1994L0062 — SL — 26.05.2015 — 006.001


Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

►B

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 94/62/ES

z dne 20. decembra 1994

o embalaži in odpadni embalaži

(UL L 365 31.12.1994, str. 10)

spremenjena z:

 

 

Uradni list

  No

page

date

 M1

UREDBA (ES) št. 1882/2003 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. septembra 2003

  L 284

1

31.10.2003

►M2

DIREKTIVA 2004/12/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. februarja 2004

  L 47

26

18.2.2004

►M3

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 2005/20/ES z dne 9. marca 2005

  L 70

17

16.3.2005

►M4

UREDBA (ES) št. 219/2009 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. marca 2009

  L 87

109

31.3.2009

►M5

DIREKTIVA KOMISIJE 2013/2/EU Besedilo velja za EGP z dne 7. februarja 2013

  L 37

10

8.2.2013

►M6

DIREKTIVA (EU) 2015/720 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 29. aprila 2015

  L 115

11

6.5.2015




▼B

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 94/62/ES

z dne 20. decembra 1994

o embalaži in odpadni embalaži



EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 100a Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije ( 1 ),

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora ( 2 );

v skladu s postopkom, določenim v členu 189b Pogodbe ( 3 ),

ker naj bi se različni nacionalni ukrepi za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo uskladili, da se po eni strani prepreči njen kakršenkoli vpliv na okolje ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se doseže visoka raven varstva okolja, in po drugi strani, da se zagotovi delovanje notranjega trga ter se preprečijo kakršne koli trgovinske ovire kakor tudi izkrivljanje in omejevanje konkurence v Skupnosti;

ker je najboljši način, da se prepreči nastanek odpadne embalaže zmanjšanje celotne količine embalaže;

ker je v zvezi s cilji te direktive bistvenega pomena spoštovanje splošnega načela, da ukrepi, ki jih za varstvo okolja sprejme ena država članica, ne smejo škodljivo vplivati na sposobnost drugih držav članic, da dosežejo cilje te direktive;

ker je zmanjšanje količine odpadkov bistvenega pomena za trajnostno rast, ki jo še posebej zahteva Pogodba o Evropski uniji;

ker naj bi ta direktiva vključevala vse vrste embalaže, dane v promet, in vso odpadno embalažo; ker naj bi se torej razveljavila Direktiva Sveta 85/339/EGS z dne 27. junija 1985 o posodah za tekočine za prehrano ljudi ( 4 );

ker ima embalaža izjemno pomembno družbeno in gospodarsko funkcijo in naj bi se torej brez vpliva na drugo ustrezno zakonodajo, ki vpliva na kakovost in prevoz embalaže ali embaliranega blaga, uporabljali ukrepi, predvideni v tej direktivi;

ker naj bi skladno s strategijo Skupnosti za ravnanje z odpadki, ki jo opredeljujeta Resolucija Sveta z dne 7. maja 1990 o politiki o odpadkih ( 5 ) in Direktiva Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih ( 6 ), ravnanje z embalažo in odpadno embalažo v prvi vrsti zajemalo preprečevanje nastajanja odpadne embalaže in, kot dodatna temeljna načela, tudi ponovno uporabo embalaže, recikliranje in druge oblike predelave odpadne embalaže ter s tem zmanjšanje dokončnega odstranjevanja takšnih odpadkov;

ker naj bi se glede na vplive na okolje dajalo prednost ponovni uporabi in recikliranju, vse dokler ne pride do znanstvenega in tehnološkega napredka procesov predelave; ker je zato potrebno, da se v državah članicah vzpostavijo sistemi, ki zagotavljajo vračanja uporabljene embalaže in/ali odpadne embalaže; ker naj bi se čim prej dokončno ocenil življenjski cikel embalaže, da se utemelji jasna hierarhija med embalažo, ki jo je mogoče ponovno uporabiti, reciklirati in predelati;

ker se nastajanje odpadne embalaže preprečuje na podlagi ustreznih ukrepov, vključno s pobudami, ki se skladno s cilji te direktive sprejmejo v državah članicah;

ker lahko države članice skladno s Pogodbo spodbujajo sisteme za ponovno uporabo embalaže, ki se lahko ponovno uporabi na okolju varen način, da s tem izkoristijo prispevek takšnih sistemov k varstvu okolja;

ker naj bi se z okoljskega vidika recikliranje štelo za pomemben del predelave, s posebnim namenom zmanjšati porabo energije in primarnih surovin ter dokončno odstranjevanje odpadkov;

ker je energetska predelava eden od učinkovitih načinov predelave odpadne embalaže;

ker naj bi bili cilji, določeni v državah članicah za predelavo in recikliranje odpadne embalaže, zastavljeni v določenem razponu, da se upoštevajo različna stanja v državah članicah in da ne pride do trgovinskih ovir in izkrivljanja konkurence;

ker naj bi se, da se dosežejo srednjeročni rezultati in da se gospodarskim subjektom, potrošnikom in javnim oblastem opredeli potrebna dolgoročna perspektiva, določil srednjeročni rok za doseganje prej omenjenih ciljev ter dolgoročni rok za cilje, ki jih bo treba določiti pozneje zato, da se dosežejo še bistveno višji cilji;

ker naj bi Evropski parlament in Svet na podlagi poročil Komisije preučila praktične izkušnje, pridobljene v državah članicah pri prizadevanjih za doseganje prej navedenih ciljev, in ugotovitve znanstvenih raziskav in metod vrednotenja, kot so ekobilance;

ker naj bi se državam članicam, ki so ali bodo oblikovale programe, ki presegajo zastavljene ciljne deleže, dovolilo, da te ciljne deleže dosežejo v korist visoke stopnje varstva okolja pod pogojem, da takšni ukrepi ne povzročajo motenj na notranjem trgu in drugim državam članicam ne preprečujejo izpolnjevanja te direktive; ker naj bi Komisija takšne ukrepe potrdila šele po ustreznem preverjanju;

ker se po drugi strani nekaterim državam članicam lahko dovoli, da zaradi posebnih razmer v teh državah članicah določijo nižje ciljne deleže pod pogojem, da izpolnijo najnižji zastavljeni ciljni delež za predelavo v okviru standardnega roka, standardne ciljne deleže pa do nekega poznejšega roka;

ker morajo za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo države članice vzpostaviti sisteme vračanja, zbiranja in predelave; ker naj bi bili takšni sistemi odprti za sodelovanje vseh zainteresiranih strani in naj bi bili oblikovani tako, da ne pride do zapostavljanja uvoženih proizvodov ter trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence, ter da se zagotovi največji možni obseg vračanja embalaže in odpadne embalaže, skladno s Pogodbo;

ker vprašanje označevanja embalaže na ravni Skupnosti zahteva nadaljnje raziskave, vendar naj bi Skupnost o tem odločala v bližnji prihodnosti;

ker je treba opredeliti tudi bistvene zahteve, ki urejajo sestavo embalaže in možnosti njene ponovne uporabe in predelave (vključno z recikliranjem), da se čim bolj zmanjša vpliv embalaže in odpadne embalaže na okolje in ne pride do trgovinskih ovir in izkrivljanja konkurence;

