2.009

Proizvodnja se ovrednoti in zajame, ko se ustvari. Zato se zajame tedaj, ko je proizvedena, in ne takrat, ko jo kupec plača.

2.010

V ESR 2010 se proizvodnja obravnava kot neprekinjen proces, v katerem se blago in storitve pretvorijo v drugo blago in storitve. Ta proces lahko poteka v več časovnih obdobjih, odvisno od proizvoda, obdobja pa lahko presegajo obračunsko obdobje. Posledica te karakterizacije proizvodnje v kombinaciji z obračunskim načelom je, da se proizvodnja zajame v obliki nedokončane proizvodnje. V skladu z ESR 2010 (3.54) se proizvodnja kmetijskih proizvodov prikaže, kakor da se proizvaja neprekinjeno v celotnem proizvodnem obdobju (in ne samo tedaj, ko se pobere pridelek ali ko se živina zakolje). Rastoče pridelke, neposekana drevesa ter ribe in živali, rejene za prehrano, je treba med procesom obravnavati kot zaloge nedokončane proizvodnje, ob dokončanju procesa pa jih preoblikovati v zaloge dokončanih proizvodov. Proizvodnja ne vključuje nobenih sprememb negojenih bioloških virov, npr. rasti živali, ptic, rib, ki živijo v divjini, ali gojene rasti gozdov, vendar vključuje ulov živali, ptic in rib, ki živijo v divjini.

2.011

Prikazovanje proizvodnje kot nedokončane proizvodnje je zaželeno in tudi nujno z vidika ekonomske analize, kadar proizvodni proces poteka v obdobju, daljšem od obračunskega obdobja. Tako se med prikazovanjem stroškov in prikazovanjem proizvodnje lahko ohranja doslednost, ki omogoča pridobivanje bistvenih podatkov o dodani vrednosti. Ker ERK temeljijo na koledarskem letu, lahko izhajamo iz tega, da se nedokončana proizvodnja prikaže samo za proizvode, katerih proizvodni proces ni bil dokončan konec koledarskega leta (pa tudi, kadar splošna raven cen doživlja nagle spremembe med obračunskim obdobjem).

2.012

Pri kmetijskih proizvodih, katerih proizvodni ciklus je krajši od obračunskega obdobja, bi bilo proizvodnjo nesmiselno prikazovati kot nedokončano proizvodnjo. Prikazovanje proizvodnje na stopnji dokončanega proizvoda, t. j. ob spravilu pridelka (za rastlinsko pridelavo), dejansko omogoča ohranitev ustrezne ravni doslednosti s proizvodnimi stroški. To velja za večino kmetijske proizvodnje, katere proizvodni ciklus traja manj kakor eno leto. Prav tako ni treba prikazovati kot nedokončano proizvodnjo rastlinsko pridelavo s kratkim proizvodnim ciklusom, katere proizvodni proces sega v drugo koledarsko leto (prim. 2.172.). V teh primerih se rastlinska pridelava ne šteje za zaloge nedokončane proizvodnje.

2.013

V praksi zadeva metoda prikazovanja v obliki nedokončane proizvodnje samo proizvode z dolgim proizvodnim ciklusom. Takšni proizvodi so predvsem živina, rastoči pridelki, kakor so vino (katerega zorenje je sestavni del proizvodnega procesa) in nasadi. Običajno gibanje cen v Evropski uniji na splošno ni zelo izrazito, zato ne bi smelo biti razlog za prikazovanje nekaterih proizvodov kot nedokončane proizvodnje (čeprav je v izjemnih primerih mogoče, prim. 2.172).

2.014

Ob spravilu pridelka (pri rastlinski pridelavi) ali ob zakolu (pri živini) proizvodov z dolgim proizvodnim ciklusom, ki so bili prikazani kot nedokončana proizvodnja, je proizvodni proces dokončan in nedokončano delo se pretvori v zaloge dokončanih proizvodov, ki so pripravljeni za prodajo ali uporabo v druge namene. ►M6  Med proizvodnim procesom se lahko vrednost nedokončane proizvodnje, ki se vsako leto prikaže kot proizvodnja, dobi z razporeditvijo pričakovane vrednosti dokončanega proizvoda sorazmerno s stroški, nastalimi v vsakem obdobju (SNR 2008, 6. 112). ◄

2.015

Živina: živinoreja običajno zahteva dlje časa, ki se po možnosti razteza čez več obračunskih obdobij, preden se proces dokonča. Po skotitvi je zajemanje možno in tudi primerno v vsaki proizvodni fazi, t. j. za vsako starostno skupino posameznih vrst živine (del proizvodnega procesa pred skotitvijo pa se ne more prikazati, ker ga ni mogoče izolirati od storitev, porabljenih za rejo plemenske živine).

2.016

Proizvodni proces za vlečno živino je uradno dokončan po njihovi skotitvi; od tega trenutka naprej se prikazujejo kot kapitalska sredstva. V tem trenutku živina seveda še ni pripravljena za nameravano uporabo, toda razlike med vrstami živine so takšne, da bi bil izbor neke določene starosti za vse primere preveč samovoljen. Čas skotitve je bil izbran iz praktičnih razlogov predvsem zato, ker se na tej stopnji že določi nadaljnja uporaba te živine.

2.017

To ne velja vedno za govedo, prašiče in drugo živino, ki se lahko redi kot proizvodno sredstvo ali za zakol. ►M6  Kadar je mogoče razlikovati med mladimi živalmi na podlagi njihove bodoče uporabe, bi bilo treba živino, ki se namerava uporabiti kot dejavnik za proizvodnjo, od njihove skotitve prikazati kot bruto investicije v osnovna sredstva (bruto investicije v osnovna sredstva za lastne potrebe, ki se zajamejo, ko so proizvedejo), to je kot nedokončano proizvodnjo, njihov prirast pa se prikaže kot proizvodnja, prim. ESR 2010, 3.134). ◄ Sicer se živina vključi v zaloge kot nedokončana proizvodnja, dokler ne odraste in ni tudi sama uporabljena kot sredstvo za proizvodnjo (t. j. kot molznica, za razplod ali druge proizvodne namene, npr. proizvodnja volne). Tedaj se prikaže kot stalni kapital. Živino, izločeno iz osnovne črede pred zakolom, je treba prav tako prikazati kot zaloge in ne kot kapitalska sredstva.

2.018

Vzreja piščancev se obravnava na poseben način, če se razteza čez dve referenčni obdobji. Jajca, ki se valijo v inkubatorjih, se ob koncu obdobja obravnavajo kot proizvodnja piščancev in se prikažejo v ERK pod proizvodnja perutnine (v obliki nedokončane proizvodnje) (prim. 2.048).

2.019

Vino: proizvodnja bi se morala prikazati kot nedokončana proizvodnja, saj je njegovo zorenje sestavni del proizvodnega procesa in lahko traja več obračunskih obdobij. Podobno je ob koncu obračunskega obdobja treba obravnavati grozdni mošt v fermentaciji, ki še ni vino, čeprav ni več surovi mošt, enako kakor jajca, ki se valijo v inkubatorjih, in prikazati v ERK kot vino v obliki nedokončane proizvodnje.

2.020

Sredstva, gojena v nasadih: blago, namenjeno za bruto investicije v osnovna sredstva za lastne potrebe (razen živine), npr. nasadi, ki večkrat dajejo pridelek, bi bilo treba prikazati kot bruto investicije v osnovna sredstva v času proizvodnje zadevnih sredstev.

2.021

Blago in storitve bi bilo treba prikazati v trenutku, ko vstopijo v proizvodni proces, t. j. ko se dejansko potrošijo, ne pa ko se nabavijo ali spremenijo v zaloge.

2.022

Poraba proizvodov za dano referenčno obdobje v praksi ustreza nabavam ali pridobitvam proizvodov s pribitkom začetnih zalog in odbitkom končnih zalog ob koncu obdobja ( 13 ).

2.023

Storitve se zajamejo v trenutku nabave. Za storitve ne obstajajo zaloge, zato je čas nabave tudi čas potrošnje.

2.024

Izjema k temu pravilu so naslednje storitve:

2.025

Bruto investicije v osnovna sredstva se prikažejo v času prenosa lastništva zadevnih osnovnih sredstev v enoto, ki jih namerava uporabiti za proizvodne namene. Kljub temu pa obstajata dve izjemi od tega načela. Prvič, sredstva, pridobljena s finančnim lizingom, se prikažejo, kakor da je uporabnik postal lastnik, ko je dobil blago v uporabo (prim. 2.122). Drugič, bruto investicije v osnovna sredstva za lastne potrebe se prikažejo v času proizvodnje zadevnih sredstev (razen goveda, prašičev, ovac in druge živine, katerih bodoče rabe ni mogoče jasno določiti, ker je ta živina vključena v zaloge kot nedokončana proizvodnja, prim. 2.017).

2.026

Ustrezno se v primeru zasaditve sadovnjakov in vinogradov (osnovna sredstva, proizvedena za lastne potrebe), če vse potrebno delo ni bilo opravljeno do konca obračunskega obdobja, vrednost porabljenih proizvodov in opravljenih storitev v referenčnem letu prikaže kot bruto investicije v osnovna sredstva ob koncu obdobja.

2.027

Nakup in prodaja zemlje ter s tem povezani stroški se prikažejo v trenutku prenosa lastništva. Neto pridobitev zemlje pa se ne vključi v bruto investicije v osnovna sredstva, ker je zemlja neproizvedeno sredstvo. Neto pridobitev zemlje (in druga neproizvedena opredemetena sredstva) se prikaže v računu kapitala (pridobitev računa nefinančnih sredstev).

2.028

Spremembe zalog ustrezajo razliki med proizvodi, ki vstopajo, in proizvodi, ki se odvzemajo iz zalog v referenčnem obdobju.

2.029

Blago, ki vstopa v zaloge, je bodisi blago, namenjeno za poznejšo potrošnjo v proizvodnem procesu (vnesene zaloge), in v tem primeru se prikaže v trenutku prenosa lastništva, bodisi je to blago iz same dejavnosti, namenjeno za bodočo uporabo, in sicer s prodajo ali prenosom v stalni kapital enote (proizvedene zaloge), in v tem primeru se prikaže kot zaloge, ko je njegova proizvodnja dokončana.

