Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 100a Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije ( 1 ),

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora ( 2 );

v skladu s postopkom, določenim v členu 189b Pogodbe ( 3 ),

ker naj bi se različni nacionalni ukrepi za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo uskladili, da se po eni strani prepreči njen kakršenkoli vpliv na okolje ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se doseže visoka raven varstva okolja, in po drugi strani, da se zagotovi delovanje notranjega trga ter se preprečijo kakršne koli trgovinske ovire kakor tudi izkrivljanje in omejevanje konkurence v Skupnosti;

ker je najboljši način, da se prepreči nastanek odpadne embalaže zmanjšanje celotne količine embalaže;

ker je v zvezi s cilji te direktive bistvenega pomena spoštovanje splošnega načela, da ukrepi, ki jih za varstvo okolja sprejme ena država članica, ne smejo škodljivo vplivati na sposobnost drugih držav članic, da dosežejo cilje te direktive;

ker je zmanjšanje količine odpadkov bistvenega pomena za trajnostno rast, ki jo še posebej zahteva Pogodba o Evropski uniji;

ker naj bi ta direktiva vključevala vse vrste embalaže, dane v promet, in vso odpadno embalažo; ker naj bi se torej razveljavila Direktiva Sveta 85/339/EGS z dne 27. junija 1985 o posodah za tekočine za prehrano ljudi ( 4 );

ker ima embalaža izjemno pomembno družbeno in gospodarsko funkcijo in naj bi se torej brez vpliva na drugo ustrezno zakonodajo, ki vpliva na kakovost in prevoz embalaže ali embaliranega blaga, uporabljali ukrepi, predvideni v tej direktivi;

ker naj bi skladno s strategijo Skupnosti za ravnanje z odpadki, ki jo opredeljujeta Resolucija Sveta z dne 7. maja 1990 o politiki o odpadkih ( 5 ) in Direktiva Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih ( 6 ), ravnanje z embalažo in odpadno embalažo v prvi vrsti zajemalo preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in, kot dodatna temeljna načela, tudi ponovno uporabo embalaže, recikliranje in druge oblike predelave odpadne embalaže ter s tem zmanjšanje dokončnega odstranjevanja takšnih odpadkov;

ker naj bi se glede na vplive na okolje dajalo prednost ponovni uporabi in recikliranju, vse dokler ne pride do znanstvenega in tehnološkega napredka procesov predelave; ker je zato potrebno, da se v državah članicah vzpostavijo sistemi, ki zagotavljajo vračanja uporabljene embalaže in/ali odpadne embalaže; ker naj bi se čim prej dokončno ocenil življenjski cikel embalaže, da se utemelji jasna hierarhija med embalažo, ki jo je mogoče ponovno uporabiti, reciklirati in predelati;

ker se nastajanje odpadne embalaže preprečuje na podlagi ustreznih ukrepov, vključno s pobudami, ki se skladno s cilji te direktive sprejmejo v državah članicah;

ker lahko države članice skladno s Pogodbo spodbujajo sisteme za ponovno uporabo embalaže, ki se lahko ponovno uporabi na okolju varen način, da s tem izkoristijo prispevek takšnih sistemov k varstvu okolja;

ker naj bi se z okoljskega vidika recikliranje štelo za pomemben del predelave, s posebnim namenom zmanjšati porabo energije in primarnih surovin ter dokončno odstranjevanje odpadkov;

ker je energetska predelava eden od učinkovitih načinov predelave odpadne embalaže;

ker naj bi bili cilji, določeni v državah članicah za predelavo in recikliranje odpadne embalaže, zastavljeni v določenem razponu, da se upoštevajo različna stanja v državah članicah in da ne pride do trgovinskih ovir in izkrivljanja konkurence;

ker naj bi se, da se dosežejo srednjeročni rezultati in da se gospodarskim subjektom, potrošnikom in javnim oblastem opredeli potrebna dolgoročna perspektiva, določil srednjeročni rok za doseganje prej omenjenih ciljev ter dolgoročni rok za cilje, ki jih bo treba določiti pozneje zato, da se dosežejo še bistveno višji cilji;

ker naj bi Evropski parlament in Svet na podlagi poročil Komisije preučila praktične izkušnje, pridobljene v državah članicah pri prizadevanjih za doseganje prej navedenih ciljev, in ugotovitve znanstvenih raziskav in metod vrednotenja, kot so ekobilance;