ker naj bi se zaradi vpliva na okolje omejila navzočnost zdravju škodljivih kovin in drugih snovi v embalaži (zlasti z vidika njihove verjetne navzočnosti v emisijah ali pepelu, kadar se embalaža sežiga, ali v izcednih vodah, kadar se embalaža odlaga); ker je bistvenega pomena, da se kot prvi korak pri zmanjševanju toksičnosti odpadne embalaže prepreči dodajanje zdravju škodljivih težkih kovin v embalažo in zagotovi, da se takšne snovi ne izpuščajo v okolje, ob upoštevanju ustreznih izjem, ki naj bi jih po postopku v odboru v posebnih primerih določila Komisija;

ker je nujno, da se odpadna embalaža ločuje že pri viru, če naj bi se dosegla visoka stopnja recikliranja in se obenem preprečile zdravstvene in varnostne težave zaposlenih pri zbiranju in obdelavi takih odpadkov;

ker naj bi se zahteve za izdelavo embalaže ne uporabljale za embalažo, ki se uporablja za nek proizvod pred datumom začetka veljavnosti te direktive; ker je potrebno tudi prehodno obdobje za trženje embalaže;

ker naj bi se pri časovni opredelitvi predpisa o dajanju v promet embalaže, ki izpolnjuje vse bistvene zahteve, upoštevalo dejstvo, da pristojni organ za standardizacijo že pripravlja evropske standarde; ker naj bi se predpisi o načinih dokazovanja skladnosti nacionalnih standardov začeli uporabljati takoj;

ker naj bi se spodbujala priprava evropskih standardov za bistvene zahteve in druga zadevna vprašanja;

ker ukrepi, predvideni v tej direktivi, pomenijo tudi razvoj zmogljivosti za predelavo in recikliranje in možnosti prodaje recikliranih embalažnih materialov;

ker vključitev recikliranega materiala v embalažo ne sme biti v nasprotju z ustreznimi predpisi o higieni, zdravju in varstvu potrošnikov;

ker so podatki o embalaži in odpadni embalaži s celotnega ozemlja Skupnosti nujni za spremljanje izvajanja ciljev te direktive;

ker je bistvenega pomena, da so vsi, ki so vključeni v proizvodnjo, uporabo, uvoz in distribucijo embalaže in embaliranih proizvodov, bolj ozaveščeni o tem, v kolikšni meri embalaža postane odpadek, in da skladno z načelom plača povzročitelj, prevzamejo odgovornost obremenitve za take odpadke; ker naj bi razvoj in izvajanje ukrepov, predvidenih v tej direktivi, vključevala in po potrebi zahtevala tesno sodelovanje vseh partnerjev v duhu deljene odgovornosti;

ker imajo potrošniki ključno vlogo pri ravnanju z embalažo in odpadno embalažo in morajo zato biti primerno obveščeni, da lahko temu prilagodijo svoje vedenje in odnos;

ker bo vključitev posebnega poglavja o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo v načrte ravnanja z odpadki, potrebne na podlagi Direktive 75/442/EGS, prispevalo k učinkovitemu izvajanju te direktive;

ker bi bilo primerno, da za lažje doseganje ciljev te direktive Skupnost in države članice uporabijo ekonomske instrumente skladno z določbami Pogodbe, da ne pride do novih oblik protekconizma;

ker naj bi države članice brez poseganja v Direktivo Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za zagotavljanje informacij s področja tehničnih standardov in predpisov ( 7 ) obvestile Komisijo o osnutkih kakršnih koli ukrepov, ki jih nameravajo sprejeti, še preden jih sprejmejo, tako da se lahko ugotovi njihova skladnost s to direktivo;

ker naj bi Komisija po postopku v odboru zagotovila prilagoditev sistema za prepoznavanje embalaže in obliko preglednic za sistem zbirke podatkov znanstvenemu in tehničnemu napredku;

ker je treba predvideti posebne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za reševanje težav pri izvajanju te direktive, po potrebi skladno z istim postopkom v odboru,

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:



Člen 1

Cilji

1.  Cilj te direktive je uskladitev nacionalnih predpisov za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, da se, po eni strani, prepreči njen kakršenkoli vpliv na okolje vseh držav članic kot tudi tretjih držav ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se zagotovi visoka raven varstva okolja, ter, po drugi strani, da se zagotovi delovanje notranjega trga in se preprečijo trgovinske ovire kot tudi izkrivljanje in omejevanje konkurence v Skupnosti.

2.  V ta namen ta direktiva določa ukrepe, katerih poglavitni cilj je preprečiti nastajanje odpadne embalaže, druga osnovna načela pa so ponovna uporaba embalaže, recikliranje in druge oblike predelave odpadne embalaže, in s tem zmanjšanje dokončnega odstranjevanja takšnih odpadkov.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta direktiva velja za vso embalažo, dano v promet v Skupnosti, in vso odpadno embalažo, ki se uporablja v industrijskem, komercialnem, pisarniškem, trgovinskem, storitvenem, gospodinjskem ali katerem koli drugem okolju ali izhaja iz njega, ne glede na uporabljeni material.

2.  Ta direktiva se uporablja brez poseganja v veljavne zahteve o kakovosti embalaže, kot so na primer zahteve o varnosti, varovanju zdravja in higieni embaliranih izdelkov, ali veljavne zahteve o prevozu, ali v določbe Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih ( 8 ).

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej direktivi:

1. „embalaža“ pomeni vse proizvode iz kakršnih koli materialov, ki se uporabljajo za shranjevanje in zaščito blaga, ravnanje z njim, njegovo dostavo in predstavitev, od surovin do obdelanega blaga, ki ga proizvajalec preda uporabniku ali potrošniku. Šteje se, da so embalaža tudi „nevračljivi predmeti“, ki se uporabljajo za enak namen.

„Embalažo“ sestavlja samo:

(a) prodajna embalaža ali primarna embalaža; t. j. embalaža, ki na prodajnem mestu končnemu uporabniku ali potrošniku predstavlja prodajno enoto;

(b) skupinska embalaža ali sekundarna embalaža; t. j. embalaža, ki na prodajnem mestu predstavlja paket določenega števila prodajnih enot, ki se končnemu uporabniku ali potrošniku lahko proda kot celota ali pa služi le kot sredstvo za napolnitev polic na prodajnem mestu; s proizvoda se lahko odstrani, ne da bi to vplivalo na njegove lastnosti;

(c) transportna embalaža ali terciarna embalaža; t. j. embalaža, katere namen je olajšati prenašanje večjega števila prodajnih enot ali skupinskih embalaž in njihov prevoz, da se prepreči neposredno dotikanje in poškodbe pri prevozu. Transportna embalaža ne vključuje zabojnikov za cestni, železniški, ladijski in letalski prevoz.

Opredelitev pojma „embalaža“ temelji tudi na spodaj navedenih merilih. Predmeti, navedeni v prilogi I, so primeri, ki ponazarjajo uporabo teh meril.

(i) Šteje se, da so predmeti embalaža, če ustrezajo zgoraj navedeni opredelitvi pojma, ne da bi to posegalo v druge morebitne funkcije embalaže, razen če je predmet sestavni del proizvoda in je potreben za to, da vsebuje, podpira ali ohranja navedeni proizvod njegovo celotno življenjsko dobo ter je namenjeno, da se vsi elementi uporabijo, potrošijo ali odstranijo skupaj.

