natančen statistični proces za ovrednotenje modela, vključno s testom delovanja statističnega modela zunaj časa in zunaj vzorca, v katerem je bil generiran razvojni vzorec;

(c)

navaja okoliščine, v katerih ta model ne deluje učinkovito.

Institucija pristojnemu organu na zadovoljiv način dokaže, da so zahteve iz tega člena izpolnjene, če je institucija pridobila bonitetni sistem ali model, ki se uporablja v okviru bonitetnega sistema, od zunanjega prodajalca, navedeni prodajalec pa instituciji na podlagi trditve, da informacije, ki se nanašajo na metodologijo navedenega bonitetnega sistema ali modela, ali na osnovne podatke, uporabljene za razvoj navedene metodologije ali modela, predstavljajo poslovno skrivnost odreče ali omeji dostop do takih informacij.

Institucije zbirajo in shranjujejo podatke o svojih notranjih bonitetnih ocenah v skladu z zahtevami iz dela osem.

V primeru izpostavljenosti do podjetij, institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, kadar institucija uporablja pristop PD/LGD iz člena 155(3), institucije zbirajo in hranijo:

(a)

popolne podatke o preteklih bonitetnih ocenah dolžnikov in priznanih dajalcev jamstev;

(b)

datume dodelitev bonitetnih ocen;

(c)

ključne podatke in metodologije, uporabljene za pridobivanje bonitetne ocene;

(d)

podatke o odgovornih osebah pri razvrščanju v bonitetne razrede;

(e)

identiteto neplačnikov in neplačanih izpostavljenosti;

(f)

datum in okoliščine takih neplačil;

(g)

podatke o PD in dejanskih stopnjah neplačila, povezanih z bonitetnimi razredi in prehodi med bonitetnimi razredi.

Institucije, ki ne uporabljajo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, zbirajo in hranijo podatke o primerjavah dejanskih LGD z vrednostmi, navedenimi v členu 161(1), ter dejanskih konverzijskih faktorjev z vrednostmi, navedenimi v členu166(8).

Institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD in konverzijske faktorje, zbirajo in hranijo:

(a)

popolne podatke o preteklih bonitetnih ocenah izpostavljenosti ter ocenah LGD in konverzijskih faktorjev, povezanih z vsako bonitetno lestvico;

(b)

datume dodelitev bonitetnih ocen in izdelave teh ocen;

(c)

ključne podatke in metodologije, uporabljene za pridobivanje bonitetnih ocen izpostavljenosti ter ocen LGD in konverzijskih faktorjev;

(d)

ime osebe, ki je dodelila bonitetno oceno izpostavljenosti, in ime osebe, ki je pripravila ocene LGD in konverzijskih faktorjev;

(e)

podatke o ocenjenih in dejanskih LGD in konverzijskih faktorjih, povezanih z vsako neplačano izpostavljenostjo;

(f)

podatke o LGD za izpostavljenosti pred ovrednotenjem učinkov jamstva ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in po njem za tiste institucije, ki prek LGD upoštevajo učinke zmanjševanja kreditnega tveganja iz naslova jamstev ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov;

(g)

podatke o sestavnih delih izgube za vsako neplačano izpostavljenost.

Za izpostavljenosti na drobno institucije zbirajo in hranijo:

(a)

podatke, uporabljene v procesu razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine;

(b)

podatke o ocenjenih PD, LGD in konverzijskih faktorjih, povezanih z bonitetnimi razredi ali skupinami izpostavljenosti;

(c)

identiteto neplačnikov in neplačanih izpostavljenosti;

(d)

za neplačane izpostavljenosti, podatke o bonitetnih razredih ali skupinah, v katere je bila razvrščena izpostavljenost v letu pred neplačilom, ter dejanske LGD in konverzijske faktorje;

(e)

podatke o stopnjah izgub za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno.

Institucija vzpostavi zanesljive procese za izvajanje stresnih testov, ki se uporabljajo pri presoji njene kapitalske ustreznosti. Izvajanje stresnih testov vključuje ugotavljanje morebitnih dogodkov ali prihodnjih sprememb v gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti institucije, ter presojo zmožnosti institucije, da vzdrži take spremembe.

Institucija redno opravlja stresne teste za kreditno tveganje, s katerimi presoja učinke nekaterih posebnih okoliščin na svoje skupne kapitalske zahteve za kreditno tveganje. Test, ki ga izbere institucija, je predmet nadzorniškega pregleda. Uporabljeni test je smiseln in upošteva učinke scenarijev resne, vendar verjetne recesije. Institucija presoja prehode med svojimi bonitetnimi razredi v razmerah, ki jih obravnava stresni test. Portfelji, zajeti v stresnih testih, vsebujejo veliko večino celotne izpostavljenosti institucije.

Institucije, ki uporabljajo postopek iz člena 153(3), upoštevajo kot sestavni del svojega okvira izvajanja stresnih testov vpliv poslabšanja kreditne kakovosti dajalcev zavarovanja, zlasti vpliv tistih primerov, kjer dajalci zavarovanja ne izpolnjujejo meril primernosti.

Šteje se, da "neplačilo" s strani posameznega dolžnika nastopi, ko se zgodi eden ali oba od naslednjih dogodkov:

(a)

institucija meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje kreditne obveznosti do institucije, njene nadrejene osebe ali katere koli njej podrejene družbe v celoti, ne da bi institucija za poplačilo uporabila ukrepe, kot je unovčenje zavarovanja;

▼M7

(b)

dolžnik več kot 90 dni zamuja s plačilom katere koli pomembne kreditne obveznosti do institucije, njene nadrejene osebe ali katere koli njej podrejene družbe. Za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami MSP v kategoriji izpostavljenosti na drobno, in za izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja lahko pristojni organi 90 dni nadomestijo s 180 dnevi. Nadomestitev s 180 dnevi se ne uporablja za namene točke (m) člena 36(1) ali člena 127.

▼B

V primeru izpostavljenosti na drobno lahko institucije uporabijo opredelitev neplačila iz točk (a) in (b) prvega pododstavka na ravni posamezneizpostavljenosti in ne v povezavi s skupnimi obveznostmi kreditojemalcu.

Za namene točke (b) odstavka 1 se uporablja naslednje:

(a)

pri odobrenih okvirnih kreditih začnejo dnevi zamude teči, ko dolžnik preseže odobreni znesek razpolaganja, ko je njegov dovoljeni znesek razpolaganja nižji od trenutnih neporavnanih zneskov, ali ko črpa kredit brez dovoljenja, pri čemer je prekoračeni znesek pomemben;

(b)

za namene točke (a) odobreni znesek razpolaganja zajema vse kreditne limite, ki jih je določila institucija in o katerih je institucija dolžnika obvestila;

(c)

dnevi zamude za kreditne kartice začnejo teči od prvega dne, ko bi moralo biti poravnano plačilo;

(d)

pomembna kreditna obveznost v zamudi se oceni ob upoštevanju praga, ki ga določijo pristojni organi. Ta prag odraža stopnjo tveganja, za katero pristojni organ meni, da je razumna;

(e)

institucije imajo dokumentirane politike glede štetja dni zamude, zlasti glede ozdravljenih izpostavljenosti in odobritve podaljšanj, sprememb ali odlogov, obnovitev ali pobota obstoječih računov. Te politike se dosledno uporabljajo dalj časa in so skladne z notranjim upravljanjem tveganj ter postopki odločanja institucije.

Za namene točke (a) odstavka (1) dogodki, ki kažejo majhno verjetnost plačila, vključujejo naslednje:

▼B

(a)

institucija obravnava kreditno obveznost kot nedonosno;

(b)

institucija oblikuje posebne popravke zaradi kreditnega tveganja, ki so posledica zaznave občutnega poslabšanja kreditne kakovosti, po tem, ko institucija že ima izpostavljenost;

(c)

institucija proda kreditno obveznost in ob tem utrpi pomembno ekonomsko izgubo, povezano s kreditom;

▼C2

(d)

institucija odobri nujno prestrukturiranje kreditne obveznosti, kadar je verjetno, da se bodo učinki pomembnega odpusta ali odloga plačila glavnice, obresti ali, če je primerno, opravnin pokazali v zmanjšani finančni obveznosti dolžnika. To v primeru izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, obravnavanih na podlagi pristopa PD/LGD, vključuje tudi nujno prestrukturiranje samega lastniškega instrumenta;

▼B

(e)

institucija vloži predlog za stečajni postopek zoper dolžnika ali podoben predlog v zvezi z dolžnikovo kreditno obveznostjo do institucije, njene nadrejene osebe ali katere koli njej podrejene družbe;

(f)

za dolžnika je bil na njegov predlog ali drugače uveden stečajni postopek ali podoben insolvenčni postopek, s tem pa bi se zmanjšala ali odložila plačila kreditne obveznosti instituciji, njeni nadrejeni osebi ali kateri koli njej podrejeni družbi.

Institucije, ki uporabljajo zunanje podatke, ki niso sami po sebi skladni z opredelitvijo neplačila iz odstavka 1, sprejmejo ustrezne prilagoditve za doseganje okvirne enakovrednosti z opredelitvijo neplačila.

Če institucija meni, da je predhodno neplačana izpostavljenost taka, da zanjo ne velja več noben dogodek neplačila, institucija oceni dolžnika ali izpostavljenost kot, da ta izpostavljenost ni neplačana. Kadar naknadno nastopijo razmere, ki ustrezajo opredelitvi neplačila, se šteje, da je ponovno nastopilo neplačilo.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, v skladu s katerimi pristojni organ določi prag iz odstavka 2(d).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

EBA izda smernice za uporabo tega člena. Navedene smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, upoštevajo spodaj navedene zahteve:

(a)

lastne ocene institucije za parametre tveganja PD, LGD, konverzijske faktorje in EL vključujejo vse pomembne podatke, informacije in metode. Ocene so izdelane na podlagi preteklih izkušenj in empiričnih dokazov in ne temeljijo izključno na uporabi presoje. Ocene so utemeljene in intuitivne ter temeljijo na pomembnih značilnostih zadevnih parametrov tveganja. Manj podatkov ima institucija, bolj je v svojih ocenah konservativna;

(b)

institucija je sposobna zagotoviti razčlenitev svojih izgub v smislu pogostosti neplačil, LGD, konverzijskega faktorja ali izgube, če se uporabljajo ocene EL, po dejavnikih, ki jih šteje za značilnosti zadevnih parametrov tveganja. Ocene institucije so reprezentativne za dolgoročne izkušnje;

(c)

upoštevajo se vse spremembe kreditne prakse ali procesa izterjave v opazovalnih obdobjih iz členov 180(1)(h) in (2)(e), člena 181(1)(j in(2) ter člena 182(2) in (3). Ocene institucije upoštevajo posledice tehničnega napredka in novih podatkov ter drugih informacij, ko so na razpolago. Institucije pregledajo svoje ocene, kadar se pojavijo nove informacije, vendar vsaj enkrat letno;

(d)

populacija izpostavljenosti, zastopana v podatkih, uporabljenih za ocenjevanje, kreditna praksa, ki se je uporabljala ob nastanku podatkov, in druge pomembne značilnosti so primerljivi z izpostavljenostmi in standardi institucije. Ekonomske ali tržne razmere, v katerih so nastali podatki, ustrezajo sedanjim in predvidenim razmeram. Število izpostavljenosti v vzorcu in obdobje, ki ga pokrivajo podatki, uporabljeni za količinsko opredelitev, zadostujeta za to, da institucija zaupa v natančnost in trdnost svojih ocen;

(e)

za odkupljene denarne terjatve ocene odražajo vse pomembne informacije, ki jih ima na razpolago institucija, ki odkupi denarne terjatve, glede kakovosti osnovnih denarnih terjatev, vključno s podatki za podobne skupine, ki jih priskrbi prodajalec, institucija, ki odkupi denarne terjatve, ali zunanji viri. Institucija, ki odkupi denarne terjatve, ovrednoti vse podatke, ki jih pridobi od prodajalca;

(f)

institucija svojim ocenam doda mero konservativnosti, ki je sorazmerna s pričakovanim obsegom napak pri ocenjevanju. Če se šteje, da so metodologija in podatki manj zadovoljivi, in je pričakovani obseg napak večji, je tudi mera konservativnosti večja.

Če institucije uporabljajo različne ocene za izračun uteži tveganja in za notranje namene, mora biti to dokumentirano in razumno. Če lahko institucije svojim pristojnim organom dokažejo, da so bile za podatke, ki so bili zbrani pred 1. januarjem 2007, opravljene ustrezne prilagoditve za doseganje okvirne enakovrednosti z opredelitvijo neplačila iz člena 178 ali z opredelitvijo izgube, lahko pristojni organi institucijam dovolijo določeno mero prožnosti pri uporabi zahtevanih standardov za podatke.

Če institucija uporablja podatke, ki so zbrani od več institucij, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

(a)

bonitetni sistemi in merila drugih institucij v skupini so podobni njenim lastnim;

(b)

skupni podatki so reprezentativni za portfelj, za katerega se uporabljajo skupni podatki;

(c)

institucija za svoje ocene dosledno in dalj časa uporablja skupne podatke;

(d)

institucija je še naprej odgovorna za integriteto svojih bonitetnih sistemov;

(e)

institucija vzdržuje dovolj lastnega znanja o svojih bonitetnih sistemih, vključno z zmožnostjo učinkovitega nadzora in revizije bonitetnega postopka.

Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo spodaj navedene zahteve v zvezi z oceno PD za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, kadar institucija uporablja pristop PD/LGD iz člena 155(3):

(a)

institucije ocenjujejo PD za vsak bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil. Ocene PD za dolžnike z visoko stopnjo finančnih vzvodov ali za dolžnike, katerih sredstva so večinoma sredstva, s katerimi se trguje, odražajo delovanje zadevnih sredstev v obdobjih stresnih nestanovitnosti;

(b)

institucije lahko za odkupljene denarne terjatve do podjetij ocenjujejo EL za vsak bonitetni razred dolžnika na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih dejanskih stopenj neplačil;

(c)

če institucija izdeluje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za odkupljene denarne terjatve do podjetij iz ocene EL in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, izid pa je skladen s konceptom LGD, kot je opredeljen v členu 181(1)(a);

(d)

institucije uporabljajo tehnike ocenjevanja PD samo, če so podprte z analizo. Institucije priznavajo pomen upoštevanja presoje pri združevanju rezultatov tehnik in pri prilagoditvah zaradi omejitev tehnik in informacij;

(e)

v obsegu, v katerem institucija uporablja notranje podatke o neplačilih za ocenjevanje PD, njene ocene odražajo uporabljene standarde in upoštevajo morebitne razlike, ki bi nastale med bonitetnim sistemom, ki je generiral te podatke, in trenutnim bonitetnim sistemom. Če se uporabljeni standardi ali bonitetni sistemi spremenijo, institucija doda v svojo oceno PD večjo mero konservativnosti;

(f)

v obsegu, v katerem institucija povezuje ali vzporeja svoje notranje bonitetne razrede z lestvico, ki jo uporablja ECAI ali podobne organizacije, in nato dodeli svojim bonitetnim razredom stopnje neplačila, povzete po bonitetnih razredih zunanje organizacije, vzporejanje temelji na primerjavi notranjih meril za dodeljevanje bonitetnih ocen z merili, ki jih uporablja zunanja organizacija, in na primerjavi notranjih in zunanjih bonitetnih ocen za vsakega skupnega dolžnika. Izogibati se je treba pristranskosti in nedoslednosti v postopku vzporejanja ali v osnovnih podatkih. Merila zunanje organizacije, ki so osnova za podatke, uporabljene za količinsko opredelitev, so usmerjena samo v tveganje neplačila in ne odražajo značilnosti izpostavljenosti. Analiza institucije vključuje primerjavo uporabljenih opredelitev neplačila ob upoštevanju zahtev iz člena 178. Institucija podlago za vzporejanje dokumentira;

(g)

v obsegu, v katerem institucija uporablja statistične modele za napovedovanje neplačil, lahko ocenjuje PD kot enostavno povprečje ocen verjetnosti neplačila za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu. Institucija pri uporabljanju modelov za določanje verjetnosti neplačila v ta namen izpolnjuje standarde iz člena 174;

(h)

ne glede na to, ali institucija za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je za posamezni vir na voljo daljše obdobje opazovanja in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. To velja tudi za pristop PD/LGD do lastniških instrumentov. Institucije, ki v skladu s členom 143 od pristojnega organa niso dobile dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev, lahko z dovoljenjem pristojnih organov pri uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

Za izpostavljenosti na drobno se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

institucije ocenjujejo PD za vsak bonitetni razred dolžnika ali skupino na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil;

(b)

ocene PD se lahko izdelujejo tudi iz ocene skupnih izgub in ustreznih ocen LGD;

(c)

institucije obravnavajo notranje podatke za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine kot primarni vir informacij za ocenjevanje značilnosti izgub. Institucije lahko uporabljajo zunanje podatke (vključno s skupnimi podatki) ali statistične modele za količinsko opredelitev, če obstajata obe naslednji močni povezavi:

(i)

med procesom institucije za razvrstitev izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in procesom, ki ga uporablja zunanji vir podatkov, in

(ii)

med notranjim profilom tveganosti institucije in sestavo zunanjih podatkov;

(d)

če institucija izdeluje dolgoročne povprečne ocene PD in LGD za izpostavljenosti na drobno iz ocene skupne izgube, in ustrezne ocene PD ali LGD, proces za ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje celotne standarde za ocenjevanje PD in LGD iz tega dela, izid pa je skladen s konceptom LGD iz točke (a) člena 181(1);

(e)

ne glede na to, ali institucija za ocenjevanje značilnosti izgub uporablja zunanje, notranje ali skupne podatke, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja podatkov dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov. Če je za posamezni vir na voljo daljše obdobje opazovanja in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če novejši podatki bolje napovedujejo stopnje izgube. Institucije lahko z dovoljenjem pristojnih organov ob uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let;

(f)

institucije ugotovijo in analizirajo pričakovane spremembe parametrov tveganja v življenjskem ciklu kreditnih izpostavljenosti (učinki sezonskosti).

Za odkupljene denarne terjatve iz naslova izpostavljenosti na drobno lahko institucije uporabljajo zunanje in notranje primerljive podatke. Za izvedbo primerjave institucije uporabijo vse ustrezne vire podatkov.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli naslednje:

(a)

pogoji, pod katerimi lahko pristojni organi dajo dovoljenja iz točke (h) odstavka 1 in točke (e) odstavka 2;

(b)

metodologije, s katerimi pristojni organi ocenijo metodologijo institucije za ocenjevanje PD v skladu s členom 143.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo spodaj navedene zahteve v zvezi z lastnimi ocenami LGD:

(a)

institucije ocenijo LGD po bonitetnih razredih ali skupinah izpostavljenosti na podlagi povprečnih dejanskih LGD po bonitetnih razredih ali skupinah izpostavljenosti z uporabo vseh ugotovljenih neplačil v okviru podatkovnih virov (z neplačili tehtano povprečje);

(b)

če so bolj konservativne od dolgoročnega povprečja, uporabljajo institucije ocene LGD, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije. V obsegu, v katerem se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne dejanske LGD glede na bonitetni razred ali skupino, institucije izvedejo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja po bonitetnem razredu ali skupini, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital;

(c)

institucija obravnava obseg medsebojne odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem zavarovanja s premoženjem ali dajalcem zavarovanja. Primeri, pri katerih je stopnja medsebojne odvisnosti visoka, se obravnavajo na konservativen način;

(d)

v oceni LGD institucije se valutne neusklajenosti med osnovno izpostavljenostjo in zavarovanjem s premoženjem obravnavajo konservativno;

(e)

v obsegu, v katerem ocene LGD upoštevajo zavarovanje s premoženjem, te ocene ne temeljijo izključno na ocenjeni tržni vrednosti zavarovanja s premoženjem. Ocene LGD upoštevajo učinek potencialne možnosti, da institucije ne bodo sposobne hitro pridobiti kontrole nad svojimi zavarovanji s premoženjem in jih unovčiti;

(f)

kolikor ocene LGD upoštevajo obstoj zavarovanja s premoženjem, institucije oblikujejo notranje zahteve za upravljanje z zavarovanji, pravno gotovost in upravljanje tveganj, ki so v splošnem skladni s tistimi iz oddelka 3 poglavja 4;

(g)

v obsegu, v katerem institucija prizna zavarovanje s premoženjem za določitev vrednosti izpostavljenosti za kreditno tveganje nasprotne stranke v skladu z oddelkom 5 ali 6 poglavja 6, se pričakovani znesek, ki bi se lahko iztržil iz tega zavarovanja, ne upošteva v ocenah LGD;

(h)

v primeru neplačanih izpostavljenosti, institucija uporabi vsoto svojih najboljših ocen pričakovane izgube za vsako izpostavljenost glede na trenutne gospodarske razmere in status izpostavljenosti ter oceno povečanja stopnje izgube, ki bi jo povzročile morebitne dodatne nepričakovane izgube v obdobju izterjave, tj. med datumom nastopa neplačilai izpostavljenosti in njeno dokončno izterjavo;

(i)

v obsegu, v katerem so neplačane zamudne opravnine priznane v izkazu poslovnega izida institucije, se prištejejo k meritvi izpostavljenosti in izgube institucije;

(j)

ocene LGD za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let, tako da se vsako leto po uvedbi doda eno leto, dokler ni dosežen minimum sedmih let, za vsaj en vir podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.

Za izpostavljenosti na drobno lahko institucije:

(a)

izdelujejo ocene LGD iz dejanskih izgub in ustreznih ocen PD;

(b)

v svojih konverzijskih faktorjih ali v svojih ocenah LGD prikazujejo prihodnja črpanja;

(c)

pri odkupljenih denarnih terjatvah iz naslova izpostavljenosti na drobno za ocenjevanje LGD uporabljajo zunanje in notranje primerljive podatke.

Za izpostavljenosti na drobno ocene LGD temeljijo na podatkih, ki obsegajo vsaj pet let. Instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če novejši podatki bolje napovedujejo stopnje izgube. Institucije lahko z dovoljenjem pristojnih organov ob uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli naslednje:

(a)

naravo, resnost in trajanje gospodarske recesije iz odstavka 1;

▼C2

(b)

pogoje, pod katerimi lahko pristojni organ v skladu z odstavkom 2 dovoli instituciji uporabo podatkov, ki pokrivajo obdobje dveh let, kadar institucija uvaja pristop IRB.

▼B

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo spodaj navedene zahteve v zvezi z lastnimi ocenami konverzijskih faktorjev:

(a)

institucije ocenijo konverzijske faktorje po bonitetnih razredih ali skupinah izpostavljenosti na podlagi povprečnih dejanskih konverzijskih faktorjev po bonitetnih razredih ali skupinah z uporabo z neplačili tehtanega povprečja, ki izhaja iz vseh ugotovljenih neplačil v okviru določenih virov podatkov;

(b)

institucije uporabljajo ocene konverzijskih faktorjev, ki so primerne za obdobje gospodarske recesije, če so bolj konservativne od dolgoročnega povprečja. V obsegu, v katerem se pričakuje, da bo bonitetni sistem zagotavljal konstantne dejanske konverzijske faktorje glede na bonitetni razred ali skupino, institucije izvedejo prilagoditve svojih ocen parametrov tveganja po bonitetnih razredih ali skupinah, da bi tako omejile vpliv gospodarske recesije na kapital;

(c)

ocene konverzijskih faktorjev institucije odražajo možnost dodatnih črpanj s strani dolžnika do trenutka nastanka neplačila ali po njem. Ocena konverzijskega faktorja vključuje večjo mero konservativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja;

(d)

pri izdelavi ocen konverzijskih faktorjev institucije upoštevajo svoje specifične politike in strategije, sprejete za spremljanje računov in obdelavo plačil. Institucije upoštevajo tudi svojo zmožnost in pripravljenost preprečevati nadaljnja črpanja v okoliščinah, ki še ne predstavljajo neplačila, kakor so kršitve dogovorov ali drugi primeri tehničnih neplačil;

(e)

institucije vzpostavijo primerne sisteme in postopke za spremljanje zneskov odobrenih sredstev, trenutnega stanja neporavnanega zneska glede na odobrene linije ter sprememb stanja neporavnanih zneskov glede na dolžnika in na bonitetni razred. Institucija je sposobna spremljati stanja neporavnanih zneskov na dnevni osnovi;

(f)

če institucije uporabljajo različne ocene konverzijskih faktorjev za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in za notranje namene, mora biti to dokumentirano in razumno.

Ocene konverzijskih faktorjev za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank temeljijo na podatkih, ki pokrivajo vsaj pet let, tako da se vsako leto po uvedbi doda eno leto, dokler ni dosežen minimum sedmih let, za vsaj en vir podatkov. Če je iz posameznega vira na voljo daljše obdobje opazovanja in so podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje.

V primeru izpostavljenosti na drobno lahko institucije prikazujejo prihodnja črpanja v svojih ocenah konverzijskih faktorjev ali v svojih ocenah LGD.

V primeru izpostavljenosti na drobno ocene konverzijskih faktorjev temeljijo na podatkih za najmanj petletno obdobjeZ odstopanjem od točke (a) odstavka 1, instituciji ni treba pripisovati enakega pomena preteklim podatkom, če novejši podatki bolje napovedujejo črpanja. Institucije lahko z dovoljenjem pristojnih organov ob uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli naslednje:

(a)

naravo, resnost in trajanje gospodarske recesije iz odstavka 1;

(b)

pogoje, pod katerimi lahko pristojni organ dovoli instituciji uporabo podatkov, ki pokrivajo obdobje dveh let, takrat, ko institucija prvič uvaja pristop IRB.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Zahteve za presojo učinkov jamstev in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank, če se uporabljajo lastne ocene LGD, ter izpostavljenosti na drobno

V zvezi s primernimi dajalci jamstev in jamstvi se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

institucije vzpostavijo jasno navedena merila za vrste dajalcev jamstev, ki jih priznavajo pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti;

(b)

za priznane dajalce jamstev se uporabljajo enaka pravila kot za dolžnike, kakor so navedena v členih 171, 172 in 173;

(c)

jamstvo se evidentira pisno, za dajalca je nepreklicno in velja, dokler obveznost ni v celoti izpolnjena (v obsegu zneska in besedila jamstva), ter je prisilno izvršljivo v pravnem redu države, kjer ima dajalec jamstva premoženje, ki lahko služi za poplačilo izpostavljenosti. Pogojna jamstva, ki predpisujejo pogoje, za katere ni nujno, da jih mora dajalec jamstva izpolniti, se lahko priznajo z dovoljenjem pristojnih organov. Merila za razvrščanje primerno obravnavajo vsako morebitno poslabšanje učinka zmanjšanja tveganja.

Institucija vzpostavi jasno navedena merila za prilagoditev bonitetnih razredov, skupin ali ocen LGD, v primeru izpostavljenosit na drobno in primernih odkupljenih denarnih terjatev pa postopke za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, ki odražajo vpliv jamstev na izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Ta merila ustrezajo zahtevam iz členov 171, 172 in 173.

Merila so utemeljena in intuitivna. Obravnavajo zmožnost in pripravljenost dajalca jamstva, da izpolnjuje pogoje jamstva, predvideni časovni okvir plačil dajalca jamstva, stopnjo, po kateri zmožnost dajalca jamstva, da izpolnjuje pogoje jamstva, korelira z dolžnikovo zmožnostjo poplačila, ter obseg, v katerem preostalo tveganje za dolžnika ostaja.

Zahteve za jamstva iz tega člena se uporabljajo tudi za kreditne izvedene finančne instrumente, ki predstavljajo zavarovanje za eno samo izpostavljenost. Glede neusklajenosti med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo kreditnega izvedenega finančnega instrumenta ali obveznostjo, ki se uporablja za določanje, ali je nastopil kreditni dogodek, se uporabljajo zahteve iz člena 216(2). Za izpostavljenosti na drobno in primerne odkupljene denarne terjatve se ta odstavek uporablja za proces razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine.

Merila obravnavajo strukturo izplačil kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in konzervativno presojajo vpliv, ki jo ima na stopnjo poplačil in čas izterjav. Institucija obravnava obseg, v katerem ostajajo druge oblike preostalega tveganja.

Zahteve iz odstavkov 1 do 3 se ne uporabljajo za jamstva, ki jih zagotavljajo institucije, enote centralne ravni države in centralne banke ter podjetja, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 201(1)(g), če institucija prejme dovoljenje za uporabo standardiziranega pristopa za izpostavljenosti do takih subjektov v skladu s členoma 148 in 150. V tem primeru se uporabljajo zahteve iz poglavja 4.

Za jamstva izpostavljenosti na drobno se zahteve iz odstavkov 1, 2 in 3 uporabljajo tudi za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter za oceno PD.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, pod katerimi lahko pristojni organi dovolijo priznanje pogojnih jamstev.

EBA predloži Komisiji osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami za odkupljene denarne terjatve, zagotovijo, da so izpolnjene zahteve iz odstavkov od 2 do 6.

Pogodba o odkupu denarnih terjatev zagotavlja, da je v vseh predvidljivih okoliščinah institucija dejanski imetnik in je končni prejemnik vseh denarnih nakazil iz teh terjatev. Ko dolžnik izvede plačila neposredno prodajalcu ali serviserju, institucija redno preverja, ali so plačila posredovana v celoti in v rokih, določenih v pogodbi. Institucije imajo postopke, ki zagotavljajo imetništvo denarnih terjatev in denarnih prejemkov v primeru stečaja ali pravnih postopkov, ki bi lahko pomembno podaljšali kreditodajalčevo zmožnost unovčiti ali prenesti denarne terjatve ali obdržati kontrolo nad denarnimi prejemki.

Institucija spremlja kakovost odkupljenih denarnih terjatev ter finančno stanje prodajalca in serviserja. Upošteva se naslednje:

(a)

institucija presoja korelacijo med kakovostjo odkupljenih denarnih terjatev in finančnim stanjem prodajalca in serviserja ter ima vzpostavljene notranje politike in postopke, ki zagotavljajo zadostno zaščito pred vsemi nepredvidenimi dogodki, vključno z dodeljevanjem notranje bonitetne ocene vsakemu prodajalcu in serviserju;

(b)

institucija vzpostavi jasne in učinkovite politike ter postopke za določanje primernosti prodajalca in serviserja. Institucija ali njen zastopnik opravlja redne preglede prodajalcev in serviserjev, da preveri natančnost poročil, ki jih pošiljata prodajalec ali serviser, odkrije goljufije ali operativne pomanjkljivosti ter preveri kakovost kreditnih politik prodajalca ter serviserjevih politik in postopkov izterjevanja. Ugotovitve pri teh pregledih se dokumentirajo;

(c)

institucija presoja značilnosti skupin odkupljenih denarnih terjatev, vključno s predplačili, pretekla zaostala plačila prodajalca, problematične terjatve in vnaprej vračunane stroške za problematične terjatve, plačilne pogoje in morebitne medsebojne pobote;

(d)

institucija vzpostavi učinkovite politike in postopke za zbirno spremljanje koncentracij do posameznega dolžnika, tako znotraj skupine odkupljenih denarnih terjatev kot med njimi;

(e)

institucija zagotovi, da od serviserja prejme pravočasna in dovolj natančna poročila o zapadlosti in zmanjšanju vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, da se zagotovi skladnost z njenimi merili primernosti in politikami financiranja, ki urejajo odkupljene denarne terjatve, ter zagotovi učinkovit način za spremljanje in preverjanje prodajnih pogojev prodajalca in stopnje zmanjšanja vrednosti.

Institucija vzpostavi sisteme in postopke za zgodnje odkrivanje poslabšanj finančnega stanja prodajalca in kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter za proaktivno obravnavanje nastajajočih težav. Institucija vzpostavi zlasti jasne in učinkovite politike, postopke in informacijske sisteme za spremljanje kršitev dogovorov ter jasne in učinkovite politike in postopke za začetek pravnih postopkov ter za ravnanje s problematičnimi odkupljenimi denarnimi terjatvami.

Institucija vzpostavi jasne in učinkovite politike in postopke, ki urejajo kontrolo odkupljenih denarnih terjatev, kredita in gotovine. Pisne notranje politike zlasti navajajo vse bistvene elemente programa odkupa denarnih terjatev, vključno s stopnjami predplačil, primernim zavarovanjem s premoženjem, potrebno dokumentacijo, mejami koncentracije in načinom ravnanja z denarnimi prejemki. Ti elementi primerno upoštevajo vse ustrezne in pomembne dejavnike, vključno s finančnim stanjem prodajalca in serviserja, tveganji koncentracij ter gibanji kakovosti odkupljenih denarnih terjatev ter krogom strank prodajalca, notranji sistemi pa zagotavljajo, da se sredstva izplačajo samo ob hkrati izvedenem prenosu zavarovanja s premoženjem, vključno z dokumentacijo.

Institucija vzpostavi učinkovite notranje procese za presojanje skladnosti z vsemi notranjimi politikami in postopki. Proces vključuje redne preglede vseh kritičnih faz programa institucije za odkup denarnih terjatev, preverjanje ločevanja nalog med oceno prodajalca in serviserja ter oceno osnovnega dolžnika in med oceno prodajalca in serviserja ter pregledom prodajalca in serviserja na kraju samem ter ovrednotenje operacij zalednih služb, s posebnim poudarkom na kvalifikacijah, izkušnjah, strukturo zaposlenih in avtomatiziranih podpornih sistemih.

Zahteve za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v okviru pristopa notranjih modelov

Institucije za namene izračunavanja kapitalskih zahtev izpolnjujejo naslednje standarde:

Institucije za razvoj in uporabo notranjih modelov za namene izračuna kapitalskih zahtev izoblikujejo politike, postopke in kontrole, ki bodo zagotavljali celovitost modela in postopka modeliranja. Politike, postopki in kontrole obsegajo naslednje:

Institucije vzpostavijo zanesljive sisteme za ►C2 validacijo ◄ natančnosti in doslednosti svojih notranjih modelov in procesov modeliranja. Vsi pomembni elementi notranjih modelov ter procesa modeliranja in ►C2 validacije ◄ se dokumentirajo.

Pri ►C2 validaciji ◄ in dokumentaciji notranjih modelov in procesov modeliranja institucije morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

Upravljalni organ institucije ali njegov imenovani odbor in višje vodstvo potrdi vse pomembne elemente procesov izdelave bonitetnih ocen inprocesov ocenjevanja parametrov tveganja. Te strani imajo splošno znanje o delovanju bonitetnih sistemov institucije ter podrobno razumevanjepripadajočih vodstvenih poročil.

Od višjega vodstva se zahteva:

(a)

obveščanje upravljalnega organa ali njegovega imenovanega odbora o vsaki pomembni spremembi vzpostavljenih politik ali odstopanju od njih, ki bo pomembno vplivala/-o na delovanje bonitetnih sistemov institucije;

(b)

razumevanje zgradbe in delovanja bonitetnega sistema;

(c)

stalno zagotavljanje pravilnega delovanja bonitetnih sistemov.

Enote za nadzor kreditnega tveganja redno obveščajo višje vodstvo o delovanju procesa izdelave bonitetnih ocen, o področjih, na katerih so potrebne izboljšave, ter o statusu prizadevanj za izboljšanje predhodno ugotovljenih pomanjkljivosti.

Analiza profila kreditne tveganosti kreditne institucije na podlagi notranjih bonitetnih ocen je bistven sestavni del vodstvenih poročil za navedene strani. Poročilo vsebuje vsaj profil tveganosti po bonitetnih razredih, prehode med bonitetnimi razredi, oceno relevantnih parametrov za bonitetni razred in primerjavo dejanskih stopenj neplačil ter, kolikor se uporabljajo lastne ocene, dejanskih LGD in dejanskih konverzijskih faktorjev spričakovanji in rezultati stresnega testa. Pogostost poročanja je odvisna od pomembnosti in vrste informacij ter od ravni prejemnika.

Enota za nadzor kreditnega tveganja je neodvisna od zaposlenih in vodstvenih funkcij, pristojnih za odobravanje ali obnavljanje izpostavljenosti, in poroča neposredno višjemu vodstvu. Ta enota je odgovorna za oblikovanje ali izbiro, uvedbo, nadzor in delovanje bonitetnih sistemov. Enota redno pripravlja in analizira poročila o rezultatih bonitetnih sistemov.

Področja, za katera so enota ali enote za nadzor kreditnega tveganja odgovorne, obsegajo:

(a)

testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in skupin;

(b)

izdelovanje in analizo zbirnih poročil bonitetnih sistemov institucije;

(c)

izvajanje postopkov za preverjanje, ali so opredelitve bonitetnih razredov in skupin uporabljene dosledno v vseh oddelkih in na vseh geografskih območjih;

(d)

pregledovanje in dokumentiranje vseh sprememb procesa izdelave bonitetnih ocen, vključno z razlogi za spremembe;

(e)

pregledovanje bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj. Spremembe procesaizdelave bonitetnih ocen, meril ali posameznih parametrov se dokumentirajo in hranijo;

(f)

aktivno udeležbo pri oblikovanju ali izbiranju, uvedbi in ►C2 validaciji ◄ modelov, ki se uporabljajo v procesu izdelave bonitetnih ocen;

(g)

spremljanje in nadzor modelov, ki se uporabljajo v procesu izdelave bonitetnih ocen;

(h)

stalno pregledovanje in spreminjanje modelov, ki se uporabljajo v procesu izdelave bonitetnih ocen.

Institucije, ki uporabljajo skupne podatke v skladu s členom 179(2), lahko prenesejo naslednje naloge na zunanje izvajalce:

(a)

pripravo informacij, pomembnih za testiranje in spremljanje bonitetnih razredov in skupin;

▼C2

(b)

pripravo zbirnih poročil bonitetnih sistemov institucije;

▼B

(c)

pripravo informacij v zvezi s pregledovanjem bonitetnih meril z namenom ugotavljanja, ali še vedno ohranjajo sposobnost predvidevanja tveganj;

(d)

dokumentiranje sprememb procesa izdelave bonitetnih ocen, meril ali posameznih bonitetnih parametrov;

(e)

pripravo informacij v zvezi s stalnim pregledovanjem in spremembami modelov, ki se uporabljajo v procesu izdelave bonitetnih ocen.

Institucije, ki uporabljajo odstavek 3, zagotovijo, da imajo pristojni organi dostop do vseh relevantnih informacij od zunanjih izvajalcev, ki so potrebne za preverjanje skladnosti z zahtevami, in da lahko opravljajo preglede pri njih v istem obsegu kakor v instituciji.

Služba notranje revizije ali druga podobna neodvisna revizijska enota institucije vsaj enkrat letno pregleda bonitetne sisteme institucije in njene dejavnosti, vključno z dejavnostmi kreditne funkcije in ocenjevanjem PD, LGD, EL in konverzijskih faktorjev. Pregled vključuje preverjanje izpolnjevanja vseh veljavnih zahtev.

Nobena izpostavljenost, za katero institucija pridobi zmanjševanje kreditnega tveganja, ne povzroča višjega zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti kot sicer enaka izpostavljenost, za katero institucija ne uporablja zmanjševanja kreditnega tveganja.

Če znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti že upošteva kreditno zavarovanje na podlagi poglavja 2 ali poglavja 3, kot je ustrezno, institucije navedenega kreditnega zavarovanja ne upoštevajo pri izračunih na podlagi tega poglavja.

Kadar se upoštevajo določbe oddelkov 2 in 3, lahko institucije spremenijo izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti na podlagi standardiziranega pristopa in izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ter zneskov pričakovanih izgub na podlagi pristopa IRB v skladu z določbami oddelkov 4, 5 in 6.

Institucije denarna sredstva, vrednostne papirje ali blago, kupljene, izposojene ali prejete na podlagi repo posla ali posla posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, obravnavajo kot zavarovanje s premoženjem.

Kadar institucija, ki izračunava znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti na podlagi standardiziranega pristopa, uporablja več kot eno obliko zmanjševanja kreditnega tveganja za eno samo izpostavljenost, stori naslednje:

(a)

razdeli izpostavljenost na dele, ki jih krije posamezna oblika zmanjševanja kreditnega tveganja;

(b)

za vsak del iz točke (a) ločeno izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z določbami poglavja 2 in tega poglavja.

Kadar institucija, ki izračunava znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti na podlagi standardiziranega pristopa, krije eno samo izpostavljenost s kreditnim zavarovanjem, ki ga zagotovi en sam izdajatelj zavarovanja, navedeno zavarovanje pa ima različne zapadlosti, stori naslednje:

(a)

razdeli izpostavljenost na dele, ki jih krije posamezna oblika zmanjševanja kreditnega tveganja;

(b)

za vsak del iz točke (a) ločeno izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z določbami poglavja 2 in tega poglavja.

Tehnika, ki se uporablja za zagotavljanje kreditnega zavarovanja, skupaj s sprejetimi ukrepi ter postopki in politikami, ki jih izvaja posojilna institucija, je taka, da zagotavlja pravno učinkovite ureditve kreditnega zavarovanja, ki so izvršljive v vseh ustreznih jurisdikcijah.

Posojilna institucija na zahtevo pristojnega organa zagotovi najnovejšo različico neodvisnega, pisnega in obrazloženega pravnega mnenja oziroma mnenj, ki se uporabljajo za ugotovitev, ali njena ureditev oziroma ureditve kreditnega zavarovanja izpolnjujejo pogoje iz prvega pododstavka.

Posojilna institucija sprejme vse ustrezne ukrepe, da zagotovi učinkovitost ureditve kreditnega zavarovanja in obravnavanje tveganj, povezanih z navedeno ureditvijo.

Institucije lahko pri izračunu učinka zmanjševanja kreditnega tveganja priznajo stvarno kreditno zavarovanje le če sredstva na katere se zanaša za zavarovanje izpolnjujejo oba naslednja pogoja:

(a)

vključena so v seznam primernih sredstev iz členov 197 do 200, kot je ustrezno; in

(b)

so dovolj likvidna, njihova vrednost pa je dalj časa dovolj stabilna, da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja.

Institucije lahko pri izračunu učinka zmanjševanja kreditnega tveganja priznajo stvarno kreditno zavarovanje, kadar ima posojilna institucija pravico, da v primeru neplačila, insolventnosti ali stečaja oziroma v primeru drugega kreditnega dogodka iz dokumentacije o poslu dolžnika in, če je primerno, skrbnika zavarovanja s premoženjem pravočasno unovči ali zadrži sredstva, iz katerih izhaja zavarovanje. Stopnja korelacije med vrednostjo sredstev, na katera se zanaša za zavarovanje, in kreditno kakovostjo dolžnika, ne sme biti previsoka.

V primeru osebnega kreditnega zavarovanja se dajalec zavarovanja šteje za primernega dajalca zavarovanja samo, če je dajalec zavarovanja vključen v seznam primernih dajalcev zavarovanja iz člena 201 ali 202, kakor je ustrezno.

V primeru osebnega kreditnega zavarovanja se dogovor o zavarovanju šteje za primeren dogovor o zavarovanju samo, če izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

vključen je v seznam primernih dogovorov o zavarovanju iz členov 203 in 204(1);

(b)

je pravno učinkovit in izvršljiv v vseh ustreznih jurisdikcijah, tako da zagotavlja primerno gotovost glede doseženega kreditnega zavarovanja, ob upoštevanju pristopa, uporabljenega za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, in stopnje dovoljenega priznavanja;

(c)

dajalec zavarovanja izpolnjuje merili iz odstavka 5.

Kreditno zavarovanje je v skladu z ustreznimi zahtevami iz oddelka 3.

Institucija mora biti pristojnim organom sposobna dokazati, da ima ustrezne postopke upravljanja tveganj za nadzor tistih tveganj, katerim bi lahko bila izpostavljena zaradi izvajanja postopkov zmanjševanja kreditnega tveganja.

Institucije ne glede na to, da se je zmanjševanja kreditnega tveganja upoštevalo za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kjer je ustrezno, zneskov pričakovanih izgub, še naprej izvajajo oceno celotnega kreditnega tveganja osnovne izpostavljenosti in so sposobne dokazati pristojnim organom, da je ta zahteva izpolnjena. V primeru repo poslov ali poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga se samo za namene tega odstavka kot osnovna izpostavljenost šteje neto znesek izpostavljenosti.

10.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za določitev: kaj pomenijo dovolj likvidna sredstva in kdaj se vrednost sredstev šteje za dovolj stabilno za namen odstavka 3;

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 30. septembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucija lahko kot primerno obliko zmanjševanja kreditnega tveganja uporablja bilančni pobot medsebojnih terjatev med institucijo in njeno nasprotno stranko.

Brez poseganja v člen 196 je primernost omejena na vzajemna stanja denarnih sredstev med institucijo in nasprotno stranko. Institucije lahko spremenijo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je primerno, zneske pričakovanih izgub samo za kredite invloge, ki so jih prejele same ter za katere velja pogodba o bilančnem pobotu.

Okvirni pogodbe o pobotu, ki zajemajo repo posle ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga

Institucije, ki uporabljajo razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz člena 223, lahko upoštevajo učinke dvostranskih pogodb o pobotu, ki so bili sklenjeni z nasprotno stranko in ki zajemajo repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga. Brez poseganja v člen 299 izpolnjujejo premoženje, sprejeto v zavarovanje, in vrednostni papirji ali blago, izposojeni v okviru takih pogodb ali poslov, zahteve za primernost zavarovanja s premoženjem iz členov 197 in 198.

Institucije lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem v okviru vseh pristopov in metod uporabljajo naslednje instrumente:

(a)

bančne vloge pri posojilni instituciji ali denarju podobne instrumente, ki jih ima posojilna institucija;

(b)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno ECAI ali izvozne agencije, priznane kot primerne za namene poglavja 2, ki po določilih EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank na podlagi poglavja 2 ustreza stopnji kreditne kakovosti 4 ali nad njo;

▼M9

(c)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale institucije ali investicijska podjetja, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno ECAI, ki po določilih EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do institucij na podlagi poglavja 2 ustreza stopnji kreditne kakovosti 3 ali nad njo;

▼B

(d)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdali drugi subjekti, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno ECAI, ki po določilih EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij na podlagi poglavja 2 ustreza stopnji kreditne kakovosti 3 ali nad njo;

(e)

dolžniške vrednostne papirje s kratkoročno bonitetno oceno ECAI, ki po določilih EBA po pravilih za tehtanje tveganja kratkoročnih izpostavljenosti na podlagi poglavja 2 ustreza stopnji kreditne kakovosti 3 ali nad njo;

(f)

lastniške instrumente ali zamenljive obveznice, vključene v glavni borzni indeks;

(g)

zlato;

▼M5

(h)

pozicije v listinjenju, ki niso pozicije v relistinjenju in za katere se uporabi utež tveganja v višini 100 % ali manj v skladu s členi 261 do 264.

▼B

Za namene točke (b) odstavka 1 "dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke" vključujejo:

(a)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni države, izpostavljenost do katerih se na podlagi člena 115(2) obravnava kot izpostavljenost do enot centralne ravni države, v jurisdikciji katere so ustanovljene;

(b)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdali subjekti javnega sektorja in se v skladu s členom 116(4) obravnavajo kot izpostavljenosti do centralne ravni države;

(c)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke, za katere se v skladu s členom 117(2) uporablja utež tveganja 0 %;

(d)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale mednarodne organizacije, za katere se v skladu s členom 118 uporablja utež tveganja 0 %.

Za namene točke (c) odstavka 1 "dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije" vključujejo:

(a)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni države, razen dolžniških vrednostih papirjev iz točke (a) odstavka 2;

(b)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdali subjekti javnega sektorja, izpostavljenost do katerih se obravnava v skladu s členom 116(1) in (2);

(c)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke, razen tistih, za katere se v skladu s členom 117(2) uporablja utež tveganja 0 %.

Institucija lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem uporablja dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale druge institucije ali investicijska podjetja in nimajo bonitetne ocene ECAI, kadar ti dolžniški vrednostni papirji izpolnjujejo vsa naslednja merila:

▼B

(a)

kotirajo na priznani borzi;

(b)

iz njih izhajajoči dolg se poplačuje prednostno;

(c)

vse ostale ocenjene izdaje tega izdajatelja z enakimi pravicami glede prednosti pri poplačilu imajo bonitetno oceno ECAI, ki po EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do institucij ali po pravilih za tehtanje tveganja kratkoročnih izpostavljenosti na podlagi poglavja 2 ustreza stopnji kreditne kakovosti 3 ali nad njo;

(d)

posojilna institucija nima nobenih informacij, ki bi kazale, da bi se izdaji lahko upravičeno dodelila nižja bonitetna ocena od navedene pod točko (c);

(e)

tržna likvidnost instrumenta zadostuje za te namene.

Institucije lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem uporabljajo enote ali deleže v KNP, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

cena enot ali deležev je dnevno javno objavljena;

▼C2

(b)

KNP so omejeni na naložbe v instrumente, ki so po odstavkih 1 in 4 primerni za priznanje;

▼B

(c)

KNP izpolnjujejo pogoje iz člena 132(3).

Kadar KNP investira v deleže ali enote drugega KNP, veljajo pogoji iz točk od (a) do (c) prvega pododstavka enako tudi za vsak tak osnovni KNP.

Če KNP za varovanje dovoljenih naložb uporablja izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot ali deležev v navedenem podjemu za zavarovanje s premoženjem.

Za namene odstavka 5, kadar KNP ("prvotni KNP") ali kateri koli njegov osnovni KNP ni omejen na naložbe v instrumente, ki se v skladu z odstavkoma 1 in 4 štejejo za primerne, lahko institucije kot zavarovanje s premoženjem uporabljajo enote ali deleže v navedenem KNP do zneska, ki je enak vrednosti primernih sredstev, ki jih ima naveden KNP, ob predpostavki, da je navedeni KNP ali kateri koli njegov osnovni KNP v neprimerna sredstva investiral v največjem dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata.

Kadar ima kateri koli osnovni KNP lastne osnovne KNP, lahko institucije uporabijo enote ali deleže v prvotnem KNP kot primerno zavarovanje s premoženjem, pod pogojem, da uporabijo metodologijo iz prvega pododstavka.

Kadar lahko imajo neprimerna sredstva negativno vrednost zaradi obveznosti ali pogojnih obveznosti, ki izhajajo iz lastništva, institucija stori naslednje:

V zvezi s točkami od (b) do (e) odstavka 1 institucije, kadar ima vrednostni papir dve bonitetni oceni ECAI, uporabljajo manj ugodno bonitetno oceno. Kadar ima vrednostni papir več kakor dve bonitetni oceni ECAI, institucije uporabijo dve najbolj ugodni bonitetni oceni. Če se dve najbolj ugodni bonitetni oceni razlikujeta, institucije uporabijo tisto, ki je manj ugodna.

ESMA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, da se opredeli naslednje:

(a)

glavni indeksi iz točke (f) odstavka 1 tega člena, iz točke (a) člena 198(1), iz člena 224(1) in (4) ter iz točke (e) člena 299(2);

(b)

priznane borze iz točke (a) odstavka 4 tega člena, točke (a) člena 198(1), člena 224(1) in (4), točke (e) člena 299(2), točke (k) člena 400(2), točke (e) člena 416(3), točke (c) člena 428(1) ter iz točke 12 Priloge III v skladu s pogoji iz točke (72) člena 4(1).

ESMA predloži Komisiji zadevne osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Dodatna primernost zavarovanja s premoženjem v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

Poleg zavarovanja s premoženjem iz člena 197 lahko institucija, če uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz člena 223, kot primerno zavarovanje s premoženjem uporablja naslednje instrumente:

(a)

lastniške instrumente ali zamenljive obveznice, ki niso vključeni v glavni borzni indeks, se pa z njimi trguje na priznani borzi;

(b)

enote in deleže v KNP, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

cena enot ali deležev je dnevno javno objavljena;

(ii)

KNP je omejen na naložbe v instrumente, ki so primerni za priznanje na podlagi člena 197(1) in (4), ter instrumente iz točke (a) tega pododstavka.

Kadar KNP investira v enote ali deleže drugega KNP, veljata pogoja (a) in (b) tega odstavka enako tudi za vsak tak osnovni KNP.

Če KNP za varovanje dovoljenih naložb uporablja izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti enot ali deležev v navedenem podjemu za zavarovanje s premoženjem.

Kadar KNP ali kateri koli osnovni KNP ni omejen na naložbe v instrumente, ki se štejejo za primerne za priznanje v skladu s členom 197(1) in (4), in instrumente iz točke (a) odstavka 1, lahko institucije kot zavarovanje s premoženjem uporabljajo enote ali deleže v navedenem KNP do zneska, ki je enak vrednosti primernih sredstev, ►C2 ki jih ima navedeni KNP, ob predpostavki, da je navedeni KNP ali kateri koli njegov osnovni KNP ◄ v neprimerna sredstva investiral v največjem dovoljenem obsegu v okviru svojega mandata.

Kadar lahko imajo neprimerna sredstva negativno vrednost zaradi obveznosti ali pogojnih obveznosti, ki izhajajo iz lastništva, institucija stori naslednje:

Poleg zavarovanja s premoženjem iz členov 197 in 198 lahko institucije, ki zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub izračunavajo po pristopu IRB, uporabljajo tudi naslednje oblike zavarovanja s premoženjem:

(a)

zavarovanje z nepremičninami v skladu z odstavki 2,3 in 4;

(b)

denarne terjatve v skladu z odstavkom 5;

(c)

zavarovanje z drugim stvarnim premoženjem v skladu z odstavkoma 6 in 8;

(d)

►C2 zakup (finančni in operativni) ◄ v skladu z odstavkom 7.

Če ni s členom 124(2) določeno drugače, lahko institucije kot primerno zavarovanje s premoženjem uporabljajo stanovanjske nepremičnine, ki jih ima lastnik ali, v primeru osebnih investicijskih podjetij, upravičeni lastnik v posesti ali jih oddaja ali jih bo imel v posesti ali oddajal, in poslovne nepremičnine, vključno s pisarnami in drugimi gospodarskimi objekti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

vrednost nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kakovosti dolžnika. Institucije lahko iz določanja obsega take odvisnosti izključijo okoliščine, ko popolnoma makroekonomski dejavniki vplivajo tako na vrednost nepremičnine kot tudi na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)

tveganje kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov, zato povračilo kredita ni v veliki meri odvisno od nobenega denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje s premoženjem.

Institucije lahko odstopajo od točke (b) odstavka 2 za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če je pristojni organ zadevne države članice objavil dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

►C2 (a)

izgube iz kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, do 80 % tržne vrednosti ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti, ◄ če ni v členu 124(2) določeno drugače, ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu;

(b)

skupne izgube iz kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu.

Če kateri od pogojev iz točk (a) in (b) prvega pododstavka v danem letu ni izpolnjen, institucije ne uporabljajo obravnave iz navedenega pododstavka, dokler v enem od naslednjih let nista izpolnjena oba pogoja.

Institucije lahko odstopajo od točke (b) odstavka 2 glede poslovnih nepremičnin, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če je pristojni organ zadevne države članice objavil dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo nobene od naslednjih omejitev:

(a)

izgube iz naslova kreditov, zavarovanih z do 50 % tržne vrednosti poslovnih nepremičnin ali 60 % njihove hipotekarne kreditne vrednosti, nobeno leto ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami;

(b)

skupne izgube iz kreditov, zavarovanih s poslovnimi nepremičninami, nobeno leto ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino.

Kadar kateri od pogojev iz točk (a) in (b) prvega pododstavka v danem letu ni izpolnjen, institucije ne uporabljajo obravnave iz navedenega pododstavka, dokler v enem od naslednjih let nista izpolnjena oba pogoja.

Institucije lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem uporabljajo denarne terjatve, povezane s komercialnimi posli ali posli z originalno zapadlostjo največ eno leto. Primerne denarne terjatve ne vključujejo tistih, ki so povezane listinjenjem, podudeležbami ali kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ali zneski, ki jih dolgujejo povezane osebe.

Pristojni organi instituciji dovolijo uporabljati kot primerno zavarovanje tudi drugačne vrste zavarovanja z drugim stvarnim premoženjem od navedenih v odstavkih 2, 3 in 4, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

obstajajo likvidni trgi za prodajo zavarovanj s premoženjem na hiter in ekonomsko učinkovit način, kar je dokazano s pogostimi posli ob upoštevanju vrste sredstev. Institucije izvajajo oceno tega stanja redno in kadar informacije kažejo pomembne spremembe na trgu;

(b)

obstajajo dobro uveljavljene, javno dostopne tržne cene za zavarovanja s premoženjem. Institucije lahko štejejo, da so tržne cene dobro uveljavljene, če prihajajo iz zanesljivih virov informacij, kot so javni indeksi, in odražajo ceno poslov v normalnih pogojih. Institucije lahko štejejo, da so tržne cene javno dostopne, kadar so razkrite ter dostopne na lahek način, redno in brez neprimerne upravne ali finančne obremenitve;

(c)

institucija analizira tržne cene, čas in stroške, potrebne za unovčenje zavarovanja s premoženjem ter dejanske prihodke iz zavarovanja s premoženjem;

(d)

institucijadokaže, da dejanski prihodki iz zavarovanja s premoženjem dosegajo najmanj 70 % vrednosti zavarovanja s premoženjem pri več kot 10 % vseh unovčitev za posamezno vrsto zavarovanja s premoženjem. Če so na trgu prisotne pomembne cenovne nestanovitnosti, institucija pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da je njeno vrednotenje zavarovanja s premoženjem dovolj konzervativno.

Institucije dokumentirajo izpolnjevanje pogojev iz točk od (a) do (d) prvega pododstavka ter pogojev iz člena 210.

Ob upoštevanju določb člena 230(2) se lahko, če so izpolnjene zahteve iz člena 211, izpostavljenosti iz naslova poslov, s katerimi institucija daje v ►C2 zakup (finančni in operativni) ◄ stvari tretji stranki, obravnavajo na enak način kot kredit, zavarovana s stvarmi, oddanimi v ►C2 zakup (finančni in operativni) ◄ , glede na vrsto.

EBA objavi seznam vrst zavarovanja s stvarnim premoženjem, katerega institucije lahko uporabijo v skladu z odstavkom 6.

Institucije lahko kot primerno zavarovanje s premoženjem uporabljajo naslednje drugo stvarno kreditno zavarovanje:

Institucije lahko kot primerne dajalce osebnega kreditnega zavarovanja uporabljajo naslednje stranke:

(a)

enote centralne ravni držav in centralne banke;

(b)

enote regionalne ali lokalne ravni držav;

(c)

multilateralne razvojne banke;

(d)

mednarodne organizacije, izpostavljenosti do katerih na podlagi člena 117 prejmejo utež tveganja 0 %;

(e)

subjekti javnega sektorja, terjatve do katerih se obravnavajo v skladu s členom 116;

(f)

institucije in finančne institucije, katerih izpostavljenosti finančni instituciji se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij v skladu s členom 119(5);

▼C2

(g)

druge gospodarske družbe, vključno z nadrejenimi osebami, podrejenimi družbami in povezanimi podjetji institucije, kadar je izpolnjen kateri koli izmed naslednjih pogojev:

▼B

(i)

navedene druge gospodarske družbe imajo bonitetno oceno ECAI;

(ii)

v primeru institucij, ki zneske tveganjem prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub izračunavajo po pristopu IRB, navedene gospodarske družbe nimajo bonitetne ocene priznane ECAI, imajo pa notranjo oceno institucije;

▼M8

(h)

kvalificirane centralne nasprotne stranke.

▼B

Če institucije, ki zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub izračunavajo po pristopu IRB, mora biti garant, da se šteje za primernega dajalca osebnega kreditnega zavarovanja, s strani kreditne institucije notranje bonitetno ocenjen v skladu z določbami oddelka 6 poglavja 3.

Pristojni organi objavijo in vzdržujejo seznam tistih finančnih institucij, ki so primerni dajalci osebnega kreditnega zavarovanja iz odstavka 1(f) ali smernice za določanje takšnih primernih dajalcev osebnega kreditnega zavarovanja skupaj z opisom veljavnih zahtev glede varnega in skrbnega poslovanja ter svoj seznam delijo z drugimi pristojnimi organi v skladu s členom 117 Direktive 2013/36/EU.

