24.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/19

(1)

Z dopisom z dne 16. julija 2010 (dokument št. 565828) je družba Míla ehf. (v nadaljnjem besedilu: Míla ali pritožnik) Nadzornemu organu Efte (v nadaljnjem besedilu: Nadzorni organ) predložila pritožbo glede domnevno nezakonite državne pomoči, ki jo je dodelilo Ministrstvo za zunanje zadeve na Islandiji na podlagi zakupov za uporabo in upravljanje dveh optičnih vlaken, ki se ju je prej upravljalo v imenu Severnoatlantske zveze (v nadaljnjem besedilu: zveza NATO). Nadzorni organ je po svoji preiskavi 21. novembra 2012 sprejel Odločbo št. 410/12/COL, s katero je ugotovil, da zakup za uporabo in upravljanje optičnega vlakna, ki ga je Agencija za obrambo Ministrstva za zunanje zadeve na Islandiji 1. februarja 2010 sklenila z družbo Og fjarskipti hf. (zdaj Fjarskipti hf., v nadaljnjem besedilu pa: Vodafone Iceland ali Vodafone) (2), ni vključeval državne pomoči v smislu člena 61 Sporazuma EGP (3).

(2)

Družba Míla je 19. februarja 2013 na Sodišču Efte vložila vlogo za razveljavitev Odločbe št. 410/12/COL. Sodišče Efte je s svojo sodbo z dne 27. januarja 2014 v zadevi E-1/13 razveljavilo odločbo nadzornega organa (4).

(3)

Nadzorni organ je 16. julija 2014 sprejel Odločbo št. 299/14/COL o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 1(2) dela I Protokola 3 in pozval islandske organe ter zainteresirane strani k predložitvi pripomb.

(4)

Nadzorni organ je prejel pripombe islandskih organov (dokumenti št. 722921–722923) ter tretjih strani, in sicer družbe Míla (dokument št. 729699), družbe Vodafone (dokument št. 723556) in fizične osebe (dokument št. 729917). Pripombe tretjih strani so bile posredovane islandskim organom, ki so v zvezi z njimi predložili svoje pripombe (dokumenti št. 744468–744471 in 753302–753303).

(5)

Islandska vlada je 15. avgusta 2007 v celoti prevzela upravljanje Agencije za radarje (Ratsjárstofnun) (5), ki je bila pred tem upravljana pod okriljem organov ZDA. Agencija za radarje je prej upravljala tri optična vlakna znotraj kabla z osmimi optičnimi vlakni, ki je dolg približno 1 850 km ter obkroža Islandijo in njeno severno-zahodno regijo (6). Islandska vlada je s tem dobila priložnost za drugačno uporabo enega ali več od teh treh vlaken.

(6)

Islandski organi so se odločili, da bodo enega od vlaken uporabili za islandski protiletalski obrambni sistem in varne vladne telekomunikacije. Organi so se nadalje odločili, da bi moral Državni trgovinski center (Ríkiskaup) izvesti postopek oddaje javnega naročila za uporabo in upravljanje preostalih dveh vlaken (7).

(7)

Podrobnosti povabila k oddaji ponudb so bile navedene v opisu projekta, ki ga je pripravil center Ríkiskaup (8). Na podlagi tega dokumenta je center Ríkiskaup v imenu oddelka za obrambo Ministrstva za zunanje zadeve objavil razpis za uporabo in upravljanje dveh od treh optičnih vlaken, ki naj bi ju zakupili dve nepovezani strani z namenom sklenitve zakupne pogodbe za obdobje desetih let.

