Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 42 in 308 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije, predloženega po posvetovanju s socialnimi partnerji in Upravno komisijo za socialno varnost delavcev migrantov ( 1 ),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora ( 2 ),

v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe ( 3 ),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Pravila za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti spadajo v okvir prostega gibanja oseb in morajo prispevati k izboljšanju njihovega življenjskega standarda in pogojev za zaposlitev.

(2)	Pogodba za sprejetje ustreznih ukrepov na področju socialne varnosti oseb, ki niso zaposlene osebe, ne predvideva drugih pooblastil od tistih, določenih v členu 308.

(3)

Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti ( 4 ) je bila večkrat spremenjena in posodobljena, da bi upoštevali ne samo razvoj na ravni Skupnosti, vključno s sodbami Sodišča, ampak tudi spremembe zakonodaje na nacionalni ravni. Ti dejavniki so prispevali k temu, da so postala koordinacijska pravila Skupnosti zapletena in zamudna. Zamenjava teh pravil, ob njihovi posodobitvi in poenostavitvi, je torej bistvenega pomena za doseganje cilja prostega gibanja oseb.

(4)	Treba je spoštovati posebne značilnosti nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti in zato oblikovati le sistem koordinacije.

(5)	V okviru te koordinacije je v Skupnosti zadevnim osebam treba zajamčiti enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah.

(6)

Zaradi tesne povezave med zakonodajo na področju socialne varnosti in tistimi pogodbenimi določbami, ki dopolnjujejo ali nadomeščajo tako zakonodajo in z odločitvijo javnih organov postanejo obvezne ali vsebinsko razširjene, je glede uporabe navedenih določb potrebna zaščita podobna taki, ki jo daje ta uredba. V prvem koraku se lahko ocenijo izkušnje držav članic, ki so uradno obvestile o takih sistemih.

(7)

Zaradi velikih razlik med nacionalnimi zakonodajami glede oseb, za katere veljajo, je bolj zaželeno določiti načelo, da se ta uredba uporablja za državljane države članice, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno prebivajo na ozemlju države članice, za katere velja ali je veljala zakonodaja s področja socialne varnosti ene ali več držav članic, ter za člane njihovih družin in preživele osebe.

(8)	Splošno načelo enakega obravnavanja je zlasti pomembno za delavce, ki ne prebivajo stalno v državi članici svoje zaposlitve, vključno z obmejnimi delavci.

(9)	Sodišče je že večkrat dalo mnenje glede možnosti enakega obravnavanja dajatev, dohodka in dejstev; to načelo bi bilo treba izrecno sprejeti in razviti, ob upoštevanju vsebine in duha sodnih odločitev.

(10)

Vendar pa načelo, da se nekatera dejstva ali dogodki, ki so nastopili na ozemlju druge države članice, obravnavajo kakor da so nastopili na ozemlju države članice, katere zakonodaja se uporablja, ne sme posegati v načelo seštevanja zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali stalnega prebivanja, dopolnjenih po zakonodaji druge države članice, in dob, dopolnjenih po zakonodaji pristojne države članice. Dobe, dopolnjene po zakonodaji druge države članice, je treba torej upoštevati le tako, da se uporabi načelo seštevanja dob.

(11)	Zaradi izenačevanja dejstev ali dogodkov, ki nastopijo v državi članici, druga država članica nikakor ne more postati pristojna niti se ne uporabljala njena zakonodaja.

(12)	Ob upoštevanju sorazmernosti je treba zagotoviti, da načelo izenačitve dejstev ali dogodkov ne povzroči stvarno neutemeljenih učinkov ali prekrivanja dajatev iste vrste za isto dobo.

(13)	Pravila koordinacije morajo jamčiti, da osebe, ki se gibljejo v Skupnosti, ter njihovi vzdrževani družinski člani in preživele osebe ohranijo pravice in ugodnosti, ki so jih pridobili ali jih pridobivajo.

(14)	Te cilje je treba doseči zlasti s seštevanjem vseh dob, upoštevanih po različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev in ohranitev pravice do dajatev in za izračun višine dajatev, ter z zagotavljanjem dajatev različnim kategorijam oseb, za katere velja ta uredba.

(15)	Za osebe, ki se gibljejo v Skupnosti, mora veljati sistem socialne varnosti ene same države članice, da bi se preprečilo prekrivanje določb nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zaplete, ki lahko iz tega izhajajo.

(16)	Načeloma v Skupnosti ni utemeljitve za to, da bi bile pravice iz socialne varnosti odvisne od kraja stalnega prebivališča zadevne osebe; vendar se v posebnih primerih, zlasti glede posebnih dajatev, ki so povezane z njenim ekonomskim in socialnim okoljem, kraj stalnega prebivališča lahko upošteva.

(17)	Vsem osebam, ki delajo na ozemlju ene države članice, je treba čimbolj učinkovito zagotoviti enako obravnavanje, zato je primerno določiti kot zakonodajo, ki se uporablja, zakonodajo tiste države članice, v kateri oseba opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe.

▼M1

(17a)

Ko se za osebo začne uporabljati zakonodaja neke države članice v skladu z naslovom II te uredbe, bi se morali pogoji za zavarovanje in upravičenost do dajatev opredeliti v skladu s to zakonodajo pristojne države članice, pri čemer se spoštuje zakonodaja Skupnosti.

▼B

(18)	V posebnih okoliščinah, ki upravičujejo drugačna merila, je mogoče odstopati od tega splošnega pravila.

▼M1

(18a)

Načelo enotne veljavne zakonodaje je zelo pomembno in bi ga bilo treba okrepiti. To pa ne bi smelo samo po sebi pomeniti, da postane zaradi dodelitve dajatve v skladu s to uredbo, ki zajema plačilo prispevkov za zavarovanje ali zavarovalno kritje za prejemnika, za to osebo veljavna zakonodaja države članice, katere institucija je to dajatev dodelila.

▼M3

(18b)

V Prilogi III k Uredbi Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva ( 5 ) je pojem „domača baza“ za člane letalske posadke in kabinskega osebja opredeljen kot kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke ponavadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke. Zaradi lažje uporabe naslova II te uredbe za člane letalske posadke in kabinskega osebja je upravičeno, da se pojem domače baze uporabi kot merilo za določanje zakonodaje, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja. Vendar bi morala zakonodaja, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja, ostati stabilna in zaradi vzorcev dela ali sezonskih potreb tega sektorja načelo domače baze ne bi smelo povzročati pogostih sprememb zakonodaje, ki se uporablja.

▼B

(19)

V nekaterih primerih dajatve za materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo lahko dobivata mati ali oče, ker pa za slednjega te dajatve niso enake dajatvam za starševstvo, se, kolikor se zagotavljajo v prvih mesecih življenja novorojenca, lahko izenačijo z dajatvami za materinstvo v strogem pomenu besede, je torej primerno, da se dajatve za materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo urejajo skupaj.

(20)	Na področju dajatev za bolezen, dajatev za materinstvo in enakovrednih dajatev za očetovstvo je treba zaščititi zavarovane osebe pa tudi njihove družinske člane, ki živijo ali začasno bivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica.

(21)	Določbe glede dajatev za bolezen, dajatev za materinstvo in enakovrednih dajatev za očetovstvo so bile pripravljene glede na sodno prakso Sodišča. Določbe o predhodni odobritvi so izboljšane ob upoštevanju ustreznih odločb Sodišča.

(22)	Zaradi posebnega položaja vlagateljev zahtevka za pokojnino in upokojencev ter njihovih družinskih članov je treba določbe, ki urejajo zdravstveno zavarovanje, prilagoditi temu položaju.

(23)	Glede na razlike med različnimi nacionalnimi sistemi je primerno, da države članice po potrebi zagotovijo družinskim članom obmejnih delavcev zdravljenje v državah članicah, kjer slednji opravljajo svojo dejavnost.

(24)	Treba je sprejeti posebne določbe, s katerimi se uredi, da se storitve in dajatve za bolezen, ki so enake narave kot tiste, o katerih je odločalo Sodišče v zadevi C-215/99 Jauch in C-160/96 Molenaar, ne prekrivajo, pod pogojem, da zavarujejo isto tveganje.

(25)	Pri dajatvah za nesreče pri delu in poklicne bolezni je treba določiti pravila, ki bodo zaščitila položaj oseb, ki stalno ali začasno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica.

(26)	Za dajatve za invalidnost je treba vzpostaviti sistem koordinacije, ki upošteva posebne značilnosti nacionalne zakonodaje, zlasti glede priznanja invalidnosti in njenega poslabšanja.

(27)	Treba je oblikovati sistem za dodeljevanje dajatev za starost in dajatev za preživele osebe, kadar za osebo velja zakonodaja ene ali več držav članic.

(28)	Treba je določiti višino pokojnine, izračunane v skladu z metodo, ki se uporablja za seštevanje in za sorazmerno izračunavanje in je zajamčena z zakonodajo Skupnosti, kadar je uporaba nacionalne zakonodaje, vključno s pravili glede zmanjšanja, mirovanja ali odvzema, manj ugodna od omenjene metode.

(29)	Za zaščito delavcev migrantov in njihovih preživelih oseb pred pretirano strogim uveljavljanjem nacionalnih pravil v zvezi z zmanjšanjem, mirovanjem ali odvzemom je treba vključiti določbe, ki natančno določajo uporabo takih pravil.

(30)	Kakor nenehno potrjuje Sodišče, Svet ni pristojen za sprejetje pravil o omejitvi prekrivanja dveh ali več pokojnin, pridobljenih v različnih državah članicah, z zmanjšanjem višine pokojnine, pridobljene samo po nacionalni zakonodaji.

(31)	Po mnenju Sodišča mora taka pravila sprejeti nacionalna zakonodajalec, ob upoštevanju, da zakonodajna oblast Skupnosti določi meje, v katerih se uporabljajo nacionalne določbe v zvezi z zmanjšanjem, mirovanjem in odvzemom.

(32)	Za spodbujanje mobilnosti delavcev je zlasti primerno pospeševati iskanje zaposlitve v različnih državah članicah; zato je treba zagotoviti tesnejšo in učinkovitejšo koordinacijo med sistemi zavarovanja za primer brezposelnosti in službami za zaposlovanje vseh držav članic.

(33)

V področje uporabe te uredbe je treba vključiti obvezne pred-upokojitvene sisteme in s tem zajamčiti enako obravnavanje in možnost, da se dajatve pred upokojitvijo izvozijo, pa tudi dodelitev družinskih dajatev in dajatev v zvezi z zdravstvenim varstvom v skladu z določbami te uredbe; ne sme pa se zajeti pravila o seštevanju dob, saj ima obvezne pred-upokojitvene sisteme le majhno število držav članic.

(34)

Področje uporabe družinskih dajatev je zelo široko, saj ščitijo v okoliščinah, ki jih je mogoče opisati kot klasične pa tudi v drugih posebnih primerih, pri čemer je o tej slednji vrsti dajatev odločalo Sodišče v združeni zadevi C-245/94 in C-312/94 Hoever in Zachow in v zadevi C-275/96 Kuusijarvi, zato je treba urediti vse take dajatve.

(35)	Za preprečitev neutemeljenega prekrivanja dajatev je treba določiti prednostna pravila v primeru prekrivanja pravice do družinskih dajatev po zakonodaji pristojne države in po zakonodaji države članice stalnega prebivališča družinskih članov.

(36)

Predujmi preživnine so povračljivi predujmi, ki so namenjeni nadomestilu za primer, če roditelj ne izpolni zakonske obveznosti vzdrževanja svojega otroka, to je obveznosti, ki izhaja iz družinskega prava. Zato se ti predujmi ne smejo šteti kot neposredna dajatev iz kolektivne skrbi za družine. Glede na te posebnosti se pravila koordinacije ne smejo uporabljati za te preživnine.

(37)

Kakor je Sodišče že večkrat potrdilo, je treba določbe, ki odstopajo od načela, da se dajatve iz socialne varnosti lahko izvozijo, razlagati ozko. To pomeni, da se lahko uporabljajo samo za dajatve, ki izpolnjujejo natančno določene pogoje. Iz tega sledi, da se poglavje 9 naslova III te uredbe lahko uporablja samo za dajatve, ki so posebne in niso zagotovljene s prispevki za socialno varnost ter so navedene v Prilogi X k tej uredbi.

(38)	Ustanoviti je treba Upravno komisijo, sestavljeno iz predstavnikov vlad vseh držav članic, pristojno predvsem za obravnavo vseh administrativnih vprašanj ali razlag, ki izhajajo iz določb te uredbe, in za spodbujanje sodelovanja med državami članicami.

(39)	Ugotovljeno je bilo, da je za razvoj in uporabo storitev obdelave podatkov za izmenjavo informacij treba oblikovati Tehnično komisijo pod pokroviteljstvom Upravne komisije, ki ima posebne naloge na področju obdelave podatkov.

(40)

Zaradi uporabe storitev obdelave podatkov za izmenjavo podatkov med nosilci so potrebne določbe, s katerimi se zagotovi, da se prek elektronskih sredstev izmenjani ali izdani dokumenti sprejmejo kot enakovredni papirnim dokumentom. Te izmenjave morajo potekati v skladu z določbami Skupnosti o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

(41)	Treba je določiti posebne določbe, ki ustrezajo posebnim značilnostim nacionalnih zakonodaj, da se olajša uporaba pravil koordinacije.

(42)

V skladu z načelom sorazmernosti, v skladu s predpostavko o razširitvi te uredbe na vse državljane Evropske unije in zato, da se najde rešitev, ki upošteva vse morebitne omejitve, ki bi lahko bile povezane s posebnimi značilnostmi sistemov, ki temeljijo na stalnem prebivališču, se zaradi posebnih značilnosti danskega sistema in glede na dejstvo, da se po veljavni danski zakonodaji (Zakon o pokojnini) socialne pokojnine lahko izvozijo po desetletnem stalnem prebivanju, šteje, da je primerna posebna izjema v Prilogi XI – „DANSKA“, ki pa je omejena izključno na upravičenost do socialne pokojnine za novo kategorijo neaktivnih oseb, na katero se je razširila ta uredba.

(43)

Skladno z načelom enakega obravnavanja se zaradi posebnih značilnosti finske zakonodaje s področja socialne varnosti, katere cilj je zagotoviti, da znesek državne pokojnine ne more biti nižji od zneska državne pokojnine, izračunane kot da bi bile vse zavarovalne dobe, dopolnjene v kateri koli državi članici, dopolnjene na Finskem, šteje, da je primerna posebna izjema v Prilogi XI – „FINSKA“, ki je omejena na državne pokojnine na podlagi stalnega prebivališča.