Primernost dajalcev zavarovanja po pristopu IRB, ki so upravičeni do obravnave, določene v členu 153(3)

Institucija lahko kot primerne dajalce osebnega kreditnega zavarovanja uporabi institucije, investicijska podjetja, zavarovalnice in pozavarovalnice ter izvozne agencije, ki so upravičene do obravnave iz člena 153(3), kadar izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

Za namene tega člena kreditno zavarovanje, ki ga dajo izvozne agencije, ni upravičeno do nikakršnega izrecnega posrednega jamstva enot centralne ravni držav.

Institucije lahko kot primerno kreditno zavarovanje uporabljajo naslednje vrste kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in instrumentov, ki so lahko sestavljeni iz takih kreditnih izvedenih finančnih instrumentov ali pa so jim ekonomsko podobni:

(a)

kreditne zamenjave;

(b)

zamenjave skupnega donosa;

(c)

kreditni zapisi v obsegu, kot so vplačani v denarju.

Kadar institucija kupi kreditno zavarovanje z zamenjavo skupnega donosa in knjiži neto plačila, prejeta na podlagi zamenjave, kot neto prihodek, hkrati pa ne knjiži nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti zavarovane aktive z zmanjšanjem poštene vrednosti ali zoblikovanjem dodatnih popravkov, se kreditno zavarovanje ne šteje za primerno kreditno zavarovanje.

Kadar institucija izvaja notranje varovanje z uporabo kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, je treba, da bi zavarovanje štelo za primerno kreditno zavarovanje za namene tega poglavja, kreditno tveganje, preneseno v trgovalno knjigo, prenesti na tretjo stranko ali tretje stranke.

Če je bilo izvedeno notranje varovanje v skladu s prvim pododstavkom in so bile izpolnjene zahteve iz tega poglavja, institucije uporabijo pravila iz oddelkov 4 do 6 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub, kadar pridobijo osebno kreditno zavarovanje.

Zahteve za pogodbe o bilančnem pobotu, razen okvirnih pogodb o pobotu iz člena 206

Pogodbe o bilančnem pobotu, razen okvirnih pogodb o pobotu iz člena 206, se štejejo za primerno obliko zmanjševanja kreditnega tveganja, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Zahteve za okvirne pogodbe o pobotu, ki zajemajo repo posle ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga

Okvirnepogodbe o pobotu, ki zajemajo repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, se štejejo za primerno obliko zmanjševanja kreditnega tveganja, če je zavarovanje s premoženjem, ki je dano na podlagi navedenih pogodb, v skladu z vsemi zahtevami iz člena 207(2) do (4) in če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Zavarovanje s finančnim premoženjem in zlato se štejeta za primerno zavarovanje s premoženjem na podlagi vseh pristopov in metod, če so izpolnjene vse zahteve iz odstavkov 2 do 4.

Kreditna kakovost dolžnika in vrednost zavarovanja s premoženjem nista v bistveni pozitivni korelaciji. Kadar se vrednost zavarovanja s premoženjem občutno zmanjša, to samo po sebi še ne pomeni znatnega poslabšanja kreditne kakovosti dolžnika. Kadar se kreditna kakovost dolžnika močno poslabša, to samo po sebi še ne pomeni občutnega zmanjšanja vrednosti zavarovanja s premoženjem.

Vrednostni papirji, ki jih izdaja dolžnik ali kateri koli povezan subjekt skupine, ne štejejo za primerno zavarovanje s premoženjem. Ne glede na to se krite obveznice, ki jih je izdal dolžnik in ki ustrezajo pogojem iz člena 129, štejejo za primerno zavarovanje s premoženjem, kadar so dane kot zavarovanje s premoženjem za repo posel, če izpolnjujejo pogoj iz prvega pododstavka.

Institucije izpolnjujejo vse pogodbene in zakonske zahteve v zvezi z izvršljivostjo zavarovanja s premoženjem v pravnem redu, ki velja za njihova razmerja zavarovanja s premoženjem, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da to izvršljivost zagotovijo.

Institucije so izvedle dovolj natančne pravne preglede, ki potrjujejo izvršljivost dogovorov o zavarovanjih s premoženjem v vseh relevantnih jurisdikcijah. Da zagotovijo neprekinjeno izvršljivost, te preglede po potrebi ponavljajo.

Institucije izpolnjujejo vse naslednje operativne zahteve:

(a)

pravilno dokumentirajo dogovore o zavarovanju s premoženjem ter imajo jasne in zanesljive postopke za pravočasno unovčenje zavarovanja s premoženjem;

(b)

uporabljajo zanesljive postopke in procese za nadzor tveganj iz naslova uporabe zavarovanj s premoženjem, vključno s tveganji neučinkovitosti ali zmanjšane učinkovitosti kreditnega zavarovanja, tveganji v zvezi z vrednotenjem, tveganji v zvezi s prenehanjem kreditnega zavarovanja, tveganjem koncentracije, ki nastane zaradi uporabe zavarovanja s premoženjem in medsebojnega vpliva med zavarovanjem s premoženjem in celotnim profilom tveganja institucije;

(c)

imajo dokumentirane politike in prakse v zvezi z vrstami in obsegom zavarovanj s premoženjem, ki jih sprejemajo;

(d)

izračunavajo tržno vrednost zavarovanja s premoženjem in ga ustrezno prevrednotijo vsaj enkrat na šest mesecev in kadar koli menijo, da je nastopilo znatno zmanjšanje tržne vrednosti zavarovanja s premoženjem;

(e)

če je zavarovanje s premoženjem pri tretji osebi, morajo sprejeti razumne ukrepe za zagotovitev, da tretja oseba ločuje zavarovanje s premoženjem od lastnih sredstev;

(f)

zagotovijo, da so zadostni viri posvečeni pravilnemu delovanju dogovorov o kritju z nasprotnimi pogodbenimi strankami pri izvedenih finančnih instrumentih OTC ►C2 in poslih financiranja vrednostnih papirjev, kot se meri s pravočasnostjo in natančnostjo njihovih pozivov k doplačilu kritja ter z njihovim odzivnim časom na poziv k doplačilu kritja; ◄

(g)

imajo vzpostavljene politike upravljanja z zavarovanjem s premoženjem za nadzor, spremljanje in poročanje o:

(i)

tveganjih, ki so jim izpostavljene zaradi dogovorov o kritju;

(ii)

tveganjih koncentracije po posameznih vrstah premoženja, ki je predloženo kot zavarovanje;

(iii)

ponovni uporabi zavarovanja s premoženjem, vključno z morebitnimi likvidnostnimi primanjkljaji, nastalimi zaradi ponovne uporabe zavarovanja s premoženjem, dobljenega od nasprotnih pogodbenih strank;

(iv)

predaji pravic iz zavarovanja s premoženjem, danega nasprotni pogodbeni stranki.

Da se zavarovanje s finančnim premoženjem šteje za primerno v okviru enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, mora biti poleg izpolnjevanja vseh zahtev iz odstavkov 2 do 4 preostala zapadlost zavarovanja vsaj tako dolga kakor preostala zapadlost izpostavljenosti.

Nepremičnine štejejo za primerno zavarovanje s finančnim premoženjem samo, če so izpolnjene vse zahteve iz odstavkov 2 do 5.

Izpolnjene morajo biti naslednje zahteve glede pravne gotovosti:

(a)

hipoteka ali druga pravica do poplačila iz vrednosti nepremičnine je izvršljiva v vseh jurisdikcijah, ki jo zadevajo ob sklenitvikreditne pogodbe, in je pravilno in pravočasno vknjižena;

(b)

izpolnjene so vse pravne zahteve za ustanovitev zaveze;

(c)

dogovor o zavarovanju in zadevni pravni postopki omogočajo instituciji unovčitev vrednosti zavarovanja v razumnem času.

Izpolnjene morajo biti naslednje zahteve glede spremljanja vrednosti nepremičnin in ocenjevanja vrednosti nepremičnin:

(a)

institucije redno spremljajo vrednost nepremičnine, najmanj pa enkrat letno v primeru poslovnih nepremičnin in enkrat na tri leta v primeru stanovanjskih nepremičnin. Institucije v primeru pomembnih sprememb pogojev na trgu vrednost nepremičnine spremljajo pogosteje;

(b)

vrednost nepremičnine se pregleda vsakokrat, ko informacije, ki jih imajo institucije na voljo, kažejo, da bi se lahko vrednost nepremičnine bistveno zmanjšala glede na splošne tržne cene; navedeni pregled izvede cenilec, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve, in je neodvisen od postopka odločanja o kreditih. Za krediti, ki presegajo 3 milijone EUR ali 5 % kapitala institucije, pregleda neodvisen cenilec vrednost takih nepremičnin vsaj vsaka tri leta.

Institucije lahko za spremljanje vrednosti nepremičnine in za ugotavljanje, za katere nepremičnine je treba ponovno oceniti vrednost, uporabljajo statistične metode.

Institucije jasno dokumentirajo vrste stanovanjskih in poslovnih nepremičnin, ki jih sprejemajo, ter svoje kreditne politike glede tega.

Institucije imajo vzpostavljene postopke, s katerimi spremljajo, da je nepremičnina, ki je prejeta v zavarovanje, primerno škodno zavarovana.

Denarne terjatve štejejo za primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjene vse zahteve iz odstavkov 2 in 3.

Izpolnjene morajo biti naslednje zahteve glede pravne gotovosti:

(a)

pravni mehanizem, s katerim se posojilni instituciji zagotavlja zavarovanje s premoženjem, je zanesljiv in učinkovit ter navedeni instituciji zagotavlja nesporno pravico do zavarovanja s premoženjem, vključno s pravico do prihodkov iz prodaje premoženja;

(b)

institucije sprejmejo vse potrebne ukrepe za izpolnjevanje lokalnih zahtev glede izvršljivosti pravic iz zavarovanja. Posojilne institucije imajo na zavarovanju s premoženjem pravico z najboljšim vrstnim redom, vendar je ta vrstni red še vedno lahko podrejen terjatvam prednostnih upnikov, določenih z zakonodajnimi predpisi;

(c)

institucije so izvedle dovolj natančne pravne preglede, ki potrjujejo izvršljivost dogovorov o zavarovanjih s premoženjem v vseh relevantnih jurisdikcijah;

(d)

institucije pravilno dokumentirajo svoje dogovore o zavarovanju s premoženjem ter imajo jasne in zanesljive postopke za pravočasno unovčenje zavarovanja s premoženjem;

(e)

institucije imajo postopke, ki zagotavljajo spoštovanje vseh pravnih pogojev v zvezi z ugotavljanjem neplačila kreditojemalca in pravočasnim unovčenjem zavarovanja s premoženjem;

(f)

v primeru finančnih težav ali neplačila kreditojemalca so institucije zakonsko pooblaščene prodati ali odstopiti denarne terjatve tretjim osebam brez soglasja dolžnikov iz denarnih terjatev.

Izpolnjene morajo biti naslednje zahteve glede upravljanja tveganj:

(a)

institucija ima zanesljiv proces za ugotavljanje kreditnega tveganja, povezanega z denarnimi terjatvami. Tak proces vsebuje analize kreditojemalčevega poslovanja in gospodarske dejavnosti ter vrst strank, s katerimi navedeni kreditojemalec posluje. Kadar se institucija opira na ocene svojih kreditojemalcev glede kreditnega tveganja strank, institucija pregleda kreditno prakso kreditojemalcev, da preveri njihovo zanesljivost in verodostojnost;

(b)

razlika med zneskom izpostavljenosti in vrednostjo denarnih terjatev odraža vse ustrezne dejavnike, vključno s stroški unovčenja, koncentracijo znotraj skupine denarnih terjatev, ki jih je v zavarovanje dal posamezen kreditojemalec, in potencialno tveganje koncentracije znotraj celotne izpostavljenosti institucije, ki ni zajeto s splošno metodologijo institucije. Institucije ohranjajo neprekinjen proces spremljanja, ki ustreza denarnim terjatvam. ►C2 Poleg tega redno pregledujejo skladnost s kreditnimi zavezami, okoljskimi omejitvami in drugimi predpisi; ◄

(c)

denarne terjatve, ki jih da v zavarovanje kreditojemalec, so razpršene in niso v prekomerni korelaciji z navedenim kreditojemalcem. Če obstaja bistvena pozitivna korelacija, institucije upoštevajo spremljajoča tveganja pri določanju presežka za skupino zavarovanj s premoženjem v celoti;

(d)

institucije kot primerno kreditno zavarovanje ne uporabljajo denarnih terjatev subjektov, povezanih s kreditoojemalcem, vključno z njegovimi podrejenimi družbami in zaposlenimi;

(e)

institucija ima dokumentiran proces za izterjavo plačil po denarnih terjatvah v primerih plačilnih težav. Institucije imajo potrebne mehanizme za unovčenje, tudi če se običajno za unovčenje zanašajo na svoje kreditojemalce.

Stvarno premoženje razen nepremičnin se na podlagi pristopa IRB šteje za primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Zahteve za obravnavanje izpostavljenosti iz naslova ►C2 zakupa (finančnega in operativnega) ◄ kot zavarovane s premoženjem

Institucije obravnavajo izpostavljenosti iz naslova poslov ►C2 zakupa (finančnega in operativnega) ◄ kot zavarovane s premoženjem glede na vrsto stvarnega premoženja, danega v ►C2 zakup (finančni in operativni) ◄ , če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Bančne vloge ali denarju podobni instrumenti, ki so pri tretji instituciji, se obravnavajo po določbah člena 232(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

terjatev kreditojemalca do tretje institucije je izrecno zastavljena ali prenesena na posojilno institucijo in ta zastava ali prenos je v vseh zadevnih jurisdikcijah pravno učinkovit/a in izvršljiv/a ter brezpogojen/-na in nepreklicen/-na;

(b)

tretja institucija je uradno obveščena o zastavi ali prenosu;

(c)

zaradi uradnega obvestila lahko tretja institucija izvede plačila samo posojilni instituciji ali drugim strankam le s predhodnim privoljenjem institucije.

Police življenjskega zavarovanja, zastavljene posojilni instituciji, se štejejo za primerno zavarovanje s premoženjem, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

polica življenjskega zavarovanja je izrecno zastavljena posojilni instituciji ali je prenesena nanjo;

(b)

družba, ki daje življenjsko zavarovanje, je uradno obveščena o zastavi ali prenosu in zaradi tega uradnega obvestila ne more plačati na podlagi pogodbe izplačljivih zneskov brez predhodnega privoljenja posojilne institucije;

(c)

posojilna institucija ima pravico do odpovedi police in prejetja odkupne vrednosti v primeru kreditojemalčevega neplačila;

(d)

posojilna institucija se obvesti o vsakem neplačilu po polici s strani imetnika police;

▼C2

(e)

kreditno zavarovanje se zagotavlja do dospelosti kredita. Kadar to ni mogoče, ker se zavarovalno razmerje konča pred iztekom kreditnega razmerja, institucija zagotovi, da znesek iz zavarovalne pogodbe instituciji služi kot zavarovanje do izteka kreditne pogodbe;

▼B

(f)

zastava ali prenos mora biti pravno učinkovit/a in izvršljiv/a v vseh jurisdikcijah, ki ga/jo zadevajo ob sklenitvi kreditne pogodbe;

(g)

odkupno vrednost določi družba, ki daje življenjsko zavarovanje, in je ni mogoče zmanjšati;

(h)

družba, ki daje življenjsko zavarovanje, odkupno vrednost na zahtevo pravočasno plača;

(i)

odkupna vrednost se ne zahteva brez predhodnega soglasja institucije;

(j)

za družbo, ki daje življenjsko zavarovanje, velja Direktiva 2009/138/ES ali pa je pod nadzorom pristojnega organa tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji.

Zahteve, ki se nanašajo tako na jamstva kot na kreditne izvedene finančne instrumente

Ob upoštevanju člena 214(1) se kreditno zavarovanje na podlagi jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta šteje za primerno osebno kreditno zavarovanje, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji:

(a)

kreditno zavarovanje je neposredno;

(b)

obseg kreditnega zavarovanja je jasno opredeljen in nesporen;

(c)

pogodba o kreditnem zavarovanju ne vsebuje nikakršne klavzule, katere izpolnitev je izven neposrednega nadzora kreditodajalca, ki bi:

▼C2

(i)

dajalcu zavarovanja dovoljevala, da enostransko prekliče zavarovanje;

▼B

(ii)

povečala dejanske stroške zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kakovosti zavarovane izpostavljenosti,

(iii)

lahko preprečila obveznost dajalca zavarovanja, da pravočasno plača v primeru, da prvotni dolžnik ne poravna zapadlih plačil, ali v primeru izteka pogodbe o ►C2 zakupu (finančnem in operativnem) ◄ za namene priznavanja preostale vrednosti zakupljenega premoženja, zavarovane z jamstvom, v skladu s členoma 134(7) in 166(4);

(iv)

lahko dajalcu kreditnega zavarovanja dovoljevala, da skrajša zapadlost kreditnega zavarovanja;

(d)

pogodba o kreditnem zavarovanju je pravno učinkovita in izvršljiva v vseh jurisdikcijah, ki so relevantne ob sklenitvi kreditne pogodbe.

Institucija pristojnim organom dokaže, da ima vzpostavljene sisteme za upravljanje z morebitno koncentracijo tveganja, ki izhaja iz njene uporabe jamstev in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov. Institucija mora biti sposobna pristojnim organom zadovoljivo dokazati, kako je njena strategija uporabe kreditnih izvedenih finančnih instrumentov in jamstev povezana z njenim upravljanjem celotnega profila tveganj.

Institucija izpolnjuje vse pogodbene in zakonske zahteve v zvezi z izvršljivostjo osebnega kreditnega zavarovanja v pravnem redu, ki velja za njen delež v osebnem kreditnem zavarovanju, in sprejme vse potrebne ukrepe, da to izvršljivost zagotovi.

Institucije so izvedle dovolj natančne pravne preglede, ki potrjujejo izvršljivost osebnega kreditnega zavarovanja v vseh zadevnih jurisdikcijah. Da zagotovijo neprekinjeno izvršljivost, te preglede po potrebi ponavljajo.

Institucije lahko izpostavljenosti iz odstavka 2 obravnavajo kot zavarovane z jamstvom, ki ga dajejo subjekti iz navedenega odstavka, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

posredno jamstvo krije vse sestavine kreditnega tveganja terjatve;

(b)

tako prvotno jamstvo kot tudi posredno jamstvo izpolnjujeta zahteve za jamstva, določene v členih 213 in 215(1), razen da se za posredno jamstvo ne zahteva neposrednost;

(c)

kritje je zanesljivo in v pretekli evidenci ni ničesar, kar bi nakazovalo, da je kritje posrednega jamstva manj kot dejansko enakovredno kritju neposrednega jamstva zadevnega subjekta.

Obravnava iz odstavka 1 se uporablja za izpostavljenosti, zavarovane z jamstvom, ki je nasprotno zajamčeno s strani katerega koli izmed naslednjih subjektov:

(a)

enote centralne ravni držav ali centralne banke;

(b)

enote regionalne ali lokalne ravni držav;

(c)

subjekta javnega sektorja, terjatve do katerega se v skladu s členom 116(4) obravnavajo kot terjatve do enote centralne ravni države;

(d)

multilateralne razvojne banke ali mednarodne organizacije, za katere se v skladu s členom 117(2) oziroma členom 118 ali na podlagi navedenih členov uporablja utež tveganja 0 %;

(e)

subjekta javnega sektorja, terjatve do katerega se obravnavajo v skladu s členom 116(1) in (2).

Institucije uporabljajo obravnavo iz odstavka 1 tudi za izpostavljenost, za katero posredno ne jamči noben subjekt iz odstavka 2, če za to posredno jamstvo neposredno jamči eden od navedenih subjektov in so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1.

Jamstva se štejejo za primerno osebno kreditno zavarovanje, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 213 ter vsi naslednji pogoji:

(a)

ob nastopu kršitve ali neplačila nasprotne stranke ima posojilna institucija pravico, da od dajalca jamstva pravočasno zahteva vse zapadle denarne zneske iz naslova terjatve, v zvezi s katero je zagotovljeno zavarovanje, plačilo s strani dajalca jamstva pa ni pogojeno s tem, da mora posojilna institucija najprej terjati dolžnika.

V primeru osebnih kreditnih zavarovanj, ki pokrivajo stanovanjske hipotekarne kredite, je treba zahteve iz 213(1)(c)(iii) in prvega pododstavka te točke izpolniti šele v obdobju 24 mesecev;

(b)

jamstvo je izrecno dokumentirana obveznost, ki jo prevzame dajalec jamstva;

(c)

izpolnjen je kateri koli izmed naslednjih pogojev:

(i)

jamstvo krije vse vrste plačil, za katere se pričakuje, da jih v zvezi s terjatvijo opravi dolžnik;

(ii)

če so določene vrste plačil izključene iz jamstva, je posojilna institucija prilagodila vrednost jamstva tako, da so upoštevane omejitve kritja.

V primeru jamstev, zagotovljenih v okviru vzajemnih jamstvenih shem, ali jamstev, ki jih zagotovijo ali za njih posredno jamčijo subjekti iz člena 214(2), se šteje, da so zahteve iz točke (a) odstavka 1 tega člena izpolnjene, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

posojilna institucija ima pravico, da od dajalca jamstva pravočasno pridobi začasno plačilo, ki izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(i)

predstavlja grobo oceno zneska izgube, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je kreditojemalec obvezan poravnati, ki jo bo verjetno utrpela posojilna institucija;

(ii)

je sorazmerno z jamstvenim kritjem;

(b)

posojilna institucija lahko pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da učinki jamstva, ki krijejo tudi izgube zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je kreditojemalec obvezan poravnati, upravičujejo takšno obravnavo.

Kreditni izvedeni finančni instrumenti se štejejo za primerno osebno kreditno zavarovanje, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 213 ter vsi naslednji pogoji:

(a)

kreditni dogodki, določeni v pogodbi o kreditnem izvedenem finančnem instrumentu, vključujejo:

(i)

neplačilo zapadlih zneskov v skladu s pogoji osnovne obveznosti, veljavnimi v času neplačila, z obdobjem odloga plačila, ki je enako ali krajše od obdobja odloga plačila po osnovni obveznosti;

(ii)

stečaj, insolventnost ali nesposobnost dolžnika, da plača svoje dolgove, njegovo splošno nesposobnost plačevati dolgove ob zapadlosti ali njegovo pisno priznanje tega dejstva in podobni dogodki;

(iii)

prestrukturiranje osnovne obveznosti z odpisom ali odlogom plačila glavnice, obresti ali nadomestil, katerega posledica je dogodek kreditne izgube;

(b)

kadar kreditni izvedeni finančni instrumenti dopuščajo denarno poravnavo:

(i)

imajo institucije vzpostavljen zanesljiv postopek vrednotenja za zanesljivo ocenjevanje izgube;

(ii)

je določen jasno opredeljen rok za pridobivanje vrednotenj osnovne obveznosti po kreditnem dogodku;

►C2 (c)

kadar se za poravnavo zahteva pravica in sposobnost kupca zavarovanja, da osnovno obveznost prenese na dajalca zavarovanja, ◄ pogoji osnovne obveznosti določajo, da se nobeno zahtevano soglasje k takemu prenosu ne zavrne neutemeljeno;

(d)

istovetnost strank, pristojnih za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, je jasno opredeljena;

(e)

odgovornost za določitev kreditnega dogodka ni izključno na strani dajalca zavarovanja;

(f)

kupec zavarovanja ima pravico ali sposobnost, da dajalca zavarovanja obvesti o nastanku kreditnega dogodka.

Kadar kreditni dogodki ne zajemajo prestrukturiranja osnovne obveznosti, kakor je opisano v točki (a)(iii), je lahko kreditno zavarovanje kljub temu primerno, če se zniža vrednost, kot je to določeno v členu 233(2).

Neusklajenost med osnovno obveznostjo in referenčno obveznostjo po kreditnem izvedenem finančnem instrumentu ali med osnovno obveznostjo in obveznostjo, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, je dovoljena samo, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, odvisno od primera, je uvrščena pari passu z osnovno obveznostjo ali je njej podrejena;

(b)

osnovna obveznost in referenčna obveznost ali obveznost, ki se uporablja za ugotavljanje, ali je nastal kreditni dogodek, odvisno od primera, imata istega dolžnika, določeni pa sta tudi pravno izvršljivi klavzula o navzkrižni ugotovitvi neplačila ali klavzula o navzkrižni takojšnji zapadlosti.

Da se za kreditno zavarovanje na podlagi jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta lahko uporablja obravnava iz člena 153(3), morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

osnovna obveznost zadeva eno izmed naslednjih izpostavljenosti:

(i)

izpostavljenost do podjetij iz člena 147, brez zavarovalnic in pozavarovalnic,

(ii)

izpostavljenost do regionalne ali lokalne ravni države ali subjekta javnega sektorja, ki ni obravnavan kot izpostavljenost do centralne ravni države ali centralne banke v skladu s členom 147,

(iii)

izpostavljenost do MSP, razvrščena kot izpostavljenost na drobno v skladu s členom 147(5);

(b)

osnovni dolžniki niso člani iste skupine kot dajalec zavarovanja;

(c)

izpostavljenost se varuje z enim od naslednjih instrumentov:

(i)

kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti za eno samo izpostavljenost ali jamstvi za eno samo izpostavljenost;

(ii)

produkti iz košarice na podlagi prvega neplačila;

(iii)

produkti iz košarice na podlagi n-tega neplačila;

(d)

kreditno zavarovanje je v skladu z ustreznimi zahtevami iz členov 213, 215 in 216;

(e)

utež tveganja, ki ustreza izpostavljenosti pred uporabo obravnave iz člena 153(3), nikakor ni že vključena v kreditno zavarovanje;

(f)

institucija ima pravico in pričakuje, da od dajalca kreditnega zavarovanja prejme plačilo, ne da bi uporabila pravna sredstva za terjanje plačila od nasprotne pogodbene stranke. Institucija sprejme vse možne ukrepe, da se prepriča, da je dajalec zavarovanja pripravljen takoj plačati, če pride do kreditnega dogodka;

(g)

kupljeno kreditno zavarovanje pokriva vse kreditne izgube, ki nastanejo na varovanem delu izpostavljenosti zaradi kreditnih dogodkov, opisanih v pogodbi;

(h)

kadar struktura izplačil kreditnega zavarovanja omogoča stvarno poravnavo, mora obstajati pravna gotovost v zvezi z izročljivostjo kredita, obveznice ali pogojne obveznosti;

(i)

kadar institucija namerava izročiti obveznost, ki ni osnovna izpostavljenost, zagotovi, da je izročljiva obveznost dovolj likvidna, da jo je institucija zmožna kupiti za izročitev v skladu s pogodbo;

(j)

pogoje ureditve kreditnega zavarovanja zakonsko potrdita v pisni obliki tako dajalec kreditnega zavarovanja kot institucija;

(k)

institucije imajo vzpostavljen postopek za odkrivanje čezmerne korelacije med kreditno sposobnostjo dajalca zavarovanja in dolžnika osnovne izpostavljenosti zaradi odvisnosti njihove učinkovitosti od skupnih dejavnikov, ki presegajo okvir dejavnika sistemskega tveganja;

(l)

v primeru zavarovanja pred tveganjem zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev prodajalec odkupljenih denarnih terjatev ni član iste skupine kot dajalec zavarovanja.

Za namen točke (c)(ii) odstavka 1 institucije uporabijo obravnavo iz člena 153(3) za sredstvo znotraj košarice z najmanjšo vrednostjo tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

Za namen točke (c)(iii) odstavka 1 je pridobljeno zavarovanje primerno za upoštevanje znotraj tega okvira samo, če je bilo pridobljeno tudi primerno zavarovanje na podlagi neplačila (n–1) ali če so sredstva (n–1) znotraj košarice že v neplačilu. V takih primerih institucije uporabijo obravnavo iz člena 153(3) za sredstvo znotraj košarice z najmanjšo vrednostjo tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

Za namene izračuna učinkov stvarnega kreditnega zavarovanja v skladu s tem pododdelkom se lahko naložbe v kreditne zapise, ki jih izda posojilna institucija, obravnavajo kot zavarovanje z denarnimi sredstvi, ►C2 če kreditna zamenjava, vgrajena v kreditni zapis, šteje za primerno osebno kreditno zavarovanje. Institucije lahko pri ugotavljanju, ali kreditna zamenjava, ◄ vgrajena v kreditni zapis, šteje za primerno osebno kreditno zavarovanje, obravnavajo pogoj iz člena 194(6)(c) kot izpolnjen.

Krediti in vloge pri posojilni instituciji, za katere velja bilančni pobot, ta institucija za namene izračunavanja učinkov stvarnega kreditnega zavarovanja za navedene kredite in vloge posojilne institucije, za katere velja pogodba o bilančnem pobotu in ki so denominirani v isti valuti, obravnava kot zavarovanje z denarnimi sredstvi.

Uporaba pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost za okvirne pogodbe o pobotu

Institucije pri izračunu "polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti" (E*) za izpostavljenosti na podlagi primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki obsega repo posle ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, izračunajo prilagoditve za nestanovitnost, ki jih morajo uporabiti, bodisi z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali z uporabo pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost (pristop lastnih ocen), kakor je določeno v členih 223do 226 za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

Za uporabo pristopa lastnih ocen veljajo enaki pogoji in zahteve kot za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.

Za izračun E* institucije:

(a)

izračunajo neto pozicijo v vsaki skupini vrednostnih papirjev ali v vsaki vrsti blaga tako, da odštejejo znesek iz točke (ii) od zneska iz točke (i):

(i)

skupna vrednost skupine posojenih, prodanih ali zagotovljenih vrednostnih papirjev ali blaga iste vrste na podlagi okvirne pogodbe o pobotu;

(ii)

skupna vrednost skupine izposojenih, kupljenih ali prejetih vrednostnih papirjev ali blaga iste vrste na podlagi okvirnepogodbe o pobotu;

(b)

izračunajo neto pozicijo v vsaki valuti, ki ni valuta poravnave okvirnepogodbe o pobotu, tako, da odštejejo znesek iz točke (ii) od zneska iz točke (i):

(i)

vsota skupne vrednosti v navedeni valuti denominiranih vrednostnih papirjev, posojenih, prodanih ali zagotovljenih na podlagi okvirnepogodbe o pobotu, in zneska denarnih sredstev v navedeni valuti, posojenih ali prenesenih na podlagi navedenepogodbe;

(ii)

vsota skupne vrednosti v navedeni valuti denominiranih vrednostnih papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih na podlagi okvirnepogodbe o pobotu, in zneska denarnih sredstev v navedeni valuti, izposojenih ali prenesenih na podlagi navedenepogodbe;

(c)

uporabijo prilagoditev za nestanovitnost, ki je ustrezna za določeno skupino vrednostnih papirjev ali denarno pozicijo, za absolutno vrednost pozitivne ali negativne neto pozicije v vrednostnih papirjih iz navedene skupine;

(d)

uporabijo prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutnega tveganja (fx) za neto pozitivno ali negativno pozicijo v vsaki valuti, razen v valuti poravnave okvirne pogodbe o pobotu.

Institucije izračunajo E* v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

vrednost vsake posamezne izpostavljenosti i iz pogodbe, ki bi veljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja, kadar institucije izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti na podlagi standardiziranega pristopa ali kadar izračunavajo zneske pričakovanih izgub na podlagi pristopa IRB;

vrednost vrednostnih papirjev v posamezni skupini ali blaga iste vrste, izposojenih, kupljenih ali prejetih, ali denarna sredstva, izposojena ali prejeta na podlagi posamezne izpostavljenosti i;

neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani skupini vrednostnih papirjev j;

neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani valuti k, razen v valuti poravnave pogodbe, izračunana v skladu s točko (b) odstavka 2;

prilagoditev za nestanovitnost, ki je ustrezna za določeno skupino vrednostnih papirjev j;

prilagoditev za nestanovitnost zaradi valutnega tveganja za valuto k.

Za izračun tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, ki jih zajemajo okvirne pogodbe o pobotu, institucije uporabijo E*, izračunano v skladu z odstavkom 3, kot vrednost izpostavljenosti za izpostavljenost do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu za namene člena 113 v okviru standardiziranega pristopa oziroma poglavja 3 v okviru pristopa IRB.

Za namene odstavkov 2 in 3 pomeni "skupina vrednostnih papirjev" vrednostne papirje, ki jih izda isti subjekt, ki imajo isti datum izdaje, isto zapadlost in za katere veljajo isti pogoji in zahteve ter ista obdobja unovčenja zavarovanja, kakor je določeno v členih 224 in 225, kot je primerno.

Na podlagi dovoljenja pristojnih organov lahko institucije namesto uporabe pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristopa lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost pri izračunu polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*), ki izhaja iz uporabe primerne okvirne pogodbe o pobotu, ki zajema repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, razen poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, uporabijo pristop notranjih modelov, ki upošteva tako učinke korelacije med pozicijami vrednostnih papirjev, za katere velja okvirna pogodba o pobotu, kakor tudi likvidnost zadevnih instrumentov.

Na podlagi dovoljenja pristojnih organov lahko institucije uporabljajo tudi svoje notranje modele za posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, če so t posli zajeti v dvostranski okvirni pogodbi o pobotu, ki izpolnjuje zahteve oddelka 7 poglavja 6.

Institucija se lahko odloči za uporabo pristopa notranjih modelov ne glede na to, ali je za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti izbrala standardiziran pristop ali pristop IRB. Vendar če želi institucija uporabiti pristop notranjih modelov, ga uporabi za vse nasprotne pogodbene stranke in vrednostne papirje, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen, kakor je določeno v členu 220.

►C2 Institucije, ki so dobile dovoljenje za uporabo internega modela merjenja tveganj v skladu z naslovom IV poglavja 5, ◄ lahko uporabijo pristop notranjih modelov. Če institucija takega dovoljenja ni dobila, lahko vseeno pristojne organe zaprosi za dovoljenje za uporabo pristopa notranjih modelov za namene tega člena.

Pristojni organi instituciji dovolijo uporabo pristopa notranjih modelov samo, če se jim ustrezno dokaže, da je sistem institucije za upravljanje tveganj, ki izhajajo iz poslov, zajetih z okvirno pogodbo o pobotu, konceptualno ustrezen in da se izvaja celovito, ter če so izpolnjeni naslednji kvalitativni standardi:

(a)

interni model merjenja tveganj, ki se uporablja za izračunavanje možne nestanovitnosti cen za posle, je tesno vključen v dnevni postopek upravljanja tveganj institucije in je podlaga za poročanje višjemu vodstvu institucije o izpostavljenostih tveganjem;

(b)

institucija ima enoto za nadzor tveganj, ki izpolnjuje vsa naslednja merila:

(i)

je neodvisna od poslovnih trgovalnih enot in poroča neposredno višjemu vodstvu;

(ii)

je odgovorna za oblikovanje in izvajanje sistema upravljanja tveganj institucije;

(iii)

izdeluje in analizira dnevna poročila o rezultatih modela za merjenje tveganj in o ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi z določanjem pozicijskih limitov;

(c)

dnevna poročila enote za nadzor tveganj se pregledajo na ravni vodstva, ki ima dovolj pooblastil za ukrepanje v smislu zmanjšanja ustvarjenih pozicij in celotne izpostavljenosti tveganjem;

(d)

institucija ima v enoti za nadzor tveganj dovolj osebja, usposobljenega za uporabo razvitejših modelov;

(e)

institucija ima vzpostavljene ustrezne postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti uporabe modelov z dokumentiranimi notranjimi politikami in kontrolami, kar zadeva celotno delovanje sistema za merjenje tveganj;

(f)

modeli institucije imajo dokazano zgodovino zadostne stopnje natančnosti pri merjenju tveganj, izkazane s testiranjem rezultatov merjenja za nazaj z uporabo podatkov vsaj za eno leto;

(g)

institucija pogosto izvaja strog program izvajanja stresnih testov in rezultate teh testov pregledajo višji vodstveni delavci in jih upoštevajo pri politikah in limitih, ki jih določa;

(h)

kot del rednega procesa notranjega evidiranja institucija opravlja neodvisen pregled svojega sistema merjenja tveganj. Ta pregled zajema dejavnosti enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in neodvisne enote za nadzor tveganj;

(i)

institucija najmanj enkrat letno opravi pregled svojega sistema upravljanja tveganj;

(j)

notranji model izpolnjuje zahteve iz člena 292(8) in (9) ter člena 294.

Notranji model merjenja tveganj institucije zajema zadostno število dejavnikov tveganj, da zajame vsa bistvena cenovna tveganja.

Institucija lahko uporabi empirične korelacije znotraj kategorij tveganj in med njimi, kadar je njen sistem za merjenje korelacij zanesljiv in se izvaja celovito.

Institucije, ki uporabljajo pristop notranjih modelov, izračunajo E* v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

vrednost izpostavljenosti za vsako ločeno izpostavljenost i v skladu s pogodbo, ki bi se uporabljala v odsotnosti kreditnega zavarovanja, kadar institucije izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom ali kadar izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu s pristopom IRB;

vrednost vrednostnih papirjev, izposojenih, kupljenih ali prejetih, ali denarnih sredstev, izposojenih ali prejetih v zvezi z vsako tako izpostavljenostjo i.

Pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo notranjih modelov uporabljajo institucije rezultat modela za predhodni delovni dan.

Izračun potencialne spremembe vrednosti iz odstavka 6 izpolnjuje vse naslednje standarde:

(a)

opravi se vsaj enkrat dnevno;

(b)

temelji na 99. percentilu, enostranskem intervalu zaupanja;

(c)

temelji na 5-dnevnem obdobju unovčenja, razen v primeru poslov, ki niso repo posli z vrednostnimi papirji ali posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev, za katere se uporablja 10-dnevno obdobje unovčenja;

(d)

temelji na efektivno najmanj enoletnem obdobju opazovanja preteklih dogodkov, razen če je krajše obdobje opazovanja upravičeno zaradi znatnega povečanja nestanovitnosti cen;

(e)

podatkovni niz, ki se uporablja za izračun, se posodablja vsake tri mesece.

Če ima institucija repo posel, posel posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, posel kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, podoben posel ali niz pobotov, ki izpolnjuje merila iz člena 285(2),(3) in (4), se minimalno obdobje posedovanja uskladi z obdobjem kritja za tveganje, ki bi se uporabljalo v skladu s temi odstavki v kombinaciji s členom 285(5).

Za izračun tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, ki jih zajemajo okvirne pogodbe o pobotu, institucije uporabijo E*, izračunano v skladu z odstavkom 6, kot vrednost izpostavljenosti za izpostavljenost do nasprotne stranke, ki izhaja iz poslov, ki so predmetokvirne pogodbe o pobotu za namene člena 113 v okviru standardiziranega pristopa oziroma poglavja 3 v okviru pristopa IRB.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za določitev:

(a)

kaj sestavlja nebistveni portfelj za namen odstavka 3;

(b)

meril za določanje, ali je notranji model zanesljiv in se izvaja v celoti za namene odstavkov 4 in 5 ter okvirne pogodbe o pobotu.

EBA predloži navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do 31. decembra 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije lahko uporabljajo enostavno metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem samo, kadar izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom. Institucija ne uporablja hkrati enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem in razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, razen za namene členov 148(1) in 150(1). Institucije ne uporabljajo te izjeme selektivno, da bi dosegle zmanjšanje kapitalskih zahtev ali za namene regulativne arbitraže.

Institucije v skladu z enostavno metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem primernemu zavarovanju s finančnim premoženjem dodelijo vrednost, ki je enaka njegovi tržni vrednosti, kakor je določeno v skladu s točko (d) člena 207(4).

Institucije določijo deležem vrednosti izpostavljenosti, ki so zavarovani s tržno vrednostjo primernega zavarovanja s premoženjem, utež tveganja, ki bi jo določile v skladu s poglavjem 2, če bi imela posojilna institucija neposredno izpostavljenost do instrumenta zavarovanja s premoženjem. Za ta namen je vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke, navedene v Prilogi I, namesto vrednosti izpostavljenosti iz člena 111(1) enaka 100 %.

Utež tveganja deleža, zavarovanega s premoženjem, je najmanj 20 %, razen v primerih iz odstavkov 4 do 6. Institucije uporabljajo za preostanek vrednosti izpostavljenosti utež tveganja, ki bi bila v skladu s poglavjem 2 uporabljena za nezavarovano izpostavljenost do nasprotne stranke.

Institucije dodelijo utež tveganja 0 % za delež izpostavljenosti, zavarovan s premoženjem, iz repo poslov in poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev, ki izpolnjujejo merila iz člena 227. Če nasprotna stranka v poslu ni prvovrstni tržni udeleženec, institucije uporabijo utež tveganja 10 %.

Institucije določijo utež tveganja 0 % v obsegu zavarovanja s premoženjem za vrednosti izpostavljenosti, določene v skladu s poglavjem 6, za izvedene finančne instrumente, ki so našteti v Prilogi II in se dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah ter so zavarovani z denarnimi sredstvi ali denarju podobnimi instrumenti, kjer ni valutne neusklajenosti.

Institucije določijo utež tveganja 10 % v obsegu zavarovanja s premoženjem za vrednosti izpostavljenosti poslov, zavarovanih z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke in ki se jim dodeli utež tveganja 0 % v skladu s poglavjem 2.

Za posle, ki niso navedeni v odstavkih 4 in 5, lahko institucije določijo utež tveganja 0 %, če sta izpostavljenost in zavarovanje s premoženjem denominirana v isti valuti in je izpolnjen kateri koli izmed naslednjih pogojev:

(a)

zavarovanje s premoženjem je bodisi bančna vloga ali denarju podoben instrument;

(b)

zavarovanje s premoženjem je v obliki dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale enote centralne ravni države ali centralne banke in so v skladu s členom 114 upravičeni do uteži tveganja 0 %, pri čemer je tržna vrednost zavarovanja diskontirana za 20 %.

Za namene odstavkov 5 in 6 se šteje, da dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralnih ravni držav ali centralne banke, zajemajo:

(a)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni države, izpostavljenost do katerih se na podlagi člena 115 obravnava kot izpostavljenost do enot centralne ravni države, v jurisdikciji v kateri so ustanovljene;

(b)

dolžniške vrednostne papirje, izdane s strani multilateralnih razvojnih bank, za katere se v skladu s členom 117(2) uporablja utež tveganja 0 %;

(c)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale mednarodne organizacije, za katere se v skladu s členom 118 uporablja utež tveganja 0 %;

(d)

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdali subjekti javnega sektorja in se v skladu s členom 116(4) obravnavajo kot izpostavljenosti do centralne ravni države.

Pri vrednotenju zavarovanja s finančnim premoženjem za namene razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem institucije za tržno vrednost zavarovanja s premoženjem, zaradi upoštevanja nestanovitnosti cen, uporabijo prilagoditve za nestanovitnost, kakor je določeno v členih od 224 do 227.

Če je zavarovanje s premoženjem denominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je denominirana osnovna izpostavljenost, institucije prilagoditvi za nestanovitnost, ki se nanaša na zavarovanje s premoženjem, določeni v členih od 224 do 227, dodajo prilagoditev za valutno nestanovitnost.

V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC na podlagi pogodb o pobotu, ki jih priznavajo pristojni organi iz poglavja 6, institucije uporabijo prilagoditev za nestanovitnost, ki upošteva valutno nestanovitnost, če obstaja neusklajenost med valuto zavarovanja s premoženjem in valuto poravnave. Tudi v primeru, ko se v poslih na podlagi pogodbe o pobotu uporablja več valut, institucije uporabijo samo eno prilagoditev za nestanovitnost.

Institucije izračunajo nestanovitnosti prilagojeno vrednost zavarovanja s premoženjem (CVA), ki jo morajo upoštevati na naslednji način:

pri čemer je:

vrednost zavarovanja s premoženjem;

prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z zavarovanjem s premoženjem, izračunana v skladu s členoma 224 in 227;

Hfx

prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z valutno neusklajenostjo, izračunana v skladu s členoma 224 in 227.

Institucije uporabijo formulo iz tega odstavka pri izračunu nestanovit-nosti prilagojene vrednosti zavarovanja s premoženjem za vse posle, razen poslov na podlagi priznanih okvirnih pogodb o pobotu, za katere veljajo določbe iz členov 220 in 221.

Institucije izračunajo nestanovitnosti prilagojeno vrednost izpostavljenosti (EVA), ki jo morajo upoštevati na naslednji način:

pri čemer je:

vrednost izpostavljenosti, kakor bi bila določena v skladu s poglavjem 2 ali poglavjem 3, kakor je primerno, če izpostavljenost ne bi bila zavarovana s premoženjem;

prilagoditev za nestanovitnost v zvezi z izpostavljenostjo, izračunana v skladu s členoma 224 in 227.

V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC institucije izračunajo EVA, kot sledi:

Za namene izračuna E v odstavku 3 velja naslednje:

(a)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom, je vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge I, namesto vrednosti izpostavljenosti iz člena 111(1), 100 % vrednost te postavke;

(b)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s pristopom IRB, se vrednost izpostavljenosti postavk iz člena 166(8) do (10), namesto z uporabo konverzijskih faktorjev ali odstotnih deležev, navedenih v teh odstavkih, izračuna z uporabo konverzijskega faktorja 100 %.

Institucije izračunajo popolnoma prilagojeno vrednost izpostavljenosti (E*), ki upošteva tako nestanovitnost kot učinke zavarovanja s premoženjem, ki zmanjšujejo tveganje, na naslednji način:

pri čemer je:

EVA

nestanovitnosti prilagojena vrednost izpostavljenosti, kot je izračunana v odstavku 3;

CVAM

CVA, dodatno prilagojena za neusklajenosti zapadlosti v skladu z določbami oddelka 5.

V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC institucije, ki uporabljajo metode iz oddelkov 3, 4 in 5 poglavja 6, upoštevajo učinke zavarovanja s premoženjem na zmanjševanje tveganj v skladu z določbami iz oddelkov 3, 4 in 5 poglavja 6, kot je ustrezno.

Institucije lahko izračunajo prilagoditve za nestanovitnost z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost iz člena 224 ali pristopa lastnih ocen iz člena 225.

Institucija se lahko odloči, da bo uporabljala pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali pristop lastnih ocen ne glede na to, ali je za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti izbrala standardiziran pristop ali pristop IRB.

Vendar če institucija uporabi pristop lastnih ocen, ga uporabi za vse vrste instrumentov, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost.

Če je zavarovanje s premoženjem sestavljeno iz več primernih postavk, institucija izračuna prilagoditev za nestanovitnost (H), kot sledi:

pri čemer je:

delež vrednosti primerne postavke i v skupni vrednosti zavarovanja s premoženjem;

prilagoditev za nestanovitnost, ki se uporablja za primerno postavko i.

Nadzorniška prilagoditev za nestanovitnost v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

Prilagoditve za nestanovitnost, ki jih uporabljajo institucije v okviru pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost (ob predpostavki dnevnega prevrednotenja), so prilagoditve, opredeljene v razpredelnicah od 1 do 4 tega odstavka.

PRILAGODITVE ZA NESTANOVITNOST

Razpredelnica 1

Stopnja kreditne kakovosti, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev	Preostala zapadlost	Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo subjekti, opisani v členu 197(1)(b)			Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo subjekti, opisani v členu 197(1)(c) in (d)			Prilagoditve za nestanovitnost za pozicije v listinjenju, ki izpolnjujejo merila iz člena 197(1)(h)
		20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)	20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)	20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)
1	≤ 1 leto	0,707	0,5	0,354	1,414	1	0,707	2,829	2	1,414
	> 1 ≤ 5 let	2,828	2	1,414	5,657	4	2,828	11,314	8	5,657
	> 5 let	5,657	4	2,828	11,314	8	5,657	22,628	16	11,313
2-3	≤ 1 leto	1,414	1	0,707	2,828	2	1,414	5,657	4	2,828
	> 1 ≤ 5 let	4,243	3	2,121	8,485	6	4,243	16,971	12	8,485
	> 5 let	8,485	6	4,243	16,971	12	8,485	33,942	24	16,970
4	≤ 1 leto	21,213	15	10,607	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno
	> 1 ≤ 5 let	21,213	15	10,607	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno
	> 5 let	21,213	15	10,607	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno	ni relevantno

Razpredelnica 2

Stopnja kreditne kakovosti, s katero je povezana bonitetna ocena kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev	Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami, ki jih izdajo subjekti, opisani v členu 197(1)(b)			Prilagoditve za nestanovitnost za dolžniške vrednostne papirje s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami, ki jih izdajo subjekti, opisani v členu 197(1) (c) in (d)			Prilagoditve za nestanovitnost za pozicije v listinjenju, ki izpolnjujejo merila iz člena 197(1)(h)
	20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)	20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)	20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)
1	0,707	0,5	0,354	1,414	1	0,707	2,829	2	1,414
2-3	1,414	1	0,707	2,828	2	1,414	5,657	4	2,828

Razpredelnica 3

Druge vrste zavarovanja s premoženjem ali izpostavljenosti

	20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)
Lastniški finančni instrumenti v glavnem indeksu, zamenljive obveznice v glavnem indeksu	21,213	15	10,607
Drugi lastniški finančni instrumenti ali zamenljive obveznice, uvrščeni na priznani borzi	35,355	25	17,678
Gotovina	0	0	0
Zlato	21,213	15	10,607

Razpredelnica 4

Prilagoditev za nestanovitnost za valutno neusklajenost

20-dnevno obdobje unovčenja (%)	10-dnevno obdobje unovčenja (%)	5-dnevno obdobje unovčenja (%)
11,314	8	5,657

Za izračun prilagoditev za nestanovitnost v skladu z odstavkom 1 veljajo naslednji pogoji:

(a)

obdobje unovčenja za ►C2 zavarovane kreditne posle ◄ znaša 20 delovnih dni;

(b)

obdobje unovčenja za repo posle (razen če taki posli vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi z lastništvom blaga) in posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga znaša 5 delovnih dni;

(c)

obdobje unovčenja za druge posle z instrumenti kapitalskega trga znaša 10 delovnih dni.

Če ima institucija posel ali niz pobotov, ki izpolnjuje merila iz člena 285(2), (3) in (4), se minimalno obdobje posedovanja uskladi z obdobjem kritja za tveganje, ki bi se uporabljalo v skladu s temi odstavki.

Stopnja kreditne kakovosti v razpredelnicah od 1 do 4 odstavka 1 in v odstavkih od 4 do 6, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev, je stopnja kreditne kakovosti, za katero EBA ugotovi, da je povezana z bonitetno oceno v skladu s poglavjem 2.

Za določitev stopnje kreditne kakovosti, s katero je povezana bonitetna ocena dolžniških vrednostnih papirjev iz prvega pododstavka, se uporablja tudi člen 197(7).

Za neprimerne vrednostne papirje ali blago, posojene ali prodane v okviru repo poslov ali poslov posoje/izposoje vrednotnih papirjev ali blaga, je prilagoditev za nestanovitnost enaka kakor za lastniške finančne instrumente, ki jih ni v glavnem indeksu, vendar kotirajo na priznani borzi.

Za primerne enote KNP je prilagoditev za nestanovitnost tehtano povprečje prilagoditev za nestanovitnost, ki bi bile ob upoštevanju obdobja unovčenja posla, kakor je določeno v odstavku 2, uporabljene za sredstva, v katera je sklad vlagal.

Če institucija ne pozna sredstev, v katera je sklad vlagal, potem je prilagoditev za nestanovitnost največja prilagoditev za nestanovitnost, ki bi bila uporabljena za katera koli sredstva, v katera ima sklad pravico vlagati.

Za neocenjene dolžniške vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije ali investicijska podjetja in izpolnjujejo merila primernosti iz člena 197(4), so prilagoditve za nestanovitnosti enake kakor prilagoditve za vrednostne papirje, ki jih izdajo institucije ali podjetja z zunanjo bonitetno oceno, povezano s stopnjo kreditne kakovosti 2 ali 3.

Lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

Pristojni organi dovolijo institucijam, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavkov 2 in 3, da uporabljajo svoje lastne ocene nestanovitnosti za izračun prilagoditev za nestanovitnost, ki se nanašajo na zavarovanje s premoženjem in izpostavljenosti. Institucije, ki so dobile dovoljenje za uporabo lastnih ocen nestanovitnosti, ne začnejo ponovno uporabljati drugih metod razen iz dokazano upravičenega razloga in pod pogojem, da jim to dovolijo pristojni organi.

Institucije lahko za dolžniške vrednostne papirje, ki imajo bonitetno oceno ECAI, ki je enakovredna naložbenemu razredu ali boljša, izračunajo oceno nestanovitnosti za vsako kategorijo vrednostnih papirjev.

Za dolžniške vrednostne papirje, ki imajo bonitetno oceno ECAI, ki je slabša od naložbenega razreda, ter za drugo primerno zavarovanje s premoženjem institucije izračunajo prilagoditve za nestanovitnost za vsako posamezno postavko.

Institucije, ki uporabljajo pristop lastnih ocen, ocenijo nestanovitnost zavarovanja s premoženjem ali neusklajenosti tujih valut brez upoštevanja kakršnih koli korelacij med nezavarovano izpostavljenostjo, zavarovanjem s premoženjem ali menjalnimi tečaji.

Pri določanju ustreznih kategorij institucije upoštevajo vrsto izdajatelja vrednostnega papirja, zunanjo bonitetno oceno vrednostnih papirjev, njihovo preostalo zapadlost in njihovo modificirano trajanje. Ocene nestanovitnosti so reprezentativne za vrednostne papirje, ki jih institucija vključi v kategorijo.

Za izračun prilagoditev za nestanovitnost veljajo naslednja merila:

(a)

izračun institucij temelji na 99. percentilu, enostranskem intervalu zaupanja;

(b)

izračun institucij temelji na naslednjih obdobjih unovčenja:

(i)

20 delovnih dni za ►C2 zavarovane kreditne posle ◄ ;

(ii)

5 delovnih dni za repo posle, razen če taki posli vključujejo prenos blaga ali zajamčenih pravic v zvezi s posli posoje/izposoje blaga in vrednostnih papirjev;

(iii)

10 delovnih dni za druge posle z instrumenti kapitalskega trga;

(c)

institucije lahko uporabijo vrednosti prilagoditev za nestanovitnost, izračunane glede na krajša ali daljša obdobja unovčenja, ki so z uporabo formule kvadratnega korena časa podaljšana ali skrajšana do obdobja unovčenja, določenega v točki (b) za zadevno vrsto posla:

pri čemer je:

ustrezno obdobje unovčenja;.

prilagoditev za nestanovitnost za obdobje unovčenja TM;

prilagoditev za nestanovitnost za obdobje unovčenja TN;

(d)

institucije upoštevajo nelikvidnost premoženja nižje kakovosti. Obdobje unovčenja prilagodijo navzgor v primerih, ko obstaja dvom glede likvidnosti zavarovanja s premoženjem. Poleg tega tudi opredelijo, kdaj lahko pretekli podatki podcenijo morebitno nestanovitnost. Taki primeri se obravnavajo s pomočjo stresnega scenarija;

(e)

dolžina predhodnega opazovalnega obdobja, ki ga institucije uporabljajo za izračun prilagoditev za nestanovitnost, je najmanj eno leto. Za institucije, ki uporabljajo sistem tehtanja ali druge metode za predhodno opazovalno obdobje, je dolžina dejanskega opazovalnega obdobja najmanj eno leto. Pristojni organi lahko od institucije tudi zahtevajo, da svoje prilagoditve za nestanovitnost izračuna z uporabo krajšega opazovalnega obdobja, če je to po mnenju pristojnih organov upravičeno zaradi občutnega povečanja nestanovitnosti cen;

(f)

institucije posodobijo svoje podatkovne nize in izračunajo prilagoditve za nestanovitnost najmanj vsake tri mesece. Prav tako ponovno ocenijo svoje podatkovne nize vedno, ko pride do bistvenih sprememb tržnih cen.

Ocene prilagoditev za nestanovitnost izpolnjujejo naslednja merila glede kakovosti:

(a)

institucije uporabljajo ocene nestanovitnosti v dnevnem procesu upravljanja tveganj, vključno v povezavi z internimi limiti izpostavljenosti;

(b)

če je obdobje unovčenja, ki ga institucija uporablja v dnevnem postopku upravljanja tveganj, daljše od obdobja, določenega v tem oddelku za zadevne posle, navedena institucija poveča prilagoditve za nestanovitnost v skladu s formulo kvadratnega korena časa iz točke (c) odstavka 2;

(c)

institucija ima vzpostavljene postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti z dokumentiranim nizom politik in kontrol za delovanje sistema za oceno prilagoditev za nestanovitnost in vključevanje takih ocen v postopek upravljanja tveganj;

(d)

v okviru lastnega procesa notranjega revidiranja institucije se redno izvaja neodvisni pregled sistema institucije za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost. Pregled celotnega sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost in za vključevanje teh prilagoditev v postopek upravljanja tveganj institucije se opravi najmanj enkrat letno. Pregled zajema vsaj naslednje:

(i)

vključevanje ocenjenih prilagoditev za nestanovitnost v dnevno upravljanje tveganj;

(ii)

►C2 validacija ◄ vseh občutnih sprememb v postopku ocenjevanja prilagoditev za nestanovitnost;

(iii)

preverjanje doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti podatkovnih virov, uporabljenih za izvajanje sistema za ocenjevanje prilagoditev za nestanovitnost, vključno z neodvisnostjo teh podatkovnih virov;

(iv)

točnost in ustreznost predpostavk v zvezi z nestanovitnostjo.

Povečanje prilagoditev za nestanovitnost v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

Prilagoditve za nestanovitnost iz člena 224 so prilagoditve za nestanovitnost, ki jih uporablja institucija v primeru dnevnega prevrednotenja. Tudi če kreditna institucija uporablja svoje lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost v skladu s členom 225, jih najprej izračuna na podlagi dnevnega prevrednotenja. Če je pogostnost prevrednotenja manjša kot enkrat dnevno, institucije uporabijo večje prilagoditve za nestanovitnost. Izračunajo jih tako, da se prilagoditve za nestanovitnost na podlagi dnevnega prevrednotenja povečajo z uporabo naslednje formule kvadratnega korena časa:

Pogoji za uporabo prilagoditve za nestanovitnost 0 % v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

Kadar institucija v zvezi z repo posli in posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev uporablja pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost iz člena 225 ali pristop lastnih ocen iz člena 225 in so izpolnjeni pogoji iz točk od (a) do (h) odstavka 2, lahko institucija namesto prilagoditev za nestanovitnost, izračunanih v skladu s členi od 224 do 226, uporabi prilagoditev za nestanovitnost 0 %. Institucije, ki uporabljajo pristop notranjih modelov iz člena 221 obravnave iz tega člena ne uporabljajo.

Institucije lahko uporabljajo prilagoditev za nestanovitnost 0 %, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

izpostavljenost in zavarovanje s premoženjem so bančne vloge ali dolžniški vrednostni papirji, ki jih izdajo enote centralne ravni držav ali centralne banke v skladu s členom 197(1)(b) in jim je mogoče v skladu s poglavjem 2 pripisati utež tveganja 0 %;

(b)

tako izpostavljenost kakor zavarovanje s premoženjem sta denominirana v isti valuti;

(c)

bodisi zapadlost posla ni daljša od enega dne bodisi tako za izpostavljenost kakor za zavarovanje s premoženjem velja dnevno vrednotenje po tržnih cenah ali dnevno vzdrževanje kritja;

(d)

čas med zadnjim vrednotenjem po tekočih tržnih cenah, preden nasprotna stranka ni opravila vzdrževanja kritja, in unovčenjem zavarovanja s premoženjem ni daljši od štirih delovnih dni;

(e)

posel se poravna v okviru sistema poravnave, uveljavljenega za to vrsto posla;

(f)

dokumentacija, ki pokriva pogodbo ali posel, je standardna tržna dokumentacija za repo posle ali posle posoje/izposoje z zadevnimi vrednostnimi papirji;

(g)

posel ureja dokumentacija, ki določa, da se lahko posel takoj odpove, če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti, da izroči gotovino ali vrednostne papirje oziroma zagotovi kritje, ali drugače ne izpolni svojih finančnih obveznosti;

(h)

pristojni organi štejejo nasprotno stranko za prvovrstnega tržnega udeleženca.