(ii) Šteje se, da so predmeti, ki so oblikovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu, ter „odstranljivi“ predmeti, ki so prodani, napolnjeni ali oblikovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu, embalaža, pod pogojem, da imajo funkcijo embalaže.

(iii) Šteje se, da so sestavine embalaže in dodatni elementi, vključeni v embalažo, del embalaže, v katero so vključeni. Šteje se, da so dodatni elementi, ki so neposredno obešeni ali pritrjeni na proizvod in ki opravljajo funkcijo embalaže, embalaža, razen če so sestavni del tega proizvoda ter je namen, da se vsi elementi potrošijo ali odstranijo skupaj.

Komisija, če je to primerno, preveri ter po potrebi popravi ponazoritvene primere za opredelitev pojma embalaža iz Priloge I. Prednostno se obravnavajo naslednji predmeti: škatle za zgoščenke in videokasete, cvetlični lončki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material, podlaga samolepilnih etiket in ovojni papir. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3);

▼M6

1a. „plastika“ pomeni polimer v smislu člena 3(5) Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ( 9 ), ki so mu lahko dodani aditivi ali druge snovi ter se lahko uporabi kot glavna strukturna komponenta nosilnih vrečk;

1b. „plastične nosilne vrečke“ pomeni nosilne vrečke, z ročaji ali brez, iz plastike, ki so na voljo potrošnikom na prodajnem mestu blaga ali izdelkov;

1c. „lahke plastične nosilne vrečke“ pomeni plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 50 mikronov;

1d. „zelo lahke plastične nosilne vrečke“ pomeni plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov, ki so potrebne iz higienskih razlogov ali namenjene za primarno embalažo nepredpakiranih živil, če to prispeva k temu, da se zavrže manj hrane;

1e. „okso-razgradljive plastične nosilne vrečke“ pomeni plastične nosilne vrečke iz plastičnih materialov, ki vsebujejo aditive, ki sprožijo razgradnjo plastičnega materiala v mikrodelce;

▼B

2. „odpadna embalaža“ pomeni kakršno koli embalažo ali embalažni material, ki je vključen v pojem „odpadki“ v Direktivi 75/442/EGS, razen ostankov iz proizvodnje;

3. „ravnanje z odpadno embalažo“ pomeni ravnanje z odpadki, kot je opredeljeno v Direktivi 75/442/EGS;

4. „preprečevanje“ pomeni zmanjševanje količine in škodljivosti za okolje:

 materialov in snovi, ki jih vsebujeta embalaža in odpadna embalaža,

 embalaže in odpadne embalaže v proizvodnem procesu in pri trženju, distribuciji, uporabi in uničevanju,

zlasti z razvojem „čistih“ proizvodov in tehnologije;

5. „ponovna uporaba“ pomeni kakršno koli dejavnost pri kateri se embalaža, ki je bila zasnovana in oblikovana tako, da v svojem življenjskem ciklu opravi najmanjše število poti ali kroženj, ponovno napolni ali uporabi za isti namen, za katerega je bila zasnovana, in sicer z ali brez pomoči pomožnih proizvodov, ki so navzoči na trgu in omogočajo ponovno polnjenje embalaže; takšna ponovno uporabljena embalaža bo postala odpadna embalaža, ko je ne bo več mogoče ponovno uporabiti;

6. „predelava“ pomeni vse uporabne dejavnosti, predvidene v Prilogi II.B k Direktivi 75/442/EGS;

7. „recikliranje“ pomeni ponovno obdelavo odpadnih materialov v proizvodnem procesu za prvotni namen ali za druge namene, vključno z organskim recikliranjem, vendar brez energetske predelave;

8. „energetska predelava“ pomeni uporabo gorljive odpadne embalaže kot sredstva za proizvajanje energije z neposrednim sežiganjem, z drugimi odpadki ali brez njih, toda s pridobivanjem toplote;

9. „organsko recikliranje“ pomeni aerobno (kompostiranje) ali anaerobno (biometanizacija) obdelavo biološko razgradljivih delov odpadne embalaže v nadzorovanih razmerah in z uporabo mikroorganizmov, pri čemer nastanejo stabilizirani organski ostanki ali metan. Odlagališče se ne šteje kot oblika organskega recikliranja;

10. „odstranjevanje“ pomeni vse uporabne dejavnosti, predvidene v Prilogi II.A k Direktivi 75/442/EGS;

11. „gospodarski subjekti“ v zvezi z embalažo pomeni dobavitelje embalažnih materialov, proizvajalce embalaže in obrate za predelavo embalaže, embalerje in uporabnike, uvoznike, trgovce in distributerje, državne organe in organizacije javnega prava;

12. „prostovoljni sporazum“ pomeni formalni sporazum, sklenjen med pristojnimi javnimi oblastmi države članice in zadevnimi gospodarskimi sektorji, ki mora biti dostopen vsem strankam, ki želijo izpolnjevati pogoje sporazuma, da bi dosegle cilje te direktive.

▼M2

Člen 4

Preprečevanje

1.  Države članice zagotovijo, da se poleg ukrepov za preprečevanje nastanka odpadne embalaže, sprejetih v skladu s členom 9, izvajajo tudi drugi preventivni ukrepi.

Ti drugi ukrepi so lahko nacionalni programi, projekti za uvajanje odgovornosti proizvajalca za zmanjševanje vplivov embalaže na okolje ali podobne akcije, ki se po potrebi sprejmejo po posvetovanju z gospodarskimi subjekti, in so zasnovane za zbiranje in izkoriščanje številnih pobud, sproženih v državah članicah za namene preprečevanja. Ti ukrepi so skladni s cilji te direktive, kakor so opredeljeni v členu 1(1).

▼M6

1a.  Države članice sprejmejo ukrepe za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na njihovem ozemlju.

Ti ukrepi lahko vključujejo uporabo nacionalnih ciljev za zmanjšanje potrošnje, ohranitev ali uvedbo ekonomskih instrumentov in tržnih omejitev z odstopanjem od člena 18, če so te omejitve sorazmerne in nediskriminatorne.

Ti ukrepi so lahko različni, odvisno od vpliva lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, ko so te predelane ali odstranjene, njihovih lastnosti, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk, njihove trajnosti ali določenega namena uporabe teh vrečk.

Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, vključujejo eno ali oboje od naslednjega:

(a) sprejetje ukrepov za zagotovitev, da letna raven potrošnje ne bo presegla 90 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo do 31. decembra 2019, oziroma 40 lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo do 31. decembra 2025; lahko pa se določijo enakovredni cilji, izraženi v masi. Zelo lahke plastične nosilne vrečke se lahko izključijo iz nacionalnih ciljev glede potrošnje;

(b) sprejetje instrumentov do 31. decembra 2018 za zagotovitev, da lahke plastične nosilne vrečke ne bodo brezplačno na voljo na prodajnem mestu blaga ali izdelkov, razen če se uvedejo enako učinkoviti instrumenti. Zelo lahke plastične nosilne vrečke se lahko izključijo iz teh ukrepov.