ker naj bi se državam članicam, ki so ali bodo oblikovale programe, ki presegajo zastavljene ciljne deleže, dovolilo, da te ciljne deleže dosežejo v korist visoke stopnje varstva okolja pod pogojem, da takšni ukrepi ne povzročajo motenj na notranjem trgu in drugim državam članicam ne preprečujejo izpolnjevanja te direktive; ker naj bi Komisija takšne ukrepe potrdila šele po ustreznem preverjanju;

ker se po drugi strani nekaterim državam članicam lahko dovoli, da zaradi posebnih razmer v teh državah članicah določijo nižje ciljne deleže pod pogojem, da izpolnijo najnižji zastavljeni ciljni delež za predelavo v okviru standardnega roka, standardne ciljne deleže pa do nekega poznejšega roka;

ker morajo za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo države članice vzpostaviti sisteme vračanja, zbiranja in predelave; ker naj bi bili takšni sistemi odprti za sodelovanje vseh zainteresiranih strani in naj bi bili oblikovani tako, da ne pride do zapostavljanja uvoženih proizvodov ter trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence, ter da se zagotovi največji možni obseg vračanja embalaže in odpadne embalaže, skladno s Pogodbo;

ker vprašanje označevanja embalaže na ravni Skupnosti zahteva nadaljnje raziskave, vendar naj bi Skupnost o tem odločala v bližnji prihodnosti;

ker je treba opredeliti tudi bistvene zahteve, ki urejajo sestavo embalaže in možnosti njene ponovne uporabe in predelave (vključno z recikliranjem), da se čim bolj zmanjša vpliv embalaže in odpadne embalaže na okolje in ne pride do trgovinskih ovir in izkrivljanja konkurence;

ker naj bi se zaradi vpliva na okolje omejila navzočnost zdravju škodljivih kovin in drugih snovi v embalaži (zlasti z vidika njihove verjetne navzočnosti v emisijah ali pepelu, kadar se embalaža sežiga, ali v izcednih vodah, kadar se embalaža odlaga); ker je bistvenega pomena, da se kot prvi korak pri zmanjševanju toksičnosti odpadne embalaže prepreči dodajanje zdravju škodljivih težkih kovin v embalažo in zagotovi, da se takšne snovi ne izpuščajo v okolje, ob upoštevanju ustreznih izjem, ki naj bi jih po postopku v odboru v posebnih primerih določila Komisija;

ker je nujno, da se odpadna embalaža ločuje že pri viru, če naj bi se dosegla visoka stopnja recikliranja in se obenem preprečile zdravstvene in varnostne težave zaposlenih pri zbiranju in obdelavi takih odpadkov;

ker naj bi se zahteve za izdelavo embalaže ne uporabljale za embalažo, ki se uporablja za nek proizvod pred datumom začetka veljavnosti te direktive; ker je potrebno tudi prehodno obdobje za trženje embalaže;

ker naj bi se pri časovni opredelitvi predpisa o dajanju v promet embalaže, ki izpolnjuje vse bistvene zahteve, upoštevalo dejstvo, da pristojni organ za standardizacijo že pripravlja evropske standarde; ker naj bi se predpisi o načinih dokazovanja skladnosti nacionalnih standardov začeli uporabljati takoj;

ker naj bi se spodbujala priprava evropskih standardov za bistvene zahteve in druga zadevna vprašanja;

ker ukrepi, predvideni v tej direktivi, pomenijo tudi razvoj zmogljivosti za predelavo in recikliranje in možnosti prodaje recikliranih embalažnih materialov;

ker vključitev recikliranega materiala v embalažo ne sme biti v nasprotju z ustreznimi predpisi o higieni, zdravju in varstvu potrošnikov;

ker so podatki o embalaži in odpadni embalaži s celotnega ozemlja Skupnosti nujni za spremljanje izvajanja ciljev te direktive;

ker je bistvenega pomena, da so vsi, ki so vključeni v proizvodnjo, uporabo, uvoz in distribucijo embalaže in embaliranih proizvodov, bolj ozaveščeni o tem, v kolikšni meri embalaža postane odpadek, in da skladno z načelom plača povzročitelj, prevzamejo odgovornost obremenitve za take odpadke; ker naj bi razvoj in izvajanje ukrepov, predvidenih v tej direktivi, vključevala in po potrebi zahtevala tesno sodelovanje vseh partnerjev v duhu deljene odgovornosti;