Prvovrstni tržni udeleženci iz točke (h) odstavka 2 vključujejo naslednje subjekte:

(a)

subjekte iz člena 197(1)(b), izpostavljenostim do katerih je dodeljena utež tveganja 0 % v skladu s poglavjem 2;

(b)

institucije;

▼M9

(ba)

investicijska podjetja;

▼B

(c)

druge finančne družbe, v smislu točk (25)(b) in (d) člena 13 Direktive 2009/138/ES, izpostavljenostim do katerih je v skladu s standardiziranim pristopom dodeljena utež tveganja 20 % ali ki – v primeru institucij, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovanih izgub v skladu s pristopom IRB – nimajo bonitetne ocene priznane ECAI in so bile notranje ocenjene s strani institucije;

(d)

regulirane KNP, ki morajo izpolnjevati zahteve v zvezi s kapitalom ali finančnimi vzvodi;

(e)

regulirane pokojninske sklade;

(f)

priznane klirinške družbe.

Izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v skladu s razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

V skladu s standardiziranim pristopom institucija uporabi E*, kakor je izračunan v skladu s členom 223(5), kot vrednost izpostavljenosti za namene člena 113. V primeru zunajbilančnih postavk iz Priloge I institucija uporabi E* kot vrednost, ki se pomnoži z odstotki, navedenimi v členu 111(1), da se pridobi vrednost izpostavljenosti.

V skladu s pristopom IRB institucije uporabljajo efektivni LGD (LGD*) kot LGD za namene poglavja 3. Institucije izračunajo LGD*, kakor sledi:

pri čemer je:

LGD

izguba ob neplačilu, ki bi se v skladu s poglavjem 3 uporabila za izpostavljenost, če izpostavljenost ne bi bila zavarovana s premoženjem;

vrednost izpostavljenosti v skladu s členom 223(3);

popolnoma prilagojena vrednost izpostavljenosti, v skladu s členom 223(5).

Načela vrednotenja za druga primerna zavarovanja s premoženjem v okviru pristopa IRB

V primeru zavarovanja z nepremičninami dano zavarovanje oceni neodvisni cenilec po tržni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od tržne. Institucija od neodvisnega cenilca zahteva, da dokumentira tržno vrednost na pregleden in jasen način.

V državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti, lahko nepremičnino oceni neodvisni cenilec, in sicer po hipotekarni kreditni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od hipotekarne kreditne vrednosti. Institucije od neodvisnega cenilca zahtevajo, da pri ocenjevanju hipotekarne kreditne vrednosti ne upošteva špekulativnih elementov ter to vrednost dokumentira na pregleden in jasen način.

Vrednost zavarovanja s premoženjem je tržna vrednost ali hipotekarna kreditna vrednost, ustrezno zmanjšana, da upošteva rezultate spremljanja, kot je zahtevano v skladu s členom 208(3), in kakršne koli predhodne terjatve iz naslova lastništva.

Za denarne terjatve je vrednost denarnih terjatev znesek denarnih terjatev.

Institucije vrednotijo zavarovanje z drugim stvarnim premoženjem, ki ne zajema nepremičnin, po njegovi tržni vrednosti. V tem členu je tržna vrednost ocenjeni znesek, za katerega se lahko premoženje zamenja na datum vrednotenja med za to pripravljenima kupcem in prodajalcem na podlagi običajnih tržnih pogojev.

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za drugo primerno zavarovanje s premoženjem v skladu s pristopom IRB

Institucije uporabijo LGD*, izračunan v skladu s tem odstavkom in odstavkom 2, kot LGD za namene poglavja 3.

Če je razmerje med vrednostjo zavarovanja s premoženjem (C) in vrednostjo izpostavljenosti (E) nižje od zahtevane minimalne ravni zavarovanja s premoženjem za dano izpostavljenost (C*), kakor je določena v razpredelnici 5, je LGD* LGD, določen v poglavju 3 za nezavarovane izpostavljenosti do nasprotne stranke. V ta namen institucije vrednost izpostavljenosti postavk iz člena 166(8) do (10), namesto z uporabo konverzijskih faktorjev ali odstotnih deležev iz teh odstavkov, izračunajo z uporabo konverzijskega faktorja ali odstotnega deleža 100 %.

Če razmerje med vrednostjo zavarovanja s premoženjem in vrednostjo izpostavljenosti presega drugo, višjo raven praga C**, kakor je določeno v razpredelnici 5, je LGD* enak vrednosti, ki je predpisana v razpredelnici 5.

Če zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C** za izpostavljenost kot celoto ni dosežena, institucije štejejo, da je izpostavljenost sestavljena iz dveh izpostavljenosti – ene, ki ustreza deležu, v zvezi s katerim je dosežena zahtevana raven zavarovanja s premoženjem C**, in iz druge, ki ustreza preostanku.

V razpredelnici 5 tega odstavka so določeni veljavni LGD* in zahtevane ravni zavarovanja s premoženjem za zavarovane dele izpostavljenosti.

Razpredelnica 5

Najmanjši LGD za zavarovane dele izpostavljenosti

	LGD* za nadrejene izpostavljenosti	LGD* za podrejene izpostavljenosti	Zahtevana najmanjša raven zavarovanja s premoženjem (C*)	Zahtevana najmanjša raven zavarovanja s premoženjem (C**)
Terjatve	35 %	65 %	0 %	125 %
Stanovanjske nepremičnine/poslovne nepremičnine	35 %	65 %	30 %	140 %
Druga zavarovanja s premoženjem	40 %	70 %	30 %	140 %

Institucije lahko namesto obravnave iz odstavkov 1 in 2 ter v skladu s členom 124(2) uporabljajo utež tveganja 50 % za del izpostavljenosti, ki je – znotraj meja, določenih v členu 125(2)(d) oziroma členu 126(2)(d) ►C2 – polno zavarovan s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ki se nahaja na ozemlju države članice, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 199(3) ali (4). ◄

Izračun tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru mešanih skupin zavarovanja s premoženjem

Institucija izračuna vrednost LGD*, ki ga v skladu z odstavkoma 2 in 3 uporablja kot LGD za namene poglavja 3, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

pri izračunu tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub institucija uporablja pristop IRB;

(b)

izpostavljenost je zavarovana tako s finančnim premoženjem kot z drugim primernim zavarovanjem s premoženjem.

Institucije morajo nestanovitnosti prilagojeno vrednost izpostavljenosti, ki se pridobi z uporabo prilagoditve za nestanovitnost iz člena 223(5) za vrednost izpostavljenosti, razdeliti na dele, da se tako pridobi del, krit s primernim zavarovanjem s finančnim premoženjem, del, krit s terjatvami, del, krit z zavarovanjem s poslovnimi nepremičninami ali stanovanjskimi nepremičninami, del, krit z drugim primernim zavarovanjem s premoženjem, ter nezavarovani del, kakor je primerno.

Institucije v skladu z zadevnimi določbami tega poglavja ločeno izračunajo LGD* za vsak del izpostavljenosti iz odstavka 2.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 212(1), se bančne vloge pri tretjih institucijah lahko obravnavajo kot jamstvo tretje institucije.

Če so izpolnjeni pogoji iz člena 212(2), institucije obravnavajo delež izpostavljenosti, zavarovan s tekočo odkupno vrednostjo polic življenjskega zavarovanja, zastavljenih posojilni instituciji, na naslednji način:

(a)

če je izpostavljenost predmet standardiziranega pristopa, se tveganju prilagodi z uporabo uteži tveganja iz odstavka 3;

(b)

če je izpostavljenost predmet pristopa IRB, vendar brez lastnih ocen LGD, se ji dodeli LGD 40 %.

V primeru valutne neusklajenosti institucije zmanjšajo tekočo odkupno vrednost v skladu s členom 233(3), pri čemer je vrednost kreditnega zavarovanja tekoča odkupna vrednost police življenjskega zavarovanja.

Za namene točke (a) odstavka 2 dodelijo institucije na podlagi uteži tveganja, dodeljene nadrejeni nezavarovani izpostavljenosti do družbe, ki daje življenjsko zavarovanje, naslednje uteži tveganja:

(a)

utež tveganja 20 %, če je nadrejeni nezavarovani izpostavljenosti do podjetja, ki daje življenjsko zavarovanje, dodeljena utež tveganja 20 %;

(b)

utež tveganja 35 %, če je nadrejeni nezavarovani izpostavljenosti do podjetja, ki daje življenjsko zavarovanje, dodeljena utež tveganja 50 %;

(c)

utež tveganja 70 %, če je nadrejeni nezavarovani izpostavljenosti do podjetja, ki daje življenjsko zavarovanje, dodeljena utež tveganja 100 %;

(d)

utež tveganja 150 %, če je nadrejeni nezavarovani izpostavljenosti do podjetja, ki daje življenjsko zavarovanje, dodeljena utež tveganja 150 %.

Institucije lahko na zahtevo odkupljene instrumente, ki se štejejo za primerne v skladu s členom 200(c), obravnavajo kot jamstvo institucije, ki jih je izdala. Vrednost primernega kreditnega zavarovanja je naslednja:

(a)

če bo instrument odkupljen po svoji nominalni vrednosti, je vrednost zavarovanja ta znesek;

(b)

če bo instrument odkupljen po tržni ceni, je vrednost zavarovanja vrednost instrumenta, vrednotenega na enak način, kot se vrednotijo dolžniški vrednostni papirji, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 197(4).

Za namene izračuna učinkov osebnega kreditnega zavarovanja v skladu s tem poddodelkom je vrednost osebnega kreditnega zavarovanja (G) znesek, za katerega se je dajalec zavarovanja zavezal, da ga bo plačal v primeru neizpolnitve finančnih obveznosti ali neplačila kreditojemalca ali ob nastanku drugih določenih kreditnih dogodkov.

V primeru kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki kot kreditni dogodek ne vključujejo prestrukturiranja osnovne obveznosti z odpisom ali odlogom plačila glavnice, obresti ali nadomestil, katerih posledica je dogodek kreditne izgube, velja naslednje:

(a)

če znesek, za katerega se je dajalec zavarovanja zavezal, da ga bo plačal, ne presega vrednosti izpostavljenosti, institucije znižajo vrednost kreditnega zavarovanja, izračunanega v skladu z odstavkom 1, za 40 %;

(b)

če znesek, za katerega se je dajalec zavarovanja zavezal, da ga bo plačal, presega vrednost izpostavljenosti, sme vrednost kreditnega zavarovanja znašati največ 60 % vrednosti izpostavljenosti.

Če je osebno kreditno zavarovanje denominirano v valuti, ki se razlikuje od valute, v kateri je denominirana izpostavljenost, institucije vrednost kreditnega zavarovanja znižajo z uporabo prilagoditve za nestanovitnost na naslednji način:

pri čemer je:

znesek kreditnega zavarovanja, prilagojen za valutno tveganje,

nominalni znesek kreditnega zavarovanja,

Hfx

prilagoditev za nestanovitnost zaradi kakršnekoli valutne neusklajenosti med kreditnim zavarovanjem in osnovno obveznostjo, določeno v skladu z odstavkom 4.

Institucije pri prilagoditvah za nestanovitnost zaradi morebitne valutne neusklajenosti upoštevajo obdobje unovčenja 10 delovnih dni z dnevnim prevrednotenjem ter lahko take prilagoditve izračunajo na podlagi pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost ali na podlagi pristopa lastnih ocen za nestanovitnost, kakor je določeno v členu 224 oziroma 225. Institucije povečajo prilagoditve za nestanovitnost v skladu s členom 226.

Izračun tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru delnega zavarovanja in tranširanja

Če institucija delež tveganja kredita prenese v eni tranši ali več tranšah, se uporabijo pravila, določena v poglavju 5. Institucije lahko štejejo, da so pragi bistvenosti, pod katerimi se v primeru izgube ne opravi nikakršno plačilo, enakovredni zadržanim pozicijam prve izgube in da povzročijo nastanek tranširanega prenosa tveganja.

Izračun tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom

Za namene člena 113(3) institucije izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

vrednost izpostavljenosti v skladu s členom 111; v ta namen je vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge I, namesto vrednosti izpostavljenosti iz člena 111(1), 100 % vrednost take izpostavljenosti;

vrednost zavarovanja pred kreditnim tveganjem, izračunana v skladu s členom 233(3) (G*) in dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v oddelku 5;

utež tveganja za izpostavljenosti do dolžnika, kakor je določeno v poglavju 2;

utež tveganja za izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kakor je določeno v poglavju 2.

Če je zavarovani znesek (GA) nižji od vrednosti izpostavljenosti (E), lahko institucije uporabijo formulo iz odstavka 1, samo kadar sta zavarovani in nezavarovani delež izpostavljenosti enakovredna.

Institucije lahko obravnavo iz člena 114(4) in (7) razširijo na izpostavljenosti ali dele izpostavljenosti, za katere jamčijo enote centralne ravni države ali centralna banka, pri čemer je jamstvo denominirano v domači valuti kreditojemalca, v kateri je financirana tudi izpostavljenost.

Izračun tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v skladu s pristopom IRB

Za kriti delež vrednosti izpostavljenosti (E) na podlagi prilagojene vrednosti kreditnega zavarovanja GA je lahko PD za namene oddelka 4 poglavja 3 enak PD dajalca zavarovanja ali PD med PD kreditojemalca in PD dajalca jamstva, če polna substitucija ne bi bila upravičena. V primeru podrejenih izpostavljenosti in nepodrejenega osebnega zavarovanja je lahko LGD, ki ga institucije uporabijo za namene oddelka 4 poglavja 3, tisti, ki ustreza nadrejenim terjatvam.

Za vse nekrite deleže vrednosti izpostavljenosti (E) se kot PD uporabi PD kreditojemalca, kot LGD pa LGD osnovne izpostavljenosti.

V tem členu je GA vrednost G*, izračunana v skladu s členom 233(3), dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v oddelku 5. E je vrednost izpostavljenosti, določena v skladu z oddelkom 5 poglavja 3. Institucije za ta namen izračunajo vrednost izpostavljenosti postavk, navedenih v členu 166(8) do (10), namesto z uporabo konverzijskih faktorjev ali odstotnih deležev, navedenih v teh odstavkih, z uporabo konverzijskega faktorja ali odstotnega deleža 100 %.

Za namene izračuna tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti neusklajenost zapadlosti nastane, ko je preostala zapadlost kreditnega zavarovanja krajša od preostale zapadlosti zavarovane izpostavljenosti. Če je preostala zapadlost zavarovanja krajša od treh mesecev in je zapadlost zavarovanja krajša od zapadlosti osnovne izpostavljenosti, se to zavarovanje ne šteje za primerno kreditno zavarovanje.

V primeru neusklajenosti zapadlosti se kreditno zavarovanje ne šteje za primerno, če je izpolnjena katera koli od naslednjih zahtev:

(a)

prvotna zapadlost zavarovanja je krajša od 1 leta;

(b)

izpostavljenost je kratkoročna izpostavljenost, za katero pristojni organi določijo, da zanjo namesto enoletne spodnje meje velja enodnevna spodnja meja vrednosti zapadlosti (M) v skladu s členom 162(3).

Ob upoštevanju najdaljšega obdobja 5 let je efektivna zapadlost osnovne obveznosti najdaljše možno preostalo obdobje, po izteku katerega mora dolžnik izpolniti svoje obveznosti. V skladu z odstavkom 2 je zapadlost kreditnega zavarovanja obdobje do prvega datuma, na katerega lahko zavarovanje preneha ali je lahko prekinjeno.

Če obstaja možnost prekinitve zavarovanja po lastni presoji dajalca zavarovanja, kot zapadlost zavarovanja institucije uporabijo obdobje do prvega datuma, na katerega se lahko ta možnost uveljavi. Če obstaja možnost prekinitve zavarovanja po lastni presoji kupca zavarovanja, pogoji dogovora ob uvedbi zavarovanja pa institucijo spodbujajo, da zaključi posel pred pogodbeno zapadlostjo, kot zapadlost zavarovanja institucija uporabi obdobje do prvega datuma, na katerega se lahko ta možnost uveljavi; drugače lahko institucija šteje, da taka možnost nima vpliva na zapadlost zavarovanja.

Če ni možno preprečiti prenehanja kreditnega izvedenega finančnega instrumenta pred iztekom morebitnega obdobja mirovanja, po katerem se šteje, da je prišlo do neizpolnitve osnovne obveznosti zaradi neplačila, institucije zapadlost zavarovanja skrajšajo za trajanje obdobja mirovanja.

Kadar pri poslih s stvarnim kreditnim zavarovanjem v skladu z enostavno metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem obstaja neusklajenost med zapadlostjo izpostavljenosti in zapadlostjo zavarovanja, se zavarovanje s finančnim premoženjem ne šteje za primerno stvarno kreditno zavarovanje.

►C2 2.

Pri poslih s stvarnim kreditnim zavarovanjem v skladu z razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim zavarovanjem institucije upoštevajo zapadlost kreditnega zavarovanja ◄ s finančnim zavarovanjem institucije izrazijo zapadlost kreditnega zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti v prilagojeni vrednosti zavarovanja s premoženjem v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

CVA

nestanovitnosti prilagojena vrednost zavarovanja s premoženjem, kakor je določena v členu 223(2), ali znesek izpostavljenosti, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

število preostalih let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, izračunano v skladu s členom 238, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

število preostalih let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu s členom 238, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

0,25.

Institucije uporabljajo CVAM kot CVA, dodatno prilagojen za neusklajenost zapadlosti v formuli za izračun popolnoma prilagojene vrednosti izpostavljenosti (E*), določene v členu 223(5).

Pri poslih z osebnim kreditnim zavarovanjem institucije upoštevajo zapadlost kreditnega zavarovanja in zapadlost izpostavljenosti v prilagojeni vrednosti kreditnega zavarovanja v skladu z naslednjo formulo:

▼B

pri čemer je:

G*, prilagojen za morebitno neusklajenost zapadlosti;

znesek zavarovanja, prilagojen za morebitno valutno neusklajenost;

število preostalih let do dneva zapadlosti kreditnega zavarovanja, izračunano v skladu s členom 238, ali vrednost T, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

število preostalih let do dneva zapadlosti izpostavljenosti, izračunano v skladu s členom 238, ali 5 let, odvisno od tega, katera vrednost je nižja;

0,25.

Za namene členov od 233 do 236 institucije kot vrednost zavarovanja uporabijo GA.

Če institucija pridobi kreditno zavarovanje za več izpostavljenosti pod pogoji, da prvo neplačilo med izpostavljenostmi sproži plačilo in da ta kreditni dogodek prekine pogodbo, lahko institucija spremeni izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneska pričakovanih izgub, ki bi v odsotnosti kreditnega zavarovanja pomenil najnižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s tem poglavjem:

Obravnava iz tega člena se uporablja le, če je vrednost izpostavljenosti manjša ali enaka vrednosti kreditnega zavarovanja.

V primeru, da n-to neplačilo med izpostavljenostmi sproži plačilo na podlagi kreditnega zavarovanja, institucija, ki kupuje zavarovanje, prizna zavarovanje za namen izračuna tveganju prilagojenih zneskov izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneskov pričakovanih izgub, samo če je bilo zavarovanje pridobljeno tudi za neplačila od 1 do n-1 ali če je že prišlo do števila neplačil n-1. V takih primerih lahko institucija spremeni izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti, po potrebi pa tudi zneska pričakovanih izgub zaradi izpostavljenosti, ki bi v skladu s tem poglavjem v odsotnosti kreditnega zavarovanja pomenil n-ti najnižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Institucije izračunajo n-ti najnižji znesek, kot je določeno v točkah (a) in (b) člena 240.

Obravnava iz tega člena se uporablja le, če je vrednost izpostavljenosti manjša ali enaka vrednosti kreditnega zavarovanja.

Vse izpostavljenosti v košarici izpolnjujejo zahteve iz členov 204(2) in 216(1)(d).

Opredelitev pojmov in merila za enostavno, pregledno in standardizirano listinjenje

Merila za listinjenje STS, ki izpolnjuje pogoje za diferencirano kapitalsko obravnavo

Pozicije v programu ABCP ali posli ABCP, ki štejejo za pozicije v listinjenju STS, so primerni za obravnavo iz členov 260, 262 in 264, kadar so izpolnjene naslednje zahteve:

(a)

osnovne izpostavljenosti v času, ko so bile vključene v program ABCP, po najboljši vednosti originatorja ali prvotnega kreditodajalca izpolnjujejo pogoje za to, da se jim v skladu s standardiziranim pristopom in ob upoštevanju morebitnega primernega zmanjšanja kreditnega tveganja dodeli utež tveganja, ki je enaka ali manjša od 75 %, izračunano na osnovi posamične izpostavljenosti, kjer gre za izpostavljenost na drobno, in 100 % za vse druge izpostavljenosti; in

(b)

skupna vrednost vseh izpostavljenosti do enega dolžnika na ravni programa ABCP ne presega 2 % skupne vrednosti vseh izpostavljenosti v okviru programa ABCP v času, ko so bile izpostavljenosti dodane v program ABCP. Za namene tega izračuna se krediti ali zakupi, zagotovljeni skupini povezanih strank, po najboljši vednosti sponzorja, obravnavajo kot izpostavljenosti do enega dolžnika.

V primeru denarnih terjatev iz trgovanja se točka (b) prvega pododstavka ne uporablja, kadar je kreditno tveganje navedenih denarnih terjatev iz trgovanja v celoti zavarovano z ustreznim kreditnim zavarovanjem v skladu s poglavjem 4, pod pogojem, da je v takem primeru dajalec zavarovanja institucija, investicijsko podjetje, zavarovalnica ali pozavarovalnica.

Pri listinjenju preostalih vrednosti zakupa se točka (b) prvega pododstavka ne uporablja za tiste vrednosti, ki niso izpostavljene tveganju refinanciranja ali ponovne prodaje zaradi pravno izvršljive zaveze tretje osebe, ki šteje za primerno na podlagi člena 201(1), da pri vnaprej določenem znesku ponovno odkupi ali refinancira izpostavljenost.

Z odstopanjem od točke (a) prvega pododstavka je v primeru, ko institucija uporabi člen 248(3) ali je pridobila dovoljenje za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja v skladu s členom 265, utež tveganja, ki bi jo institucija dodelila okvirnemu likvidnostnemu kreditu, ki v celoti krije ABCP, izdan v okviru programa, enaka ali manjša od 100 %;

Pozicije v listinjenju, pri katerih ne gre za program ABCP ali posel ABCP, ki štejejo za pozicije v listinjenju STS, so primerne za obravnavo iz členov 260, 262 in 264, kadar so izpolnjene naslednje zahteve:

(a)

ob vključitvi v listinjenje skupna vrednost vseh izpostavljenosti do enega dolžnika v skupini ne presega 2 % vrednosti skupnih neporavnanih izpostavljenosti skupine osnovnih izpostavljenosti. Za namene tega izračuna se krediti ali zakupi, zagotovljeni skupini povezanih strank, obravnavajo kot izpostavljenosti do enega dolžnika;

Pri listinjenju preostalih vrednosti zakupa se prvi pododstavek te točke ne uporablja, kadar te vrednosti niso izpostavljene tveganju refinanciranja ali ponovne prodaje zaradi pravno izvršljive zaveze tretje osebe, ki šteje za primerno na podlagi člena 201(1), da pri vnaprej določenem znesku ponovno odkupi ali refinancira izpostavljenost;

(b)

osnovne izpostavljenosti ob vključitvi v listinjenje izpolnjujejo pogoje za to, da se jim v skladu s standardiziranim pristopom in ob upoštevanju morebitnega primernega zmanjšanja kreditnega tveganja dodeli utež tveganja, ki je enaka ali manjša od:

(i)

40 %, izračunano na osnovi povprečja, tehtanega z vrednostjo izpostavljenosti, za portfelj, pri čemer so izpostavljenosti krediti, zavarovani s hipoteko na stanovanjske nepremičnine, ali v celoti zajamčeni stanovanjski krediti iz točke (e) člena 129(1);

(ii)

50 %, izračunano na osnovi posamične izpostavljenosti, pri čemer je izpostavljenost kredit, zavarovan s hipoteko na poslovno nepremičnino;

(iii)

75 %, izračunano na osnovi posamične izpostavljenosti, pri čemer gre za izpostavljenost na drobno;

(iv)

za vse druge izpostavljenosti, 100 %, izračunano na osnovi posamične izpostavljenosti;

(c)

kadar se uporabljata točki (b)(i) in (b)(ii), se krediti, zavarovani z nižje rangiranimi zastavnimi pravicami na posameznem sredstvu, vključijo v listinjenje le, kadar so v listinjenje vključeni tudi vsi krediti, zavarovani s prednostnimi zastavnimi pravicami na navedenem sredstvu;

(d)

kadar se uporablja točka (b)(i) tega odstavka, razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin pri nobenem kreditu v skupini osnovnih izpostavljenosti ob vključitvi v listinjenje ne sme biti višje od 100 %, merjeno v skladu s točko (d)(i) člena 129(1) in členom 229(1).

Institucija v vlogi originatorja v tradicionalnem listinjenju lahko iz izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je ustrezno, zneskov pričakovanih izgub izključi osnovne izpostavljenosti, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

pomemben delež kreditnega tveganja iz naslova osnovnih izpostavljenosti je bil prenesen na tretje osebe;

(b)

institucija v vlogi originatorja uporablja za vse pozicije, ki jih ima v listinjenju, utež tveganja 1 250 % ali v skladu s točko (k) člena 36(1) te pozicije v listinjenju odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Da je prišlo do prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja, se šteje v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti vmesnih pozicij v listinjenju, ki jih ima institucija v vlogi originatorja v listinjenju, ne presegajo 50 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti vseh vmesnih pozicij v zadevnem listinjenju;

(b)

institucija v vlogi originatorja nima več kot 20 % vrednosti izpostavljenosti tranše prve izgube v listinjenju, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

originator lahko dokaže, da vrednost izpostavljenosti tranše prve izgube znatno presega utemeljeno oceno pričakovanih izgub pri osnovnih izpostavljenostih;

(ii)

ni vmesnih pozicij v listinjenju.

Kadar morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi jih institucija v vlogi originatorja dosegla z listinjenjem iz točke (a) ali (b), ni utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe, lahko pristojni organi glede na posamezen primer odločijo, da se ne šteje, da je pomemben delež kreditnega tveganja prenesen na tretje osebe.

Z odstopanjem od odstavka 2 pristojni organi lahko dovolijo institucijam v vlogi originatorja, da priznajo prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja v zvezi z listinjenjem, kadar institucija v vlogi originatorja v vsakem primeru dokaže, da je zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki jih originator doseže z listinjenjem, utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe. Dovoljenje se lahko izda le, kadar institucija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

institucija ima vzpostavljene primerne politike notranjega upravljanja tveganj in metodologije za ocenjevanje prenosa kreditnega tveganja;

(b)

institucija je tudi priznala prenos kreditnega tveganja na tretje osebe v vsakem primeru za namene svojega notranjega upravljanja tveganj in razporeditve notranjega kapitala.

Poleg zahtev iz odstavkov 1, 2 in 3 morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

dokumentacija o poslu odraža ekonomsko vsebino listinjenja;

(b)

pozicije v listinjenju ne predstavljajo plačilnih obveznosti institucije v vlogi originatorja;

(c)

osnovne izpostavljenosti so zunaj dosega institucije v vlogi originatorja in njenih upnikov, na način, ki izpolnjuje zahteve iz člena 20(1) Uredbe (EU) 2017/2402;

(d)

institucija v vlogi originatorja ne ohrani nadzora nad osnovnimi izpostavljenostmi. Šteje se, da je nadzor nad osnovnimi izpostavljenostmi ohranjen, če ima originator pravico, da od prevzemnika ponovno odkupi predhodno prenesene izpostavljenosti z namenom, da pridobi določene koristi, ali če je dolžan na drug način ponovno prevzeti preneseno tveganje. Ohranitev pravic ali obveznosti servisiranja s strani institucije v vlogi originatorja v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi samo po sebi ne pomeni nadzora nad izpostavljenostmi;

(e)

dokumentacija o listinjenju ne vsebuje zahtev ali pogojev, ki:

(i)

zahtevajo, da institucija v vlogi originatorja spremeni osnovne izpostavljenosti, da bi se izboljšala povprečna kakovost skupine, ali

(ii)

povečujejo donos, ki se izplača imetnikom pozicij v listinjenju, ali drugače izboljšujejo pozicije v listinjenju zaradi poslabšanja kreditne kakovosti osnovnih izpostavljenosti;

(f)

kadar je primerno, dokumentacija o poslu pojasnjuje, da originator ali sponzor lahko kupi ali ponovno odkupi pozicije v listinjenju oziroma ponovno odkupi, prestrukturira ali nadomesti osnovne izpostavljenosti v obsegu, ki presega njegove pogodbene obveznosti, le, kadar se takšni posli izvajajo v skladu s prevladujočimi tržnimi pogoji in stranki delujeta v lastnem interesu kot svobodni in neodvisni osebi (na podlagi običajnih tržnih pogojev);

(g)

kadar obstaja vgrajena nakupna opcija, mora ta opcija izpolnjevati tudi vse naslednje pogoje:

(i)

institucija v vlogi originatorja jo lahko uveljavi po svoji lastni presoji;

(ii)

uveljavi se lahko šele, ko 10 % ali manj prvotne vrednosti osnovnih izpostavljenosti ostane neodplačane;

(iii)

ni strukturirana tako, da bi preprečevala dodeljevanje izgub pozicijam kreditne izboljšave ali drugim pozicijam investitorjev v listinjenju, niti ni strukturirana na drugačen način, ki bi zagotavljal kreditno izboljšavo;

(h)

institucija v vlogi originatorja je prejela mnenje od usposobljenega pravnega svetovalca, ki potrjuje, da listinjenje izpolnjuje pogoje iz točke (c) tega odstavka.

Pristojni organi obveščajo EBA o primerih, v katerih so se odločili, da morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ni bilo utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe v skladu z odstavkom 2, in o primerih, v katerih so se institucije odločile, da bodo uporabile odstavek 3.

EBA spremlja razpon nadzorniških praks v zvezi s priznavanjem prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja pri tradicionalnem listinjenju v skladu s tem členom. EBA izvede zlasti pregled:

(a)

pogojev za prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja na tretje osebe v skladu z odstavki 2, 3 in 4;

(b)

razlage „sorazmernega prenosa kreditnega tveganja na tretje osebe“ za namene ocene pristojnih organov, določene v drugem pododstavku odstavka 2 in v odstavku 3;

(c)

zahtev za oceno pristojnih organov glede poslov listinjenja, v zvezi s katerimi originator zaprosi za priznanje prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja na tretje osebe v skladu z odstavkom 2 ali 3.

EBA do 2. januarja 2021 o svojih ugotovitvah poroča Komisiji. Komisija lahko ob upoštevanju poročila EBA v skladu s členom 462 sprejme delegirani akt za dopolnitev te uredbe z nadaljnjo določitvijo elementov iz točk (a), (b) in (c) tega odstavka.

Institucija v vlogi originatorja v sintetičnem listinjenju lahko izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kadar je ustrezno, pa tudi zneske pričakovanih izgub glede na osnovne izpostavljenosti v skladu s členoma 251 in 252, kadar je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

pomemben delež kreditnega tveganja je bil prenesen na tretje osebe s stvarnim ali osebnim kreditnim zavarovanjem;

(b)

institucija v vlogi originatorja uporablja za vse pozicije, ki jih ohrani v listinjenju, utež tveganja 1 250 % ali v skladu s točko (k) člena 36(1) te pozicije v listinjenju odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Da je prišlo do prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja, se šteje v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

(b)

institucija v vlogi originatorja nima več kot 20 % vrednosti izpostavljenosti tranše prve izgube v listinjenju, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

originator lahko dokaže, da vrednost izpostavljenosti tranše prve izgube znatno presega utemeljeno oceno pričakovanih izgub pri osnovnih izpostavljenostih;

(ii)

ni vmesnih pozicij v listinjenju.

Kadar morebitno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi jih institucija v vlogi originatorja dosegla z listinjenjem, ni utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe, lahko pristojni organi glede na posamezen primer odločijo, da se ne šteje, da je pomemben delež kreditnega tveganja prenesen na tretje osebe.

Z odstopanjem od odstavka 2 pristojni organi lahko dovolijo institucijam v vlogi originatorjev, da priznajo prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja v zvezi z listinjenjem, če institucija v vlogi originatorja v vsakem primeru dokaže, da je zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki jih originator doseže z listinjenjem, utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe. Dovoljenje se lahko izda le, kadar institucija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

institucija ima vzpostavljene primerne politike notranjega upravljanja tveganj in metodologije za ocenjevanje prenosa tveganja;

(b)

institucija je tudi priznala prenos kreditnega tveganja na tretje osebe v vsakem primeru za namene svojega notranjega upravljanja tveganj in razporeditve notranjega kapitala.

Poleg zahtev iz odstavkov 1, 2 in 3 morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

dokumentacija o poslu odraža ekonomsko vsebino listinjenja;

(b)

kreditno zavarovanje, s katerim se prenese kreditno tveganje, je skladno s členom 249;

(c)

dokumentacija o listinjenju ne vsebuje zahtev ali pogojev, ki:

(i)

določajo bistvene pragove pomembnosti, za katere velja, da se kreditno zavarovanje v primeru kreditnega dogodka ne sproži, če niso doseženi;

(ii)

dopuščajo prekinitev zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kakovosti osnovnih izpostavljenosti;

(iii)

zahtevajo, da institucija v vlogi originatorja spremeni sestavo osnovnih izpostavljenosti, da bi se izboljšala povprečna kakovost skupine; ali

(iv)

povečujejo stroške institucij za kreditno zavarovanje ali donos, ki se izplača imetnikom pozicij v listinjenju, zaradi poslabšanja kreditne kakovosti osnovne skupine;

(d)

kreditno zavarovanje je izvršljivo v vseh zadevnih jurisdikcijah;

(e)

(f)

kadar obstaja vgrajena nakupna opcija, mora ta opcija izpolnjevati vse naslednje pogoje:

(i)

institucija v vlogi originatorja jo lahko uveljavi po svoji lastni presoji;

(ii)

uveljavi se lahko šele, ko 10 % ali manj prvotne vrednosti osnovnih izpostavljenosti ostane neodplačane;

(iii)

ni strukturirana tako, da bi preprečevala dodeljevanje izgub pozicijam kreditne izboljšave ali drugim pozicijam, ki jih imajo investitorji v listinjenju, niti ni strukturirana na drugačen način, ki bi zagotavljal kreditno izboljšavo;

(g)

institucija v vlogi originatorja je prejela mnenje od usposobljenega pravnega svetovalca, ki potrjuje, da listinjenje izpolnjuje pogoje iz točke (d) tega odstavka.

EBA spremlja razpon nadzorniških praks v zvezi s priznavanjem prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja pri sintetičnem listinjenju v skladu s tem členom. EBA izvede zlasti pregled:

(a)

pogojev za prenos pomembnega deleža kreditnega tveganja na tretje osebe v skladu z odstavki 2, 3 in 4;

(b)

razlage „sorazmernega prenosa kreditnega tveganja na tretje osebe“ za namene ocene pristojnih organov, določene v drugem pododstavku odstavka 2 in v odstavku 3, ter

(c)

Kadar listinjenje vključuje obnavljajoče se izpostavljenosti in določbe o predčasnem odplačilu ali podobne določbe, se šteje, da je institucija v vlogi originatorja prenesla pomemben delež kreditnega tveganja le, kadar so izpolnjene zahteve iz členov 244 in 245 ter sprožitev določbe o predčasnem odplačilu ne povzroči:

Kadar institucija v vlogi originatorja prenese pomemben delež kreditnega tveganja, povezanega z osnovnimi izpostavljenostmi v listinjenju, v skladu z oddelkom 2, lahko ta institucija:

(a)

v primeru tradicionalnega listinjenja iz svojega izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kot je to ustrezno, tudi iz izračuna zneskov pričakovanih izgub izključi osnovne izpostavljenosti;

(b)

v primeru sintetičnega listinjenja za osnovne izpostavljenosti izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je to ustrezno, tudi zneske pričakovanih izgub v skladu s členoma 251 in 252.

Kadar se institucija v vlogi originatorja odloči za uporabo odstavka 1, izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, določene v tem poglavju, za pozicije, ki jih lahko ima v listinjenju.

Kadar institucija v vlogi originatorja ne prenese pomembnega deleža kreditnega tveganja ali se ne odloči za uporabo odstavka 1, se od nje ne zahteva, da izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako pozicijo, ki jo lahko ima v listinjenju, temveč osnovne izpostavljenosti še naprej vključuje v izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je to ustrezno, zneskov pričakovanih izgub, kot da ne bi bile listinjene.

Kadar je izpostavljenost v listinjenju vezana na pozicije v različnih tranšah, se izpostavljenost do vsake tranše obravnava kot posamezna pozicija v listinjenju. Dajalci kreditnega zavarovanja za pozicije v listinjenju se obravnavajo kot imetniki pozicij v listinjenju. Pozicije v listinjenju vključujejo izpostavljenosti iz naslova listinjenja, ki nastanejo na osnovi obrestnih ali valutnih izvedenih finančnih instrumentov, ki jih je institucija sklenila v okviru posla.

Če se pozicija v listinjenju ne odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1), se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi v skupne zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti institucije za namene člena 92(3).

Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije v listinjenju se izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno skupno utežjo tveganja.

Skupna utež tveganja se določi kot seštevek uteži tveganja iz tega poglavja in morebitne dodatne uteži tveganja v skladu s členom 270a.

Vrednost izpostavljenosti pozicije v listinjenju se izračuna na naslednji način:

(a)

vrednost izpostavljenosti bilančne pozicije v listinjenju je enaka njeni knjigovodski vrednosti, preostali po upoštevanju ustreznih posebnih popravkov pozicije v listinjenju zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110;

(b)

vrednost izpostavljenosti zunajbilančne pozicije v listinjenju je enaka njeni nominalni vrednosti, zmanjšani za ustrezne posebne popravke pozicije v listinjenju zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110, pomnoženi z ustreznim konverzijskim faktorjem, kakor je določeno v tej točki. Konverzijski faktor znaša 100 %, razen v primeru okvirnih likvidnostnih kreditov kot predujemov. Za določitev vrednosti izpostavljenosti nečrpanega dela okvirnega likvidnostnega kredita kot predujema, se lahko uporabi konverzijski faktor 0 % za nominalni znesek okvirnega likvidnostnega kredita, ki se lahko brezpogojno prekliče, pod pogojem, da je odplačilo črpanj iz naslova kredita nadrejeno kakršnim koli drugim terjatvam iz naslova denarnih tokov, ki izhajajo iz osnovnih izpostavljenosti, in je institucija po mnenju pristojnega organa dokazala, da uporablja ustrezno konzervativno metodo za merjenje zneska nečrpanega dela;

(c)

vrednost izpostavljenosti kreditnega tveganja pozicije v listinjenju nasprotne stranke, ki izhaja iz izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge II, se določi v skladu s poglavjem 6;

(d)

institucija v vlogi originatorja lahko od vrednosti izpostavljenosti pozicije v listinjenju, za katero se v skladu s pododdelkom 3 uporablja utež tveganja 1 250 % ali ki se odbije od navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1), odbije znesek posebnih popravkov osnovnih izpostavljenosti zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110 in morebitne nevračljive popuste pri odkupni ceni, povezane s takimi osnovnimi izpostavljenostmi, v obsegu v katerem so ti popusti zmanjšali kapital.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli ustrezno konzervativno metodo za merjenje zneska nečrpanega dela iz točke (b) prvega pododstavka.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 18. januarja 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz tretjega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Kadar ima institucija dve ali več prekrivajočih se pozicij v listinjenju, v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti vključi zgolj eno od teh pozicij.

Kadar se pozicije deloma prekrivajo, lahko institucija pozicijo razdeli na dva dela in prizna prekrivanje v skladu s prvim pododstavkom le za en del. Alternativno lahko institucija obravnava pozicije, kot če bi se v celoti prekrivale, tako da za namene izračuna kapitala poveča pozicijo, ki prispeva k višjim zneskom tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

Institucija lahko prekrivanje prizna tudi med kapitalskimi zahtevami za posebno tveganje pozicij v trgovalni knjigi in kapitalskimi zahtevami za pozicije v listinjenju v netrgovalni knjigi, pod pogojem, da je institucija sposobna izračunati in primerjati kapitalske zahteve za zadevne pozicije.

Za namene tega odstavka se šteje, da se poziciji prekrivata, kadar se medsebojno pobotata na tak način, da lahko institucija prepreči izgube, ki izhajajo iz ene pozicije, z izpolnjevanjem obveznosti, ki se zahtevajo v skladu z drugo pozicijo.

Kadar se za pozicije v ABCP uporablja točka (d) člena 270c, lahko institucija za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za ABCP uporabi utež tveganja, dodeljeno okvirnemu likvidnostnemu kreditu, pod pogojem, da okvirni likvidnostni kredit krije 100 % ABCP, izdanih v ABCP programu, in je ta okvirni likvidnostni kredit uvrščen pari passu z ABCP, tako da tvorijo prekrivajočo se pozicijo. Kadar institucija uporabi določbe iz tega odstavka, o tem uradno obvesti pristojne organe. Za namene ugotavljanja kritja v višini 100 %, določenega v tem odstavku, lahko institucija upošteva druge okvirne likvidnostne kredite v programu ABCP, pod pogojem, da tvorijo prekrivajočo se pozicijo z ABCP.

Institucija lahko prizna stvarno ali osebno kreditno zavarovanje v zvezi s pozicijo v listinjenju, kadar so izpolnjene zahteve za zmanjševanje kreditnega tveganja iz tega poglavja in poglavja 4.

Primerno stvarno kreditno zavarovanje je omejeno na zavarovanje s finančnim premoženjem, ki je primerno za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 2, kakor je določeno v poglavju 4, pri čemer se zmanjševanje kreditnega tveganja prizna na podlagi izpolnjevanja ustreznih zahtev, določenih v poglavju 4.

Primerno osebno kreditno zavarovanje in primerni dajalci osebnega kreditnega zavarovanja so omejeni na tiste, ki so primerni v skladu s poglavjem 4, pri čemer se zmanjševanje kreditnega tveganja prizna na podlagi izpolnjevanja ustreznih zahtev, določenih v poglavju 4.

Z odstopanjem od odstavka 2 tega člena je je primernim dajalcem osebnega kreditnega zavarovanja, naštetim v točki (g) člena 201(1), priznana ECAI dodelila bonitetno oceno, ki ji je v času, ko je bilo kreditno zavarovanje prvič priznano, ustrezala stopnja kreditne kakovosti 2 ali več, trenutno pa ji ustreza stopnja kreditne kakovosti 3 ali več.;

Institucije, ki se jim dovoli uporaba pristopa IRB za neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja, lahko primernost ocenijo v skladu s prvim pododstavkom, ki temelji na enakovrednosti PD za dajalca zavarovanja s PD, povezanim s stopnjami kreditne kakovosti iz člena 136.

Z odstopanjem od odstavka 2 so SSPE primerni dajalci zavarovanja, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

SSPE je lastnik sredstev, ki štejejo kot primerna za zavarovanje s finančnim premoženjem v skladu s poglavjem 4;

(b)

sredstva iz točke (a) niso predmet terjatev ali pogojnih terjatev, ki bi bile nadrejene terjatvi ali pogojni terjatvi institucije prejemnice osebnega kreditnega zavarovanja ali uvrščene pari passu tem terjatvam, in

(c)

izpolnjene so vse zahteve za priznanje zavarovanja s finančnim premoženjem iz poglavja 4.

Za namene odstavka 4 je vrednost zavarovanja, prilagojena za morebitne valutne neusklajenosti in neusklajenosti zapadlosti (GA) v skladu s poglavjem 4, omejena na nestanovitnosti prilagojeno tržno vrednost teh sredstev, utež tveganja za izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kakor je določeno po standardiziranem pristopu (g), pa se določi kot tehtano povprečje uteži tveganja, ki bi se uporabilo za ta sredstva kot zavarovanje s finančnim premoženjem v skladu s standardiziranim pristopom.

Kadar se za pozicijo v listinjenju uporablja polno kreditno zavarovanje ali delno kreditno zavarovanje po načelu sorazmernosti, veljajo naslednje zahteve:

(a)

institucija, ki nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja, zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za del pozicije v listinjenju, za katerega se uporablja kreditno zavarovanje, izračuna v skladu s pododdelkom 3, kot če bi imela ta del pozicije neposredno v lasti;

(b)

institucija, ki kreditno zavarovanje kupi, izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 4 za zavarovani del.

V vseh primerih, ki niso zajeti v odstavku 6, veljajo naslednje zahteve:

(a)

institucija, ki nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja, obravnava del pozicije, za katerega se uporablja kreditno zavarovanje, kot pozicijo v listinjenju in zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračuna, kot če bi imela to pozicijo neposredno v lasti, v skladu s pododdelkom 3, ob upoštevanju odstavkov 8, 9 in 10;

(b)

institucija, ki kreditno zavarovanje kupi, izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za zavarovani del pozicije iz točke (a) v skladu s poglavjem 4. Institucija obravnava del pozicije v listinjenju, za katerega se kreditno zavarovanje ne uporablja, kot ločeno pozicijo v listinjenju in zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračuna v skladu s pododdelkom 3, ob upoštevanju odstavkov 8, 9 in 10.

Institucije, ki uporabljajo pristop za listinjenje na osnovi notranjih bonitetnih ocen (SEC-IRBA) ali standardizirani pristop za listinjenje (SEC-SA) v skladu s pododdelkom 3, ločeno določijo točko vključitve (A) in točko izločitve (D) za vsako od pozicij, izvedenih v skladu z odstavkom 7, kot če bi bile te izdane kot ločene pozicije v listinjenju v času izvedbe posla. Vrednost KIRB oziroma KSA se izračuna ob upoštevanju prvotne skupine osnovnih izpostavljenosti listinjenja.

Institucije, ki uporabljajo pristop za listinjenje na osnovi zunanjih bonitetnih ocen (SEC-ERBA) v skladu z pododdelkom 3 za prvotno pozicijo v listinjenju, izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije, izvedene v skladu z odstavkom 7, na naslednji način:

(a)

kadar je izvedena pozicija nadrejena, se ji dodeli utež tveganja prvotne pozicije v listinjenju;

(b)

kadar izvedena pozicija ni nadrejena, se ji lahko dodeli povzeta bonitetna ocena v skladu s členom 263(7). V tem primeru se velikost tranše T izračuna le na podlagi izvedene pozicije. Kadar bonitetne ocene ni mogoče povzeti, institucija uporabi višjo od uteži tveganja, izhajajočih iz:

(i)

uporabe SEC-SA v skladu z odstavkom 8 in pododdelkom 3 ali

(ii)

uteži tveganja prvotne pozicije v listinjenju v skladu s SEC-ERBA.

10.

Izvedeno pozicijo, ki ni nadrejena, se obravnava kot nenadrejeno pozicijo v listinjenju, tudi če prvotna pozicija v listinjenju pred zavarovanjem šteje za nadrejeno.

Institucija v vlogi sponzorja ali institucija v vlogi originatorja, ki je v povezavi z listinjenjem uporabila člen 247(1) in (2) pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ali ki je prodala instrumente iz svoje trgovalne knjige, tako da ji ni več treba izračunavati kapitalskih zahtev za tveganja v zvezi s temi instrumenti, ne zagotavlja neposredne ali posredne podpore pri listinjenju, ki presega njene pogodbene obveznosti, z namenom zmanjšanja morebitnih ali dejanskih izgub investitorjev.

Posel ne šteje kot podpora za namene odstavka 1, kadar je bil ustrezno upoštevan pri ocenjevanju prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja ter sta ga obe stranki izvedli v lastnem interesu kot svobodni in neodvisni osebi (na podlagi običajnih tržnih pogojev). V ta namen institucija izvede celovit kreditni pregled posla, pri čemer upošteva vsaj vse naslednje elemente:

(a)

ceno ponovnega odkupa;

(b)

kapitalski in likvidnostni položaj institucije pred ponovnim odkupom in po njem;

(c)

uspešnost osnovnih izpostavljenosti;

(d)

uspešnost pozicij v listinjenju;

(e)

učinek podpore na izgube, za katere se pričakuje, da bodo nastale na strani originatorja v odnosu do investitorjev.

Institucija v vlogi originatorja ali sponzorja uradno obvesti pristojni organ o vsakem poslu, sklenjenem v zvezi z listinjenjem, v skladu z odstavkom 2.

EBA v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice o tem, kaj so „običajni tržni pogoji“ za namene tega člena in okoliščine v katerih posel ni strukturiran tako, da zagotavlja podporo.

Če institucija v vlogi originatorja ali sponzorja v zvezi z listinjenjem ne izpolnjuje odstavka 1, institucija vključi vse osnovne izpostavljenosti v zadevnem listinjenju v svoj izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot da te ne bi bile listinjene, in razkrije:

(a)

da je zagotovila podporo za listinjenje v nasprotju z določbami odstavka 1 in

(b)

učinek zagotovljene podpore v smislu kapitalskih zahtev.

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, listinjenih v sintetičnem listinjenju, s strani institucije v vlogi originatorja

Institucija v vlogi originatorja v sintetičnem listinjenju za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za osnovne izpostavljenosti uporabi, kadar je to ustrezno, metodologije izračunavanja iz tega oddelka namesto tistih iz poglavja 2. Za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, kadar je to ustrezno, zneske pričakovanih izgub glede na osnovne izpostavljenosti v skladu s poglavjem 3, je znesek pričakovanih izgub iz naslova teh izpostavljenosti enak nič.

Zahteve iz odstavka 1 tega člena se uporabljajo za celotno skupino izpostavljenosti, ki so osnovne izpostavljenosti listinjenja. Ob upoštevanju člena 252 institucija v vlogi originatorja izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vse tranše v listinjenju v skladu s tem oddelkom, vključno s pozicijami, v zvezi s katerimi lahko institucija prizna zmanjševanje kreditnega tveganja v skladu s členom 249. Utež tveganja, ki se uporabi za pozicije, za katere se prizna zmanjševanje kreditnega tveganja, se lahko spremeni v skladu s poglavjem 4.

Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 251 se upošteva vsaka morebitna neusklajenost zapadlosti med kreditnim zavarovanjem, s katerim je dosežen prenos tveganja, ter osnovnimi izpostavljenostmi, in sicer na naslednji način:

Institucije lahko v primeru pozicije v listinjenju, za katero se v skladu s tem oddelkom uporablja utež tveganja 1 250 %, odbijejo vrednost izpostavljenosti takšne pozicije od navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1), namesto da vključijo pozicijo v svoje izračune zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti. V ta namen lahko izračun vrednosti izpostavljenosti odraža primerno stvarno kreditno zavarovanje v skladu s členom 249.

Kadar institucija izkoristi možnost iz odstavka 1, lahko odbiti znesek v skladu s točko (k) člena 36(1) odšteje od zneska, ki je v členu 268 določen kot najvišja kapitalska zahteva, ki bi se izračunala za osnovne izpostavljenosti, kot da te ne bi bile listinjene.

Institucije za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti uporabijo eno od metod iz pododdelka 3 v skladu z naslednjo hierarhijo:

(a)

kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 258, institucija uporabi SEC-IRBA v skladu s členoma 259 in 260;

(b)

kadar se SEC-IRBA ne sme uporabiti, institucija uporabi SEC-SA v skladu s členoma 261 in 262;

(c)

kadar se SEC-SA ne sme uporabiti, institucija za ocenjene pozicije ali pozicije, pri katerih se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, uporabi SEC-ERBA v skladu s členoma 263 in 264.

Institucija za ocenjene pozicije ali pozicije, pri katerih se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, namesto SEC-SA uporabi SEC-ERBA, in sicer v naslednjih primerih:

(a)

kadar bi bila utež tveganja za pozicije, ki štejejo za pozicije v listinjenju STS, zaradi uporabe SEC-SA višja od 25 %;

(b)

kadar bi bila utež tveganja za pozicije, ki ne štejejo za pozicije v listinjenju STS, zaradi uporabe SEC-SA višja od 25 %, zaradi uporabe SEC-ERBA pa višja od 75 %;

(c)

za posle listinjenja, zavarovane s skupinami kreditov za nakup avtomobilov, zakup avtomobilov in zakup opreme.

Institucija se lahko v primerih, ki niso zajeti v odstavku 2, in z odstopanjem od točke (b) odstavka 1 za vse svoje ocenjene pozicije v listinjenju ali za pozicije, pri katerih se lahko uporabi povzeta bonitetna ocena, odloči, da namesto SEC-SA uporabi pristop SEC-ERBA.

Za namene prvega pododstavka institucija najpozneje 17. novembra 2018 uradno obvesti pristojni organ o svoji odločitvi.

Institucija o vsaki naknadni odločitvi za nadaljnjo spremembo pristopa, uporabljenega za vse njene ocenjene pozicije v listinjenju, uradno obvesti svoj pristojni organ do prvega 15. novembra, ki sledi odločitvi.

Če pristojni organ do prvega 15. decembra, ki sledi roku iz drugega ali tretjega pododstavka, kot je ustrezno, odločitvi ne nasprotuje, začne priglašena odločitev institucije veljati od 1. januarja sledečega leta do takrat, ko začne veljati naslednja priglašena odločitev. Institucija v istem letu ne uporablja različnih pristopov.

Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi glede na posamezen primer institucijam prepovejo uporabo SEC-SA, kadar znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki izhajajo iz uporabe SEC-SA, ni sorazmeren s tveganji, ki grozijo instituciji ali finančni stabilnosti, med drugim tudi s kreditnim tveganjem, ki je vgrajeno v osnovne izpostavljenosti listinjenja. V primeru izpostavljenosti, ki ne štejejo za pozicije v listinjenju STS, se posebna pozornost nameni listinjenjem z zelo zapletenimi in tveganimi lastnostmi.

Brez poseganja v odstavek 1 tega člena lahko institucija uporabi pristop notranjega ocenjevanja za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi z neocenjeno pozicijo v okviru programa ABCP ali posla ABCP v skladu s členom 266, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz člena 265. Kadar je institucija dobila dovoljenje, da uporabi pristop notranjega ocenjevanja v skladu s členom 265(2) in posebna pozicija v okviru programa ABCP ali posla ABCP spada na področje uporabe, ki ga pokriva to dovoljenje, institucija ta pristop uporabi za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti te pozicije.

Za pozicijo v relistinjenju institucije uporabijo SEC-SA v skladu s členom 261, in sicer s spremembami iz člena 269.

V vseh drugih primerih se pozicijam v listinjenju dodeli utež tveganja 1 250 %.

Pristojni organi uradno obvestijo EBA o vseh uradnih obvestilih, poslanih na podlagi odstavka 3 tega člena. EBA spremlja učinek tega člena na kapitalske zahteve in različne nadzorniške prakse v zvezi z odstavkom 4 tega člena, Komisiji letno poroča o svojih ugotovitvah in pripravi smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Kadar institucija uporabi SEC-IRBA v skladu s pododdelkom 3, institucija izračuna KIRB v skladu z odstavki 2 do 5.

Institucije določijo KIRB tako, da pomnožijo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi se izračunali v skladu s poglavjem 3 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, kot da te ne bi bile listinjene, z 8 %, deljeno z vrednostjo izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti. KIRB se izrazi v decimalni obliki med nič in ena.

Za namene izračuna KIRB zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi se izračunali v skladu s poglavjem 3 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, vključujejo:

(a)

znesek pričakovanih izgub, povezanih z vsemi osnovnimi izpostavljenostmi listinjenja, vključno z neplačanimi osnovnimi izpostavljenostmi, ki so še vedno del skupine v skladu s poglavjem 3, in

(b)

znesek nepričakovanih izgub, povezanih z vsemi osnovnimi izpostavljenostmi, vključno z neplačanimi osnovnimi izpostavljenostmi v skupini v skladu s poglavjem 3.

Institucije lahko izračunajo KIRB v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi listinjenja v skladu z določbami iz poglavja 3 za izračun kapitalskih zahtev za odkupljene denarne terjatve. Za te namene se izpostavljenosti na drobno obravnavajo kot odkupljene denarne terjatve iz naslova izpostavljenosti na drobno, izpostavljenosti do podjetij pa kot odkupljene denarne terjatve do podjetij.

Institucije izračunajo KIRB ločeno za tveganje zmanjšanja vrednosti v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi listinjenja, kadar je tveganje zmanjšanja vrednosti pomembno za te izpostavljenosti.

Kadar se izgube zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti in kreditnega tveganja v okviru listinjenja obravnavajo skupaj, institucije združijo zadevne KIRB za tveganje zmanjšanja vrednosti in kreditno tveganje v en sam KIRB za namene pododdelka 3. Prisotnost enotnega rezervnega sklada ali presežnega zavarovanja s premoženjem, ki je na voljo za kritje izgub zaradi kreditnega tveganja ali tveganja zmanjšanja vrednosti, se lahko šteje kot pokazatelj, da se ta tveganja obravnavajo skupaj.

Kadar se tveganje zmanjšanja vrednosti in kreditno tveganje v okviru listinjenja ne obravnavata skupaj, institucije spremenijo obravnavo, določeno v drugem pododstavku, da se zadevne KIRB za tveganje zmanjšanja vrednosti in kreditno tveganje združijo na preudaren način.

Kadar institucija uporabi SEC-SA v skladu s pododdelkom 3, izračuna KSA tako, da pomnoži zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, ki bi se izračunali v skladu s poglavjem 2 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, kot da te ne bi bile listinjene, z 8 %, deljeno z vrednostjo osnovnih izpostavljenosti. KSA se izrazi v decimalni obliki med nič in ena.

Za namene tega odstavka institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti brez pobota morebitnih posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 110 ter drugih zmanjšanj kapitala.

Za namene odstavkov 1 do 6 se, kadar struktura listinjenja vključuje uporabo SSPE, vse izpostavljenosti SSPE v zvezi z listinjenjem obravnavajo kot osnovne izpostavljenosti. Brez poseganja v navedeno lahko institucija izključi izpostavljenosti SSPE iz skupine osnovnih izpostavljenosti za namene izračuna KIRB ali KSA, če je tveganje zaradi izpostavljenosti SSPE nepomembno ali če ne vpliva na pozicije institucije v listinjenju.

V primeru stvarnih sintetičnih listinjenj se vsi pomembni prihodki od izdaje kreditnih zapisov ali drugih finančnih obveznosti SSPE, ki služijo kot zavarovanje s premoženjem za odplačilo pozicij v listinjenju, vključijo v izračun KIRB ali KSA, če se za kreditno tveganje zavarovanja s premoženjem uporablja tranširano razporejanje izgub.

Za namene tretjega pododstavka odstavka 5 tega člena EBA izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o ustreznih metodah za združevanje KIRB zaradi tveganja zmanjšanja vrednosti in kreditnega tveganja, kadar se ti tveganji v okviru listinjenja ne obravnavata skupaj.

EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki podrobneje določajo pogoje, na podlagi katerih lahko institucije izračunajo KIRB za skupine osnovnih izpostavljenosti v skladu z odstavkom 4, zlasti glede:

(a)

notranje kreditne politike in modelov za izračun KIRB za listinjenja;

(b)

uporabe različnih faktorjev tveganja v zvezi s skupino osnovnih izpostavljenosti ter, kadar točni ali zanesljivi podatki o tej skupini niso na voljo, približnih podatkov za določitev ocen PD in LGD in

(c)

zahtev v zvezi s skrbnim pregledom za spremljanje ukrepov in politik prodajalcev denarnih terjatev ali drugih originatorjev.

EBA navedeni osnutek regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 18. januarja 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz drugega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Za namen pododdelka 3 institucije določijo točko vključitve (A) tako, da ustreza pragu, pri katerem bi se izgube v skupini osnovnih izpostavljenosti začele dodeljevati zadevni poziciji v listinjenju.