(44)	Treba je uvesti novo uredbo, s katero se razveljavi Uredba (EGS) št. 1408/71. Vendar pa mora Uredba (EGS) 1408/71 ostati v veljavi in pravno učinkovati zaradi nekaterih aktov in sporazumov, katerih pogodbenica je Skupnost, in zagotavljanja pravne varnosti.

(45)

Države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja predlaganih ukrepov, to je koordinacije ukrepov za zagotovitev učinkovitega uresničevanja pravice do prostega gibanja oseb, in ga je zaradi obsega in učinkov ukrepov torej laže doseči na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega meje tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja –

SPREJELA TO UREDBO:

1. Ta uredba se uporablja za državljane države članice, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno prebivajo v državi članici, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ter za njihove družinske člane in preživele osebe.

2. Uporablja se tudi za preživele osebe tistih oseb, za katere je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ne glede na državljanstvo takih oseb, kadar so njihove preživele osebe državljani države članice ali osebe brez državljanstva ali begunci, ki stalno prebivajo v eni od držav članic.

1. Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

2. Če v Prilogi XI ni določeno drugače, se ta uredba uporablja za splošne in posebne sisteme socialne varnosti, na podlagi plačevanja prispevkov ali brez njih, in za sisteme, ki se nanašajo na obveznosti delodajalca ali ladjarja.

3. Ta uredba se uporablja tudi za posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo s prispevki, iz člena 70.

4. Določbe Naslova III te uredbe ne posegajo v zakonske določbe države članice, ki veljajo za obveznosti lastnikov ladij.

Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.

Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:

Razen če v tej uredbi ni določeno drugače, pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so:

pogojeni z dopolnitvijo zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji katere koli druge države članice, kakor da bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.

Če v tej uredbi ni določeno drugače, se denarne dajatve, ki se izplačujejo po zakonodaji ene ali več držav članic ali po tej uredbi, ne morejo zmanjšati, spremeniti, začasno ustaviti, odvzeti ali zapleniti zaradi tega, ker upravičenec ali njegovi družinski člani stalno prebivajo v drugi državi članici, kot je tista, v kateri ima sedež nosilec, ki je odgovoren za dodeljevanje dajatev.

1. Ta uredba zamenja vse konvencije o socialni varnosti, ki se izvajajo med državami članicami za katere velja. Nekatere določbe konvencij o socialni varnosti, ki so jih sklenile države članice pred datumom začetka uporabe te uredbe, se še naprej izvajajo pod pogojem, da so za upravičence ugodnejše, ali če izhajajo iz posebnih zgodovinskih okoliščin in je njihov učinek časovno omejen. Da bi se te določbe uporabljale še naprej, jih je treba vključiti v Prilogo II. Če zaradi objektivnih razlogov nekaterih od teh določb ni mogoče razširiti na vse osebe, za katere se uporablja ta uredba, se to izrecno navede.

2. Dve ali več držav članic lahko med seboj po potrebi sklepajo konvencije na podlagi načel in v duhu te uredbe.

1. Države članice pisno uradno obvestijo Evropsko komisijo o izjavah iz točke l člena 1, zakonodaji in sistemih iz člena 3, konvencijah, sklenjenih v skladu s členom 8(2), najnižjih dajatvah iz člena 58 in neobstoju sistema zavarovanja iz člena 65a(1) ter o bistvenih spremembah. V takšnih uradnih obvestilih se navede datum, od katerega se ta uredba uporablja za sisteme, ki so navedeni v takšnih uradnih obvestilih držav članic.

2. Ta uradna obvestila se predložijo Evropski komisiji vsako leto in se ustrezno objavijo.

Če ni določeno drugače, ta uredba ne daje niti ne ohranja pravice do več dajatev iste vrste za isto dobo obveznega zavarovanja.

1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.

2. V tem naslovu se šteje, da osebe, ki prejemajo denarne dajatve zaradi ali kot posledico svoje dejavnosti zaposlene ali samozaposlene oseba, opravljajo navedeno dejavnost. To pa ne velja za invalidske pokojnine, starostne pokojnine ali pokojnine preživelih oseb ali za pokojnine za nesrečo pri delu ali poklicno bolezen ali za denarne dajatve za bolezen za neomejeno obdobje.

4. V tem naslovu se dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe, ki se običajno opravlja na krovu morskega plovila, ki pluje pod zastavo države članice, šteje za dejavnost, ki se opravlja v navedeni državi članici. Za osebo, zaposleno na krovu plovila, ki pluje pod zastavo države članice, in jo za to dejavnost plačuje podjetje ali oseba, katere statutarni sedež ali poslovna enota je v drugi državi članici, velja zakonodaja slednje, če ima v tej državi stalno prebivališče. Podjetje ali oseba, ki izplačuje osebne prejemke, se šteje za delodajalca po tej zakonodaji.

5. Dejavnost članov letalske posadke in kabinskega osebja, ki opravljajo potniške ali tovorne storitve v zračnem prometu, se šteje za dejavnost, ki se opravlja v državi članici, v kateri je domača baza, kakor je opredeljena v Prilogi III k Uredbi (EGS) št. 3922/91.

1. Za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe v državi članici v imenu delodajalca, ki tam običajno opravlja svojo dejavnost in jo ta delodajalec napoti v drugo državo članico, da opravlja delo v imenu tega delodajalca, še naprej velja zakonodaja prve države članice, pod pogojem, da predvideno trajanje takega dela ne presega 24 mesecev in če ta oseba ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo.

2. Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost samozaposlene osebe v državi članici in ki gre opravljat podobno dejavnost v drugo državo članico, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje take dejavnosti ne presega štiriindvajset mesecev.

1. Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja:

2. Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost samozaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja:

3. Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe in dejavnost samozaposlene osebe v različnih državah članicah, velja zakonodaja države članice, v kateri opravlja dejavnost zaposlene osebe, ali, če opravlja tako dejavnost v dveh ali več državah članicah, zakonodaja, ki se določi v skladu z odstavkom 1.

4. Za osebo, ki je kot javni uslužbenec zaposlena v eni od držav članic in opravlja dejavnost zaposlene osebe in/ali samozaposlene osebe v drugi ali v več drugih državah članicah, velja zakonodaja države članice, v upravi katere je zaposlena.

5. Osebe iz odstavkov 1 do 4 se v zakonodaji, določeni v skladu s temi določbami, obravnavajo kot da bi opravljale vse dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe in prejemale vse dohodke v zadevni državi članici.

1. Členi 11 do 13 se ne uporabljajo za prostovoljno zavarovanje ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja, razen če v državi članici na enem od področij iz člena 3(1) obstaja samo prostovoljni sistem zavarovanja.

2. Če na podlagi zakonodaje države članice za osebo velja obveznost zavarovanja v tej državi članici, ne sme biti vključena v sistem prostovoljnega zavarovanja ali sistem prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja v drugi državi članici. V vseh drugih primerih, v katerih je na danem področju mogoče izbrati med več sistemi prostovoljnega zavarovanja ali sistemi prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja, oseba vstopi samo v sistem po lastni izbiri.

3. V primeru dajatev za invalidnost, starost in dajatev za preživele osebe lahko oseba vstopi v sistem prostovoljnega ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja v državi članici, tudi če zanjo obvezno velja zakonodaja druge države članice, pod pogojem, da je zanjo nekoč med kariero veljala zakonodaja prve države članice zaradi ali kot posledica dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, kolikor tako dvojno zavarovanje izrecno ali molče dopušča zakonodaja prve države članice.

4. Kadar zakonodaja države članice pogojuje dostop do prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja s stalnim prebivališčem v navedeni državi članici ali s predhodnim opravljanjem dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, se člen 5(b) uporablja le za osebe, za katere se je v katerem koli prejšnjem obdobju uporabljala zakonodaja navedene države članice na podlagi njihove dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.

►M1 Pogodbeno osebje ◄ Evropskih skupnosti lahko izbere, ali zanj velja zakonodaja države članice v kateri je zaposlen, zakonodaja države članice, ki je zanj nazadnje veljala ali zakonodaja države članice, državljan katere je, z izjemo določb, ki se nanašajo na družinske dodatke, zagotovljene iz sistema, ki se uporablja za take uslužbence. Pravica do izbire se lahko uveljavi le enkrat in začne veljati z dnem nastopa zaposlitve.

1. Dve ali več držav članic, pristojni organi teh držav članic ali ustanove, ki jih ti organi imenujejo, lahko sporazumno določijo izjeme od členov 11 do 15, kadar je to v interesu določenih oseb ali kategorij oseb.

2. Prejemnik pokojnine ali pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic, ki stalno prebiva v drugi državi članici, je lahko na svojo zahtevo izvzet iz uporabe zakonodaje slednje države, razen če zanj ta zakonodaja velja zaradi opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene oseba.

Zavarovane osebe in njihovi družinski člani, razen upokojencev in njihovih družinskih članov

Zavarovana oseba ali njeni družinski člani, ki stalno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica, prejmejo v državi članici stalnega prebivališča storitve, ki jih v imenu pristojnega nosilca zagotavlja nosilec v kraju stalnega prebivališča, v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bili zavarovani po navedeni zakonodaji.

Začasno bivanje v pristojni državi članici, če je stalno prebivališče v drugi državi članici – Posebna pravila za družinske člane obmejnih delavcev

1. Če v odstavku 2 ni določeno drugače, so tudi zavarovana oseba in njeni družinski člani iz člena 17 med začasnim bivanjem v pristojni državi članici upravičeni do storitev. Storitve zagotavlja pristojni nosilec na lastne stroške v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi osebe stalno prebivale v tej državi članici.

2. Družinski člani obmejnega delavca so upravičeni do storitev med bivanjem v pristojni državi članici.

V primeru, da je pristojna država članica na seznamu v Prilogi III, so družinski člani obmejnega delavca, ki prebivajo v isti državi članici kot obmejni delavec, upravičeni do storitev v pristojni državi članici le pod pogoji iz člena 19(1).

1. Če v odstavku 2 ni določeno drugače, so zavarovana oseba in njeni družinski člani, ki začasno bivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica, upravičeni do storitev, ki jih med začasnim bivanjem potrebujejo iz zdravstvenih razlogov, ob upoštevanju narave storitev in pričakovanega trajanja začasnega bivanja. Te storitve v imenu pristojnega nosilca zagotavlja nosilec v kraju začasnega bivanja v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bile osebe zavarovane po navedeni zakonodaji.

2. Upravna komisija določi seznam storitev, za katere je, da bi jih lahko zagotovili med začasnim bivanjem v drugi državi članici, iz praktičnih razlogov potreben predhoden dogovor med osebo in nosilcem, ki zagotavlja zdravljenje.

Potovanje za pridobitev storitev – Odobritev ustreznega zdravljenja zunaj države članice stalnega prebivališča

1. Če v tej uredbi ni določeno drugače, mora zavarovana oseba, ki potuje v drugo državo članico, da bi prejela storitve med začasnim bivanjem, za odobritev zaprositi pristojnega nosilca.

2. Zavarovana oseba, ki ji pristojni nosilec odobri odhod v drugo državo članico na zdravljenje, ki ustreza njenemu zdravstvenemu stanju, prejme storitve, ki jih v imenu pristojnega nosilca zagotovi nosilec v kraju začasnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bila oseba zavarovana po navedeni zakonodaji. Odobri se zdravljenje, ki spada med storitve, določene v zakonodaji države članice, v kateri oseba stalno prebiva, in ji ga ob upoštevanju njenega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni ni možno nuditi v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljeno.

3. Odstavka 1 in 2 se ustrezno uporabljata za družinske člane zavarovane osebe.

4. Če družinski člani zavarovane osebe stalno prebivajo v državi članici, ki ni država članica, v kateri stalno prebiva zavarovana oseba, in če je ta država izbrala povračilo na podlagi pavšalnih zneskov, stroške storitev iz odstavka 2 nosi nosilec v kraju stalnega prebivališča družinskih članov. V tem primeru se za namene odstavka 1 nosilec v kraju stalnega prebivališča družinskih članov šteje za pristojnega nosilca.

1. Zavarovana oseba in njeni družinski člani, ki stalno ali začasno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država članica, so upravičeni do denarnih dajatev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja. Pristojni nosilec in nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča se lahko sporazumeta, da take dajatve vseeno zagotavlja nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča na stroške pristojnega nosilca v skladu z zakonodajo pristojne države članice.

2. Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja določa, da izračun denarnih dajatev temelji na povprečnem dohodku ali na povprečni prispevni osnovi, določi povprečni dohodek ali povprečno prispevno osnovo izključno glede na dohodke, ki so potrjeni kot izplačani, ali glede na uporabljene prispevne osnove v dobah, dopolnjenih po tej zakonodaji.

3. Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja določa, da izračun denarnih dajatev temelji na standardnem dohodku, upošteva izključno standardni dohodek oziroma po potrebi povprečje standardnih dohodkov v obdobjih, dopolnjenih po tej zakonodaji.

4. Odstavka 2 in 3 se ustrezno uporabljata v primerih, kadar zakonodaja, ki jo uporablja pristojni nosilec, določa posebno referenčno dobo, ki v zadevnem primeru v celoti ali delno ustreza dobam, ki jih je oseba dopolnila po zakonodaji ene ali več držav članic.

1. Zavarovana oseba, ki ob vložitvi zahtevka za pokojnino ali v času obravnave takega zahtevka preneha biti upravičena do storitev po zakonodaji nazadnje pristojne države članice, ostane upravičena do storitev po zakonodaji države članice, v kateri stalno prebiva, pod pogojem, da vlagatelj zahtevka za pokojnino izpolnjuje zavarovalne pogoje zakonodaje države članice iz odstavka 2. Pravica do storitev v državi članici stalnega prebivališča velja tudi za družinske člane vlagatelja zahtevka za pokojnino.

2. Storitve bremenijo nosilca države članice, ki v primeru dodelitve pokojnine postane pristojen po členih 23 do 25.

Prejemnik pokojnine ali pokojnin po zakonodaji dveh ali več držav članic, od katerih je ena država članica stalnega prebivališča, ki je upravičen do storitev po zakonodaji te države članice, skupaj s svojimi družinskimi člani prejema take storitve od in na račun nosilca v kraju stalnega prebivališča, kakor da bi bil upokojenec, katerega pokojnina je izplačljiva samo po zakonodaji te države članice.

Neobstoj pravice do storitev po zakonodaji države članice stalnega prebivališča

1. Prejemnik pokojnine ali pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic, ki ni upravičen do storitev po zakonodaji države članice stalnega prebivališča, kljub temu skupaj s svojimi družinskimi člani prejema take storitve, kot če bi bil do njih upravičen po zakonodaji države članice ali vsaj ene od držav članic, pristojnih glede njegovih pokojnin, če stalno prebiva v tej državi članici. Storitve zagotovi nosilec v kraju stalnega prebivališča na stroške nosilca iz odstavka 2, kakor da bi bila oseba upravičena do pokojnine in storitev po zakonodaji te države članice.