2.030

Pri nedokončanih proizvodih iz dejavnosti (prikazanih kot nedokončana proizvodnja), se tudi vrednost porabljenih proizvodov in opravljenih storitev v referenčnem obdobju prikaže kot zaloge ob koncu tega obdobja (razen rastočih kultur s kratkim proizvodnim ciklusom, prim. 2.012; posledično se del porabljenih proizvodov in opravljenih storitev v referenčnem obdobju porabi, ne da bi se kot izravnava prikazalo povečanje vrednosti zalog).

2.031

Blago, odvzeto iz zalog, je pri vnesenih zalogah blago, ki vstopa v proizvodni proces, pri proizvedenih zalogah pa blago, ki zapušča dejavnost, da bi se prodalo ali da bi služilo drugim namenom. V prvem primeru se blago odšteje od zalog dejavnosti v trenutku njegove dejanske vmesne potrošnje v proizvodnem procesu, v drugem primeru pa se odšteje od zalog v trenutku njegove prodaje ali druge uporabe.

2.039

To je izhodiščna točka za države, katerih uradna statistika rastlinske pridelave vključuje izgube. V skladu s konceptom dejavnosti je treba vključiti vse proizvode kmetijskih dejavnosti kmetijskih enot v tej dejavnosti (kakor je navedeno v 1.62 in 1.63). V skladu z dogovorom iz točke 1.31 (da proizvodnja dopolnilnih kmetijskih dejavnosti nekmetijskih enot ne obstaja, ker so vse kmetijske dejavnosti obravnavane kot ločljive, zaradi česar predstavljajo glavno dejavnost svoje lastne lokalne kmetijske EED) je treba prikazati vso kmetijsko proizvodnjo, razen tiste, ki jo proizvajajo enote, za katere kmetijska dejavnost predstavlja izključno dejavnost za prosti čas (prim. 1.24).

2.040

Ta točka se nanaša na ponavljajoče se izgube zalog proizvodov (prim. 2.041). Te vključujejo izgube na polju in ob spravilu ter druge izgube na kmetijskih gospodarstvih (zaradi kvarljivega značaja proizvodov, vremenskih vplivov, npr. pozebe, suše itn.). Tu niso vključene izgube, nastale med različnimi fazami trženja, t. j. med prevozom s kmetijskega gospodarstva, med skladiščenjem pri prodajalcih in med predelavo ali obdelavo v predelovalni industriji. V nasprotju s tem pa je treba tukaj knjižiti tudi tiste proizvode, ki so naprodaj pri proizvajalcih, a ostanejo neprodani in se zato pokvarijo (predvsem sadje in zelenjava).

2.041

V skladu z ESR 2010 obstajajo tri vrste izgub, ki jih lahko utrpijo proizvajalci: ponavljajoče se izgube v zalogah (ESR 2010, 3.147), izjemne izgube v zalogah (ESR 2010, 6.13e) in katastrofalne izgube (ESR 2010, 6.08 in 6.09).

2.042

Za prikazovanje izgub zalog proizvodov je treba razlikovati med ponavljajočimi se izgubami na eni strani ter izjemnimi in katastrofalnimi izgubami na drugi strani. Prikazovanje izgub pa je odvisno tudi od metode merjenja proizvodnje in vrste osnovnega statističnega materiala vsake države.

2.043

Kadar se proizvodnja izračuna na podlagi podatkov o začetnem in končnem stanju, prodaji in po možnosti vseh drugih rab (kot so osnovna sredstva, proizvedena za lastne potrebe), se ponavljajoče se izgube že odštejejo od sprememb zalog, in če bi jih še enkrat prikazali pod postavko „izgube“, bi prišlo do dvojnega knjiženja. Kadar pa izračunavanje proizvodnje ne temelji na podatkih o zalogah, temveč namesto tega na utemeljenem izračunu, kot so na primer dejanski podatki o številu skotitev, bi bilo treba prikazati ponavljajoče se izgube med proizvodnjo v zadevnem referenčnem obdobju kot tudi izgube živine, uvožene za vzrejo ali pitanje ali rojenih v preteklih obdobjih.

2.044

Izjemne in katastrofalne izgube osnovnih sredstev je treba prikazati v računih akumulacije, in sicer v računu „druge spremembe obsega sredstev“. Proizvodnja zato vključuje polno vrednost teh izgub.

2.045

Izgube (naj bodo ponavljajoče se, izjemne ali katastrofalne) osnovnih sredstev (npr. krave molznice, plemenska živina itn.) bi bilo treba prikazati v računu „druge spremembe obsega sredstev“. Na vrednost proizvodnje ne vplivajo. Poudariti velja, da je treba izgube, ki vplivajo na tiste nasade, ki že proizvajajo, prikazati kot „potrošnja stalnega kapitala“ ali kot „druge spremembe obsega sredstev“, odvisno od vrste izgube.

2.046

To je prva točka, ki jo vstavijo države, katerih referenčna statistika spravila pridelka ne vključuje izgub. Sestavlja jo razpoložljiva proizvodnja referenčnega obdobja, ki se bo ali tržila ali uporabila kot proizvodno sredstvo, ki ga predela proizvajalec sam, ali pa se bo porabila v njegovem gospodinjstvu, skladiščila ali po možnosti porabila kot osnovna sredstva, proizvedena za lastne potrebe.

2.047

Te sestavljajo dokončane zaloge ali zaloge nedokončanih lastnih proizvodov, ki obstajajo na kmetijskih gospodarstvih (t. j. v rokah proizvajalcev) na začetku referenčnega leta. Zato se pod to točko ne vnesejo zaloge na različnih tržnih stopnjah in intervencijske zaloge (prim. 2.201 in naslednje v zvezi z obravnavo živine).

2.048

Začetne zaloge „perutnine“ morajo vključevati jajca, ki se valijo v inkubatorjih na začetku referenčnega obdobja, saj se štejejo za nedokončane perutninske proizvode (prim. 2.018).

2.049

Pod postavko potrošnje znotraj enote so prikazani proizvodi, proizvedeni v kmetijski enoti (lokalna EED) in jih ta enota uporabi kot vložke v proizvodnem procesu v istem obračunskem obdobju.

2.050

Vse kmetijske proizvode (razen živine; prim. 2.067 in 2.208), ki jih kmetijska enota proda drugim proizvodnim kmetijskim enotam, je treba prikazati kot prodajo in nato kot vmesno potrošnjo. Ti vključujejo obdelano in predelano blago in njegove stranske proizvode (npr. posneto mleko, otrobi, oljne pogače ter pulpe in glave sladkorne pese in tudi seme po obdelavi).

2.051

Potrošnja znotraj enote se lahko porazdeli glede na uporabo zadevnih proizvodov:

2.052

Proizvodi, ki se v tej dejavnosti porabijo za isto kmetijsko dejavnost (npr. za isto vrsto dejavnosti, na ravni štirimestnega števila ►M3  NACE Rev. 2 ◄ ):

2.053

Proizvodi, ki se v tej dejavnosti porabijo za drugačno kmetijsko dejavnost (npr. za drugo vrsto dejavnosti, na ravni štirimestnega števila ►M3  NACE Rev. 2 ◄ ).

To so predvsem rastlinski pridelki, ki se uporabijo v krmi za živino, in tudi živalski stranski proizvodi, ki se uporabijo v proizvodnem procesu druge dejavnosti (gnojnica in gnoj, ki se uporabita kot gnojilni elementi za pridelavo poljščin). Rastlinski pridelki, ki se uporabijo v krmi za živino, se lahko klasificirajo po stopnji, po kateri se običajno tržijo (ta se oceni na splošno):

2.054

Kmetijski proizvodi, ki se potrošijo znotraj enote, se ne vključijo v izračun proizvodnje dejavnosti, razen če izpolnjujejo določena merila. Pri določitvi omejitvenih meril za prikazovanje potrošnje znotraj enote je treba upoštevati dva pogoja: najprej metodološkega, saj je bilo treba po odklonu od ustrezne črke predpisa ESR upoštevati vsaj duh tega predpisa (z vključitvijo dveh ločenih dejavnosti); drugič pa praktičnega, saj bi morala merila, ki jih je bilo treba razviti, služiti kot natančen in primerljiv okvir za določitev, katera potrošnja znotraj enote se mora prikazati, da bi bila ta metoda izračuna proizvodnje izvedljiva.

2.055

Ta merila so:

▼M3

▼B

2.056

V skladu z opredelitvijo izbirnih meril za vključitev potrošnje znotraj enote v merjenje proizvodnje (prim. 2.055), se v dejavnosti kmetijske proizvodnje dejavnosti prikaže samo rastlinska pridelava, uporabljena za krmo živine (ki se lahko tržne ali ne).

2.057

Kadar se te proizvode prikaže v proizvodnji dejavnosti, jih je treba prikazati tudi kot vmesno potrošnjo, s čimer se spoštuje načelo, da se upošteva celotna količina, ki se je proizvedla in nato uporabila za drugačno proizvodno dejavnost v referenčnem letu (prim. 2.055). Kadar prehod s proizvodnje na vmesno potrošnjo traja dlje kot zadevno referenčno leto, bi bilo treba ustrezne količine proizvodnje prikazati kot „končne zaloge“ zadevnega proizvoda v referenčnem letu.

2.058

Stranski proizvodi živine so izključeni iz potrošnje znotraj enote zaradi praktičnih težav, ker podatki o količinah in predvsem cenah niso na razpolago.

2.059

Pod postavko predelave s strani proizvajalcev so prikazane količine, ki se proizvedejo za nadaljnjo predelavo pri kmetijskih proizvajalcih (npr. mleko, predelano v maslo ali sir, jabolka, predelana v jabolčni mošt ali jabolčnik), ampak samo v okviru predelovalnih dejavnosti, ki so ločljive od glavne kmetijske dejavnosti (na podlagi računovodskih listin, prim. 1.26). Prikazati bi bilo treba samo surove proizvode (npr. surovo mleko, jabolka) in ne predelane proizvode, proizvedene iz njih (npr. maslo, jabolčni mošt in jabolčnik). Z drugimi besedami se pod to postavko ne upošteva delo, ki je del predelave kmetijskih proizvodov.