(8)

V skladu z razpisom je optični kabel dolg približno 1 850 km in obkroža Islandijo, tako da nepoškodovan poteka med 16 trenutnimi priključni točkami (od datuma razpisa) ter skozi telefonske centrale in drugo telekomunikacijsko opremo. Telefonske centrale in drugo telekomunikacijsko opremo ima večinoma v lasti in jih nadzoruje družba Míla. Na podlagi točke 2.3 razpisa predlagani zakup ne bo vključeval nobenih prostorov za opremo zakupnika. Zakupnik bo odgovoren za pridobitev potrebnih prostorov za svojo opremo ali kakršnih koli drugih prostorov, ki so potrebni za uporabo vlaken. Zakupnik je torej odgovoren za zagotovitev dostopa do prostorov in priključnih točk, kjer namerava povezati svojo opremo z vlaknom. Če mora zakupnik pridobiti ali najeti prostore za svojo opremo, dodatne povezave ali druge elemente, stroške v zvezi s tem poravna sam. Zakupnik je odgovoren za vso komunikacijo z lastniki prostorov, pri čemer zakupodajalec ne deluje kot posrednik ali ponudnik kakršnih koli prostorov ter ne zagotavlja, da ima zakupnik dostop do prostorov na priključnih točkah ali drugod. Zakupnik lahko optičnemu vlaknu doda nove priključne točke, vendar mora to storiti po posvetovanju z zakupodajalcem in drugimi solastniki vlakna. Zakupnik poravna kakršne koli stroške, povezane z dodajanjem novih priključnih točk. Podrobne zahteve so določene, da se zagotovi skrbna priprava in strokovna izvedba kakršnega koli dostopa do kabla s strani zakupnika in dodajanje priključnih točk, zato da bodo lahko drugi neprekinjeno uporabljali kabel.

(9)

Kar zadeva zakupnino, povabilo k oddaji ponudb določa zakupnino v najmanjši vrednosti 19 000 000 ISK na leto za vsako vlakno, da se zagotovi kritje stroškov delovanja in vzdrževanja optičnih vlaken (9). Rok za predložitev in odpiranje ponudb je bil 19. junija 2008.

(10)

Ocena ponudb je temeljila na naslednjih merilih:

Preglednica 1

Razpisna merila za dodelitev

(11)

Na razpis je prispelo pet ponudb, ki so jih predložila štiri neodvisna podjetja, kot je povzeto v preglednici 2 v nadaljevanju. Dve ponudbi sta bili obravnavani kot variantni ponudbi:

Preglednica 2

Ponudbe, ki so bile predložene v zvezi z razpisom

(12)

Prejete ponudbe je po oceni, ki jo je izvedlo neodvisno svetovalno podjetje Mannvit, ovrednotil center Ríkiskaup. Na podlagi podatkov centra Ríkiskaup in podjetja Mannvit, se je za vse štiri družbe, ki so predložile ponudbe, štelo, da izpolnjujejo zahtevane tehnične zmogljivosti za izvedbo projekta ter splošne zahteve v zvezi z osebnim in finančnim položajem kandidatov za projekt, ki so bile določene v povabilu k oddaji ponudb. Podjetje Mannvit pa je izrazilo pridržek v zvezi s predlogom družbe Hringiðan. Na podlagi tega predloga naj bi projekt izvedlo podjetje, ki bi ga financirala družba Hringiðan. Podjetje Mannvit je menilo, da ni mogoče oceniti finančne in tehnične zmogljivosti tega podjetja, ki takrat še ni bilo ustanovljeno. V skladu s pogoji razpisa je ponudbo družbe Hringiðan torej bilo mogoče izključiti. Podjetje Mannvit je predvidelo učinek izključitve ponudbe družbe Hringiðan na rezultat razpisa, vendar je ugotovilo, da ta nima nobenega učinka, saj se ponudba družbe Hringiðan ni uvrstila med najboljši dve ponudbi in zato v vsakem primeru ni bila uspešna.

(13)

Kot je navedeno v preglednici 2, sta na podlagi meril za dodelitev največ točk prejeli družbi Fjarski ehf. (92,18 točke) in Vodafone (89,67 točke). Z navedenima družbama so se začela pogajanja. Zaradi finančne krize na Islandiji, ki se je začela jeseni 2008, so se pogajanja začela šele konec leta 2009 in bila nato zaključena v začetku leta 2010. Vendar se je družba Fjarski ehf. odločila, da bo odstopila od projekta. Zakupna pogodba je bila torej sklenjena z družbo Vodafone za samo eno od obeh vlaken.