Od 27. maja 2018 države članice pri predložitvi podatkov Komisiji o embalaži in odpadni embalaži v skladu s členom 12 poročajo o letni potrošnji lahkih plastičnih nosilnih vrečk.

Komisija do 27. maja 2016 sprejme izvedbeni akt, v katerem določi metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo in prilagodi obliko preglednic za poročanje, sprejetih v skladu s členom 12(3). Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

1b.  Brez poseganja v člen 15 lahko države članice sprejmejo ukrepe, na primer ekonomske instrumente in nacionalne cilje za zmanjšanje potrošnje, in sicer za vse vrste plastičnih nosilnih vrečk ne glede na debelino njihove stene.

1c.  Komisija in države članice vsaj prvo leto po 27. novembru 2016 dejavno spodbujajo kampanje za obveščanje in ozaveščanje javnosti glede škodljivega vpliva pretirane potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje.

▼M2

2.  Komisija pomaga pospeševati preprečevanje tako, da skladno s členom 10 spodbuja razvoj ustreznih evropskih standardov. Namen standardov je v skladu s členoma 9 in 10 zmanjšati vpliv embalaže na okolje.

3.  Komisija po potrebi predstavi predloge, s katerimi se krepi in dopolnjuje izvajanje bistvenih zahtev, ter zagotavlja, da se nova embalaža da v promet le, če je proizvajalec sprejel vse potrebne ukrepe za zmanjšanje njenega vpliva na okolje, ne da bi pri tem ogrožal osnovne funkcije embalaže.

▼B

Člen 5

Države članice lahko spodbujajo sisteme za ponovno uporabo embalaže, ki jo je mogoče skladno s Pogodbo ponovno uporabiti na okolju varen način.

▼M2

Člen 6

Predelava in recikliranje

1.  Za skladnost s cilji te direktive države članice storijo vse potrebno, da dosežejo naslednje ciljne deleže, ki vključujejo njihovo celotno ozemlje:

(a) najpozneje do 30. junija 2001 se bo predelalo ali sežgalo v sežigalnicah odpadkov z izrabo energije najmanj 50 masnih % in največ 65 masnih % odpadne embalaže;

(b) najpozneje do 31. decembra 2008 se bo predelalo ali sežgalo v sežigalnicah odpadkov z izrabo energije najmanj 60 masnih % odpadne embalaže;

(c) najkasneje do 30. junija 2001 se bo recikliralo najmanj 25 masnih % in največ 45 masnih % vseh embalažnih materialov, vsebovanih v odpadni embalaži, pri čemer bo masni delež vsakega embalažnega materiala najmanj 15 %;

(d) najkasneje do 31. decembra 2008 se bo recikliralo najmanj 55 masnih % in največ 80 masnih % odpadne embalaže;

(e) najkasneje 31. decembra 2008 se bodo za materiale, vsebovane v odpadni embalaži, dosegli naslednji minimalni ciljni deleži recikliranja:

(i) 60 masnih % za steklo;

(ii) 60 masnih % za papir in karton;

(iii) 50 masnih % za kovine;

(iv) 22,5 masnih % za plastiko, pri čemer se upošteva le material, ki se reciklira nazaj v plastiko;

(v) 15 masnih % za les.

2.  Šteje se, da odpadna embalaža, izvožena iz Skupnosti v skladu z uredbama Sveta (EGS) št. 259/93 ( 10 ) in (ES) št. 1420/1999 ( 11 ) ter Uredbo Komisije (ES) št. 1547/1999 ( 12 ), izpolnjuje obveznosti in ciljne deleže iz odstavka 1 le, če obstajajo trdni dokazi, da je predelava in/ali recikliranje potekalo pod pogoji, ki so na splošno enakovredni pogojem, ki jih v zvezi s tem predpisuje zakonodaja Skupnosti.

3.  Države članice po potrebi pospešujejo energetsko predelavo, kadar je ta zaradi okoljskih razlogov ter razmerja stroškov in koristi primernejša od recikliranja materiala. To bi bilo mogoče izvesti z upoštevanjem zadostne razlike med nacionalnimi ciljnimi deleži recikliranja in predelave.

4.  Države članice po potrebi pospešujejo uporabo materialov, pridobljenih iz reciklirane odpadne embalaže, za izdelavo embalaže in drugih proizvodov, tako da:

(a) izboljšujejo tržne pogoje za takšne materiale;

(b) preverjajo veljavne predpise, ki preprečujejo uporabo navedenih materialov.

5.  Najkasneje 31. decembra 2007 Evropski parlament in Svet s kvalificirano večino in na predlog Komisije določita ciljne deleže za tretje petletno obdobje od 2009 do 2014 na podlagi praktičnih izkušenj, pridobljenih v državah članicah pri uresničevanju ciljnih deležev, določenih v odstavku 1, ter ugotovitev znanstvenega raziskovanja in metod vrednotenja, kakor sta ocena življenjskega cikla in analiza stroškov in koristi.

Ta postopek se nato ponavlja vsakih pet let.

6.  Ukrepe in ciljne deleže iz odstavka 1 države članice objavijo in z njimi seznanijo širšo javnost in gospodarske subjekte.

7.  Grčija, Irska in Portugalska se lahko zaradi posebnih razmer, t. j. velikega števila majhnih otokov, podeželskih in gorskih območij ter trenutne nizke stopnje porabe embalaže, odločijo:

(a) da bodo najpozneje do 30. junija 2001 dosegale nižje ciljne deleže, kakor so določeni v odstavkih 1(a) in (c), vendar bodo dosegale vsaj 25 % glede predelave ali recikliranja v sežigalnicah odpadkov z izrabo energije;

(b) da bodo hkrati odložile doseganje ciljnih deležev iz odstavkov 1(a) in (c) na poznejši rok, vendar ne dlje kakor do 31. decembra 2005;

(c) da bodo odložile doseganje ciljnih deležev iz odstavkov 1(b), (d) in (e) do datuma po lastni izbiri, vendar ne dlje kakor do 31. decembra 2011.

8.  Komisija takoj ko je mogoče in najpozneje 30. junija 2005 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o napredku pri izvajanju te direktive ter o njenem vplivu na okolje in delovanje notranjega trga. V poročilu so upoštevane posebne razmere v posamezni državi članici. Vanj so vključeni:

(a) ocena učinkovitosti, izvajanja in uresničevanja bistvenih zahtev;

(b) dodatni preventivni ukrepi za čim večje zmanjševanje vpliva embalaže na okolje, ne da se pri tem ogrozijo njene osnovne funkcije;

(c) morebitna priprava okoljskega embalažnega indikatorja, s katerim bi bilo preprečevanje nastajanja odpadne embalaže lažje in učinkovitejše;

(d) načrti za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže;

(e) spodbude za ponovno uporabo ter zlasti primerjava stroškov in koristi ponovne uporabe v primerjavi z recikliranjem;

(f) odgovornost proizvajalca, vključno s finančnimi vidiki;

(g) prizadevanja za dodatno zmanjšanje in, če je primerno, dokončno opustitev težkih kovin in drugih nevarnih snovi v embalaži do 2010.