2. V primerih, ki so zajeti v odstavku 1, stroške storitev krije nosilec, kot določajo naslednja pravila:

Pokojnine po zakonodaji ene ali več držav članic, ki niso države stalnega prebivališča, kadar je pravica do dajatev v slednji državi članici

Kadar prejemnik pokojnine ali pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic stalno prebiva v državi članici, po zakonodaji katere pravica do prejemanja storitev ni pogojena z zavarovanjem ali dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe, in od te države članice ne prejema pokojnine, stroški storitev, ki se nudijo njemu in njegovim družinskim članom, bremenijo nosilca ene od držav članic, pristojnih za pokojnino, ki se določi v skladu s členom 24(2), kot da bi bili upokojenec in njegovi družinski člani upravičeni do takih storitev, če bi stalno prebivali v tej državi članici.

Stalno prebivališče družinskih članov v državi članici, v kateri upokojenec nima stalnega prebivališča

Družinski člani prejemnika pokojnine ali pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic, ki stalno prebivajo v državi članici, v kateri upokojenec nima stalnega prebivališča, so upravičeni do prejemanja storitev od nosilca v kraju njihovega stalnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kolikor je upokojenec upravičen do storitev po zakonodaji države članice. Stroški bremenijo pristojnega nosilca, odgovornega za stroške storitev, ki se upokojencu zagotovijo v državi članici njegovega stalnega prebivališča.

Začasno bivanje upokojenca ali njegovih družinskih članov v državi članici, v kateri nimajo stalnega prebivališča – Začasno bivanje v pristojni državi članici – Odobritev ustreznega zdravljenja zunaj države članice stalnega prebivališča

1. Člen 19 se smiselno uporablja za prejemnika pokojnine ali pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic, upravičenega do storitev po zakonodaji ene od držav članic, ki zagotavljajo njegovo(-e) pokojnino(-e), ali za njegove družinske člane, ki začasno bivajo v državi članici, v kateri nimajo stalnega prebivališča.

2. Člen 18(1) se smiselno uporablja za osebe iz odstavka 1, kadar začasno bivajo v državi članici, v kateri ima sedež pristojni nosilec, odgovoren za stroške storitev, ki so upokojencu zagotovljene v državi članici stalnega prebivališča, če je navedena država članica to izbrala in je navedeno v Prilogi IV.

3. Člen 20 se smiselno uporablja za upokojenca in/ali njegove družinske člane, ki začasno bivajo v državi članici, v kateri nimajo stalnega prebivališča, da bi tam prejeli zdravljenje, ki ustreza njihovemu zdravstvenemu stanju.

4. Če v odstavku 5 ni določeno drugače, stroški storitev iz odstavkov 1 do 3 bremenijo pristojnega nosilca, odgovornega za stroške storitev, ki se upokojencu zagotavljajo v državi članici stalnega prebivališča.

5. Stroški storitev iz odstavka 3 bremenijo nosilca v kraju stalnega prebivališča upokojenca ali njegovih družinskih članov, če te osebe stalno prebivajo v državi članici, ki si je izbrala povračilo na podlagi pavšalnih zneskov. V takih primerih se za namene odstavka 3 nosilec v kraju stalnega prebivališča upokojenca ali njegovih družinskih članov šteje za pristojnega nosilca.

1. Obmejni delavec, ki se starostno ali invalidsko upokoji, je v primeru bolezni upravičen do nadaljnjega prejemanja storitev v državi članici, v kateri je nazadnje opravljal dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe, kolikor gre za nadaljevanje zdravljenja, ki se je začelo v tej državi članici. „Nadaljevanje zdravljenja“ pomeni nadaljnje preiskave, diagnosticiranje in zdravljenje med celotnim trajanjem bolezni.

Prvi pododstavek se smiselno uporablja za družinske člane nekdanjega obmejnega delavca, razen če država članica, v kateri je bil nekdanji obmejni delavec nazadnje zaposlen, ni navedena v Prilogi III.

2. Upokojenec, ki je v petih letih pred dejanskim datumom starostne ali invalidske pokojnine najmanj dve leti opravljal dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe kot obmejni delavec, je upravičen do storitev v državi članici, v kateri je opravljal tako dejavnost kot obmejni delavec, če sta ta država članica in država članica, v kateri ima sedež pristojni nosilec, odgovoren za stroške storitev, ki so upokojencu zagotovljene v državi članici stalnega prebivališča, izbrali to in sta obe navedeni v Prilogi V.

3. Odstavek 2 se smiselno uporablja za družinske člane nekdanjega obmejnega delavca ali njegove preživele osebe, če so bili v obdobjih iz odstavka 2 upravičeni do storitev po členu 18(2), tudi če je obmejni delavec umrl preden je začel prejemati pokojnino, pod pogojem, da je kot obmejni delavec opravljal dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe najmanj dve leti v petih letih pred smrtjo.

4. Odstavka 2 in 3 se uporabljata, dokler za osebo ne začne veljati zakonodaja države članice na podlagi dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.

5. Stroški storitev iz odstavkov 1 do 3 bremenijo pristojnega nosilca, odgovornega za stroške storitev, ki se upokojencu ali njegovim preživelim osebam zagotovijo v državah članicah njihovega stalnega prebivališča.

1. Denarne dajatve prejemniku pokojnine ali pokojnin po zakonodaji ene ali več držav članic izplača pristojni nosilec države članice, v kateri ima sedež pristojni nosilec, ki je odgovoren za stroške storitev, ki so upokojencu zagotovljene v državi članici stalnega prebivališča. Smiselno se uporablja člen 21.

1. Nosilec države članice, ki je po zakonodaji, ki jo uporablja, odgovoren za odvajanje prispevkov za primer bolezni, materinstva in za enakovredne dajatve za očetovstvo, lahko zahteva in izterja te odvedene prispevke, izračunane v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, samo če stroški dajatev po členih 23 do 26 bremenijo nosilca navedene države članice.

2. Kadar je v primerih iz člena 25 pridobitev dajatev za bolezen, materinstvo in enakovrednih dajatev za očetovstvo po zakonodaji države članice, v kateri upokojenec stalno prebiva, pogojena s plačevanjem prispevkov ali s podobnimi plačili na podlagi stalnega prebivanja, se ti prispevki ne plačujejo.

Členi 23 do 30 se ne uporabljajo za upokojenca ali njegove družinske člane, ki so upravičeni do dajatev po zakonodaji države članice na podlagi opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe. V takem primeru za namene tega poglavja za osebo veljajo členi 17 do 21.

Prednost pravice do storitev – Posebno pravilo za pravico družinskih članov do storitev v državi članici stalnega prebivališča

1. Neodvisna pravica do storitev, ki temelji na zakonodaji države članice ali na tem poglavju, ima prednost pred izvedeno pravico do storitev za družinske člane. Vendar pa ima izvedena pravica do storitev prednost pred neodvisnimi pravicami, kadar neodvisna pravica v državi članici stalnega prebivališča obstaja neposredno in izključno na podlagi stalnega prebivališča osebe v tej državi članici.

2. Kadar družinski člani zavarovane osebe stalno prebivajo v državi članici, po zakonodaji katere pravica do storitev ni pogojena z zavarovanjem ali dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe, se storitve zagotovijo na stroške pristojnega nosilca v državi članici, v kateri stalno prebivajo, če zakonec ali oseba, ki skrbi za otroke zavarovane osebe, opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v navedeni državi članici ali prejema pokojnino od te države članice na podlagi dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.

1. Zavarovanec ali njegov družinski član, ki je imel pravico do proteze, večjega pripomočka ali drugih storitev večje vrednosti, ki jih je priznal nosilec države članice, še preden se oseba zavaruje po zakonodaji, ki jo uporablja nosilec druge države članice, prejme te storitve na stroške prvega nosilca, tudi če jih ta dodeli po tem, ko je navedena oseba že zavarovana po zakonodaji, ki jo uporablja drugi nosilec.

1. Če je prejemnik denarnih dajatev za dolgotrajno nego, ki jih je treba obravnavati kot dajatve za bolezen in jih torej zagotovi država članica, pristojna za denarne dajatve po členu 21 ali 29, hkrati in po tem poglavju upravičen zahtevati storitve za enak namen od nosilca v kraju stalnega ali začasnega prebivališča v drugi državi članici, in če mora tudi nosilec v prvi državi članici povrniti stroške teh storitev po členu 35, se uporablja splošna določba o preprečevanju prekrivanja dajatev iz člena 10, samo z naslednjo omejitvijo: če oseba zahteva in prejme storitev, se znesek denarne dajatve zniža za znesek storitve, ki se ali se lahko zahteva od nosilca v prvi državi članici, ki mora povrniti stroške.

2. Upravna komisija pripravi seznam denarnih dajatev in storitev, za katere velja odstavek 1.

3. Dve ali več držav članic ali njihovi pristojni organi se lahko dogovorijo o drugih ali dopolnilnih ukrepih, ki za osebe ne smejo biti manj ugodni od načel iz odstavka 1.

1. Stroški storitev, ki jih v skladu s tem poglavjem nudi nosilec države članice v imenu nosilca druge države članice, se v celoti povrnejo.

2. Povračila stroškov iz odstavka 1 se določijo in izvršijo v skladu z ureditvijo, določeno v izvedbeni uredbi, bodisi ob predložitvi dokazila o dejanskih stroških ali na podlagi pavšalnih zneskov za države članice, katerih pravna ali upravna struktura je taka, da uporaba povračila na podlagi dejanskih stroškov ni ustrezna.

3. Dve ali več držav članic in njihovi pristojni organi lahko predvidijo tudi druge metode povračil ali se odpovejo vsem povračilom med nosilci, ki so v njihovi pristojnosti.

1. Brez poseganja v morebitne ugodnejše določbe iz odstavkov 2 in 2a tega člena, se členi 17, 18(1), 19(1) in 20(1) uporabljajo tudi za dajatve v zvezi z nesrečami pri delu ali poklicnimi boleznimi.

2. Oseba, ki je utrpela nesrečo pri delu ali zbolela za poklicno boleznijo in ima stalno ali začasno prebivališče v državi članici, ki ni pristojna država članica, je upravičena do posebnih storitev iz sistema za nesreče pri delu in poklicne bolezni, ki jih v imenu pristojnega nosilca zagotovi nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, kakor da bi bila oseba zavarovana po navedeni zakonodaji.

2a. Pristojni nosilec osebi, ki je utrpela nesrečo pri delu ali zbolela za poklicno boleznijo in je upravičena do dajatev, ki jih plača ta nosilec, ne sme zavrniti odobritve iz člena 20(1), kadar ji ob upoštevanju trenutnega zdravstvenega stanja te osebe in verjetnega poteka bolezni v državi članici, v kateri ima ta oseba stalno prebivališče, ni možno nuditi zdravljenja, primernega stanju te osebe, v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljeno.

1. Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja določa pokritje stroškov prevoza osebe, ki je utrpela nesrečo pri delu ali zbolela za poklicno boleznijo, v kraj stalnega prebivališča ali v bolnišnico, pokrije te stroške do kraja v drugi državi članici, kjer ima oseba stalno prebivališče, če ta nosilec tak prevoz predhodno odobri ob upoštevanju razlogov zanj. Ta odobritev ni potrebna v primeru obmejnega delavca.

2. Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja določa kritje stroškov prevoza trupla osebe, ki je izgubila življenje v nesreči pri delu, do kraja pokopa, v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, pokrije take stroške do kraja v drugi državi članici, kjer je oseba stalno prebivala v času nesreče.

Dajatve za poklicno bolezen, kadar je bila oseba, ki je zbolela za to boleznijo, izpostavljena enakemu tveganju v več državah članicah

Kadar je oseba, ki je zbolela za poklicno boleznijo, po zakonodaji dveh ali več držav opravljala dejavnost, ki je zaradi svoje narave verjetno povzročila bolezen, se dajatve njej ali njenim preživelim osebam dodelijo izključno po zakonodaji zadnje od teh držav, po kateri so pogoji izpolnjeni.

V primeru poslabšanja poklicne bolezni, za katero je oseba, ki je zbolela za to boleznijo, prejemala ali prejema dajatev po zakonodaji države članice, se uporabljajo naslednja pravila:

1. Kadar v državi članici, v kateri ima oseba stalno ali začasno prebivališče, ni zavarovanja za primer nesreče pri delu ali poklicne bolezni, ali če tako zavarovanje je, vendar pa ni noben nosilec odgovoren za zagotavljanje storitev, te storitve zagotovi nosilec v kraju začasnega ali stalnega prebivališča, ki je odgovoren za zagotavljanje storitev v primeru bolezni.

2. Kadar pa v pristojni državi članici ni zavarovanja za primer nesreče pri delu ali poklicne bolezni, se določbe tega poglavja glede storitev uporabljajo za osebo, ki je do teh storitev upravičena v primeru bolezni, materinstva ali enakovrednega očetovstva po zakonodaji te države članice, če ta oseba med stalnim ali začasnim prebivanjem v drugi državi članici utrpi nesrečo pri delu ali zboli za poklicno boleznijo. Stroške krije nosilec, ki je pristojen za storitve po zakonodaji pristojne države članice.

3. Glede enakovrednosti nesreč pri delu in poklicnih bolezni, ki so se zgodile ali so bile ugotovljene naknadno po zakonodaji druge države članice, se pri oceni stopnje nezmožnosti, pravice do dajatev ali njihovih zneskov, za pristojnega nosilca v državi članici uporablja člen 5 pod pogojem, da:

1. Člen 35 se uporablja tudi za dajatve iz tega poglavja, povračilo stroškov pa se izvrši na podlagi dejanskih stroškov.

2. Dve ali več držav članic ali njihovi pristojni organi lahko predvidijo tudi druge metode povračil ali se odpovejo vsem povračilom med nosilci, ki so v njihovi pristojnosti.

Pravica do pomoči, kadar smrt nastopi ali kadar upravičenec stalno prebiva v državi članici, ki ni pristojna država članica

1. Kadar zavarovanec ali njegov družinski član umre v državi članici, ki ni pristojna država članica, se šteje, kot da je smrt nastopila v pristojni državi članici.

2. Pristojni nosilec je dolžan dodeliti pomoč ob smrti, izplačljivo po zakonodaji, ki jo uporablja, tudi v primeru, ko upravičenec stalno prebiva v državi članici, ki ni pristojna država.