Točka vključitve (A) se izrazi kot decimalna vrednost med nič in ena ter je enaka višji od naslednjih dveh vrednosti: nič ali razmerju med neporavnanimi zneski skupine osnovnih izpostavljenosti v listinjenju, od katerih se odštejejo neporavnani zneski vseh tranš, ki so nadrejene ali uvrščene pari passu tranši, ki vsebuje zadevno pozicijo v listinjenju, vključno z izpostavljenostjo, in neporavnanimi zneski vseh osnovnih izpostavljenosti v listinjenju.

Za namen pododdelka 3 institucije določijo točko izločitve (D) tako, da ustreza pragu, pri katerem bi zaradi izgub v skupini osnovnih izpostavljenosti prišlo do popolne izgube glavnice za tranšo, ki vsebuje zadevno pozicijo v listinjenju.

Točka izločitve (D) se izrazi kot decimalna vrednost med nič in ena ter je enaka višji od naslednjih dveh vrednosti: nič ali razmerju med neporavnanimi zneski skupine osnovnih izpostavljenosti v listinjenju, od katerih se odštejejo neporavnani zneski vseh tranš, ki so nadrejene tranši, ki vsebuje zadevno pozicijo v listinjenju, in neporavnanimi zneski vseh osnovnih izpostavljenosti v listinjenju.

Za namene odstavkov 1 in 2 institucije obravnavajo presežno zavarovanje s premoženjem in naložbene račune rezerv kot tranše, sredstva, ki vključujejo takšne račune rezerv, pa kot osnovne izpostavljenosti.

Za namene odstavkov 1 in 2 institucije ne upoštevajo nenaložbenih računov rezerv in sredstev, ki ne zagotavljajo kreditne izboljšave, kot so tista, ki zagotavljajo le likvidnostno podporo, valutne zamenjave ali zamenjave obrestnih mer in računi zavarovanja z denarnimi sredstvi v zvezi s temi pozicijami v listinjenju. Za naložbene račune rezerv in sredstva, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo, institucija kot pozicije v listinjenju obravnava le tiste dele teh računov ali sredstev, ki imajo sposobnost pokrivanja izgub.

V primeru dveh ali več pozicij istega posla z različnimi zapadlostmi, pri katerih pa se razporejanje izgub porazdeli sorazmerno, izračun točk vključitve (A) in točk izločitve (D) temelji na skupnih neporavnanih zneskih teh pozicij, izračunane točke vključitve (A) in točke izločitve (D) pa so enake.

Za namene pododdelka 3 in ob upoštevanju odstavka 2 lahko institucije zapadlost tranše (MT) merijo kot:

(a)

tehtano povprečno zapadlost pogodbenih plačil v okviru tranše v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer CFt označuje vsa pogodbena plačila (plačila glavnice, obresti in opravnin), ki jih plača kreditojemalec v obdobju t, ali

(b)

končni zakonski rok zapadlosti tranše v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je ML končni zakonski rok zapadlosti tranše.

Za namene odstavka 1 se za določitev zapadlosti tranše (MT) v vseh primerih uporablja spodnja meja, ki znaša eno leto, in zgornja meja, ki znaša pet let.

Kadar institucija lahko postane izpostavljena morebitnim izgubam iz naslova osnovnih izpostavljenosti na podlagi pogodbe, institucija določi zapadlost pozicije v listinjenju z upoštevanjem zapadlosti pogodbe ter najdaljše zapadlosti takšnih osnovnih izpostavljenosti. Za obnavljajoče se izpostavljenosti se uporabi najdaljša pogodbeno možna preostala zapadlost izpostavljenosti, ki bi se lahko dodala med obdobjem obnovljivosti.

EBA spremlja prakse na tem področju, še posebej v zvezi z uporabo točke (a) odstavka 1 tega člena, in do 31. decembra 2019 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije uporabijo SEC-IRBA za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v zvezi s pozicijo v listinjenju, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

pozicija je krita s skupino, za katero se uporablja pristop IRB, ali mešano skupino, pod pogojem, da lahko v slednjem primeru institucija izračuna KIRB v skladu z oddelkom 3 za najmanj 95 % osnovnega zneska izpostavljenosti;

(b)

na voljo je dovolj informacij v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi listinjenja, da lahko institucija izračuna KIRB, in

(c)

instituciji ni bila prepovedana uporaba SEC-IRBA v zvezi z določeno pozicijo v listinjenju v skladu z odstavkom 2.

Pristojni organi lahko za posamezne primere prepovejo uporabo SEC-IRBA, kadar imajo listinjenja zelo zapletene ali tvegane lastnosti. Za te namene lahko kot zelo zapletene in tvegane lastnosti štejejo:

(a)

kreditna izboljšava, ki se lahko poslabša zaradi drugih razlogov razen izgub iz portfelja;

(b)

skupine osnovnih izpostavljenosti z visoko stopnjo notranje korelacije zaradi koncentracije izpostavljenosti do posameznih sektorjev ali geografskih območij;

(c)

posli, pri katerih je odplačilo pozicij v listinjenju močno odvisno od dejavnikov tveganja, ki se ne upoštevajo v KIRB, ali

(d)

zelo zapletena razporeditev izgub med tranšami.

V skladu s SEC-IRBA se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno utežjo tveganja, določeno na naslednji način, v vseh primerih ob upoštevanju spodnje meje 15 %:

RW = 1 250 %	ko je D ≤ KIRB
	ko je A ≥ KIRB
	ko A < KIRB < D

pri čemer je:

KIRB	kapitalska zahteva za skupino osnovnih izpostavljenosti, kakor je opredeljeno v členu 255

D	točka izločitve, kakor je določeno v skladu s členom 256

A	točka vključitve, kakor je določeno v skladu s členom 256

pri čemer je:

– (1/(p * KIRB))

D – KIRB

max (A – KIRB; 0)

pri čemer je:

N	dejansko število izpostavljenosti v skupini osnovnih izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavkom 4;

LGD	z izpostavljenostjo tehtano povprečje izgube ob neplačilu za skupino osnovnih izpostavljenosti, izračunano v skladu z odstavkom 5;

MT	zapadlost tranše, kakor je določeno v skladu s členom 257.

Parametri A, B, C, D in E se določijo v skladu z naslednjo razpredelnico:

		A	B	C	D	E
Podjetja	Nadrejene, posamično (N ≥ 25)	0	3,56	-1,85	0,55	0,07
	Nadrejene, skupaj (N < 25)	0,11	2,61	-2,91	0,68	0,07
	Nenadrejene, posamično (N ≥ 25)	0,16	2,87	-1,03	0,21	0,07
	Nenadrejene, skupaj (N < 25)	0,22	2,35	-2,46	0,48	0,07
Na drobno	Nadrejene	0	0	-7,48	0,71	0,24
Na drobno	Nenadrejene	0	0	-5,78	0,55	0,27

Če osnovna skupina, za katero se uporablja pristop IRB, vsebuje izpostavljenosti na drobno in do podjetij, se skupina razdeli na podskupino izpostavljenosti na drobno in na podskupino izpostavljenosti do podjetij, pri čemer se za vsako podskupino oceni ločen parameter p (in ustrezni vhodni parametri N, KIRB in LGD). Nato se tehtano povprečje parametra p za posel izračuna na podlagi parametrov p vsake podskupine in nominalne velikosti izpostavljenosti v vsaki podskupini.

Kadar institucija uporabi SEC-IRBA za mešano skupino, se izračun parametra p opravi le na podlagi osnovnih izpostavljenosti, za katere se uporablja pristop IRB. Osnovne izpostavljenosti, za katere se uporablja standardizirani pristop, se za te namene ne upoštevajo.

Dejansko število izpostavljenosti (N) se izračuna na naslednji način:

pri čemer EADi predstavlja vrednost izpostavljenosti, povezano z i-to izpostavljenostjo v skupini.

Več izpostavljenosti do istega dolžnika se konsolidira in obravnava kot ena izpostavljenost.

Z izpostavljenostjo tehtano povprečje LGD se izračuna na naslednji način:

pri čemer LGDi predstavlja povprečni LGD, povezan z vsemi izpostavljenostmi do i-tega dolžnika.

Kadar se kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev v okviru listinjenja upravljata skupaj, se vhodni parameter LGD, ki se upošteva, izračuna kot tehtano povprečje LGD za kreditno tveganje in 100 % LGD za tveganje zmanjšanja vrednosti. Uteži so ločene za pristop IRB za kapitalske zahteve za kreditno tveganje oziroma tveganje zmanjšanja vrednosti. Za te namene lahko prisotnost enotnega rezervnega sklada ali presežnega zavarovanja s premoženjem, ki je na voljo za kritje izgub zaradi kreditnega tveganja ali tveganja zmanjšanja vrednosti, šteje za pokazatelja, da se ta tveganja upravljajo skupaj.

Kadar delež največje osnovne izpostavljenosti v skupini (C1) ni večji od 3 %, lahko institucije uporabijo naslednjo poenostavljeno metodo za izračun N in z izpostavljenostjo tehtanih povprečij LGD:

LGD = 0,50

pri čemer:

Cm	označuje delež skupine, ki ustreza vsoti največjih izpostavljenosti m, in

m	določi institucija.

Če je na voljo le C1 in ta ne presega 0,03, potem lahko institucija določi LGD v višini 0,50 in N kot 1/C1.

Kadar je pozicija krita z mešano skupino in je institucija sposobna izračunati KIRB za vsaj 95 % zneskov osnovnih izpostavljenosti v skladu s točko (a) člena 258(1), institucija izračuna kapitalsko zahtevo za skupino osnovnih izpostavljenosti kot:

pri čemer:

je delež zneska izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti, za katere lahko institucija izračuna KIRB za znesek izpostavljenosti vseh osnovnih izpostavljenosti.

Kadar ima institucija pozicijo v listinjenju v obliki izvedenega finančnega instrumenta za zavarovanje tržnih tveganj, vključno z obrestnim ali valutnim tveganjem, lahko institucija temu izvedenemu finančnemu instrumentu dodeli povzeto utež tveganja, ki je enaka uteži tveganja referenčne pozicije, izračunani v skladu s tem členom.

Za namene prvega pododstavka je referenčna pozicija tista pozicija, ki je v vseh pogledih uvrščena pari passu izvedenemu finančnemu instrumentu ali, če takšna pari passu uvrščena pozicija ne obstaja, pozicija, ki je neposredno podrejena izvedenemu finančnemu instrumentu.

V okviru SEC-IRBA se utež tveganja za pozicijo v listinjenju STS izračuna v skladu s členom 259, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom (SEC-SA)

V skladu s SEC-SA se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno utežjo tveganja, določeno na naslednji način, v vseh primerih ob upoštevanju spodnje meje 15 %:

RW = 1 250 %	ko je D ≤ KA
	ko je A ≥ KA
	ko A < KA < D

pri čemer je:

D	točka izločitve, kakor je določeno v skladu s členom 256;

A	točka vključitve, kakor je določeno v skladu s členom 256;

KA	parameter, izračunan v skladu z odstavkom 2;

pri čemer je:

– (1/(p · KA))

D – KA

max (A – KA; 0)

1 za izpostavljenost v listinjenju, ki ni izpostavljenost v relistinjenju

Za namene odstavka 1 se KA izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

KSA kapitalska zahteva za osnovno skupino, kakor je opredeljeno v členu 255;

W = razmerje med:

(a)

vsoto nominalnega zneska neplačanih osnovnih izpostavljenosti in

(b)

vsoto nominalnega zneska vseh osnovnih izpostavljenosti.

Za te namene neplačana izpostavljenost pomeni osnovno izpostavljenost, za katero velja kar koli od naslednjega: (i) zamuda pri plačilu je 90 dni ali več; (ii) je v stečajnem postopku ali postopku zaradi insolventnosti; (iii) je predmet izvršbe ali podobnega postopka ali (iv) je neplačana v skladu z dokumentacijo o listinjenju.

Kadar institucija ne pozna statusa nerednosti plačil za 5 % ali manj osnovnih izpostavljenosti v skupini, institucija lahko uporabi SEC-SA, ob upoštevanju naslednje prilagoditve pri izračunu KA:

Kadar institucija ne pozna statusa nerednosti plačil za več kot 5 % osnovnih izpostavljenosti v skupini, mora za pozicijo v listinjenju uporabiti utež tveganja v višini 1 250 %.

Za namene tega odstavka je referenčna pozicija tista pozicija, ki je v vseh pogledih uvrščena pari passu izvedenemu finančnemu instrumentu ali, če takšna pari passu uvrščena pozicija ne obstaja, pozicija, ki je neposredno podrejena izvedenemu finančnemu instrumentu.

V okviru SEC-SA se utež tveganja za pozicijo v listinjenju STS izračuna v skladu s členom 261, ob upoštevanju naslednjih sprememb:

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s pristopom za listinjenje na osnovi zunanjih bonitetnih ocen (SEC-ERBA)

V skladu s SEC-ERBA se znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju izračuna tako, da se vrednost izpostavljenosti pozicije, izračunana v skladu s členom 248, pomnoži z ustrezno utežjo tveganja v skladu s tem členom.

Za izpostavljenosti s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na kratkoročni bonitetni oceni, povzame v skladu z odstavkom 7, se uporabljajo naslednje uteži tveganja:

Razpredelnica 1

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	Vse druge bonitetne ocene
Utež tveganja	15 %	50 %	100 %	1 250 %

Za izpostavljenosti z dolgoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na dolgoročni bonitetni oceni, povzame v skladu z odstavkom 7 tega člena, se uporabljajo uteži tveganja iz razpredelnice 2, ustrezno prilagojene za zapadlost tranše (MT) v skladu s členom 257 in odstavkom 4 tega člena ter za velikost tranše v primeru nenadrejenih tranš v skladu z odstavkom 5 tega člena:

Razpredelnica 2

Stopnja kreditne kakovosti	Nadrejena tranša		Nenadrejena (majhna) tranša
	Zapadlost tranše (MT)		Zapadlost tranše (MT)
	1 leto	5 let	1 leto	5 let
1	15 %	20 %	15 %	70 %
2	15 %	30 %	15 %	90 %
3	25 %	40 %	30 %	120 %
4	30 %	45 %	40 %	140 %
5	40 %	50 %	60 %	160 %
6	50 %	65 %	80 %	180 %
7	60 %	70 %	120 %	210 %
8	75 %	90 %	170 %	260 %
9	90 %	105 %	220 %	310 %
10	120 %	140 %	330 %	420 %
11	140 %	160 %	470 %	580 %
12	160 %	180 %	620 %	760 %
13	200 %	225 %	750 %	860 %
14	250 %	280 %	900 %	950 %
15	310 %	340 %	1 050 %	1 050 %
16	380 %	420 %	1 130 %	1 130 %
17	460 %	505 %	1 250 %	1 250 %
Vse druge	1 250 %	1 250 %	1 250 %	1 250 %

Za določitev uteži tveganja za tranše z zapadlostjo od 1 do 5 let institucije uporabijo linearno interpolacijo med utežmi tveganja, ki se uporabljajo za zapadlosti enega leta oziroma petih let v skladu z razpredelnico 2.

Da se upošteva velikost tranše, institucije izračunajo utež tveganja za nenadrejene tranše na naslednji način:

pri čemer je:

T = velikost tranše, merjena kot D – A

pri čemer je:

D	točka izločitve, kakor je določeno v skladu s členom 256

A	točka vključitve, kakor je določeno v skladu s členom 256

Za uteži tveganja za nenadrejene tranše na podlagi odstavkov 3, 4 in 5 se uporablja spodnja meja 15 %. Poleg tega takšne uteži tveganja niso nižje od uteži tveganja, ki ustreza hipotetični nadrejeni tranši istega listinjenja z enako bonitetno oceno in zapadlostjo.

Za namene uporabe povzetih bonitetnih ocen dodelijo institucije neocenjeni poziciji povzeto bonitetno oceno, ki je enakovredna bonitetni oceni ocenjene referenčne pozicije, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)

referenčna pozicija je v vseh pogledih uvrščena pari passu neocenjeni poziciji v listinjenju ali, če pari passu uvrščena pozicija ne obstaja, je referenčna pozicija neposredno podrejena neocenjeni poziciji;

(b)

za referenčno pozicijo ne obstajajo nobena jamstva tretjih oseb ali druge kreditne izboljšave, ki niso na voljo za neocenjeno pozicijo;

(c)

zapadlost referenčne pozicije je enaka ali daljša kot zapadlost zadevne neocenjene pozicije;

(d)

vse povzete bonitetne ocene se redno posodabljajo, tako da odražajo vse morebitne spremembe bonitetne ocene referenčne pozicije.

V okviru SEC-ERBA se utež tveganja za pozicijo v listinjenju STS izračuna v skladu s členom 263, ob upoštevanju sprememb, določenih v tem členu.

Za izpostavljenosti s kratkoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na kratkoročni bonitetni oceni, povzame v skladu s členom 263(7), se uporabljajo naslednje uteži tveganja:

Razpredelnica 3

Stopnja kreditne kakovosti	1	2	3	Vse druge bonitetne ocene
Utež tveganja	10 %	30 %	60 %	1 250 %

Za izpostavljenosti z dolgoročnimi bonitetnimi ocenami ali če se lahko bonitetna ocena, ki temelji na dolgoročni bonitetni oceni, povzame v skladu s členom 263(7), se uteži tveganja določijo v skladu z razpredelnico 4, pri čemer se prilagodijo za zapadlost tranše (MT) v skladu s členom 257 in členom 263(4) ter za velikost tranše v primeru nenadrejenih tranš v skladu s členom 263(5):

Razpredelnica 4

Stopnja kreditne kakovosti	Nadrejena tranša		Nenadrejena (majhna) tranša
	Zapadlost tranše (MT)		Zapadlost tranše (MT)
	1 leto	5 let	1 leto	5 let
1	10 %	10 %	15 %	40 %
2	10 %	15 %	15 %	55 %
3	15 %	20 %	15 %	70 %
4	15 %	25 %	25 %	80 %
5	20 %	30 %	35 %	95 %
6	30 %	40 %	60 %	135 %
7	35 %	40 %	95 %	170 %
8	45 %	55 %	150 %	225 %
9	55 %	65 %	180 %	255 %
10	70 %	85 %	270 %	345 %
11	120 %	135 %	405 %	500 %
12	135 %	155 %	535 %	655 %
13	170 %	195 %	645 %	740 %
14	225 %	250 %	810 %	855 %
15	280 %	305 %	945 %	945 %
16	340 %	380 %	1 015 %	1 015 %
17	415 %	455 %	1 250 %	1 250 %
Vse druge	1 250 %	1 250 %	1 250 %	1 250 %

Institucije lahko izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za neocenjene pozicije v programih ABCP ali poslih ABCP v skladu s pristopom notranjega ocenjevanja v skladu s členom 266, kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2 tega člena.

Kadar je institucija dobila dovoljenje, da uporabi pristop notranjega ocenjevanja v skladu z odstavkom 2 tega člena in posebna pozicija v okviru programa ABCP ali posla ABCP spada na področje uporabe, ki ga pokriva to dovoljenje, institucija uporabi ta pristop za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti te pozicije.

Pristojni organi institucijam izdajo dovoljenje za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja v okviru jasno opredeljenega področja uporabe, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

vse pozicije v komercialnem zapisu, izdanem v programu ABCP, so ocenjene pozicije;

(b)

notranja ocena kreditne kakovosti pozicije odraža javno dostopno metodologijo ocenjevanja ene ali več ECAI za ocenjevanje pozicij v listinjenju, kritih z isto vrsto izpostavljenosti kot so bile listinjene;

(c)

komercialni zapis, izdan v programu ABCP, je večinoma izdan tretjim investitorjem;

(d)

postopek notranjega ocenjevanja v instituciji je konzervativen vsaj toliko, kot so konzervativne javno dostopne ocene tistih ECAI, ki so podale zunanjo bonitetno oceno za komercialni zapis, izdan v programu ABCP, zlasti kar zadeva stresne dejavnike in druge ustrezne kvantitativne elemente;

(e)

metodologija institucije za notranje ocenjevanje upošteva vse ustrezne javno dostopne metodologije ocenjevanja ECAI, ki ocenjujejo komercialni zapis v programu ABCP, in vključuje razrede bonitetnih ocen, ki ustrezajo bonitetnim ocenam ECAI. Institucija v svojih notranjih evidencah dokumentira poročilo s pojasnili, ki opisuje, kako so bile zahteve iz te točke izpolnjene, pri čemer to obrazložitev redno posodablja;

(f)

institucija uporablja metodologijo notranjega ocenjevanja za namene notranjega upravljanja tveganja, vključno pri svojih postopkih odločanja, upravljanja informacij in razporejanja notranjega kapitala;

(g)

notranji ali zunanji revizorji, ECAI, ali služba institucije za notranje kreditno pregledovanje ali upravljanje tveganj opravljajo redne preglede postopka notranjega ocenjevanja in kakovosti notranjih ocen kreditne kakovosti izpostavljenosti institucije do programa ABCP ali posla ABCP;

(h)

institucija spremlja uspešnost svojih notranjih bonitetnih ocen, da ovrednoti učinkovitost svoje metodologije notranjega ocenjevanja, ki jo po potrebi prilagodi, če uspešnost izpostavljenosti redno odstopa od uspešnosti, ki jo opredeljujejo notranje bonitetne ocene;

(i)

program ABCP vključuje standarde za izdajo komercialnih zapisov in upravljanje obveznosti v obliki smernic za upravitelja programa vsaj v zvezi z naslednjim:

(i)

merili primernosti sredstev, ob upoštevanju točke (j);

(ii)

vrstami in denarno vrednostjo izpostavljenosti iz naslova zagotovitve okvirnih likvidnostnih kreditov in kreditnih izboljšav;

(iii)

porazdelitvijo izgub med pozicijami v listinjenju v programu ABCP ali poslu ABCP;

(iv)

pravno in ekonomsko izločitvijo sredstev, prenesenih s subjekta, ki prodaja sredstva;

(j)

merila primernosti sredstev v programu ABCP določajo vsaj naslednje:

(i)

izključitev nakupa sredstev, ki so dalj časa zapadla ali neplačana;

(ii)

omejitev presežne koncentracije do posameznega dolžnika ali geografskega območja; in

(iii)

omejitev ročnosti sredstev, ki se jih kupuje;

(k)

opravi se analiza kreditnega tveganja in poslovnega profila prodajalca sredstev, ki vključuje vsaj oceno prodajalčevih:

(i)

pretekle in pričakovane prihodnje finančne uspešnosti;

(ii)

trenutnega tržnega položaja in pričakovane prihodnje konkurenčnosti;

(iii)

stopnje finančnega vzvoda, denarnega toka, pokritosti obresti in bonitetne ocene dolga; in

(iv)

standardov za izdajo komercialnih zapisov, sposobnosti servisiranja in procesov izterjave;

(l)

program ABCP ima politike in procese izterjave, ki upoštevajo operativno sposobnost in kreditno kakovost serviserja ter vsebuje lastnosti, ki zmanjšujejo tveganja v zvezi z uspešnostjo prodajalca in serviserja. Za namene te točke se lahko tveganja v zvezi z uspešnostjo zmanjšujejo s sprožilci, zasnovanimi na trenutni kreditni kakovosti prodajalca ali serviserja, ki preprečujejo združevanje denarnih sredstev v primeru neplačila s strani prodajalca ali serviserja;

(m)

skupna ocena izgube skupine sredstev, ki se lahko kupijo v skladu s programom ABCP, upošteva vse vire možnega tveganja, kot sta kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti;

(n)

kadar je obseg kreditne izboljšave, ki jo zagotovi prodajalec, zasnovan le na izgubah iz naslova kredita in je tveganje zmanjšanja vrednosti za določeno skupino sredstev pomembno, program ABCP vsebuje ločeno rezervo za tveganje zmanjšanja vrednosti;

(o)

obseg zahtevane stopnje izboljšave v okviru programa ABCP se izračuna ob upoštevanju večletnih preteklih informacij, ki vključujejo izgube, neredna plačila, zmanjšanja vrednosti in stopnjo realizacije denarnih terjatev;

(p)

program ABCP vsebuje strukturne lastnosti pri nakupu izpostavljenosti, da se zmanjša morebitno kreditno poslabšanje osnovnega portfelja. Take lastnosti lahko vključujejo likvidacijske sprožilce za posamezno skupino izpostavljenosti;

(q)

institucija oceni značilnosti skupine osnovnih sredstev, kot je njena tehtana povprečna kreditna ocena, ter opredeli morebitne koncentracije do posameznega dolžnika ali geografskega območja in razdrobljenost skupine sredstev.

Kadar pregled, določen v točki (g) odstavka 2, opravljajo službe institucije za notranjo revizijo, kreditno pregledovanje ali upravljanje tveganja, so te službe neodvisne od notranjih služb institucije za poslovne odnose in odnose s strankami programa ABCP.

Institucije, ki so dobile dovoljenje za uporabo pristopa notranjega ocenjevanja, se ne vrnejo k uporabi drugih metod za pozicije, ki spadajo na področje uporabe pristopa notranjega ocenjevanja, razen če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

institucija je po mnenju pristojnega organa dokazala, da za to obstajajo utemeljeni razlogi;

(b)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnega organa.

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s pristopom notranjega ocenjevanja

V skladu s pristopom notranjega ocenjevanja institucija dodeli neocenjeno pozicijo v programu ABCP ali poslu ABCP enemu od bonitetnih razredov, določenih v točki (e) člena 265(2), na podlagi njene notranje ocene. Poziciji se dodeli izvedena bonitetna ocena, ki je enaka bonitetnim ocenam, ki ustrezajo navedenemu bonitetnemu razredu, kakor je določeno v točki (e) člena 265(2).

Bonitetna ocena, izvedena v skladu z odstavkom 1, je v času, ko je bila prvič dodeljena, vsaj na ravni naložbenega razreda ali boljša in se obravnava kot primerna bonitetna ocena ECAI za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členom 263 ali členom 264, kakor je ustrezno.

Institucija, ki v vsakem trenutku pozna sestavo osnovnih izpostavljenosti, lahko nadrejeni poziciji v listinjenju dodeli najvišjo utež tveganja, ki je enaka z izpostavljenostjo tehtanemu povprečju uteži tveganja, ki bi se uporabile za osnovne izpostavljenosti, kot da osnovne izpostavljenosti ne bi bile listinjene.

V primeru skupin osnovnih izpostavljenosti, kadar institucija uporablja izključno standardizirani pristop ali pristop IRB, je najvišja utež tveganja za nadrejene pozicije v listinjenju enaka z izpostavljenostjo tehtanemu povprečju uteži tveganja, ki bi se uporabile za osnovne izpostavljenosti v skladu s poglavjem 2 ali 3, kot da te ne bi bile listinjene.

V primeru mešanih skupin se najvišja utež tveganja izračuna na naslednji način:

Za namene tega člena vključuje utež tveganja, ki bi se uporabljala pri pristopu IRB v skladu s poglavjem 3, razmerje med:

(a)

pričakovanimi izgubami, pomnoženimi z 12,5, in

(b)

vrednostjo izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti.

Kadar je rezultat izračuna najvišje uteži tveganja v skladu z odstavkom 1 manjša utež tveganja od spodnjih mej za uteži tveganja iz členov 259 do 264, kakor je ustrezno, se ta uporabi namesto njih.

Institucija v vlogi originatorja ali sponzorja ali druga institucija, ki uporablja SEC-IRBA, ali institucija v vlogi originatorja ali sponzorja, ki uporablja SEC-SA ali pristop SEC-ERBA, lahko uporabi najvišjo kapitalsko zahtevo za pozicijo v listinjenju v njeni posesti, ki je enaka kapitalskim zahtevam, ki bi se izračunale v skladu s poglavjem 2 ali 3 v zvezi z osnovnimi izpostavljenostmi, če ne bi bile listinjene. Za namene tega člena vključuje kapitalska zahteva pristopa IRB znesek pričakovanih izgub, povezanih s temi izpostavljenostmi, izračunan v skladu s poglavjem 3, in znesek nepričakovanih izgub.

V primeru mešanih skupin se najvišja kapitalska zahteva določi z izračunom z izpostavljenostjo tehtanega povprečja kapitalskih zahtev za dela osnovnih izpostavljenosti, za katera se uporabljata pristop IRB in standardizirani pristop, v skladu z odstavkom 1.

Najvišja kapitalska zahteva je rezultat zmnožka zneska, izračunanega v skladu z odstavkoma 1 ali 2, in največjega dela udeležbe, ki ga ima institucija v zadevnih tranšah (V), izraženega kot odstotek in izračunanega na naslednji način:

(a)

za institucijo, ki ima eno ali več pozicij v listinjenju v eni tranši, je V enak razmerju med nominalnim zneskom pozicij v listinjenju, ki jih ima institucija v zadevni tranši, in nominalnim zneskom tranše;

(b)

za institucijo, ki ima pozicije v listinjenju v različnih tranšah, je V enak največjemu delu udeležbe v vseh tranšah. Za te namene se del udeležbe za vsako od različnih tranš izračuna, kakor je določeno v točki (a).

Pri izračunu najvišje kapitalske zahteve za pozicije v listinjenju v skladu s tem členom se celotni znesek morebitnega dobička od prodaje in kuponov za obresti, ki izboljšujejo kreditno kakovost, ki izvirajo iz posla listinjenja, odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1).

Za pozicijo v relistinjenju institucije uporabijo SEC-SA v skladu s členom 261, in sicer z naslednjimi spremembami:

(a)

W = 0 za vsako izpostavljenost do tranše listinjenja v skupini osnovnih izpostavljenosti;

(b)

p = 1,5;

(c)

za dobljeno utež tveganja se uporablja spodnja meja uteži tveganja 100 %.

KSA za osnovne izpostavljenosti v listinjenju se izračuna v skladu s pododdelkom 2.

Najvišje kapitalske zahteve, določene v pododdelku 4, se ne uporabljajo za pozicije v relistinjenju.

Kadar je skupina osnovnih izpostavljenosti sestavljena iz mešanice tranš listinjenja in drugih vrst sredstev, se parameter KA določi kot z nominalno izpostavljenostjo tehtano povprečje KA, izračunano za vsako podskupino izpostavljenosti posebej.

Za namene tega člena:

(a)

„listinjenje nedonosnih izpostavljenosti“ pomeni listinjenje nedonosnih izpostavljenosti, kot je opredeljeno v točki (25) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402;

(b)

„kvalificirano tradicionalno listinjenje nedonosnih izpostavljenosti“ pomeni tradicionalno listinjenje nedonosnih izpostavljenosti, pri katerem nevračljivi popust pri odkupni ceni znaša vsaj 50 % neporavnanega zneska osnovnih izpostavljenosti v trenutku, ko so bile prenesene na SSPE.

Utež tveganja za pozicijo v listinjenju nedonosnih izpostavljenosti se izračuna v skladu s členom 254 ali 267. Za utež tveganja se uporablja spodnja meja 100 %, razen kadar se uporablja člen 263.

Z odstopanjem od odstavka 2 tega člena institucije pri kvalificiranem tradicionalnem listinjenju nedonosnih izpostavljenosti dodelijo 100-odstotno utež tveganja nadrejeni poziciji v listinjenju, razen kadar se uporablja člen 263.

Institucije, ki v skladu s poglavjem 3 za vse izpostavljenosti v skupini osnovnih izpostavljenosti uporabljajo pristop IRB in ne smejo uporabljati lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za te izpostavljenosti, ne uporabljajo SEC-IRBA za izračun zneskov tveganju prilagojene izpostavljenosti za pozicijo v listinjenju nedonosnih izpostavljenosti ter ne uporabljajo odstavka 5 ali 6.

Za namene člena 268(1) se pričakovane izgube, povezane z osnovnimi izpostavljenostmi v kvalificiranem tradicionalnem listinjenju nedonosnih izpostavljenosti, vključijo po odbitku nevračljivega popusta pri odkupni ceni in po potrebi po morebitnih dodatnih posebnih popravkih zaradi kreditnega tveganja.

Z odstopanjem od odstavka 3 tega člena lahko institucije uporabijo nižjo utež tveganja, pri čemer velja spodnja meja 50 %, kadar je z izpostavljenostjo tehtana povprečna utež tveganja, izračunana v skladu s pristopom vpogleda iz člena 267, nižja od 100 %.

Za namene prvega pododstavka institucije v vlogi originatorja, ki za pozicijo uporabljajo SEC-IRBA in ki jim je dovoljena uporaba lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev za vse osnovne izpostavljenosti, za katere se uporablja pristop IRB v skladu s poglavjem 3, nevračljivi popust pri odkupni ceni in po potrebi vse morebitne dodatne posebne popravke zaradi kreditnega tveganja odštejejo od pričakovanih izgub in vrednosti izpostavljenosti osnovnih izpostavljenosti, povezanih z nadrejeno pozicijo v kvalificiranem tradicionalnem listinjenju nedonosnih izpostavljenosti, v skladu z naslednjo formulo:

Za namene tega člena se nevračljivi popust pri odkupni ceni izračuna tako, da se znesek iz točke (b) odšteje od zneska iz točke (a):

(a)

neporavnani znesek osnovnih izpostavljenosti listinjenja nedonosnih izpostavljenosti v trenutku, ko so bile te izpostavljenosti prenesene na SSPE;

(b)

vsota naslednjega:

(i)

začetna prodajna cena tranš ali, kjer je to potrebno, delov tranš listinjenja nedonosnih izpostavljenosti, prodanih tretjim investitorjem, ter

(ii)

neporavnani znesek tranš ali po potrebi delov tranš tega listinjenja v lasti originatorja merjen v trenutku, ko so bile osnovne izpostavljenosti prenesene na SSPE.

Za namene odstavkov 5 in 6 se v času trajanja posla izračun nevračljivega popusta pri odkupni ceni prilagodi navzdol ob upoštevanju realiziranih izgub. Vsako zmanjšanje neporavnanega zneska osnovnih izpostavljenosti, ki izhaja iz realiziranih izgub, zmanjša tudi nevračljivi popust pri odkupni ceni, pri čemer je spodnja meja nič.

Popust, ki je strukturiran tako, da se lahko v celoti ali delno povrne originatorju, se za namene tega člena ne šteje kot nevračljivi popust pri odkupni ceni.

Institucija v vlogi originatorja lahko izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti pozicije v listinjenju za bilančno listinjenje STS iz člena 26a(1) Uredbe (EU) 2017/2402 v skladu s členom 260, 262 ali 264 te uredbe, če je primerno, če ta pozicija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

listinjenje izpolnjuje zahteve iz člena 243(2);

(b)

pozicija se šteje za nadrejeno pozicijo v listinjenju.

EBA spremlja uporabo odstavka 1, predvsem kar zadeva:

(a)

tržni obseg in tržni delež bilančnih listinjenj STS, v zvezi s katerimi institucija v vlogi originatorja uporablja odstavek 1, za različne razrede sredstev;

(b)

ugotovljeno razporeditev izgub med nadrejeno tranšo in druge tranše bilančnih listinjenj STS, kadar institucija v vlogi originatorja v zvezi z nadrejenimi pozicijami pri takih listinjenjih uporablja odstavek 1;

(c)

učinek uporabe odstavka 1 na finančni vzvod institucij;

(d)

učinek uporabe bilančnega listinjenja STS, v zvezi s katerim institucija v vlogi originatorja uporablja odstavek 1 za izdajo kapitalskih instrumentov s strani zadevnih institucij v vlogi originatorja.

EBA predloži poročilo o svojih ugotovitvah Komisiji do 10. aprila 2023.

Komisija do 10. oktobra 2023 na podlagi poročila iz odstavka 3 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi tega člena, v katerem še posebej obravnava tveganje prevelikega finančnega vzvoda zaradi uporabe bilančnih listinjenj STS, ki izpolnjujejo pogoje za obravnavo v skladu z odstavkom 1, in morebitno zamenjavo izdaje kapitalskih instrumentov s strani institucij v vlogi originatorja prek take uporabe. Poročilu se po potrebi priloži tudi zakonodajni predlog.

Kadar institucija s katerega koli pomembnega vidika ne izpolnjuje zahtev iz poglavja 2 Uredbe (EU) 2017/2402 zaradi lastne malomarnosti ali opustitve, ji pristojni organi odredijo sorazmerno dodatno utež tveganja, ki znaša najmanj 250 % uteži tveganja z zgornjo mejo 1 250 %, ki se uporablja za zadevne pozicije v listinjenju na način, določen v členu 247(6) oziroma členu 337(3) te uredbe. Dodatna utež tveganja se postopno povečuje z vsako naslednjo kršitvijo določb glede skrbnega pregleda in upravljanja tveganj. Pristojni organi upoštevajo izjeme za določena listinjenja iz člena 6(5) Uredbe (EU) 2017/2402 tako, da zmanjšajo utež tveganja, ki bi jo sicer odredili v skladu s tem členom, v zvezi z listinjenjem, za katerega se uporablja člen 6(5) Uredbe (EU) 2017/2402.

EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za okrepitev zbliževanja nadzorniških praks v zvezi z izvajanjem odstavka 1, vključno z ukrepi, ki se sprejmejo v primeru kršitve obveznosti glede skrbnega pregleda in upravljanja tveganj. EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov predloži Komisiji do 1. januarja 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije lahko za določanje uteži tveganja za pozicijo v listinjenju v skladu s tem poglavjem uporabijo bonitetne ocene le, kadar je bonitetno oceno izdala ali potrdila ECAI v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009.

Za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z oddelkom 3 lahko institucije uporabijo bonitetno oceno ECAI le, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Institucija se lahko odloči, da imenuje eno ali več ECAI, katerih bonitetne ocene se v skladu s tem poglavjem uporabljajo za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti (v nadaljnjem besedilu: imenovana ECAI).

Institucija uporablja bonitetne ocene svojih pozicij v listinjenju dosledno in neselektivno, za te namene pa mora izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)

institucija za svoje pozicije v nekaterih tranšah ne uporabi bonitetnih ocen ene ECAI, za svoje pozicije v drugih tranšah v okviru istega listinjenja, ki jih je ali jih ni ocenila prva ECAI, pa bonitetnih ocen druge ECAI;

(b)

kadar ima pozicija dve bonitetni oceni imenovanih ECAI, institucija uporabi manj ugodno bonitetno oceno;

(c)

kadar ima pozicija tri ali več bonitetnih ocen imenovanih ECAI, se uporabita dve najugodnejši bonitetni oceni. Kadar sta dve najugodnejši bonitetni oceni različni, se uporabi manj ugodna bonitetna ocena;

(d)

institucija na lastno pobudo ne zaprosi za umik manj ugodnih bonitetnih ocen.

Kadar se za osnovne izpostavljenosti listinjenja v celoti ali delno uporablja primerno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4 in se je učinek takšnega zavarovanja upošteval v bonitetni oceni pozicije v listinjenju s strani imenovane ECAI, institucija uporabi utež tveganja, povezano s to bonitetno oceno. Kadar kreditno zavarovanje iz tega odstavka ni primerno v skladu s poglavjem 4, se bonitetna ocena ne prizna, pozicija v listinjenju pa šteje za neocenjeno.

Kadar se za pozicijo v listinjenju uporablja primerno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4 in se je učinek takšnega zavarovanja upošteval v bonitetni oceni imenovane ECAI, institucija pozicijo v listinjenju obravnava, kot da je neocenjena, in izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 4.

EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za objektivno in dosledno vzporejanje stopenj kreditne kakovosti iz tega poglavja glede na zadevne bonitetne ocene vseh ECAI. Za namene tega člena EBA zlasti:

EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov predloži Komisiji do 1. julija 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Vrednost izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov, naštetih v Prilogi II, institucija določi v skladu s tem poglavjem.

Vrednosti izpostavljenosti repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja institucija lahko določi v skladu s tem poglavjem, namesto s poglavjem 4.

Za namene tega poglavja in naslova VI tega dela se uporablja naslednja opredelitev pojmov:

Institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti za pogodbe, navedene v Prilogi II, na podlagi ene od metod iz oddelkov 3 do 6 v skladu s tem členom.

Institucija, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 273a(1), ne uporablja metode iz oddelka 4. Institucija, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 273a(2), ne uporablja metode iz oddelka 5.

Institucije lahko znotraj skupine trajno uporabljajo kombinacijo metod iz oddelkov 3 do 6. Posamezna institucija ne sme trajno uporabljati kombinacije metod iz oddelkov 3 do 6.

Če institucija pridobi dovoljenje pristojnih nadzornih organov v skladu s členom 283(1) in (2), lahko institucija na podlagi metode notranjih modelov iz oddelka 6 določi vrednost izpostavljenosti za naslednje postavke:

(a)

pogodbe, naštete v Prilogi II;

(b)

repo posle;

(c)

posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga;

(d)

posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja;

(e)

posle z dolgim rokom poravnave.

Ko institucija za izpostavljenosti iz netrgovalne knjige ali za izpostavljenosti tveganju nasprotne stranke kupi zavarovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, lahko kapitalsko zahtevo za zavarovane izpostavljenosti izračuna na podlagi enega od naslednjega:

(a)

členov 233 do 236;

(b)

v skladu s členom 153(3) ali členom 183, če je bilo dano dovoljenje v skladu s členom 143.

Če institucija ne uporabi pristopa (ii) iz točke (h) člena 299(2), je vrednost izpostavljenosti CCR za te kreditne izvedene finančne instrumente enaka nič.

Ne glede na odstavek 3 se lahko institucija odloči, da za namene izračunavanja kapitalskih zahtev za kreditno tveganje nasprotne stranke v izračun dosledno vključuje vse kreditne izvedene finančne instrumente, ki niso vključeni v trgovalno knjigo in so kupljeni za varovanje za izpostavljenost iz ►C2 netrgovalne knjige ◄ ali za izpostavljenost za kreditno tveganje nasprotne stranke, če je kreditno zavarovanje priznano v skladu s to uredbo.

Vrednost izpostavljenosti za CCR iz naslova prodanih kreditnih zamenjav v netrgovalni knjigi, ki se obravnavajo kot kreditno zavarovanje, ki ga daje institucija in se zanje izračunava kapitalska zahteva za CCR za celotni hipotetični znesek; je enaka 0.

Na podlagi metod iz oddelkov 3 do 6 je vrednost izpostavljenosti za dano nasprotno stranko enaka vsoti vseh vrednosti izpostavljenosti, ki so izračunane za vsak niz pobotov z navedeno nasprotno stranko.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se, kadar se eden od dogovorov o vzdrževanju kritja uporablja za več nizov pobotov s to nasprotno stranko in institucija za izračun vrednosti izpostavljenosti teh nizov pobotov uporablja eno od metod iz oddelkov 3 do 6, vrednost izpostavljenosti izračuna v skladu z zadevnim oddelkom.

Za dano nasprotno stranko je vrednost izpostavljenosti za dani niz pobotov izvedenih finančnih instrumentov OTC, navedenih v Prilogi II, izračunana v skladu s tem poglavjem, enaka nič ali, če je ta višja, razliki med vsoto vrednosti izpostavljenosti za vse nize pobotov z nasprotno stranko ter vsoto prilagoditev kreditnega vrednotenja za to nasprotno stranko, ki jih je institucija pripoznala kot odpis. Prilagoditve kreditnega vrednotenja se izračunajo brez upoštevanja izravnavajoče prilagoditve vrednosti obremenitev, pripisane lastnemu kreditnemu tveganju podjetja, ki je že bila izključena iz kapitala v skladu s točko (c) člena 33(1).

Institucije lahko pri izračunu vrednosti izpostavljenosti v skladu z metodami iz oddelkov 3, 4 in 5 pogodbi o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki sta vključeni v isto pogodbo o pobotu in se popolnoma ujemata, obravnavajo kot eno samo pogodbo s hipotetično vrednostjo, enako nič.

Za namene prvega pododstavka se pogodbi o izvedenih finančnih instrumentih OTC popolnoma ujemata, kadar izpolnjujeta vse naslednje pogoje:

Institucije določijo vrednost izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova poslov z dolgim rokom poravnave z uporabo katere koli od metod iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja ne glede na metodo, ki jo je institucija izbrala za obravnavo izvedenih finančnih instrumentov OTC in repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja. Institucija, ki uporablja pristop iz poglavja 3, lahko pri izračunu kapitalskih zahtev za posle z dolgim rokom poravnave trajno uporablja uteži tveganja na podlagi pristopa iz poglavja 2 ne glede na pomembnost teh pozicij.

Za metode iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja institucije obravnavajo posle, pri katerih je bilo ugotovljeno posebno tveganje neugodnih gibanj, v skladu s členom 291(2), (4), (5) in (6).

Institucija lahko izračuna vrednost izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z metodo iz oddelka 4, če je obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, pri čemer se uporabijo podatki na zadnji dan meseca, enak ali nižji od obeh naslednjih pragov:

(a)

10 % bilančne vsote institucije;

(b)

300 milijonov EUR.

Institucija lahko izračuna vrednost izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z metodo iz oddelka 5, če je obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, pri čemer se uporabijo podatki na zadnji dan meseca, enak ali nižji od obeh naslednjih pragov:

(a)

5 % bilančne vsote institucije;

(b)

100 milijonov EUR.

Institucije za namene odstavkov 1 in 2 izračunajo obseg svojih bilančnih in zunajbilančnih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi podatkov na zadnji dan vsakega meseca v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

pozicije v izvedenih finančnih instrumentih se vrednotijo po njihovih tržnih vrednostih na dani datum; če tržna vrednost pozicije na dani datum ni na voljo, institucije uporabijo pošteno vrednost pozicije na ta datum; če tržna in poštena vrednost pozicije na dani datum nista na voljo, institucije za to pozicijo uporabijo zadnjo razpoložljivo tržno ali pošteno vrednost;

(b)

absolutna vrednost dolgih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih se sešteje z absolutno vrednostjo kratkih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih;

(c)

vključijo se vse pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, razen kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki so pripoznani kot notranje varovanje pred izpostavljenostmi kreditnemu tveganju iz netrgovalne knjige.

Z odstopanjem od odstavka 1 ali 2, kot je ustrezno, kadar posli z izvedenimi finančnimi instrumenti na konsolidirani podlagi ne presegajo pragov iz odstavka 1 ali 2, kot je ustrezno, se lahko institucija, ki je vključena v konsolidacijo in bi morala uporabljati metodo iz oddelka 3 ali 4, ker presega te pragove na posamični podlagi, po odobritvi s strani pristojnih organov namesto tega odloči uporabiti metodo, ki bi se uporabljala na konsolidirani podlagi.

Institucije uradno obvestijo pristojne organe o uporabi oziroma prenehanju uporabe metod iz oddelka 4 ali 5, s katerimi izračunavajo vrednost izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih.

Institucije ne sklepajo poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti ali kupujejo ali prodajajo izvedenih finančnih instrumentov izključno z namenom izpolnjevanja katerega koli pogoja iz odstavkov 1 in 2 med mesečno oceno.

Neizpolnjevanje pogojev za uporabo poenostavljenih metod za izračun vrednosti izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov

Institucija, ki ne izpolnjuje več enega ali več pogojev iz člena 273a(1) ali (2), o tem nemudoma uradno obvesti pristojni organ.

Institucija preneha izračunavati vrednosti izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z oddelkom 4 ali 5, kot je ustrezno, v roku treh mesecev od tega, ko nastopi nekaj od naslednjega:

(a)

institucija tri zaporedne mesece ne izpolnjuje pogojev iz točke (a) člena 273a(1) ali (2), kot je ustrezno, ali pogojev iz točke (b) člena 273a(1) ali (2), kot je ustrezno;

(b)

institucija v zadnjih 12 mesecih več kot 6 mesecev ne izpolnjuje pogojev iz točke (a) člena 273a(1) ali (2), kot je ustrezno, ali pogojev iz točke (b) člena 273a(1) ali (2), kot je ustrezno.

Kadar je institucija prenehala izračunavati vrednosti izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z oddelkom 4 ali 5, kot je ustrezno, lahko začne vrednost izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih znova izračunavati na način iz oddelka 4 ali 5 le, če pristojnemu organu dokaže, da je v enoletnem obdobju brez prekinitev izpolnjevala vse pogoje iz člena 273a(1) ali (2).

Institucija lahko izračuna eno samo vrednost izpostavljenosti na ravni niza pobotov za vse posle, ki jih zajema pogodba o pobotu, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

pogodba o pobotu spada v eno od vrst pogodbenih pobotov iz člena 295;

(b)

pogodbo o pobotu so priznali pristojni organi v skladu s členom 296;

(c)

institucija je izpolnila obveznosti iz člena 297 v zvezi s pogodbo o pobotu.

Če kateri koli od pogojev iz prvega pododstavka ni izpolnjen, institucija vsak posel obravnava, kot da je samostojen niz pobotov.

Institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti niza pobotov v skladu s standardiziranim pristopom za kreditno tveganje nasprotne stranke, kot sledi:

vrednost izpostavljenosti = α · (RC + PFE)

pri čemer je:

nadomestitveni stroški, izračunani v skladu s členom 275, in

PFE

potencialna prihodnja izpostavljenost, izračunana v skladu s členom 278;

1,4.

Vrednost izpostavljenosti niza pobotov, ki je predmet pogodbenega dogovora o vzdrževanju kritja, je lahko največ enaka vrednosti izpostavljenosti istega niza pobotov, ki ni predmet nobenega dogovora o vzdrževanju kritja.

Kadar se za isti niz pobotov uporablja več dogovorov o vzdrževanju kritja, institucije dodelijo vsak dogovor o vzdrževanju kritja v skupino poslov v nizu pobotov, za katere se pogodbeno uporablja ta dogovor o vzdrževanju kritja, in izračunajo vrednost izpostavljenosti ločeno za vsako od teh skupin poslov.

Institucije lahko določijo vrednost izpostavljenosti nič za niz pobotov, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)

niz pobotov sestavljajo izključno prodane opcije;

(b)

tekoča tržna vrednost niza pobotov je vedno negativna;

(c)

institucija je za vse opcije, vključene v niz pobotov, prejela premijo vnaprej, da se je zajamčila izvršitev pogodb;

(d)

niz pobotov ni predmet nobenega dogovora o vzdrževanju kritja.

Za namen izračuna vrednosti izpostavljenosti niza pobotov v skladu s tem oddelkom institucije v nizu pobotov nadomestijo posle, ki so omejena linearna kombinacija kupljenih ali prodanih nakupnih ali prodajnih opcij, z vsemi posamičnimi opcijami, ki tvorijo to linearno kombinacijo, obravnavanimi kot posamezen posel. Vsaka takšna kombinacija opcij se obravnava kot posamezen posel v nizu pobotov, v katerega je kombinacija vključena za namen izračuna vrednosti izpostavljenosti.

Za vrednost izpostavljenosti posla s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ki predstavlja dolgo pozicijo v osnovnem instrumentu, se lahko določi zgornja meja, ki je enaka znesku neporavnane neplačane premije, če se posel obravnava kot lasten niz pobotov, ki ni predmet dogovora o vzdrževanju kritja.

Institucije izračunajo nadomestitvene stroške RC za nize pobotov, ki niso predmet dogovora o vzdrževanju kritja, v skladu z naslednjo formulo:

RC = max{CMV – NICA, 0}

Institucije izračunajo nadomestitvene stroške za posamične nize pobotov, ki so predmet dogovora o vzdrževanju kritja, v skladu z naslednjo formulo:

RC = max{CMV – VM – NICA, TH + MTA – NICA, 0}

pri čemer je:

nadomestitveni stroški;

nestanovitnosti prilagojena vrednost neto gibljivega kritja, prejetega ali danega, kot je ustrezno, v zvezi z nizom pobotov na redni osnovi za zmanjšanje sprememb CMV niza pobotov;

prag kritja, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov, pod katerim institucija ne more zahtevati zavarovanja s premoženjem, in

MTA

najnižji znesek prenosa, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov.

Institucije izračunajo nadomestitvene stroške za več nizov pobotov, ki so predmet istega dogovora o vzdrževanju kritja, v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

nadomestitveni stroški;

indeks, ki označuje nize pobotov, ki so predmet posameznega dogovora o vzdrževanju kritja;

CMVi

CMV niza pobotov i;

VMMA

vsota nestanovitnosti prilagojenih vrednosti zavarovanja s premoženjem, prejetega ali danega, kot je ustrezno, v zvezi z več nizi pobotov na redni osnovi za zmanjšanje sprememb njihovih CMV in

NICAMA

vsota nestanovitnosti prilagojenih vrednosti zavarovanja s premoženjem, prejetega ali danega, kot je ustrezno, v zvezi z več nizi pobotov, razen VMMA.

Za namene prvega pododstavka se lahko NICAMA izračuna na ravni posla, na ravni niza pobotov ali na ravni vseh nizov pobotov, za katere se uporablja dogovor o vzdrževanju kritja, odvisno od ravni, na kateri se uporablja dogovor o vzdrževanju kritja.

Institucije za namene tega oddelka izračunajo zneske zavarovanja s premoženjem VM, VMMA, NICA in NICAMA ob uporabi vseh naslednjih zahtev:

(a)

če vsi posli, vključeni v niz pobotov, spadajo v trgovalno knjigo, se pripozna samo zavarovanje s premoženjem, ki je primerno v skladu s členoma 197 in 299;

(b)

če niz pobotov vsebuje vsaj en posel, ki spada v netrgovalno knjigo, se pripozna samo zavarovanje s premoženjem, ki je primerno v skladu s členom 197;

(c)

zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, se pripozna s pozitivnim predznakom, zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, pa se pripozna z negativnim predznakom;

(d)

nestanovitnosti prilagojena vrednost katere koli vrste prejetega ali danega zavarovanja s premoženjem se izračuna v skladu s členom 223; institucije za namene tega izračuna ne uporabijo metode iz člena 225;

(e)

ista postavka zavarovanja s premoženjem se ne vključi hkrati tako v VM kot v NICA;

(f)

ista postavka zavarovanja s premoženjem se ne vključi hkrati tako v VMMA kot v NICAMA;

(g)

vsako zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, ki je ločeno od sredstev te nasprotne stranke in je zaradi te ločitve izvzeto iz stečaja v primeru neplačila ali insolventnosti navedene nasprotne stranke, se ne pripozna pri izračunu NICA in NICAMA.

Institucije za izračun nestanovitnosti prilagojene vrednosti danega zavarovanja s premoženjem iz točke (d) odstavka 1 tega člena formulo iz člena 223(2) nadomestijo z naslednjo formulo:

CVA = C · (1 + HC + Hfx )

pri čemer je:

CVA = nestanovitnost prilagojene vrednosti danega zavarovanja s premoženjem; in

C = zavarovanje s premoženjem;

Hc in Hfx sta opredeljena v skladu s členom 223(2).

Institucije za namene točke (d) odstavka 1 določijo obdobje unovčenja, ki je relevantno za izračun nestanovitnosti prilagojene vrednosti vsakega prejetega ali danega zavarovanja s premoženjem, v skladu z enim od naslednjih obdobij:

(a)

eno leto za nize pobotov iz člena 275(1);

(b)

obdobje kritja za tveganje, določeno v skladu s točko (b) člena 279c(1), za nize pobotov iz člena 275(2) in (3).

Institucije razporedijo vsak posel niza pobotov v eno od naslednjih kategorij tveganja, da določijo potencialno prihodnjo izpostavljenost niza pobotov iz člena 278:

(a)

obrestno tveganje;

(b)

valutno tveganje;

(c)

kreditno tveganje;

(d)

tveganje lastniških finančnih instrumentov;

(e)

blagovno tveganje;

(f)

druga tveganja.

Institucije razporeditev iz odstavka 1 opravijo na podlagi primarnega povzročitelja tveganja posla z izvedenimi finančnimi instrumenti. Primarni povzročitelj tveganja je edini pomemben povzročitelj tveganja posla z izvedenimi finančnimi instrumenti.

Institucije z odstopanjem od odstavka 2 razporedijo posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki imajo več kot enega pomembnega povzročitelja tveganja, v več kot eno kategorijo tveganja. Če vsi pomembni povzročitelji tveganja enega od navedenih poslov spadajo v isto kategorijo tveganja, morajo institucije ta posel samo enkrat razporediti v to kategorijo tveganja na podlagi najpomembnejšega povzročitelja tveganja. Če pomembni povzročitelji tveganja enega od navedenih poslov spadajo v različne kategorije tveganja, institucije ta posel razporedijo po enkrat v vsako kategorijo tveganja, za katero ima posel vsaj enega pomembnega povzročitelja tveganja, na podlagi najpomembnejšega povzročitelja tveganja v tej kategoriji tveganja.

Institucije ne glede na odstavke 1, 2 in 3 pri razporejanju poslov v kategorije tveganja iz odstavka 1 uporabljajo naslednji zahtevi:

(a)

če je primarni povzročitelj tveganja posla ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v zadevni kategoriji tveganja za posle iz odstavka 3 spremenljivka inflacije, institucije razporedijo posel v kategorijo obrestnega tveganja;

(b)

če je primarni povzročitelj tveganja posla ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v zadevni kategoriji tveganja za posle iz odstavka 3 spremenljivka podnebnih razmer, institucije razporedijo posel v kategorijo blagovnega tveganja.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi določi:

(a)

metodo za opredelitev poslov z le enim pomembnim povzročiteljem tveganja;

(b)

metodo za opredelitev poslov z več kot enim pomembnim povzročiteljem tveganja in za določitev najpomembnejšega od teh povzročiteljev tveganja za namene odstavka 3.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije določijo ustrezne nize varovanj za vsako kategorijo tveganja niza pobotov in uvrstijo vsak posel v te nize varovanj, kot sledi:

(a)

posli, razporejeni v kategorijo obrestnega tveganja, se uvrstijo v isti niz varovanj samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), denominiran v isti valuti;

(b)

posli, razporejeni v kategorijo valutnega tveganja, se uvrstijo v isti niz varovanj samo, če njihov primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), temelji na istem valutnem paru;

(c)

vsi posli, razporejeni v kategorijo kreditnega tveganja, se uvrstijo v isti niz varovanj;

(d)

vsi posli, uvrščeni v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov, se uvrstijo v isti niz varovanj;

(e)

posli, razporejeni v kategorijo blagovnega tveganja, se uvrstijo v enega od naslednjih nizov varovanj glede na naravo njihovega primarnega povzročitelja tveganja ali najpomembnejšega povzročitelja tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3):

(i)

energija;

(ii)

kovine;

(iii)

kmetijski proizvodi;

(iv)

drugo blago

(v)

podnebne razmere;

(f)

posli, razporejeni v kategorijo drugih tveganj, se uvrstijo v isti niz varovanj samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), identičen.

Za namene točke (a) prvega pododstavka tega odstavka se posli, razporejeni v kategorijo obrestnega tveganja, ki imajo za primarnega povzročitelja tveganja spremenljivko inflacije, uvrstijo v ločene nize varovanj, ki niso isti kot nizi varovanj, vzpostavljeni za posle, razporejene v kategorijo obrestnega tveganja, ki za primarnega povzročitelja tveganja nimajo spremenljivke inflacije. Ti posli se uvrstijo v isti niz varovanj samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), denominiran v isti valuti.

Institucije z odstopanjem od odstavka 1 tega člena vzpostavijo ločene posamezne nize varovanj v vsaki kategoriji tveganja za naslednje posle:

(a)

posle, za katere je primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), vgrajena tržna nestanovitnost ali realizirana nestanovitnost povzročitelja tveganja ali pa korelacija med dvema povzročiteljema tveganja;

(b)

posle, za katere je primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), razlika med dvema povzročiteljema tveganja, razporejenima v isto kategorijo tveganja, ali posle, sestavljene iz dveh plačilnih strani, denominiranih v isti valuti, pri katerih je povzročitelj tveganja, ki spada v isto kategorijo tveganja kot primarni povzročitelj tveganja, vsebovan v drugi plačilni strani od tiste, ki vsebuje primarnega povzročitelja tveganja.

Institucije za namene točke (a) prvega pododstavka tega odstavka uvrstijo posle v isti niz varovanj zadevne kategorije tveganja samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja ali najpomembnejši povzročitelj tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3), identičen.