2.060

Kadar so te predelovalne dejavnosti neločljivo povezane nekmetijske dejavnosti, se proizvod teh predelovalnih dejavnosti prikaže v vrednosti proizvodnje kmetijske dejavnosti (prim. 1.25). Osnovni kmetijski proizvodi, ki se uporabijo v teh predelovalnih dejavnostih kot vmesna potrošnja, se ne prikažejo ne kot proizvodnja ne kot vmesna potrošnja. To pravilo izhaja iz dejstva, da obeh dejavnosti (proizvodnje kmetijskih proizvodov in predelave takšnih proizvodov) ni mogoče razlikovati na podlagi obračunskih listin. V skladu s tem se stroški obeh vrst dejavnosti vnesejo skupaj in njihova proizvodnja se oceni kot proizvodnja predelanih proizvodov.

2.061

Ta vključuje:

2.062

►M3  Kmetijski proizvodi, ki jih kmetijska enota predela ločeno (npr. z ustanovitvijo lokalne nekmetijske EED) in jih porabijo kmečka gospodinjstva, se prikažejo v proizvodnji dejavnosti „Predelovalne dejavnosti“ (področje C NACE Rev. 2) kot lastna končna potrošnja. ◄ V nasprotju s tem se potrošnja kmetijskih proizvodov, predelanih na neločljiv način, na kmetijskih gospodarstvih (npr. proizvodnja neločljivih nekmetijskih predelovalnih dejavnosti) prikaže kot lastna končna potrošnja teh dejavnosti (prim. 2.080) in se vključi v proizvodnjo kmetijske dejavnosti.

2.063

Pripisana najemnina lastnikov stanovanjskih enot v kateri biva lastnik, se ne prikaže tukaj, ampak v okviru „Oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin“ (razred 68.20 NACE Rev. 2). Oddajanje stanovanja v najem je nekmetijska dejavnost, ki se vedno šteje za ločljivo kmetijsko dejavnost.

2.064

Ta postavka zajema prodajo kmetijskih proizvodov, drugim enotam (kmetijskim enotam ali enotam drugih panog), vključno s prodajo skladiščnim in intervencijskim centrom, razen odtujitve osnovnih sredstev. Razdeljena je na domačo prodajo izven dejavnosti, domačo prodajo drugim kmetijskim enotam in prodajo v tujino.

2.065

Zato ustreza prodaja za dano enoto prometu, ki nastane s trženjem njene proizvodnje. ►M6  Pripomniti je treba, da se prodaja živine, uvrščene med osnovna sredstva, ki se izloči iz črede v produktivni dobi (izvoz ali zakol), ne prikaže kot prodaja. ◄ Živina, uvrščena med osnovna sredstva, ki se izloči iz osnovne črede, se pred prodajo prenese v zaloge, prodaja te živine (zakol ali izvoz) pa se v računih prikaže kot izločitev, razvidna samo v računu kapitala. Ustrezna proizvodnja se je že pripisala kot del osnovnih sredstev, proizvedenih za lastne potrebe ( 15 ), ki se nato prikaže v računu proizvodnje.

2.066

Živina kot zaloga: prodaja živine kot zaloge drugemu gospodarstvu se šteje za prodajo v skladu z opredelitvijo pod 2.064. Ta prodaja se lahko izravna z izločitvijo iz zalog, če je živina prikazana kot zaloge na začetku referenčnega obdobja (sicer se prikaže samo prodaja).

2.067

Nakup živine je vknjižba v zalogo, če se proizvodi ne odprodajo med referenčnim obdobjem. Pridobljena živina pa se ne more obravnavati kot vmesna potrošnja, ker je blago za vmesno potrošnjo po definiciji namenjeno temu, da med proizvodnim procesom izgine (ali se vsaj bistveno spremeni). Ta živina se obravnava kot nedokončana proizvodnja, saj proces proizvodnje živine ni povsem dokončan (proizvodni proces se konča v trenutku zakola). Pridobitev se tako prikaže kot vknjižba nedokončane proizvodnje (proizvodov) v zalogo in zato se prikaže kot „negativna“ prodaja in ne kot vmesna potrošnja. V trgovini med rezidenčnimi gospodarstvi se prodaja in ustrezne pridobitve medsebojno izravnajo (razen v primeru stroškov prenosa lastništva) ( 16 ). Z vidika te posebne obravnave trgovine z živalmi med kmetijskimi enotami ni vmesne potrošnje pod „živino in živalskimi proizvodi“.

2.068

Živina, uvrščena kot osnovna sredstva: Trgovina z živino kot osnovnim sredstvom med kmetijskimi enotami se ne prikaže v prodaji, kakor je opredeljeno zgoraj, temveč kot trgovina s sredstvi (prikazana v računu kapitala kot bruto investicije v osnovna sredstva kmetijstva). Pri trgovini med rezidenčnimi gospodarstvi se prodaja in ustrezne pridobitve medsebojno izravnajo (razen pri stroških prenosa).

2.069

Prikazovanje uvoza živine (ki ni namenjena za takojšnji zakol): kakor pri trgovini med rezidenčnimi gospodarstvi se živina, ki se obravnava kot zaloge (razen živina za takojšnji zakol) in jo kmetijske enote uvozijo v referenčnem obdobju, prikaže kot vknjižba v zaloge nedokončane proizvodnje, in zato se odšteje od prodaje. Po drugi strani pa se od prodaje ne odšteje živina, ki se uvršča med osnovna sredstva (npr. osnovna čreda) in se kot takšna uvozi.

2.070

V praksi je pogosto težko ustrezno razlikovati med različnimi kategorijami živine na podlagi razpoložljivih podatkovnih virov EU (med živino, uvrščeno kot osnovna sredstva, in tisto, ki je uvrščena kot zaloge), zato se kljub vsemu vsak uvoz šteje za uvoz živine, namenjene za pridobivanje zalog, vrednost vse uvožene živine (razen živine, namenjene za takojšen zakol) pa se odšteje od vrednosti prodaje. Ta metoda prikazovanja zagotavlja podobno obravnavo zunanje trgovine z živino, kakor je bila sprejeta za izračun bruto domače proizvodnje v statistiki živinoreje.

2.071

Ta vključujejo samo:

2.072

To so zaloge dokončanih proizvodov ali nedokončane proizvodnje na gospodarstvih dejavnosti (npr. pri proizvajalcih) na koncu referenčnega leta. Sem se ne prištevajo zaloge na različnih tržnih stopnjah (predvsem rezerve, ki jih imajo prodajalci in predelovalna podjetja) kakor tudi ne intervencijske zaloge.

2.073

Tukaj je treba vnesti tudi proizvode, ki se skladiščijo le začasno in se porabijo pozneje v sami dejavnosti (npr. žito za krmo, seme in sadilni material itn.), saj v času njihovega vnosa v zaloge končna uporaba proizvoda še ni znana.

2.074

Ta vnos je vsota stolpcev 7q do 11q.

2.075

Sprememba zalog v dejavnosti (razen zalog na različnih tržnih stopnjah) med referenčnim letom se meri z izračunom razlike med prilivom v zaloge in izločitvijo iz zalog ali razlike med končnimi in začetnimi zalogami. V zadnjem primeru je treba pri izračunu vrednosti (prim. 2.179 in naslednje) odšteti druge spremembe obsega in dobička iz lastnine (brez izgub).

2.076

V skladu s konceptom proizvodnje in predpisi za prikazovanje potrošnje znotraj enote (prim. 2.049 in naslednje), predelave kmetijskih proizvodov (prim. 2.059 in 2.060) in lastne končne potrošnje (prim. 2.061, 2.062, 2.063) se proizvodnja kmetijskih dejavnosti lahko prikaže na naslednji način:

2.077

Koncept „končna proizvodnja“ za merjenje proizvodnje kmetijske dejavnosti vključuje trgovino s kmetijskimi proizvodi in storitvami med kmetijskimi enotami ter potrošnjo proizvodov za živinsko krmo znotraj enote (ki se lahko trži ali ne).

2.080.1

V skladu z ESR 2010, so 3.82 Raziskave in razvoj (RR) ustvarjalno delo, opravljeno sistematično za povečanje obsega znanja in uporabo tega znanja za odkrivanje ali razvijanje novih proizvodov, vključno z izboljšanimi različicami ali razvijanjem novih proizvodov, izboljšanimi različicami ali lastnostmi obstoječih proizvodov ali odkrivanjem ali razvijanjem novih ali učinkovitejših proizvodnih postopkov. RR znatnega obsega glede na glavno dejavnost se zajame kot stranska dejavnost lokalne EED. Če je mogoče, se za RR upošteva posebna lokalna EED, ki se ne razporedi kmetijski dejavnosti. Za enote, ki imajo tudi dejavnosti RR, če jih ni mogoče razporediti v ločeno lokalno EED in če je mogoče oceniti izdatke za RR za kmetijske dejavnosti, bi bilo treba te ocene zajeti kot kmetijsko proizvodnjo kot „druge neločljive nekmetijske dopolnilne dejavnosti“ (lastna proizvodnja) in kot bruto investicije v osnovna sredstva.

2.118

Bruto investicije v osnovna sredstva vključujejo pridobitve, zmanjšane za odtujitve, osnovnih sredstev s strani rezidenčnih proizvajalcev v danem obdobju, povečane za določena povečanja vrednosti neproizvedenih sredstev, ki so rezultat proizvodne dejavnosti proizvajalcev ali institucionalnih enot (ESR 2010 3.125 do 3.129). Osnovna sredstva so proizvedena sredstva, ki se v proizvodnji uporabljajo več kot eno leto (prim. ESR 2010, 3.124 in Priloga 7.1).