3. Odstavka 1 in 2 se uporabljata tudi, kadar je smrt posledica nesreče pri delu ali poklicne bolezni.

1. V primeru smrti upokojenca, ki je bil upravičen do pokojnine po zakonodaji ene države članice ali do pokojnin po zakonodajah dveh ali več držav članic in je stalno prebival v državi članici, ki ni tista, katere nosilec je odgovoren za zagotavljanje storitev po členih 24 in 25, pomoč ob smrti, izplačljivo po zakonodaji, ki jo uporablja, ta nosilec zagotovi na lastne stroške, kot če bi upokojenec v času svoje smrti prebival v državi članici, v kateri ima nosilec sedež.

1. V tem poglavju „zakonodaja vrste A“ pomeni vsako zakonodajo, po kateri znesek dajatev za invalidnost ni odvisen od trajanja zavarovalnih dob ali dob prebivanja in jo pristojna država članica izrecno vključi v Prilogo VI, „zakonodaja vrste B“ pa pomeni katero koli drugo zakonodajo.

2. Oseba, za katero sta zaporedoma ali izmenično veljali zakonodaji dveh ali več držav članic in je dopolnila zavarovalne dobe ali dobe prebivanja izključno po zakonodaji vrste A, je upravičena samo do dajatev od nosilca v državi članici, katere zakonodaja se je uporabljala v času, ko je nastopila nezmožnost za delo, ki ji je sledila invalidnost, kadar je to primerno, ob upoštevanju člena 45, in take dajatve prejme v skladu s to zakonodajo.

3. Oseba, ki ni upravičena do dajatev iz odstavka 2, prejme dajatve, za katere je še upravičena po zakonodaji druge države članice, kadar je to primerno, ob upoštevanju člena 45.

4. Če so v zakonodaji iz odstavkov 2 in 3 pravila glede zmanjšanja, mirovanja ali odvzema dajatev za invalidnost v primeru prekrivanja dajatev z drugimi dohodki ali z dajatvami druge vrste v smislu člena 53(2), se smiselno uporabljata člena 53(3) in člen 55(3).

Pristojni nosilec v državi članici, katere zakonodaja pogojuje pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatev z dopolnitvijo zavarovalnih dob ali dob prebivanja, po potrebi smiselno uporablja člen 51(1).

1. Oseba, za katero je zaporedoma ali izmenično veljala zakonodaja dveh ali več držav članic, od katerih vsaj ena ni zakonodaja vrste A, so upravičene do dajatev po poglavju 5, ki se uporablja smiselno ob upoštevanju odstavka 3.

2. Če pa je za osebo prej veljala zakonodaja vrste B in postane nezmožna za delo, kar ima za posledico invalidnost, medtem ko zanjo velja zakonodaja vrste A, prejema dajatve v skladu s členom 44, pod pogojem, da:

3. Odločitev, ki jo sprejme nosilec države članice v zvezi s stopnjo invalidnosti vlagatelja zahtevka, je zavezujoča za nosilca vsake druge zadevne države članice pod pogojem, da je skladnost med zakonodajami teh držav članic o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti priznana v Prilogi VII.

1. V primeru poslabšanja invalidnosti, za katero oseba že prejema dajatve po zakonodaji ene ali več držav članic, se ob upoštevanju poslabšanja uporabljajo naslednje določbe:

2. Če je skupni znesek dajatve ali dajatev, izplačljivih po odstavku 1, nižji od zneska dajatve, ki jo je oseba prejemala na stroške nosilca, ki je bil prej pristojen za izplačevanje, mu ta nosilec izplačuje dodatek, ki je enak razliki med obema zneskoma.

3. Če oseba ni upravičena do dajatev na stroške nosilca druge države članice, pristojni nosilec prej pristojne države članice dodeli dajatve v skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, ob upoštevanju poslabšanja in, kadar je to primerno, člena 45.

1. Dajatve za invalidnost se pretvorijo v dajatve za starost, kadar je to potrebno, po pogojih, določenih v zakonodaji ali zakonodajah, po katerih so dodeljene, in v skladu s poglavjem 5.

2. Kadar oseba, ki prejema dajatve za invalidnost, lahko vloži zahtevek za dajatve za starost po zakonodaji ene ali več držav članic v skladu s členom 50, nosilec, ki je odgovoren za zagotavljanje dajatev za invalidnost po zakonodaji države članice, še naprej izplačuje taki osebi dajatve za invalidnost, do katerih je upravičena po zakonodaji, ki jo uporablja, dokler se za tega nosilca ne začne uporabljati odstavek 1, sicer pa dokler oseba izpolnjuje pogoje za te dajatve.

3. Kadar se dajatve za invalidnost, dodeljene po zakonodaji države članice v skladu s členom 44, pretvorijo v dajatve za starost, oseba pa še ne izpolnjuje pogojev, ki jih za prejemanje teh dajatev določajo zakonodaje ene ali več drugih držav članic, oseba od te ali teh držav članic prejema dajatve za invalidnost od dneva pretvorbe.

Te dajatve za invalidnost se dodelijo v skladu s poglavjem 5, kakor da bi se to poglavje uporabljalo v času, ko je nastopila nezmožnost za delo, katere posledica je invalidnost, dokler zadevna oseba ne izpolni potrebnih pogojev za dajatev za starost, določenih v zadevnih nacionalnih zakonodajah ali, kadar taka pretvorba ni predvidena, dokler je upravičena do dajatev za invalidnost po slednji zakonodaji ali zakonodajah.

4. Dajatve za invalidnost, dodeljene po členu 44, se v skladu s poglavjem 5 ponovno izračunajo takoj, ko upravičenec izpolni potrebne pogoje za dajatve za invalidnost, določene v zakonodaji vrste B, ali takoj, ko prejme dajatve za starost po zakonodaji druge države članice.

Členi 6, 44, 46, 47 in 48 ter člen 60(2) in (3) se uporabljajo smiselno za osebe, ki so vključene v poseben sistem za državne uslužbence.

1. Vsi pristojni nosilci določijo upravičenost do dajatve po vseh zakonodajah držav članic, ki so veljale za osebo, kadar se vloži zahtevek za dodelitev, razen če oseba izrecno zahteva odložitev dodelitve dajatev za starost po zakonodaji ene ali več držav članic.

2. Če ob določenem času oseba ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev, določenih v vseh zakonodajah držav članic, ki so zanjo veljale, nosilci, ki uporabljajo zakonodajo, katere pogoji so izpolnjeni, pri izračunu v skladu s členom 52(1)(a) ali (b) ne upoštevajo dob, dopolnjenih po zakonodajah, katerih pogoji niso izpolnjeni ali niso več izpolnjeni, kadar bi to povzročilo nižji znesek dajatve.

3. Odstavek 2 se smiselno uporablja, kadar oseba izrecno zahteva odlog dodelitve dajatev za starost.

4. Nov izračun se opravi samodejno, kadar so izpolnjeni pogoji po drugih zakonodajah ali kadar oseba zahteva dodelitev dajatve za starost, odloženih v skladu z odstavkom 1, razen če so dobe, dopolnjene po drugih zakonodajah, že upoštevane na podlagi odstavkov 2 ali 3.

1. Kadar zakonodaja države članice pogojuje dodelitev nekaterih dajatev z dopolnitvijo zavarovalnih dob izključno v posebni dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe ali v poklicu, za katerega velja poseben sistem za zaposlene ali samozaposlene osebe, pristojni nosilec te države članice upošteva dobe, dopolnjene po zakonodaji druge države članice samo, če so dopolnjene v ustreznem sistemu ali, če tega ni, v enakem poklicu ali, kadar je to primerno, v enaki dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.

Če po upoštevanju tako dopolnjenih dob oseba ne izpolnjuje pogojev za dodelitev dajatev iz posebnega sistema, se te dobe upoštevajo za dodelitev dajatev iz splošnega sistema ali, če tega ni, iz sistema za fizične delavce ali uslužbence, odvisno od primera, pod pogojem, da je bila oseba zavarovana v enem od teh sistemov.

2. Zavarovalne dobe, dopolnjene po posebnem sistemu države članice, se upoštevajo pri dodeljevanju dajatev iz splošnega sistema ali, če tega ni, iz sistema za fizične delavce ali uslužbence, odvisno od primera, druge države članice, pod pogojem, da je bila oseba zavarovana v enem od teh sistemov, tudi če so te dobe že bile upoštevane v slednji državi članici po posebnem sistemu.

3. Kadar država članica v svoji zakonodaji ali v posebnem sistemu pogojuje pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatev s tem, da mora biti oseba ob nastopu zavarovalnega primera zavarovana, ta pogoj velja za izpolnjenega v primeru, da je bila ta oseba pred tem zavarovana po zakonodaji ali posebnem sistemu te države članice in je ob nastopu zavarovalnega primera zavarovana po zakonodaji druge države članice za enak zavarovalni primer, ali, če to ni tako, v primeru, da osebi dajatev za enak zavarovalni primer pripada po zakonodaji druge države članice. Slednji pogoj velja za izpolnjenega v primerih iz člena 57.

2. Kadar je to primerno, pristojni nosilec uporabi za znesek, izračunan v skladu s pododstavki 1(a) in (b), vsa pravila glede zmanjšanja, mirovanja ali odvzema po zakonodaji, ki jo uporablja, v mejah, predvidenih v členih 53 do 55.

3. Oseba je upravičena, da od pristojnega nosilca vsake države članice prejema višjega od zneskov, izračunanih v skladu s pododstavki 1(a) ali (b).

4. Kadar je zaradi izračuna na podlagi odstavka 1(a) v eni državi članici neodvisna dajatev vedno enaka ali višja od sorazmerne dajatve, izračunane v skladu z odstavkom 1(b), pristojni nosilec opusti sorazmerni račun, pod pogojem, da:

5. Ne glede na določbe iz pododstavkov 1, 2 in 3 se sorazmerni izračun ne uporablja za sisteme, ki zagotavljajo dajatve, pri katerih časovne dobe niso pomembne za izračun, pod pogojem, da so taki sistemi navedeni v delu 2 Priloge VIII. V takih primerih zadevni osebi pripada dajatev, izračunana v skladu z zakonodajo zadevne države članice.

1. Vsako prekrivanje dajatev za invalidnost, dajatev za starost in dajatev za preživele osebe, ki se izračunajo ali dodelijo na podlagi zavarovalnih dob in/ali dob prebivanja, ki jih dopolni ista oseba, se šteje za prekrivanje dajatev iste vrste.

2. Prekrivanje dajatev, ki jih ni mogoče šteti za dajatve iste vrste v smislu odstavka 1, se šteje za prekrivanje dajatev druge vrste.

3. Glede pravil o zmanjšanju, mirovanju ali odvzemu, ki jih določa zakonodaja države članice v primeru prekrivanja dajatve za invalidnost, starost ali dajatve za preživele osebe z dajatvijo iste vrste ali dajatvijo druge vrste ali z drugim dohodkom, veljajo naslednje določbe:

1. Kadar se dajatve iste vrste, ki se zagotavljajo po zakonodaji dveh ali več držav članic, prekrivajo, se pravila za preprečevanje prekrivanja iz zakonodaje države članice ne uporabijo za sorazmerno dajatev.

2. Pravila za preprečevanje prekrivanja se uporabijo za neodvisno dajatev samo, če gre za dajatev, katere:

1. Če je za prejemanje dajatev druge vrste ali drugih dohodkov treba uporabljati pravila za preprečevanje prekrivanja, ki jih določa zakonodaja zadevnih držav članic v zvezi z:

2. Pristojni nosilec ne uporabi deljenja, predpisanega za neodvisne dajatve, če zakonodaja, ki jo uporablja, predvideva upoštevanje dajatev druge vrste in/ali drugega dohodka in vseh drugih elementov za izračun dela zneska glede na razmerje med zavarovalnimi dobami in/ali dobami prebivanja iz člena 52(1)(b)(ii).

3. Odstavka 1 in 2 se smiselno uporabljata, kadar zakonodaja ene ali več držav članic določa, da pravice do dajatev ni mogoče pridobiti v primeru, ko oseba prejema dajatev druge vrste, ki se izplačuje po zakonodaji druge države članice, ali drugi dohodek.

1. Za izračun teoretičnih in sorazmernih zneskov iz člena 52(1)(b) se uporabljajo naslednja pravila:

2. Določbe zakonodaje države članice, ki se nanašajo na revalorizacijo elementov, ki se upoštevajo za izračun dajatev, se po potrebi uporabijo tudi za elemente, ki jih pristojni nosilec te države članice v skladu z odstavkom 1 upošteva za zavarovalne dobe ali dobe prebivanja dopolnjene po zakonodajah drugih držav članic.

1. Ne glede na člen 52(1)(b) nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatev za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upoštevajo pri nastopu zavarovalnega primera, če:

V tem členu „dobe“ pomenijo vse zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, ki se zahtevajo za zadevno dajatev ali jo neposredno povišajo.

2. Pristojni nosilec v vsaki od držav članic upošteva dobe iz odstavka 1 za namene člena 52 (1)(b)(i).

3. Če zaradi uporabe določb odstavka 1 ni odgovoren nobeden od nosilcev v zadevnih državah članicah, se dajatve dodelijo izključno po zakonodaji zadnje od teh držav članic, po kateri so pogoji izpolnjeni, kot da bi bile vse zavarovalne dobe in dobe prebivanja, dopolnjene in upoštevane v skladu s členoma 6 in 51(1) in (2), dopolnjene po zakonodaji te države članice.

1. Prejemniku dajatev, za katerega se uporablja to poglavje, se v državi članici stalnega prebivališča, po zakonodaji katere se mu dajatev izplačuje, ne sme dodeliti dajatve, ki je nižja od najnižje dajatve, določene v tej zakonodaji za zavarovalno dobo ali dobo prebivanja, ki je enaka vsem dobam, upoštevanim za plačilo v skladu s tem poglavjem.

2. Pristojni nosilec te države članice mu ves čas stalnega prebivanja na njenem ozemlju izplačuje dodatek, ki je enak razliki med vsoto dajatev, ki se izplačuje v skladu s tem poglavjem, in višino najnižje dajatve.

1. Če se v zakonodaji države članice spremeni metoda za določitev dajatev ali pravila za izračun dajatev ali če se osebne okoliščine osebe spremenijo tako, da je po tej zakonodaji zaradi tega treba prilagoditi znesek dajatve, se ponovni izračun opravi v skladu s členom 52.

2. Če pa se zaradi rasti življenjskih stroškov ali spremembe ravni dohodka ali drugih razlogov za usklajevanje, dajatve v zadevni državi članici spremenijo za določen odstotek ali znesek, se ta odstotek ali znesek neposredno uporabi tudi za dajatve, določene v skladu s členom 52, ne da bi bil potreben ponoven izračun.

1. Členi 6, 50, 51(3) in 52 do 59 se smiselno uporabljajo za osebe, ki so zajete v poseben sistem za javne uslužbence.