Kadar je to primerno, so temu poročilu priloženi predlogi za revizijo ustreznih določb te direktive, razen če so bili taki predlogi že predstavljeni.

9.  V tem poročilu so obravnavana vprašanja iz odstavka 8 ter druge pomembne zadeve v okviru različnih elementov Šestega okoljskega akcijskega programa, zlasti pa tematska strategija recikliranja in tematska strategija trajnostne rabe virov.

Komisija in države članice po potrebi spodbujajo študije in pilotske projekte v zvezi s točkami 8(b), (c), (d), (e) in (f) ter druge preventivne instrumente.

10.  Državam članicam, ki so ali bodo pripravile programe, ki presegajo najvišje ciljne deleže iz odstavka 1, ter v ta namen zagotovijo ustrezne zmogljivosti za recikliranje in predelavo, se dovoli, da te ciljne deleže uresničujejo zaradi visoke stopnje varovanja okolja, pod pogojem, da se s temi ukrepi ne izkrivlja notranji trg in se drugih držav članic ne ovira, da bi ravnale v skladu s to direktivo. Države članice o takih ukrepih obvestijo Komisijo. Komisija potrdi te ukrepe, ko v sodelovanju z državami članicami preveri, da so skladni z zgoraj navedenimi preudarki ter da ne predstavljajo sredstev samovoljne diskriminacije ali prikrite omejitve trgovine med državami članicami.

▼M3

11.  Države, ki so postale članice Evropske unije na osnovi Pristopne pogodbe z dne 16. aprila 2003 lahko doseganje zastavljenih ciljev iz odstavka 1(b), (d) in (e) preložijo na poznejši datum, ki ga bodo določile same, vendar ne pozneje kot na 31. december 2012 za Češko republiko, Estonijo, Ciper, Litvo, Madžarsko, Slovenijo in Slovaško; 31. december 2013 za Malto, 31. december 2014 za Poljsko in 31. december 2015 za Latvijo.

▼B

Člen 7

Sistemi vračanja, zbiranja in predelave

1.  Države članice storijo vse potrebno, da zagotovijo, da se vzpostavijo sistemi, ki zagotavljajo:

(a) vračanje in/ali zbiranje rabljene embalaže in/ali odpadne embalaže od potrošnika, drugega končnega uporabnika ali iz sicer zbranih odpadkov, zato da se jo usmeri v drugačne oblike najprimernejšega ravnanja z odpadki;

(b) ponovno uporabo ali predelavo, vključno z recikliranjem zbrane embalaže in/ali odpadne embalaže,

da se izpolnijo cilji, določeni v tej direktivi.

Ti sistemi so odprti za sodelovanje vseh gospodarskih subjektov iz zadevnih sektorjev in pristojnih javnih oblasti. Brez razlikovanja se uporabljajo tudi za uvožene proizvode, vključno s podrobno ureditvijo in cenami za dostop do teh sistemov, in so zasnovani tako, da ne pride do trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence skladno s Pogodbo.

2.  Ukrepi iz odstavka 1 so del politike, ki velja za vso embalažo in odpadno embalažo, in upoštevajo zlasti zahteve glede varstva okolja in zdravja potrošnikov, varnosti in higiene; varstvo kakovosti, pristnost in tehnične značilnosti embaliranega blaga in uporabljenih materialov; varstvo pravic industrijske in poslovne lastnine.

Člen 8

Označevanje in sistem prepoznavanja

1.  Svet skladno s pogoji, določenimi v Pogodbi, najpozneje dve leti po začetku veljavnosti te direktive odloči o označevanju embalaže.

▼M2

2.  Za lažje zbiranje, ponovno uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, je za prepoznavanje in razvrščanje v zadevni gospodarski panogi na embalaži navedena vrsta uporabljenega(-ih) embalažnega(-ih) materiala(-ov) na podlagi Odločbe Komisije 97/129/ES ( 13 ).

▼B

3.  Ustrezna oznaka je nameščena na sami embalaži ali na etiketi. Biti mora jasno vidna in dobro čitljiva. Oznaka je primerno trajna in trpežna tudi po odprtju embalaže.

▼M6

Člen 8a

Posebni ukrepi za biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke

Komisija do 27. maja 2017 sprejme izvedbeni akt, v katerem določi specifikacije za etikete ali oznake, da se po vsej Uniji zagotovi prepoznavanje biološko razgradljivih in za kompostiranje primernih plastičnih nosilnih vrečk in da se potrošnikom zagotovijo točne informacije o lastnostih, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

Najpozneje osemnajst mesecev po sprejetju navedenega izvedbenega akta države članice zagotovijo, da so biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke označene v skladu s specifikacijami, določenimi v navedenem izvedbenem aktu.

▼B

Člen 9

Bistvene zahteve

1.  Države članice zagotovijo, da se tri leta po datumu začetka veljavnosti te direktive embalaža lahko da v promet le, če izpolnjuje vse bistvene zahteve, določene v tej direktivi, vključno s Prilogo II.

2.  Od datuma, določenega v členu 22(1), države članice domnevajo, da so izpolnjene vse bistvene zahteve iz te direktive, vključno s Prilogo II, kadar embalaža izpolnjuje:

(a) ustrezne usklajene standarde, katerih referenčne številke so bile objavljene v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Države članice objavijo referenčne številke nacionalnih standardov, ki prenašajo te usklajene standarde;

(b) ustrezne nacionalne standarde iz odstavka 3, če na področjih, ki jih vključujejo taki standardi, ne obstajajo usklajeni standardi.

3.  Države članice posredujejo Komisiji besedila svojih nacionalnih standardov iz odstavka 2(b), za katere menijo, da izpolnjujejo zahteve tega člena. Komisija takoj razpošlje ta besedila drugim državam članicam.

Države članice objavijo sklicevanja na te standarde. Komisija zagotovi, da so objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

4.  Kadar država članica ali Komisija meni, da standardi iz odstavka 2 ne izpolnjujejo v celoti bistvenih zahtev iz odstavka 1, Komisija ali zadevna država članica predloži zadevo odboru, ustanovljenem z Direktivo 83/189/EGS, in pri tem navede razloge za to. Odbor nemudoma da svoje mnenje.

Glede na mnenje odbora Komisija obvesti države članice, ali je treba te standarde umakniti iz objav iz odstavkov 2 in 3 ali ne.

Člen 10

Standardizacija

Komisija po potrebi spodbuja pripravo evropskih standardov, ki se nanašajo na bistvene zahteve iz Priloge II.

Komisija spodbuja zlasti pripravo evropskih standardov, ki se nanašajo na:

 merila in metodologije za analizo življenjskega cikla embalaže,

 metode za merjenje in preverjanje prisotnosti težkih kovin ali drugih nevarnih snovi v embalaži in njihovo sproščanje v okolje iz embalaže in odpadne embalaže,

 merila za najmanjšo vsebnost recikliranega materiala v embalaži za ustrezne vrste embalaže,

 merila za metode recikliranja,

 merila za metode kompostiranja in proizvedeni kompost,

 merila za označevanje embalaže.