ker imajo potrošniki ključno vlogo pri ravnanju z embalažo in odpadno embalažo in morajo zato biti primerno obveščeni, da lahko temu prilagodijo svoje vedenje in odnos;

ker bo vključitev posebnega poglavja o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo v načrte ravnanja z odpadki, potrebne na podlagi Direktive 75/442/EGS, prispevalo k učinkovitemu izvajanju te direktive;

ker bi bilo primerno, da za lažje doseganje ciljev te direktive Skupnost in države članice uporabijo ekonomske instrumente skladno z določbami Pogodbe, da ne pride do novih oblik protekconizma;

ker naj bi države članice brez poseganja v Direktivo Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za zagotavljanje informacij s področja tehničnih standardov in predpisov ( 7 ) obvestile Komisijo o osnutkih kakršnih koli ukrepov, ki jih nameravajo sprejeti, še preden jih sprejmejo, tako da se lahko ugotovi njihova skladnost s to direktivo;

ker naj bi Komisija po postopku v odboru zagotovila prilagoditev sistema za prepoznavanje embalaže in obliko preglednic za sistem zbirke podatkov znanstvenemu in tehničnemu napredku;

ker je treba predvideti posebne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za reševanje težav pri izvajanju te direktive, po potrebi skladno z istim postopkom v odboru,

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

1. Cilj te direktive je uskladitev nacionalnih predpisov za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, da se, po eni strani, prepreči njen kakršenkoli vpliv na okolje vseh držav članic kot tudi tretjih držav ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se zagotovi visoka raven varstva okolja, ter, po drugi strani, da se zagotovi delovanje notranjega trga in se preprečijo trgovinske ovire kot tudi izkrivljanje in omejevanje konkurence v Skupnosti.

2. V ta namen ta direktiva določa ukrepe, katerih poglavitni cilj je preprečiti nastajanje odpadne embalaže, druga osnovna načela pa so ponovna uporaba embalaže, recikliranje in druge oblike predelave odpadne embalaže, in s tem zmanjšanje dokončnega odstranjevanja takšnih odpadkov.

1. Ta direktiva velja za vso embalažo, dano v promet v Skupnosti, in vso odpadno embalažo, ki se uporablja v industrijskem, komercialnem, pisarniškem, trgovinskem, storitvenem, gospodinjskem ali katerem koli drugem okolju ali izhaja iz njega, ne glede na uporabljeni material.

2. Ta direktiva se uporablja brez poseganja v veljavne zahteve o kakovosti embalaže, kot so na primer zahteve o varnosti, varovanju zdravja in higieni embaliranih izdelkov, ali veljavne zahteve o prevozu, ali v določbe Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih ( 8 ).

1. „embalaža“ pomeni vse proizvode iz kakršnih koli materialov, ki se uporabljajo za shranjevanje in zaščito blaga, ravnanje z njim, njegovo dostavo in predstavitev, od surovin do obdelanega blaga, ki ga proizvajalec preda uporabniku ali potrošniku. Šteje se, da so embalaža tudi „nevračljivi predmeti“, ki se uporabljajo za enak namen.

„Embalažo“ sestavlja samo:

(a) prodajna embalaža ali primarna embalaža; t. j. embalaža, ki na prodajnem mestu končnemu uporabniku ali potrošniku predstavlja prodajno enoto;

(b) skupinska embalaža ali sekundarna embalaža; t. j. embalaža, ki na prodajnem mestu predstavlja paket določenega števila prodajnih enot, ki se končnemu uporabniku ali potrošniku lahko proda kot celota ali pa služi le kot sredstvo za napolnitev polic na prodajnem mestu; s proizvoda se lahko odstrani, ne da bi to vplivalo na njegove lastnosti;

(c) transportna embalaža ali terciarna embalaža; t. j. embalaža, katere namen je olajšati prenašanje večjega števila prodajnih enot ali skupinskih embalaž in njihov prevoz, da se prepreči neposredno dotikanje in poškodbe pri prevozu. Transportna embalaža ne vključuje zabojnikov za cestni, železniški, ladijski in letalski prevoz.