2. Če pa po zakonodaji pristojne države članice velja za pridobitev, izplačilo, ohranitev ali ponovno pridobitev pravic do dajatev po posebnem sistemu za javne uslužbence pogoj, da so bile vse zavarovalne dobe dopolnjene po enem ali več posebnih sistemih za javne uslužbence v tej državi članici ali da se štejejo kot enakovredne tem dobam po zakonodaji te države članice, pristojni nosilec upošteva samo tiste dobe, ki jih je mogoče priznati po zakonodaji, ki jo uporablja.

Če ob upoštevanju tako dopolnjenih dob oseba ne izpolnjuje pogojev za prejemanje teh dajatev, se te dobe upoštevajo za dodelitev dajatev po splošnem sistemu ali, če tega ni, po sistemu, ki se uporablja za delavce ali uslužbence, odvisno od primera.

3. Kadar se po zakonodaji države članice dajatve iz posebnega sistema za javne uslužbence izračunavajo na podlagi zadnje plače ali plač, prejetih med referenčnim obdobjem, pristojni nosilec te države upošteva pri izračunu samo tiste ustrezno revalorizirane plače, ki jih je oseba prejela med obdobjem ali obdobji, ko je zanjo veljala ta zakonodaja.

Posebna pravila o seštevanju zavarovalnih dob, dob zaposlitve ali samozaposlitve

1. Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja določa, da je pridobitev, ohranitev, ponovna pridobitev ali trajanje pravice do dajatev odvisna od dopolnitve zavarovalnih dob, dob zaposlitve ali samozaposlitve, mora po potrebi upoštevati zavarovalne dobe, dobe zaposlitve ali samozaposlitve, dopolnjene po zakonodaji katere koli druge države članice, kakor da bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.

Če pa je po zakonodaji, ki se uporablja, pravica do dajatev odvisna od dopolnitve zavarovalnih dob, se dobe zaposlitve ali samozaposlitve, dopolnjene po zakonodaji druge države članice, ne upoštevajo, razen če bi se te dobe štele kot zavarovalne dobe, če bi bile dopolnjene v skladu z zakonodajo, ki se uporablja.

2. Razen v primerih iz člena 65(5)(a) je uporaba odstavka 1 tega člena pogojena s tem, da je v skladu z zakonodajo, po kateri je vložen zahtevek za dajatve, oseba nazadnje dopolnila:

1. Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja predvideva izračun dajatev na podlagi zneska prejšnje plače ali dohodka iz poklicne dejavnosti, upošteva izključno plačo ali dohodek iz poklicne dejavnosti, ki ga oseba prejme za svojo zadnjo dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe po navedeni zakonodaji.

2. Odstavek 1 se uporabi tudi, kadar zakonodaja, ki jo uporablja pristojni nosilec, predvideva posebno referenčno dobo za določitev plače, ki je osnova za izračun dajatev, in kadar je v celotni ali v delu te dobe za osebo veljala zakonodaja druge države članice.

3. Z odstopanjem od odstavkov (1) in (2) nosilec v kraju stalnega prebivališča za ►M1 brezposelne osebe ◄ iz člena 65(5)(a) upošteva plačo ali dohodek iz poklicne dejavnosti, ki ga oseba prejme v državi članici, katere zakonodaja je zanjo veljala med njeno zadnjo dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe, v skladu z izvedbeno uredbo.

Za namene tega poglavja se člen 7 uporablja le v primerih, predvidenih v členih 64, 65 in 65a, in z omejitvami, določenimi v navedenih členih.

1. Popolnoma brezposelna oseba, ki izpolnjuje pogoje zakonodaje pristojne države članice za upravičenost do dajatev in odide v drugo državo članico, da bi si tam poiskala delo, ohrani upravičenost do denarnih dajatev za brezposelnost pod naslednjimi pogoji in v skladu z naslednjimi omejitvami:

2. Če se oseba vrne v pristojno državo članico ob ali pred iztekom roka, v katerem je upravičena do dajatev po odstavku 1(c), se njena upravičenost do dajatev po zakonodaji te države članice nadaljuje. Upravičenost do dajatev po zakonodaji pristojne države pa v celoti izgubi, če se ne vrne ob ali pred iztekom tega roka, razen če so določbe te zakonodaje ugodnejše. V izjemnih primerih lahko pristojna služba ali nosilec dopusti, da se oseba vrne pozneje, upravičenost pa ne preneha.

3. Če zakonodaja pristojne države članice ni ugodnejša, se med dvema dobama zaposlitve upravičenost do dajatev iz odstavka 1 ohrani skupno največ za tri mesece; pristojne službe ali nosilec lahko to obdobje podaljša do največ šest mesecev.

4. Ureditev izmenjave informacij, sodelovanja in vzajemne pomoči med nosilci in službami pristojne države članice in države članice, v katero odide oseba, da bi poiskala delo, se določi v izvedbeni uredbi.

Brezposelne osebe, ki stalno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država

1. Oseba, ki je delno ali občasno brezposelna in je med svojo zadnjo dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, mora biti na razpolago delodajalcu ali službam za zaposlovanje v pristojni državi članici. Prejema dajatve v skladu z zakonodajo pristojne države članice, kakor če bi stalno prebivala v tej državi članici. Te dajatve zagotovi nosilec pristojne države članice.

2. Popolnoma brezposelna oseba, ki je med svojo zadnjo dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, in še naprej stalno prebiva v tej državi članici ali se vrne v to državo članico, mora biti na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici stalnega prebivališča. Brez poseganja v člen 64 je popolnoma brezposelna oseba lahko dodatno na razpolago tudi službam za zaposlovanje države članice, v kateri je opravljala svojo zadnjo dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe.

Brezposelna oseba, ki ni obmejni delavec in se ne vrne v državo članico stalnega prebivališča, mora biti na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici, katere zakonodaja je zanjo nazadnje veljala.

3. Brezposelna oseba iz prvega stavka odstavka 2 se mora kot oseba, ki išče delo, prijaviti pri pristojni službi za zaposlovanje države članice, v kateri stalno prebiva, zanjo veljajo v njej organizirani postopki nadzora, spoštovati mora pogoje, določene v zakonodaji te države članice. Če se odloči, da se kot oseba, ki išče delo, prijavi tudi v državi članici, v kateri je opravljala zadnjo dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe, mora izpolnjevati obveznosti, ki veljajo v tej državi.

4. Izvajanje drugega stavka odstavka 2 in drugega stavka odstavka 3 ter ureditev izmenjave informacij, sodelovanja in vzajemne pomoči med nosilci in službami države članice stalnega prebivališča in države članice, v kateri je nazadnje opravljala poklic, se določi v izvedbeni uredbi.

6. Dajatve po odstavku 5, ki jih zagotavlja nosilec v kraju stalnega prebivališča, ta še naprej zagotavlja na lastne stroške. Ob upoštevanju odstavka 7 pa pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja je za osebo nazadnje veljala, nosilcu v kraju stalnega prebivališča povrne celotni znesek dajatev, ki jih je slednji nosilec zagotavljal prve tri mesece. V tem obdobju znesek povračila ne sme biti višji od zneska, ki se v primeru brezposelnosti izplača po zakonodaji pristojne države članice. V primeru iz odstavka 5(b) se obdobje zagotavljanja dajatev po členu 64 odšteje od obdobja iz drugega stavka tega odstavka. Ureditev glede povračila se določi v izvedbeni uredbi.

7. Obdobje povračila iz odstavka 6 pa se podaljša na pet mesecev, kadar je oseba v preteklih 24 mesecih dopolnila najmanj 12 mesec zaposlitve ali samozaposlitve v državi članici, katere zakonodaja je zanjo veljala nazadnje, če bi se te dobe upoštevale pri ugotavljanju upravičenosti do dajatev za brezposelnost.

8. Za namene odstavkov 6 in 7 lahko dve ali več držav članic ali njihovi pristojni organi predvidijo tudi druge metode povračil ali se odpovejo vsem povračilom med nosilci, ki so v njihovi pristojnosti.

Posebne določbe za popolnoma brezposelne obmejne delavce, kadar ni sistema dajatev za brezposelnost samozaposlenih oseb v državi članici stalnega prebivališča

1. Z odstopanjem od člena 65 se popolnoma brezposelna oseba, ki je kot obmejni delavec pred nedavnim dopolnila zavarovalno dobo kot samozaposlena oseba ali dobo samozaposlitve, priznano za namene dodelitve dajatev za brezposelnost v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča te osebe in čigar država članica stalnega prebivališča je predložila uradno obvestilo, da sistem dajatev za brezposelnost v tej državi članici ne dopušča nobene možnosti, da se zajame kakršna koli kategorija samozaposlenih oseb, se prijavi pri službi za zaposlovanje v državi članici, v kateri je ta oseba opravljala zadnjo dejavnost kot samozaposlena oseba in pri predložitvi vloge za dajatve nadaljuje z izpolnjevanjem pogojev, določenih z zakonodajo slednje države članice. Popolnoma brezposelna oseba lahko o tem kot dodatni ukrep obvesti službo za zaposlovanje države članice stalnega prebivališča.

2. Popolnoma brezposelna oseba iz odstavka 1 prejema dajatve od države članice, katere zakonodaja je zanjo nazadnje veljala, v skladu z zakonodajo, ki jo ta država članica uporablja.

3. Kadar popolnoma brezposelna oseba iz odstavka 1 ne želi biti ali ostati na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici zadnje dejavnosti potem ko je bila pri njej že prijavljena in želi iskati delo v državi članici stalnega prebivališča, se razen člena 64(1)(a) smiselno uporablja člen 64. Pristojni nosilec lahko podaljša obdobje iz prvega stavka člena 64(1)(c) do konca obdobja upravičenosti do dajatev.

Kadar je v zakonodaji, ki se uporablja, pravica do dajatev pred upokojitvijo odvisna od dopolnitve zavarovalnih dob, dob zaposlitve ali samozaposlitve, se člen 6 ne uporablja.

Oseba je upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo pristojne države članice, tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kakor da bi stalno prebivali v prvi državi članici. Upokojenec pa je upravičen do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo države članice, ki je pristojna za njegovo pokojnino.

1. Kadar se v istem obdobju za iste družinske člane dajatve dodeljujejo po zakonodaji več kot ene države članice, se uporabijo naslednja prednostna pravila:

2. V primeru prekrivanja upravičenj se družinske dajatve dodelijo v skladu z zakonodajo, ki ima v skladu z odstavkom 1 prednost. Upravičenosti do družinskih dajatev na podlagi druge zakonodaje ali zakonodaj v koliziji mirujejo do zneska, določenega v prvi zakonodaji, po potrebi pa se razlika do tega zneska dodeli v obliki dodatka. Take razlike v obliki dodatka pa ni treba dodeliti za otroke, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kadar je podlaga za upravičenost do zadevne dajatve zgolj stalno prebivališče.

3. Če je po členu 67 zahtevek za družinske dajatve vložen pri pristojnemu nosilcu v državi članici, katere zakonodaja se uporablja, vendar ne kot prednostna pravica v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena:

Kadar oseba, ki naj bi se ji družinske dajatve zagotavljale za vzdrževanje družinskih članov, teh dajatev ne uporablja v ta namen, pristojni nosilec izvrši svoje zakonske obveznosti tako, da na zahtevo in prek nosilca v državi članici njihovega stalnega prebivališča oziroma imenovanega nosilca ali ustanove, ki jo v ta namen imenuje pristojni organ države članice stalnega prebivališča, zagotavlja omenjene dajatve fizični ali pravni osebi, ki dejansko vzdržuje družinske člane.

1. Če se po zakonodaji, določeni na podlagi členov 67 in 68, ne pridobi nobena pravica do izplačila dodatnih ali posebnih družinskih dajatev za sirote, se take dajatve praviloma izplačajo poleg drugih družinskih dajatev, pridobljenih v skladu z zgoraj navedeno zakonodajo, po zakonodaji države članice, ki je za umrlega delavca veljala najdlje, kolikor je bila pravica pridobljena po tej zakonodaji. Če po tej zakonodaji ni bila pridobljena nobena pravica, se pogoji za pridobitev take pravice po zakonodajah drugih držav članic proučijo, dajatve pa dodelijo, v padajočem zaporedju glede na dolžino zavarovalnih dob ali dob prebivanja, dopolnjenih po zakonodajah teh držav članic.

2. Dajatve, ki se izplačujejo v obliki pokojnin ali dodatkov pokojninam, se dodelijo in izračunajo v skladu s poglavjem 5.

1. Ta člen se uporablja za tiste posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po zakonodaji, ki ima zaradi osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev za upravičenost značilnosti zakonodaje s področja socialne varnosti iz člena 3(1) in socialni pomoči.

2. V tem poglavju „posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“ pomenijo dajatve, ki:

3. Člen 7 in druga poglavja tega naslova se ne uporabljajo za dajatve iz odstavka 2 tega člena.

4. Dajatve iz odstavka 2 se dodeljujejo izključno v državi članici, v kateri oseba stalno prebiva, v skladu z njeno zakonodajo. Te dajatve dodeljuje nosilec v kraju stalnega prebivališča na svoje stroške.

1. Upravno komisijo za koordinacijo sistemov socialne varnosti (v nadaljnjem besedilu: „Upravna komisija“) pri ►M3 Evropski komisiji ◄ sestavljajo predstavniki vlad vseh držav članic, ki jim po potrebi pomagajo strokovni svetovalci. Predstavnik ►M3 Evropske komisije ◄ se udeležuje zasedanj Upravne komisije v svetovalni vlogi.

2. Upravna komisija odloča s kvalificirano večino, kakor je določeno v Pogodbah, razen pri sprejemanju svojega poslovnika, za katerega je potrebna sporazumna odločitev njenih članov.

Odločitve o vprašanjih v zvezi z razlago iz člena 72(a) se ustrezno objavijo.

3. Tajniške storitve za Upravno komisijo zagotavlja ►M3 Evropska komisija ◄ .

1. Pri Upravni komisiji se ustanovi Tehnična komisija za obdelavo podatkov (v nadaljnjem besedilu: „Tehnična komisija“). Tehnična komisija Upravni komisiji predlaga skupna pravila zasnove za delovanje služb za obdelavo podatkov, zlasti glede varnosti in uporabe standardov; pripravlja poročila in obrazložena mnenja preden Upravna komisija sprejme odločitve iz člena 72(d). Sestavo in način dela Tehnične komisije določi Upravna komisija.

1. Pri Upravni komisiji se ustanovi Revizijski odbor. Sestavo in način dela Revizijskega odbora določi Upravna komisija.

1. Ustanovi se Svetovalni odbor za koordinacijo sistemov socialne varnosti (v nadaljnjem besedilu: „Svetovalni odbor“), v katerem je iz vsake države članice:

Za vsako od omenjenih skupin se imenuje tudi namestnik iz vsake države članice.