Institucije za namene točke (b) prvega pododstavka uvrstijo posle v isti niz varovanj zadevne kategorije tveganja samo, če je par povzročiteljev tveganja v teh poslih, kot je opisan v navedeni točki, identičen in med obema povzročiteljema tveganja v tem paru obstaja pozitivna korelacija. V nasprotnem primeru institucije uvrstijo posle iz točke (b) prvega pododstavka v enega od nizov varovanj, vzpostavljenih v skladu z odstavkom 1, na podlagi samo enega od obeh povzročiteljev tveganja iz točke (b) prvega pododstavka.

Institucije na zahtevo pristojnih organov razkrijejo število nizov varovanj, vzpostavljenih v skladu z odstavkom 2 tega člena za vsako kategorijo tveganja, skupaj s primarnim povzročiteljem tveganja ali najpomembnejšim povzročiteljem tveganja v dani kategoriji tveganja za posle iz člena 277(3) ali parom povzročiteljev tveganja vsakega od teh nizov varovanj ter številom poslov v vsakem od teh nizov varovanj.

Institucije izračunajo potencialno prihodnjo izpostavljenost (PFE) niza pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

PFE

potencialna prihodnja izpostavljenost;

indeks, ki označuje kategorije tveganja, vključene v izračun potencialne prihodnje izpostavljenosti niza pobotov;

AddOn(a)

pribitek za kategorijo tveganja „a“, izračunan v skladu s členi 280a do 280f, kot je ustrezno, in

multiplikator

multiplikacijski faktor, izračunan v skladu s formulo iz odstavka 3.

Institucije za namene tega izračuna v izračun potencialne prihodnje izpostavljenosti niza pobotov vključijo pribitek za dano kategorijo tveganja, če je bil vsaj en posel niza pobotov razporejen v to kategorijo tveganja.

Potencialna prihodnja izpostavljenost več nizov pobotov, ki so predmet enega dogovora o vzdrževanju kritja, kot je navedeno v členu 275(3), se izračuna kot vsota potencialne prihodnje izpostavljenosti vseh posameznih nizov pobotov, kot da ne bi bili predmet nikakršnega dogovora o vzdrževanju kritja.

Za namene odstavka 1 se multiplikator izračuna na naslednji način:

multiplikator =

1 if z≥0

pri čemer je:

Floorm = 5 %

y = 2 · (1 – Floorm ) · ΣaAddOn(a);

z =

CMV – NICA za nize pobotov iz člena 275(1)

CMV – VM – NICA za nize pobotov iz člena 275(2)

CMVi – NICAi za nize pobotov iz člena 275(3);

NICAi

neto znesek neodvisnega zavarovanja s premoženjem, izračunan samo za posle, vključene v niz pobotov „i“. NICAi se izračuna na ravni posla ali na ravni niza pobotov, odvisno od dogovora o vzdrževanju kritja.

Institucije za namen izračuna pribitkov za kategorije tveganja iz členov 280a do 280f izračunajo pozicije tveganja za vsak posel iz niza pobotov, kot sledi:

Institucije izračunajo nadzorniško delto na naslednji način:

(a)

za nakupne in prodajne opcije, ki dajejo kupcu pravico, da kupi ali proda osnovni instrument po pozitivni ceni na natančno določen datum ali več datumov v prihodnosti, razen če so te opcije razporejene v kategorijo obrestnega tveganja, institucije uporabijo naslednjo formulo:

pri čemer je:

nadzorniška delta;

predznak

– 1, kadar je posel prodana nakupna opcija ali kupljena prodajna opcija;

predznak

+ 1, kadar je posel kupljena nakupna ali prodana prodajna opcija;

vrsta

– 1, kadar je posel prodajna opcija;

vrsta

+ 1, kadar je posel nakupna opcija;

N(x)

kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko, kar pomeni, da je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka „x“;

promptna ali terminska cena osnovnega instrumenta opcije; za opcije, katerih denarni tokovi so odvisni od povprečne vrednosti cene osnovnega instrumenta, je P enak povprečni vrednosti na dan izračuna;

izvršilna cena opcije;

▼C8

obdobje med datumom izteka opcije (Texp) in datumom poročanja; za opcije, ki se jih lahko izvrši le na en datum v prihodnosti, je Texp enak temu datumu; za opcije, ki se jih lahko izvrši na več datumov v prihodnosti, je Texp enak najpoznejšemu od teh datumov; T se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh in

▼M8

nadzorniška nestanovitnost opcije, določena v skladu z razpredelnico 1 na podlagi kategorije tveganja posla in narave osnovnega instrumenta opcije.

Razpredelnica 1

Kategorija tveganja	Osnovni instrument	Nadzorniška nestanovitnost
Valutno tveganje	Vsi	15 %
Kreditno tveganje	instrument za eno samo izpostavljenost	100 %
Kreditno tveganje	instrument za več izpostavljenosti	80 %
Tveganje lastniških finančnih instrumentov	instrument za eno samo izpostavljenost	120 %
Tveganje lastniških finančnih instrumentov	instrument za več izpostavljenosti	75 %
Blagovno tveganje	električna energija	150 %
Blagovno tveganje	drugo blago (razen električne energije)	70 %
Druga tveganja	Vsi	150 %

Institucije, ki uporabljajo terminsko ceno osnovnega instrumenta opcije, zagotovijo, da:

(i)

je terminska cena skladna z značilnostmi opcije;

(ii)

se terminska cena izračuna z uporabo zadevne obrestne mere, ki velja na datum poročanja;

(iii)

terminska cena vključuje pričakovane denarne tokove osnovnega instrumenta pred iztekom opcije;

(b)

institucije za tranše sintetičnega listinjenja in kreditnega izvedenega finančnega instrumenta na podlagi n-tega neplačila uporabijo naslednjo formulo:

pri čemer je:

predznak =

+ 1,kjer je bilo kreditno varovanje s poslom pridobljeno

– 1,kjer je bilo kreditno varovanje s poslom zagotovljeno

točka vključitve tranše; za posel s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom na podlagi n-tega neplačila, ki temelji na referenčnih subjektih „k“, velja A = (n-1)/k“, in

točka izločitve tranše; za posel s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom na podlagi n-tega neplačila, ki temelji na referenčnih subjektih „k“, velja D = n/k;

(c)

za posle, ki niso navedeni v točki (a) ali (b), institucije uporabijo naslednjo nadzorniško delto:

δ =

+ 1,če je posel dolga pozicija v primarnem povzročitelju tveganja ali najpomembnejšem povzročitelju tveganja v dani kategoriji tveganja

– 1,če je posel kratka pozicija v primarnem povzročitelju tveganja ali najpomembnejšem povzročitelju tveganja v dani kategoriji tveganja

Za namene tega oddelka dolga pozicija v primarnem povzročitelju tveganja ali najpomembnejšem povzročitelju tveganja v dani kategoriji tveganja iz člena 277(3) pomeni, da se tržna vrednost posla zviša, ko se zviša vrednost tega povzročitelja tveganja, kratka pozicija v primarnem povzročitelju tveganja ali najpomembnejšem povzročitelju tveganja v dani kategoriji tveganja iz člena 277(3) pa pomeni, da se tržna vrednost posla zniža, ko se zviša vrednost tega povzročitelja tveganja.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi določi:

(a)

formulo, skladno z mednarodnim regulativnim razvojem, ki jo institucije uporabljajo za izračun nadzorniške delte nakupnih in prodajnih opcij, razporejenih v kategorijo obrestnega tveganja, ob upoštevanju tržnih pogojev, v katerih so lahko obrestne mere negativne, ter nadzorniške nestanovitnosti, ki je primerna za to formulo;

(b)

metodo za določitev, ali je posel dolga ali kratka pozicija v primarnem povzročitelju tveganja ali najpomembnejšem povzročitelju tveganja v dani kategoriji tveganja iz člena 277(3).

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek na naslednji način:

(a)

za posle, razporejene v kategorijo obrestnega tveganja ali kategorijo kreditnega tveganja, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek kot zmnožek hipotetičnega zneska pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu in nadzorniškega faktorja trajanja, ki se izračuna, kot sledi:

▼C8

pri čemer je:

nadzorniška diskontna stopnja; E = 5 %

obdobje med datumom začetka posla in datumom poročanja, ki se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh;

obdobje med datumom konca posla in datumom poročanja, ki se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh; in

EnoPoslovnoLeto

eno leto, ki se izrazi v delovnih dneh z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh.

▼M8

Datum začetka posla je najzgodnejši datum, na katerega je v okviru posla določeno ali izvedeno vsaj pogodbeno plačilo instituciji ali s strani institucije, razen plačil, povezanih z izmenjavo zavarovanja s premoženjem v dogovoru o vzdrževanju kritja. Če so se v poslu na datum poročanja že določala ali izplačevala plačila, je datum začetka posla enak 0.

Če posel zajema enega ali več pogodbenih prihodnjih datumov, na katere se lahko institucija ali nasprotna stranka odloči odstopiti od posla pred njegovo pogodbeno zapadlostjo, je datum začetka posla najzgodnejši od naslednjih:

(i)

datum ali najzgodnejši od več prihodnjih datumov, na katere se lahko institucija ali nasprotna stranka odločita odstopiti od posla pred njegovo pogodbeno zapadlostjo;

(ii)

datum, na katerega se v poslu začnejo določati ali izplačevati plačila, ki niso plačila, povezana z izmenjavo zavarovanja s premoženjem v dogovoru o vzdrževanju kritja.

Če ima posel za osnovni instrument finančni instrument, ki lahko poleg pogodbenih obveznosti iz posla povzroči dodatne pogodbene obveznosti, se datum začetka posla določi na podlagi najzgodnejšega datuma, na katerega se v osnovnem instrumentu začnejo določati ali izplačevati plačila.

Datum konca posla je najpoznejši datum, na katerega se v okviru posla izmenja ali lahko izmenja pogodbeno plačilo instituciji ali s strani institucije.

Če ima posel za osnovni instrument finančni instrument, ki lahko poleg pogodbenih obveznosti iz posla povzroči dodatne pogodbene obveznosti, se datum konca posla določi na podlagi zadnjega pogodbenega plačila osnovnega instrumenta posla.

Kadar je posel strukturiran za poravnavanje neporavnane izpostavljenosti na določene datume plačila in so pogoji ponovno določeni tako, da je tržna vrednost posla na te določene datume enaka nič, veljajo poravnave neporavnanih izpostavljenosti na te določene datume kot pogodbeno plačilo v okviru istega posla;

(b)

za posle, razporejene v kategorijo valutnega tveganja, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek na naslednji način:

(i)

če je posel sestavljen iz ene plačilne strani, je prilagojeni hipotetični znesek enak hipotetičnemu znesku pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu;

(ii)

če je posel sestavljen iz dveh plačilnih strani in je hipotetični znesek ene plačilne strani denominiran v valuti poročanja institucije, je prilagojeni hipotetični znesek enak hipotetičnemu znesku druge plačilne strani;

(iii)

če je posel sestavljen iz dveh plačilnih strani in je hipotetični znesek obeh plačilnih strani denominiran v valuti, ki je drugačna od valute poročanja institucije, je prilagojeni hipotetični znesek višji od hipotetičnih zneskov obeh plačilnih strani, potem ko se ta zneska pretvorita v valuto poročanja institucije po veljavnem promptnem menjalnem tečaju;

(c)

za posle, razporejene v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov ali kategorijo blagovnega tveganja, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek kot zmnožek tržne cene ene enote osnovnega instrumenta posla in števila enot osnovnega instrumenta, na katerem posel temelji;

če je posel, razporejen v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov ali kategorijo blagovnega tveganja, pogodbeno izražen kot hipotetični znesek, institucije kot prilagojeni hipotetični znesek uporabljajo hipotetični znesek posla, ne pa število enot osnovnega instrumenta;

(d)

za posle, razporejene v kategorijo drugih tveganj, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek na podlagi najustreznejše metode izmed metod iz točk (a), (b) in (c), in sicer odvisno od narave in značilnosti osnovnega instrumenta posla.

Institucije za namene izračuna prilagojenega hipotetičnega zneska posla iz odstavka 1 določijo hipotetični znesek ali število enot osnovnega instrumenta na naslednji način:

(a)

če hipotetični znesek ali število enot osnovnega instrumenta posla nista fiksno določena do pogodbene zapadlosti:

(i)

za deterministično določene hipotetične zneske in števila enot osnovnega instrumenta je hipotetični znesek tehtano povprečje vseh deterministično določenih vrednosti hipotetičnih zneskov oziroma števila enot osnovnega instrumenta do pogodbene zapadlosti posla, pri čemer so uteži deli obdobja, v katerih veljajo posamezne vrednosti hipotetičnega zneska;

(ii)

za stohastično določene hipotetične zneske in števila enot osnovnega instrumenta je hipotetični znesek enak znesku, ki se določi s fiksiranjem tekočih tržnih vrednosti v formuli za izračun prihodnjih tržnih vrednosti;

(b)

pri pogodbah, pri katerih se hipotetični znesek večkrat zamenja, se hipotetični znesek pomnoži s številom preostalih plačil, ki se še morajo opraviti po pogodbi;

(c)

pri pogodbah, ki določajo multiplikacijo izplačil denarnih tokov ali multiplikacijo osnovnega instrumenta pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu, institucija prilagodi hipotetični znesek, tako da upošteva učinke multiplikacije na strukturo tveganja teh pogodb.

Institucije pretvorijo prilagojeni hipotetični znesek posla v svojo valuto poročanja po veljavnem promptnem menjalnem tečaju, če se prilagojeni hipotetični znesek v skladu s tem členom izračuna na podlagi pogodbenega hipotetičnega zneska ali tržne cene števila enot osnovnega instrumenta, ki sta denominirana v drugi valuti.

Institucije izračunajo faktor zapadlosti na naslednji način:

(a)

za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(1), institucije uporabijo naslednjo formulo:

pri čemer je:

faktor zapadlosti;

preostala zapadlost posla, ki je enaka obdobju, potrebnem za prenehanje vseh pogodbenih obveznosti posla; za ta namen se kakršna koli opcionalnost pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih obravnava kot pogodbena obveznost; preostala zapadlost se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh;

če ima posel za osnovni instrument drugo pogodbo o izvedenih finančnih instrumentih, ki lahko poleg tistih iz posla povzroči dodatne pogodbene obveznosti, je preostala zapadlost posla enaka obdobju, potrebnem za prenehanje vseh pogodbenih obveznosti osnovnega instrumenta;

če je posel strukturiran za poravnavanje neporavnane izpostavljenosti na določene datume plačila in so pogoji ponovno opredeljeni tako, da je tržna vrednost posla na te določene datume enaka nič, je preostala zapadlost posla enaka času do naslednjega datuma ponovne določitve pogojev.

EnoPoslovnoLeto

eno leto, izraženo v poslovnih dneh z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh;

(b)

za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(2) in (3), se faktor zapadlosti določi kot:

pri čemer je:

faktor zapadlosti;

MPOR

obdobje kritja za tveganje pri nizu pobotov, določeno v skladu s členom 285(2) do (5) in

EnoPoslovnoLeto

eno leto, izraženo v poslovnih dneh z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh.

Pri določanju obdobja kritja za tveganje pri poslih med stranko in klirinškim članom institucija, ki deluje kot stranka ali kot klirinški član, nadomesti najkrajše obdobje iz točke (b) člena 285(2) s petimi delovnimi dnevi.

Za namene odstavka 1 je preostala zapadlost enaka obdobju do naslednjega datuma ponovne določitve pogojev za posle, ki so strukturirani za poravnavanje neporavnane izpostavljenosti na določene datume plačila in v katerih so pogoji ponovno določeni tako, da je tržna vrednost pogodbe na te določene datume enaka nič.

Za namene izračuna pribitka za niz varovanj iz členov od 280a do 280f je koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj ,є„enak:

Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo obrestnega tveganja pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

AddOnIR

pribitek za kategorijo obrestnega tveganja;

indeks, ki označuje vse nize varovanj v zvezi z obrestnim tveganjem, določene v skladu s točko (a) člena 277a(1) in členom 277a(2) za niz pobotov, in

pribitek za niz varovanj,j“ kategorije obrestnega tveganja, izračunan v skladu z odstavkom 2.

Institucije izračunajo pribitek za niz varovanj „j“ kategorije obrestnega tveganja na naslednji način:

pri čemer je:

єj

koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj „j“, določen v skladu z relevantno vrednostjo iz člena 280;

SFIR

nadzorniški faktor za kategorijo obrestnega tveganja z vrednostjo 0,5 % in

efektivni hipotetični znesek niza varovanj „j“, izračunan v skladu z odstavkom 3.

Institucije za namene izračuna efektivnega hipotetičnega zneska niza varovanj „j“ vsak posel iz niza varovanj najprej razporedijo v ustrezno skupino iz razpredelnice 2. To storijo na podlagi datuma konca vsakega posla, kot se določi v skladu s točko (a) člena 279b(1):

Razpredelnica 2

Skupina	Datum konca (v letih)
1	> 0 in <= 1
2	> 1 in <= 5
3	> 5

Institucije nato izračunajo efektivni hipotetični znesek niza varovanj „j“ v skladu z naslednjo formulo:

Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo valutnega tveganja pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

AddOnFX

pribitek za kategorijo valutnega tveganja;

indeks, ki označuje nize varovanj v zvezi z valutnim tveganjem, določene v skladu s točko (b) člena 277a(1) in členom 277a(2) za niz pobotov, in

pribitek za niz varovanj „j“ kategorije valutnega tveganja, izračunan v skladu z odstavkom 2.

Institucije izračunajo pribitek za niz varovanj „j“ kategorije valutnega tveganja na naslednji način:

pri čemer je:

єj

koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj „j“, določen v skladu s členom 280;

SFFX

nadzorniški faktor za kategorijo valutnega tveganja z vrednostjo 4 %;

efektivni hipotetični znesek niza varovanj „j“, ki se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

indeks, ki označuje pozicijo tveganja.

Institucije za namene odstavka 2 določijo zadevne kreditne referenčne subjekte niza pobotov v skladu z naslednjim:

(a)

za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega instrumenta, ki je osnovni instrument za posel z eno samo izpostavljenostjo, ki je dodeljen v kategorijo kreditnega tveganja, obstaja en kreditni referenčni subjekt; posli z eno samo izpostavljenostjo se dodelijo istemu kreditnemu referenčnemu subjektu samo, če osnovni referenčni dolžniški instrument teh poslov izda isti izdajatelj;

(b)

za vsako skupino referenčnih dolžniških instrumentov ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo, ki so osnovni instrumenti za posel z več izpostavljenostmi, dodeljen v kategorijo kreditnega tveganja, obstaja en kreditni referenčni subjekt; posli z več izpostavljenostmi se dodelijo istemu kreditnemu referenčnemu subjektu samo, če ima skupina osnovnih referenčnih dolžniških instrumentov ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo v teh poslih iste sestavine.

Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo kreditnega tveganja pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

AddOnCredit

pribitek za kategorijo kreditnega tveganja;

indeks, ki označuje vse nize varovanj v zvezi s kreditnim tveganjem, določene v skladu s točko (c) členom 277a(1) in členom 277a(2) za niz pobotov, in

pribitek za niz varovanj „j“ kategorije kreditnega tveganja, izračunan v skladu z odstavkom 3.

Institucije izračunajo pribitek za kategorijo kreditnega tveganja niza varovanj „j“ na naslednji način:

pri čemer je:

pribitek za niz varovanj „j“ kategorije kreditnega tveganja

єj

koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj „j“, določen v skladu s členom 280;

indeks, ki označuje kreditne referenčne subjekte niza pobotov, določene v skladu z odstavkom 1;

korelacijski faktor kreditnega referenčnega subjekta „k“; če je bil kreditni referenčni subjekt „k“ določen v skladu s točko (a) odstavka 1, je

. Če je bil kreditni referenčni subjekt „k“ določen v skladu s točko (b) odstavka 1, je

; in

AddOn(Entityk)

pribitek za kreditni referenčni subjekt „k“, določen v skladu z odstavkom 4, in

Institucije izračunajo pribitek za kreditni referenčni subjekt „k“ na naslednji način:

pri čemer je:

efektivni hipotetični znesek kreditnega referenčnega subjekta „k“, izračunan na naslednji način:

pri čemer je:

indeks, ki označuje pozicijo tveganja; in

nadzorniški faktor, ki se uporablja za kreditni referenčni subjekt „k“, izračunan v skladu z odstavkom 5.

Institucije izračunajo nadzorniški faktor, ki se uporablja za kreditni referenčni subjekt „k“, na naslednji način:

(a)

za kreditni referenčni subjekt „k“, določen v skladu s točko (a) odstavka 1, se

razporedi v enega od šestih nadzorniških faktorjev iz razpredelnice 3 tega odstavka na podlagi zunanje bonitetne ocene imenovane ECAI ustreznega posameznega izdajatelja; za posameznega izdajatelja, za katerega bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo:

(i)

institucija, ki uporablja pristop iz poglavja 3, razporedi notranjo bonitetno oceno posameznega izdajatelja v eno od zunanjih bonitetnih ocen;

(ii)

institucija, ki uporablja pristop iz poglavja 2, dodeli temu kreditnemu referenčnemu subjektu

v višini 0,54 %; če pa institucija za določanje uteži tveganja v zvezi z izpostavljenostmi kreditnemu tveganju nasprotne stranke za tega posameznega izdajatelja uporablja člen 128, se temu kreditnemu referenčnemu subjektu dodeli

v višini 1,6 %;

(b)

za kreditni referenčni subjekt „k“, določen v skladu s točko (b) odstavka 1:

(i)

če je pozicija tveganja „l“, dodeljena kreditnemu referenčnemu subjektu „k“, kreditni indeks, ki kotira na priznani borzi, se

razporedi v enega od dveh nadzorniških faktorjev iz razpredelnice 4 tega odstavka na podlagi kreditne kakovosti večine njegovih posameznih sestavin;

(ii)

če pozicija tveganja „l“, dodeljena kreditnemu referenčnemu subjektu „k“, ni pozicija iz točke (i) te točke, je

tehtano povprečje nadzorniških faktorjev, razporejenih na vsako sestavino v skladu z metodo iz točke (a), če se uteži določijo z deležem hipotetičnega zneska sestavin v tej poziciji.

Razpredelnica 3

Stopnja kreditne kakovosti	Nadzorniški faktor za posle z eno samo izpostavljenostjo
1	0,38 %
2	0,42 %
3	0,54 %
4	1,06 %
5	1,6 %
6	6,0 %

Razpredelnica 4

Prevladujoča kreditna kakovost	Nadzorniški faktor za indekse, ki kotirajo na borzi
Naložbeni razred	0,38 %
Zunaj naložbenega razreda	1,06 %

Institucije za namene odstavka 2 določijo zadevne lastniške referenčne subjekte niza pobotov v skladu z naslednjim:

(a)

za vsakega izdajatelja referenčnega lastniškega instrumenta, ki je osnovni instrument za posel z eno samo izpostavljenostjo, ki je dodeljen v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov, obstaja en lastniški referenčni subjekt; posli z eno samo izpostavljenostjo se dodelijo istemu lastniškemu referenčnemu subjektu samo, če osnovni referenčni lastniški instrument teh poslov izda isti izdajatelj;

(b)

za vsako skupino referenčnih lastniških instrumentov ali lastniških izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo, ki so osnovni instrumenti za posel z več izpostavljenostmi, dodeljen v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov, obstaja en lastniški referenčni subjekt; posli z več izpostavljenostmi se dodelijo istemu lastniškemu referenčnemu subjektu samo, če ima skupina osnovnih referenčnih lastniških instrumentov oziroma lastniških izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo v teh poslih iste sestavine.

Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

AddOnEquity

pribitek za kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov;

indeks, ki označuje vse nize varovanj v zvezi s tveganjem lastniških finančnih instrumentov, določene v skladu s točko (d) člena 277a(1) in členom 277a(2) za niz pobotov, in

pribitek za niz varovanj „j“ kategorije tveganja lastniških finančnih instrumentov, izračunan v skladu z odstavkom 3.

Institucije izračunajo pribitek za kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov niza varovanj „j“ na naslednji način:

pri čemer je:

pribitek za niz varovanj „j“ kategorije tveganja lastniških finančnih instrumentov;

єj

koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj „j“, določen v skladu s členom 280;

indeks, ki označuje lastniške referenčne subjekte pri nizu pobotov, določene v skladu z odstavkom 1;

korelacijski faktor lastniškega referenčnega subjekta „k“; če je bil lastniški referenčni subjekt „k“ določen v skladu z odstavkom 1(a), je

; če je bil lastniški referenčni subjekt „k“ določen v skladu z odstavkom 1(b), je

; in

AddOn(Entityk)

pribitek za lastniški referenčni subjekt „k“, določen v skladu z odstavkom 4.

Institucije izračunajo pribitek za lastniški referenčni subjekt „k“ na naslednji način:

pri čemer je:

AddOn(Entityk)

pribitek za lastniški referenčni subjekt „k“;

nadzorniški faktor, ki se uporablja za lastniški referenčni subjekt „k“. Če je bil lastniški referenčni subjekt „k“ določen v skladu s točko (a) odstavka 1, je

; če je bil lastniški referenčni subjekt „k“ določen v skladu s točko (b) odstavka 1, je

; in

efektivni hipotetični znesek lastniškega referenčnega subjekta „k“, ki se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

indeks, ki označuje pozicijo tveganja.

Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo blagovnega tveganja pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

AddOnCom

pribitek za kategorijo blagovnega tveganja;

indeks, ki označuje nize varovanj v zvezi z blagovnim tveganjem, določene v skladu s točko (e) člena 277a(1) in členom 277a(2) za niz pobotov, in

pribitek za niz varovanj „j“ kategorije blagovnega tveganja, izračunan v skladu z odstavkom 4.

Institucije za namene izračuna pribitka za niz varovanj v zvezi z blagovnim tveganjem za dani niz pobotov v skladu z odstavkom 4 določijo ustrezne vrste blagovne reference vsakega niza varovanj. Posli z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago se dodelijo isti vrsti blagovne reference samo, če je osnovni instrument v teh poslih iste narave, ne glede na lokacijo izročitve in kakovost blaga.

Pristojni organi lahko z odstopanjem od odstavka 2 od institucije, ki je znatno izpostavljena osnovnemu tveganju v zvezi s tem, da imajo različne pozicije isto naravo, kot je navedeno v odstavku 2, zahtevajo, naj pri določitvi vrst blagovne reference za zadevne pozicije uporabi več značilnosti, ne le narave blaga kot osnovnega instrumenta. V takšnih okoliščinah se posli z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago dodelijo isti vrsti blagovne reference samo, če imajo enake značilnosti.

Institucije izračunajo pribitek za kategorijo blagovnega tveganja niza varovanj „j“ na naslednji način:

pri čemer je:

pribitek kategorije blagovnega tveganja za niz varovanj „j“;

єj

koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj „j“, določen v skladu s členom 280;

ρCom

korelacijski faktor za kategorijo blagovnega tveganja z vrednostjo 40 %;

indeks, ki označuje vrste blagovne reference pri nizu pobotov, določene v skladu z odstavkom 2 in

pribitek za vrsto blagovne reference „k“, izračunan v skladu z odstavkom 5.

Institucije izračunajo pribitek za vrsto blagovne reference „k“ na naslednji način:

pri čemer je:

pribitek za vrsto blagovne reference „k“;

▼C8

nadzorniški faktor, ki se uporablja za vrsto blagovne reference ‚k‘. Če vrsta blagovne reference ‚k‘ ustreza poslom, dodeljenim v niz varovanj iz točke (e) člena 277a(1), je – razen pri poslih, povezanih z električno energijo, – enak 18 %; pri poslih, povezanih z električno energijo, je enak 40 %; in

▼M8

efektivni hipotetični znesek vrste blagovne reference „k“, ki se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

indeks, ki označuje pozicijo tveganja.

Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo drugih tveganj pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer je:

AddOnOther

pribitek za kategorijo drugih tveganj;

indeks, ki označuje nize varovanj v zvezi z drugimi tveganji, določene v skladu s točko (f) člena 277a(1) in členom 277a(2) za niz pobotov, in

pribitek za kategorijo drugih tveganj niza varovanj „j“, izračunan v skladu z odstavkom 2.

Institucije izračunajo pribitek za kategorijo drugih tveganj niza varovanj „j“ na naslednji način:

pri čemer je:

pribitek za kategorijo drugih tveganj niza varovanj „j“;

єj

koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj „j“, določen v skladu s členom 280;

SFOther

nadzorniški faktor za kategorijo drugih tveganj z vrednostjo 8 %;

efektivni hipotetični znesek niza varovanj „j“, ki se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

indeks, ki označuje pozicijo tveganja.

Institucije izračunajo eno samo vrednost izpostavljenosti na ravni niza pobotov v skladu z oddelkom 3 ob upoštevanju odstavka 2 tega člena.

Vrednost izpostavljenosti niza pobotov se izračuna v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

institucije ne uporabijo obravnave iz člena 274(6);

(b)

z odstopanjem od člena 275(1) za nize pobotov, ki niso navedeni v členu 275(2), institucije izračunajo nadomestitvene stroške v skladu z naslednjo formulo:

RC = max{CMV, 0}

pri čemer je:

nadomestitveni stroški; in

CMV

tekoča tržna vrednost.

(c)

z odstopanjem od člena 275(2) te uredbe za nize pobotov poslov, s katerimi se trguje na priznani borzi, za katere centralni kliring opravi CNS, ki ima dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali je priznana v skladu s členom 25 navedene uredbe, ali ki vključujejo dvostransko izmenjavo zavarovanja s premoženjem z nasprotno stranko v skladu s členom 11 Uredbe (EU) št. 648/2012, institucije izračunajo nadomestitvene stroške v skladu z naslednjo formulo:

RC = TH + MTA

pri čemer je:

nadomestitveni stroški;

prag kritja, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov, pod katerim institucija ne more pozvati nasprotne stranke k predložitvi zavarovanja s premoženjem; in

MTA

najnižji znesek prenosa, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov;

(d)

z odstopanjem od člena 275(3) za več nizov pobotov, za katere se uporablja dogovor o vzdrževanju kritja, institucije izračunajo nadomestitvene stroške kot vsoto nadomestitvenih stroškov vsakega posameznega niza pobotov, izračunanega v skladu z odstavkom 1, kot da se zanje ne bi vzdrževalo kritje;

(e)

vsi nizi varovanj se določijo v skladu s členom 277a(1);

(f)

institucije nastavijo na vrednost 1 multiplikator v formuli, ki se uporablja za izračun potencialne prihodnje izpostavljenosti iz člena 278(1) na naslednji način:

pri čemer je:

PFE

potencialna prihodnja izpostavljenost; in

AddOn(a)

pribitek za kategorijo tveganja „a“;

(g)

institucije z odstopanjem od člena 279a(1) za vse posle nadzorniško delto izračunajo, kot sledi:

δ =

+ 1,če je posel dolga pozicija v primarnem povzročitelju tveganja

– 1,če je posel kratka pozicija v primernem povzročitelju tveganja

pri čemer je:

nadzorniška delta;

(h)

formula iz točke (a) člena 279b(1), ki se uporabi za izračun nadzorniškega faktorja trajanja, je naslednja:

nadzorniški faktor trajanja = E – S

pri čemer je:

obdobje med datumom konca posla in datumom poročanja in

obdobje med datumom začetka posla in datumom poročanja;

(i)

faktor zapadlosti iz člena 279c(1) se izračuna na naslednji način:

(i)

za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(1), je faktor zapadlosti enak 1;

(ii)

za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(2) in (3), je faktor zapadlosti enak 0,42;

(j)

formula iz člena 280a(3), ki se uporabi za izračun efektivnega hipotetičnega zneska niza varovanj „j“,, je naslednja:

pri čemer je:

efektivni hipotetični znesek niza varovanj „j“ in

Djk

efektivni hipotetični znesek skupine k niza varovanj „j“;

(k)

formula iz člena 280c(3), ki se uporabi za izračun pribitka kategorije kreditnega tveganja za niz varovanj „j“, je naslednja:

pri čemer je:

pribitek kategorije kreditnega tveganja za niz varovanj „j“ in

AddOn(Entityk)

pribitek za kreditni referenčni subjekt „k“;

(l)

formula iz člena 280d(3), ki se uporabi za izračun pribitka kategorije tveganja lastniških finančnih instrumentov za niz varovanj „j“, je naslednja:

pri čemer je:

pribitek kategorije tveganja lastniških finančnih instrumentov za niz varovanj „j“; in

AddOn(Entityk)

pribitek za kreditni referenčni subjekt „k“;

(m)

formula iz člena 280e(4), ki se uporabi za izračun pribitka kategorije blagovnega tveganja za niz varovanj „j“, je naslednja:

pri čemer je:

pribitek kategorije blagovnega tveganja za niz varovanj „j“; in

pribitek za vrsto blagovne reference

Institucije lahko izračunajo eno samo vrednost izpostavljenosti za vse posle iz pogodbe o pobotu, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 274(1). V nasprotnem primeru izračunajo vrednost izpostavljenosti ločeno za vsak posel, ki se obravnava kot samostojni niz pobotov.

Vrednost izpostavljenosti niza pobotov ali posla je zmnožek faktorja 1,4 in vsote trenutnih nadomestitvenih stroškov ter potencialne prihodnje izpostavljenosti.

Trenutni nadomestitveni stroški iz odstavka 2 se izračunajo na naslednji način:

(a)

za nize pobotov poslov, s katerimi se trguje na priznani borzi, za katere centralni kliring opravi CNS, ki ima dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali je priznana v skladu s členom 25 navedene uredbe, ali ki vključujejo dvostransko izmenjavo zavarovanja s premoženjem z nasprotno stranko v skladu s členom 11 Uredbe (EU) št. 648/2012, institucije uporabijo naslednjo formulo:

RC = TH + MTA

pri čemer je:

nadomestitveni stroški;

prag kritja, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov, pod katerim institucija ne more pozvati nasprotne stranke k predložitvi zavarovanja s premoženjem in

MTA

najnižji znesek prenosa, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov;

(b)

institucije za vse druge nize pobotov uporabijo naslednjo formulo:

RC = max{CMV, 0}

pri čemer je:

nadomestitveni stroški;

CMV

tekoča tržna vrednost.

Institucije za potrebe izračuna trenutnih nadomestitvenih stroškov vsaj mesečno posodobijo tekoče tržne vrednosti.

Institucije izračunajo potencialno prihodnjo izpostavljenost iz odstavka 2 na naslednji način:

(a)

potencialna prihodnja izpostavljenost niza pobotov je vsota potencialnih prihodnjih izpostavljenosti vseh poslov, vključenih v niz pobotov, izračunanih v skladu s točko (b);

(b)

potencialna prihodnja izpostavljenost posameznega posla je njegov hipotetični znesek, pomnožen z:

(i)

zmnožkom 0,5 % in preostale zapadlosti posla, izražene v letih, za pogodbe o obrestnih izvedenih finančnih instrumentih;

(ii)

zmnožkom 6 % in preostale zapadlosti posla, izražene v letih, za pogodbe o kreditnih izvedenih finančnih instrumentih;

(iii)

4 % za valutne izvedene finančne instrumente;

(iv)

18 % za izvedene finančne instrumente na zlato in blago, razen izvedenih finančnih instrumentov na električno energijo;

(v)

40 % za izvedene finančne instrumente na električno energijo;

(vi)

32 % za lastniške izvedene finančne instrumente;

(c)

hipotetični znesek iz točke (b) tega odstavka se določi v skladu s členom 279b(2) in (3) za vse izvedene finančne instrumente, navedene v navedeni točki; poleg tega se hipotetični znesek izvedenih finančnih instrumentov iz točke b(iii) do (b)(vi) tega odstavka določi v skladu s točkama (b) in (c) člena 279b(1);

(d)

potencialna prihodnja izpostavljenost nizov pobotov iz točke (a) odstavka 3 se pomnoži z 0,42.

Institucija lahko za izračun potencialne izpostavljenosti obrestnih izvedenih finančnih instrumentov in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov v skladu s točko (b)(i) in (ii) izbere originalno zapadlost pogodb namesto njihove preostale zapadlosti.

Če pristojni organi potrdijo, da institucija na zadovoljiv način izpolnjuje zahtevo iz odstavka 2, tej instituciji dovolijo uporabo metode notranjih modelov (Internal Model Method – IMM) za izračun vrednosti izpostavljenosti za naslednje posle:

(a)

posle iz člena 273(2)(a);

(b)

posle iz člena 273(2)(b), (c) in (d);

(c)

posle iz člena 273(2)(a) do (d).

Če je institucija dobila dovoljenje za uporabo IMM za izračun vrednosti izpostavljenosti za kateri koli posel iz točk (a) do (c) prvega pododstavka, lahko uporablja IMM tudi za posle iz člena 273(2)(e).

Ne glede na tretji pododstavek člena 273(1) se lahko institucija odloči, da ne bo uporabljala te metode za izpostavljenosti, ki so nepomembne po velikosti in tveganju. V tem primeru institucija za te izpostavljenosti uporabi eno od metod iz oddelkov 3 do 5, če so izpolnjene ustrezne zahteve za posamezen pristop.

Pristojni organi institucijam za izračune iz odstavka 1 dovolijo uporabo IMM le, če je institucija dokazala, da izpolnjuje zahteve iz tega oddelka ter so pristojni organi preverili, da so sistemi institucije za upravljanje CCR trdni in ustrezno uvedeni.

Pristojni organi lahko institucijam začasno dovolijo, da postopno uvajajo IMM za različne vrste poslov. V tem obdobju postopnega uvajanja lahko institucije za vrste poslov, za katere ne uporabljajo IMM, uporabljajo metode iz oddelka 3 ali 5.

Za vse posle z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC in za vse posle z dolgim rokom poravnave, za katere institucija ni prejela dovoljenja za uporabo IMM na podlagi odstavka 1, institucija uporablja metode iz oddelka 3. Na ravni skupine se lahko trajno uporablja kombinacija teh metod.

Institucija, ki je pridobila dovoljenje za uporabo IMM v skladu z odstavkom 1, ne sme ponovno začeti uporabljati metod iz oddelka 3 ali 5, razen če tega ne dovoli pristojni organ. Pristojni organi to dovolijo, če institucija dokaže upravičene razloge.

Če institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega oddelka, o tem uradno obvesti pristojni organ in ravna v skladu z eno od naslednjih možnosti:

(a)

pristojnemu organu predstavi načrt za pravočasno ponovno uskladitev z zahtevami;

(b)

pristojnemu organu dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nepomemben.

Če je institucija v skladu s členom 283(1) pridobila dovoljenje za uporabo IMM za izračun vrednosti izpostavljenosti za nekatere ali vse posle iz navedenega odstavka, vrednost izpostavljenosti iz teh poslov meri na ravni niza pobotov.

►C2 2.

Da lahko model zajame učinke vzdrževanja kritja, model vrednosti zavarovanja s premoženjem izpolnjuje kvantitativne, kvalitativne in podatkovne zahteve za IMM v skladu s tem oddelkom, ◄ institucija pa lahko v svojo porazdelitev napovedi za spremembe tržnih vrednosti niza pobotov vključi samo primerno finančno zavarovanje, kakor je opredeljeno v členu 197, členu 198 in členu 299(2)(c) in (d).

Kapitalska zahteva za tveganje nasprotne stranke v zvezi z izpostavljenostmi CCR, za katere institucija uporablja IMM, mora biti višja izmed vrednosti:

(a)

kapitalska zahteva za navedene izpostavljenosti, izračunana na podlagi efektivne EPE ob uporabi trenutnih tržnih podatkov;

(b)

kapitalska zahteva za te izpostavljenosti, izračunana na podlagi efektivne EPE ob uporabi enotne dosledne stresne umeritve za vse izpostavljenosti CCR, za katere uporablja IMM.

Razen za nasprotne stranke, za katere je bilo ugotovljeno posebno tveganje neugodnega gibanja, ki spada v področje uporabe člena 291(4) in (5), institucije vrednost izpostavljenosti izračunajo kot zmnožek alfe (α) in efektivne EPE, kakor sledi:

pri čemer je:

1,4, razen če pristojni organi zahtevajo višji α ali institucijam dovolijo uporabo njihovih lastnih ocen v skladu z odstavkom 9;

Efektivna EPE se izračuna z oceno pričakovane izpostavljenosti (EEt) kot povprečne izpostavljenosti na prihodnji datum t, pri čemer je povprečje vzeto iz možnih prihodnjih vrednosti ustreznih dejavnikov tržnega tveganja.

Efektivna EE se rekurzivno izračunava kot:

pri čemer je:

tekoči datum označen kot t0;

efektivna EE t0 enaka tekoči izpostavljenosti.

Efektivna EPE je povprečje efektivne EE v prvem letu prihodnje izpostavljenosti. Če vse pogodbe v nizu pobotov zapadejo prej kakor v enem letu, je EPE povprečje pričakovane izpostavljenosti do zapadlosti vseh pogodb v nizu pobotov. Efektivna EPE se izračuna kot tehtano povprečje efektivne EE:

▼C3

▼B

pri čemer uteži

dopuščajo izračun prihodnjih izpostavljenosti na datume, ki niso enakomerno časovno porazdeljeni.

Institucije izračunajo velikosti EE ali konične izpostavljenosti na podlagi porazdelitve izpostavljenosti, ki upošteva možne nenormalnosti v porazdelitvi izpostavljenosti.

►C2 8.

Institucija lahko uporabi mero porazdelitve, izračunano po IMM, ki je bolj konzervativna, ◄ kakor je zmnožek α in efektivne EPE, kakor je izračunana v skladu z enačbo iz odstavka 4, za vsako nasprotno stranko.

Ne glede na odstavek 4 lahko pristojni organi institucijam dovolijo uporabo njihovih lastnih ocen alfe, pri čemer:

(a)

je alfa enaka razmerju med notranjim kapitalom, ki izhaja iz popolne simulacije izpostavljenosti CCR do vseh nasprotnih strank (števec), in notranjim kapitalom, izračunanim na podlagi EPE (imenovalec);

(b)

se v imenovalcu EPE uporabi, kakor da je fiksen neporavnan znesek.

10.

Za namene ocene alfe v skladu z odstavkom 9 institucija zagotovi, da se števec in imenovalec izračunata dosledno glede na metodologijo modeliranja, specifikacije parametrov in sestavo portfelja. Uporabljeni pristop za oceno alfe temelji na pristopu institucije glede notranjega kapitala, je dobro dokumentiran in predmet ►C2 neodvisne validacije ◄ . Poleg tega institucija pregleduje lastne ocene alfe vsaj vsako četrtletje oziroma bolj pogosto, kadar se sestava portfelja skozi čas spreminja. Institucija tudi ocenjuje tveganje modela.

11.

Institucija pristojnim organom dokaže, da njene notranje ocene alfa v števcu zajemajo pomembne vire odvisnosti porazdelitve tržnih vrednosti poslov ali portfeljev poslov do vseh nasprotnih strank. Notranje ocene alfa upoštevajo razdrobljenost portfeljev.

12.

Pri nadzoru uporabe ocen v skladu z odstavkom 9 pristojni organi upoštevajo znatna odstopanja pri ocenah alfe, ki izhajajo iz možnosti nezadovoljive specifikacije v modelih, ki se uporabljajo za števec, še zlasti če je prisotna konveksnost.

13.

Kjer je to primerno, so nestanovitnosti in korelacije dejavnikov tržnega tveganja, uporabljene v skupnem modeliranju tržnega in kreditnega tveganja, pogojene z dejavnikom kreditnega tveganja, da bi prikazale potencialna povečanja nestanovitnosti ali korelacije v obdobju gospodarske recesije.

Vrednost izpostavljenosti za nize pobotov, za katere velja dogovor o vzdrževanju kritja

Če se za niz pobotov uporablja dogovor o vzdrževanju kritja in dnevno vrednotenje po tržnih cenah, institucija izračuna efektivno EPE v skladu s tem odstavkom. Če model pri ocenjevanju EE zajame učinke vzdrževanja kritja, lahko institucija, če pridobi dovoljenje pristojnega organa uporabi z modelom izračunano mero EE, neposredno v enačbi iz člena 284(5). Pristojni organi to dovolijo, samo če potrdijo, da model ustrezno zajame učinke vzdrževanja kritja pri ocenjevanju EE. Institucija, ki ni pridobila takšnega dovoljenja uporabi eno od naslednjih mer efektivne EPE:

(a)

efektivno EPE, izračunano brez upoštevanja danega ali prejetega zavarovanja s premoženjem iz naslova kritja plus zavarovanje, ki je bilo dano nasprotni stranki, ne glede na dnevno vrednotenje in proces vzdrževanja kritja ali tekočo izpostavljenost;

(b)

efektivno EPE, izračunano kot potencialno povečanje izpostavljenosti v obdobju kritja za tveganje, plus večja od naslednjih vrednosti:

(i)

tekoča izpostavljenost, vključno z vsem prejetim ali danim zavarovanjem s premoženjem, razen zavarovanja s premoženjem, ki je vplačano na podlagi poziva ali o katerem poteka spor;

(ii)

največja neto izpostavljenost, vključno z zavarovanjem s premoženjem, ki je predmet dogovor o vzdrževanju kritja, ki ne bi sprožila poziva po vplačilu zavarovanja s premoženjem. Ta znesek odraža vse veljavne pragove, najnižje zneske prenosa, neodvisne zneske in začetna kritja v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja.

Institucije za namene točke (b) izračunajo pribitek kot pričakovano pozitivno spremembo tekočih tržnih vrednosti poslov v obdobju kritja za tveganje. Spremembe vrednosti zavarovanja s premoženjem se odražajo z uporabo nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost v skladu z oddelkom 4 poglavja 4 ali lastnih ocen prilagoditev za nestanovitnost razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, vendar se v obdobju kritja za tveganje ne predvidevajo nobena plačila zavarovanja s premoženjem. Za obdobje kritja za tveganje veljajo minimalna časovna obdobja, določena v odstavkih 2 do 5.

Za posle, za katere velja dnevno vzdrževanje kritja in dnevno vrednotenje po tržnih cenah, obdobje kritja za tveganje, ki se uporablja za namen modeliranja vrednosti izpostavljenosti z dogovori o vzdrževanju kritja, ni krajše od:

(a)

5 delovnih dni za nize pobotov, ki zajemajo samo repo posle ali posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja;

(b)

10 delovnih dni za vse druge nize pobotov.

Za točki (a) in (b) veljata naslednji izjemi:

(a)

za vse nize pobotov, kjer število poslov kadar koli v četrtletju presega 5 000 , obdobje kritja za tveganje za naslednje četrtletje ni krajše od 20 delovnih dni. Ta izjema se ne uporablja za trgovalne izpostavljenosti institucij;

(b)

za nize pobotov, ki zajemajo enega ali več poslov, ki vključujejo nelikvidno zavarovanje s premoženjem ali izvedeni finančni instrument OTC, ki ga ni mogoče enostavno zamenjati, obdobje kritja za tveganje ni krajše od 20 delovnih dni.

Institucija določi, ali je zavarovanje s premoženjem nelikvidno in ali izvedenih finančnih instrumentov OTC ni mogoče enostavno nadomestiti v stresnih tržnih pogojih, za katere je značilna odsotnost trajno aktivnih trgov, kjer bi nasprotna stranka v največ dveh dneh pridobila več cenovnih ponudb, ki ne bi vplivale na trg ali predstavljale cene, ki odraža popust na trgu (v primeru zavarovanja s premoženjem) ali premijo (v primeru izvedenih finančnih instrumentov OTC).

Institucija preuči, ali so posli ali vrednostni papirji, ki jih je prejela kot zavarovanje s premoženjem, koncentrirani v določeni nasprotni stranki in ali bi lahko te posle ali vrednostne papirje institucija nadomestila, če bi ta nasprotna stranka nenadoma zapustila trg.

Če je bila institucija vključena v več kot dva spora v zvezi s pozivi k vplačilu kritja v okviru določenega niza pobotov, in sicer v dveh zaporednih četrtletjih, ki sta trajali dlje od veljavnega obdobja kritja za tveganje iz odstavkov 2 in 3, institucija za ta niz pobotov za naslednji dve četrtletji uporabi obdobje kritja za tveganje, ki je dolgo vsaj dvakrat toliko kot obdobje iz odstavkov 2 in 3.

Za določanje kritja s periodičnostjo N dni je obdobje kritja za tveganje vsaj enako obdobju F, določenem v odstavkih 2 in 3, kateremu se doda N dni in odvzame en dan. To je:

Če notranji model upošteva učinek vzdrževanja kritja na spremembe tržne vrednosti niza pobotov, institucija modelira v svojih izračunih vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente OTC in posle financiranja vrednostnih papirjev zavarovanja s premoženjem, razen denarja v isti valuti, kot je sama izpostavljenost, skupaj z izpostavljenostjo.

Če institucija ni zmožna modelirati zavarovanja s premoženjem skupaj z izpostavljenostjo, v svojih izračunih vrednosti izpostavljenosti za izvedene finančne instrumente OTC in posle financiranja vrednostnih papirjev ne prizna učinka zavarovanja s premoženjem, razen denarja v isti valuti, kot je sama izpostavljenost, razen če uporablja prilagoditve za nestanovitnost, ki izpolnjujejo standarde po razviti metodi za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem z lastnimi ocenami prilagoditev za nestanovitnost ali standarde po pristopu nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost v skladu s poglavjem 4.

Institucija, ki uporablja IMM, v svojih modelih ne upošteva učinka zmanjšanja vrednosti izpostavljenosti zaradi kakršne koli klavzule v dogovoru o zavarovanju s premoženjem, ki zahteva prejetje zavarovanja s premoženjem, ko se poslabša kreditna kakovost nasprotne stranke.

Institucija vzpostavi in ohranja okvir upravljanja CCR, ki zajema:

(a)

politike, procese in sisteme za prepoznavanje, merjenje, upravljanje, odobritev in notranje poročanje o CCR;

(b)

postopke za zagotavljanje, da se te politike, procesi in sistemi upoštevajo.

Te politike, procesi in sistemi so konceptualno zanesljivi, se izvajajo celovito in so dokumentirani. Dokumentacija vključuje razlago empiričnih tehnik, ki se uporabljajo za merjenje CCR.

Okvir upravljanja CCR iz odstavka 1 upošteva tržna, likvidnostna ter pravna in operativna tveganja, ki so povezana s CCR. Okvir zlasti zagotavlja, da institucija izpolnjuje naslednja načela:

(a)

ne posluje z nasprotno stranko, ne da bi ocenila njeno kreditno sposobnost;

(b)

primerno upošteva kreditno tveganje pri poravnavi in pred poravnavo posla;

(c)

upravlja takšna tveganja čim bolj celovito na ravni nasprotne stranke (s seštevanjem izpostavljenosti CCR z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi) in na ravni celotnega podjetja.

Institucija, ki uporablja IMM, zagotovi, da njen okvir upravljanja CCR do ravni, ki jo zahteva pristojni organ, upošteva likvidnostna tveganja glede naslednjega:

(a)

potencialnih pozivov k vplačilu kritja v okviru izmenjav gibljivega ali drugih vrst kritja, kot je začetno ali neodvisno kritje, pri neugodnih razmerah na trgu;

(b)

potencialnih pozivov k vračilu čezmernega zavarovanja s premoženjem, ki so ga dale nasprotne stranke;

(c)

pozivov, ki so posledica potencialnega poslabšanja lastnih ocen zunanje kreditne kakovosti.

Institucija zagotovi, da sta narava in časovno obdobje ponovne uporabe zavarovanja s premoženjem skladna z njenimi potrebami glede likvidnosti in ne ogrozita njene sposobnosti pravočasne predložitve ali vrnitve zavarovanja s premoženjem.

Upravljalni organ institucije in višje vodstvo dejavno sodelujeta pri upravljanju CCR in zagotovita, da so upravljanju CCR dodeljeni ustrezni viri. Višje vodstvo se preko formalnega procesa zaveda omejitev in predpostavk uporabljenega modela ter njihovega morebitnega vpliva na zanesljivost izhodnih podatkov,. Višje vodstvo upošteva tudi negotovosti tržnega okolja in operativnih zadev ter kako se te odražajo v modelu.

Raven vodstva z dovolj visoko ravnijo pristojnosti pregleduje dnevna poročila o splošni izpostavljenosti institucije do CCR v skladu s členom 287(2)(b) za namen uveljavljanje tako zmanjšanj pozicij, ki jih ustvarijo posamezni upravljavci premoženja ali trgovci, kot tudi zmanjšanj celotne izpostavljenosti CCR institucije.

Okvir upravljanja CCR institucije, določen v skladu z odstavkom 1, se uporablja v povezavi z notranjimi kreditnimi limiti in trgovalnimi limiti. Kreditni in trgovalni limiti so povezani z modelom merjenja tveganja institucije na način, ki je skladen skozi čas in ga osebe, ki odobravajo kredite in trgujejo, ter višje vodstvo dobro razumejo. Institucija ima uradni postopek za poročanje o kršitvah limitov tveganja ustrezni ravni vodstva.

Merjenje CCR institucije vključuje merjenje dnevne in meddnevne uporabe kreditnih linij. Institucija meri tekoče izpostavljenosti brez in z upoštevanjem zavarovanja s premoženjem. Institucija na ravni portfelja in na ravni nasprotne stranke izračuna in spremlja konično izpostavljenost ali potencialno prihodnjo izpostavljenost v intervalu zaupanja, ki ga sama izbere. Institucija upošteva velike pozicije ali koncentracije pozicij, ki jih ima po skupinah povezanih nasprotnih strank, po gospodarskih panogah in po trgih.

Institucija vzpostavi in ohranja rutinski in natančen program stresnega testiranja. Višje vodstvo redno in vsaj na četrtletni osnovi pregleduje rezultate tega stresnega testiranja, ti pa se odražajo v politikah CCR in v limitih, ki jih določi upravljalni organ ali višje vodstvo. Če stresno testiranje pokaže posebno ranljivost v določenih okoliščinah, institucija takoj sprejme ukrepe za upravljanje teh tveganj.

Institucija, ki uporablja IMM, vzpostavi in ohranja:

(a)

enoto za nadzor tveganja, ki je v skladu z odstavkom 2;

(b)

enoto za upravljanje zavarovanja s premoženjem, ki je v skladu z odstavkom 3.

Enota za nadzor tveganja je odgovorna za oblikovanje in izvajanje upravljanja CCR, vključno z ►C2 začetno in sprotno validacijo ◄ modela, ter izvaja naslednje funkcije in izpolnjuje naslednje zahteve:

(a)

odgovorna je za oblikovanje in izvajanje sistema upravljanja CCR institucije;

(b)

pripravlja dnevna poročila o rezultatih modela za merjenje tveganj institucije in jih analizira. Ta analiza vključuje oceno odnosa med meritvami vrednosti izpostavljenosti CCR in limiti trgovanja;

(c)

nadzira celovitost vhodnih podatkov ter izdeluje in analizira poročila o rezultatih modela za merjenje tveganj institucije, vključno z ovrednotenjem odnosa med merami izpostavljenosti tveganjem ter kreditnimi limiti in trgovalnimi limiti;

(d)

je neodvisna od enot za odobritev izpostavljenosti ali njeno obnavljanje ali za izpostavljenosti iz trgovanja in nanjo ni neprimernih vplivov;

(e)

ima ustrezno osebje;

(f)

poroča neposredno višjemu vodstvu institucije;

(g)

njeno delo je tesno vključeno v postopke vsakodnevnega upravljanja kreditnih tveganj institucije;

(h)

njeni rezultati so sestavni del postopka načrtovanja, spremljanja in nadzorovanja kreditnega tveganja in splošnega profila tveganja institucije.

Enota za upravljanje zavarovanja s premoženjem izvaja naslednje naloge in funkcije:

(a)

poziva k vplačilu kritja in ga izračunava, ureja spore glede poziva k vplačilu kritja in vsakodnevno natančno poroča o neodvisnih zneskih, začetnem kritju in gibljivem kritju;

(b)

nadzoruje celovitost podatkov, uporabljenih za določanje pozivov k vplačilu kritja in zagotavlja, da se ujemajo ter redno usklajujejo z vsemi zadevnimi viri podatkov znotraj institucije;

(c)

spremlja obseg ponovne uporabe zavarovanja s premoženjem in vse spremembe pravic institucije do premoženja, danega v zavarovanje, ali v zvezi z njim;

(d)

ustrezni ravni vodstva poroča o vrstah zavarovanja s premoženjem, ki se ponovno uporabi, ter o pogojih takšne ponovne uporabe, vključno z instrumentom, kreditno kakovostjo in zapadlostjo;

(e)

spremlja koncentracijo na posamezne vrste sredstev zavarovanja s premoženjem, ki jih sprejme institucija;

(f)

redno in vsaj na četrtletni osnovi sporoča višjemu vodstvu informacije o upravljanju zavarovanja s premoženjem, ki vključujejo informacije o vrsti zavarovanja s premoženjem, ki se prejme in da, velikosti, zastaranju in vzroku za spore glede pozivov k vplačilu kritja. To notranje poročanje odraža tudi trende pri teh podatkih.

Višje vodstvo dodeli dovolj virov enoti za upravljanje zavarovanja s premoženjem iz odstavka 1(b), da njen sistem dosega ustrezno raven operativne kakovosti, kot se meri s pravočasnostjo in natančnostjo pozivov k vplačilu kritja institucij ter pravočasnostjo odgovora institucije na pozive k vplačilu kritja njenih nasprotnih strank. Višje vodstvo zagotovi, da ima enota ustrezno osebje, da lahko pravočasno obravnava pozive k vplačilu kritja in spore tudi pri zelo slabih tržnih pogojih ter omogoči instituciji, da omeji število velikih sporov zaradi obsega trgovanja.

Institucija v okviru notranje revizijskegapostopka redno opravlja neodvisen pregled sistema za upravljanje CCR. Ta pregled vključuje dejavnosti enote za nadzor in enote za upravljanje zavarovanja s premoženjem, ki jih zahteva člen 287, in posebej obravnava vsaj:

Institucije zagotovijo, da je porazdelitev izpostavljenosti, določena z modelom, uporabljenim za izračun efektivne EPE, vključena v vsakodnevni postopek upravljanja CCR institucije ter da je rezultat modela upoštevan pri odobravanju kreditov, upravljanju CCR, razporeditvi notranjega kapitala in korporativnem upravljanju.

Institucija pristojnim organom dokaže, da je vsaj eno leto preden je pridobila dovoljenje pristojnih organov v skladu s členom 283, da lahko uporablja IMM, uporabljala model za izračun porazdelitve izpostavljenosti, na katerem temelji izračun EPE in ki na splošno izpolnjuje zahteve iz tega oddelka.

Model, ki se uporablja za pripravo porazdelitve izpostavljenosti do CCR, je del okvira za upravljanje CCR, ki ga zahteva člen 286. S tem okvirom se s seštevanjem izpostavljenosti do CCR z drugimi kreditnimi izpostavljenostmi izmeri uporaba kreditnih linij in razporedi notranji kapital.

Poleg EPE institucija meri in upravlja tekoče izpostavljenosti. Če je primerno, institucija meri tekoče izpostavljenosti pred in po upoštevanju zavarovanja s premoženjem. Test uporabnosti je opravljen, če institucija za izračun EPE uporablja druge mere CCR, kot je konična izpostavljenost, ki temeljijo na porazdelitvi izpostavljenosti, oblikovane z istim modelom kot izračun EPE.

Institucija ima sistemsko zmogljivost, da po potrebi dnevno ocenjuje EE, razen če pristojnim organom dokaže, da njene izpostavljenosti do CCR upravičujejo manj pogosto izračunavanje. Institucija oceni EE po časovnem načrtu napovedovalnih obdobij, ki primerno prikazuje časovno strukturo prihodnjih denarnih tokov in zapadlosti pogodb ter je pripravljen na način, ki upošteva pomembnost in sestavo izpostavljenosti.

Izpostavljenost se meri, spremlja in kontrolira ves čas trajanja vseh pogodb v nizu pobotov in ne samo v enoletnem obdobju. Institucija ima vzpostavljene postopke za ugotavljanje in kontrolo tveganj do nasprotnih strank, če je izpostavljenost daljša od enega leta. Napovedano povečanje izpostavljenosti je podatek, ki se upošteva v modelu notranjega kapitala institucije.