Člen 11

Koncentracije težkih kovin, prisotnih v embalaži

1.  Države članice zagotovijo, da skupna koncentracija svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma, prisotna v embalaži ali sestavinah embalaže, ne presega:

 600 ppm mase dve leti po datumu iz člena 22(i),

 250 ppm mase tri leta po datumu iz člena 22(i),

 100 ppm mase pet let po datumu iz člena 22(i),

2.  Koncentracije iz odstavka 1 se ne uporabljajo za embalažo, ki je v celoti narejena iz svinčevega stekla, kot je opredeljeno v Direktivi 69/493/EGS ( 14 ).

▼M4

3.  Komisija določi pogoje, pod katerimi se koncentracije iz odstavka 1 ne uporabljajo za reciklirane materiale in za proizvode v zaprtih in nadzorovanih verigah ter za vrste embalaže, ki so izvzete iz zahteve iz tretje alinee odstavka 1.

Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3).

▼B

Člen 12

Informacijski sistemi

1.  Države članice storijo vse potrebno, da zagotovijo, da se vzpostavijo usklajene zbirke podatkov o embalaži in odpadni embalaži, če jih še ni, da se državam članicam in Komisiji omogoči spremljanje izvajanja ciljev, določenih v tej direktivi.

2.  V ta namen zbirke podatkov zagotavljajo zlasti informacije o velikosti, značilnostih in razvoju tokov embalaže in odpadne embalaže (vključno z informacijami o toksičnosti ali nevarnosti embalažnih materialov in sestavin, ki se uporabljajo za njihovo izdelavo) na ravni posameznih držav članic.

▼M4

3.  Za uskladitev značilnosti in predstavitve dobljenih podatkov in za namene združljivosti podatkov držav članic te predložijo Komisiji svoje razpoložljive podatke v obliki, ki se sprejme na podlagi Priloge III, v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(2).

▼B

4.  Države članice pri predložitvi podrobnih podatkov upoštevajo posebne težave malih in srednje velikih podjetij.

5.  Pridobljeni podatki so na voljo v okviru nacionalnih poročil iz člena 17 in se ažurirajo z nadaljnjimi poročili.

6.  Države članice zahtevajo, da vsi vključeni gospodarski subjekti posredujejo pristojnim organom zanesljive podatke o svojem sektorju, kakor zahteva ta člen.

Člen 13

Podatki za uporabnike embalaže

Države članice v dveh letih po datumu iz člena 22(1) storijo vse potrebno, da zagotovijo, da so uporabnikom embalaže, in zlasti potrošnikom, na voljo potrebni podatki o:

 sistemih vračanja, zbiranja in predelave, ki so jim na voljo,

 njihovem prispevku k ponovni uporabi, predelavi in recikliranju embalaže in odpadne embalaže,

 pomenu oznak na embalaži, ki je na trgu,

 ustreznih elementih načrtov ravnanja z odpadki za embalažo in odpadno embalažo iz člena 14.

▼M2

Države članice prav tako spodbujajo kampanje za obveščanje in ozaveščanje potrošnikov.

▼B

Člen 14

Načrti ravnanja z odpadki

Za uresničevanje ciljev in ukrepov iz te direktive države članice v načrte ravnanja z odpadki, ki jih zahteva člen 17 Direktive 75/442/EGS, vključijo posebno poglavje o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, vključno z ukrepi, sprejetimi na podlagi členov 4 in 5.

Člen 15

Ekonomski instrumenti

Na podlagi ustreznih določb Pogodbe Svet sprejme ekonomske instrumente za pospeševanje doseganja ciljev te direktive. Če takšni ukrepi niso sprejeti, lahko države članice skladno z načeli, ki urejajo okoljsko politiko Skupnosti, med drugim skladno z načelom plača povzročitelj obremenitve, in z obveznostmi, ki izhajajo iz Pogodbe, sprejmejo ukrepe za uresničevanje teh ciljev.

Člen 16

Uradno obveščanje

1.  Brez poseganja v Direktivo 83/189/EGS države članice pred sprejetjem tovrstnih ukrepov uradno obvestijo Komisijo o osnutkih ukrepov, ki jih nameravajo sprejeti v okviru te direktive, razen fiskalnih ukrepov, vendar vključno s tehničnimi zahtevami, povezanimi s fiskalnimi ukrepi, ki spodbujajo skladnost s takšnimi tehničnimi zahtevami, da jih Komisija lahko preuči z vidika obstoječih predpisov, pri čemer v vsakem primeru uporabi postopek iz navedene direktive.

2.  Če je predlagani ukrep hkrati tudi tehnični predpis v smislu Direktive 83/189/EGS, lahko zadevna država članica v postopku obveščanja iz te direktive navede, da je uradno obvestilo enako veljavno tudi za Direktivo 83/189/EGS.

Člen 17

Obveznost poročanja

Države članice poročajo Komisiji o uporabi te direktive skladno s členom 5 Direktive Sveta 91/692/EGS z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje ( 15 ). Prvo poročilo zajema obdobje od leta 1995 do 1997.

Člen 18

Prosto dajanje v promet

Države članice na svojem ozemlju ne ovirajo dajanja v promet embalaže, ki izpolnjuje določbe te direktive.

▼M4

Člen 19

Prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu napredku

1.  Spremembe, potrebne za prilagoditev sistema prepoznavanja znanstvenemu in tehničnemu napredku (iz člena 8(2) in zadnje alinee drugega odstavka člena 10), in oblik, ki se nanašajo na sistem zbirke podatkov (iz člena 12(3) in Priloge III), se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

2.  Komisija sprejme spremembe, ki so potrebne za prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu napredku ponazoritvenih primerov za opredelitev embalaže (iz Priloge I). Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3).

▼B

Člen 20

Posebni ukrepi

▼M4

1.  Komisija določi tehnične ukrepe, potrebne za reševanje vseh težav pri uporabi določb te direktive, zlasti v povezavi z inertnimi embalažnimi materiali, danimi v promet v Skupnosti v zelo majhnih količinah (približno 0,1 masnega odstotka), primarno embalažo za medicinske pripomočke in farmacevtske proizvode, manjšo embalažo in razkošno embalažo. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 21(3).

▼B

2.  Komisija predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o vseh potrebnih ukrepih, če je potrebno skupaj s predlogom.

▼M6

Člen 20a

Poročanje o plastičnih nosilnih vrečkah

1.  Komisija do 27. novembra 2021 predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem oceni učinkovitost ukrepov iz člena 4(1a) na ravni Unije pri odpravljanju smetenja, spreminjanju vedenjskih vzorcev potrošnikov in spodbujanju preprečevanja odpadkov. Če ocena pokaže, da sprejeti ukrepi niso učinkoviti, Komisija preuči druge možne načine za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, tudi določitev realnih in dosegljivih ciljev na ravni Unije, ter po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

2.  Komisija do 27. maja 2017 predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem preuči vpliv uporabe okso-razgradljivih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

3.  Komisija do 27. maja 2017 preuči vplive življenjskega cikla kar zadeva različne možnosti zmanjšanja potrošnje zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

▼M2

Člen 21

Postopek odbora

1.  Komisiji pomaga odbor.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES ( 16 ) ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Rok iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

▼M4

3.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

▼B

Člen 22

Prenos v nacionalno zakonodajo

1.  Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, pred 30. junijem 1996. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2.  Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.  Poleg tega države članice obvestijo Komisijo o vseh obstoječih zakonih in drugih predpisih, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

▼M6

3a.  Pod pogojem, da se dosežejo cilji, določeni v členu 4 in členu 6, lahko države članice določbe iz člena 4(1a) in člena 7 prenesejo s sporazumi med pristojnimi organi in zadevnimi gospodarskimi sektorji.