(14)

Pogodba, sklenjena 1. februarja 2010 med družbo Vodafone in islandsko Agencijo za obrambo (Varnarmálastofnun), določa uporabo optičnega vlakna v kablu z osmimi optičnimi vlakni, ki je dolg približno 1 850 km in obkroža Islandijo. Določena letna zakupna cena znaša 19 150 000 ISK (brez DDV) in je od junija 2008 indeksirana v skladu z indeksom gradbenih stroškov. Pogodba je bila sklenjena za deset let.

(15)

V pogodbi je navedeno, da je bilo sporno vlakno navedeno na inventarju zveze NATO. V skladu s členom 16 Zakona o obrambi št. 34/2008 je bil zakupodajalec upravičen do sklenitve zakupne pogodbe za uporabo takih prostorov v imenu države in zveze NATO. Glede na mednarodne zaveze Islandije pa je bilo treba vključiti klavzulo, ki zakupodajalca pooblašča, da med vojno prevzame navedene prostore brez obvestila. Določbe v zvezi s tem so navedene v členu 8 pogodbe.

(16)

V pogodbi je ponovljena določba iz razpisa, da niso vključeni nobeni prostori za opremo zakupnika. Zakupnik bo odgovoren za pridobitev potrebnih prostorov za svojo opremo ali kakršnih koli drugih prostorov, ki so potrebni, da lahko uporablja vlakna. Zakupnik je torej odgovoren za zagotovitev dostopa do prostorov in priključnih točk, kjer namerava povezati svojo opremo z vlaknom. Če mora zakupnik pridobiti ali najeti prostore za svojo opremo, dodatne povezave ali druge elemente, stroške v zvezi s tem poravna sam. Zakupnik je odgovoren za vso komunikacijo z lastniki kabla ali prostorov.

(17)

Pritožba družbe Míla se nanaša na že navedeno pogodbo, ki je bila na podlagi razpisa sklenjena 1. februarja 2010 med islandsko Agencijo za obrambo in telekomunikacijskim operaterjem Vodafone. Pritožnik trdi, da sklenjena pogodba vključuje državno pomoč v obliki zakupnine za uporabo optičnega vlakna po ceni, ki je znatno nižja od zneska, ki bi ga tržni vlagatelj štel za sprejemljivega.

(18)

Družba Míla to trditev utemeljuje z naslednjim (11):

(19)

Pritožnik je z dopisom z dne 19. septembra 2012 predložil nadaljnje podatke o svoji navedbi v zvezi z državno pomočjo za družbo Vodafone. Pritožnik je zlasti opozoril na novo tarifo podjetja Orkufjarskipti  (13) za zakup kabla iz optičnih vlaken (14). Tarifa navaja zakupnino za vsako vlakno v kablu s šestimi optičnimi vlakni v smislu mesečne zakupnine v ISK na kilometer v kablu (15). Pritožnik je na podlagi pomnožitve tarife z dolžino kabla, ki v skladu z zakupno pogodbo z družbo Vodafone meri približno 1 850 km, ugotovil, da bi zakupnina za vlakno te dolžine v skladu s tarifo morala znašati 107 137 200 ISK na leto.

(20)

Islandski organi so v odgovor na pritožbo predložili mnenje, da zakup optičnih vlaken zveze NATO ne pomeni državne pomoči, saj sklenitev pogodbe zakupniku ne daje nobene gospodarske prednosti, ki bi presegala tržne pogoje, ne vključuje uporabe državnih sredstev in ne izkrivlja konkurence ali je ne ogroža.