Opredelitev pojma „embalaža“ temelji tudi na spodaj navedenih merilih. Predmeti, navedeni v prilogi I, so primeri, ki ponazarjajo uporabo teh meril.

(i) Šteje se, da so predmeti embalaža, če ustrezajo zgoraj navedeni opredelitvi pojma, ne da bi to posegalo v druge morebitne funkcije embalaže, razen če je predmet sestavni del proizvoda in je potreben za to, da vsebuje, podpira ali ohranja navedeni proizvod njegovo celotno življenjsko dobo ter je namenjeno, da se vsi elementi uporabijo, potrošijo ali odstranijo skupaj.

(ii) Šteje se, da so predmeti, ki so oblikovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu, ter „odstranljivi“ predmeti, ki so prodani, napolnjeni ali oblikovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu, embalaža, pod pogojem, da imajo funkcijo embalaže.

(iii) Šteje se, da so sestavine embalaže in dodatni elementi, vključeni v embalažo, del embalaže, v katero so vključeni. Šteje se, da so dodatni elementi, ki so neposredno obešeni ali pritrjeni na proizvod in ki opravljajo funkcijo embalaže, embalaža, razen če so sestavni del tega proizvoda ter je namen, da se vsi elementi potrošijo ali odstranijo skupaj.

Komisija, če je to primerno, preveri ter po potrebi popravi ponazoritvene primere za opredelitev pojma embalaža iz Priloge I. Prednostno se obravnavajo naslednji predmeti: škatle za zgoščenke in videokasete, cvetlični lončki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material, podlaga samolepilnih etiket in ovojni papir. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3);

1. Države članice zagotovijo, da se poleg ukrepov za preprečevanje nastanka odpadne embalaže, sprejetih v skladu s členom 9, izvajajo tudi drugi preventivni ukrepi.

Ti drugi ukrepi so lahko nacionalni programi, projekti za uvajanje odgovornosti proizvajalca za zmanjševanje vplivov embalaže na okolje ali podobne akcije, ki se po potrebi sprejmejo po posvetovanju z gospodarskimi subjekti, in so zasnovane za zbiranje in izkoriščanje številnih pobud, sproženih v državah članicah za namene preprečevanja. Ti ukrepi so skladni s cilji te direktive, kakor so opredeljeni v členu 1(1).

1a. Države članice sprejmejo ukrepe za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na njihovem ozemlju.

Ti ukrepi lahko vključujejo uporabo nacionalnih ciljev za zmanjšanje potrošnje, ohranitev ali uvedbo ekonomskih instrumentov in tržnih omejitev z odstopanjem od člena 18, če so te omejitve sorazmerne in nediskriminatorne.

Ti ukrepi so lahko različni, odvisno od vpliva lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, ko so te predelane ali odstranjene, njihovih lastnosti, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk, njihove trajnosti ali določenega namena uporabe teh vrečk.

Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, vključujejo eno ali oboje od naslednjega:

Od 27. maja 2018 države članice pri predložitvi podatkov Komisiji o embalaži in odpadni embalaži v skladu s členom 12 poročajo o letni potrošnji lahkih plastičnih nosilnih vrečk.

Komisija do 27. maja 2016 sprejme izvedbeni akt, v katerem določi metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo in prilagodi obliko preglednic za poročanje, sprejetih v skladu s členom 12(3). Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

1b. Brez poseganja v člen 15 lahko države članice sprejmejo ukrepe, na primer ekonomske instrumente in nacionalne cilje za zmanjšanje potrošnje, in sicer za vse vrste plastičnih nosilnih vrečk ne glede na debelino njihove stene.

1c. Komisija in države članice vsaj prvo leto po 27. novembru 2016 dejavno spodbujajo kampanje za obveščanje in ozaveščanje javnosti glede škodljivega vpliva pretirane potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje.

2. Komisija pomaga pospeševati preprečevanje tako, da skladno s členom 10 spodbuja razvoj ustreznih evropskih standardov. Namen standardov je v skladu s členoma 9 in 10 zmanjšati vpliv embalaže na okolje.

3. Komisija po potrebi predstavi predloge, s katerimi se krepi in dopolnjuje izvajanje bistvenih zahtev, ter zagotavlja, da se nova embalaža da v promet le, če je proizvajalec sprejel vse potrebne ukrepe za zmanjšanje njenega vpliva na okolje, ne da bi pri tem ogrožal osnovne funkcije embalaže.