2.119

Bruto investicije v osnovna sredstva nacionalnega gospodarstva se razumejo kot delež bruto domačega proizvoda (BDP), proizveden v referenčnem letu, ki je namenjen za uporabo v obdobju, daljšem od enega leta, kot proizvodna sredstva v proizvodnem procesu (za razliko od končne potrošnje zasebnih ali javnih gospodinjstev, izvoza in sprememb zalog). Zato se proizvodi, ki so bili sicer proizvedeni v preteklem obdobju in so torej vključeni v nacionalni proizvod ter so dani v drugačno uporabo v referenčnem obdobju, ne vključijo v bruto investicije v osnovna sredstva nacionalnega gospodarstva. Sprememba uporabe ali lastništva ne pomeni, da taki proizvodi postanejo še enkrat del domačega proizvoda in nikakor ne spreminjajo skupne mase stalnega kapitala nacionalnega gospodarstva v celoti. Vključitev takih transakcij pa je pomembna v analizah po homogenih panogah, dejavnostih ali sektorjih.

2.120

Če sprememba lastništva povzroči drugačno uporabo (ne več kakor kapitalska sredstva), gre za zmanjšanje kapitalskih sredstev nacionalnega gospodarstva. Najobičajnejši tak primer so rabljena motorna vozila, ki jih gospodinjstva kupijo od proizvodnih enot, rabljena pomorska plovila, prodana v drugo državo, in osnovna sredstva, ki so bila razdeljena in dana v vmesno uporabo. Ker je nova uporaba v teh primerih del nacionalnega proizvoda (končna potrošnja, izvoz ali druga uporaba, odvisno od vrste sredstva, proizvedenega od začetka), je treba zaradi tega zmanjšati bruto investicije v osnovna sredstva. Zato ►M6  ESR 2010 ◄ uporablja pojem neto nabav obstoječega proizvedenega sredstva za izračun bruto investicij v osnovna sredstva: to poglavje omogoča odtujitve kapitala, to je upoštevanje zmanjšanja stalnega kapitala.

2.121

Neto pridobitve obstoječih sredstev so lahko pozitivne, torej predstavljajo povečanje kapitalskih sredstev v gospodarstvu kot celoti. Tako je na primer, če so rabljena vozila, ki so bila že uvrščena kot končna potrošnja v nacionalni proizvod, kupijo za uporabo kot stalni kapital. Ker prodaja obstoječega investicijskega sredstva presega nakupe, so neto pridobitve negativne za nacionalno gospodarstvo v celoti. Če pa se bruto investicije v osnovna sredstva razdelijo po uporabniških gospodarskih panogah, so neto pridobitve lahko pozitivne za nekatere panoge.

2.122

Določitev bruto investicij v osnovna sredstva sektorjev ali panog gospodarstva temelji na merilu lastništva (pridobitev, odtujitev) in ne na merilu uporabe sredstva. Treba je navesti, da se osnovna sredstva, pridobljena s finančnim lizingom (vendar ne preprosto najeta), obravnavajo kot sredstva najemojemalca (če je najemojemalec proizvajalec) in ne najemodajalca, ki obdrži finančno sredstvo, ki ustreza ocenjeni terjatvi (prim. 2.109(d) in Poglavje 15 ESR 2010 o razlikovanju med različnimi oblikami najema trajnega blaga) ( 18 ).

2.123

►M6  Uporaba merila lastništva je odvisna od statističnega sistema, na podlagi katerega se izračunavajo bruto investicije v osnovna sredstva. ◄ Če so to podatki kupcev, v teoriji ni težav (razen praktičnih težav zajema vseh investitorjev). Pogosto pa (in to velja zlasti v kmetijstvu) se za osnovo za izračun uporabljajo podatki proizvajalcev osnovnih sredstev o proizvodnji ali prodaji. Poleg tistih primerov, kadar ni jasno, ali proizvod sodi pod rubriko osnovnega sredstva ali ne, je težko tudi določiti dejanskega kupca, ker narava osnovnega sredstva samo navaja, kdo je uporabnik. V kmetijstvu zato obstaja tveganje, da bodo zajeti tudi investicijski proizvodi, ki jih niso kupila kmetijska gospodarstva, ampak komercialna podjetja za namen oddajanja brez upravljavcev.

2.124

Pridobitve osnovnih sredstev zajemajo nova ali obstoječa osnovna sredstva, ki so bila pridobljena (kupljena, pridobljena z barterskimi transakcijami, prejeta kot kapitalski prenosi v naravi ali pridobljena s finančnim lizingom), osnovna sredstva, proizvedena in zadržana za proizvajalčevo lastno uporabo, velike izboljšave osnovnih sredstev in neproizvedenih opredmetenih sredstev, naravno rast v kmetijskih sredstvih (živina in nasadi) ter stroške, povezane s prenosom lastništva neproizvedenih sredstev (prim. ESR 2010, 3.125(a)).

2.126

►M6  Nakup ali proizvodnja trajnega blaga za lasten račun, potrebnega za začetno namestitev, pomeni investicije v osnovna sredstva. ◄ Zaloga steklenic v pivovarni ali podjetju, ki proizvaja vino (razen nepovratnih steklenic), na primer predstavlja količino proizvodov, ki se zajamejo kot sredstva, čeprav je vrednost vsake steklenice zanemarljiva. Enako velja za stole in mize, posodo in pribor v restavraciji ali za orodje v podjetju. Začetna namestitev teh sredstev predstavlja investicijo v osnovna sredstva: vendar pa se potrošnja stalnega kapitala v teh primerih ne računa, ker se predpostavlja, da potem ko je namestitev opravljena, ohranja enako vrednost zaradi stalnih nakupov nadomestnih predmetov, ki nadomestijo izgubljene ali neuporabne. Tekoči nadomestni nakupi so zajeti kot vmesna potrošnja. To pravilo, ki je v teoriji jasno, se včasih težko uporablja v praksi, ker statistični podatki o proizvodnji ali prodaji ne dajejo jasne predstave o tem, ali so bili zadevni proizvodi kupljeni za začetno namestitev ali za nadomestitev obstoječih predmetov.

2.127

Proizvodi in storitve, vključeni v obstoječa osnovna sredstva za njihovo izboljšanje, ponovno gradnjo ali predelavo, ki podaljšujejo njihovo uporabnost ali povečujejo produktivnost, se zajamejo z osnovnimi sredstvi, v katera so vključeni. To delo se šteje kot pridobitev novih osnovnih sredstev. Načeloma to poglavje vključuje vse proizvode in storitve, vključene v osnovna sredstva, ki presegajo obseg tekočega vzdrževanja in popravil. Kot tekoče vzdrževanje se obravnavajo vse storitve, ki jih je glede na običajno življenjsko dobo osnovnega sredstva treba zagotavljati večkrat v relativno kratkih presledkih, da bi ohranjali sredstvo v uporabnem stanju. Zajema na primer nadomestilo sestavnih delov osnovnega sredstva, ki se hitro obrabljajo, zunanje ali notranje pleskanje itd.

2.128

Višina zneskov, potrošenih za to vzdrževanje, nikakor ni merilo za določanje, ali storitev ustvarja sredstvo ali predstavlja tekoče vzdrževanje, ker so lahko pri kapitalskih postavkah z visoko vrednostjo tudi storitve za tekoče vzdrževanje zelo drage (prim. 2.109(e)). Pravzaprav bi morala biti razdelitev storitev, opravljenih na obstoječih osnovnih sredstvih za kategorijo „tekoče vzdrževanje“ ali „bruto investicije v osnovna sredstva“, določena s presledkom, ki bo potekel pred ponovitvijo storitve, npr. nadomestilo delov, ki se običajno obrabijo v enem letu, kakor so pnevmatike tovornjakov, in se šteje kot tekoče vzdrževanje, medtem ko nadomestilo motorja predstavlja investicije v osnovna sredstva, ne zato, ker je vrednost višja, ampak zato, ker motorja ponavadi ni treba nadomestiti vsako leto, ampak šele po več letih. Zajemanje storitve te vrste v rubriko sredstva (to je obravnava kot investicije v osnovna sredstva in ne kot tekoče vzdrževanje) omogoča enakomerno razdelitev vrednosti čez celotno obdobje uporabe s pomočjo potrošnje stalnega kapitala.

2.129

SNR 2008 navaja, da bi bilo treba določiti izboljšave osnovnih sredstev glede na obseg sprememb značilnosti osnovnih sredstev, to je glede na večje spremembe velikosti, oblike, delovanja, zmogljivosti ali pričakovane življenjske dobe, ali glede na dejstvo, da izboljšave niso take spremembe, ki bi potekale redno pri drugih osnovnih sredstvih iste vrste kot del rednih programov vzdrževanja in popravil (prim. SNR 2008, 10.43 in 10.46).

2.130

Odtujitve osnovnih sredstev obsegajo prodajo, rušenje, spremembo v odpadni material ali uničenje osnovnih sredstev s strani lastnika, ali njihovo oddajo z barterskimi prenosi ali kapitalskimi transferji v naravi (prim. ESR 2010, 3.125(b) in 3.126). Odtujitve običajno povzročijo spremembo lastništva in imajo neposreden ekonomski namen (zato se tista osnovna sredstva, ki jih lastnik poruši, spremenijo v odpadni material ali uničijo, da se prepreči njihova nadaljnja ekonomska uporaba, ne vključijo v te odtujitve) (prim. SNR 2008, 10.38). Vendar pa lahko nekatere odtujitve ostanejo v isti institucionalni enoti, na primer živina, ki jo kmet zakolje in porabi v svoji družini.

2.131

Bruto investicije v osnovna sredstva se vrednotijo po kupčevih cenah (vključno s cenami prenosa lastništva, namestitve in drugih stroškov prevoza) ali, če se proizvajajo za lasten račun, se vrednotijo po osnovnih cenah podobnih osnovnih sredstev (osnovna cena se lahko dobi iz vsote nastalih stroškov). Odtujitve bi se morale zajemati po prodajni ceni, ki bi morala ustrezati kupčevi ceni z odštetimi stroški, nastalimi s prenosom lastništva sredstev, namestitvijo in stroški prevoza (prim. 2.130).