▼M2

Taki sporazumi izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a) so izvršljivi;

(b) določajo cilje z ustreznimi roki;

(c) se objavijo v nacionalnih uradnih listih ali v uradnem dokumentu, ki je enako dostopen javnosti, in se pošljejo Komisiji;

(d) doseženi rezultati se redno spremljajo, o njih se redno poroča pristojnim organom in Komisiji ter so na voljo javnosti pod pogoji, določenimi v sporazumu;

(e) pristojni organi zagotovijo, da se napredek, dosežen v okviru sporazuma, preverja;

(f) pri neskladnostih s sporazumom države članice izvajajo ustrezne določbe te direktive z zakonskimi, podzakonskimi ali upravnimi ukrepi.

▼B

4.  Zahteve za izdelavo embalaže se v nobenem primeru ne uporabljajo za embalažo, ki se je uporabljala za nek izdelek pred datumom začetka veljavnosti te direktive.

5.  Države članice dopuščajo, da se v obdobju, ki ni daljše od petih let od datuma začetka veljavnosti te direktive, daje v promet embalaža, ki je bila izdelana pred tem datumom in je skladna z obstoječo nacionalno zakonodajo.

Člen 23

Direktiva 85/339/EGS se razveljavi z učinkom od datuma iz člena 22(1).

Člen 24

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 25

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

▼M5




PRILOGA I

PONAZORITVENI PRIMERI ZA MERILA IZ ČLENA 3(1)

Ponazoritveni primeri za merilo (i)

Predmeti, ki so embalaža

Škatle za slaščice

Folija, ovita okrog škatle za zgoščenko

Ovitki za pošiljanje katalogov in revij (z revijo)

Podloge za pecivo, ki se prodajajo skupaj s pecivom

Zvitki, cevi in valji, okrog katerih je navit upogljiv material (npr. plastična folija, aluminij, papir), razen zvitkov, cevi in valjev, ki so del proizvodnih strojev in se ne uporabljajo za predstavitev proizvoda kot prodajne enote

Cvetlični lončki, namenjeni samo za prodajo in prevoz rastlin in ne temu, da rastline v njih ostanejo celo življenjsko dobo

Steklenice za raztopine za injiciranje

Kolut za zgoščenke (ki se prodaja skupaj z zgoščenkami in ni namenjen za shranjevanje)

Obešalniki za obleke (ki se prodajajo skupaj z oblačilom)

Škatlice za vžigalice

Sterilne pregrade (vrečke, pladnji in materiali, ki so potrebni za ohranjanje sterilnosti proizvoda)

Kapsule za avtomate za napitke (npr. kava, kakav, mleko), ki se ob uporabi izpraznijo

Jeklenke za večkratno polnjenje za različne vrste plina, razen gasilnih aparatov

Predmeti, ki niso embalaža

Cvetlični lončki, v katerih rastline ostanejo celo življenjsko dobo

Škatle za orodje

Čajne filter vrečke

Voščeni ovoj za sir

Ovitki klobas

Obešalniki za obleke (ki se prodajajo samostojno)

Kapsule za kavni avtomat, kavne vrečke iz folije in kavni vložki iz filter papirja, ki se odvržejo skupaj z uporabljenim kavnim proizvodom

Kartuše za tiskalnike

Škatle za zgoščenke, DVD-je in videokasete (ki se prodajajo skupaj z zgoščenko, DVD-jem ali videokaseto)

Kolut za zgoščenke (ki se prodaja prazen in je namenjen za shranjevanje)

Raztopljive vrečke za detergente

Nagrobne sveče (posode za sveče)

Mehanski mlinček (vgrajen v vsebnik, ki se da ponovno polniti, npr. mlinček za poper, ki ga je mogoče znova napolniti)

Ponazoritveni primeri za merilo (ii)

Predmeti, ki so embalaža, če so oblikovani in namenjeni za polnjenje na prodajnem mestu

Papirnate ali plastične nosilne vrečke

Krožniki in kozarci za enkratno uporabo

Folija za hrano

Vrečke za sendviče

Aluminijasta folija

Plastična folija za očiščena oblačila v čistilnicah

Predmeti, ki niso embalaža

Mešalnik

Pribor za enkratno uporabo

Ovojni papir (ki se prodaja samostojno)

Papirnati modeli za peko (ki se prodajajo prazni)

Podloge za pecivo, ki se prodajajo brez peciva

Ponazoritveni primeri za merilo (iii)

Predmeti, ki so embalaža

Etikete, ki so obešene neposredno na proizvod ali so nanj pritrjene

Predmeti, ki so del embalaže

Krtačka maskare, ki je del pokrovčka posodice

Nalepke, pritrjene na drugo embalažo

Sponke

Plastični ovitki

Merilna posodica, ki je del pokrova embalaže za detergente

Mehanski mlinček (vgrajen v vsebnik za enkratno uporabo, napolnjen s proizvodom, npr. mlinček za poper, napolnjen s poprom)

Predmeti, ki niso embalaža

Priponke za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID)

▼B




PRILOGA II

BISTVENE ZAHTEVE ZA SESTAVO EMBALAŽE TER NJENO PRIMERNOST ZA PONOVNO UPORABO IN PREDELAVO, VKLJUČNO Z RECIKLIRANJEM

1.   Zahteve za izdelavo in sestavo embalaže

 Embalaža se izdela tako, da sta njena prostornina in masa omejeni na najmanjšo ustrezno vrednost, da se zagotovi potrebna raven varnosti, higiene in sprejemljivosti za embalirani proizvod in potrošnika.

 Embalaža se oblikuje, izdela in prodaja tako, da jo je mogoče ponovno uporabiti ali predelati, vključno z recikliranjem, in se njen vpliv na okolje čim bolj zmanjša, kadar se odpadna embalaža ali ostanki iz postopkov ravnanja z odpadno embalažo odstranijo.

 Embalaža se izdela tako, da je prisotnost zdravju škodljivih in drugih nevarnih snovi in materialov kot sestavnih delov embalažnega materiala ali katerih koli drugih sestavin embalaže čim manjša, glede na njihovo prisotnost v emisijah, pepelu ali izcednih vodah, kadar se embalaža ali ostanki iz postopkov ravnanja z odpadno embalažo sežigajo ali odlagajo.

2.   Zahteve za primernost embalaže za ponovno uporabo

Sočasno morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

 fizikalne lastnosti in značilnosti embalaže omogočajo številne poti ali kroženja v običajno predvidljivih pogojih uporabe,

 možnost obdelave rabljene embalaže, da se izpolnijo zahteve za varovanje zdravja in varnost delovne sile,

 izpolnjujejo se zahteve za embalažo, primerno za predelavo, če se ne uporablja več ponovno in zato postane odpadek.