(21)

V zvezi s tem se islandski organi sklicujejo na memorandum Ministrstva za zunanje zadeve z dne 7 maja 2008 o predlaganem dajanju optičnih vlaken zveze NATO v zakup. Memorandum na splošno pojasnjuje predlagani postopek oddaje javnega naročila, vključno s postopki povabila k oddaji ponudb in merili za izbiro ustreznih zakupnikov med ponudniki. Cilji projekta so zajemali znižanje stroškov vzdrževanja in upravljanja optičnih vlaken zveze NATO, izboljšanje javnega dostopa do širokopasovnih povezav in spodbujanje konkurence na področju prenosa podatkov na domačem trgu. Islandski organi menijo, da je bilo dajanje dveh vlaken v zakup ukrep, ki ni bil pomoč. Nadalje menijo, da bi projekt koristil izvajanju vladnih politik v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi storitvami in informacijsko družbo. Prav tako bi omogočil infrastrukturno konkurenco na trgu zakupljenih vodov na območjih, kjer trenutno ni konkurence, kar bi nadalje spodbudilo več konkurence na podrejenih trgih, na primeru na trgu za širokopasovne povezave visokih hitrosti.

(22)

Kar zadeva trditev pritožnika, da je bilo vlakno v lasti Islandije in da bi morala zakupnina vključevati fiksne stroške, povezane z gradnjo, obnovo in odpisom kablov, so islandski organi zagotovili pojasnila o lastništvu in stroških gradnje. Opozorili so, da je vgradnjo kabla financirala zveza NATO, ne pa Islandija. Poleg tega je bil kabel naveden na inventarju organizacije in trije od osmih vlaken so bili namenjeni uporabi v zvezi z dejavnostmi ameriških sil na Islandiji. Po odhodu ameriških sil z Islandije leta 2006 in 2007 je upravljanje treh vlaken na podlagi pisnega dogovora z zvezo NATO prevzela Islandija kot „država gostiteljica, država uporabnica“. Čeprav so islandski organi prevzeli operativno upravljanje vlaken, ima zveza NATO še vedno več izključnih pravic do teh vlaken. Islandija teh treh vlaken nima v lasti. Ta tri vlakna so v lasti zveze NATO, dokler velja obrambni sporazum med Islandijo in ZDA. Zveza NATO ima prednostne pravice do uporabe vlaken. Kakršni koli prihodki od zakupa vlaken se lahko uporabijo zgolj za upravljanje in vzdrževanje sredstev zveze NATO (16). To predvsem pomeni, da Islandija ne more obdržati nobenih prihodkov, ki presegajo te stroške, ampak jih mora prenesti na zvezo NATO.

(23)

Zveza NATO je prvotno vložila v vgraditev kabla iz optičnih vlaken in krila te stroške. Vzdrževanje in upravljanje vlaken je zajeto v obveznosti Islandije kot članice zveze NATO, ki jih mora spoštovati. Glede na mnenje islandskih organov pritožnik zmotno trdi, da bi morala država vložiti 250 milijonov ISK, zato da bi uspešni ponudnik lahko imel na voljo enega od vlaken in ga prosto uporabljal, ker sta se dva vlakna dejavno uporabljala za islandski protiletalski obrambni sistem. Prvotni namen je bil dati v zakup dva vlakna. Ocena stroškov za to, da bi se omogočilo komercialno uporabo obeh vlaken, je bila 20–65 milijonov ISK. Ker je eden od uspešnih ponudnikov umaknil svojo ponudbo, je bilo treba omogočiti uporabo samo enega vlakna. Strošek je bil torej veliko nižji od prvotno ocenjenega in precej nižji od zakupnine družbe Vodafone za vlakno. Znova je bilo omenjeno, da je v skladu s točko 1.2.4 povabila k oddaji ponudb iz aprila 2008 ocena stroškov upravljanja in vzdrževanja vsakega od dveh vlaken, ki naj bi se dala v zakup, za Islandijo znašala približno 19 000 000 ISK na leto (17).