2.132

Stroški prenosa lastništva sredstev predstavljajo bruto investicije v osnovna sredstva kupca, četudi nekatere stroške plača prodajalec. Obsegajo izdatke, nastale za prevzem lastništva sredstev (namestitev in prevozni stroški itd.), pristojbine in provizije posrednikov (pravni zastopniki, izvedenci itd.) ter davke, ki se plačajo na posredniške storitve, uporabljene pri prenosu lastništva sredstev.

2.133

Bruto investicije v osnovna sredstva kupca obsegajo vrednost pridobljenega sredstva (brez stroškov prenosa), skupaj s skupnimi stroški prenosa pri pridobitvi. Bruto investicije v osnovna sredstva prodajalca pa obsegajo le vrednost prodanega sredstva (brez stroškov prenosa) ( 19 ). Pri neproizvedenih sredstvih (zemljišče ali patentirana sredstva, proizvodne pravice), ki niso vključena v bruto investicije v osnovna sredstva, morajo biti ti stroški ločeni od pridobitev/odtujitev teh sredstev in zajeti pod drugo rubriko kot bruto investicije v osnovna sredstva kupca.

2.134

Bilanca stanja, ki je razčlenjen seznam vrednosti sredstev v lasti in sprejetih obveznosti, zagotavlja podatke o različnih sestavnih delih spremembe vrednosti sredstev. ►M6  Kakor je določeno v bilancah stanja (prim. ESR 2010, 7.12 in 7.13), se sprememba vrednosti sredstva med koncem in začetkom obračunskega obdobja lahko opiše na naslednji način: ◄

2.135

Nominalni dobički (brez izgub) iz lastnine ustrezajo dobičkom iz lastnine (brez izgub), ki so se nabrali v obravnavanem obdobju in so posledica spremembe cene sredstev, katerih ekonomske in fizične (kvantitativne in kvalitativne) značilnosti ostajajo nespremenjene v obravnavanem obdobju. Te spremembe se zajamejo v računu revalorizacije.

2.136

Druge spremembe obsega sredstev so tokovi, ki omogočajo zajemanje odkritja, poslabšanja ali izčrpanja naravnih sredstev ter posledic izrednih dogodkov, ki lahko spremenijo koristi, črpane iz sredstev. Kar zadeva sredstva kmetijske dejavnosti, se lahko spremembe obsega razvrstijo v tri glavne kategorije:

▼M6

▼B

2.137

Bruto investicije v osnovna sredstva in potrošnja stalnega kapitala (prim. 3.098 do 3.106) torej niso edini elementi, ki jih je treba upoštevati pri analizi sprememb vrednosti sredstev.

2.138

ESR 2010 razlikuje med več vrstami elementov, ki bi jih bilo treba zajemati kot bruto investicije v osnovna sredstva (prim. ESR 2010, 3.127):

2.139

ERK razlikuje med naslednjimi vrstami elementov bruto investicij v osnovna sredstva:

2.140

Bruto investicije v kmetijska osnovna sredstva zadevajo dve vrsti sredstev (nasadi in živina), ki se večkratno in nenehno uporabljajo za proizvodnjo proizvodov, kakor so sadje, kavčuk, mleko itd.: sadna drevesa, trte, nasadi hmelja, nasadi jagodičevja in nasadi špargljev. Nasadi božičnih drevesc (ki dajejo končni izdelek samo enkrat) niso osnovna sredstva, kakor tudi ne žito in zelenjava. V osnovno čredo je vključena plemenska živina, govedo, namenjeno za proizvodnjo mleka, ovce, rejene za volno in delovna živina (živina za zakol, vključno s perutnino, ni osnovno sredstvo).

2.141

V skladu z ESR 2010 (3.125) bruto investicije v osnovna sredstva v nasadih ustrezajo vrednosti pridobitev minus odtujitev naravnih sredstev, ki večkrat dajejo pridelek (kakor je sadno drevje), ki so dozoreli, katerim se prišteje naravna rast takšnih sredstev, dokler ne dosežejo zrelosti (to je obrodijo proizvoda) v zadevnem obračunskem obdobju.

2.142

Ta opredelitev bruto investicij v osnovna sredstva ustreza:

2.143

Prva dva elementa bruto investicij v nasade predstavljata lastno kmetijsko proizvodnjo osnovnih sredstev.

2.144

Odtujitve nasadov (zajete kot negativne bruto investicije v osnovna sredstva) imajo lahko dve obliki: lahko so prodaja stoječih nasadov drugim (kmetijskim) enotam, in v tem primeru se v ERK vnesejo samo stroški, povezani s prenosom lastništva. Druga možnost je, da se nasadi posekajo. V tem primeru pa morajo imeti posekani nasadi, v skladu s splošno definicijo odtujitev, neposredno ekonomsko uporabo; z drugimi besedami, potrebna je protivknjižba v obliki uporabe v blagu in storitvah (kot je prodaja podjetju, specializiranemu na prodajo lesa ( 20 )). V tem drugem primeru bi morale imeti odtujitve nasadov, ki se zajamejo kot negativne bruto investicije v osnovna sredstva, majhno vrednost.

2.145

Zato se v večini primerov (razen v drugem primeru iz točke 2.144) vrednost izkrčitev ne sme odšteti od vrednosti naložb v nasade. Naložbe, namenjene obnovi obstoječih nasadov, bi se morale obravnavati kot naložbe in ne kot redni vzdrževalni stroški.

2.146

Obravnava izkrčitev nasadov bi se morala analizirati v primerjavi z izračunom potrošnje stalnega kapitala. V skladu z ►M6  ESR 2010 ◄ gre v primeru nasadov za potrošnjo stalnega kapitala, ki ustreza razvrednotenju nasadov, ko dozorijo. Izkrčitve nasadov ( 21 ) bi se torej morale obravnavati, kakor sledi:

2.147

Sprememba vrednosti nasadov v obračunskem obdobju torej obsega naslednje štiri sestavne dele (prim. 2.134):

2.148

Dela v gojenih naravnih sredstvih, torej nasadih, se zajemajo kot prodaja podjetij, specializiranih za takšno vrsto kmetijskega pogodbenega dela (s pripravo tal, dobavo strojev, rastlin, delovne sile itd.), ali kot proizvodnja osnovnega sredstva, proizvedenega za lasten račun (prim. 1.75).

2.149

Bruto investicije v osnovno čredo ustrezajo naslednjim elementom:

2.150

V skladu z ►M6  ESR 2010 ◄ bruto investicije v osnovno čredo izražajo razliko med pridobitvijo živine (naravni prirast in uvoz) med letom, vključno s pridobitvami iz lastne proizvodnje, in odsvojitvijo živine (za zakol ( 24 ), izvoz ali drugo končno uporabo), kateri se dodajo stroški prenosa lastništva ( 25 ). Investicije v osnovno čredo potekajo v celotni življenjski dobi živine. Za začetek investicije v osnovna sredstva v glavnem izhajajo iz naravne rasti živine. Ko žival doseže zrelost, se investicije v osnovna sredstva v glavnem merijo z odsvojitvami (prodaja za zakol ali izvoz). Uvoz, izvoz in stroški, povezani s prenosom lastništva so sestavni del investicij v osnovno čredo, ki se ponavadi pojavljajo v celotni življenjski dobi živine. Naravni prirast živine (in ne investicije v osnovna sredstva v celoti) predstavlja lastno kmetijsko proizvodnjo živine kot osnovnega sredstva.

2.151

Merjenje bruto investicij v osnovno čredo predstavlja samo en element spremembe vrednosti sredstev. Dejansko se lahko bruto investicije v osnovno čredo merijo samo preko spremembe števila živine, vrednotene po povprečni ceni za koledarsko leto za vsako kategorijo živine (kvantitativna metoda), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Druga metoda za izračun (neposredna metoda) je merjenje tokov vknjižb in izpisov za vsako kategorijo živine po ustreznih cenah: poleg pridobitev in odtujitev mora ta metoda upoštevati tudi vknjižbe (posebno rojstva) in izpise na gospodarstvih.

2.152

Praviloma se torej investicije v osnovno čredo ne morejo meriti z razliko med vrednostjo živine na koncu in na začetku obračunskega obdobja. Pravilo za izračun investicij v osnovno čredo je odvisno neposredno od metode, sprejete za zajemanje in merjenje treh elementov spremembe vrednosti črede (razen investicij v osnovna sredstva) ter zlasti potrošnje stalnega kapitala. ►M6  To je odstopanje od ESR 2010. ◄

2.153

V SNR bi se morala teoretično za živino računati potrošnja stalnega kapitala ( 26 ). Dejansko potrošnja stalnega kapitala za živino ustreza merjenju predvidenega upada produktivnosti živine, kadar se uporablja za proizvodnjo, to zmanjšanje pa se kaže na posodobljeni vrednosti prihodnjega dohodka živine. Zaradi praktičnih težav pri vrednotenju potrošnje stalnega kapitala (definicija parametrov za izračun je zelo zapletena, prim. 3.105 in 3.106), se za živino v produktivni dobi ne bi smela izračunavati potrošnja stalnega kapitala.

2.154

Investicije v snovno čredo se lahko merijo z različnimi metodami. Z uporabo metode stalne inventarizacije se lahko zelo natančno vrednoti vsak element investicij v osnovna sredstva, opredeljen v 2.149 (naravni prirast živine, uvoz, prodaja za zakol in izvoz, stroški, povezani s prenosom lastništva). Vendar pa zahteva številne podatke (cene živine v produktivni dobi v celotnem življenjskem obdobju). Enako velja za metode, ki temeljijo na proizvodnem ciklusu živine. Zato je treba sprejeti preprostejšo metodo, četudi bo manj natančna.

2.155

Priporočena metoda uporablja posreden pristop za izračun ( 27 ). Osnovana je na izračunu spremembe v številu živine in na naslednjih dveh predpostavkah:

2.156

Merjenje bruto investicij v osnovna sredstva sestavlja vsota naslednjih elementov:

2.157

Izraz „plemenska vrednost“ se nanaša na razliko, v času izločitve živine ob koncu produktivne dobe, med vrednostjo živine, vrednotene kot živina v produktivni dobi (po ceni, ki bi lahko bila imenovana „kapitalska“ cena), in vrednostjo iste živine, vrednotene kot živina za zakol (po prodajni ceni za klavnice).