Države članice lahko spodbujajo sisteme za ponovno uporabo embalaže, ki jo je mogoče skladno s Pogodbo ponovno uporabiti na okolju varen način.

1. Za skladnost s cilji te direktive države članice storijo vse potrebno, da dosežejo naslednje ciljne deleže, ki vključujejo njihovo celotno ozemlje:

2. Šteje se, da odpadna embalaža, izvožena iz Skupnosti v skladu z uredbama Sveta (EGS) št. 259/93 ( 10 ) in (ES) št. 1420/1999 ( 11 ) ter Uredbo Komisije (ES) št. 1547/1999 ( 12 ), izpolnjuje obveznosti in ciljne deleže iz odstavka 1 le, če obstajajo trdni dokazi, da je predelava in/ali recikliranje potekalo pod pogoji, ki so na splošno enakovredni pogojem, ki jih v zvezi s tem predpisuje zakonodaja Skupnosti.

3. Države članice po potrebi pospešujejo energetsko predelavo, kadar je ta zaradi okoljskih razlogov ter razmerja stroškov in koristi primernejša od recikliranja materiala. To bi bilo mogoče izvesti z upoštevanjem zadostne razlike med nacionalnimi ciljnimi deleži recikliranja in predelave.

4. Države članice po potrebi pospešujejo uporabo materialov, pridobljenih iz reciklirane odpadne embalaže, za izdelavo embalaže in drugih proizvodov, tako da:

5. Najkasneje 31. decembra 2007 Evropski parlament in Svet s kvalificirano večino in na predlog Komisije določita ciljne deleže za tretje petletno obdobje od 2009 do 2014 na podlagi praktičnih izkušenj, pridobljenih v državah članicah pri uresničevanju ciljnih deležev, določenih v odstavku 1, ter ugotovitev znanstvenega raziskovanja in metod vrednotenja, kakor sta ocena življenjskega cikla in analiza stroškov in koristi.

6. Ukrepe in ciljne deleže iz odstavka 1 države članice objavijo in z njimi seznanijo širšo javnost in gospodarske subjekte.

7. Grčija, Irska in Portugalska se lahko zaradi posebnih razmer, t. j. velikega števila majhnih otokov, podeželskih in gorskih območij ter trenutne nizke stopnje porabe embalaže, odločijo:

8. Komisija takoj ko je mogoče in najpozneje 30. junija 2005 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o napredku pri izvajanju te direktive ter o njenem vplivu na okolje in delovanje notranjega trga. V poročilu so upoštevane posebne razmere v posamezni državi članici. Vanj so vključeni:

Kadar je to primerno, so temu poročilu priloženi predlogi za revizijo ustreznih določb te direktive, razen če so bili taki predlogi že predstavljeni.

9. V tem poročilu so obravnavana vprašanja iz odstavka 8 ter druge pomembne zadeve v okviru različnih elementov Šestega okoljskega akcijskega programa, zlasti pa tematska strategija recikliranja in tematska strategija trajnostne rabe virov.

Komisija in države članice po potrebi spodbujajo študije in pilotske projekte v zvezi s točkami 8(b), (c), (d), (e) in (f) ter druge preventivne instrumente.

10. Državam članicam, ki so ali bodo pripravile programe, ki presegajo najvišje ciljne deleže iz odstavka 1, ter v ta namen zagotovijo ustrezne zmogljivosti za recikliranje in predelavo, se dovoli, da te ciljne deleže uresničujejo zaradi visoke stopnje varovanja okolja, pod pogojem, da se s temi ukrepi ne izkrivlja notranji trg in se drugih držav članic ne ovira, da bi ravnale v skladu s to direktivo. Države članice o takih ukrepih obvestijo Komisijo. Komisija potrdi te ukrepe, ko v sodelovanju z državami članicami preveri, da so skladni z zgoraj navedenimi preudarki ter da ne predstavljajo sredstev samovoljne diskriminacije ali prikrite omejitve trgovine med državami članicami.

11. Države, ki so postale članice Evropske unije na osnovi Pristopne pogodbe z dne 16. aprila 2003 lahko doseganje zastavljenih ciljev iz odstavka 1(b), (d) in (e) preložijo na poznejši datum, ki ga bodo določile same, vendar ne pozneje kot na 31. december 2012 za Češko republiko, Estonijo, Ciper, Litvo, Madžarsko, Slovenijo in Slovaško; 31. december 2013 za Malto, 31. december 2014 za Poljsko in 31. december 2015 za Latvijo.