Člane Svetovalnega odbora in njihove namestnike imenuje Svet. Svetovalnemu odboru predseduje predstavnik ►M3 Evropske komisije ◄ . Svetovalni odbor pripravi svoj poslovnik.

2. Svetovalni odbor je pooblaščen, da na zahtevo ►M3 Evropske komisije ◄ , na zahtevo Upravne komisije ali na lastno pobudo:

2. Pri izvajanju te uredbe si organi in nosilci držav članic medsebojno nudijo vso pomoč in ravnajo, kot da izvajajo svojo lastno zakonodajo. Administrativna pomoč, ki jo dajejo omenjeni organi in nosilci, je praviloma brezplačna. Vendar pa Upravni odbor določi, katere vrste stroški in nad kakšnim zneskom se povrnejo.

3. Organi in nosilci držav članic se za namene te uredbe lahko sporazumevajo neposredno med seboj in z osebami oziroma njihovimi pooblaščenci.

4. Da se zagotovi pravilno izvajanje te uredbe, se morajo nosilci in osebe, zajete v tej uredbi, vzajemno obveščati in sodelovati.

Nosilci v skladu z načelom dobrega upravljanja v razumnem roku odgovorijo na vse poizvedbe in s tem v zvezi zagotovijo osebam vse informacije za uveljavljanje pravic, ki jih imajo po tej uredbi.

Osebe morajo nosilce v pristojni državi članici in v državi članici stalnega prebivališča čim prej obvestiti o vseh spremembah osebnih ali družinskih okoliščin, ki vplivajo na njihovo pravico do dajatev po tej uredbi.

5. Zaradi neizpolnjevanja obveznosti obveščanja iz tretjega pododstavka odstavka 4 se lahko uporabijo sorazmerni ukrepi v skladu z nacionalno zakonodajo. Vendar pa morajo biti ti ukrepi enakovredni tistim, ki se za podobne primere uporabljajo po domači zakonodaji, in vlagateljem zahtevkov v praksi ne smejo onemogočati ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih imajo po tej uredbi.

6. V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice osebe, za katero velja, nosilec v pristojni državi članici ali v državi članici stalnega prebivališča osebe stopi v stik z nosilcem(-i) v zadevni(-ih) državi(-ah) članici(-ah). Če rešitve ni mogoče najti v razumnem roku, zadevni organi lahko pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.

7. Organi, nosilci in sodišča ene države članice ne smejo zavrniti zahtevkov ali drugih dokumentov, ki so jim predloženi, z utemeljitvijo, da so napisani v uradnem jeziku druge države članice, ki je priznan kot uradni jezik institucij Skupnosti v skladu s členom 290 Pogodbe.

1. Kadar po tej ali po izvedbeni uredbi organi ali nosilci države članice posredujejo osebne podatke organom ali nosilcem druge države članice, za to posredovanje velja zakonodaja o varstvu podatkov države članice, ki jih posreduje. Za vse podatke, ki jih posreduje organ ali nosilec države članice prejemnice, in za shranjevanje, spreminjanje in uničevanje podatkov, ki jih zagotovi navedena država članica, velja zakonodaja o varstvu podatkov države članice prejemnice.

2. Podatke, potrebne za uporabo te uredbe in izvedbene uredbe, ena država članica posreduje drugi državi članici v skladu z določbami Skupnosti o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

1. Države članice postopoma uporabljajo nove tehnologije za izmenjavo, dostop do in obdelavo podatkov, potrebnih za uporabo te uredbe in izvedbene uredbe. ►M3 Evropska komisija ◄ podpre dejavnosti skupnega interesa, takoj ko države članice vzpostavijo take storitve obdelave podatkov.

2. Vsaka država članica je odgovorna za upravljanje svojih storitev obdelave podatkov v skladu z določbami Skupnosti o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

3. Noben organ ali nosilec druge države članice ne sme zavrniti elektronskega dokumenta, ki ga nosilec pošlje ali izda v skladu s to uredbo in izvedbeno uredbo, z utemeljitvijo, da je bil prejet prek elektronskih sredstev, potem ko nosilec prejemnik izjavi, da lahko prejema elektronske dokumente. Če ni dokaza o nasprotnem, se predpostavlja, da reprodukcija in zapis takih dokumentov pravilno in točno ponovita izvirni dokument ali prikazujeta informacije, na katere se nanašata.

4. Elektronski dokument se šteje za veljavnega, če računalniški sistem, v katerem je shranjen, vsebuje zaščito, ki preprečuje spreminjanje, razkritje ali nepooblaščen dostop do zapisa. Omogočeno mora biti, da se shranjene informacije kadar koli reproducirajo v takoj berljivi obliki. Pri prenosu elektronskega dokumenta od enega do drugega nosilca socialne varnosti je treba sprejeti ustrezne varnostne ukrepe v skladu z določbami Skupnosti o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

povezavi s to uredbo in izvedbeno uredbo lahko ►M3 Evropska komisija ◄ v celoti ali delno financira:

1. Vse oprostitve ali znižanja davkov, upravnih, sodnih ali registracijskih taks, predvidenih po zakonodaji ene države članice za potrdila ali dokumente, ki morajo biti predloženi, kadar se uporablja zakonodaja te države, veljajo tudi za podobna potrdila ali dokumente, ki jih je treba predložiti, kadar se uporablja zakonodaja druge države članice ali ta uredba.

2. Vse listine, dokumenti in potrdila vseh vrst, ki jih je treba predložiti, kadar se uporablja ta uredba, so oproščeni overitve s strani diplomatskih ali konzularnih organov.

Vsak zahtevek, izjava ali pritožba, ki bi moral biti v določenem roku predložen organu, nosilcu ali sodišču države članice, kadar se uporablja njena zakonodaja, se sprejme, če je predložen v enakem roku ustreznemu organu, nosilcu ali sodišču v drugi državi članici. V tem primeru organ, nosilec ali sodišče, ki sprejme zahtevek, izjavo ali pritožbo, slednjega nemudoma posreduje pristojnemu organu, nosilcu ali sodišču v prvi državi članici, bodisi neposredno bodisi preko pristojnega organa te države članice. Datum, ko je bil tak zahtevek, izjava ali pritožba vložen pri organu, nosilcu ali sodišču v drugi državi članici, velja kot datum predložitve pristojnemu organu, nosilcu ali sodišču.

Zdravstvene preglede, ki jih določa zakonodaja ene države članice, lahko na zahtevo pristojnega nosilca druge države članice opravi nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča vlagatelja zahtevka ali osebe, upravičene do dajatev, pod pogoji iz izvedbene uredbe ali pogoji, o katerih se dogovorijo pristojni organi držav članic.

Posebne določbe za izvajanje zakonodaj nekaterih držav članic so navedene v Prilogi XI.

1. Pobiranje prispevkov, ki so plačljivi nosilcu ene države članice, in povračilo dajatev, ki jih je neupravičeno dodelil nosilec ene države članice, se lahko izvršita v drugi držav članici v skladu s postopki in z jamstvi ter prednostnimi pravicami, ki veljajo za pobiranje prispevkov, ki so plačljivi ustreznemu nosilcu v slednji državi članici, in za povračilo neupravičeno dodeljenih dajatev.

2. Izvršljive odločitve sodnih in upravnih organov v zvezi s pobiranjem prispevkov, obresti in morebitnih drugih dajatev ali v zvezi s povračilom izplačanih, vendar po zakonodaji ene države članice neupravičenih dajatev, se priznajo in izvršijo na zahtevo pristojnega nosilca druge države članice v mejah in v skladu s postopki, določenimi v zakonodaji in morebitnimi drugimi postopki, ki se uporabljajo za podobne odločitve slednje države članice. V tej državi članici se potrdi izvršljivost takih odločitev, kolikor je to zahtevano v zakonodaji in morebitnih drugih postopkih te države članice.

3. V postopkih izvršbe, stečaja ali poravnave v drugi državi članici imajo zahtevki nosilca ene države članice enake posebne pravice, kot so v zakonodaji prve države članice zagotovljeni za zahtevke iste vrste.

4. Postopek za izvajanje tega člena, vključno s povračilom stroškov, ureja izvedbena uredba ali, kadar je to potrebno in kot dopolnilni ukrep, sporazumi med državami članicami.

1. Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, vse pravice nosilca, ki je odgovoren za dodelitev dajatve, proti tretji osebi, ki mora plačati odškodnino za poškodbo, urejajo naslednja pravila:

2. Če oseba prejema dajatve po zakonodaji ene države članice za poškodbo, ki je posledica dogodka v drugi državi članici, veljajo za osebo ali za pristojnega nosilca določbe omenjene zakonodaje o tem, v katerih primerih je civilna odgovornost delodajalcev ali zaposlenega izključena.

Odstavek 1 se uporablja tudi za vse pravice nosilca, odgovornega za zagotavljanje dajatev, proti delodajalcem ali zaposlenim v primerih, v katerih njihova odgovornost ni izključena.

3. Kadar v skladu s členom 35(3) in/ali členom 41(2) dve ali več držav članic ali njihovi pristojni organi sklenejo sporazum, s katerim se odpovejo povračilu med nosilci, ki so v njihovi pristojnosti, ali kadar povračilo ni odvisno od zneska dejansko dodeljenih dajatev, vse pravice proti tretjim osebam urejajo naslednja pravila:

Glede odnosov med Luksemburgom na eni strani in Francijo, Nemčijo in Belgijo na drugi strani, sta uporaba in trajanje obdobja iz člena 65(7) odvisna od sklenitve dvostranskih sporazumov.

1. Za obdobje pred datumom začetka uporabe te uredbe se na njeni podlagi ne pridobijo nobene pravice.

2. Pri ugotavljanju pravic, pridobljenih po tej uredbi, se upoštevajo vse zavarovalne dobe in, kadar je to primerno, vse dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji države članice pred datumom začetka uporabe te uredbe v zadevni državi članici.

3. Ob upoštevanju odstavka 1 se pravica po tej uredbi pridobi tudi, če se nanaša na zavarovalni primer, ki nastopi pred datumom začetka njene uporabe v zadevni državi članici.

4. Dajatev, ki ni bila dodeljena ali ki je mirovala zaradi državljanstva ali kraja stalnega prebivališča osebe, se na zahtevo osebe dodeli ali ponovno dodeli z datumom začetka uporabe te uredbe v državi članici pod pogojem, da zaradi že prej dodeljenih pravic ni bil izplačan pavšalni znesek.

5. Pravice osebe, ki ji je bila pokojnina dodeljena pred datumom začetka uporabe te uredbe v državi članici, se na zahtevo osebe lahko ponovno pregledajo ob upoštevanju te uredbe.

6. Če se zahtevek iz odstavkov 4 ali 5 vloži v dveh letih po datumu začetka uporabe te uredbe v državi članici, začno pravice, pridobljene po tej uredbi, veljati s tem datumom, zakonodaja države članice v zvezi z izgubo ali omejitvijo pravic pa se proti tem osebam ne sme uveljavljati.

7. Če se zahtevek iz odstavka 4 ali 5 vloži po izteku obdobja dveh let po datumu začetka uporabe te uredbe v zadevni državi članici, začno pravice, ki niso bile odvzete oziroma izgubljene ali časovno omejene, veljati z dnem, ko je zahtevek vložen, ob upoštevanju morebitnih ugodnejših določb po zakonodaji katere koli države članice.

8. Če zaradi te uredbe za osebo velja zakonodaja države članice, ki ni določena v skladu z naslovom II Uredbe (EGS) št. 1408/71, se ta zakonodaja še naprej uporablja, vse dokler se stanje ne spremeni in v vsakem primeru največ 10 let od datuma začetka uporabe te uredbe, razen če zadevna oseba zahteva, da zanjo velja zakonodaja, ki se uporablja po tej uredbi. Zahteva se predloži v treh mesecih po datumu začetka uporabe te uredbe pristojnemu nosilcu države članice, katere zakonodaja se uporablja v skladu s to uredbo, če naj za zadevno osebo zakonodaja te države članice velja od datuma začetka uporabe te uredbe. Če se zahteva vloži po navedenem roku, velja sprememba uporabne zakonodaje od prvega dne naslednjega meseca.

9. Člen 55 te uredbe se uporablja samo za pokojnine, za katere na dan začetka uporabe te uredbe ne velja člen 46c Uredbe (EGS) št. 1408/71.

10. Določbe drugega stavka člena 65(2) in drugega stavka člena 65(3) se začnejo za Luksemburg uporabljati najpozneje dve leti po datumu začetka uporabe te uredbe.

10a. Vnosi v Prilogi III za Estonijo, Španijo, Italijo, Litvo, Madžarsko in Nizozemsko nehajo učinkovati štiri leta po dnevu začetka uporabe te uredbe.

10b. Seznam iz Priloge III se pregleda najpozneje 31. oktobra 2014 na podlagi poročila upravne komisije. Poročilo vsebuje oceno učinka glede pomembnosti, pogostosti, obsega in stroškov, gledano tako absolutno kot relativno, pri uporabi določb Priloge III. Poročilo vsebuje tudi morebitne učinke razveljavitve teh določb za tiste države članice, ki bodo še vedno navedene v tej prilogi po dnevu, navedenem v odstavku 10a. Glede na to poročilo se Komisija odloči, ali bo vložila predlog o pregledu seznama, načeloma z namenom njegove razveljavitve, razen če upravna komisija v svojem poročilu navede trdne razloge proti temu.

11. Države članice zagotovijo ustrezne informacije o spremembah pravic in obveznosti, ki jih uvajata ta uredba in izvedbena uredba.

1. Kadar zaradi začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 465/2012 v skladu z naslovom II te uredbe za osebo velja zakonodaja druge države članice, ki ni država članica, katere zakonodaja je za to osebo veljala pred navedenim začetkom veljavnosti, se za to osebo v prehodnem obdobju, ki traja dokler se zadevne okoliščine ne spremenijo in v vsakem primeru ne več kot deset let od datuma začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 465/2012, še naprej uporablja zakonodaja države članice, ki se je uporabljala pred tem datumom. Ta oseba lahko zahteva, da se za njo preneha uporabljati prehodno obdobje. Taka zahteva se predloži nosilcu, ki ga je imenoval pristojni organ države članice stalnega prebivališča. Za zahteve, predložene do 29. septembra 2012 se šteje, da začnejo učinkovati 28. junija 2012. Zahteve, predložene po 29. septembru 2012 začnejo učinkovati na prvi dan v mesecu, ki sledi njihovi predložitvi.

2. Upravna komisija najpozneje do 29. junija 2014 oceni izvajanje določb iz člena 65a te uredbe in predloži poročilo o njihovi uporabi. Evropska komisija lahko, če je to primerno, na podlagi tega poročila predlaga spremembe navedenih določb.