2.158

Izraz „druge izgube živine v produktivni dobi“ zajema dve vrsti izgub:

2.159

Vrednost izgub, ki se zajema v izračun bruto investicij v osnovna sredstva, ustreza razliki med vrednostjo živine po ceni, ki prevladuje na začetku obdobja in odtujitveno vrednostjo živine. Te odtujitve se vrednotijo po prodajni ceni živine, ki gre v zakol (za prodajo ali lastno končno potrošnjo), ali pa imajo vrednost nič, če nimajo ekonomske rabe (če se odtujijo itd.).

2.160

Izraza „druge izgube živine v produktivni dobi“ in „plemenska vrednost“ ustrezata tokovom, ki so zajeti v računu „druge spremembe obsega sredstev“ v bilanci stanja. Zagotavljata povezavo med različnimi sestavnimi deli spremembe vrednosti sredstev in bruto investicij v osnovna sredstva in skladnost z ►M6  ESR 2010 ◄ . Če bi jih zanemarili, bi bila realna raven bruto investicij v osnovna sredstva investicije v osnovno čredo podcenjena.

2.161

Ocena lastne proizvodnje živine kot osnovnega sredstva, ki ustreza naravnemu prirastu živine, je izpeljana iz opredelitve bruto investicij v osnovno čredo, navedene v 2.149, in se uporablja za kategorije živine, ki še ni v celoti dosegla zrelosti:

Lastna proizvodnja osnovne črede = bruto investicije v osnovna sredstva + odtujitve (zakol in izvoz) – pridobitve (uvoz) ( 28 ) – (stroški prenosa lastništva).

2.162

Stalna sredstva razen kmetijskih sredstev (nasadi in živina) obsegajo naslednje elemente:

2.163

Bruto investicije v osnovna sredstva ustrezajo pridobitvi teh sredstev (nova sredstva, proizvedena ali uvožena v obračunskem obdobju, ali obstoječa sredstva), od katerih se odštejejo prenosi v druge enote (kmetijske dejavnosti ali drugih dejavnosti). Treba je ponoviti, da če ta transakcija zadeva dve enoti kmetijske dejavnosti v istem obračunskem obdobju, se ta dva tokova izničita, zajamejo pa se samo stroški, povezani s prenosom lastništva pod ustrezno rubriko osnovnih sredstev.

2.164

Pri izgradnji osnovnega sredstva (namenjenega za prodajo), katerega proizvodnja poteka več obdobij, je treba vrednost dela, opravljenega v proizvodnem obdobju, zajeti v spremembo zalog proizvajalca v obliki nedokončane proizvodnje. Ti proizvodi (premičnine ali nepremičnine) se ne zajemajo v bruto investicije v osnovna sredstva, dokler lastništvo ni preneseno. Nasprotno pa se lastna proizvodnja zajame kot bruto investicije v osnovna sredstva v celotnem proizvodnem obdobju (prim. 2.025).

2.165

Sredstva, katerih ekonomska raba se spremeni, ne da bi se spremenilo lastništvo (npr. če se kmetijski objekt uporablja za namene razen dejavnosti kmetijske proizvodnje), se ne zajemajo kot odsvojitev sredstev. Te spremembe se zajemajo v računu „drugih sprememb obsega sredstev“.

2.166

Večje izboljšave neproizvedenih opredmetenih sredstev ustrezajo v glavnem izboljšavi zemljišč (boljša kakovost zemljišč in večji donos zaradi namakanja, osuševanja in ukrepov za preprečevanje poplav itd.) in jih je treba obravnavati kakor katero koli drugo bruto investicijo v osnovna sredstva (ESR 2010, 3.128).

2.167

Te naložbe ustrezajo izdatkom za izboljšanje zemljišč in pripravi zemljišč za druge proizvodne rabe, razen izdatkov za redno vzdrževanje (prim. 2.127 do 2.129). Ti izdatki morajo biti imetnikovi ali pa mora rezultat teh izdatkov postati njihova lastnina. ►M6  To zadeva zlasti izdatke za infrastrukturna dela, kakor so krčenje, izravnavanje, osuševanje, namakanje in utrjevanje (prim. ESR 2010, 3.128 in SNR 2008, 10.79 do 10.81). ◄

2.168

Stroški, povezani s prenosom lastništva neproizvedenih sredstev, se nanašajo na pridobitve zemljišč in neproizvedenih neopredmetenih sredstev (npr. patentirana sredstva, proizvodne pravice itd.) kmetijskih enot. Te pridobitve niso zajete kot bruto investicije v osnovna sredstva (ampak v drugi rubriki računa kapitala, ker so neproizvedena sredstva) in v bruto investicije v osnovna sredstva se zajemajo le stroški, povezani s prenosom lastništva (za kupca, ne pa za prodajalca).

2.168.1

Raziskave in razvoj so sestavljene iz vrednosti izdatkov za ustvarjalno delo, ki se izvaja sistematično, da se izboljša znanje in uporaba tega znanja pri iskanju novih možnosti uporabe. Razen če je vrednost mogoče razumno oceniti, se po dogovoru vrednoti kot vsota stroškov, vključno s stroški neuspešnih raziskav in razvoja (prim. ESR 2010, Priloga 7.1).

2.169

Bruto investicije v osnovna sredstva ne obsegajo proizvodov in storitev:

▼M6

▼B

▼M6

▼B

2.170

Vrednost osnovnih sredstev, ki se hkrati uporablja za poklicne in zasebne namene (na primer motorna vozila) se zajema v skladu z njegovima dvema možnima vrstama rabe; deloma kot bruto investicije v osnovna sredstva in deloma kot končna potrošnja.

2.171

Zaloge obsegajo vse proizvode, ki niso del stalnega kapitala in jih ima v določenem trenutku proizvodna enota. Obstajata dve vrsti zalog: zaloge vložkov in zaloge proizvodnje:

2.172

Da se rastoči pridelki ne zajemajo kot nedokončana proizvodnja, je v evropskem kmetijstvu utemeljeno z dejstvom, da ima velika večina poljščin proizvodni cikel, ki je krajši od obračunskega obdobja. Velja tudi, da njihovo zajemanje med spravilom pridelka omogoča dovolj veliko doslednost s stroški proizvodnje, ki jih je treba ohranjati v analizi dohodka iz dejavnosti (prim. 2.012). Ker se spravilo pridelka, priprava tal in setev izvajajo v različnih obračunskih obdobjih, prikazujejo računi za obdobje, v katerem so nastali stroški, računovodsko izgubo in računi za obdobje spravila pridelka računovodski dobiček. Ta obračunska metoda pa se lahko sprejme, če namreč pogoji ostajajo vsako leto enaki, se ustvari približno ravnotežje, ker se stroški pokrijejo v istem obdobju z dobičkom od prodaje prejšnje žetve. Le pri večjih spremembah proizvodnje ali ob zelo slabi letini tega pokrivanja ne bi bilo. V takih okoliščinah bi lahko bilo potrebno zajemanje proizvodnje kot nedokončane proizvodnje (glej tudi 2.013).

2.173

Treba je opozoriti, da se storitve ne vknjižijo kot zaloga, razen tistih, ki so vključene v nakupno vrednost proizvodov, ki se daje v zaloge.

2.174

V skladu z ►M6  ESR 2010 ◄ se spremembe zalog merijo z odštevanjem vrednosti črpanj iz zalog in katerih koli ponavljajočih se izgub proizvodov v zalogi od vrednosti vknjižb v zaloge.

2.175

Vknjižbe v zaloge naj bi se vrednotile na datum vknjižbe v stanja in črpanja naj bi se vrednotila po cenah, ki prevladujejo ob času črpanja iz zalog. Čas zajemanja (in vrednotenje) vknjižb in črpanj stanj bi morala biti konsistentna s časom drugih transakcij s proizvodi (proizvodnja in vmesna potrošnja).

2.176

Osnovna cena je cena, ki se uporablja za vrednotenje sprememb zalog (vknjižbe, črpanja ali ponavljajoče se izgube dokončanih proizvodov ali nedokončane proizvodnje). Glede vknjižb nedokončane proizvodnje bi se morala uporabljena cena oceniti z upoštevanjem deleža celotnih proizvodnih stroškov, nastalih do konca obdobja, in osnovne cene podobnega dokončanega proizvoda. ►M6  Lahko pa se vrednost vknjižb nedokončane proizvodnje oceni z vrednostjo proizvodnih stroškov s pribitkom za pričakovani poslovni presežek ali (ocenjeni) raznovrstni dohodek (prim. ESR 2010, 3.47 in 3.48). ◄

2.177

Metoda, priporočena v ►M6  ESR 2010 ◄ , za zajemanje vknjižb in črpanj zalog je metoda stalne inventarizacije. Te rešitve pa ni mogoče uporabljati na splošno zaradi težav pri pridobivanju podatkov o vknjižbah in črpanjih. V poskusu uskladitve z metodo stalne inventarizacije ►M6  ESR 2010 ◄ priporoča „kvantitativna“ metoda, ki obsega merjenje sprememb stanj kot razlike v obsegu med zalogami na začetku in na koncu obračunskega obdobja, vrednotenih po povprečnih cenah, ki veljajo v obravnavanem obdobju. Ta metoda pa se lahko uporablja le, če cene ostajajo stabilne v obravnavanem obdobju ali če cene in količine zalog naraščajo ali padajo po stalni stopnji v obravnavanem obračunskem obdobju.