1. Države članice storijo vse potrebno, da zagotovijo, da se vzpostavijo sistemi, ki zagotavljajo:

Ti sistemi so odprti za sodelovanje vseh gospodarskih subjektov iz zadevnih sektorjev in pristojnih javnih oblasti. Brez razlikovanja se uporabljajo tudi za uvožene proizvode, vključno s podrobno ureditvijo in cenami za dostop do teh sistemov, in so zasnovani tako, da ne pride do trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence skladno s Pogodbo.

2. Ukrepi iz odstavka 1 so del politike, ki velja za vso embalažo in odpadno embalažo, in upoštevajo zlasti zahteve glede varstva okolja in zdravja potrošnikov, varnosti in higiene; varstvo kakovosti, pristnost in tehnične značilnosti embaliranega blaga in uporabljenih materialov; varstvo pravic industrijske in poslovne lastnine.

1. Svet skladno s pogoji, določenimi v Pogodbi, najpozneje dve leti po začetku veljavnosti te direktive odloči o označevanju embalaže.

2. Za lažje zbiranje, ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, je za prepoznavanje in razvrščanje v zadevni gospodarski panogi na embalaži navedena vrsta uporabljenega(-ih) embalažnega(-ih) materiala(-ov) na podlagi Odločbe Komisije 97/129/ES ( 13 ).

3. Ustrezna oznaka je nameščena na sami embalaži ali na etiketi. Biti mora jasno vidna in dobro čitljiva. Oznaka je primerno trajna in trpežna tudi po odprtju embalaže.

Posebni ukrepi za biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke

Komisija do 27. maja 2017 sprejme izvedbeni akt, v katerem določi specifikacije za etikete ali oznake, da se po vsej Uniji zagotovi prepoznavanje biološko razgradljivih in za kompostiranje primernih plastičnih nosilnih vrečk in da se potrošnikom zagotovijo točne informacije o lastnostih, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

Najpozneje osemnajst mesecev po sprejetju navedenega izvedbenega akta države članice zagotovijo, da so biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke označene v skladu s specifikacijami, določenimi v navedenem izvedbenem aktu.

1. Države članice zagotovijo, da se tri leta po datumu začetka veljavnosti te direktive embalaža lahko da v promet le, če izpolnjuje vse bistvene zahteve, določene v tej direktivi, vključno s Prilogo II.

2. Od datuma, določenega v členu 22(1), države članice domnevajo, da so izpolnjene vse bistvene zahteve iz te direktive, vključno s Prilogo II, kadar embalaža izpolnjuje:

3. Države članice posredujejo Komisiji besedila svojih nacionalnih standardov iz odstavka 2(b), za katere menijo, da izpolnjujejo zahteve tega člena. Komisija takoj razpošlje ta besedila drugim državam članicam.

Države članice objavijo sklicevanja na te standarde. Komisija zagotovi, da so objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

4. Kadar država članica ali Komisija meni, da standardi iz odstavka 2 ne izpolnjujejo v celoti bistvenih zahtev iz odstavka 1, Komisija ali zadevna država članica predloži zadevo odboru, ustanovljenem z Direktivo 83/189/EGS, in pri tem navede razloge za to. Odbor nemudoma da svoje mnenje.

Glede na mnenje odbora Komisija obvesti države članice, ali je treba te standarde umakniti iz objav iz odstavkov 2 in 3 ali ne.

Komisija po potrebi spodbuja pripravo evropskih standardov, ki se nanašajo na bistvene zahteve iz Priloge II.

1. Države članice zagotovijo, da skupna koncentracija svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma, prisotna v embalaži ali sestavinah embalaže, ne presega:

2. Koncentracije iz odstavka 1 se ne uporabljajo za embalažo, ki je v celoti narejena iz svinčevega stekla, kot je opredeljeno v Direktivi 69/493/EGS ( 14 ).

3. Komisija določi pogoje, pod katerimi se koncentracije iz odstavka 1 ne uporabljajo za reciklirane materiale in za proizvode v zaprtih in nadzorovanih verigah ter za vrste embalaže, ki so izvzete iz zahteve iz tretje alinee odstavka 1.

Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3).

1. Države članice storijo vse potrebno, da zagotovijo, da se vzpostavijo usklajene zbirke podatkov o embalaži in odpadni embalaži, če jih še ni, da se državam članicam in Komisiji omogoči spremljanje izvajanja ciljev, določenih v tej direktivi.

2. V ta namen zbirke podatkov zagotavljajo zlasti informacije o velikosti, značilnostih in razvoju tokov embalaže in odpadne embalaže (vključno z informacijami o toksičnosti ali nevarnosti embalažnih materialov in sestavin, ki se uporabljajo za njihovo izdelavo) na ravni posameznih držav članic.

3. Za uskladitev značilnosti in predstavitve dobljenih podatkov in za namene združljivosti podatkov držav članic te predložijo Komisiji svoje razpoložljive podatke v obliki, ki se sprejme na podlagi Priloge III, v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(2).

4. Države članice pri predložitvi podrobnih podatkov upoštevajo posebne težave malih in srednje velikih podjetij.

5. Pridobljeni podatki so na voljo v okviru nacionalnih poročil iz člena 17 in se ažurirajo z nadaljnjimi poročili.

6. Države članice zahtevajo, da vsi vključeni gospodarski subjekti posredujejo pristojnim organom zanesljive podatke o svojem sektorju, kakor zahteva ta člen.

Države članice v dveh letih po datumu iz člena 22(1) storijo vse potrebno, da zagotovijo, da so uporabnikom embalaže, in zlasti potrošnikom, na voljo potrebni podatki o:

Države članice prav tako spodbujajo kampanje za obveščanje in ozaveščanje potrošnikov.

Za uresničevanje ciljev in ukrepov iz te direktive države članice v načrte ravnanja z odpadki, ki jih zahteva člen 17 Direktive 75/442/EGS, vključijo posebno poglavje o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, vključno z ukrepi, sprejetimi na podlagi členov 4 in 5.

Na podlagi ustreznih določb Pogodbe Svet sprejme ekonomske instrumente za pospeševanje doseganja ciljev te direktive. Če takšni ukrepi niso sprejeti, lahko države članice skladno z načeli, ki urejajo okoljsko politiko Skupnosti, med drugim skladno z načelom plača povzročitelj obremenitve, in z obveznostmi, ki izhajajo iz Pogodbe, sprejmejo ukrepe za uresničevanje teh ciljev.

1. Brez poseganja v Direktivo 83/189/EGS države članice pred sprejetjem tovrstnih ukrepov uradno obvestijo Komisijo o osnutkih ukrepov, ki jih nameravajo sprejeti v okviru te direktive, razen fiskalnih ukrepov, vendar vključno s tehničnimi zahtevami, povezanimi s fiskalnimi ukrepi, ki spodbujajo skladnost s takšnimi tehničnimi zahtevami, da jih Komisija lahko preuči z vidika obstoječih predpisov, pri čemer v vsakem primeru uporabi postopek iz navedene direktive.

2. Če je predlagani ukrep hkrati tudi tehnični predpis v smislu Direktive 83/189/EGS, lahko zadevna država članica v postopku obveščanja iz te direktive navede, da je uradno obvestilo enako veljavno tudi za Direktivo 83/189/EGS.

Države članice poročajo Komisiji o uporabi te direktive skladno s členom 5 Direktive Sveta 91/692/EGS z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje ( 15 ). Prvo poročilo zajema obdobje od leta 1995 do 1997.

Države članice na svojem ozemlju ne ovirajo dajanja v promet embalaže, ki izpolnjuje določbe te direktive.

1. Spremembe, potrebne za prilagoditev sistema prepoznavanja znanstvenemu in tehničnemu napredku (iz člena 8(2) in zadnje alinee drugega odstavka člena 10), in oblik, ki se nanašajo na sistem zbirke podatkov (iz člena 12(3) in Priloge III), se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

2. Komisija sprejme spremembe, ki so potrebne za prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu napredku ponazoritvenih primerov za opredelitev embalaže (iz Priloge I). Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3).

1. Komisija določi tehnične ukrepe, potrebne za reševanje vseh težav pri uporabi določb te direktive, zlasti v povezavi z inertnimi embalažnimi materiali, danimi v promet v Skupnosti v zelo majhnih količinah (približno 0,1 masnega odstotka), primarno embalažo za medicinske pripomočke in farmacevtske proizvode, manjšo embalažo in razkošno embalažo. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3).