1. Z datumom začetka uporabe te uredbe se razveljavi Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71.

Vendar pa Uredba (EGS) št. 1408/71 ostane v veljavi in pravno učinkuje za namene:

2. Sklicevanja na Uredbo (EGS) št. 1408/71 v Direktivi Sveta 98/49/ES z dne 29. junija 1998 o zaščiti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenih in samozaposlenih oseb, ki se gibljejo v Skupnosti, ( 10 ) pomeni sklicevanje na to uredbo.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

Predujmi preživnin po zakonu z dne 21. februarja 2003 o ustanovitvi preživninske agencije pri zvezni javni upravi, oddelek za finance

Predujmi preživnin, ki jih izplača država v skladu s členom 92 Zakona o družini

Predplačilo podpore za otroka, konsolidirano z Zakonom št. 765 z dne 11. septembra 2002

Predujmi preživnin po nemškem zakonu o predujmih preživnin (Unterhaltsvorschussgesetz) z dne 23. julija 1979

Družinska podpora, ki se izplača otroku, ki mu eden ali oba starša ne plačujeta preživnine ali katerega starša ne moreta izpolnjevati obveznosti preživljanja ali plačevanja preživnine, določene s sodno odločbo

Začasni predujmi, ki jih v skladu z družinskim zakonom izplačajo zavodi za socialno varstvo, da bi v prehodnem času zagotovili preživnino (UL 116/03, spremenjena različica)

Plačilo iz otroškega preživninskega sklada v skladu z Zakonom o otroškem preživninskem skladu

Predujmi preživnin po Zveznem zakonu o dodelitvi predujmov preživnine za otroka (Unterhaltsvorschussgesetz 1985 – UVG)

Dajatve iz preživninskega sklada v skladu z Zakonom o pomoči upravičencem do preživnine

Predujmi preživnin (Zakon št. 75/98, 19. november, o zagotavljanju preživnine mladoletnim osebam)

Nadomestilo neplačane preživnine v skladu z Zakonom o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije z dne 25. julija 2006

Nadomestna dajatev za preživnine (nadomestna preživnina) v skladu z Zakonom št. 452/2004 Coll. o nadomestnih dajatvah za preživnine, kakor je bil spremenjen s poznejšimi predpisi

Pavšalni znesek dodatka za materinstvo (Zakon o družinskih dodatkih za otroke)

Pomoč ob rojstvu ali posvojitvi otroka kot del „dajatve v zgodnjem otroštvu“ ►M1 , razen kadar so izplačani osebi, za katero še naprej velja francoska zakonodaja v skladu s členom 12 ali členom 16 ◄

Enkratna denarna dajatev za rojstvo otroka v skladu z zakonom o porodniškem in starševskem nadomestilu (UL 85/08, spremenjena različica)

Enkratna denarna dajatev za posvojitev otroka v skladu z zakonom o porodniškem in starševskem nadomestilu (UL 85/08, spremenjena različica)

Enkratna denarna dajatev za rojstvo ali posvojitev otroka, ki je določena v uredbah o lokalni in regionalni samoupravi v skladu s členom 59 zakona o porodniškem in starševskem nadomestilu (UL 85/08, spremenjena različica)

Materinski paket, pavšalna pomoč za materinstvo in pomoč v obliki pavšalnega zneska, namenjena nadomestilu stroškov mednarodne posvojitve na podlagi Zakona o materinskem dodatku

DOLOČBE KONVENCIJ, KI OSTANEJO V VELJAVI IN KI SO PO POTREBI OMEJENE NA OSEBE, KI JIH TE DOLOČBE ZAJEMAJO

Treba je opozoriti, da določbe dvostranskih konvencij, ki ne spadajo v področje uporabe te uredbe in ostanejo v veljavi med državami članicami, niso navedene v tej prilogi, vključujejo pa obveznosti med državami članicami, ki izhajajo iz konvencij, ki vsebujejo, na primer, določbe za seštevanje izpolnjenih zavarovalnih dob v tretjih državah.

Člena 3 in 4 zaključnega protokola z dne 7. decembra 1957 k splošni konvenciji istega datuma ter dopolnilni protokol z dne 10. novembra 1960 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v nekaterih mejnih regijah pred in med drugo svetovno vojno ter po njej).

Konvencija z dne 24. marca 1994 o socialni varnosti obmejnih delavcev (v zvezi z dopolnilnim pavšalnim povračilom).

Člen 28(1)(b) Konvencije o socialni varnosti z dne 17. decembra 1997 (o ohranitvi konvencij, sklenjenih med Bolgarijo in nekdanjo Nemško demokratično republiko, za osebe, ki so že prejemale pokojnino pred letom 1996).

Člen 35(3) Konvencije o socialni varnosti z dne 14. julija 2003 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih do 31. decembra 1957 na stroške države pogodbenice, v kateri je imela zavarovana oseba 31. decembra 1957 stalno prebivališče).

Člen 38(3) Konvencije o socialni varnosti z dne 14. aprila 2005 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 27. novembrom 1961); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema navedena konvencija.

Člen 32(2) Konvencije o socialni varnosti z dne 18. decembra 1957 (priznavanje zavarovalnih dob, dopolnjenih do 31. decembra 1957).

Člen 39(1)(b) in (c) Konvencije o socialni varnosti z dne 27. julija 2001 (o ohranitvi konvencije, sklenjene med nekdanjo Češkoslovaško republiko in nekdanjo Nemško demokratično republiko za osebe, ki so že prejemale pokojnino pred letom 1996; priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v eni od držav pogodbenic za osebe, ki so za te dobe že prejemale pokojnino 1. septembra 2002 od druge države pogodbenice, ko so prebivali na njenem ozemlju).

Člen 32(4) Konvencije o socialni varnosti z dne 19. januarja 1999 (določanje pristojnosti za izračun obdobij zaposlitve, dopolnjenih v skladu z ustrezno konvencijo iz leta 1976); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 52(8) Konvencije o socialni varnosti z dne 17. novembra 2000 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih za pokojnine, za politične begunce).

Člen 32(3) Konvencije o socialni varnosti z dne 20. julija 1999 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 27. novembrom 1961); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Členi 12, 20 in 33 Konvencije o socialni varnosti z dne 29. oktobra 1992 (člen 12 določa pristojnost za dodeljevanje družinskih dajatev; člen 20 določa pristojnost za izračun zavarovalnih dob, dopolnjenih do razdružitve Federativne republike Češke in Slovaške; člen 33 določa pristojnost za izplačevanje pokojnin, dodeljenih pred razdružitvijo Federativne republike Češke in Slovaške).

Člen 7 Nordijske konvencije o socialni varnosti z dne 18. avgusta 2003 (glede kritja dodatnih potnih stroškov zaradi povečanja stroškov povratnega potovanja v državo stalnega prebivališča v primeru bolezni med bivanjem v drugi nordijski državi).

Člen 45(2) Konvencije o socialni varnosti z dne 4. decembra 1973 (zastopanje s strani diplomatskih in konzularnih organov).

Člen 41 Konvencije o socialni varnosti z dne 24. novembra 1997 (o ureditvi pravic, pridobljenih pred 1. januarjem 1956 v skladu s sistemom socialne varnosti v drugi državi pogodbenici); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Členi 4, 5, 6 in 7 Pogodbe z dne 11. julija 1959 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih med septembrom 1940 in junijem 1946).

Člen 40(1)(b) Konvencije o socialni varnosti z dne 2. maja 1998 (o ohranitvi konvencije, sklenjene med nekdanjo Nemško demokratično republiko in Madžarsko za osebe, ki so že prejemale pokojnino pred letom 1996).

Člena 2 in 3 Dopolnilnega sporazuma št. 4 z dne 21. decembra 1956 h Konvenciji z dne 29. marca 1951 (ureditev pravic, ki so jih nizozemski delavci pridobili na podlagi nemškega sistema socialnega zavarovanja med 13. majem 1940 in 1. septembrom 1945).

Člen 28(1)(b) Konvencije o socialni varnosti z dne 8. aprila 2005 (o ohranitvi konvencije, sklenjene med nekdanjo Nemško demokratično republiko in Romunijo, za osebe, ki so že prejemale pokojnino pred letom 1996).

Člen 42 Konvencije o socialni varnosti z dne 24. septembra 1997 (o ureditvi pravic, pridobljenih pred 1. januarjem 1956 v skladu s sistemom socialne varnosti v drugi državi pogodbenici); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 29(1), drugi in tretji pododstavek Sporazuma z dne 12. septembra 2002 (o ohranitvi konvencije, sklenjene med nekdanjo Češkoslovaško republiko in nekdanjo Nemško demokratično republiko, za osebe, ki so že prejemale pokojnino pred letom 1996; o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v eni držav pogodbenic za osebe, ki so že prejemale pokojnino za te dobe 1. decembra 2003 od druge države pogodbenice, med prebivanjem na njenem ozemlju).

Člen 19(2) Sporazuma o socialni varnosti z dne 14. decembra 2004 (v zvezi s prenosom in priznavanjem nekaterih sredstev za invalidnost).

Člen 22 Splošne konvencije z dne 11. junija 1969 („izvoz“ dajatev za brezposelnost). Ta vnos bo veljaven še dve leti po začetku uporabe te uredbe.

Člen 43(6) Konvencije o socialni varnosti z dne 8. februarja 2005 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih do 29. maja 1956 na stroške države pogodbenice, v kateri je imela zavarovana oseba 29. maja 1956 stalno prebivališče).

Člen 35 Konvencije o socialni varnosti z dne 16. januarja 1997 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 1. januarjem 1956); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Sporazum z dne 10. marca 1997 (o priznavanju sklepov nosilcev iz ene pogodbene stranke o invalidnosti prosilcev za dodelitev pokojnine v drugi pogodbeni stranki).

Člen 50(5) Konvencije o socialni varnosti z dne 23. maja 2002 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih za pokojnine, za politične begunce).

Člen 36(3) Konvencije o socialni varnosti z dne 31. marca 1999 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 27. novembrom 1961); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 31 Konvencije o socialni varnosti z dne 7. oktobra 1957 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 29. majem 1956); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 34(1) Konvencije o socialni varnosti z dne 30. januarja 1959 (člen 34(1) konvencije določa, da so zavarovalne dobe, dodeljene pred podpisom konvencije, zavarovalne dobe države pogodbenice, na ozemlju katere je imel upravičenec prebivališče); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 33(3) Konvencije o socialni varnosti z dne 7. septembra 1998 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 27. novembrom 1961); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 37(3) Sporazuma o socialni varnosti z dne 28. oktobra 2005 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 27. novembrom 1961); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 37 Konvencije o socialni varnosti z dne 10. marca 1997 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 1. januarjem 1956); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Člen 34(3) Konvencije o socialni varnosti z dne 21. decembra 2001 (o priznavanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pred 27. novembrom 1961); uporaba te določbe ostaja omejena na osebe, ki jih zajema.

Več pravic za nekdanje obmejne delavce, ki se vrnejo v državo članico, v kateri so prej opravljali dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe (uporablja se samo, če je na seznamu tudi država članica, v kateri ima sedež pristojni nosilec, odgovoren za stroške storitev, zagotovljene upokojencu v državi članici stalnega prebivališča)

Polna invalidska pokojnina za osebe, pri katerih se je popolna invalidnost pojavila pred 18 letom starosti in ki za zahtevano obdobje niso bili zavarovani (člen 42 Zakona o pokojninskem zavarovanju št. 155/1995 Coll.)

Zakonodaja v zvezi s sistemom kmetijskega zavarovanja (OGA) po Zakonu št. 4169/1961

Invalidske pokojnine (tretja skupina) v skladu s členom 16(1)(2) Zakona o državnih pokojninah z dne 1. januarja 1996

Od 1. januarja 2012 v skladu z zakonom CXCI iz leta 2011 o dajatvah za osebe s spremenjeno delovno zmogljivostjo in prilogami k nekaterim drugim zakonom:

Invalidska pokojnina za osebo, ki je postala invalidna, ko je bila vzdrževani otrok ali redni doktorski študent pod 26. letom, in za katero se vedno šteje, da je dopolnila ustrezno zavarovalno dobo (členi 70(2), 72(3) ter 73(3) in (4) Zakona št. 461/2003 o socialni varnosti, kakor je bil spremenjen).

Državne pokojnine za osebe, ki se rodijo invalidne ali postanejo invalidi v zgodnjem otroštvu (Zakon o državnih pokojninah, 568/2007)

Invalidske pokojnine, določene v skladu s prehodnimi določbami in dodeljene pred 1. januarjem 1994 (Zakon o začetku veljavnosti Zakona o državnih pokojninah, 569/2007)

Dajatve za bolezen, ki so odvisne od višine dohodka in nadomestilo za dejavnost ►M4 (Poglavje 34 Zakonika socialnega zavarovanja (2010:110)). ◄

SKLADNOST MED ZAKONODAJAMI DRŽAV ČLANIC O POGOJIH V ZVEZI S STOPNJO INVALIDNOSTI

Država članica	Sistemi, ki jih izvajajo nosilci držav članic, ki so sprejeli odločitev o priznavanju stopnje invalidnosti	Sistemi, ki jih izvajajo belgijski nosilci, za katere je odločitev obvezujoča v primeru skladnosti
		Splošen sistem	Sistem za rudarje		Sistem za pomorščake	OSSOM
		Splošen sistem	Splošna invalidnost	Poklicna invalidnost	Sistem za pomorščake	OSSOM
FRANCIJA	1. Splošen sistem:
	— Skupina III (stalna pomoč in postrežba)	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Skupina II	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Skupina I	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	2. Kmetijski sistem
	— Popolna, splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Dvotretjinska splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Stalna pomoč in postrežba	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	3. Sistem za rudarje:
	— Delna, splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Stalna pomoč in postrežba	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Poklicna invalidnost	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Skladnost	Ni skladnosti	Ni skladnosti
	4. Sistem za pomorščake:
	— Splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Stalna pomoč in postrežba	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Poklicna invalidnost	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
ITALIJA	1. Splošen sistem:
	— Invalidnost – delavci	Ni skladnosti	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Invalidnost – uslužbenci	Ni skladnosti	Skladnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	2. Sistem za pomorščake:
	— Nezmožnost za plovbo	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
▼M1 —————
▼B

Država članica

Sistemi, ki jih izvajajo nosilci držav članic, ki so sprejeli odločitev o priznavanju stopnje invalidnosti

Sistemi, ki jih izvajajo francoski nosilci, za katere je odločitev obvezujoča v primeru skladnosti

Splošen sistem

Kmetijski sistem

Sistem za rudarje

Sistem za pomorščake

Skupina I

Skupina II

Skupina III

2/3 invalidnost

Popolna invalidnost

Stalna pomoč in postrežba

2/3 splošna invalidnost

Stalna pomoč in postrežba

Poklicna invalidnost

2/3 splošna invalidnost

Popolna poklicna invalidnost

Stalna pomoč in postrežba

BELGIJA

1. Splošen sistem

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

2. Sistem za rudarje

— delna splošna invalidnost

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

— Ni skladnosti

– poklicna invalidnost

Ni skladnosti

Ni skladnosti (2) Skladnost

3. Sistem za pomorščake

Skladnost (1)

Ni skladnosti

Skladnost (1)

Ni skladnosti

Skladnost (1)

Ni skladnosti

ITALIJA

1. Splošen sistem

— invalidnost – delavci

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

— invalidnost – uslužbenci

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

Skladnost

Ni skladnosti

2. Sistem za pomorščake

— nezmožnost za plovbo

Ni skladnosti

▼M1 —————

▼B

(1) V kolikor je invalidnost, ki jo priznajo belgijski nosilci, splošna invalidnost.