2.178

Ta „kvantitativna“ metoda se ne more uporabljati za pridelavo rastlinskih pridelkov, zaradi nihanj cen in količin, ki so posledica proizvodnega procesa in strukture ponudbe in povpraševanja. ►M6  Ta težava, ki je specifična za kmetijstvo, je poznana v ESR 2010 (prim. 3.153(c)). ◄

2.179

Treba je tudi upoštevati, da je sprememba zalog, kakor je opredeljena v 2.174, samo eden od sestavnih delov spremembe vrednosti zalog med začetkom in koncem obračunskega obdobja. Obstaja namreč osnovna obračunska enačba, ki povezuje začetne in končne številke zalog sredstev:

2.180

Nominalni dobički in izgube iz lastnine ter druge spremembe obsega ( 29 ) se ne bi smeli vključiti v merjenje proizvodnje, ampak v račun drugih sprememb sredstev (in sicer v račun revalorizacije in v račun drugih sprememb obsega sredstev).

2.181

Glavna težava pri vrednotenju spremembe zalog v ERK zadeva rastlinske pridelke. Ti pridelki so dejansko sezonski pridelki, katerih vknjižba v zaloge poteka šele po spravilu pridelka in katerih črpanje je razporejeno čez več mesecev po žetvi in se pogosto nadaljuje v naslednje obračunsko obdobje. Njihova cena je lahko tudi predmet velikih nihanj od enega obdobja do drugega ali celo v istem obdobju.

2.182

Pri vrednotenju sprememb zalog živine ni tako pomembno, ali je bila živina od rojstva rejena v državi ali pa je bila uvožena mlada in nato rejena in pitana v državi. Če uvoženo živino prevzame kmetijsko gospodarstvo, ki nadaljuje rejo na nacionalnem ozemlju, je živina „nacionalizirana“ in zato prevzete v domačo proizvodnjo.

2.183

Za vrednotenje sprememb v čredi na koncu referenčnega obdobja je treba ločevati med „zalogami“ živine in „osnovno čredo“ (prim. 2.140 in 2.202). Vrednost po osnovnih cenah za prvo kategorijo živine bi se morala obravnavati kot vsota proizvodnih stroškov v celotnem življenjskem obdobju povprečne živali v različnih kategorijah živine do referenčnega leta in vključno z njim, s prištetim pribitkom za ocenjeni poslovni presežek ali oceno raznovrstnega dohodka (prim. 2.176). Če je bila žival prvotno uvožena, se lahko kupčeva cena ob uvozu obravnava, kakor da predstavlja vsoto proizvodnih stroškov do navedenega datuma.

2.184

Zaradi običajno rednih sprememb v cenah živine je mogoče oceniti spremembo zalog živine s preprosto metodo približka, ki izključuje nominalne dobičke iz lastnine (brez izgub). Za vsako kategorijo živine se sprememba populacije med koncem in začetkom obračunskega obdobja pomnoži s povprečno ceno, opazovano v referenčnem obdobju.

2.185

Sezonski proizvodi (prim. 2.178 in 2.181) so proizvodi, za katere kvantitativna metoda ne predstavlja dobrega približka stalne inventarizacije zaradi neenakomernih sprememb cen in količin. Uporaba kvantitativne metode bi lahko povzročila vključitev nominalnih dobičkov ali izgub iz lastnine v merjenje spremembe zalog. Ena rešitev bi lahko bila merjenje spremembe zalog v krajših obdobjih, kakor je referenčno obdobje (na primer vsake tri mesece), gibanja cen in količin v teh podobdobjih pa bi bila enakomernejša. Vendar pa je to metodo pogosto težko uporabljati zaradi pomanjkanja osnovnih podatkov.

2.186

Druga metoda za vrednotenje zalog sezonskih proizvodov je preučevanje gibanj cen zalog proizvodov. Cena proizvodov se lahko spreminja med skladiščenjem zaradi vsaj treh razlogov (SNR 2008, 6.143):

2.187

Razlika med ceno, po kateri se proizvodi dajejo v zaloge, in ceno, po kateri se iz njih črpajo, bi morala odražati dodatno vrednost proizvodnje, proizvedeno med skladiščenjem (SNR 2008, 6.143), ker so proizvodi, črpani iz skladišč več mesecev po spravilu pridelka, ekonomsko drugačni od tistih, ki so bili shranjeni. Ta vrsta povečanja vrednosti proizvodov ne bi smela biti šteta kot nominalen dobiček iz lastnine.

2.188

Na podlagi različnih sestavnih delov spremembe vrednosti stanj in dejavnikov, ki določajo spremembe cen skladiščenih proizvodov, ter glede na težave pri popolnem izključevanju zajemanja dobičkov ali izgub iz lastnine od vrednotenja sezonske proizvodnje, se priporočata dve metodi. Razlikujeta se v razlaganju skladiščne dejavnosti in časa zajemanja spremembe vrednosti proizvodov, ki je posledica tega, da so bili proizvodi v zalogah. Prva metoda predstavlja referenčno metodo, ki se uporablja pri vrednotenju proizvodnje in sprememb zalog sezonske kmetijske proizvodnje. Druga metoda se lahko uporablja v bolj specifičnih primerih (v glavnem proizvodi, katerih ceno je težko predvideti).

2.189

Referenčna metoda je ugotavljanje spremembe zalog kot razlike med vrednostjo proizvodnje za določeno leto in vrednostjo prodaje (in drugih uporab) za isto leto ( 30 ). Osnovana je na predpostavki, da na koncu tržnega leta ne ostane nič zalog (konec prve polovice koledarskega leta). Obsega neposredno ocenjevanje celotne proizvodnje, pridelane med letom n, z uporabo tehtane povprečne cene za tržno leto (n/n+1), od tega pa se odšteje vrednost vseh prodaj (in drugih uporab) med koledarskim letom n, ki ustreza letu spravila pridelka ( 31 ), po cenah, ki se uporabljajo v času prodaje (ali drugih uporab).

2.190

Referenčna metoda obravnava skladiščno dejavnost kot dejavnik za dviganje cen proizvodov med skladiščenjem. Tako ločuje med skladiščno dejavnostjo in njenimi učinki na cene proizvoda. Povečanje vrednosti, ki je posledica skladiščenja, je „predvidena“, ker je dodeljena proizvodnji leta n (to je v letu spravila pridelka, čeprav se prodaja porazdeli na dve koledarski leti), gibanja cen pa je mogoče predvideti brez prevelike negotovosti, ker so posledica dokaj rednih in predvidljivih sprememb (prim. 2.186).

2.191

Uporaba te metode bi lahko omogočila čim manjšo vključitev dobičkov ali izgub iz lastnine pri merjenju proizvodnje. Zagotavlja skladnost med izračunom proizvodnje v vrednosti in količini ter se izogiba zajemanju proizvodnje na podlagi nedokončane proizvodnje (zahteva podatke na ravni zalog na začetku in na koncu koledarskega leta, z ustreznimi cenami). Olajšuje tudi izdelavo računov po stalnih cenah.

2.192

Druga metoda je priporočena v posebnem primeru proizvodov, katerih ceno je težko predvideti (sadje, zelenjava, krompir in olivno olje) in katerih skladiščenje na kmetijskih gospodarstvih dosega ekonomsko pomembno raven. Ta metoda je manj natančna kakor referenčna metoda pri izključevanju dobičkov in izgub iz lastnine od merjenja proizvodnje; skladiščno dejavnost obravnava kot časovno podaljšanje proizvodnega procesa. Vključitev povečanja cene skladiščenih proizvodov se odloži in dodeli v leto, v katerem je potekalo skladiščenje.

2.193

Po tej drugi metodi se sezonska proizvodnja izračuna neposredno kot vsota prodaj drugih uporab in sprememb zalog. Spremembe zalog se ocenjujejo z vrednotenjem zalog na koncu in na začetku obračunskega obdobja na podlagi tekočih cen.

2.194

Treba je omeniti, da se metodi razlikujeta po načinu merjenja sprememb zalog, vendar ne po vrednotenju prodaj (ki se vrednotijo po osnovnih cenah, ki se uporabljajo ob črpanju iz zalog).

2.195

Vino je proizvod, ki se ponavadi skladišči več let zaradi staranja in zorenja. V tem obdobju skladiščenja se spreminja kakovost. Ta dejavnost skladiščenja na gospodarstvu se lahko obravnava kot podaljšanje proizvodnega procesa vina, ker je vino, ki zapušča skladišče, drugačno do vina, ki je prišlo v skladišče. Skladiščenje vina bi se torej moralo obravnavati kot nedokončana proizvodnja in povečanje vrednosti, ki se takrat določi, bi se moralo obravnavati kot povečanje proizvodnje, ki se meri neprenehoma.

2.196

Sprememba vrednosti vina je lahko posledica treh dejavnikov: sprememba kakovosti, sprememba strukture ponudbe in povpraševanja (cene mladega in staranega vina) ter splošno povečanje cen. Medtem ko bi morala biti sprememba vrednosti vina zaradi prvih dveh dejavnikov vključena v merjenje proizvodnje, se morebitno povečanje cene vina zaradi splošnega povečanja cen vina ne bi smelo kazati v vrednosti proizvodnje, ampak bi se moralo obravnavati kakor dobiček iz lastnine (ki se zajame v račun revalorizacije).

2.197

Zajemanje povečanja vrednosti vina in vrednosti proizvodnje bi se moralo opravljati v celotnem procesu staranja. Vendar pa bi to pomenilo velike količine razpoložljivih podatkov o strukturi zalog vina na podlagi proizvodnega leta, količine in pridelovalnega območja, kot tudi o razvoju njihovih cen. Ker taki podatki v državah članicah na splošno niso na razpolago, sta bili razviti dve praktični metodi, ki omogočata približen izračun povečanja vrednosti vina zaradi staranja v ERK. Čeprav metodi nista konceptualno tako natančni, sta vseeno videti sprejemljivi v tekočih razmerah glede razpoložljivosti podatkov. Izbira vsake države članice je odvisna od strukture njene vinogradniške dejavnosti in statističnega sistema.