Institucija ima vzpostavljen izčrpen program za stresno testiranje CCR, ki se uporablja tudi pri oceni kapitalskih zahtev za CCR in je skladen z zahtevami iz odstavkov 2 do 10.

S tem se ugotavljajo morebitni dogodki ali prihodnje spremembe v gospodarskih razmerah, ki bi lahko neugodno vplivale na kreditne izpostavljenosti institucije, in presoja zmožnost institucije, da vzdrži take spremembe.

Stresni ukrepi iz programa se primerjajo z limiti tveganja in jih institucija obravnava v okviru procesa iz člena 81 Direktive 2013/36/EU.

Program zajema vse posle in agregatne izpostavljenosti na ravni določenih nasprotnih strank po vseh oblikah kreditnega tveganja nasprotne stranke v časovnem okviru, ki je dovolj dolg, da se izvede redno stresno testiranje.

S tem programom se za vse nasprotne stranke institucije zagotavlja vsaj mesečno stresno testiranje izpostavljenosti iz naslova glavnih tržnih dejavnikov tveganja, kot so obrestne mere, tuje valute, lastniški instrumenti, kreditni razmiki in cene blaga, da se opredeli čezmerna koncentracija posebnih usmerjevalnih tveganj in da jo institucija, kjer je to potrebno, lahko zmanjša. Stresno testiranje izpostavljenosti CCR (z enim dejavnikom, več dejavniki in pomembnimi neusmerjevalnimi tveganji) – ter istočasno testiranje izpostavljenosti in kreditne sposobnosti se izvajata na ravni posamezne nasprotne stranke, skupine nasprotnih strank in na agregatni ravni institucije.

Uporablja vsaj četrtletne scenarije stresnega testiranja z več dejavniki in ocenjuje pomembna neusmerjevalna tveganja, vključno z izpostavljenostjo krivulje donosa in osnovnimi tveganji. Stresni testi z več dejavniki obravnavajo vsaj naslednje scenarije:

(a)

prišlo je do resnih dogodkov v gospodarstvu ali na trgu;

(b)

splošna tržna likvidnost se je znatno zmanjšala;

(c)

velik finančni posrednik zapira pozicije.

Resnost šokov osnovnih dejavnikov tveganja je je skladna z namenom stresnega testiranja. Pri ocenjevanju kapitalske ustreznosti v stresnih situacijah so šoki osnovnih dejavnikov tveganja dovolj resni, da zajamejo zgodovinsko ekstremne tržne pogoje in ekstremne, vendar verjetne, stresne tržne pogoje. Pri stresnem testiranju se ocenjuje učinek takšnih šokov na kapital, kapitalske zahteve in dobičke. Za namen vsakodnevnega spremljanja portfelja, varovanja pred tveganjem in upravljanja koncentracij program testiranja preuči tudi manj resne scenarije, ki so bolj verjetni.

Program vključuje določbe, kjer je to primerno, za povratne stresne teste, da se opredelijo ekstremni, vendar verjetni scenariji, ki bi lahko privedli do zelo škodljivih rezultatov. Povratno stresno testiranje upošteva učinek pomembne nelinearnosti v portfelju.

Višjemu vodstvu se redno in vsaj na četrtletni osnovi poročajo rezultati stresnega testiranja v okviru programa. Poročila in analiza rezultatov zajemajo največje učinke na ravni nasprotne stranke v portfelju, pomembne koncentracije znotraj segmentov portfelja (znotraj iste panoge ali regije) ter posebne trende zadevnega portfelja in nasprotne stranke.

10.

Višje vodstvo prevzame vodilno vlogo pri integraciji stresnega testiranja v okvir upravljanja tveganj in kulturo tveganja institucije ter zagotavlja, da so rezultati smiselni in se uporabljajo za upravljanje CCR. Rezultati stresnega testiranja za znatne izpostavljenosti se ocenijo glede na smernice, ki kažejo nagnjenost institucije k tveganju, in predložijo višjemu vodstvu v razpravo in ukrepanje, ko je ugotovljeno čezmerno ali koncentrirano tveganje.

Za namene tega člena:

(a)

"splošno tveganje neugodnih gibanj" nastopi, ko obstaja pozitivna korelacija med verjetnostjo neizpolnitve obveznosti nasprotnih strank in splošnimi dejavniki tržnega tveganja;

(b)

"posebno tveganje neugodnih gibanj" nastopi, ko obstaja pozitivna korelacija med prihodnjo izpostavljenostjo do določene nasprotne stranke in PD te nasprotne stranke zaradi narave posla s to stranko. Šteje se, da je institucija izpostavljena posebnemu tveganju neugodnih gibanj, če se pričakuje, da bo prihodnja izpostavljenost do določene nasprotne stranke visoka, hkrati pa bo visoka tudi verjetnost neplačila nasprotne stranke.

Institucija primerno obravnava izpostavljenosti, ki povzročajo znatno posebno in splošno tveganje neugodnih gibanj.

Institucija za opredelitev splošnega tveganja neugodnih gibanj načrtuje stresno testiranje in analize scenarija, da bi stresnim situacijam izpostavila dejavnike tveganja, ki škodljivo vplivajo na kreditno sposobnost nasprotne stranke. Takšno testiranje obravnava možnost, da pride do resnih šokov, če se odnosi med dejavniki tveganja spremenijo. Institucija spremlja splošno tveganje neugodnih gibanj po proizvodih, regijah, panogah ali drugih kategorijah, ki so pomembne za podjetje.

Institucija ohranja postopke za ugotavljanje, spremljanje in nadzor primerov posebnega tveganja neugodnih gibanj za vsak pravni subjekt, ki se začnejo z nastankom posla in nadaljujejo v času trajanja posla.

Institucije izračunajo kapitalske zahteve za CCR v zvezi s posli, kadar je bilo ugotovljeno posebno tveganje neugodnih gibanj in obstaja pravna povezava med nasprotno stranko in izdajateljem osnovnega instrumenta izvedenega finančnega instrumenta OTC in osnovnimi posli iz člena 273(2)(b), (c) in (d) v skladu z naslednjimi načeli:

(a)

instrumenti, pri katerih obstaja posebno tveganje neugodnih gibanj, se ne vključijo v isti niz pobotov kot drugi posli z nasprotno stranko in se vsak obravnava kot ločen niz pobotov;

(b)

znotraj vsakega takšnega ločenega niza pobotov je za kreditne zamenjave za eno samo izpostavljenost vrednost izpostavljenosti enaka celotni pričakovani izgubi vrednosti preostale poštene vrednosti osnovnih instrumentov ob predpostavki, da je osnovni izdajatelj v stečajnem postopku;

(c)

LGD za institucijo, ki uporablja pristop iz poglavja 3, znaša za takšne posle zamenjave 100 %;

(d)

za institucijo, ki uporablja pristop iz poglavja 2, je veljavna utež tveganja tista iz nezavarovanega posla;

(e)

za vse druge posle v zvezi z eno samo izpostavljenostjo v takšnem ločenem nizu pobotov je izračun vrednosti izpostavljenosti v skladu s predpostavko skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila tistih osnovnih obveznosti, pri katerih je izdajatelj pravno povezan z nasprotno stranko. Za posle v zvezi s košarico imen) in indeksom se uporabi, če je bistveno, skokovito naraščanje verjetnosti neplačila ustreznih osnovnih obveznosti, pri katerih je izdajatelj pravno povezan z nasprotno stranko;

(f)

kolikor se uporabljajo obstoječi izračuni tveganja na trgu za kapitalske zahteve za presežno tveganje neplačila in migracije, kakor je določeno v naslovu IV poglavja 5 oddelka 4, ki že zajemajo predpostavko LGD, je LGD v uporabljeni formuli 100 %.

Institucije višjemu vodstvu in ustreznemu odboru upravljalnega organa predložijo redna poročila o posebnem in splošnem tveganju neugodnih gibanj in sprejetih ukrepih za upravljanje teh tveganj.

Institucija zagotavlja celovitost procesa modeliranja, kakor je določen v členu 284, tako da sprejme vsaj naslednje ukrepe:

(a)

model odraža pogoje in lastnosti posla pravočasno, celovito in na konzervativen način;

(b)

ti pogoji vključujejo vsaj hipotetične zneske iz pogodbe, zapadlost, referenčna sredstva, dogovore o vzdrževanju kritja in pogodbe o pobotu;

(c)

ti pogoji in lastnosti posla se hranijo v bazi podatkov, ki se formalno in redno revidira;

(d)

proces za priznavanje pogodb o pobotu, v skladu s katerim mora pravna služba potrditi, da je pobot v skladu s temi pogodbami pravno izvršljiv;

(e)

potrditev iz točke (d) neodvisna enota vnese v bazo podatkov iz točke (c);

(f)

prenos podatkov o pogojih in lastnostih o posl v model EPE je predmet notranjega revidiranja;

(g)

med modelom in sistemom izvornih podatkov obstajajo uradni procesi usklajevanja za stalno preverjanje, ali so pogoji in lastnosti posla pravilno ali vsaj konzervativno izraženi v EPE.

Za določanje tekoče izpostavljenosti se uporabljajo tekoči tržni podatki. Institucija lahko umeri svoj model EPE, tako da uporabi zgodovinske tržne podatke ali podatke, ki izvirajo iz trga, da določi parametre osnovnih stohastičnih procesov, kot so premik, nestanovitnost in korelacija. Če institucija uporablja zgodovinske podatke, uporablja podatke za vsaj tri pretekla leta. Podatki se posodabljajo vsaj vsako četrtletje ali pogosteje, če je to potrebno za to, da se odražajo tržni pogoji.

Za izračun efektivne EPE z uporabo stresne umeritve institucija umeri efektivno EPE z uporabo podatkov za tri pretekla leta, ki vključujejo stresno obdobje za kreditne razmike njenih nasprotnih strank, ali podatke, ki izvirajo iz trga iz takšnega stresnega obdobja.

Institucija vsaj vsako četrtletje dokaže pristojnemu organu, da se obdobje izjemnih situacij, ki se uporablja za izračun iz tega odstavka, ujema z obdobjem povečanih kredinih razmikov kreditnih zamenjav ali drugih kreditnih razmikov (kot so krediti ali podjetniške obveznice) za reprezentativen izbor nasprotnih strank s kreditnimi razmiki, s katerimi se trguje. V situacijah, ko institucija za nasprotno stranko nima ustreznih podatkov o kreditnem razmiku, razvrsti nasprotno stranko s posebnim podatkom o kreditnem razmiku glede na regijo, notranjo bonitetno oceno in vrsto dejavnosti.

Model EPE za vse nasprotne stranke uporablja podatke, ki so lahko zgodovinski ali implicitni in vključujejo podatke iz obdobja stresnih situacij glede kreditov, in sicer na način, ki je skladen z metodo za umerjanje modela EPE glede na trenutne podatke.

Da bi institucija ocenila učinkovitost stresne umeritve EEPE, ustvari več referenčnih portfeljev, ki so občutljivi na glavne dejavnike tveganja, katerim je izpostavljena institucija6. Izpostavljenost tem referenčnim portfeljem se izračuna z uporabo (a) stresne metodologije, ki temelji na tekočih tržnih vrednostih in parametrih modela, ki so umerjeni glede na stresne tržne pogoje, ter (b) izpostavljenosti v obdobju stresnih situacij, vendar z uporabo metode, določene v tem oddelku (konec tržne vrednosti iz stresnih obdobja, nestanovitnosti in korelacije iz triletnega stresnega obdobja).

Pristojni organi zahtevajo od institucije, da prilagodi umeritve glede na stresne situacije, če izpostavljenosti teh referenčnih portfeljev znatno odstopajo ena od druge.

Institucija za model izvaja postopek ►C2 validacije ◄ , ki je jasno določen v politikah in postopkih institucije. Ta postopek ►C2 validacije ◄ :

(a)

določi vrsto testiranja, potrebnega za zagotovitev celovitosti modela in za opredelitev pogojev, pod katerimi so predpostavke modela neustrezne in lahko zato povzročijo podcenjevanje vrednosti EPE modela;

(b)

vključuje pregled celovitosti modela.

Institucija spremlja ustrezna tveganja in ima vzpostavljene postopke za prilagajanje svojih ocen EEPE, ko postanejo navedena tveganja bistvena. Institucija pri upoštevanju tega odstavka:

(a)

opredeli in upravlja svoje izpostavljenosti posebnemu tveganju neugodnih gibanj, ki nastane, kot je določeno v členu 291(1)(b), in izpostavljenosti splošnemu tveganju neugodnih gibanj, ki nastane, kot je določeno v členu 291(1)(a);

(b)

za izpostavljenosti s povečanim profilom tveganja po enem letu redno primerja oceno zadevne mere izpostavljenosti za eno leto z enako mero izpostavljenosti za celotno trajanje izpostavljenosti;

(c)

za izpostavljenosti s preostalo zapadlostjo, ki znaša manj kakor eno leto, redno primerja nadomestitvene vrednosti (tekočo izpostavljenost) in realizirani profil izpostavljenosti ter hrani podatke, ki omogočajo tako primerjavo.

Institucija ima vzpostavljene notranje postopke za preverjanje, ali je posel pred vključitvijo v niz pobotov urejen s s pravno izvršljivo pogodboo pobotu, ki izpolnjuje zahteve iz oddelka 7.

Institucija, ki za zmanjševanje CCR uporablja zavarovanje s premoženjem, ima vzpostavljene notranje postopke, da pred priznanjem učinka zavarovanja s premoženjem v svojih izračunih preveri, ali zavarovanje s premoženjem ustreza standardom pravne gotovosti, kakor je navedeno v Poglavju 4.

10.

EBA spremlja različne prakse na tem področju in v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice za uporabo tega člena.

Institucija izpolnjuje naslednje zahteve:

(a)

izpolnjuje kvalitativne zahteve iz dela tri, naslova IV, poglavja 5;

(b)

vodi reden program testiranja za nazaj, v katerem primerja mere tveganja iz modela z realiziranimi merami tveganja ter hipotetične spremembe, ki temeljijo na statičnih pozicijah z realiziranimi merami;

(c)

izvede začetno ►C2 validacijo ◄ in redno pregleduje model izpostavljenosti CCR ter mere tveganja, ki izhajajo iz tega modela. ►C2 Validacija ◄ in pregled sta neodvisna od razvoja modela;

(d)

upravljalni organ in višje vodstvo sta vključena v proces nadzora tveganja in zagotavljata, da so za nadzor kreditnega tveganja in kreditnega tveganja nasprotne stranke namenjena ustrezna sredstva. Raven vodstva z dovolj veliko pristojnostjo za izvajanje tako znižanj pozicij, ki jih odobrijo posamezni trgovci, kot znižanj celotne izpostavljenosti institucije tveganju, v zvezi s tem pregleduje dnevna poročila, ki jih pripravi neodvisna enota za kontrolo tveganj, ustanovljena v skladu s členom 287(1)(a);

(e)

notranji model merjenja izpostavljenosti tveganju se vključi v postopek vsakodnevnega upravljanja tveganj institucije;

(f)

sistem merjenja tveganja se uporablja v povezavi z notranjimi limiti za trgovanje in izpostavljenost. V zvezi s tem so limiti izpostavljenosti povezani z modelom merjenja tveganja institucije na način, ki je skozi čas nespremenljiv in ga trgovci, kreditna funkcija in višje vodstvo dobro razumejo;

(g)

institucija zagotovi, da je njen sistem za upravljanje tveganj dobro dokumentiran. Zlasti ohranja dokumentirane notranje politike, kontrole in postopke v zvezi z delovanjem sistema za merjenje tveganja ter ureditve, ki zagotavljajo, da se te politike upoštevajo;

(h)

v okviru notranjega revizijskega postopka institucije se redno izvaja neodvisni pregled sistema za merjenje tveganj. Ta pregled zajema dejavnosti enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in neodvisne enote za upravljanje tveganj. Pregled celotnega procesa upravljanja tveganj poteka redno (in najmanj enkrat na leto) in posebej obravnava vsaj zadeve iz člena 288;

(i)

►C2 sprotna validacija ◄ modelov kreditnega tveganja nasprotne stranke, vključno s testiranjem za nazaj, redno pregleduje raven vodstva, ki ima dovolj pristojnosti za odločanje o ukrepanju za odpravo pomanjkljivosti modelov.

Pristojni organi pri določanju ravni alfe upoštevajo obseg, v katerem institucija izpolnjuje zahteve iz odstavka 1, kakor je določeno v členu 284(4). Samo tiste institucije, ki v celoti izpolnjujejo te zahteve, so upravičene do uporabe minimalnega multiplikatorja.

Institucija dokumentira proces za začetno in sprotno ►C2 validacijo ◄ modela izpostavljenosti CCR in izračun merjenja tveganja iz modela tako natančno, da lahko tretja oseba ponovno naredi analizo in izmeri tveganje. Ta dokumentacija določi pogostost, s katero se izvaja analiza za nazaj in ►C2 druga sprotna validacija ◄ , kako se izvaja ►C2 validacija ◄ glede na tokove podatkov in portfelje ter uporabljene analize.

Institucija opredeli merila, s katerimi oceni modele izpostavljenosti CCR, in modele, ki so vključeni v izračun izpostavljenosti, in ima zapisano politiko, s katero se opiše postopek, po katerem se opredelijo in popravijo nesprejemljivi rezultati.

Institucija določi, kako se izgradijo reprezentativni portfelji nasprotne stranke za namene preverjanja modela izpostavljenosti CCR in merjenje tveganja.

►C2 Validacija ◄ modelov izpostavljenosti CCR in njihovega merjenja tveganja, ki povzroči porazdelitev napovedi, upošteva več kot enkratno statistiko porazdelitve napovedi.

Institucija kot del ►C2 začetne in sprotne validacije ◄ svojega modela izpostavljenosti CCR in merjenja tveganja zagotovi, da so izpolnjene naslednje zahteve:

(a)

preden pristojni organi izdajo dovoljenje v skladu s členom 283(1), institucija izvede testiranje za nazaj z uporabo zgodovinskih podatkov o gibanjih dejavnikov tržnega tveganja. To testiranje za nazaj upošteva številna različna časovna obdobja napovedi za vsaj eno leto, ki zajemajo vrsto različnih začetnih datumov in široko vrsto tržnih pogojev;

(b)

institucija, ki uporablja pristop iz člena 285(1)(b), redno izvaja ►C2 validacijo ◄ svojega modela, da bi preskusila, ali so realizirane tekoče izpostavljenosti skladne z napovedjo za vsa obdobja kritja znotraj enega leta. Če je zapadlost nekaterih poslov v nizu pobotov krajša od enega leta in je niz pobotov bolj občutljiv za tveganje brez teh poslov, ►C2 validacija ◄ to upošteva;

(c)

za nazaj preskusi delovanje modela izpostavljenosti CCR in ključne mere tveganja modela ter predvidevanja glede dejavnikov tržnega tveganja. Zadevna časovna obdobja napovedi za posle, zavarovane s premoženjem, vključujejo tista, ki odražajo tipična obdobja kritja za tveganje, ki se uporabljajo pri trgovanju, zavarovanim s premoženjem ali s kritjem.

(d)

če ►C2 validacija ◄ modela pokaže, da je efektivna EPE podcenjena, institucija sprejme potrebne ukrepe za odpravo nenatančnosti v modelu;

(e)

v okviru postopka ►C2 začetne in sprotne validacije ◄ modela testira modele za določanje cen, ki se uporabljajo za izračun izpostavljenosti CCR za dani scenarij prihodnjih šokov, ki jih povzročijo dejavniki tržnega tveganja. Modeli za določanje cen za opcije upoštevajo nelinearnost vrednosti opcije glede na dejavnike tržnih tveganj;

(f)

model izpostavljenosti CCR zajame informacije, specifične za posel, ki so potrebne za to, da se lahko seštejejo izpostavljenosti na ravni niza pobotov. Institucija preveri, ali so posli dodeljeni ustreznemu nizu pobotov znotraj modela;

(g)

model izpostavljenosti CCR vključuje tudi informacije, specifične za posamezen posel, da zajame učinke kritja. Upošteva tako tekočo vrednost kritja kakor tudi kritje, ki bi bilo izmenjano med nasprotnima strankama v prihodnosti. ►C2 Tak model upošteva naravo (enostranskih ali dvostranskih) dogovorov o vzdrževanju kritja, ◄ pogostost pozivov k vplačilu kritja, obdobje kritja za tveganje, najnižji prag nepokrite izpostavljenosti, ki ga je institucija pripravljena sprejeti, in najnižji znesek prenosa. Tak model bodisi ocenjuje spremembe tekočih tržnih vrednosti danega zavarovanja s premoženjem ali uporablja pravila iz poglavja 4;

(h)

statično testiranje preteklih podatkov za nazaj na podlagi reprezentativnih portfeljev nasprotne stranke je sestavni del postopka ►C2 validacije ◄ modela. Institucija redno izvaja tako testiranje podatkov za nazaj na več dejanskih ali hipotetičnih reprezentativnih portfeljih nasprotne stranke. Ti reprezentativni portfelji se izberejo glede na njihovo občutljivost na pomembne dejavnike tveganja in kombinacije dejavnikov tveganja, ki jim je institucija izpostavljena;

(i)

institucija izvede testiranje za nazaj, ki je oblikovano za testiranje ključnih predpostavk modela izpostavljenosti CCR in zadevnih merjenj tveganja, vključno z modeliranim odnosom med roki zapadlosti istega dejavnika tveganja in modeliranimi odnosi med dejavniki tveganja;

(j)

delovanje modela izpostavljenosti CCR in merjenja tveganja se ustrezno preveri za nazaj. S programom testiranja za nazaj je mogoče ugotoviti, da meritve tveganja modela EPE niso bile najbolj uspešne;

(k)

institucija preveri svoje modele izpostavljenosti CCR in vsa merjenja tveganj do časovnih obdobij, ki sovpadajo z zapadlostjo poslov, za katere je izpostavljenost izračunana z uporabo IMM v skladu s členom 283;

(l)

institucija redno testira modele za ocenjevanje, ki se uporabljajo za izračun izpostavljenosti nasprotne stranke, glede na ustrezna neodvisna merila kot del postopka ►C2 sprotne validacije modela ◄ ;

(m)

►C2 sprotna validacija ◄ modela izpostavljenosti CCR institucije in zadevnih merjenj tveganja vključuje oceno ustreznosti najnovejših rezultatov;

(n)

institucija kot del začetnega in sprotnega postopka ►C2 validacije ◄ oceni pogostost, s katero so posodobljeni parametri modela izpostavljenosti CCR;

(o)

z ►C2 začetno in sprotno validacijo ◄ modelov izpostavljenosti CCR se oceni, ali so raven nasprotne stranke in izračuni izpostavljenosti niza pobotov za izpostavljenosti ustrezni.

Namesto alfe, pomnožene z efektivno EPE, se s predhodnim dovoljenjem pristojnih organov lahko uporabi mera, ki je bolj konzervativna od uporabljene metrike za izračun regulativne vrednosti izpostavljenosti za vsako nasprotno stranko. Stopnja relativne konservativnosti se bo ocenila po začetni odobritvi pristojnih organov in ob rednih nadzorniških pregledih modelov EPE. Institucija izvaja redno ►C2 validacijo ◄ konservativnosti. Stalna ocena delovanja modela zajema vse nasprotne stranke, za katere se uporabljajo modeli.

Če testiranje za nazaj pokaže, da model ni dovolj natančen, pristojni organi odvzamejo dovoljenje za uporabo modela ali naložijo ustrezne ukrepe, da zagotovijo takojšnjo izboljšavo modela.

Institucije lahko samo naslednje vrste pogodbenega pobota obravnavajo kot dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje, v skladu s členom 298, in kadar so pristojni organi v skladu s členom 296 priznali pogodbo o pobotu in kadar institucija izpolnjuje zahteve iz člena 297:

Pobot med posli, ki jih sklenejo različni pravni subjekti skupine, se za namene izračuna kapitalskih zahtevne priznava.

Pristojni organi priznajo pogodboo pobotu samo, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2 in, kjer je ustrezno, iz odstavka 3.

Vse pogodbe o pobotu, ki jih uporablja institucija za namene določanja vrednosti izpostavljenosti v tem delu, izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

institucija je s svojo nasprotno stranko sklenila pogodbo o pobotu, s katero se vzpostavi ena pravna obveznost, ki zajema vse vključene posle, tako da je v primeru neplačila nasprotne stranke upravičena do prejetja ali zavezana k plačilu samo neto vsote pozitivne in negativnetekoče tržne vrednosti vključenih posameznih poslov;

(b)

institucija je pristojnim organom predložila pisna in obrazložena pravna mnenja, da kljub pravnemu izpodbijanju pogodbe o pobotu terjatve in obveznosti institucije ne bi presegle tistih iz točke (a). Pravno mnenje se nanaša na pravo, ki se uporablja v:

(i)

jurisdikciji, vkateri ima nasprotna stranka sedež;

(ii)

če je udeležena podružnica družbe, ki se nahaja v državi, ki ni tista, v kateriima družba sedež, jurisdikciji, v kateri se nahaja podružnica;

(iii)

jurisdikciji, katere zakoni urejajo posamezne posle, vključene v pogodbo o pobotu;

(iv)

jurisdikciji, katere zakoni urejajo katero koli pogodbo ali dogovor, ki je potreben za učinkovanje pogodb o pobotu;

(c)

kreditno tveganje do vsake nasprotne stranke se sešteje, da se vzpostavi ena pravno zavezujoča izpostavljenost za vse posle, z vsako nasprotno stranko. Ta seštevek se vključi v kreditne limite in izračun notranjega kapitala;

(d)

pogodba ne vsebuje nobene klavzule, ki v primeru neplačila stranke dovoljuje nasprotni stranki, ki ni neplačnik, da plačuje samo omejene zneske ali sploh ne plačuje v korist stranke, ki je neplačnik, čeprav je ta neto upnik (tj. klavzule o opustitvi).

Če se kateremu koli pristojnemu organu ne dokaže, da so pogodbe o pobotu pravno veljavne in izvršljive v skladu z zakonodajo vsake posamezne jurisdikcije iz točke (b), se pogodbeni pobotne prizna, za zmanjševanje tveganja za katero koli nasprotno stranko. Pristojni organi se o tem med sabo obveščajo.

Pravna mnenja iz točke (b) se lahko pripravijo glede na vrste pogodbenega pobota. Pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami produktov izpolnjujejo naslednje dodatne pogoje:

(a)

neto vsota iz točke (a) odstavka 2 je neto vsota pozitivnih in negativnih končnih vrednosti vseh vključenih posameznih dvostranskih okvirnih pogodb ter pozitivnih in negativnih tekočih tržnih vrednosti posameznih poslov, ("neto znesek med različnimi kategorijami produktov");

(b)

pravna mnenja iz točke (b) odstavka 2 obravnavajo veljavnost in izvršljivost celotne pogodbe o pobotu med različnimi kategorijami proizvodov v skladu s pogoji pogodbe, kakor tudi vpliv sporazuma o pobotu na pomembne določbe vseh vključenih posameznih dvostranskih okvirnih pogodb.

Institucija uvede in vzdržuje postopke za zagotavljanje pregleda pravne veljavnosti in izvršljivosti pogodb o pobotu, in sicer glede na spremembe v zakonodaji zadevnih jurisdikcij iz člena 296(2)(b).

Institucija hrani vso zahtevano dokumentacijo v zvezi s pogodbami o pobotu v svojih evidencah.

Institucija upošteva učinke pobota pri ugotavljanju skupne izpostavljenosti kreditnemu tveganju posamezne nasprotne stranke, pri čemer institucija upravlja svoje CCR na podlagi teh učinkov.

Institucija v primeru pogodbo pobotu med različnimi kategorijami produktov iz člena 295 vzdržuje postopke iz člena 296(2)(c), da bi preverila, ali pravno mnenje iz člena 296(2)(b) zajema vse posle, ki morajo biti vključeni v niz pobotov.

Ob upoštevanju pogodbenega pobota med različnimi kategorijami produktov institucija še naprej izpolnjuje zahteve za priznanje dvostranskega pobota in po potrebi tudi zahteve iz poglavja 4 za priznanje zmanjšanja kreditnega tveganja v zvezi z vsako posamezno vključeno dvostransko okvirno pogodbo in poslom.

Pobot se za namene oddelkov 3 do 6 pripoznava tako, kot je navedeno v teh oddelkih.

Za namene uporabe tega člena vključuje Priloga II sklic na izvedene finančne instrumente za prenos kreditnega tveganja, kakor je navedeno v točki (8) oddelka C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES.

Institucije pri izračunavanju zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje nasprotne stranke pri postavkah trgovalne knjige upoštevajo naslednja načela:

▼M8 —————

▼B

(b)

institucije ne uporabijo enostavne metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, določene v členu 222, za priznanje učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem;

(c)

v primeru repo poslov in poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, vključenih v trgovalno knjigo, lahko institucije kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo vse finančne instrumente in blago, ki so primerni za vključitev v trgovalno knjigo;

(d)

za izpostavljenosti iz izvedenih finančnih instrumentov OTC, ki so vključeni v trgovalno knjigo, lahko institucije kot primerno zavarovanje s premoženjem priznajo blago, ki je primerno za vključitev v trgovalno knjigo;

(e)

za namene izračunavanja prilagoditev za nestanovitnost, če so taki finančni instrumenti ali blago, ki ne izpolnjujejo pogojev iz poglavja 4, posojeni, prodani ali dani, ali izposojeni, kupljeni ali prejeti kot zavarovanje s premoženjem ali kako drugače v okviru takšnega posla, institucija pa uporablja pristop nadzorniške prilagoditve za nestanovitnost iz oddelka 3 poglavja 4, institucije obravnavajo take instrumente in blago na enak način kot lastniške finančne instrumente, ki niso uvrščeni v glavni borzni indeks, vendar kotirajo na priznani borzi;

(f)

če institucija uporablja lastne ocene prilagoditev za nestanovitnost iz oddelka 3 poglavja 4 v zvezi s finančnimi instrumenti ali blagom, ki ne izpolnjujejo pogojev iz poglavja 4, izračuna prilagoditev za nestanovitnost za vsako posamezno postavko. Če je institucija pridobila dovoljenje za uporabo pristopa notranjih modelov iz poglavja 4, lahko ta pristop uporablja tudi v trgovalni knjigi;

(g)

v zvezi s priznanjem okvirnih pogodb o pobotu, ki zajemajo repo posle, posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, institucije priznajo samo pobot po pozicijah v trgovalni in ►C2 netrgovalni knjigi ◄ , če posli, ki so predmet pobota izpolnjujejo naslednje pogoje:

(i)

vsi posli se vrednotijo dnevno z uporabo tekočih tržnih cen;

(ii)

vse postavke, ki so izposojene, kupljene ali prejete v okviru poslov, se lahko priznajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem iz poglavja 4 brez uporabe točk (c) do (f) tega odstavka;

(h)

če je kreditni izvedeni finančni instrument, vključen v trgovalno knjigo, sestavni del notranjega varovanja, kreditno zavarovanje pa je priznano v skladu s členom 204 te uredbe, institucije uporabljajo enega od naslednjih pristopov:

(i)

obravnavajo ga kot da tveganje nasprotne stranke, ki bi izhajalo iz pozicije v tem kreditnem izvedenem finančnem instrumentu, ne obstaja;

(ii)

za namene izračunavanja kapitalskih zahtev za tveganje nasprotne stranke stalno vključujejo vse kreditne izvedene finančne instrumente, vključene v trgovalno knjigo, ki so sestavni del notranjega varovanja pred tveganji ali se kupijo kot zavarovanje za izpostavljenosti CCR, če je kreditno zavarovanje priznano kot primerno v skladu s poglavjem 4.

Ta oddelek se uporablja za naslednje pogodbe in posle, če so neporavnani pri CNS:

(a)

pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, navedene v Prilogi II, in kreditne izvedene finančne instrumente;

(b)

posle financiranja z vrednostnimi papirji in posle posoje ali izposoje z v celoti zajamčeno vlogo ter

(c)

posle z dolgim rokom poravnave.

Ta oddelek se ne uporablja za izpostavljenosti, ki izhajajo iz poravnave denarnih poslov. Institucije uporabljajo obravnavo iz naslova V za trgovalne izpostavljenosti, ki izhajajo iz teh poslov, in utež tveganja 0 % za prispevke v jamstveni sklad, ki zajemajo samo te posle. Institucije uporabljajo obravnavo iz člena 307 za prispevke v jamstveni sklad, ki poleg denarnih poslov zajemajo katero koli pogodbo iz prvega pododstavka tega odstavka.

Za namene tega oddelka veljajo naslednje zahteve:

(a)

začetno kritje ne vključuje prispevkov v CNS za ureditve skupnega kritja izgub;

(b)

začetno kritje vključuje zavarovanje s premoženjem, ki ga položi institucija v vlogi klirinškega člana ali stranka in presega najnižji znesek, ki ga zahteva CNS oziroma institucija v vlogi klirinškega člana, če lahko CNS ali institucija v vlogi klirinškega člana v primernih okoliščinah prepreči instituciji v vlogi klirinškega člana oziroma stranki, da dvigne tak presežni znesek zavarovanja s premoženjem;

(c)

če CNS uporablja začetno kritje za potrebe skupnega kritja izgub med svojimi klirinškimi člani, institucije, ki nastopajo v vlogi klirinškega člana, to začetno kritje obravnavajo kot prispevek v jamstveni sklad.

Institucije spremljajo vse izpostavljenosti do CNS in določijo postopke za redno poročanje o teh izpostavljenostih višjemu vodstvu in ustreznemu odboru ali odborom upravljalnega organa.

Institucije z ustrezno analizo scenarijev in stresnim testiranjem ocenijo, ali je raven kapitala glede na izpostavljenosti do CNS, vključno s potencialnimi prihodnjimi ali pogojnimi kreditnimi izpostavljenostmi ali izpostavljenostmi iz naslova prispevkov v jamstveni sklad in, če institucija nastopa v vlogi klirinškega člana, izpostavljenostmi na podlagi pogodbenih dogovorov, kot je določeno v členu 304, ustrezna glede na tveganja, ki so sestavni del teh izpostavljenosti.

Institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana, bodisi v svojem imenu bodisi kot finančni posrednik med stranko in CNS, izračuna kapitalske zahteve za svoje izpostavljenosti do CNS, na naslednji način:

(a)

za svoje trgovalne izpostavljenosti do CNS uporablja obravnavo iz člena 306;

(b)

za svoje prispevke v jamstveni sklad pri CNS uporablja obravnavo iz člena 307.

Za namene odstavka 1 se za vsoto kapitalskih zahtev institucije za njene izpostavljenosti do KCNS zaradi trgovalnih izpostavljenosti in prispevkov v jamstveni sklad uporablja zgornja meja, ki je enaka vsoti kapitalskih zahtev, ki bi veljale za te iste izpostavljenosti, če bi bila CNS nekvalificirana CNS.

Institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana in v okviru teh pristojnosti kot finančni posrednik med stranko in CNS, kapitalske zahteve za posle s to stranko, povezane s CNS, izračuna v skladu z oddelki 1 do 8 tega poglavja, oddelkom 4 poglavja 4 tega naslova in naslovom VI, kot je ustrezno.

Če institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana, sklene pogodbeni dogovor s stranko drugega klirinškega člana, s katero tej stranki v skladu s členom 48(5) in (6) Uredbe (EU) št. 648/2012 olajša prenos pozicij in zavarovanja s premoženjem iz točke (b) člena 305(2) te uredbe, in če ta pogodbena ureditev povzroči pogojno obveznost za to institucijo, lahko ta institucija dodeli vrednost izpostavljenosti nič uporabi, ki velja za to pogojno obveznost.

Če institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana, za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti uporablja metode iz oddelka 3 ali 6 tega poglavja, se uporabljajo naslednje določbe:

(a)

institucija lahko z odstopanjem od člena 285(2) za svoje izpostavljenosti do stranke uporablja obdobje kritja za tveganje, ki znaša vsaj pet delovnih dni;

(b)

institucija za svoje izpostavljenosti do CNS uporablja obdobje kritja za tveganje, ki znaša vsaj deset delovnih dni;

(c)

institucija lahko z odstopanjem od člena 285(3), kadar niz pobotov, vključen v izračun, izpolnjuje pogoj iz točke (a) navedenega odstavka, ignorira omejitev iz navedene točke, če niz pobotov ne izpolnjuje pogoja iz točke (b) navedenega odstavka in ne vsebuje spornih poslov ali eksotičnih opcij;

(d)

če CNS zadrži gibljivo kritje za posel in zavarovanje s premoženjem institucije ni zaščiteno pred insolventnostjo CNS, institucija uporabi obdobje kritja za tveganje, ki traja eno leto ali preostalo zapadlost posla, odvisno od tega, kaj je krajše, pri čemer je spodnja meja deset delovnih dni.

Z odstopanjem od točke (i) člena 281(2) lahko institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana in uporablja metodo iz oddelka 4 za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti do stranke, za svoj izračun uporabi faktor zapadlosti 0,21.

Z odstopanjem od točke (d) člena 282(4) lahko institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana in uporablja metodo iz oddelka 5 za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti do stranke, pri tem izračunu uporabi faktor zapadlosti 0,21.

Institucija, ki nastopa kot klirinški član, lahko uporabi nižjo izpostavljenost ob neplačilu, ki izhaja iz izračunov iz odstavkov 3, 4 in 5, za namene izračuna kapitalskih zahtev za tveganje CVA v skladu z naslovom VI.

Institucija, ki nastopa kot klirinški član, ki prejme zavarovanje s premoženjem od stranke za posel, povezan s CNS, in predloži to zavarovanje s premoženjem naprej CNS, lahko pripozna to zavarovanje s premoženjem za zmanjšanje izpostavljenosti do stranke za ta posel, povezan s CNS.

V primeru večnivojske strukture strank se lahko obravnava iz prvega pododstavka uporablja na vsakem nivoju te strukture.

Institucija, ki je stranka, izračuna kapitalske zahteve za posle s svojim klirinškim članom, povezane s CNS, v skladu z oddelki 1 do 8 tega poglavja, oddelkom 4 poglavja 4 tega naslova in naslovom VI, kot je ustrezno.

Če je institucija v vlogi stranke, lahko brez poseganja v pristop iz odstavka 1 izračuna kapitalske zahteve za trgovalne izpostavljenosti za posle s klirinškim članom, povezane s CNS, v skladu s členom 306, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

pozicije in sredstva te institucije, povezana s temi posli, se na ravni klirinškega člana in CNS razlikujejo in ločijo od pozicij in sredstev klirinškega člana in drugih strank navedenega klirinškega člana, zaradi razlikovanja in ločitve pa so te pozicije in sredstva izvzeti iz stečaja v primeru neizpolnjevanja obveznosti ali insolventnosti klirinškega člana ali ene ali več njegovih drugih strank;

(b)

zakoni in drugi predpisi ter pogodbeni dogovori, ki se uporabljajo za to institucijo ali CNS oziroma so zanju zavezujoči, omogočajo, da se v primeru neizpolnjevanja obveznosti ali insolventnosti prvotnega klirinškega člana pozicije stranke v zvezi s temi pogodbami in posli ter zadevno zavarovanje s premoženjem laže prenesejo na drugega klirinškega člana znotraj obdobja kritja za tveganje, ki se uporablja. V takih okoliščinah se pozicije in zavarovanje s premoženjem stranke prenesejo po tržni vrednosti, razen če stranka ne zaprosi za zapiranje pozicij po tržni vrednosti;

▼M8

(c)

stranka je izvedla dovolj temeljit pravni pregled, ki ga posodablja, ki potrjuje, da so ureditve, ki zagotavljajo, da je pogoj iz točke (b) izpolnjen, zakonite, veljavne, zavezujoče in izvršljive v skladu z zadevnimi zakoni zadevne jurisdikcije ali jurisdikcij;

▼B

(d)

CNS je KCNS.

Institucija lahko pri ocenjevanju izpolnjevanja pogoja iz točke (b) prvega pododstavka upošteva vse jasne precedenčne primere prenosov pozicij strank in povezanega zavarovanja s premoženjem pri CNS ter vse namene panoge nadaljevati to prakso.

Če institucija v vlogi stranke ne more izpolniti pogoja iz točke (a) odstavka 2, ker ni zaščitena pred izgubami v primeru, da klirinški član in druga stranka klirinškega člana istočasno postaneta neplačnika, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz točk (a) do (d) navedenega odstavka, lahko institucija z odstopanjem od odstavka 2 tega člena kapitalske zahteve za trgovalne izpostavljenosti za posle s klirinškim članom, povezane s CNS, izračuna v skladu s členom 306, pod pogojem, da se utež tveganja v višini 2 % iz točke (a) člena 306(1) nadomesti z utežjo tveganja v višini 4 %.

V primeru večnivojske strukture strank lahko institucija, ki je stranka nižjega nivoja, ki dostopa do storitev CNS prek stranke višjega nivoja, obravnavo iz odstavka 2 ali 3 uporablja samo, če so pogoji iz navedenih odstavkov izpolnjeni na vsakem nivoju te strukture.

Institucija za trgovalne izpostavljenosti s CNS uporablja naslednjo obravnavo:

(a)

uporabi utež tveganja v višini 2 % za vse trgovalne izpostavljenosti s KCNS;

(b)

uporabi utež tveganja, ki se uporablja za standardizirani pristop h kreditnemu tveganju iz člena 107(2)(b), in sicer za vse trgovalne izpostavljenosti z nekvalificiranimi CNS;

▼M8

(c)

če institucija nastopa v vlogi finančnega posrednika med stranko in CNS, pogoji posla, povezanega s CNS, pa določajo, da institucija stranki ni dolžna povrniti morebitnih izgub, nastalih zaradi sprememb vrednosti posla v primeru neplačila CNS, lahko ta institucija nastavi vrednost izpostavljenosti za trgovalno izpostavljenost s CNS, ki ustreza navedenemu poslu, povezanemu s CNS, na nič;

▼M8

(d)

če institucija nastopa v vlogi finančnega posrednika med stranko in CNS, pogoji posla, povezanega s CNS, pa določajo, da je institucija stranki dolžna povrniti morebitne izgube, nastale zaradi sprememb vrednosti posla v primeru neplačila CNS, za trgovalno izpostavljenost s CNS, ki ustreza navedenemu poslu, povezanemu s CNS, ta institucija uporabi obravnavo iz točke (a) ali (b), kot je ustrezno.

Kadar so sredstva, ki so dana CNS ali klirinškemu članu kot zavarovanje s premoženjem, izvzeta iz stečaja v primeru, da CNS, klirinški član ali ena ali več drugih strank klirinškega člana postanejo insolventni, lahko institucija z odstopanjem od odstavka 1 izpostavljenostim kreditnega tveganja nasprotne stranke za ta sredstva dodeli vrednost izpostavljenosti nič.

Institucija izračuna vrednosti izpostavljenosti svojih trgovalnih izpostavljenosti s CNS v skladu z oddelki 1 do 8 tega poglavja in oddelkom 4 poglavja 4, kot je ustrezno.

Institucija izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje trgovalne izpostavljenosti s CNS za namene členov 92(3) kot vsoto vrednosti izpostavljenosti svojih trgovalnih izpostavljenosti s CNS, izračunanih v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena, pomnoženih z utežjo tveganja, določeno v skladu z odstavkom 1 tega člena.

Institucija, ki nastopa kot klirinški član, obravnava izpostavljenosti, ki izhajajo iz njenih prispevkov v jamstveni sklad CNS, na naslednji način:

Kapitalske zahteve za predhodno financirane prispevke v ►C2 jamstveni sklad ◄ KCNS

Vrednost izpostavljenosti za predhodno financiran prispevek institucije v jamstveni sklad KCNS (DFi) je vplačani znesek ali tržna vrednost sredstev, ki jih je zagotovila ta institucija, od katere se odšteje znesek tega prispevka, ki ga je KCNS že porabila za kritje izgub zaradi neplačila enega ali več klirinških članov.

Institucija izračuna kapitalsko zahtevo za kritje izpostavljenosti, ki izhaja iz predhodno financiranega prispevka na naslednji način:

pri čemer je:

kapitalska zahteva;

indeks, ki označuje klirinškega člana;

KCCP

hipotetični kapital KCNS, ki ga ta sporoči instituciji v skladu s členom 50c Uredbe (EU) št. 648/2012;

DFi

predhodno financirani prispevek;

DFCCP

znesek predhodno financiranih finančnih virov CNS, ki ga ta sporoči instituciji v skladu s členom 50c Uredbe (EU) št. 648/2012, in

DFCM

vsota predhodno financiranih prispevkov vseh klirinških članov KCNS, ki jo ta sporoči instituciji v skladu s členom 50c Uredbe (EU) št. 648/2012.

Institucija izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti, ki izhajajo iz njenega predhodno financiranega prispevka v jamstveni sklad KCNS za namene člena 92(3), kot kapitalsko zahtevo, izračunano v skladu z odstavkom 2 tega člena, pomnoženo z 12,5.

Kapitalske zahteve za predhodno financirane prispevke v jamstveni sklad nekvalificirane CNS in za nefinancirane prispevke nekvalificirani CNS

Institucija za izračun kapitalske zahteve (K) za izpostavljenosti, ki izhajajo iz predhodno financiranih prispevkov v jamstveni sklad nekvalificirane CNS (DF) in iz nefinanciranih prispevkov (UC) taki CNS, uporabi naslednjo formulo:

K = DF + UC

pri čemer je:

kapitalska zahteva;

predhodno financirani prispevki v jamstveni sklad nekvalificirane CNS in

nefinancirani prispevki v jamstveni sklad nekvalificirane CNS.

Institucija izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti, ki izhajajo iz njenega prispevka v jamstveni sklad nekvalificirane CNS za namene člena 92(3), kot kapitalsko zahtevo, izračunano v skladu z odstavkom 1 tega člena, pomnoženo z 12,5.

Institucija za svoje nefinancirane prispevke v jamstveni sklad KCNS uporabi 0 % utež tveganja.

Kapitalske zahteve za izpostavljenosti do CNS, ki prenehajo izpolnjevati nekatere pogoje

Institucije uporabijo obravnavo iz tega člena, ko so po javni objavi ali uradnem obvestilu pristojnega organa CNS, ki jo uporabljajo te institucije, ali same CNS obveščene, da CNS ne bo več izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja oziroma priznanja.

Če je izpolnjen pogoj iz odstavka 1, institucije v treh mesecih potem, ko ugotovijo obstoj v njem navedenih okoliščin, ali pred tem, če tako zahtevajo pristojni organi teh institucij, v zvezi z izpostavljenostmi do zadevne CNS storijo naslednje:

(a)

trgovalne izpostavljenosti do zadevne CNS obravnavajo v skladu s točko (b) člena 306(1);

(b)

predhodno financirane prispevke v jamstveni sklad zadevne CNS in nefinancirane prispevke zadevni CNS obravnavajo v skladu s členom 309;

(c)

svoje izpostavljenosti do zadevne CNS, razen za izpostavljenosti iz točk (a) in (b) tega odstavka, obravnavajo kot izpostavljenosti do podjetja v skladu s standardiziranim pristopom za kreditno tveganje iz poglavja 2.

Institucije izpolnjujejo pogoje za uporabo standardiziranega pristopa, če poleg splošnih standardov upravljanja tveganj iz členov 74 in 85 Direktive 2013/36/EU izpolnjujejo merila iz člena 320. Institucije pred uporabo standardiziranega pristopa uradno obvestijo pristojne organe.

Pristojni organi institucijam dovolijo uporabo relevantnega alternativnega kazalnika za poslovni področji "bančništvo na drobno" in "komercialno bančništvo", če so izpolnjeni pogoji iz členov 319(2) in 320.

Pristojni organi institucijam dovolijo uporabo naprednih pristopov za merjenje (v nadaljnjem besedilu: pristop AMA), ki temeljijo na njihovih lastnih sistemih za merjenje operativnega tveganja, če so izpolnjeni vsi kvalitativni in kvantitativni standardi iz člena 321 oziroma 322 ter institucije izpolnjujejo splošne standarde upravljanja tveganj iz členov 74 in 85 Direktive 2013/36/EU ter oddelka II poglavja 3 naslova VII navedene direktive.

Institucije ustrezne pristojne organe zaprosijo za dovoljenje tudi, če želijo izvesti pomembne razširitve in spremembe zadevnih pristopov AMA. Pristojni organi izdajo dovoljenje samo, če bi institucije po teh pomembnih razširitvah in spremembah še naprej izpolnjevale standarde, ki so navedeni v prvem pododstavku.

Institucije pristojne organe uradno obvestijo o vseh spremembah svojih modelov pristopa AMA.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

metodologijo ocenjevanja, v skladu s katero pristojni organi institucijam dovolijo uporabo pristopov AMA;

(b)

pogoje za ocenjevanje pomembnosti razširitev in sprememb pristopov AMA;

(c)

načine uradnega obveščanja iz odstavka 3.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop, ne začnejo ponovno uporabljati enostavnega pristopa, razen če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.

Institucije, ki uporabljajo pristope AMA, ne začnejo ponovno uporabljati standardiziranega ali enostavnega pristopa, razen če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.

Institucija lahko začne ponovno uporabljati manj izpopolnjen pristop za operativno tveganje, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

institucija je pristojnemu organu dokazala, da uporabe manj izpopolnjenega pristopa ne predlaga z namenom zmanjšanja svojih kapitalskih zahtev za operativno tveganje, ter da je ta uporaba potrebna zaradi narave in zapletenosti institucije ter da ne bo imela pomembnega škodljivega vpliva na kapitalsko ustreznost institucije ali njeno sposobnost za učinkovito obvladovanje operativnega tveganja;

(b)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnega organa.

Institucije lahko uporabijo kombinacijo pristopov, če pridobijo dovoljenje pristojnih organov. Pristojni organi tako dovoljenje izdajo, če so izpolnjene zahteve iz odstavkov od 2 do 4, kot je ustrezno.

Institucija lahko uporabi pristop AMA v kombinaciji z enostavnim ali standardiziranim pristopom, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

kombinacija pristopov, ki jih uporabi institucija, zajame vsa njena operativna tveganja in pristojni organi menijo, da metodologija, ki jo institucija uporablja, zadovoljivo zajema različne dejavnosti, geografske lokacije, pravne strukture ali druge zadevne, interno določene oddelke;

(b)

merila iz člena 320 in standardi iz členov 321 in 322 so izpolnjeni za del dejavnosti, ki jih zajema standardizirani pristop oziroma pristopi AMA.

Za institucije, ki želijo uporabljati pristop AMA v kombinaciji z enostavnim ali standardiziranim pristopom, pristojni organi določijo naslednja dodatna pogoja za izdajo dovoljenja:

(a)

na datum uvedbe pristopa AMA ta pristop zajema bistven delež operativnih tveganj institucije;

(b)

institucija se zaveže k uporabi pristopa AMA za pomemben del svojega poslovanja v časovnem okviru, ki je bil predložen pristojnim organom in so ga ti odobrili.

Institucija lahko pristojni organ zaprosi za dovoljenje za uporabo kombinacije enostavnega pristopa in standardiziranega pristopa samo v izjemnih okoliščinah, kot je nedavni prevzem novega podjetja, kar lahko zahteva prehodno obdobje za uporabo standardiziranega pristopa.

Pristojni organ tako dovoljenje izda samo, če se institucija zaveže k uporabi standardiziranega pristopa v časovnem okviru, ki je bil predložen pristojnemu organu in ga je ta odobril.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

pogoje, ki jih bodo pristojni organi uporabljali pri ocenjevanju metodologije iz točke (a) odstavka 2;

(b)

pogoje, ki jih bodo pristojni organi uporabljali pri odločanju o morebitni določitvi dodatnih pogojev iz odstavka 3.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2016.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

V skladu z enostavnim pristopom je kapitalska zahteva za operativno tveganje enaka 15 % triletnega povprečja relevantnega kazalnika, kot je opredeljen v členu 316.

Institucije izračunajo triletno povprečje relevantnega kazalnika na podlagi zadnjih treh dvanajstmesečnih opazovanj ob koncu poslovnega leta. Kadar revidirani podatki niso na voljo, lahko institucije uporabijo ocene poslovanja.

Kadar institucija deluje manj kot tri leta, lahko pri izračunu relevantnega kazalnika uporabi ocene prihodnjega poslovanja, pod pogojem da začne uporabljati podatke za preteklo obdobje, takoj ko so na razpolago.

Kadar institucija lahko dokaže svojemu pristojnemu organu, da bi zaradi združitve, prevzema ali prodaje subjektov ali dejavnosti uporaba triletnega povprečja za izračun relevantnega kazalnika vodila do pristranske ocene kapitalske zahteve za operativno tveganje, lahko pristojni organ institucijam dovoli, da spremenijo izračun tako, da upoštevajo tovrstne dogodke, in o tem takoj obvesti EBA. V takih okoliščinah lahko pristojni organ na lastno pobudo od institucije tudi zahteva, da prilagodi izračun.

Kadar je za katero koli dano opazovanje relevantni kazalnik negativen ali enak nič, institucije tega podatka ne upoštevajo pri izračunu triletnega povprečja. Institucije izračunajo triletno povprečje kot vsoto pozitivnih vrednosti, deljeno s številom pozitivnih vrednosti.

Za institucije, ki uporabljajo računovodske standarde, vzpostavljene z Direktivo 86/635/EGS, ki temeljijo na računovodskih kategorijah izkaza poslovnega izida institucij v skladu s členom 27 navedene direktive, je relevantni kazalnik vsota elementov, navedenih v razpredelnici 1 tega odstavka. Institucije vsak element vključijo v vsoto z njegovim pozitivnim ali negativnim predznakom.

Razpredelnica 1

1 Prihodki iz obresti in podobni prihodki

2 Odhodki za obresti in podobni odhodki

3 Prihodki od delnic in drugih vrednostnih papirjev s spremenljivim/fiksnim donosom

4 Prejete opravnine/provizije

5 Dane opravnine/provizije

6 Čisti dobiček ali čista izguba iz finančnih poslov

7 Drugi poslovni prihodki

Institucije se lahko z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka odločijo, da ne uporabijo obračunskih kategorij za izkaz poslovnega izida na podlagi člena 27 Direktive 86/635/EGS za finančne in poslovne najeme za namen izračuna zadevnega kazalnika, in lahko namesto tega:

Kadar institucije upoštevajo računovodske standarde, ki se razlikujejo od tistih, vzpostavljenih z Direktivo 86/635/EGS, izračunajo relevantni kazalnik na podlagi podatkov, ki najbolje odražajo opredelitev iz tega člena.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da določi metodologijo za izračun relevantnega kazalnika iz odstavka 2.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2017.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Pri standardiziranem pristopu institucije razdelijo svoje dejavnosti na poslovna področja iz razpredelnice 2 odstavka 4 in v skladu z načeli, določenimi v členu 318.

Institucije izračunajo kapitalsko zahtevo za operativno tveganje kot triletno povprečje vsote kapitalskih zahtev na letni ravni za vsa poslovna področja, navedena v razpredelnici 2 odstavka 4. Letna kapitalska zahteva za vsako poslovno področje je enaka zmnožku ustreznega faktorja beta, navedenega v tej razpredelnici, in dela relevantnega kazalnika, razporejenega v zadevno poslovno področje.

V katerem koli letu lahko institucije izravnajo negativne kapitalske zahteve, ki so posledica negativnega dela relevantnega kazalnika na katerem koli poslovnem področju, s pozitivnimi kapitalskimi zahtevami na drugih poslovnih področjih brez omejitve. Vendar, kadar so skupne kapitalske zahteve na vseh poslovnih področjih v danem letu negativne, institucije kot vhodni podatek za števec za zadevno leto uporabijo vrednost nič.

Institucije izračunajo triletno povprečje vsote iz odstavka 2 na podlagi zadnjih treh dvanajstmesečnih opazovanj ob koncu poslovnega leta. Kadar revidirani podatki niso na razpolago, lahko institucije uporabijo ocene poslovanja.

Če institucija lahko dokaže svojemu pristojnemu organu, da bi zaradi združitve, prevzema ali prodaje subjektov ali dejavnosti uporaba triletnega povprečja za izračun relevantnega kazalnika vodila do pristranske ocene kapitalske zahteve za operativno tveganje, lahko pristojni organ institucijam dovoli, da spremenijo izračun tako, da upoštevajo tovrstne dogodke, in o tem takoj obvesti EBA. V takih okoliščinah lahko pristojni organ na lastno pobudo od institucije tudi zahteva, da spremeni izračun.

Če institucija deluje manj kot tri leta, lahko pri izračunu relevantnega kazalnika uporabi ocene prihodnjega poslovanja, pod pogojem da začne uporabljati podatke za preteklo obdobje, takoj ko so na razpolago.

Institucije oblikujejo in dokumentirajo posebne politike in merila za razporeditev relevantnega kazalnika za tekoča poslovna področja in dejavnosti v standardiziran okvir, določen v členu 317. Politike in merila ponovno pregledajo ter jih po potrebi prilagodijo novim ali spreminjajočim se poslovnim dejavnostim in tveganjem.

Institucije uporabljajo naslednja načela za razporejanje poslovnih področij:

(a)

institucije vse dejavnosti razporedijo v poslovna področja na medsebojno izključujoč in vseobsegajoč način;

(b)

institucije vsako dejavnost, ki je ni mogoče brez težav razporediti v okvir poslovnega področja, vendar predstavlja pomožno dejavnost dejavnosti, ki je vključena v ta okvir, dodelijo poslovnemu področju, ki ga pomožna dejavnost podpira. Kadar pomožna dejavnost podpira več kot eno poslovno področje, institucije uporabijo merilo objektivnega razporejanja;

(c)

če dejavnosti ni mogoče razporediti v določeno poslovno področje, potem institucije uporabijo poslovno področje z najvišjim odstotkom. Isto poslovno področje se uporabi tudi za katero koli pomožno dejavnost, ki je povezana s to dejavnostjo;

(d)

institucije lahko za razporeditev relevantnega kazalnika med poslovnimi področji uporabijo notranje metode oblikovanja cen. Stroški, ki nastanejo v enem poslovnem področju, gredo pa v breme drugega poslovnega področja, se lahko prerazporedijo v poslovno področje, kjer nastanejo;

(e)

razporejanje dejavnosti v poslovna področja za namene kapitala za pokrivanje operativnega tveganja je skladno s kategorijami, ki jih institucije uporabljajo za kreditna in tržna tveganja;

(f)

za politiko razporejanja je odgovorno višje vodstvo pod nadzorom upravljalnega organa institucije;

(g)

institucije zagotovijo neodvisen pregled procesa razporejanja v poslovna področja.

EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, da določi pogoje uporabe načel za razporejanje poslovnih področij iz tega člena.

EBA predloži te osnutke izvedbenih tehničnih standardov Komisiji do 31. decembra 2017.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členoma 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

V skladu z alternativnim standardiziranim pristopom za poslovni področji "bančništvo na drobno" in "komercialno bančništvo" institucije uporabijo naslednje:

(a)

relevantni kazalnik je normalizirani dohodkovni kazalnik, enak nominalnemu znesku kreditov in drugih finančnih sredstev, ki se pomnoži z 0,035;

(b)

krediti in druga finančna sredstva sestavljajo skupni črpani zneski v ustreznih kreditnih portfeljih. Za poslovno področje "komercialno bančništvo" institucije vključijo tudi vrednostne papirje iz netrgovalne knjige v nominalni znesek kreditov in drugih finančnih sredstev.

Da bi bilo instituciji dovoljeno uporabljati alternativni standardizirani pristop, izpolni vse naslednje pogoje:

(a)

njene dejavnosti bančništva na drobno ali komercialnega bančništva predstavljajo najmanj 90 % njenega dohodka;

(b)

znaten delež njenih dejavnosti bančništva na drobno ali komercialnega bančništva sestavljajo krediti z visoko PD;

(c)

alternativni standardizirani pristop zagotavlja ustrezno podlago za izračun njene kapitalske zahteve za operativno tveganje.

Kvantitativni standardi iz člena 312(2) vključujejo standarde, povezane s procesom, notranjimi podatki, zunanjimi podatki, analizami scenarijev, poslovnim okoljem in dejavniki notranjih kontrol iz odstavkov 2 do 6.