(2) Samo, če belgijski nosilec priznava, da je delavec nezmožen za delo pod zemljo ali na zemlji.

Država članica	Sistemi, ki jih izvajajo nosilci držav članic, ki so sprejeli odločitev o priznavanju stopnje invalidnosti	Sistemi, ki jih uporabljajo italijanski nosilci, za katere je odločitev obvezujoča v primeru skladnosti
		Splošen sistem		Uslužbenci
		Pomorščaki Nezmožnost za plovbo	Delavci	Uslužbenci
BELGIJA	1. Splošen sistem	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
	2. Sistem za rudarje
	— delna splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— poklicna invalidnost	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
	3. Sistem za pomorščake	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
FRANCIJA	1. Splošen sistem
	— Skupina III (stalna pomoč in postrežba)	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Skupina II	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— Skupina I	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	2. Kmetijski sistem
	— popolna splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— delna splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— stalna pomoč in postrežba	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	3. Sistem za rudarje
	— delna splošna invalidnost	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— stalna pomoč in postrežba	Skladnost	Skladnost	Ni skladnosti
	— poklicna invalidnost	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
	4. Sistem za pomorščake
	— delna splošna invalidnost	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
	— stalna pomoč in postrežba	Ni skladnosti	Ni skladnosti	Ni skladnosti
	— poklicna invalidnost

Vsi zahtevki za pokojnine, omenjeni v Zakonu o socialnih pokojninah, razen za pokojnine, omenjene v Prilogi IX.

Vsi zahtevki za državne pokojnine (prehodno obdobje), državne pokojnine (za katere se plačujejo prispevki), pokojnine za vdove (za katere se plačujejo prispevki) in pokojnine za vdovce (za katere se plačujejo prispevki).

Vsi zahtevki za starostne in invalidske pokojnine, pokojnine za vdove in vdovce.

Vsi zahtevki za družinske pokojnine državnega socialnega zavarovanja, izračunani na podlagi osnovnega zneska družinske pokojnine (Zakon o pokojninah državnega socialnega zavarovanja).

Vsi zahtevki za starostne pokojnine po Zakonu o splošnem starostnem zavarovanju (AOW).

Vsi zahtevki za invalidske pokojnine, starostne pokojnine po sistemih pokojninskega zavarovanja z vnaprej določenimi pravicami in družinske pokojnine.

Zahtevki za invalidsko in starostno pokojnino ter pokojnino za preživele osebe, razen v primerih, ko zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji več kot ene države članice, skupaj znašajo 21 ali več koledarskih let, a nacionalne zavarovalne dobe skupaj znašajo 20 let ali manj, izračun pa se opravi po členih 32 in 33 odloka-zakona št. 187/2007 z dne 10. maja 2007.

Vsi zahtevki za pokojnine za upokojitev, vdovske dajatve in dajatve za ovdovelost, razen tistih, za katere je v davčnem letu, ki se začne 6. aprila 1975 ali po njem:

Vsi zahtevki za dodatno pokojnino v skladu z oddelkom 44 Zakona o prispevkih in dajatvah za socialno varnost iz leta 1992 in z oddelkom 44 Zakona o prispevkih in dajatvah za socialno varnost (Severna Irska) iz leta 1992.

Starostne pokojnine iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v okviru dela II naslova II Zakonika socialnega zavarovanja.

Pokojnine iz sheme drugega stebra, vzpostavljene z Zakonom št. 426/2011 Coll. o pokojninskem varčevanju.

Načrt osnovnega ali dodatnega zavarovanja, pri katerem se dajatve za starost izračunajo na osnovi upokojitvenih točk.

Pokojnine iz sistema obveznega pokojninskega zavarovanja, ki temeljijo na osebnih prihrankih, v skladu z zakonom o obveznih in prostovoljnih pokojninskih skladih (UL 49/99, spremenjena različica) in zakonom o pokojninskih zavarovalniških družbah in plačevanju pokojnine na podlagi osebnih prihrankov (UL 106/99, spremenjena različica), razen v primerih iz členov 47 in 48 zakona o obveznih in prostovoljnih pokojninskih skladih (invalidska pokojnina zaradi splošne nezmožnosti za delo ter družinska in vdovska pokojnina).

Starostne pokojnine (Zakon o državnih pokojninah z dne 1. januarja 1996, Zakon o pokojninah, ki jih financira država z dne 1. julija 2001).

Dodatno pokojninsko zavarovanje dodeljeno v skladu odlokom-zakonom št. 26/2008 z dne 22. februarja 2008 (javni pokojninski sistem, ki temelji na kapitalizaciji).

Pokojnine na podlagi dohodkov in premijske pokojnine (poglavji 62 in 64 Zakonika socialnega zavarovanja (2010:110)).

Stopnjevane pokojninske dajatve, plačane v skladu z oddelkoma 36 in 37 Zakona o nacionalnem zavarovanju (National Insurance Act) iz leta 1965 ter z oddelkoma 35 in 36 Zakona o nacionalnem zavarovanju (Severna Irska) (National Insurance Act (Northern Ireland)) iz leta 1966.

I. Dajatve iz člena 54(2)(a) Uredbe, katerih višina je neodvisna od dolžine dopolnjenih zavarovalnih dob ali dob prebivanja

Dajatve v zvezi s splošnim sistemom invalidskega zavarovanja, posebnim sistemom invalidskega zavarovanja za rudarje in posebnim sistemom za mornarje v trgovski mornarici

Dajatve v zvezi z invalidnostjo v sistemu socialnega zavarovanja za čezmorska ozemlja in s sistemom invalidskega zavarovanja za bivše zaposlene v Belgijskem Kongu in v Ruandi-Urundiju

Polna danska državna starostna pokojnina, ki so jo osebe pridobile po 10. letih prebivanja in jim je bila pokojnina dodeljena do 1. oktobra 1989

Dajatve po Zakonu št. 4169/1961 v zvezi s sistemom kmetijskega zavarovanja (OGA)

Pokojnine preživelih oseb, dodeljene po splošnih in posebnih sistemih, razen po posebnem sistemu za javne uslužbence

Invalidska pokojnina po splošnem sistemu socialne varnosti ali po sistemu za kmetijske delavce

Vdovska ali vdovska invalidska pokojnina po splošnem sistemu socialne varnosti ali po sistemu za kmetijske delavce, kadar je izračunana na podlagi invalidske pokojnine pokojnega zakonca v skladu s členom 52(1)(a)

Invalidske pokojnine (tretja skupina) v skladu s členom 16(1)(2) Zakona o državnih pokojninah z dne 1. januarja 1996

Zakon o invalidskem zavarovanju za zaposlene z dne 18. februarja 1966, spremenjen (WAO)

Zakon o invalidskem zavarovanju za samozaposlene osebe z dne 24. aprila 1997, spremenjen (WAZ)

Zakon o splošnem zavarovanju za vzdrževane preživele osebe z dne 21. decembra 1995 (ANW)

Državne pokojnine za osebe, ki so invalidi od rojstva ali postanejo invalidi v otroštvu (Zakon o nacionalnih pokojninah 568/2007)

Državne pokojnine in pokojnine pokojnega zakonca, določene v skladu s prehodnimi določbami in dodeljene pred 1. januarjem 1994 (Zakon o začetku veljavnosti Zakona o državnih pokojninah, 569/2007)

Dodatni znesek pokojnine za sirote ob izračunu neodvisne dajatve v skladu z Zakonom o državnih pokojninah (Zakon o državnih pokojninah, 568/2007)

Švedsko nadomestilo za bolezen, vezano na dohodek, in nadomestilo za izpad dohodka ►M4 (Poglavje 34 Zakonika socialnega zavarovanja (2010:110)). ◄

Švedska zajamčena pokojnina in zajamčeno nadomestilo plače, ki sta nadomestila švedsko polno državno pokojnino, določeno v okviru zakonodaje o državnih pokojninah, ki se je uporabljala pred 1. januarjem 1993, in polno državno pokojnino, dodeljeno v okviru prehodnih določb zakonodaje, ki se je uporabljala od tega datuma

II. Dajatve iz člena 54(2)(b) Uredbe, katerih višina se določa glede na fiktivno dobo, ki velja za dopolnjena med datumom, ko je nastopil zavarovalni primer, in poznejšim datumom

Invalidske pokojnine in pokojnine preživelih oseb, pri katerih se upošteva prišteta doba Starostne pokojnine, pri katerih se upošteva že pridobljena prišteta doba

Pokojnine za upokojitev ali upokojitev zaradi trajne nezmožnosti (invalidnosti) po posebnem sistemu za javne uslužbence, ki se izplačujejo po naslovu I prečiščenega besedila Zakona o državnih upokojencih, če je bil ob nastopu zavarovalnega primera upravičenec aktivni javni uslužbenec ali je bil obravnavan kot tak; družinske pokojnine in pokojnine preživelih oseb (vdove/vdovci, sirote in starši), ki se izplačujejo po naslovu I prečiščenega besedila Zakona o državnih upokojencih, če je bil ob smrti javni uslužbenec aktiven ali obravnavan kot tak

Pokojnine preživelih oseb, izračunane na podlagi predvidenih zavarovalnih dob (člen 23(8) Zakona o državnih pokojninah z dne 1. januarja 1996)

Pokojnine zaposlenih, pri katerih se skladno z nacionalno zakonodajo upoštevajo prihodnje dobe

Nadomestilo za bolezen in nadomestilo za izpad dohodka v obliki zajamčenega nadomestila plače (poglavje 35 Zakonika socialnega zavarovanja (2010:110)).

Vdovska pokojnina, izračunana na podlagi fiktivnih zavarovalnih dob (poglavje 84 Zakonika socialnega zavarovanja (2010:110)).

III. Sporazumi iz člena 54(2)(b)(i) Uredbe, katerih namen je preprečiti, da bi se isto fiktivno obdobje upoštevalo dva- ali večkrat:

Sporazum o socialni varnosti z dne 28. aprila 1997 med Republiko Finsko in Zvezno republiko Nemčijo

Sporazum o socialni varnosti z dne 10. novembra 2000 med Republiko Finsko in Velikim vojvodstvom Luksemburg

Stanovanjski stroški za upokojence (Zakon o stanovanjski pomoči posameznikom, prečiščeno besedilo z Zakonom št. 204 z dne 29. marca 1995).

Dohodek za težko prizadete osebe (člen 1(2) Zakona z dne 12. septembra 2003), razen oseb, ki jim je priznan status invalidnih delavcev in so zaposlene na rednem trgu dela ali v invalidskih delavnicah.

Nadomestni dodatek (Zvezni zakon o splošnem socialnem zavarovanju z dne 9. septembra 1955 – ASVG, Zvezni zakon o socialnem zavarovanju za obrtnike z dne 11. oktobra 1978 – GSVG in Zvezni zakon o socialnem zavarovanju za kmete z dne 11. oktobra 1978 – BSVG).

Člen 33(1) bolgarskega Zakona o zdravstvenem zavarovanju se uporablja za vse osebe, za katere je Bolgarija pristojna država članica v skladu s poglavjem 1 naslova III te uredbe.

Za namene opredelitve družinskih članov v skladu s členom 1(i) pomeni „zakonec“ tudi registrirane partnerje, kakor so opredeljeni v češkem Zakonu št. 115/2006 Coll. o registrirani izvenzakonski partnerski skupnosti.

Za namene izračuna starševskih dajatev se za dobe zaposlitve v državah članicah razen v Estoniji šteje, da temeljijo na enakem povprečnem znesku socialnega davka, kakor je bil plačan v obdobjih zaposlitve v Estoniji, s katerimi se združijo. Če je bila oseba v referenčnem letu zaposlena zgolj v drugih državah članicah, se za izračun dajatve šteje, da temelji na povprečnem socialnem davku, plačanem v Estoniji med referenčnim letom in porodniškim dopustom.

Za namen uporabe določb členov 6, 51 in 61 te uredbe se teden zavarovanja po zakonodaji Republike Ciper za katero koli obdobje, ki se začne 6. oktobra 1980 ali po tem datumu, določi tako, da se skupni zavarovalni dohodki za ustrezno obdobje delijo s tedenskim zneskom osnovnih zavarovalnih dohodkov za ustrezno leto prispevkov, pod pogojem, da tako določeno število tednov ne preseže števila koledarskih tednov v ustreznem obdobju.

( 3 ) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 3. septembra 2003 (še ni bilo objavljeno v Uradnem listu). Skupno stališče Sveta z dne 26. januarja 2004 (UL C 79 E, 30.3.2004, str. 15) in Stališče Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2004 (še ni bilo objavljeno v Uradnem listu). Sklep Sveta z dne 26. aprila 2004.

( 4 ) UL L 149, 5.7.1971, str. 2. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1386/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 187, 10.7.2001, str. 1).

( 9 ) UL L 114, 30.4.2002, str. 6. Sporazum, nazadnje spremenjen s Sklepom št. 2/2003 Odbora EU-Švica (UL L 187, 26.7.2003, str. 55).

		Uradni list
		No	page	date
►M1	UREDBA (ES) št. 988/2009 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 16. septembra 2009	L 284	43	30.10.2009
►M2	UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1244/2010 z dne 9. decembra 2010	L 338	35	22.12.2010
►M3	UREDBA (EU) št. 465/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 22. maja 2012	L 149	4	8.6.2012
►M4	UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1224/2012 z dne 18. decembra 2012	L 349	45	19.12.2012
►M5	UREDBA SVETA (EU) št. 517/2013 z dne 13. maja 2013	L 158	1	10.6.2013
►M6	UREDBA KOMISIJE (EU) št. 1372/2013 z dne 19. decembra 2013	L 346	27	20.12.2013