2. Komisija predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o vseh potrebnih ukrepih, če je potrebno skupaj s predlogom.

1. Komisija do 27. novembra 2021 predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem oceni učinkovitost ukrepov iz člena 4(1a) na ravni Unije pri odpravljanju smetenja, spreminjanju vedenjskih vzorcev potrošnikov in spodbujanju preprečevanja odpadkov. Če ocena pokaže, da sprejeti ukrepi niso učinkoviti, Komisija preuči druge možne načine za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, tudi določitev realnih in dosegljivih ciljev na ravni Unije, ter po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

2. Komisija do 27. maja 2017 predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem preuči vpliv uporabe okso-razgradljivih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

3. Komisija do 27. maja 2017 preuči vplive življenjskega cikla kar zadeva različne možnosti zmanjšanja potrošnje zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES ( 16 ) ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, pred 30. junijem 1996. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3. Poleg tega države članice obvestijo Komisijo o vseh obstoječih zakonih in drugih predpisih, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

3a. Pod pogojem, da se dosežejo cilji, določeni v členu 4 in členu 6, lahko države članice določbe iz člena 4(1a) in člena 7 prenesejo s sporazumi med pristojnimi organi in zadevnimi gospodarskimi sektorji.

4. Zahteve za izdelavo embalaže se v nobenem primeru ne uporabljajo za embalažo, ki se je uporabljala za nek izdelek pred datumom začetka veljavnosti te direktive.

5. Države članice dopuščajo, da se v obdobju, ki ni daljše od petih let od datuma začetka veljavnosti te direktive, daje v promet embalaža, ki je bila izdelana pred tem datumom in je skladna z obstoječo nacionalno zakonodajo.

Predmeti, ki so embalaža, če so oblikovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu

BISTVENE ZAHTEVE ZA SESTAVO EMBALAŽE TER NJENO PRIMERNOST ZA PONOVNO UPORABO IN PREDELAVO, VKLJUČNO Z RECIKLIRANJEM

PODATKI, KI JIH MORAJO DRŽAVE ČLANICE VKLJUČITI V SVOJE ZBIRKE PODATKOV O EMBALAŽI IN ODPADNI EMBALAŽI (SKLADNO S PREGLEDNICAMI 1 DO 4)

( 3 ) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 23. junija 1993 (UL C 194, 19.7.1993, str. 177), Skupno stališče Sveta z dne 4. marca 1994 (UL C 137, 19.5.1994, str. 65) in Sklep Evropskega parlamenta z dne 4. maja 1994 (UL C 205, 25.7.1994, str. 163). Potrjeno dne 2. decembra 1993 (UL C 342, 20.12.1993, str. 15). Skupno besedilo Spravnega odbora z dne 8. novembra 1994.

( 4 ) UL L 176, 6.7.1985, str. 18. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/629/EGS (UL L 377, 31.12.1991, str. 48).

( 6 ) UL L 194, 25.7.1975, str. 39. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/156/EGS (UL L 78, 26.3.1991, str. 32).

( 7 ) UL L 109, 26.4.1983, str. 8. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 92/400/EGS (UL L 221, 6.8.1992, str. 55).

( 9 ) Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

( 10 ) UL L 30, 6.2.1993, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2557/2001 (UL L 349, 31.12.2001, str. 1).

( 11 ) UL L 166, 1.7.1999, str. 6. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2118/2003 (UL L 318, 3.12.2003, str. 5).

( 12 ) UL L 185, 17.7.1999, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 2118/2003.

		Uradni list
		No	page	date
M1	UREDBA (ES) št. 1882/2003 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. septembra 2003	L 284	1	31.10.2003
►M2	DIREKTIVA 2004/12/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. februarja 2004	L 47	26	18.2.2004
►M3	DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 2005/20/ES z dne 9. marca 2005	L 70	17	16.3.2005
►M4	UREDBA (ES) št. 219/2009 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. marca 2009	L 87	109	31.3.2009
►M5	DIREKTIVA KOMISIJE 2013/2/EU Besedilo velja za EGP z dne 7. februarja 2013	L 37	10	8.2.2013
►M6	DIREKTIVA (EU) 2015/720 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 29. aprila 2015	L 115	11	6.5.2015