Standardi v zvezi s procesom so naslednji:

(a)

institucija izračuna svojo kapitalsko zahtevo z vključitvijo tako pričakovane izgube kakor tudi nepričakovane izgube, razen če je pričakovana izguba ustrezno zajeta v njihovih notranjih poslovnih praksah. Mera operativnega tveganja zajame potencialno resne dogodke z dna spodnjega dela statistične porazdelitve izgub, pri čemer mora doseči standard zanesljivosti, primerljiv z 99,9 % intervalom zaupanja v obdobju enega leta;

(b)

sistem institucije za merjenje operativnega tveganja vključuje uporabo notranjih podatkov, zunanjih podatkov, analiz scenarijev in dejavnikov, ki odražajo poslovno okolje, ter sisteme notranjih kontrol, kakor je opredeljeno v odstavkih 3 do 6. Institucija ima vzpostavljen dobro dokumentiran pristop za tehtanje uporabe teh štirih elementov v svojem sistemu za merjenje celotnega operativnega tveganja;

(c)

sistem institucije za merjenje tveganja zajema glavne dejavnike tveganja, ki vplivajo na obliko spodnjega dela ocenjene statistične porazdelitve izgub;

(d)

institucija lahko prepozna korelacije pri izgubah zaradi operativnega tveganja po posameznih ocenah operativnega tveganja samo, če so njeni sistemi merjenja korelacij zanesljivi, se izvajajo celovito in upoštevajo negotovost, ki se pojavlja pri vseh takih ocenah korelacij, zlasti v stresnih obdobjih. Institucija ovrednoti svoje predpostavke o korelacijah z uporabo ustreznih kvantitativnih in kvalitativnih tehnik;

(e)

sistem institucije za merjenje tveganja je notranje dosleden in se izogiba večkratnemu štetju kvalitativnih ocen ali tehnikam zmanjševanja tveganja, priznanih v drugih delih te uredbe.

Standardi v zvezi z notranjimi podatki so naslednji:

(a)

institucija kot podlago za svoje notranje generirane mer operativnega tveganja uporabi najmanj petletno preteklo obdobje opazovanja. Ko institucija prvič preide na pristop AMA, lahko uporabi triletno preteklo obdobje opazovanja;

(b)

institucija je sposobna razporediti svoje pretekle notranje podatke o izgubi po poslovnih področjih, opredeljenih v členu 317, in po vrstah dogodkov, opredeljenih v členu 324, ter te podatke na zahtevo zagotovijo pristojnim organom. V izjemnih okoliščinah lahko institucija škodne dogodke, ki vplivajo na celotno institucijo, razporedi v dodatno poslovno področje "korporativne postavke". Institucija ima dokumentirana, objektivna merila za razporejanje izgub po določenih poslovnih področjih in vrstah dogodkov. Institucija evidentira izgube iz naslova operativnega tveganja, ki so povezane s kreditnim tveganjem in so bile v instituciji v preteklosti vključene v notranje baze podatkov o kreditnem tveganju, v baze podatkov o operativnem tveganju in jih ločeno označi. Takšne izgube niso predmet kapitalske zahteve za operativno tveganje, dokler jih morajo institucije pri izračunu zahtev po lastnih sredstvih še naprej obravnavati kot kreditno tveganje. Institucija vključi izgube iz naslova operativnega tveganja, ki so povezane s tržnimi tveganji, v okvir kapitalske zahteve za operativno tveganje;

(c)

notranji podatki o izgubi institucije so celoviti v smislu, da zajemajo vse pomembne dejavnosti in izpostavljenosti iz vseh ustreznih podsistemov ter geografskih lokacij. Institucija je sposobna utemeljiti, da katere koli izključene dejavnosti ali izpostavljenosti, tako posamezno kot v kombinaciji, nimajo pomembnega vpliva na ocene celotnega tveganja. Institucija opredeli ustrezne spodnje prage izgub za namen zbiranja notranjih podatkov o izgubi;

(d)

poleg informacij o bruto zneskih izgube institucija zbira informacije o datumu škodnega dogodka, morebitnih povračilih od bruto zneskov izgube, kakor tudi opisne informacije o dejavnikih ali vzrokih škodnega dogodka;

(e)

institucija ima posebna merila za razporejanje podatkov o izgubi, ki izhajajo iz škodnega dogodka v centralizirani dejavnosti ali dejavnosti, ki se razteza čez več kot eno poslovno področje, kakor tudi iz povezanih škodnih dogodkov skozi čas;

(f)

institucija ima dokumentirane postopke za ocenjevanje stalne relevantnosti podatkov o pretekli izgubi, vključno z okoliščinami, v katerih se lahko podatki spremenijo zaradi strokovne ocene ter uporabijo prilagoditvena merila ali druge prilagoditve, ter v kakšni meri se ta lahko uporabijo in kdo je pooblaščen za sprejemanje takih odločitev.

Kvalifikacijski standardi v zvezi z zunanjimi podatki so naslednji:

(a)

sistem institucije za merjenje operativnega tveganja uporablja ustrezne zunanje podatke, zlasti če je utemeljeno pričakovati, da je institucija izpostavljena sicer redkim, vendar potencialno hudim izgubam. Institucija ima sistematičen proces za določanje razmer, v katerih se uporabijo zunanji podatki, in metodologije za vključitev podatkov v svoj sistem merjenja;

(b)

institucija redno pregleduje pogoje in prakse v zvezi z uporabo zunanjih podatkov ter jih dokumentira in da v reden neodvisni pregled.

Institucija uporabi analizo scenarijev iz strokovnega mnenja v povezavi z zunanjimi podatki, da ovrednoti svojo izpostavljenost do zelo resnih dogodkov. Po določenem obdobju institucija ponovno ovrednoti te ocene ter jih ponovno oceni na podlagi primerjave z dejansko izgubo, da zagotovi njihovo smiselnost.

Kvalifikacijski standardi v zvezi z dejavniki poslovnega okolja in notranjih kontrol so naslednji:

(a)

metodologija institucije za merjenje tveganja na najvišji ravni zajame ključne dejavnike poslovnega okolja in notranjih kontrol, ki lahko spremenijo njen profil operativne tveganosti;

(b)

institucija upraviči izbiro vsakega dejavnika kot pomembnega nosilca tveganja na podlagi izkušenj in vključitve strokovne ocene vključenih poslovnih področij;

(c)

institucija je pristojnim organom sposobna utemeljiti občutljivost ocen tveganja na spremembe dejavnikov in relativno utež različnih dejavnikov. Poleg zajemanja sprememb tveganja zaradi izboljšav nadzorovanja tveganja, okvir institucije za merjenje tveganja zajame tudi potencialna povečanja tveganja zaradi večje zapletenosti dejavnosti ali povečanega obsega poslovanja;

(d)

institucija dokumentira svoj okvir za merjenje tveganja ter ga podvrže neodvisnemu pregledu znotraj institucije in s strani pristojnih organov. Po določenem obdobju institucija ovrednoti proces in njegove rezultate ter oboje ponovno oceni na podlagi primerjave z dejansko notranjo izgubo in relevantnimi zunanjimi podatki.

Pristojni organi institucijam dovolijo, da upoštevajo vpliv zavarovanja v skladu s pogoji, določenimi v odstavkih od 2 do 5, in vpliv drugih oblik prenosa tveganja, kadar lahko institucija dokaže, da se doseže opazen učinek zmanjševanja tveganja.

Ponudnik zavarovalnih storitev ima dovoljenje za zagotavljanje zavarovanja ali pozavarovanja in ima za odplačevanje terjatev minimalno bonitetno oceno zunanje bonitetne institucije (v nadaljnjem besedilu: ECAI), za katero je EBA določila, da po pravilih za tehtanje tveganosti izpostavljenosti do institucij v skladu s poglavjem 2 Naslova II ustreza najmanj stopnji kreditne kakovosti 3.

Zavarovanje in zavarovalni okvir institucij izpolnjujeta vse naslednje pogoje:

(a)

začetno obdobje veljavnosti zavarovalne police je najmanj eno leto. Za police s preostalim obdobjem veljavnosti, krajšim od enega leta, institucija opravi ustrezne odbitke, ki odražajo iztekajoče se preostalo obdobje veljavnosti police, do polnega 100-odstotnega odbitka za police s preostalim obdobjem veljavnosti 90 dni ali manj;

(b)

zavarovalna polica ima minimalni odpovedni rok za preklic pogodbe 90 dni;

(c)

zavarovalna polica ne vsebuje nikakršnih izjem ali omejitev, ki jih sprožijo nadzorniška dejanja ali, v primeru institucije v težavah, ki stečajnemu ali likvidacijskemu upravitelju institucije onemogočijo, da izterja nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel, ali stroške, ki jih je povzročila institucija, razen v zvezi z dogodki, ki so se pojavili po uvedbi stečajnega ali likvidacijskega postopka v zvezi z institucijo. Vendar zavarovalna polica lahko izključi denarne kazni, kazni ali eksemplarične odškodnine, ki so posledica dejanj pristojnih organov;

(d)

izračuni zmanjšanja tveganja odražajo zavarovalno kritje na pregleden način v razmerju do dejanske verjetnosti in vpliva izgube, ki je bila uporabljena pri celovitem določanju kapitala za operativno tveganje, ter v skladu z njo;

(e)

zavarovanje zagotovi tretja oseba. V primeru zavarovanja prek lastnih zavarovalnic ali odvisnih podjetij mora biti izpostavljenost prenesena na neodvisno tretjo osebo, ki izpolnjuje merila primernosti iz odstavka 2;

(f)

okvir za priznavanje zavarovanja je dobro utemeljen in dokumentiran.

Metodologija za priznavanje zavarovanja zajame vse naslednje elemente s popusti ali odbitki v znesku priznanega zavarovanja:

(a)

preostalo obdobje veljavnosti police, kadar je krajše od enega leta;

(b)

pogoje za preklic police, kadar je krajša od enega leta;

(c)

negotovost plačila, kakor tudi neusklajenosti pri kritju zavarovalnih polic.

Zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki izhaja iz priznanja zavarovanj in drugih oblik prenosa tveganja, ne presega 20 % kapitalske zahteve za operativno tveganje pred priznanjem tehnik za zmanjševanje tveganja.

Institucija za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje vseh pozicij iz trgovalne knjige in pozicij iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju, uporabi naslednja pristopa:

(a)

standardizirani pristop iz odstavka 2;

(b)

pristop notranjih modelov iz poglavja 5 tega naslova za tiste kategorije tveganja, za katere je institucija prejela dovoljenje v skladu s členom 363 za uporabo tega pristopa.

Kapitalske zahteve za tržno tveganje, izračunane v skladu s standardiziranim pristopom iz točke (a) odstavka 1, so vsota naslednjih kapitalskih zahtev, kot je ustrezno:

(a)

kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje iz poglavja 2;

(b)

kapitalskih zahtev za valutno tveganje iz poglavja 3;

(c)

kapitalskih zahtev za blagovno tveganje iz poglavja 4.

Institucija, ki ni izvzeta iz zahtev glede poročanja iz člena 430b v skladu s členom 325a, poroča o izračunu v skladu s členom 430b za vse pozicije iz trgovalne knjige in pozicije iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju, v skladu z naslednjima pristopoma:

(a)

alternativnim standardiziranim pristopom iz poglavja 1a;

(b)

alternativnim pristopom notranjih modelov iz poglavja 1b.

Institucija lahko znotraj skupine trajno uporablja kombinacijo pristopov iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena v skladu s členom 363.

Institucije ne uporabljajo pristopa iz točke (b) odstavka 3 za instrumente v trgovalni knjigi, ki so pozicije v listinjenju ali pozicije, vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, kot je opredeljen v odstavkih 6, 7 in 8.

Pozicije v listinjenju in kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila se vključijo v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, če izpolnjujejo obe naslednji merili:

(a)

pozicije niso pozicije v relistinjenju, opcije na tranšo listinjenja ali kakršni koli drugi izvedeni finančni instrumenti za izpostavljenosti v listinjenju, ki ne zagotavljajo sorazmernega deleža pri donosu tranše listinjenja;

(b)

vsi njihovi osnovni instrumenti so:

(i)

instrumenti za eno samo izpostavljenost, vključno s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti za eno samo izpostavljenost, za katere obstaja likvidni dvosmerni trg;

(ii)

indeksi, ki se splošno uporabljajo pri trgovanju in temeljijo na instrumentih iz točke (i).

Šteje se, da dvosmerni trg obstaja, če obstajajo neodvisne ponudbe za nakup in prodajo v dobri veri, tako da se lahko cena, ki je razumno povezana z zadnjo prodajno ceno ali trenutnimi konkurenčnimi povpraševanji in ponudbami v dobri veri, določi v enem dnevu in se pri tej ceni tudi ustali v razmeroma kratkem času v skladu s tržno prakso.

Pozicije s katerim koli od naslednjih osnovnih instrumentov se ne vključijo v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo:

(a)

osnovni instrumenti, ki so razvrščeni v kategorije izpostavljenosti iz točke (h) ali (i) člena 112;

(b)

terjatev do subjekta s posebnim namenom, ki je neposredno ali posredno zavarovana s premoženjem v zvezi s pozicijo, ki v skladu z odstavkom 6 ne bi bila primerna za vključitev v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo.

Institucije lahko v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo vključijo pozicije, ki niso pozicije v listinjenju ali kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila, vendar se z njimi varujejo druge pozicije v zadevnem portfelju, če za instrument ali njegov osnovni instrument obstaja likvidni dvosmerni trg, kot je opisan v drugem pododstavku odstavka 6.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi, kako institucije izračunajo kapitalske zahteve za tržno tveganje za pozicije iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju, v skladu s pristopoma iz točk (a) in (b) odstavka 3.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. septembra 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucija je izvzeta iz zahteve glede poročanja iz člena 430b, če je obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov, ki so predmet tržnega tveganja, na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, pri čemer se uporabijo podatki na zadnji dan meseca, enak ali nižji od vsakega od naslednjih pragov:

(a)

10 % bilančne vsote institucije;

(b)

500 milijonov EUR.

Institucije izračunajo obseg svojih bilančnih in zunajbilančnih poslov, ki so predmet tržnega tveganja, z uporabo podatkov na zadnji dan vsakega meseca v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

vključijo se vse pozicije, uvrščene v trgovalno knjigo, razen kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki so pripoznani kot notranje varovanje pred izpostavljenostmi kreditnemu tveganju iz netrgovalne knjige, in poslov s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ki v celoti izravnajo tržno tveganje notranjega varovanja iz člena 106(3);

(b)

vključijo se vse pozicije iz netrgovalne knjige, ki so predmet valutnega tveganja ali blagovnega tveganja;

▼C8

(c)

vse pozicije razen pozicij iz točke (b) se vrednotijo po njihovih tržnih vrednostih na navedeni datum; če tržna vrednost pozicije iz trgovalne knjige na dani datum ni na voljo, institucije uporabijo pošteno vrednost za pozicijo iz trgovalne knjige na ta datum; če poštena in tržna vrednost pozicije iz trgovalne knjige na dani datum nista na voljo, institucije za to pozicijo uporabijo zadnjo razpoložljivo tržno ali pošteno vrednost;

▼M8

(d)

vse pozicije iz netrgovalne knjige, ki so predmet valutnega tveganja, se obravnavajo kot skupna neto valutna pozicija in se vrednotijo v skladu s členom 352;

(e)

vse pozicije iz netrgovalne knjige, ki so predmet blagovnega tveganja, se vrednotijo v skladu s členoma 357 in 358;

(f)

absolutna vrednost dolgih pozicij se prišteje absolutni vrednosti kratkih pozicij.

Institucije uradno obvestijo pristojne organe, če izračunavajo ali če prenehajo izračunavati kapitalske zahteve za tržno tveganje v skladu s tem členom.

Institucija, ki ne izpolnjuje več enega ali več pogojev iz odstavka 1, o tem nemudoma uradno obvesti pristojni organ.

Izvzetje iz zahtev glede poročanja, določenih v členu 430b, se preneha uporabljati v treh mesecih po nastopu katere koli od naslednjih okoliščin:

(a)

institucija tri zaporedne mesece ne izpolnjuje pogoja iz točke (a) ali (b) odstavka 1 ali

(b)

institucija v zadnjih 12 mesecih več kot šest mesecev ni izpolnjevala pogoja iz točke (a) ali (b) odstavka 1.

Kadar so za institucijo v skladu z odstavkom 5 tega člena začele veljati zahteve glede poročanja, določene v členu 430b, je institucija iz teh zahtev glede poročanja izvzeta samo, če pristojnemu organu dokaže, da so bili eno leto skupaj neprekinjeno izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 1 tega člena.

Institucije ne vstopajo v pozicije in jih ne kupujejo ali prodajajo izključno z namenom izpolnjevanja katerega koli pogoja iz odstavka 1 med mesečno oceno.

Institucija, ki je upravičena do obravnave iz člena 94, je izvzeta iz zahteve glede poročanja iz člena 430b.

Institucije lahko ob upoštevanju odstavka 2 ter izključno za namen izračuna neto pozicij in kapitalskih zahtev na konsolidirani podlagi v skladu s tem naslovom uporabijo pozicije v eni instituciji ali podjetju za izravnavo pozicij v drugi instituciji ali podjetju.

Institucije lahko uporabljajo odstavek 1 samo z dovoljenjem pristojnih organov, ki se izda, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

razporeditev kapitala znotraj skupine je zadovoljiva;

(b)

regulativni, pravni ali pogodbeni okvir, znotraj katerega delujejo institucije, zagotavlja vzajemno finančno podporo znotraj skupine.

Kadar obstajajo podjetja, ki so v tretjih državah, so poleg pogojev iz odstavka 2 izpolnjeni tudi vsi naslednji pogoji:

(a)

taka podjetja imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti v tretji državi in ustrezajo opredelitvi kreditne institucije ali so priznana investicijska podjetja tretje države;

(b)

taka podjetja na posamični podlagi izpolnjujejo kapitalske zahteve, ki so enakovredne kapitalskim zahtevam, določenim v tej uredbi;

(c)

v zadevnih tretjih državah ne obstajajo predpisi, ki bi lahko pomembno vplivali na prenos sredstev znotraj skupine.

Alternativni standardizirani pristop iz tega poglavja se uporablja samo za namene zahteve glede poročanja, določene v členu 430b(1).

Institucije izračunajo kapitalske zahteve za tržno tveganje za portfelj pozicij iz trgovalne knjige ali pozicij iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu ali blagovnemu tveganju, v skladu z alternativnim standardiziranim pristopom kot vsoto naslednjih treh sestavin:

(a)

kapitalske zahteve po metodi na podlagi občutljivosti iz oddelka 2;

(b)

kapitalske zahteve za tveganje neplačila iz oddelka 5, ki se uporablja samo za pozicije iz trgovalne knjige iz navedenega oddelka;

(c)

kapitalske zahteve za preostala tveganja iz oddelka 4, ki se uporablja samo za pozicije iz trgovalne knjige iz tega oddelka.

Institucije izračunajo kapitalske zahteve za tržno tveganje z metodo na podlagi občutljivosti z združitvijo naslednjih treh kapitalskih zahtev v skladu s členom 325h:

(a)

kapitalskih zahtev za delta tveganje, ki zajema tveganje sprememb vrednosti instrumenta zaradi sprememb njegovih dejavnikov tveganja, nepovezanih z nestanovitnostjo;

(b)

kapitalskih zahtev za vega tveganje, ki zajema tveganje sprememb vrednosti instrumenta zaradi sprememb njegovih dejavnikov tveganja, povezanih z nestanovitnostjo;

(c)

kapitalske zahteve za tveganje ukrivljenosti, ki zajema tveganje sprememb vrednosti instrumenta zaradi sprememb glavnih dejavnikov tveganja, nepovezanih z nestanovitnostjo, ki niso zajeti s kapitalskimi zahtevami za delta tveganje.

Za namen izračuna iz odstavka 1

▼M11

(a)

za vse pozicije instrumentov z opcionalnostjo veljajo kapitalske zahteve iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1 za tveganja, ki niso eksotični osnovni instrumenti instrumentov iz točke (a) člena 325u(2);

(b)

za vse pozicije instrumentov brez opcionalnosti veljajo kapitalske zahteve iz točke (a) odstavka 1 za tveganja, ki niso eksotični osnovni instrumenti instrumentov iz točke (a) člena 325u(2).

▼M8

Za namene tega poglavja instrumenti z opcionalnostjo med drugim vključujejo: prodajne in nakupne opcije, obrestne kapice in dna, opcije na zamenjavo obrestnih mer, opcije z mejno vrednostjo osnovnega instrumenta in eksotične opcije. Vgrajene opcije, kot so opcije predplačila ali opcije na podlagi obnašanja, se za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje obravnavajo kot samostojne pozicije v opcijah.

Za namene tega poglavja se instrumenti, katerih denarni tokovi se lahko zapišejo kot linearna funkcija hipotetičnega zneska osnovnega instrumenta, štejejo za instrumente brez opcionalnosti.

Z odstopanjem od točke (b) odstavka 2 se lahko institucija odloči, da za vse pozicije instrumentov brez opcionalnosti uporablja kapitalske zahteve iz točk (a) in (c) odstavka 1.

Institucija, ki se odloči uporabiti pristop iz prvega pododstavka, o tem obvesti svoj pristojni organ vsaj tri mesece pred prvo uporabo. Po preteku teh treh mesecev in pod pogojem, da pristojni organ temu ni nasprotoval, lahko institucija uporablja ta pristop, dokler pristojni organ ne obvesti institucije, da to ni več dovoljeno.

Institucija, ki želi prenehati uporabljati pristop iz prvega pododstavka, o tem obvesti pristojni organ vsaj tri mesece pred prenehanjem uporabe pristopa. Institucija lahko preneha uporabljati ta pristop, razen če je pristojni organ temu nasprotoval v navedenem obdobju treh mesecev.

Institucije uporabljajo dejavnike delta in vega tveganja, opisane v pododdelku 1 oddelka 3, za izračun kapitalskih zahtev za delta in vega tveganja.

Institucije za izračun kapitalskih zahtev za delta in vega tveganja uporabljajo postopek iz odstavkov 3 do 8.

Občutljivost vseh instrumentov, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve za delta ali vega tveganje, na vsakega od relevantnih dejavnikov delta ali vega tveganja, vključenega v razred tveganj, se za vsak tak razred tveganj izračunajo z uporabo ustreznih formul iz pododdelka 2 oddelka 3. Če je vrednost instrumenta odvisna od več dejavnikov tveganja, se občutljivost določi ločeno za vsak dejavnik tveganja.

Občutljivosti se dodelijo v eno od skupin „b“ znotraj vsakega razreda tveganj.

Pozitivne in negativne občutljivosti na isti dejavnik tveganja se znotraj vsake skupine „b“ pobotajo, kar privede do neto občutljivosti (sk) na vsak dejavnik „k“ v skupini.

Neto občutljivosti na vsak dejavnik tveganja v vsaki skupini se pomnožijo z ustreznimi utežmi tveganja iz oddelka 6; rezultat so tehtane občutljivosti na vsakega od dejavnikov tveganja v tej skupini na podlagi naslednje formule:

WSk = RWk · sk

pri čemer je:

WSk

tehtana občutljivost;

RWk

uteži tveganja;

dejavnik tveganja.

Tehtane občutljivosti na različne dejavnike tveganja v vsaki skupini se združijo v skladu s spodnjo formulo, pri čemer znesek znotraj funkcije kvadratnega korena ne sme biti nižji od nič, rezultat pa je občutljivost posamezne skupine. Uporabijo se ustrezne korelacije za tehtane občutljivosti v isti skupini (ρkl) iz oddelka 6.

pri čemer je:

občutljivost posamezne skupine in

WSk

tehtana občutljivost.

Občutljivost posamezne skupine se izračuna za vsako skupino v razredu tveganja v skladu z odstavki 5, 6 in 7. Ko se je za vse skupine izračunala občutljivost posamezne skupine, se tehtane občutljivosti na vse dejavnike tveganja po vseh skupinah združijo v skladu s spodnjo formulo, pri čemer se uporabijo ustrezne korelacije γbc za tehtane občutljivosti v različnih skupinah iz oddelka 6, rezultat česar je za razred tveganj specifične kapitalske zahteve za delta ali vega tveganji:

pri čemer je:

▼C8

Σk WSk za vse dejavnike tveganja v skupini b in Sc = Σk WSk v skupini c; kadar te vrednosti za Sb in Sc privedejo do negativnega števila za skupno vsoto , institucija izračuna za razred tveganj specifične kapitalske zahteve za delta ali vega tveganji z uporabo alternativne specifikacije, pri čemer je

▼M8

max [min (Σk WSk, Kb), – Kb] za vse dejavnike tveganja v skupini b in

max [min (Σk WSk, Kc), – Kc] za vse dejavnike tveganja v skupini c.

Za razred tveganj specifične kapitalske zahteve za delta ali vega tveganji se izračunajo za vsak razred tveganj v skladu z odstavki 1 do 8.

Institucije izvedejo izračune iz odstavka 2 za vsak dejavnik tveganja instrumentov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje ukrivljenosti, z izjemo dejavnikov tveganja iz odstavka 3.

Institucije za dani dejavnik tveganja navedene izračune izvedejo na neto osnovi za vse pozicije instrumentov, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje ukrivljenosti, ki vsebujejo ta dejavnik tveganja.

Za dani dejavnik tveganja k, vključen v enega ali več instrumentov iz odstavka 1, institucije izračunajo neto pozicijo, tj. kapitalsko zahtevo, za tveganje ukrivljenosti ob spremembi navzgor za ta dejavnik tveganja (

) in neto pozicijo (kapitalsko zahtevo) za tveganje ukrivljenosti ob spremembi navzdol za ta dejavnik tveganja (

), kot sledi:

Z odstopanjem od odstavka 2 institucije za krivulje dejavnikov tveganja, ki spadajo v razrede splošnega obrestnega tveganja, tveganja kreditnega razmika in blagovnega tveganja, izvedejo izračune iz odstavka 6 na ravni celotne krivulje namesto na ravni vsakega dejavnika tveganja, ki pripada krivulji.

Kadar je za namene izračuna iz odstavka 2 xk krivulja dejavnikov tveganja, dodeljenih razredom splošnega obrestnega tveganja, tveganja kreditnega razmika in blagovnega tveganja, je sik vsota občutljivosti delta na dejavnik tveganja krivulje za vse točke krivulje.

Za določitev kapitalske zahteve za tveganje ukrivljenosti na ravni skupine institucije na podlagi naslednje formule združijo neto pozicije za tveganje ukrivljenosti ob spremembi navzgor in navzdol, izračunane v skladu z odstavkom 2, za vse dejavnike tveganja, razvrščene v to skupino v skladu s pododdelkom 1 oddelka 3:

Z odstopanjem od odstavka 4 se za kapitalske zahteve za tveganje ukrivljenosti na ravni skupine za skupino 18 v členu 325ah, skupino 18 v členu 325ak, skupino 25 v členu 325am in skupino 11 v členu 325ap uporabi naslednja formula:

Institucije izračunajo kapitalske zahteve razreda tveganja za tveganje ukrivljenosti z združitvijo vseh kapitalskih zahtev za tveganje ukrivljenosti na ravni skupine znotraj danega razreda tveganja, kot sledi:

Kapitalska zahteva za tveganje ukrivljenosti je vsota kapitalskih zahtev razreda tveganja za tveganje ukrivljenosti, izračunanih v skladu z odstavkom 6, za vse razrede tveganja, ki jim pripada vsaj en faktor tveganja instrumentov iz odstavka 1.

Združevanje za razred tveganja specifičnih kapitalskih zahtev za delta ter vega tveganji in tveganje ukrivljenosti

Institucije združijo za razred tveganja specifične kapitalske zahteve za delta ter vega tveganji in tveganje ukrivljenosti v skladu s postopkom iz odstavkov 2, 3 in 4.

Postopek za izračun razreda tveganja specifične kapitalske zahteve za delta ter vega tveganji in tveganja ukrivljenosti, opisanih v členih 325f in 325g, se izvede trikrat na razred tveganja, pri čemer se vsakič uporabi drugačen niz korelacijskih parametrov ρkl (korelacija med dejavniki tveganja znotraj skupine) ter γbc (korelacija med skupinami znotraj razreda tveganj). Vsak od teh treh nizov ustreza drugačnemu scenariju, ki so:

(a)

scenarij srednjih korelacij, pri katerem korelacijska parametra ρkl in γbc ostaneta enaka kot tista v oddelku 6;

(b)

scenarij visokih korelacij, pri katerem se korelacijska parametra ρkl inγbc, ki sta določena v oddelku 6, enotno pomnožita z 1,25, pri čemer se za ρkl in γbc uporablja zgornja meja 100 %;

▼M11

(c)

scenarij „nizkih korelacij“, pri katerem se korelacijska parametra ρkl in γbc, ki sta določena v oddelku 6, nadomestita s oziroma.

▼M8

Institucije izračunajo vsoto specifične kapitalske zahteve za razred tveganja delta in vega tveganj ter tveganje ukrivljenosti za vsakega od scenarijev, da bi določile tri od scenarija odvisne kapitalske zahteve.

Kapitalska zahteva v skladu z metodo na podlagi občutljivosti je najvišja izmed treh specifičnih scenarijev kapitalskih zahtev iz odstavka 3.

Obravnava indeksnih instrumentov in drugih instrumentov z več osnovnimi instrumenti

Institucije uporabijo pristop vpogleda za indeksne in druge instrumente z več osnovnimi instrumenti v skladu z naslednjim:

(a)

za namene izračuna kapitalskih zahtev za delta tveganje in tveganje ukrivljenosti institucije štejejo, da neposredno posedujejo posamezne pozicije v osnovnih sestavnih delih indeksnih ali drugih instrumentov z več osnovnimi instrumenti, z izjemo pozicije v indeksu, vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, za katero izračunajo enotno občutljivost na indeks;

(b)

institucije lahko občutljivosti na dejavnik tveganja določenega sestavnega dela indeksnega ali drugega instrumenta z več osnovnimi instrumenti pobotajo z občutljivostmi na isti dejavnik tveganja istega sestavnega dela instrumentov za eno samo izpostavljenost z izjemo pozicij, vključenih v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo;

(c)

institucije lahko za namene izračuna kapitalskih zahtev za vega tveganje štejejo, da neposredno posedujejo posamezne pozicije v osnovnih sestavnih delih indeksnih ali drugih instrumentov z več osnovnimi instrumenti, ali pa izračunajo enotno občutljivost na osnovni instrument tega instrumenta. V slednjem primeru institucije razvrstijo to enotno občutljivost v ustrezno skupino, kot je določeno v pododdelku 1 oddelka 6, kot sledi:

(i)

kadar bi bilo ob upoštevanju uteži tega indeksa več kot 75 % sestavnih delov tega indeksa razporejenih v isto skupino, institucije razvrstijo občutljivost v to skupino in jo obravnavajo kot občutljivost na eno samo izpostavljenost v tej skupini;

(ii)

v vseh drugih primerih institucije to občutljivost razvrstijo v ustrezno skupino indeksov.

Z odstopanjem od točke (a) odstavka 1 lahko institucije izračunajo enotno občutljivost na pozicijo v lastniškem instrumentu ali kreditnem indeksu, ki kotira na borzi, za namene izračuna kapitalskih zahtev za delta tveganje in tveganje ukrivljenosti, če kotirajoči lastniški instrument ali kreditni indeks izpolnjuje pogoje iz odstavka 3. V tem primeru institucije razvrstijo to enotno občutljivost v ustrezno skupino, kot je določeno v pododdelku 1 oddelka 6, kot sledi:

(a)

kadar bi bilo ob upoštevanju uteži tega indeksa, ki kotira na borzi, več kot 75 % sestavnih delov tega kotirajočega indeksa razporejenih v isto skupino, se ta občutljivost razvrsti v to skupino in obravnava kot občutljivost na eno samo izpostavljenost v tej skupini;

(b)

v vseh drugih primerih institucije to občutljivost razvrstijo v ustrezno skupino kotirajočih indeksov.

Institucije lahko uporabijo pristop iz odstavka 2 za instrumente, ki sledijo kotirajočemu lastniškemu instrumentu ali kreditnem indeksu, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

sestavni deli kotirajočega indeksa in njihove uteži v tem indeksu so znani;

(b)

kotirajoči indeks vsebuje najmanj 20 sestavnih delov;

(c)

noben posamezen sestavni del v kotirajočem indeksu ne predstavlja več kot 25 % skupne tržne kapitalizacije tega indeksa;

(d)

noben niz, ki obsega eno desetino skupnega števila sestavnih delov kotirajočega indeksa, zaokrožen na naslednje celo število, ne predstavlja več kot 60 % skupne tržne kapitalizacije tega indeksa;

(e)

skupna tržna kapitalizacija vseh sestavnih delov kotirajočega indeksa znaša najmanj 40 milijard EUR.

Institucija ves čas dosledno uporablja le pristop iz odstavka 1 ali pristop iz odstavka 2 za vse instrumente, ki sledijo kotirajočemu lastniškemu instrumentu ali kreditnemu indeksu, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 3. Institucija pred prehodom z enega pristopa na drugega zaprosi za predhodno dovoljenje pristojnega organa.

Za indeksni ali drug instrument z več osnovnimi instrumenti so vhodni podatki glede občutljivosti za izračun delta tveganja in tveganja ukrivljenosti skladni ne glede na pristope, uporabljene za ta instrument.

Za indeksne ali instrumente z več osnovnimi instrumenti, ki nosijo druga preostala tveganja, kot je navedeno v členu 325u(5), se uporablja pribitek za preostalo tveganje iz oddelka 4.

Institucija izračuna kapitalsko zahtevo za tržno tveganje pozicije v KNP z enim od naslednjih pristopov:

(a)

kadar lahko institucija pridobi zadostne informacije o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izračuna kapitalske zahteve za tržno tveganje navedene pozicije v KNP tako, da izvede vpogled do osnovnih pozicij KNP, kot da bi te pozicije neposredno posedovala institucija;

(b)

če institucija ne more pridobiti zadostnih informacij o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, vendar je seznanjena z vsebino mandata KNP in lahko pridobi dnevne cene za KNP, izračuna kapitalske zahteve za tržno tveganje te pozicije v KNP tako, da uporabi enega od naslednjih pristopov:

(i)

institucija lahko pozicijo v KNP obravnava kot eno samo pozicijo v lastniškem instrumentu, dodeljeno skupini „Drugi sektorji“ v razpredelnici 8 člena 325ap(1);

(ii)

institucija lahko na podlagi dovoljenja svojega pristojnega organa izračuna kapitalske zahteve za tržno tveganje KNP v skladu z omejitvami, določenimi v mandatu KNP in zadevni zakonodaji;

(c)

kadar institucija ne izpolnjuje pogojev iz točke (a) ali (b), dodeli KNP v netrgovalno knjigo.

Institucija, ki uporablja enega od pristopov iz točke (b), uporablja kapitalske zahteve za tveganje neplačila iz oddelka 5 tega poglavja in pribitek za preostalo tveganje iz oddelka 4 tega poglavja, kadar glede na mandat KNP za nekatere izpostavljenosti v KNP veljajo te kapitalske zahteve.

Institucija, ki uporablja pristop iz točke (b)(ii), lahko izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje nasprotne stranke in kapitalske zahteve za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja pozicij v izvedenih finančnih instrumentih KNP z uporabo poenostavljenega pristopa iz člena 132a(3).

Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucija, kadar ima pozicijo v KNP, ki sledi referenčnemu indeksu, tako da razlika v donosu na letni ravni med KNP in referenčnim indeksom, ki mu sledi, v zadnjih 12 mesecih ostane pod 1 % v absolutnem smislu, brez upoštevanja provizij in opravnin, to pozicijo obravnava kot pozicijo v referenčnem indeksu, ki mu sledi. Institucija preveri skladnost s tem pogojem, ko vstopi v pozicijo in nato vsaj enkrat letno.

Kadar pa podatki za zadnjih 12 mesecev niso v celoti razpoložljivi, lahko institucija, če ji to dovoli pristojni organ, uporabi razliko v donosu na letni ravni na podlagi obdobja, krajšega od 12 mesecev.

Institucija lahko za svoje pozicije v KNP uporabi kombinacijo pristopov iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1. Vendar institucija uporablja le enega od teh pristopov za vse pozicije v istem KNP.

Za namene točke (b) odstavka 1 institucija izvede izračune ob upoštevanju naslednjih določb:

(a)

za namene izračuna kapitalske zahteve v skladu z metodo na podlagi občutljivosti iz oddelka 2 tega poglavja KNP najprej vstopi v pozicijo v največjem dovoljenem obsegu glede na njegov mandat ali zadevno zakonodajo v izpostavljenostih, za katere veljajo najvišje kapitalske zahteve iz navedenega oddelka, in nato nadaljuje z vstopanjem v pozicije v padajočem vrstnem redu, dokler ne doseže zgornje omejitve za skupno izgubo;

(b)

za namene kapitalskih zahtev za tveganje neplačila iz oddelka 5 tega poglavja KNP najprej vstopi v pozicijo v največjem dovoljenem obsegu glede na njegov mandat ali zadevno zakonodajo v izpostavljenostih, za katere veljajo najvišje kapitalske zahteve iz navedenega oddelka, in nato nadaljuje z vstopanjem v pozicije v padajočem vrstnem redu, dokler ne doseže zgornje omejitve za skupno izgubo;

(c)

KNP uporablja finančni vzvod v največjem dovoljenem obsegu glede na njegov mandat ali zadevno zakonodajo, kadar je to ustrezno.

Kapitalske zahteve za vse pozicije v istem KNP, za katere se uporabljajo izračuni iz prvega pododstavka, se izračunajo na samostojni podlagi kot ločen portfelj z uporabo pristopa iz tega poglavja.

Institucija lahko uporablja pristope iz točke (a) ali (b) odstavka 1 le, če KNP izpolnjuje vse pogoje iz člena 132(3) in točke (a) člena 132(4).

Institucije lahko postopek iz tega člena uporabijo za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje pozicij iz izvedbe prve prodaje dolžniških ali lastniških finančnih instrumentov.

Institucije uporabijo enega od ustreznih multiplikatorjev iz razpredelnice 1 za neto občutljivosti vseh pozicij iz izvedbe prve prodaje instrumentov pri vsakem posameznem izdajatelju, pri čemer se izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje instrumentov, ki so se že prenesle na tretje osebe ali so se te pogodbeno zavezale k njihovemu odkupu, in izračunajo kapitalske zahteve za tržno tveganje v skladu s pristopom iz tega poglavja na podlagi prilagojenih neto občutljivosti.

Razpredelnica 1

delovni dan 0	0 %
delovni dan 1	10 %
delovna dneva 2 in 3	25 %
delovni dan 4	50 %
delovni dan 5	75 %
po delovnem dnevu 5	100 %

Za namene tega člena je „delovni dan 0“ delovni dan, na katerega se institucija nepreklicno zaveže, da bo odkupila znano količino vrednostnih papirjev po dogovorjeni ceni.

Institucije pristojne organe obvestijo o uporabi postopka iz tega člena.

Za vse dejavnike splošnega obrestnega tveganja, vključno s tveganjem inflacije in medvalutnim tveganjem osnove, obstaja ena skupina na valuto, ki vsebuje različne vrste dejavnikov tveganja.

Dejavniki delta splošnega obrestnega tveganja, ki se uporabljajo za instrumente, občutljive na obrestno mero, so relevantne netvegane obrestne mere po valutah in po vsaki od naslednjih zapadlosti: 0,25 leta, 0,5 leta, 1 leto, 2 leti, 3 leta, 5 let, 10 let, 15 let, 20 let, 30 let. Institucije dodelijo dejavnike tveganja specifičnim točkam z linearno interpolacijo ali z uporabo metode, ki je najbolj skladna s funkcijami določanja cen, ki jih neodvisna enota za nadzor nad tveganji institucije uporablja za poročanje o tržnem tveganju ali poslovnem izidu višjemu vodstvu.

Institucije pridobijo netvegane obrestne mere po valutah iz instrumentov denarnega trga v trgovalni knjigi institucije, ki imajo najnižje kreditno tveganje, kot so obrestne zamenjave na referenčno obrestno mero prek noči.

Če institucije ne morejo uporabiti pristopa iz odstavka 2, netvegane obrestne mere temeljijo na eni ali več implicitnih tržnih krivulj zamenjav, ki jih institucija uporablja za vrednotenje pozicij po tekočih tržnih cenah, kot so krivulje zamenjav medbančnih obrestnih mer.

Če podatki o implicitnih tržnih krivuljah zamenjav iz odstavka 2 in prvega pododstavka tega odstavka niso zadostni, se lahko netvegane obrestne mere izpeljejo iz najustreznejše krivulje donosa državnih obveznic za dano valuto.

Če institucije uporabljajo dejavnike splošnega obrestnega tveganja, izpeljane v skladu s postopkom iz drugega pododstavka tega odstavka, za državne dolžniške instrumente, se državni dolžniški instrument ne izvzame iz kapitalskih zahtev za tveganje kreditnega razmika. V takih primerih, ko ni mogoče razdružiti netvegane obrestne mere od sestavine kreditnega razmika, se občutljivost na dejavnik tveganja razporedi tako v razred splošnega obrestnega tveganja kot razred tveganja kreditnega razmika.

V primeru dejavnikov splošnega obrestnega tveganja vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. Institucije dodelijo dejavnikom tveganja, ki so v isti skupini, a imajo različne zapadlosti, različne uteži tveganja v skladu z oddelkom 6.

Institucije uporabljajo dodatne dejavnike tveganja za tveganje inflacije pri dolžniških instrumentih, katerih denarni tokovi so funkcionalno odvisni od stopenj inflacije. Ti dodatni dejavniki tveganja so sestavljeni iz enega vektorja implicitnih tržnih stopenj inflacije različnih zapadlosti po valutah. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je stopenj inflacije, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na dodatni dejavnik tveganja za tveganje inflacije iz odstavka 4 kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. Institucije znotraj vsake skupine inflacijo obravnavajo kot en dejavnik tveganja ne glede na število sestavin vsakega vektorja. Institucije pobotajo vse občutljivosti na inflacijo znotraj skupine, izračunane, kot je opisano v tem odstavku, da dobijo eno samo neto občutljivost na skupino.

Dolžniški instrumenti, ki vključujejo plačila v različnih valutah, so prav tako predmet medvalutnega tveganja osnove med temi valutami. Za namene metode na podlagi občutljivosti so dejavniki tveganja, ki jih uporabijo institucije, medvalutno tveganje osnove vsake valute prek ameriških dolarjev ali eurov. Institucije izračunajo medvalutne osnove, ki se ne nanašajo na osnovo prek ameriških dolarjev ali osnovo prek eurov, na podlagi „osnove prek ameriških dolarjev“ ali „osnove prek eurov“.

Vsak dejavnik medvalutnega tveganja osnove je sestavljen iz enega vektorja medvalutne osnove različnih zapadlosti po valutah. Vektor za vsak dolžniški instrument vsebuje toliko sestavin, kot je medvalutnih osnov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Vsaka valuta sestavlja drugačno skupino.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na ta dejavnik medvalutnega tveganja osnove kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. V vsaki skupini obstajata dva mogoča ločena dejavnika tveganja, tj. osnova prek eurov in osnova prek ameriških dolarjev, ne glede na število sestavin v vsakem vektorju medvalutne osnove. Največje število neto občutljivosti na skupino je dva.

Dejavniki vega splošnega obrestnega tveganja, ki se uporabljajo za opcije z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na splošno obrestno mero, so vgrajene nestanovitnosti relevantnih netveganih obrestnih mer, kot so opisane v odstavkih 2 in 3, ki se dodelijo v skupine glede na valuto in razporedijo na naslednje zapadlosti v vsaki skupini: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Za vsako valuto obstaja samo ena skupina.

Institucije za namene pobota štejejo, da vgrajene nestanovitnosti, povezane z istimi netveganimi obrestnimi merami in razporejene na iste zapadlosti, sestavljajo isti dejavnik tveganja.

Če institucije razporedijo vgrajene nestanovitnosti na zapadlosti, navedene v tem odstavku, veljajo naslednje zahteve:

Dejavniki splošnega obrestnega tveganja ukrivljenosti, ki jih uporabljajo institucije, so sestavljeni iz po enega vektorja netveganih obrestnih mer, ki predstavlja specifično krivuljo donosa brez tveganja, na valuto. Vsaka valuta sestavlja drugačno skupino. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti netveganih obrestnih mer, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli tveganja ukrivljenosti, v skladu s členom 325g. Institucije za namene tveganja ukrivljenosti obravnavajo vektorje, ki ustrezajo različnim krivuljam donosa in imajo različno število sestavin, kot isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na isto valuto. Institucije pobotajo občutljivosti na isti dejavnik tveganja. Za vsako skupino obstaja samo ena neto občutljivost.

Za tveganje inflacije in tveganje medvalutne osnove ni kapitalskih zahtev za tveganje ukrivljenosti.

Dejavniki delta tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabljajo za nelistinjene instrumente, občutljive na kreditni razmik, so stopnje kreditnega razmika izdajateljev teh instrumentov, ki se povzamejo iz relevantnih dolžniških instrumentov in kreditnih zamenjav ter razporedijo na naslednje zapadlosti: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Institucije uporabijo po en dejavnik tveganja na izdajatelja in zapadlost ne glede na to, ali so stopnje kreditnega razmika izdajateljev povzete iz dolžniških instrumentov ali kreditnih zamenjav. Skupine so sektorske skupine iz oddelka 6 in vsaka skupina vsebuje vse dejavnike tveganja, dodeljene relevantnemu sektorju.

Dejavniki vega tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabljajo za opcije z nelistinjenimi osnovnimi instrumenti, občutljivimi na kreditni razmik, so vgrajene nestanovitnosti stopenj kreditnega razmika izdajateljev osnovnih instrumentov, povzete, kot je določeno v odstavku 1, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo opcije, za katero se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Uporabijo se iste skupine kot tiste, ki so se uporabile za delta tveganje kreditnega razmika za nelistinjenje.

Dejavniki tveganja ukrivljenosti kreditnega razmika, ki jih institucije uporabijo za nelistinjene instrumente, so sestavljeni iz enega vektorja stopenj kreditnih razmikov, ki predstavlja krivuljo kreditnega razmika, specifičnega za izdajatelja. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti stopenj kreditnih razmikov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Uporabijo se iste skupine kot tiste, ki so se uporabile za delta tveganje kreditnega razmika za nelistinjenje.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli tveganja ukrivljenosti, v skladu s členom 325g. Institucije za namene tveganja ukrivljenosti obravnavajo vektorje, povzete iz relevantnih dolžniških instrumentov ali kreditnih zamenjav in z različnim številom sestavin, kot isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na istega izdajatelja.

Institucije uporabijo dejavnike tveganja kreditnega razmika iz odstavka 3 za pozicije v listinjenju, ki so vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, kot je določeno v členu 325(6), (7) in (8).

Institucije uporabijo dejavnike tveganja kreditnega razmika iz odstavka 5 za pozicije v listinjenju, ki niso vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, kot je določeno v členu 325(6), (7) in (8).

Skupine, ki se uporabljajo za tveganje kreditnega razmika listinjenj, ki so vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, so iste kot skupine, ki se uporabljajo za tveganje kreditnega razmika nelistinjenj, kot je navedeno v oddelku 6.

Skupine, ki se uporabljajo za tveganje kreditnega razmika za listinjenja, ki niso vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, so specifične za to kategorijo razreda tveganja, kot je navedeno v oddelku 6.

Dejavniki tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabijo za pozicije v listinjenju, ki so vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, so naslednji:

(a)

dejavniki delta tveganja so vse relevantne stopnje kreditnih razmikov izdajateljev osnovnih instrumentov v zvezi z izpostavljenostmi pozicije v listinjenju, povzete iz relevantnih dolžniških instrumentov in kreditnih zamenjav ter za vsako od naslednjih zapadlosti: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(b)

dejavniki vega tveganja, ki se uporabljajo za opcije s pozicijami v listinjenju, ki so vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo kot osnovni instrumenti, so vgrajene nestanovitnosti kreditnih razmikov izdajateljev osnovnih instrumentov v zvezi z izpostavljenostmi pozicije v listinjenju, povzete, kot je opisano v točki (a) tega odstavka, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo zadevne opcije, za katero se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(c)

dejavniki tveganja ukrivljenosti so relevantne krivulje donosov kreditnih razmikov izdajateljev osnovnih instrumentov v zvezi z izpostavljenostmi pozicije v listinjenju, izražene kot vektor stopenj kreditnih razmikov za različne zapadlosti, povzetih v skladu s točko (a) tega odstavka; vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti stopenj kreditnih razmikov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

Institucije izračunajo občutljivost pozicije v listinjenju na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli tveganja ukrivljenosti, v skladu s členom 325g. Institucije za namene tveganja ukrivljenosti obravnavajo vektorje, povzete iz relevantnih dolžniških instrumentov ali kreditnih zamenjav in z različnim številom sestavin, kot isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na istega izdajatelja.

Dejavniki tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabljajo za pozicije v listinjenju, ki niso vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, se nanašajo na razmik tranše in ne na razmik osnovnih instrumentov ter so naslednji:

(a)

dejavniki delta tveganja so stopnje kreditnih razmikov relevantne tranše, razporejeni na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo tranše: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(b)

dejavniki vega tveganja, ki se uporabljajo za opcije s pozicijami v listinjenju, ki niso vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo kot osnovni instrument, so vgrajene nestanovitnosti kreditnih razmikov tranš, od katerih se vsaka razporedi na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo opcije, za katero se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(c)

dejavniki tveganja ukrivljenosti so isti kot tisti, opisani v točki (a) tega odstavka; za vse navedene dejavnike tveganja se uporabi skupna utež tveganja, kot je navedeno v oddelku 6.

Skupine za vse dejavnike tveganja lastniških finančnih instrumentov so sektorske skupine iz oddelka 6.

Dejavniki delta tveganja lastniških finančnih instrumentov, ki jih uporabljajo institucije, so vse promptne cene lastniških finančnih instrumentov in vse cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti.

Za namene tveganja lastniških finančnih instrumentov posebna krivulja repo poslov z lastniškimi instrumenti predstavlja en dejavnik tveganja, ki se izrazi kot vektor cen repo poslov z različnimi zapadlostmi. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti cen repo poslov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na dejavnik tveganja lastniških finančnih instrumentov kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Institucije pobotajo občutljivosti na dejavnik tveganja cene repo poslov istega lastniškega finančnega instrumenta ne glede na število sestavin vsakega vektorja.

Dejavniki vega tveganja lastniških finančnih instrumentov, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na tveganje lastniških finančnih instrumentov, so vgrajene nestanovitnosti promptnih cen lastniških finančnih instrumentov, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostmi zadevnih opcij, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Za cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti ni kapitalskih zahtev za vega tveganje.

Dejavniki tveganja ukrivljenosti lastniških finančnih instrumentov, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na tveganje lastniških finančnih instrumentov, so vse promptne cene lastniških finančnih instrumentov ne glede na zapadlost zadevnih opcij. Za cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti ni kapitalskih zahtev za tveganje ukrivljenosti.

Skupine za vse dejavnike blagovnega tveganja so sektorske skupine iz oddelka 6.

Dejavniki delta blagovnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za instrumente, občutljive na blagovno tveganje, so vse promptne cene blaga glede na vrsto blaga in glede na naslednje zapadlosti: 0,25 leta, 0,5 leta, 1 leto, 2 leti, 3 leta, 5 let, 10 let, 15 let, 20 let, 30 let. Institucije štejejo, da dve ceni blaga za isto vrsto blaga z isto zapadlostjo sestavljata isti dejavnik tveganja samo, če sta sklopa pravnih pogojev glede lokacije izročitve identična.

Dejavniki vega blagovnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na blagovno tveganje, so vgrajene nestanovitnosti cen blaga po vrstah blaga, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostmi zadevnih opcij, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Institucije obravnavajo občutljivosti na isto vrsto blaga in dodeljene isti zapadlosti kot en sam dejavnik tveganja, ki ga nato pobotajo.

Dejavniki blagovnega tveganja ukrivljenosti, ki jih institucije uporabijo za opcije z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na blagovno tveganje, so en niz cen blaga z različnimi zapadlostmi na vrsto blaga, izražen kot vektor. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je cen tega blaga, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Institucije ne razlikujejo med cenami blaga po lokacijah izročitve.

Občutljivost instrumenta na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli tveganja ukrivljenosti, se izračuna v skladu s členom 325g. Institucije za namene tveganja ukrivljenosti za vektorje, ki imajo različno število sestavin, štejejo, da sestavljajo isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na isto vrsto blaga.

Dejavniki delta valutnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za instrumente, občutljive na valutno tveganje, so vsi promptni menjalni tečaji med valuto, v kateri je denominiran instrument, in valuto poročanja institucije ali osnovno valuto institucije, če institucija uporablja osnovno valuto v skladu z odstavkom 7. Za vsak par valut obstaja ena skupina, ki vsebuje en dejavnik tveganja in eno neto občutljivost.

Dejavniki vega valutnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na valutno tveganje, so vgrajene nestanovitnosti menjalnih tečajev med valutnimi pari iz odstavka 1. Te vgrajene nestanovitnosti menjalnih tečajev se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostmi zadevnih opcij, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

Dejavniki valutnega tveganja ukrivljenosti, ki jih institucije uporabljajo za instrumente z osnovnimi instrumenti, občutljivimi na valutno tveganje, so dejavniki valutnega delta tveganja iz odstavka 1.

Institucijam ni treba razlikovati med onshore in offshore različicami valute za vse dejavnike delta ter vega valutnega tveganja in valutnega tveganja ukrivljenosti.

Če se menjalni tečaj, ki je osnova za instrument i, za katerega veljajo kapitalske zahteve za tveganja ukrivljenosti, ne nanaša niti na valuto poročanja institucije niti na osnovno valuto institucije, lahko institucija ustrezna sestavna dela

iz odstavka 2 člena 325g deli z 1,5, pri čemer je xk dejavnik valutnega tveganja med eno od dveh valut osnovnega instrumenta in valuto poročanja institucije ali osnovno valuto institucije, kot je ustrezno.

Institucija lahko z dovoljenjem pristojnega organa z 1,5 deli sestavna dela

iz člena 325g(2) dosledno za vse dejavnike valutnega tveganja instrumentov, povezanih valutami, za katere se uporablja kapitalska zahteva za tveganje ukrivljenosti, pod pogojem, da se hkrati prestavi vsak dejavnik valutnega tveganja, ki temelji na valuti poročanja institucije ali osnovni valuti institucije, kakor je ustrezno, ki je vključen v izračun teh sestavnih delov.

Z odstopanjem od odstavkov 1 in 3 lahko institucija z dovoljenjem pristojnega organa nadomesti svojo valuto poročanja z drugo valuto (‚osnovno valuto‘) v vseh promptnih menjalnih tečajih za izražanje delta valutnega tveganja in valutnega tveganja ukrivljenosti, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

institucija uporablja samo eno osnovno valuto;

(b)

institucija uporablja osnovno valuto dosledno za vse pozicije v trgovalni in netrgovalni knjigi;

(c)

institucija je pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da:

(i)

uporaba izbrane osnovne valute zagotavlja ustrezen prikaz tveganj za pozicije institucije, ki so izpostavljene valutnim tveganjem;

(ii)

je izbira osnovne valute združljiva z načinom, na katerega institucija notranje upravlja ta valutna tveganja;

(iii)

izbira osnovne valute ne temelji predvsem na želji po zmanjšanju kapitalskih zahtev institucije;

(d)

institucija upošteva tveganje pretvorbe med valuto poročanja in osnovno valuto.

Institucija, ki ima dovoljenje za uporabo osnovne valute, kot je določeno v prvem pododstavku, pretvori izhajajoče kapitalske zahteve za valutno tveganje v valuto poročanja z uporabo trenutno veljavnega promptnega menjalnega tečaja med osnovno valuto in valuto poročanja.

Institucije izračunajo občutljivosti na delta splošno obrestno tveganje na naslednji način:

(a)

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo netvegane obrestne mere, se izračunajo, kot sledi:

pri čemer je:

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo netvegane obrestne mere;

rkt

stopnja krivulje netvegane obrestne mere k z zapadlostjo t;

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

x,y

dejavnika tveganja v funkciji določanja cen Vi, različna od rkt;

(b)

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo tveganje inflacije in medvalutna osnova, se izračunajo na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo tveganje inflacije in medvalutna osnova;

vektor m sestavin, ki predstavlja implicitno krivuljo inflacije ali krivuljo medvalutne osnove za dano valuto j, pri čemer je m enak številu inflacijskih ali medvalutnih spremenljivk, ki se uporabljajo v modelu določanja cen za instrument i;

enotna matrika dimenzije (1 × m);

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

y, z

drugi spremenljivki v modelu določanja cen.

Institucije izračunajo občutljivosti na delta tveganje kreditnega razmika za vse pozicije v listinjenju in pozicije brez listinjenja na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivosti na delta tveganje kreditnega razmika za vse pozicije v listinjenju in pozicije brez listinjenja;

cskt

vrednost stopnje kreditnega razmika izdajatelja j pri zapadlosti t;

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

x,y

dejavnika tveganja v funkciji določanja cen Vi, različna od cskt;

Institucije izračunajo občutljivosti na delta tveganje lastniških finančnih instrumentov na naslednji način:

(a)

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo promptne cene lastniških finančnih instrumentov, se izračunajo na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo promptne cene lastniških finančnih instrumentov,;

specifičen lastniški finančni instrument;

EQk

vrednost promptne cene tega lastniškega finančnega instrumenta;

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

x,y

dejavnika tveganja določanja cen Vi, različna od EQk v funkciji;

(b)

občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti, se izračunajo na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivost na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti;

indeks, ki označuje lastniški finančni instrument;

vektor m sestavin, ki predstavlja strukturo pogojev repo posla za specifični lastniški finančni instrument k, pri čemer je m enak številu cen repo poslov, ki ustrezajo različnim zapadlostim, ki se uporabljajo v modelu določanja cen za instrument i;

enotna matrika dimenzije (1 ·m);

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

y, z

dejavnika tveganja v funkciji določanja cen Vi, različna od

Institucije izračunajo občutljivosti delta blagovno tveganja na vsak dejavnik tveganja k na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivosti delta blagovnega tveganja;

dani dejavnik blagovnega tveganja;

CTYk

vrednost dejavnika tveganja k;

▼C8

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

▼M8

y, z

dejavnika tveganja v modelu določanja cen za instrument i, različna od CTYk.

Institucije izračunajo občutljivosti delta valutnega tveganja na vsak dejavnik valutnega tveganja k na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivosti delta blagovnega tveganja;

dani dejavnik valutnega tveganja;

FXk

vrednost dejavnika tveganja;

▼C8

Vi (.)

funkcija določanja cen instrumenta i; in

▼M8

y, z

dejavnika tveganja v modelu določanja cen za instrument i, različna od FXk.

Institucije izračunajo občutljivosti vega tveganja opcije na dani dejavnik tveganja k na naslednji način:

pri čemer je:

občutljivosti delta blagovnega tveganja opcije;

specifični dejavnik vega tveganja, ki ga sestavlja vgrajena nestanovitnost;

volk

vrednost tega dejavnika tveganja, ki se mora izraziti kot odstotek; in

x, y

dejavnika tveganja v funkciji določanja cen Vi, različna od volk;

V primeru razredov tveganja, pri katerih imajo dejavniki vega tveganja dimenzijo zapadlosti, vendar se pravila za razporejanje dejavnikov tveganja ne uporabljajo, ker opcije nimajo zapadlosti, institucije razporedijo te dejavnike tveganja na najdaljšo predpisano zapadlost. Za te opcije se uporablja pribitek za preostala tveganja.

V primeru opcij, ki nimajo izvršilne cene ali mejne vrednosti osnovnega instrumenta, in opcij, ki imajo več izvršilnih cen ali mejnih vrednosti osnovnega instrumenta, institucije za razporejanje uporabijo izvršilne cene in zapadlosti, ki jih uporabljajo interno za določanje cene opcije. Za te opcije se prav tako uporablja pribitek za preostala tveganja.