2.198

Predvidevanje povečanja vrednosti zaradi staranja vina: prva metoda je za vrednotenje vknjižb vin v zaloge, ki jih bo staral proizvajalec, z uporabo prodajnih cen vina, ki je bilo že starano, kakor so opažene v drugem polletju. Pričakovani porast vrednosti je predviden v proizvodnji leta žetve. To povečanje je le delno, ker ta vina niso vrednotena po njihovi realni prodajni ceni, ampak po cenah drugih vin iste vrste, le starejših. Razlika med njihovo realno prodajno ceno in ceno, uporabljeno za vrednotenje vknjižb v zaloge, ni všteta v vrednost proizvodnje, ker se razlaga kot dobiček iz lastnine (opomba: ta razlika vključuje učinke inflacije). Ker glede na leto pridelka ne razlikuje skladiščenega ali prodanega vina, predpostavlja, da je trg kakovostnega vina, kar zadeva starost vina, enak.

2.199

Odlog upoštevanja staranja vina: z drugo metodo se vrednotijo vknjižbe v zaloge po cenah „nestaranih“ vin ob trgatvi in se ne zajema dodatek za nedokončano proizvodnjo vina (povečanje cene zaradi staranja, ne glede na vplive splošnih sprememb cene vina), dokler se starano vino ne proda. Ker se prodaja vrednoti po povprečni ceni za leto, se vsako povečanje vrednosti med žetvenim letom in letom prodaje zajame v proizvodnjo leta prodaje (in se torej ne porazdeli časovno). Ta metoda zahteva več podatkov o strukturi zalog vina in predpostavlja, da je porazdelitev zalog (in črpanja iz zalog) znana za vsako leto pridelave. Vendar pa lahko zagotovi natančnejše podatke o prodaji in zalogah za različne letnike.

2.200

Nobena od teh dveh praktičnih metod ne omogoča povečanja časovne porazdelitve vrednosti vina zaradi staranja: ena jo zajame vnaprej, druga pa z odlogom. Ta slaba stran se lahko obravnava kot relativno manjša v obeh primerih, če se predpostavlja, da obstaja določena časovna stabilnost v proizvodnji „staranega“ vina. Videti, da je prva metoda bolj zaželena, če je povprečno obdobje staranja kratko.

2.201

Kakor je navedeno v točkah 2.140 in 2.151, se spremembe števila živine (za kmetijsko statistiko) vknjižijo kot bruto investicije v osnovna sredstva ali kot spremembe zalog glede na vrsto živine.

(a)

(b)

1.   Živina, opredeljena kot osnovna sredstva:

2.   Živina, opredeljena kot zaloge:

3.   Uporabljena obravnava:

(c)

(d)

3.037

Naslednji koncepti standardnega sistema DDV se uporabljajo tudi za pavšalne sisteme:

3.038

►M6  Določbe ESR 2010 4.17 predpisujejo enotno metodo zajemanja DDV. ◄ To je „neto“ sistem, pri katerem se cene vložkov in rezultatov proizvodnje zajemajo brez odbitnega DDV.

3.039

V davčni zakonodaji se DDV obravnava kot „prehodna postavka“ za proizvajalce, tako da odbitni DDV, ki ga mora proizvajalec plačati pri svojih nakupih, ne predstavlja prave sestavine stroškov pri njegovih lastnih izračunih in se lahko obravnava samo kot vnaprejšnji delež plačila DDV, ki ga mora izračunati za svoj lastni promet, tako da mora davčnemu uradu nato plačati samo razliko. Ker je na splošno samo končni potrošnik tisti, ki mora plačati DDV na ta proizvod, proizvajalec (skupaj s proizvajalci potrebnih proizvodov za vmesno potrošnjo) dejansko deluje kot agent davčnega urada. V nasprotnem primeru, ko proizvajalec ne more odbiti (ali zahtevati vračila) davka, plačanega pri nakupih (neodbitni DDV), se ta DDV obravnava kot sestavina stroškov.

3.040

Pri kmetovalcih, za katere velja standardni sistem, ni računovodskih težav; DDV, fakturiran pri proizvodih, ki so bili prodani ali kako drugače odsvojeni, se v ERK ignorira in se ne navaja pri nobeni proizvodni ceni, ki se uporablja za vrednotenje končne proizvodnje, medtem ko se odbitni DDV, plačan pri nakupih postavk vmesne potrošnje in osnovnih sredstev, prav tako ne upošteva pri ustreznih cenah pri izračunu izdatkov za ERK.

3.041

Kmetje, za katere veljajo pavšalni sistemi, pa imajo računovodske težave (prim. 3.035 in naslednje). Očitno je višina nadomestila, ki se odobri posameznim kmetovalcem, le redkokdaj natančno enaka višini DDV, ki so ga plačali pri svojih nakupih. Pri pavšalnih sistemih se bo DDV zajemal po enaki metodi kot v standardnem sistemu, se pravi, brez DDV za posamezne postavke končne proizvodnje in brez odbitnega DDV za posamezne postavke vmesne potrošnje in bruto investicije v osnovna sredstva.

Razlika med pavšalnim nadomestilom, odobrenim kmetovalcem, za katere veljajo pavšalni sistemi, in DDV, ki bi ga lahko odbili, če bi zanje veljal standardni sistem, predstavlja previsoko ali premajhno nadomestilo. Vsako previsoko ali premajhno nadomestilo se mora v ERK navesti posebej.

3.042

Metoda zajemanja previsokih ali premajhnih nadomestil DDV v pavšalnih sistemih je naslednja:

„DDV na nakupe“ je DDV, ki bi ga lahko kmetovalci, za katere velja pavšalni sistem, odbili, če bi zanje veljal standardni sistem DDV.

3.043

Prednost te metode zajemanja je, da spodbuja enotno obravnavo kmetijske proizvodnje, vmesne potrošnje in bruto investicij v osnovna sredstva ne glede na sistem DDV, ki velja za kmetovalce. Ob tem prinaša tudi simetrično obravnavo previsokih ali prenizkih nadomestil za DDV v primerjavi z bruto dodano vrednostjo po osnovnih cenah. To omogoča izračunavanje bruto dodane vrednosti po osnovnih cenah ne glede na sprejet sistem DDV, kar je ugodno za usklajevanje in primerljivost ERK v posameznih državah članicah (prim. 3.033).

3.060

Upravičenci do subvencij morajo običajno proizvajati tržne proizvode in storitve ali proizvode in storitve za lastno končno porabo. Tržni proizvodi in storitve so vsi proizvodi in storitve, ki so sproščeni na trg ali so namenjeni sprostitvi na trg. Obsegajo prodane proizvode, proizvode, menjane za druge proizvode, proizvode, uporabljene kot plačilo v naravi ali shranjene, preden so pozneje uporabljeni v katerega od navedenih namenov. Proizvodi za lastno končno porabo obsegajo proizvode, ki so ohranjeni za namene končne potrošnje ali bruto investicije v osnovna sredstva v isti enoti. Kljub temu lahko netržni proizvajalci prejmejo druge subvencije na proizvodnjo, če so ta plačila odvisna od splošnih pravil, ki veljajo za tržne in netržne proizvajalce.

3.061

Proizvodnja tržnih storitev obsega tudi komercialne in skladiščne storitve. Subvencije se lahko torej dodelijo trgovinskim agencijam in agencijam za reguliranje trga, katerih naloga je kupovanje, skladiščenje in nadaljnja prodaja kmetijskih proizvodov (prim. 3.068 in 3.069 o agencijah za reguliranje trga).

3.062

Druge subvencije na proizvodnjo se lahko, po ►M6  ESR 2010 ◄ , dodelijo v primerih, kadar njihov učinek na prodajne cene ali ustrezno nadomestilo proizvodnih dejavnikov ni nujno glavni namen subvencij. Finančna pomoč se na primer lahko dodeli za kmetijsko proizvodnjo, da se zaščiti kulturna in naravna dediščina, spodbuja razvoj turizma v neki regiji ali zaščitijo tla pred erozijo, regulira naravno vodno ravnovesje ali vpliva na podnebje.

3.063

Razen subvencij na obrestno mero, ki so posebna vrsta subvencije, se druge subvencije na proizvodnjo pripišejo računu ustvarjanja dohodka v proizvodnih panogah ali v sektorjih, katerim so izplačane. Zaradi te metode pripisovanja subvencij v ERK niso upoštevane vse podpore, ki jih prejme kmetijstvo. Razen neposredne pomoči imajo kmetijske proizvodne enote korist tudi od subvencij (v smislu ►M6  ESR 2010 ◄ ), plačanih proizvodnim panogam, ki so v prodajni verigi pred in za njimi, ter zlasti agencijam za reguliranje trga ( 39 ).

3.064

V kmetijstvu so najpomembnejši tipi drugih subvencij, povezanih s proizvodnjo:

3.065

Uporaba obračunskega načela pri zajemanju drugih subvencij na proizvodnjo je lahko zelo kočljiva. Ker je težko oblikovati splošno pravilo, je treba to načelo uporabljati konsistentno, prožno in pragmatično. Ker so številne kmetijske subvencije povezane s proizvodnjo in proizvodnimi dejavniki (površina, čreda itd.), je treba te subvencije običajno zajeti v trenutku proizvodnje ali pridobitve proizvodnih dejavnikov (zlasti pri zemljiščih in živini). Pri subvencijah, ki niso neposredno povezane s proizvodnjo ali proizvodnimi dejavniki, je težko opredeliti čas transakcije, ki jih je povzročila, in jih ločiti od časa, ko so bile dejansko plačane. V tem primeru se subvencije zajamejo v trenutku, ko so prejete.

3.066

Priporočajo se naslednje posebne obravnave:

3.067

V ERK se kot subvencije ne štejejo:

3.068

►M6  V razdelitvi gospodarstva so agencije za reguliranje trga razvrščene:

3.069

Posledica stroge uporabe merila plačila je, da se različne subvencije v smislu ►M6  ESR 2010 ◄ ne pojavljajo v ERK, saj so zajete po panogah in sektorjih, ki so jim plačane. ►M6  Zlasti če so agencije za reguliranje trga razvrščene v sektor države, se subvencije, plačane agencijam v zvezi s procesi reguliranja trga (nakup, skladiščenje in nadaljnja prodaja), pojavijo kot „porabe“ pa tudi kot „viri“ v sektorju države. ◄ Zaradi tega lahko država subvencije (se pravi druge subvencije na proizvodnjo) plača drugim državnim agencijam.