3.   Zahteve za primernost embalaže za predelavo

(a)  Embalaža, ki jo je mogoče predelati z recikliranjem materiala

Embalaža mora biti izdelana tako, da omogoča recikliranje določenega odstotka uporabljenih materialov za izdelavo proizvodov, ki jih je mogoče tržiti, skladno s trenutno veljavnimi standardi v Skupnosti. Ta odstotek se lahko spreminja, odvisno od vrste materiala, iz katerega je embalaža sestavljena.

(b)  Embalaža, ki jo je mogoče predelati z energetsko predelavo

Odpadna embalaža, obdelana za namen pridobivanja energije, ima tolikšno najnižjo vrednost zgorevalne toplote, ki tudi pri najnižji vrednosti omogoča optimalno pridobivanje energije.

(c)  Embalaža, ki jo je mogoče predelati s kompostiranjem

Odpadna embalaža, obdelana za kompostiranje, mora biti toliko biološko razgradljiva, da naj ne bi ovirala ločenega zbiranja ter procesa ali dejavnosti kompostiranja, kamor je vnesena.

(d)  Biološko razgradljiva odpadna embalaža

Biološko razgradljiva odpadna embalaža je takšna, da se fizično, kemično, toplotno ali biološko razgradi, tako da se večji del končnega komposta razgradi v ogljikov dioksid, biomaso in vodo.




PRILOGA III

PODATKI, KI JIH MORAJO DRŽAVE ČLANICE VKLJUČITI V SVOJE ZBIRKE PODATKOV O EMBALAŽI IN ODPADNI EMBALAŽI (SKLADNO S PREGLEDNICAMI 1 DO 4)

1.

Za primarno, sekundarno in terciarno embalažo:

(a) količine, za vsako širšo kategorijo materiala, v državi porabljene embalaže (izdelana + uvožena – izvožena) (preglednica 1);

(b) ponovno uporabljene količine (preglednica 2).

2.

Za gospodinjsko in negospodinjsko odpadno embalažo:

(a) količine za vsako širšo kategorijo materiala, predelanega in odstranjenega v državi (izdelana + uvožena – izvožena) (preglednica 3);

(b) reciklirane količine in predelane količine za vsako širšo kategorijo materiala (preglednica 4).



PREGLEDNICA 1

Količina embalaže (primarne, sekundarne in terciarne), porabljene na nacionalnem ozemlju

 

Proizvodnja v tonah

– Izvoz v tonah

+ Uvoz v tonah

= Skupaj

Steklo

 

 

 

 

Plastika

 

 

 

 

Papir/karton

(vključno s kompoziti)

 

 

 

 

Kovina

 

 

 

 

Les

 

 

 

 

Drugo

 

 

 

 

Skupaj

 

 

 

 



PREGLEDNICA 2

Količina embalaže (primarne, sekundarne in terciarne), ponovno uporabljene na nacionalnem ozemlju

 

Porabljena embalaža v tonah

Ponovno uporabljena embalaža

v tonah

v odstotkih

Steklo

 

 

 

Plastika

 

 

 

Papir/karton

(vključno s kompoziti)

 

 

 

Kovina

 

 

 

Les

 

 

 

Drugo

 

 

 

Skupaj

 

 

 



PREGLEDNICA 3

Količina odpadne embalaže, predelane in odstranjene na nacionalnem ozemlju

 

Proizvedeni odpadki v tonah

- Izvoženi odpadki v tonah

+ Uvoženi odpadki v tonah

= Skupaj

Gospodinjski odpadki

 

 

 

 

Steklena embalaža

 

 

 

 

Plastična embalaža

 

 

 

 

Papirna/kartonska embalaža

 

 

 

 

Kartonska kompozitna embalaža

 

 

 

 

Kovinska embalaža

 

 

 

 

Lesena embalaža

 

 

 

 

Vsa gospodinjska odpadna embalaža

 

 

 

 

Negospodinjski odpadki

 

 

 

 

Steklena embalaža

 

 

 

 

Plastična embalaža

 

 

 

 

Papirna/kartonska embalaža

 

 

 

 

Kartonska kompozitna embalaža

 

 

 

 

Kovinska embalaža

 

 

 

 

Lesena embalaža

 

 

 

 

Vsa negospodinjska odpadna embalaža

 

 

 

 



PREGLEDNICA 4

Količina odpadne embalaže, reciklirane in predelane na nacionalnem ozemlju

 

Vsa predelana in odstranjena odpadna embalaža v tonah

Reciklirana količina

Predelana količina

v tonah

v odstotkih

v tonah

v odstotkih

Gospodinjski odpadki

 

 

 

 

 

Steklena embalaža

 

 

 

 

 

Plastična embalaža

 

 

 

 

 

Papirna/kartonska embalaža

 

 

 

 

 

Kartonska kompozitna embalaža

 

 

 

 

 

Kovinska embalaža

 

 

 

 

 

Lesena embalaža

 

 

 

 

 

Vsa gospodinjska odpadna embalaža

 

 

 

 

 

Negospodinjski odpadki

 

 

 

 

 

Steklena embalaža

 

 

 

 

 

Plastična embalaža

 

 

 

 

 

Papirna/kartonska embalaža

 

 

 

 

 

Kartonska kompozitna embalaža

 

 

 

 

 

Kovinska embalaža

 

 

 

 

 

Lesena embalaža

 

 

 

 

 

Vsa negospodinjska odpadna embalaža

 

 

 

 

 



( 1 ) UL C 263, 12.10.1992, str. 1 in UL C 285, 21.10.1993, str. 1.

( 2 ) UL C 129, 10.5.1993, str. 18.

( 3 ) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 23. junija 1993 (UL C 194, 19.7.1993, str. 177), Skupno stališče Sveta z dne 4. marca 1994 (UL C 137, 19.5.1994, str. 65) in Sklep Evropskega parlamenta z dne 4. maja 1994 (UL C 205, 25.7.1994, str. 163). Potrjeno dne 2. decembra 1993 (UL C 342, 20.12.1993, str. 15). Skupno besedilo Spravnega odbora z dne 8. novembra 1994.

( 4 ) UL L 176, 6.7.1985, str. 18. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/629/EGS (UL L 377, 31.12.1991, str. 48).

( 5 ) UL C 122, 18.5.1990, str. 2.

( 6 ) UL L 194, 25.7.1975, str. 39. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 91/156/EGS (UL L 78, 26.3.1991, str. 32).

( 7 ) UL L 109, 26.4.1983, str. 8. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 92/400/EGS (UL L 221, 6.8.1992, str. 55).

( 8 ) UL L 377, 31.12.1991, str. 20.

( 9 ) Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

( 10 ) UL L 30, 6.2.1993, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2557/2001 (UL L 349, 31.12.2001, str. 1).

( 11 ) UL L 166, 1.7.1999, str. 6. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2118/2003 (UL L 318, 3.12.2003, str. 5).

( 12 ) UL L 185, 17.7.1999, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 2118/2003.

( 13 ) UL L 50, 20.2.1997, str. 28.

( 14 ) UL L 326, 29.12.1969, str. 36.

( 15 ) UL L 377, 31.12.1991, str. 48.

( 16 ) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.