Institucije ne izračunajo vega tveganja za tranše listinjenja, ki so vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, kot je določeno v členu 325(6), (7) in (8), ki nimajo vgrajene nestanovitnosti. Za te tranše listinjenja se izračunajo kapitalske zahteve za delta tveganje in tveganje ukrivljenosti.

Institucije izpeljejo občutljivosti iz svojih modelov določanja cen, ki so podlaga za poročanje o poslovnem izidu višjemu vodstvu, z uporabo formul iz tega pododdelka.

Pristojni organi lahko z odstopanjem od prvega pododstavka od institucije, ki je prejela dovoljenje za uporabo alternativnega pristopa notranjih modelov iz poglavja 1b, zahtevajo, da uporabi funkcije določanja cen sistema za merjenje tveganja svojega pristopa notranjih modelov pri izračunu občutljivosti na podlagi tega poglavja za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje in poročanje o njih v skladu s členom 430b(3).

Institucije lahko pri izračunu občutljivosti na delta tveganje instrumentov z opcionalnostjo iz točke (a) člena 325e(2) predpostavljajo, da vgrajeni dejavniki tveganja nestanovitnosti ostajajo nespremenjeni.

Pri izračunu občutljivosti na vega tveganje instrumentov z opcionalnostjo iz točke (b) člena 325e(2) se uporabljajo naslednje zahteve:

(a)

za splošno obrestno tveganje in tveganje kreditnega razmika institucije za vsako valuto predpostavljajo, da osnovni instrument dejavnikov tveganja nestanovitnosti, za katere se izračunava vega tveganje, sledi logaritemsko normalni ali normalni porazdelitvi v modelih določanja cen, ki se uporabljajo za te instrumente;

(b)

za tveganje lastniških finančnih instrumentov, blagovno tveganje in valutno tveganje institucije predpostavljajo, da osnovni instrument dejavnikov tveganja nestanovitnosti, za katere se izračunava vega tveganje, sledi logaritemsko normalni porazdelitvi v modelih določanja cen, ki se uporabljajo za te instrumente.

Institucije izračunajo vse občutljivosti razen občutljivosti na prilagoditve kreditnega vrednotenja.

Institucija lahko z odstopanjem od odstavka 1, pod pogojem, da ima dovoljenje pristojnih organov, pri izračunu kapitalskih zahtev pozicije iz trgovalne knjige v skladu s tem poglavjem uporabi alternativne opredelitve občutljivosti na delta tveganje, če institucija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

te alternativne opredelitve se uporabljajo za namene notranjega upravljanja tveganja in za poročanje o poslovnem izidu višjemu vodstvu s strani neodvisne enote za nadzor tveganja v okviru institucije;

(b)

institucija dokaže, da so te alternativne opredelitve ustreznejše za zajetje občutljivosti za pozicijo od formul, določenih v tem pododdelku, in da se iz tega izhajajoče občutljivosti pomembno ne razlikujejo od teh formul.

Institucija lahko z odstopanjem od odstavka 1, pod pogojem, da ima dovoljenje pristojnih organov, pri izračunu kapitalskih zahtev pozicije iz trgovalne knjige v skladu s tem poglavjem izračuna vega občutljivosti na podlagi linearnega preoblikovanja alternativnih opredelitev občutljivosti, če institucija izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

(b)

institucija dokaže, da so te alternativne opredelitve ustreznejše za zajetje občutljivosti za pozicijo od formul, določenih v tem pododdelku, in da linearno preoblikovanje iz prvega pododstavka odraža občutljivost na vega tveganje.

Institucije poleg kapitalskih zahtev za tržno tveganje iz oddelka 2 uporabljajo za instrumente, izpostavljene preostalim tveganjem, dodatne kapitalske zahteve v skladu s tem členom.

Za instrumente se šteje, da so izpostavljeni preostalim tveganjem, če izpolnjujejo katerega koli od naslednjih pogojev:

(a)

instrument temelji na eksotičnem osnovnem instrumentu, ki za namene tega poglavja pomeni instrument iz trgovalne knjige, ki temelji na izpostavljenosti iz naslova osnovnega instrumenta, ki ne spada med obravnave delta ter vega tveganj in tveganje ukrivljenosti v skladu z metodo na podlagi občutljivosti iz oddelka 2 ali kapitalskih zahtev za tveganje neplačila iz oddelka 5;

(b)

instrument je instrument, ki nosi druga preostala tveganja, kar za namene tega poglavja pomeni katere koli od naslednjih instrumentov:

(i)

instrumenti, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve za vega tveganje in tveganje ukrivljenosti iz metode na podlagi občutljivosti iz oddelka 2, instrument pa ustvarja izplačila, ki se ne morejo replicirati z omejeno linearno kombinacijo navadnih opcij z enotno ceno osnovnih lastniških finančnih instrumentov, ceno blaga, menjalnim tečajem, ceno obveznic, ceno kreditne zamenjave ali zamenjavo obrestnih mer;

(ii)

instrumenti, ki so pozicije, ki so vključene v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo iz člena 325(6); varovanja, ki so vključena v ta alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, kot je navedeno v členu 325(8), se ne upoštevajo.

Institucije izračunajo dodatne kapitalske zahteve iz odstavka 1 kot vsoto bruto hipotetičnih zneskov instrumentov iz odstavka 2, pomnoženih z naslednjim utežmi tveganja:

(a)

1,0 % v primeru instrumentov iz točke (a) odstavka 2;

(b)

0,1 % v primeru instrumentov iz točke (b) odstavka 2.

Institucije z odstopanjem od odstavka 1 ne uporabljajo kapitalskih zahtev za preostala tveganja za instrument, ki izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(a)

instrument kotira na priznani borzi;

(b)

instrument je primeren za centralni kliring v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012;

(c)

instrument popolnoma izravna tržno tveganje druge pozicije v trgovalni knjigi, pri čemer se obe popolnoma ujemajoči poziciji v trgovalni knjigi izvzameta iz kapitalske zahteve za preostala tveganja.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli, kaj je eksotični osnovni instrument in kateri instrumenti so instrumenti, ki nosijo preostala tveganja za namene odstavka 2.

EBA pri pripravi teh osnutkov regulativnih tehničnih standardov preuči, ali bi bilo treba tveganje dolgoživosti, vreme, naravne katastrofe in prihodnjo realizirano nestanovitnost obravnavati kot eksotične osnovne instrumente.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2021.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Za namene tega oddelka se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)

„kratka izpostavljenost“ pomeni, da neplačilo izdajatelja ali skupine izdajateljev privede do dobička za institucijo ne glede na vrsto instrumenta ali posla, iz katerega izhaja izpostavljenost;

(b)

„dolga izpostavljenost“ pomeni, da neplačilo izdajatelja ali skupine izdajateljev privede do izgube za institucijo ne glede na vrsto instrumenta ali posla, iz katerega izhaja izpostavljenost;

(c)

„bruto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila“ pomeni ocenjeno velikost izgube ali dobička, ki bi ga neplačilo dolžnika povzročilo pri določeni izpostavljenosti;

(d)

„neto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila“ pomeni ocenjeno velikost izgube ali dobička, ki bi ga neplačilo dolžnika povzročilo instituciji po pobotu bruto zneskov skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila;

(e)

„izguba ob neplačilu“ ali „LGD“ pomeni izgubo, če dolžnik ne plača instrumenta, ki ga je sam izdal, izražena kot delež hipotetičnega zneska instrumenta;

(f)

„utež tveganja neplačila“ pomeni odstotek, ki predstavlja ocenjeno verjetnost neplačila vsakega dolžnika glede na kreditno sposobnost tega dolžnika.

Kapitalske zahteve za tveganje neplačila se uporabljajo za dolžniške in lastniške instrumente, za izvedene finančne instrumente, pri katerih so ti instrumenti osnovni instrumenti, ter za izvedene finančne instrumente, pri katerih na izplačilo ali poštene vrednosti vpliva neplačilo dolžnika, ki ni nasprotna stranka v samem izvedenem finančnem instrumentu. Institucije izračunajo zahteve za tveganje neplačila ločeno za vsako od naslednjih vrst instrumentov: nelistinjenja, listinjenja, ki ni vključeno v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, in listinjenja, ki je vključeno v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo. Končne kapitalske zahteve za tveganje neplačila za institucijo so vsota teh treh sestavin.

Institucije izračunajo bruto zneske skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za vsako dolgo izpostavljenost iz naslova dolžniških instrumentov na naslednji način:

JTDlong = max {LGD Vnotional + P&Llong + Adjustmentlong; 0}

pri čemer je:

JTDlong

bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za dolge izpostavljenosti;

▼C8

Vnotional

hipotetični znesek instrumenta, iz katerega nastane izpostavljenost;

P&Llong

element, ki upošteva dobičke in izgube, ki jih je institucija že obračunala zaradi sprememb poštene vrednosti instrumenta, iz katerega izhaja dolga izpostavljenost; dobički se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, izgube pa se vnesejo v formulo z negativnim predznakom; in

Adjustmentlong

kadar je finančni instrument, iz katerega nastane izpostavljenost, izvedeni finančni instrument, znesek, za katerega bi se zaradi strukture izvedenega finančnega instrumenta izguba institucije v primeru neplačila povečala ali zmanjšala glede na polno izgubo osnovnega instrumenta; povečanja se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, zmanjšanja pa se vnesejo v formulo z negativnim predznakom.

▼M8

Institucije izračunajo bruto zneske skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za vsako kratko izpostavljenost iz naslova dolžniških instrumentov na naslednji način:

JTDshort = min {LGD Vnotional + P&L short + Adjustmentshort; 0}

pri čemer je:

JTDshort

bruto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za kratke izpostavljenosti;

▼C8

Vnotional

hipotetični znesek instrumenta, iz katerega nastane izpostavljenost, ki se v formulo vnese z negativnim predznakom;

P&Lshort

element, ki upošteva dobičke in izgube, ki jih je institucija že obračunala zaradi sprememb poštene vrednosti instrumenta, iz katerega izhaja kratka izpostavljenost; dobički se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, izgube pa z negativnim; in

Adjustmentshort

kadar je finančni instrument, iz katerega nastane izpostavljenost, izvedeni finančni instrument, znesek, za katerega bi se zaradi strukture izvedenega finančnega instrumenta dobiček institucije v primeru neplačila povečal ali zmanjšal glede na polno izgubo osnovnega instrumenta; zmanjšanja se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, povečanja pa z negativnim.

▼M8

Za namene izračunov iz odstavkov 1 in 2 institucije za dolžniške instrumente uporabijo naslednjo LGD:

(a)

izpostavljenostim do neprednostnih dolžniških instrumentov se dodeli 100 % LGD;

(b)

izpostavljenostim do prednostnih dolžniških instrumentov se dodeli 75 % LGD;

(c)

izpostavljenostim do kritih obveznic iz člena 129 se dodeli 25 % LGD.

Za namen izračunov iz odstavkov 1 in 2 se hipotetični zneski določijo na naslednji način:

Za izpostavljenosti iz naslova lastniških finančnih instrumentov institucije ne uporabijo formul iz odstavkov 1 in 2, temveč bruto zneske skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila izračunajo na naslednji način:

JTDlong = max {LGD · Vnotional + P&Llong + Adjustmentlong; 0}

JTDshort = min {LGD · Vnotional + P&Lshort + Adjustmentshort; 0}

pri čemer je:

JTDlong

bruto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za dolge izpostavljenosti;

Vnotional

hipotetični znesek finančnega instrumenta, iz katerega nastane izpostavljenost; hipotetični znesek je poštena vrednost kapitala za denarne lastniške finančne instrumente; za formulo JTDshort, se hipotetični znesek finančnega instrumenta vnese v formulo z negativnim predznakom;

P&Llong

Adjustmentlong

znesek, za katerega bi se zaradi strukture izvedenega finančnega instrumenta izguba institucije v primeru neplačila povečala ali zmanjšala glede na polno izgubo osnovnega instrumenta; povečanja se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, zmanjšanja pa z negativnim;

JTDshort

bruto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za kratke izpostavljenosti;

P&Lshort

Adjustmentshort

znesek, za katerega bi se zaradi strukture izvedenega finančnega instrumenta dobiček institucije v primeru neplačila povečal ali zmanjšal glede na polno izgubo osnovnega instrumenta; zmanjšanja se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, povečanja pa z negativnim.

Institucije za namene izračuna iz odstavka 5 lastniškim finančnim instrumentom dodelijo 100 % LGD.

V primeru izpostavljenosti tveganju neplačila, ki izhaja iz izvedenih finančnih instrumentov, pri katerih izplačila v primeru neplačila dolžnika niso povezana s hipotetičnim zneskom specifičnega instrumenta, ki ga je izdal ta dolžnik, ali z LGD dolžnika ali instrumenta, ki ga je izdal ta dolžnik, institucije uporabijo alternativne metodologije za oceno bruto zneskov skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

▼C8

(a)

kako institucije določijo komponente P&Llong, P&Lshort, Adjustmentlong in Adjustmentshort pri izračunu JTD zneskov za različne vrste instrumentov v skladu s tem členom;

▼M8

(b)

katere alternativne metodologije institucije uporabljajo za namene ocene bruto zneskov skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila iz odstavka 7;

(c)

hipotetične zneske instrumentov, ki niso zajeti v točkah (a) in (b) odstavka 4.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2021.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije izračunajo neto zneske skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila s pobotom bruto zneskov kratkih in dolgih izpostavljenosti skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila. Pobot je mogoč samo med izpostavljenostmi do istega dolžnika, kadar imajo kratke izpostavljenosti isto ali nižjo nadrejenost kot dolge izpostavljenosti.

Pobot je popoln ali delen, odvisno od zapadlosti pobotanih izpostavljenosti:

(a)

pobot je popoln, kadar imajo vse pobotane izpostavljenosti zapadlost enega leta ali več;

(b)

pobot je delen, kadar ima vsaj ena od pobotanih izpostavljenosti zapadlost, krajšo od enega leta, in v tem primeru se znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za vsako izpostavljenost z zapadlostjo manj od enega leta pomnoži z deležem zapadlosti izpostavljenosti v enem letu.

Če pobot ni mogoč, so bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila enaki neto zneskom skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila v primeru izpostavljenosti z zapadlostmi eno leto ali več. Bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila z zapadlostmi, krajšimi od enega leta, se za izračun neto zneskov skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila pomnožijo z deleži zapadlosti izpostavljenosti za eno leto, pri čemer so spodnja meja trije meseci.

Za namene odstavkov 2 in 3 se upoštevajo zapadlosti pogodb o izvedenih finančnih instrumentih in ne zapadlosti njihovih osnovnih instrumentov. Denarnim izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov se dodeli zapadlost enega leta ali treh mesecev, o čemer presodi institucija.

Neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se ne glede na vrsto nasprotne stranke pomnožijo z utežmi tveganja neplačila, ki ustrezajo njihovi kreditni kakovosti, kot je določeno v razpredelnici 2:

Razpredelnica 2

Kategorija kreditne kakovosti	Utež tveganja neplačila
Stopnja kreditne kakovosti 1	0,5 %
Stopnja kreditne kakovosti 2	3 %
Stopnja kreditne kakovosti 3	6 %
Stopnja kreditne kakovosti 4	15 %
Stopnja kreditne kakovosti 5	30 %
Stopnja kreditne kakovosti 6	50 %
Brez bonitetne ocene	15 %
Neplačano	100 %

Izpostavljenosti, ki bi po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje v skladu s poglavjem 2 naslova II prejele utež tveganja 0 %, za namene kapitalskih zahtev za tveganje neplačila prejmejo utež tveganja neplačila 0 %.

Tehtani neto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se razporedi v naslednje skupine: podjetja, države in lokalne oblasti/občine.

Tehtani neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se v vsaki skupini združijo v skladu z naslednjo formulo:

DRCb = max {(Σi ∈ long RWi · net JTDi) WtS· (Σi ∈ short RWi |net JTDi|); 0}

pri čemer je:

DRCb

kapitalska zahteva za tveganje neplačila za skupino „b“;

indeks, ki označuje instrument, ki spada v skupino „b“;

RWi

utež tveganja in

WtS

količnik, ki priznava korist zaradi razmerja varovanja v skupini in se izračuna na naslednji način:

Dolge in kratke pozicije se za namene izračuna DRCb in WtS združijo za vse pozicije v skupini, ne glede na stopnjo kreditne kakovosti, ki so jim dodeljene te pozicije, tako da so ustvarjene kapitalske zahteve za tveganje neplačila za specifično skupino.

Končna kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri nelistinjenjih se izračuna kot preprosta vsota kapitalskih zahtev na ravni skupin.

Kapitalske zahteve za tveganje neplačila za listinjenja, ki niso vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo

Bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za izpostavljenosti v listinjenju so njihova tržna vrednost ali, če ta ni na voljo, njihova poštena vrednost, določena v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se določijo tako, da se bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za dolge izpostavljenosti pobotajo z bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za kratke izpostavljenosti. Pobot je mogoč samo med izpostavljenostmi v listinjenju z isto skupino izpostavljenosti iz naslova osnovnih instrumentov in iz iste tranše. Pobot se ne sme izvajati med izpostavljenostmi v listinjenju, ki imajo različne skupine izpostavljenosti iz naslova osnovnih instrumentov, tudi če so točke vključitve in izločitve iste.

Kadar se lahko pri razstavljanju ali združevanju obstoječih izpostavljenosti v listinjenju popolnoma replicirajo druge obstoječe izpostavljenosti v listinjenju, razen glede zapadlosti, se lahko za namene pobota namesto obstoječih izpostavljenosti v listinjenju uporabijo izpostavljenosti, ki izhajajo iz razstavljanja ali združevanja.

Kadar se lahko pri razstavljanju ali združevanju obstoječih izpostavljenosti v osnovnih instrumentov do referenčnih subjektov celotna struktura tranš obstoječe izpostavljenosti v listinjenju popolnoma replicira, se lahko za namene pobota namesto obstoječih izpostavljenosti v listinjenju uporabijo izpostavljenosti, ki izhajajo iz tega razstavljanja ali združevanja. Če se osnovni instrumenti v zvezi z referenčnimi subjekti uporabljajo na ta način, se izločijo iz obravnave tveganja neplačila pri nelistinjenjih.

Člen 325x se uporablja za obstoječe izpostavljenosti v listinjenju in za izpostavljenosti v listinjenju, ki se uporabljajo v skladu z odstavkom 3 ali 4 tega člena. Zadevne zapadlosti so zapadlosti tranš v listinjenju.

Neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za izpostavljenosti v listinjenju se pomnožijo z 8 % uteži tveganja, ki se uporablja za zadevno izpostavljenost v listinjenju, kar vključuje enostavna, pregledna in standardizirana (STS) listinjenja, iz netrgovalne knjige v skladu s hierarhijo pristopov iz oddelka 3 poglavja 5 naslova II in ne glede na vrsto nasprotne stranke.

Zapadlost enega leta se uporablja za vse tranše, pri katerih se uteži tveganja izračunajo v skladu s pristopom za listinjenje na osnovi notranjih bonitetnih ocen (pristop SEC-IRB) in pristopom za listinjenje na osnovi zunanjih bonitetnih ocen (pristop SEC-ERB).

Tveganju prilagojeni zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za posamezne izpostavljenosti v listinjenju denarnih sredstev ne smejo biti višji od poštene vrednosti pozicije.

Tveganju prilagojeni zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se razvrstijo v naslednje skupine:

(a)

skupna skupina za vsa podjetja ne glede na regijo;

(b)

44 različnih skupin, ki ustrezajo po eni skupini na regijo, za vsakega od 11 razredov sredstev, opredeljenih v drugem pododstavku.

Za namene prvega pododstavka 11 razredov sredstev zajema komercialne zapise s premoženjskim kritjem (ABCP), kredite za nakup vozil/zakupe vozil, finančne instrumente, zavarovane s stanovanjsko hipoteko (RMBS), kreditne kartice, finančne instrumente, zavarovane s hipoteko na poslovno nepremičnino (CMBS), finančne instrumente, zavarovane z zastavo posojila, relistinjene finančne instrumente, zavarovane z zastavno dolžniških instrumentov (CDO-squared), mala in srednja podjetja (MSP), študentska posojila, druge kredite na drobno, druge kredite velikim institucionalnim strankam. Štiri regije so Azija, Evropa, Severna Amerika in preostali svet.

Institucije pri razvrščanju izpostavljenosti v listinjenju v skupine uporabljajo klasifikacijo, ki se običajno uporablja na trgu. Institucije vsako izpostavljenost v listinjenju razvrstijo v samo eno od skupin iz odstavka 4. Vse izpostavljenosti v listinjenju, ki jih institucija ne more razvrstiti v skupino razreda sredstev ali regij, se razvrstijo v razrede sredstev „drugi krediti na drobno“„drugi krediti velikim institucionalnim strankam“ oziroma v regijo „preostali svet“.

Tehtani neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se v vsaki skupini združijo na isti način kot za tveganje neplačila izpostavljenosti v nelistinjenju s formulo iz člena 325y(4), kar privede do kapitalske zahteve za tveganje neplačila za vsako skupino.

Končna kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri listinjenjih, ki niso vključene alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, se izračuna kot preprosta vsota kapitalskih zahtev na ravni skupin.

Kapitalske zahteve za tveganje neplačila za listinjenja, ki so vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo

Kapitalske zahteve za alternativni trgovalni portfelj s korelacijo vključujejo tveganje neplačila za izpostavljenosti v listinjenju in za varovanja, ki niso listinjenja. Ta varovanja se izključijo iz izračunov tveganja neplačila nelistinjenj. Razpršitev med kapitalskimi zahtevami za tveganje neplačila pri nelistinjenjih, kapitalskimi zahtevami za tveganje neplačila pri listinjenjih, ki niso vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, in kapitalskimi zahtevami za tveganje neplačila pri listinjenjih, ki so vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, ne ustvari koristi.

Za nelistinjene kreditne in lastniške izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na borzi, se zneski neplačil skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila po posameznih sestavnih delih določijo s pristopom vpogleda.

Zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za alternativne trgovalne portfelje s korelacijo

Za namene tega člena se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)

„razstavljanje z modelom za vrednotenje“ pomeni, da se sestavina listinjenja, ki je ena sama izpostavljenost, meri kot razlika med brezpogojno vrednostjo listinjenja in pogojno vrednostjo listinjenja ob predpostavki, da pride pri tej posamezni izpostavljenosti iz naslova neplačila s 100 % LGD;

(b)

„replikacija“ pomeni, da se tranše posameznega indeksnega listinjenja združijo tako, da se replicira druga tranša iste serije indeksov ali da se replicira netranširana pozicija v seriji indeksov;

(c)

„razstavljanje“ pomeni replikacijo indeksa z listinjenjem, pri čemer so izpostavljenosti iz naslova osnovnih instrumentov v skupini identične posameznim izpostavljenostim, ki sestavljajo indeks.

Bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za izpostavljenosti v listinjenju in izpostavljenosti v nelistinjenju v alternativnem trgovalnem portfelju s korelacijo so njihova tržna vrednost ali, če ta ni na voljo, njihova poštena vrednost, določena v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Produkti na podlagi n-tega neplačila se obravnavajo kot tranširani produkti z naslednjimi točkami vključitve in izločitve:

(a)

točka vključitve = (N – 1)/referenčni subjekti skupaj;

(b)

točka izločitve = N/referenčni subjekti skupaj;

pri čemer so „referenčni subjekti skupaj“ skupno število referenčnih subjektov v košarici ali skupini osnovnih instrumentov.

(a)

za indekse, tranše v indeksu in posebej prilagojene tranše je pobot mogoč po zapadlostih v okviru iste družine, serije ali tranše indeksa ob upoštevanju določb o izpostavljenostih z zapadlostjo manj od enega leta iz člena 325x; bruto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila za dolge in kratke izpostavljenosti, ki so popolna replikacija drug drugega, se lahko pobotajo z razstavljanjem na izpostavljenosti, enakovredne posameznim, z uporabo modela za vrednotenje. V takih primerih je vsota bruto zneskov skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila izpostavljenosti, enakovrednih posameznim, ki se pridobijo z razstavljanjem, enaka bruto znesku skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila nerazstavljene izpostavljenosti;

(b)

pobot z razstavljanjem, kot je opisan v točki (a), ni dovoljen za relistinjenja ali izvedene finančne instrumente na listinjenje;

(c)

za indekse in tranše v indeksu je pobot mogoč po zapadlostih v okviru iste družine, serije ali tranše indeksa z replikacijo ali razstavljanjem; če so dolge in kratke izpostavljenosti sicer enakovredne z izjemo ene preostale sestavine, je pobot dovoljen in neto znesek skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila odraža preostalo izpostavljenost;

(d)

različne tranše iste serije indeksov, različne serije istega indeksa in različne družine indeksov se ne smejo pobotati.

Izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila pri alternativnem trgovalnem portfelju s korelacijo

Neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se pomnožijo z naslednjim:

(a)

pri tranširanih produktih z utežmi tveganja neplačila, ki ustrezajo zadevni kreditni kakovosti, kot je določeno v členu 325y(1) in (2);

(b)

pri netranširanih produktih z utežmi tveganja neplačila iz člena 325aa(1).

Tveganju prilagojeni neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se razvrstijo v skupine, ki ustrezajo indeksu.

Tehtani neto zneski skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila se v vsaki skupini združijo v skladu z naslednjo formulo:

DRCb = max {(Σi ∈ long RWi · net JTDi) – WtSACTP · (Σi ∈ short RWi · |net JTDi|); 0}

pri čemer je:

DRCb

kapitalska zahteva za tveganje neplačila za skupino „b“;

instrument, ki spada v skupino „b“; in

WtSACTP

količnik, ki priznava korist zaradi razmerja varovanja v skupini in se izračuna v skladu s formulo WtS iz člena 325y(4), vendar z uporabo dolgih in kratkih pozicij iz celotnega alternativnega trgovalnega portfelja s korelacijo (ACTP) in ne samo pozicij iz določene skupine.

Institucije izračunajo kapitalske zahteve za tveganje neplačila za alternativni trgovalni portfelj s korelacijo (DRCACTP) z naslednjo formulo:

pri čemer je:

DRCACTP

kapitalske zahteve za tveganje neplačila za alternativni trgovalni portfelj s korelacijo in

DRCb

kapitalska zahteva za tveganje neplačila za skupino „b“;

Za valute, ki niso vključene v podkategorijo najlikvidnejših valut iz točke (b) člena 325bd(7), so uteži tveganja občutljivosti na dejavnike tveganja netvegane obrestne mere naslednje:

Razpredelnica 3

Skupina	Zapadlost	Utež tveganja
1	0,25 leta	1,7 %
2	0,5 leta	1,7 %
3	1 leto	1,6 %
4	2 leti	1,3 %
5	3 leta	1,2 %
6	5 let	1,1 %
7	10 let	1,1 %
8	15 let	1,1 %
9	20 let	1,1 %
10	30 let	1,1 %

Institucije uporabijo utež tveganja 1,6 % za vse občutljivosti na inflacijo in na dejavnike tveganja medvalutne osnove.

Za valute, vključene v podkategorijo najlikvidnejših valut iz točke (b) člena 325bd(7), in domačo valuto institucije so uteži tveganja dejavnikov tveganja netvegane obrestne mere uteži tveganja iz razpredelnice 3 tega člena, deljene s√2.

Korelacija ρkl med dvema tehtanima občutljivostma dejavnikov splošnega obrestnega tveganja WSk in WSl v isti skupini in z isto dodeljeno zapadlostjo, a z različnimi krivuljami, je enaka 99,90 %.

Korelacija med dvema tehtanima občutljivostma dejavnikov splošnega obrestnega tveganja WSk in WSl v isti skupini, ki imajo isto krivuljo, vendar različne zapadlosti, se določi v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

Tk (oziromaTl)

zapadlost, ki se nanaša na netvegano obrestno mero;

3 %.

Korelacija ρkl med dvema tehtanima občutljivostma dejavnikov splošnega obrestnega tveganja WSk in WSl v isti skupini, ki imajo različne krivulje in različne zapadlosti, je enaka korelacijskemu parametru iz odstavka 2, pomnoženemu z 99,90 %.

Korelacija med katero koli tehtano občutljivostjo dejavnikov splošnega obrestnega tveganja WSk in katero koli tehtano občutljivostjo dejavnikov tveganja inflacije WSl je enaka 40 %.

Korelacija med katero koli tehtano občutljivostjo dejavnikov tveganja medvalutne osnove WSk in katero koli tehtano občutljivostjo dejavnikov splošnega obrestnega tveganja WSl, vključno z drugim dejavnikom medvalutnega tveganja osnove, je enaka 0 %.

Za združevanje dejavnikov tveganja, ki spadajo v različne skupine, se uporablja parameter γbc = 50 %.

Za združevanje dejavnika obrestnega tveganja na podlagi valute iz člena 325av(3) in dejavnika obrestnega tveganja na podlagi eura se uporablja parameter γbc = 80 %.

Uteži tveganja za občutljivosti na dejavnike tveganja kreditnega razmika za nelistinjenja so iste za vse zapadlosti (0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let) znotraj vsake skupine v razpredelnici 4:

▼M11

Razpredelnica 4

Številka skupine	Kreditna kakovost	Sektor	Utež tveganja
1	Vse	Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, držav članic	0,5 %
2	Stopnja kreditne kakovosti od 1 do 3	Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, tretje države, multilateralne razvojne banke in mednarodne organizacije iz člena 117(2) ali člena 118	0,5 %
3		Regionalne ali lokalne ravni države in subjekti javnega sektorja	1,0 %
4		Subjekti finančnega sektorja, vključno s kreditnimi institucijami, ki so jih ustanovile enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države, in javno-spodbujevalnimi bankami	5,0 %
5		Osnovni materiali, energetika, industrija, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin	3,0 %
6		Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti	3,0 %
7		Tehnologija, telekomunikacije	2,0 %
8		Zdravstvo, komunalne storitve, strokovne in tehnične dejavnosti	1,5 %
9		Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v državah članicah	1,0 %
10	Stopnja kreditne kakovosti 1	Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v tretjih državah	1,5 %
10	Stopnja kreditne kakovosti od 2 do 3		2,5 %
11	Stopnja kreditne kakovosti od 4 do 6 in brez ocene	Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, tretje države, multilateralne razvojne banke in mednarodne organizacije iz člena 117(2) ali člena 118	2 %
12		Regionalne ali lokalne ravni države in subjekti javnega sektorja	4,0 %
13		Subjekti finančnega sektorja, vključno s kreditnimi institucijami, ki so jih ustanovile enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države, in javno-spodbujevalnimi bankami	12,0 %
14		Osnovni materiali, energetika, industrija, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin	7,0 %
15		Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti	8,5 %
16		Tehnologija, telekomunikacije	5,5 %
17		Zdravstvo, komunalne storitve, strokovne in tehnične dejavnosti	5,0 %
18	Drugi sektorji		12,0 %
19	Kotirajoči kreditni indeksi, pri katerih je večina posameznih sestavnih delov naložbenega razreda		1,5 %
20	Kotirajoči kreditni indeksi, pri katerih večina posameznih sestavnih delov ni naložbenega razreda ali je brez ocene		5 %

▼M8

Korelacijski parameter ρkl se med dvema občutljivostma WSk in WSl znotraj iste skupine določi na naslednji način:

ρkl = ρkl (name) · ρkl (tenor) · ρkl (basis)

pri čemer je:

ρkl (name) je 1, če sta oba referenčna subjekta občutljivosti k in l identična, sicer pa 35 %;

ρkl (tenor) je 1, če sta obe točki občutljivosti k in l identični, sicer pa 65 %;

ρkl (basis) je 1, če sta obe občutljivosti povezani z istima krivuljama, sicer pa 99,90 %.

Korelacijski parametri iz odstavka 1 tega člena se ne uporabljajo za skupino 18 v razpredelnici 4 iz člena 325ah(1). Formula združevanja za kapitalsko zahtevo za delta tveganja za skupino 18 je enaka vsoti absolutnih vrednosti neto tehtanih občutljivosti, razvrščenih v navedeno skupino:

Korelacijski parameter γbc, ki se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami, se določi na naslednji način:

Uteži tveganja za tveganje kreditnega razmika za listinjenja, ki so vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo

Uteži tveganja za občutljivosti na dejavnike tveganja kreditnega razmika za listinjenja, ki so vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, so iste za vse zapadlosti (0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let) znotraj vsake skupine in se določijo za vsako skupino v razpredelnici 6 na podlagi delegiranega akta iz člena 461a:

Korelacije za tveganje kreditnega razmika za listinjenja, ki so vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo

Korelacija za delta tveganje ρkl se izpelje v skladu s členom 325ai z izjemo, da je ρkl (basis) za namene tega odstavka 1, če sta obe občutljivosti povezani z istima krivuljama, sicer pa 99,00 %.

Korelacija γbc se izpelje v skladu s členom 325aj.

Uteži tveganja za tveganje kreditnega razmika za listinjenja, ki niso vključena v alternativni trgovalni portfelj brez korelacije

Uteži tveganja za občutljivosti na dejavnike tveganja kreditnega razmika za listinjenja, ki niso vključena alternativni trgovalni portfelj s korelacijo, so iste za vse zapadlosti (0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let) znotraj vsake skupine v razpredelnici 7 in se določijo za vsako skupino v razpredelnici 7 na podlagi delegiranega akta iz člena 461a:

▼M11

Razpredelnica 7

Številka skupine	Kreditna kakovost	Sektor	Utež tveganja
1	Prednostna in stopnja kreditne kakovosti 1 do 3	RMBS – prvorazredni	0,9 %
2		RMBS – srednjerazredni	1,5 %
3		RMBS – drugorazredni	2,0 %
4		CMBS	2,0 %
5		Vrednostni papirji s premoženjskim kritjem (ABS) – študentski krediti	0,8 %
6		ABS – kreditne kartice	1,2 %
7		ABS – vozila	1,2 %
8		Finančni instrumenti, zavarovani z zastavo posojila (CLO), ki ne spadajo v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo	1,4 %
9	Neprednostna in stopnja kreditne kakovosti 1 do 3	RMBS – prvorazredni	1,125 %
10		RMBS – srednjerazredni	1,875 %
11		RMBS – drugorazredni	2,5 %
12		CMBS	2,5 %
13		ABS – študentski krediti	1 %
14		ABS – kreditne kartice	1,5 %
15		ABS – vozila	1,5 %
16		CLO – ki ne spadajo v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo	1,75 %
17	Stopnja kreditne kakovosti od 4 do 6 in brez ocene	RMBS – prvorazredni	1,575 %
18		RMBS – srednjerazredni	2,625 %
19		RMBS – drugorazredni	3,5 %
20		CMBS	3,5 %
21		ABS – študentski krediti	1,4 %
22		ABS – kreditne kartice	2,1 %
23		ABS – vozila	2,1 %
24		CLO – ki ne spadajo v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo	2,45 %
25	Drugi sektorji		3,5 %

▼M8

Korelacije znotraj skupin za tveganje kreditnega razmika za listinjenja, ki niso vključena v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo

Korelacijski parameter ρkl se med dvema občutljivostma WSk in WSl znotraj iste skupine določi na naslednji način:

ρkl = ρkl (tranche) · ρkl (tenor) · ρkl (basis)

pri čemer je:

ρkl (tranche) je 1, če sta oba referenčna subjekta občutljivosti k in l v isti skupini in se nanašata na isto tranšo listinjenja (več kot 80 % prekrivanje hipotetičnih vrednosti), sicer pa 40 %;

ρkl (tenor) je 1, če sta obe točki občutljivosti k in l identični, sicer pa 80 %;

ρkl (basis) je 1, če sta obe občutljivosti povezani z istima krivuljama, sicer pa 99,90 %.

Korelacijski parametri iz odstavka 1 se ne uporabljajo za skupino 25 v razpredelnici 7 člena 325am(1). Formula združevanja za kapitalsko zahtevo za delta tveganja za skupino 25 je enaka vsoti absolutnih vrednosti neto tehtanih občutljivosti, razvrščenih v to skupino:

Korelacije med skupinami za tveganje kreditnega razmika za listinjenja, ki niso vključena alternativni trgovalni portfelj s korelacijo

Korelacijski parameter γbc se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami in znaša 0 %.

Kapitalska zahteva za skupino 25 se doda celotnemu kapitalu na ravni razreda tveganja, pri čemer se učinki razpršitve ali varovanja pred tveganjem ne pripoznajo v nobeni drugi skupini.

Uteži tveganja za občutljivosti na dejavnike tveganja lastniških finančnih instrumentov in cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti se določijo za vsako skupino v razpredelnici 8 na podlagi delegiranega akta iz člena 461a:

▼M11

Razpredelnica 8

Številka skupine	Tržna kapitalizacija	Gospodarstvo	Sektor	Utež tveganja za promptno ceno lastniških finančnih instrumentov	Utež tveganja za ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti
1	Velika	Nastajajoče tržno gospodarstvo	Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti, zdravstvo, komunalne storitve	55 %	0,55 %
2			Telekomunikacije, industrija	60 %	0,60 %
3			Osnovni materiali, energetika, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin	45 %	0,45 %
4			Finančne dejavnosti, vključno z državnimi, nepremičninske dejavnosti, tehnologija	55 %	0,55 %
5		Razvito gospodarstvo	Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti, zdravstvo, komunalne storitve	30 %	0,30 %
6			Telekomunikacije, industrija	35 %	0,35 %
7			Osnovni materiali, energetika, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin	40 %	0,40 %
8			Finančne dejavnosti, vključno z državnimi, nepremičninske dejavnosti, tehnologija	50 %	0,50 %
9	Majhna	Nastajajoče tržno gospodarstvo	Vsi sektorji, opisani pri skupinah 1, 2, 3 in 4	70 %	0,70 %
10	Majhna	Razvito gospodarstvo	Vsi sektorji, opisani pri skupinah 5, 6, 7 in 8	50 %	0,50 %
11	Drugi sektorji			70 %	0,70 %
12	Velika tržna kapitalizacija, indeksi razvitih gospodarstev			15 %	0,15 %
13	Drugi indeksi			25 %	0,25 %

▼M8

Za namene tega člena sta majhna in velika tržna kapitalizacija opredeljeni v regulativnih tehničnih standardih iz člena 325bd(7).

Za namene tega člena EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli, kaj je nastajajoče tržno gospodarstvo in kaj je razvito gospodarstvo.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2021.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Institucije pri dodeljevanju izpostavljenosti tveganju določenemu sektorju uporabljajo klasifikacijo, ki se običajno uporablja na trgu za razporejanje izdajateljev v skupine po sektorjih. Institucije vsakega izdajatelja razvrstijo v eno od sektorskih skupin v razpredelnici 8 in vse izdajatelje iz iste panoge razvrstijo v isti sektor. Izpostavljenosti tveganju izdajateljev, ki jih institucija ne more razporediti v sektor na tak način, se razvrstijo v skupino 11. Izdajatelji lastniških vrednostnih papirjev, ki so aktivni v več državah ali več sektorjih, se razvrstijo v določeno skupino na podlagi najpomembnejše regije in sektorja, v katerih posluje izdajatelj lastniških finančnih instrumentov.

Korelacijski parameter delta tveganja ρκl med dvema občutljivostma WSk in WSl v isti skupini se določi na 99,90 %, če je ena občutljivost na promptno ceno lastniškega finančnega instrumenta, druga pa občutljivost na ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti, kadar sta obe občutljivosti povezani z istim izdajateljem lastniških finančnih instrumentov.

V drugih primerih, kot so tisti iz odstavka 1, korelacijski parameter ρkl med dvema občutljivostma WSk in WSl na promptno ceno lastniškega finančnega instrumenta v isti skupini znaša:

(a)

15 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata v razred velike tržne kapitalizacije, nastajajoče tržno gospodarstvo (skupina številka 1, 2, 3 ali 4);

(b)

25 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata v razred velike tržne kapitalizacije, razvito gospodarstvo (skupina številka 5, 6, 7 ali 8);

(c)

7,5 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata v razred majhne tržne kapitalizacije, nastajajoče tržno gospodarstvo (skupina številka 9);

(d)

12,5 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata v razred majhne tržne kapitalizacije, razvito gospodarstvo (skupina številka 10);

▼M11

(e)

80 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata v katero koli od skupin indeksov (skupina številka 12 ali 13).

Korelacijski parameter ρkl med dvema občutljivostma WSk in WSl na cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti v isti skupini se določi v skladu s točkami (a) do (d) odstavka 2.

Korelacijski parameter ρkl med dvema občutljivostma WSk in WSl v isti skupini, pri čemer je ena občutljivost na promptno ceno lastniškega finančnega instrumenta, druga pa občutljivost na ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti ter se vsaka občutljivost nanaša na drugega izdajatelja lastniških finančnih instrumentov, je enak korelacijskim parametrom, določenim v odstavku 2, pomnoženim z 99,90 %.

Korelacijski parametri, določeni v odstavkih 1 do 4, se ne uporabljajo za skupino 11. Formula združevanja za kapitalsko zahtevo za delta tveganja za skupino 11 je enaka vsoti absolutnih vrednosti neto tehtanih občutljivosti, razvrščenih v to skupino:

Korelacijski parameter γbc se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami.

Uteži tveganja za občutljivosti na dejavnike blagovnega tveganja so naslednje:

Za namene tega člena se za dve vrsti blaga šteje, da sta različni, če na trgu obstajata dve pogodbi, ki se razlikujeta samo glede na blago kot osnovni instrument, ki se mora izročiti po vsaki pogodbi.

Korelacijski parameter ρkl se med dvema občutljivostma WSk in WSl znotraj iste skupine določi na naslednji način:

ρkl = ρkl (commodity) · ρkl (tenor) · ρkl (basis)

pri čemer je:

ρkl (commodity) je 1, če sta obe vrsti blaga občutljivosti k in l identični, sicer pa je enak korelacijam znotraj skupin v razpredelnici 10;

ρkl (tenor) je 1, če sta obe točki občutljivosti k in l identični, sicer pa 99 %; in

ρkl (basis) je 1, če sta obe občutljivosti identični v smislu lokacije izročitve blaga, sicer pa 99,90 %.

Korelacije znotraj skupin ρkl (commodity) so:

Razpredelnica 10

Številka skupine	Ime skupine	Korelacija ρkl (commodity)
1	Energetika – Trda goriva	55 %
2	Energetika – Tekoča goriva	95 %
3	Energetika – Trgovanje z elektriko in emisijskimi kuponi	40 %
4	Tovor	80 %
5	Kovine – neplemenite	60 %
6	Plinasta goriva	65 %
7	Plemenite kovine (vključno z zlatom)	55 %
8	Zrna in oljnice	45 %
9	Živina in mleko	15 %
10	Kmetijski proizvodi	40 %
11	Drugo blago	15 %

Ne glede na odstavek 1 se uporabljajo naslednje določbe:

(a)

Dejavnika tveganja, ki sta dodeljena skupini 3 v razpredelnici 10 in se nanašata na električno energijo, ki se proizvaja v različnih regijah ali je po pogodbi dobavljena v različnem časovnem obdobju, štejeta za različna dejavnika blagovnega tveganja.

(b)

Dejavnika tveganja, ki sta dodeljena skupini 4 v razpredelnici 10 in se nanašata na tovor, ki se prevaža po različni poti ali pa je njun teden dobave različen, štejeta za različna dejavnika blagovnega tveganja.

Korelacijski parameter γbc, ki se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami, znaša:

Za vse občutljivosti na dejavnike valutnega tveganja se uporablja utež tveganja 15 %.

Utež tveganja dejavnikov valutnega tveganja, ki se nanaša na valutne pare, sestavljene iz eura in valute države članice, ki sodeluje v drugi fazi ekonomske in monetarne unije (ERM II), je ena izmed naslednjih:

(a)

utež tveganja iz odstavka 1, deljena s 3;

(b)

največje nihanje znotraj razpona nihanja, o katerem se formalno dogovorita država članica in Evropska centralna banka, če je ta razpon nihanja manjši od razpona nihanja, določenega v ERM II.

Ne glede na odstavek 2 je utež tveganja dejavnikov valutnega tveganja, ki se nanaša na valute iz odstavka 2, ki sodelujejo v ERM II, in katere formalno dogovorjeni razpon nihanja je manjši od standardnega razpona za plus ali minus 15 %, enaka največjemu odstotnemu nihanju znotraj tega manjšega razpona.

Utež tveganja dejavnikov valutnega tveganja iz podkategorije najlikvidnejših valutnih parov iz točke (c) člena 325bd(7) je utež tveganja iz odstavka 1 tega člena, deljena s√2.

Kadar je iz podatkov o dnevnih menjalnih tečajih za predhodna tri leta razvidno, da je valutni par, sestavljen iz eura in valute države članice, ki ni euro, v stalnem sorazmerju ter da se je institucija vedno sposobna spoprijeti z ničelnim razponom ponudbe in povpraševanja pri zadevnih poslih v zvezi s tem valutnim parom, lahko institucija uporablja utež tveganja iz odstavka 1, deljeno z 2, pod pogojem, da ima za to izrecno dovoljenje svojega pristojnega organa.

Za združevanje občutljivosti na dejavnike valutnega tveganja se uporablja enoten korelacijski parameter γbc, ki je enak 60 %.

Za dejavnike vega tveganja se uporabljajo delta skupine iz pododdelka 1.

Utež tveganja za dani dejavnik vega tveganja k se določi kot delež trenutne vrednosti tega dejavnika tveganja k, ki predstavlja implicitno nestanovitnost osnovnega instrumenta, kot je opisano v oddelku 3.

Delež iz odstavka 2 je odvisen od predpostavljene likvidnosti vsake vrste dejavnika tveganja v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer je:

RWk = utež tveganja za dani dejavnik vega tveganja k;

RWσ znaša 55 % in

LHrisk class je regulativno obdobje likvidnosti, ki se predpiše pri določanju vsakega dejavnika vega tveganja k. LHrisk class je določen v skladu z naslednjo razpredelnico:

▼M11

Razpredelnica 11

Razred tveganja	LHrisk class	Uteži tveganja
Splošno obrestno tveganje	60	100 %
Tveganje kreditnega razmika, nelistinjenje	120	100 %
Tveganje kreditnega razmika za listinjenje, ki je vključeno v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo	120	100 %
Tveganje kreditnega razmika za listinjenje, ki ni vključeno v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo	120	100 %
Tveganje lastniških FI (velika kapitalizacija in indeksi)	20	77,78 %
Tveganje lastniških FI (majhna kapitalizacija in drugi sektorji)	60	100 %
Blagovno tveganje	120	100 %
Valutno tveganje	40	100 %

▼M8

Skupine, uporabljene v kontekstu delta tveganja iz pododdelka 1, se uporabijo tudi v kontekstu tveganja ukrivljenosti, razen če je v tem poglavju določeno drugače.

Za dejavnike valutnega tveganja in tveganja ukrivljenosti lastniških finančnih instrumentov so uteži tveganja ukrivljenosti relativni premiki, enaki utežem delta tveganja iz pododdelka 1.

Za dejavnike splošnega obrestnega tveganja ukrivljenosti, tveganja ukrivljenosti kreditnega razmika in blagovnega tveganja ukrivljenosti je utež tveganja ukrivljenosti vzporedni premik vseh točk za vsako krivuljo na podlagi najvišje predpisane uteži delta tveganja iz pododdelka 1 za ustrezni razred tveganj.

Korelacijski parameter ρkl se med občutljivostmi na vega tveganje v isti skupini razreda splošnega obrestnega tveganja določi na naslednji način:

▼M8

pri čemer je:

e enak

, pri čemer α znaša 1 %, Tk in Tl pa sta enaka zapadlosti opcij, za katere se izpeljujejo občutljivosti na vega tveganje, izraženi kot število let;

je enak

, pri čemer α znaša 1 %,

pa sta enaka zapadlosti osnovnih instrumentov opcij, za katere se izpeljujejo občutljivosti na vega tveganje, zmanjšanim za zapadlosti zadevnih opcij, ki se v obeh primerih izrazijo kot število let.

Korelacijski parameter ρkl se med občutljivostmi na vega tveganje v skupini drugih razredov tveganj določi na naslednji način:

pri čemer je:

je enak delta korelaciji znotraj skupine, ki ustreza skupini, v katero bi se razvrstila dejavnika vega tveganja k in l; in

se določi v skladu z odstavkom 1.

Kar zadeva občutljivosti na vega tveganje med skupinami znotraj razreda tveganj (splošno obrestno tveganje in drugi razredi tveganja), se v kontekstu vega tveganja uporabljajo isti korelacijski parametri za γbc, kot so določeni za delta korelacije za vsak razred tveganja v oddelku 4.

V standardiziranem pristopu se ne pripoznajo nobene koristi zaradi razpršitve ali varovanja med dejavniki vega tveganja in dejavniki delta tveganja. Kapitalske zahteve za vega tveganje in kapitalske zahteve za delta tveganje se združijo s preprostim seštevanjem.

Korelacije za tveganje ukrivljenosti so enake kvadratu ustreznih korelacij za delta tveganje ρkl in γbc iz pododdelka 1.

Alternativni pristop notranjih modelov in dovoljenje za uporabo alternativnih notranjih modelov

Alternativni pristop notranjih modelov iz tega poglavja se uporablja samo za namene zahteve glede poročanja iz člena 430b(3).

Potem ko pristojni organi preverijo, ali institucije izpolnjujejo zahteve iz členov 325bh, 325bi in 325bj, jim izdajo dovoljenje za izračun kapitalskih zahtev z uporabo njihovih alternativnih notranjih modelov v skladu s členom 325ba za portfelj vseh pozicij, dodeljenih trgovalnim enotam, če so izpolnjene vse naslednje zahteve:

(a)

trgovalne enote so bile vzpostavljene v skladu s členom 104b;

(b)

institucija je pristojnemu organu utemeljila, zakaj je treba trgovalne enote vključiti v alternativni pristop notranjih modelov;

(c)

trgovalne enote izpolnjujejo zahteve glede testiranja za nazaj iz člena 325bf(3) za predhodno leto;

(d)

institucija je pristojnemu organu sporočila rezultate zahteve po pripisu dobičkov in izgub za trgovalne enote, določene v členu 325bg;

(e)

trgovalne enote, ki jim je bila dodeljena vsaj ena od pozicij iz trgovalne knjige iz člena 325bl, izpolnjujejo zahteve iz člena 325bm za notranji model tveganja neplačila;

(f)

trgovalnim enotam ni bila dodeljena nobena pozicija v listinjenju ali relistinjenju.

Za namene točke (b) prvega pododstavka tega odstavka dejstvo, da bi bila kapitalska zahteva, izračunana po alternativnem standardiziranem pristopu, določenem v točki (a) člena 325(3), nižja od kapitalske zahteve, izračune po alternativnem pristopu notranjih modelov, ni razlog za nevključitev trgovalne enote v alternativni pristop notranjih modelov.

Institucije, ki so dobile dovoljenje za uporabo alternativnega pristopa notranjih modelov poročajo pristojnim organom v skladu s členom 430b(3).

Institucija, ki ji je bilo izdano dovoljenje iz odstavka 2, nemudoma uradno obvesti svoje pristojne organe, kadar ena od njenih trgovalnih enot ne izpolnjuje več vsaj ene od zahtev iz navedenega odstavka. Ta institucija ne sme več uporabljati tega poglavja za nobeno pozicijo, dodeljeno tej trgovalni enoti, in izračunava kapitalske zahteve za tržna tveganja v skladu s pristopom iz poglavja 1a za vse pozicije, dodeljene tej trgovalni enoti, od najzgodnejšega datuma poročanja in dokler pristojnim organom ne dokaže, da trgovalna enota ponovno izpolnjuje vse zahteve iz odstavka 2.

Pristojni organi lahko z odstopanjem od odstavka 4 v izjemnih okoliščinah instituciji dovolijo, da še naprej uporablja svoje alternativne notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja trgovalne enote, ki ne izpolnjuje več pogojev iz točke (c) odstavka 2 tega člena in iz člena 325bg(1). Kadar pristojni organi uporabijo to možnost, o tem uradno obvestijo EBA in utemeljijo svojo odločitev.

Institucija izračuna kapitalske zahteve za tržno tveganje za pozicije, dodeljene trgovalnim enotam, za katere ji ni bilo izdano dovoljenje, kakor je določeno v odstavku 2, v skladu s poglavjem 1a tega naslova. Za namene tega izračuna se vse navedene pozicije obravnavajo na posamični podlagi kot ločeni portfelji.

Pomembne spremembe pri uporabi alternativnih notranjih modelov, za katere je institucija prejela dovoljenje za uporabo, razširitev uporabe alternativnih notranjih modelov, za katere je institucija prejela dovoljenje za uporabo, in pomembne spremembe pri izbiri podskupine dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, iz člena 325bc(2) zahtevajo ločeno dovoljenje njenih pristojnih organov.

Institucije pristojne organe uradno obvestijo o vseh drugih razširitvah in spremembah uporabe alternativnih notranjih modelov, za katere je institucija prejela dovoljenje.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

pogoje za ocenjevanje pomembnosti razširitev in sprememb uporabe alternativnih notranjih modelov ter sprememb podskupine dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, iz člena 325bc;

(b)

metodologijo ocenjevanja, v skladu s katero pristojni organi preverijo, ali institucija izpolnjuje zahteve iz členov 325bh, 325bi, 325bn, 325bo in 325bp.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2024.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za opredelitev izjemnih okoliščin, v katerih lahko pristojni organi instituciji dovolijo:

(a)

da še naprej uporablja svoje alternativne notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje trgovalne enote, ki ne izpolnjuje več pogojev iz točke (c) odstavka 2 tega člena in iz člena 325bg(1);

(b)

da omeji pribitek na tistega, ki je posledica preseganj pri testiranju za nazaj na podlagi hipotetičnih sprememb.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2024.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

		Uradni list
		št.	stran	datum
M1	DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/62 z dne 10. oktobra 2014	L 11	37	17.1.2015
M2	UREDBA (EU) 2016/1014 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 8. junija 2016	L 171	153	29.6.2016
►M3	DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/2188 z dne 11. avgusta 2017	L 310	1	25.11.2017
►M4	UREDBA (EU) 2017/2395 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 12. decembra 2017	L 345	27	27.12.2017
►M5	UREDBA (EU) 2017/2401 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 12. decembra 2017	L 347	1	28.12.2017
M6	DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2018/405 z dne 21. novembra 2017	L 74	3	16.3.2018
►M7	UREDBA (EU) 2019/630 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 17. aprila 2019	L 111	4	25.4.2019
►M8	UREDBA (EU) 2019/876 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 20. maja 2019	L 150	1	7.6.2019
►M9	UREDBA (EU) 2019/2033 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. novembra 2019	L 314	1	5.12.2019
►M10	UREDBA (EU) 2020/873 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 24. junija 2020	L 204	4	26.6.2020
►M11	DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/424 z dne 17. decembra 2019	L 84	1	11.3.2021
►M12	UREDBA (EU) 2021/558 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 31. marca 2021	L 116	25	6.4.2021
M13	IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2021/1043 z dne 24. junija 2021	L 225	52	25.6.2021

►C1	Popravek, UL L 208, 2.8.2013, str. 68 (575/2013)
►C2	Popravek, UL L 321, 30.11.2013, str. 6 (575/2013)
►C3	Popravek, UL L 020, 25.1.2017, str. 2 (575/2013)
►C4	Popravek, UL L 335, 13.10.2020, str. 20 (2019/630)
►C5	Popravek, UL L 405, 2.12.2020, str. 79 (2019/2033)
C6	Popravek, UL L 406, 3.12.2020, str. 67 (2017/2401)
C7	Popravek, UL L 065, 25.2.2021, str. 62 (2019/876)
►C8	Popravek, UL L 398, 11.11.2021, str. 31 (2019/876)

Poslovno področje	Seznam dejavnosti	Odstotek (beta faktor)
Podjetniške finance	Prva prodaja finančnih instrumentov ali ponudba finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa Storitve, povezane z izvedbo prvih prodaj vrednostnih papirjev Naložbeno svetovanje Svetovanje podjetjem glede strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve v zvezi z združitvami in nakupi podjetij Raziskave na področju naložb in finančna analiza ter druge oblike splošnih priporočil v zvezi s posli s finančnimi instrumenti	18 %
Trgovanje in prodaja	Poslovanje za svoj račun Posli posredovanja na denarnem trgu Sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti Izvrševanje naročil za stranke Ponudba finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa Upravljanje večstranskih sistemov trgovanja	18 %
Posli z vrednostnimi papirji na drobno (dejavnosti s fizičnimi osebami ali z MSP, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 123, za kategorijo izpostavljenosti na drobno)	Sprejemanje in prenos naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti Izvrševanje naročil za stranke Ponudba finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa	12 %
Komercialno bančništvo	Zbiranje vlog in drugih vračljivih sredstev Kreditiranje Finančni zakup Jamstva in prevzete obveznosti	15 %
Bančništvo na drobno (dejavnosti s fizičnimi osebami ali z MSP, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 123, za kategorijo izpostavljenosti na drobno)	Zbiranje vlog in drugih vračljivih sredstev Kreditiranje Finančni zakup Jamstva in prevzete obveznosti	12 %
Plačilo in poravnava	Storitve plačilnega prometa Izdajanje in upravljanje plačilnih instrumentov	18 %
Agencijske storitve	Hramba in administrativne storitve povezane s finančnimi instrumenti za račun strank, vključno s skrbništvom ter sorodnimi storitvami, kot je upravljanje denarnih sredstev/zavarovanj	15 %
Upravljanje premoženja	Upravljanje portfeljev Upravljanje KNPVP Druge oblike upravljanja premoženja	12 %

Kategorija vrste dogodka	Opredelitev
Notranja goljufija	Izgube zaradi vrste dejanj, katerih namen je poneverba, odtujitev lastnine ali izogibanje predpisom, zakonodaji ali politiki podjetja, z izjemo dogodkov razlikovanja/diskriminacije, v katere je vpletena vsaj ena notranja oseba.
Zunanja goljufija	Izgube zaradi vrste dejanj, katerih namen je poneverba, odtujitev lastnine ali izogibanje zakonodaji, s strani tretje osebe.
Prakse v zvezi z zaposlovanjem in varnostjo pri delu	Izgube, ki izhajajo iz dejanj, neskladnih z zakoni ali pogodbami, ki urejajo zaposlovanje, zdravje ali varnost, iz plačila odškodninskih zahtevkov v zvezi z osebnimi poškodbami ali iz dogodkov razlikovanja/diskriminacije.
Stranke, produkti in poslovne prakse	Izgube, ki izhajajo iz nenamernega neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja strokovne obveznosti do določenih strank (vključno z zahtevami glede zaupnosti in ustreznosti poslovanja) ali iz narave ali sestave produkta.
Škoda na premičnem in nepremičnem premoženju	Izgube, ki izhajajo iz izgube ali poškodovanja premičnega in nepremičnega premoženja zaradi naravne nesreče in drugih dogodkov.
Poslovne motnje in izpadi sistemov	Izgube, ki izhajajo iz poslovnih motenj ali izpadov sistemov.
Izvedba, dostava in upravljanje procesov	Izgube, ki izhajajo iz neuspele obdelave poslov ali neuspelega upravljanja procesov, iz odnosov z nasprotnimi trgovskimi strankami in prodajalci.

Skupina	1, 2 in 11	3 in 12	4 in 13	5 in 14	6 in 15	7 in 16	8 in 17	9 in 10	18	19	20
1, 2 in 11		75 %	10 %	20 %	25 %	20 %	15 %	10 %	0 %	45 %	45 %
3 in 12			5 %	15 %	20 %	15 %	10 %	10 %	0 %	45 %	45 %
4 in 13				5 %	15 %	20 %	5 %	20 %	0 %	45 %	45 %
5 in 14					20 %	25 %	5 %	5 %	0 %	45 %	45 %
6 in 15						25 %	5 %	15 %	0 %	45 %	45 %
7 in 16							5 %	20 %	0 %	45 %	45 %
8 in 17								5 %	0 %	45 %	45 %
9 in 10									0 %	45 %	45 %
18										0 %	0 %
19											75 %
20