(24)

Po mnenju islandskih organov ukrep kot rezultat uspešnega povabila k oddaji ponudb ne vključuje nobene vrste državnega financiranja. Ukrep prav nasprotno zagotavlja prihodke za državo na podlagi zakupa vlaken, ki bi jih država drugače morala še naprej vzdrževati z državnimi sredstvi. Poleg tega islandski organi izpostavljajo, da omejitve, ki izhajajo iz lastništva zveze NATO in tega, da ima zveza NATO prednost pri uporabi med vojno, pomenijo, da bi cena lahko bila nižja, če takih omejitev ne bi bilo. Ta dejavnik bi na vse ponudnike enako vplival, tržna cena pa bi se temu morala prilagoditi (18).

(25)

Islandski organi so menili, da uporaba merila za dodelitev v zvezi s spodbujanjem konkurence in domnevna dejanska izključitev podjetja z monopolom na trgu ne moreta sami po sebi biti podlaga za ugotovitev, da ukrep izkrivlja konkurenco ali daje prednost določenemu podjetju. Po mnenju islandskih organov je bila vlada v celoti pooblaščena za uporabo več meril za dodelitev. Poleg tega so bila merila legitimna ter upoštevala so pomembne cilje v zvezi z okrepitvijo konkurence in zagotavljanjem dobrih storitev za splošno javnost.

(26)

Islandski organi so tudi predložili mnenje, da bi se lahko državna pomoč, če bi Nadzorni organ obravnaval ukrep kot takšno pomoč, štela za združljivo s členom 61(3) Sporazuma EGP, pri čemer bi se upoštevali cilji ukrepa, vključno s ciljem povečanja javnega dostopa do širokopasovnih povezav na območjih, ki prejemajo pomoč. V zvezi s tem so islandski organi tudi pozvali Nadzorni organ, naj oceni, ali bi se moralo takšno pomoč obravnavati kot financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot je to opisano v poglavju 2.2.2 smernic nadzornega organa za širokopasovna omrežja (19).

(27)

Nadzorni organ je 21. novembra 2012 sprejeli Odločbo št. 410/12/COL, v kateri je sklenil, da ukrep ne pomeni državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Nadzorni organ je menil, da zakup za uporabo in upravljanje optičnega vlakna ni pomenil državne pomoči, saj je bila zakupna pogodba sklenjena na podlagi uporabe javnega razpisa, ki je lahko določil tržne pogoje, zato pogodba ni dala gospodarske prednosti družbi Vodafone.

(28)

Sodišče Efte je 27. januarja 2014 razveljavilo Odločbo Nadzornega organa št. 410/12/COL. Sodišče je sklenilo, da bi Nadzorni organ moral začeti formalni postopek preiskave, saj je imel na voljo podatke in dokaze, ki bi na podlagi nepristranskosti morali vzbuditi dvome ali opozoriti na resne težave v zvezi s tem, ali je zakupna pogodba dala gospodarsko prednosti družbi Vodafone (20).

(29)

Sodišče je menilo, da bi moral Nadzorni organ podvomiti v to, ali je cena, dogovorjena na podlagi razpisa, izražala dejansko tržno ceno za zakup takega sredstva. Sodišče je zlasti poudarilo, da razpisna merila za dodelitev niso izražala dejavnikov, ki bi jih zasebni vlagatelj štel za pomembne pri razpisu za zakup, in da Nadzorni organ očitno ni ocenil vseh okoliščin in posledic uporabnosti preskusa vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Zdi se, da so merila za dodelitev, razen cene, izražala javno politiko ali zakonodajne pomisleke, ki jih zasebni vlagatelj ne bi štel za pomembne. Postopek oddaje javnega naročila ni uporabil ceno ali zakupnino kot edino ali glavno merilo za dodelitev. Sodišče Efte je nadalje menilo, da Nadzorni organ ni ocenil verjetnosti tega, da bi zveza NATO uporabila svoje prednostne pravice za uporabo vlakna ali svojo pravico do razveljavitve sporazuma.

(30)

Sodišče je med drugim na podlagi navedenih dejstvih sklenilo, da so obstajali dosledni in nepristranski dokazi, da Nadzorni organ ni v celoti in dovolj proučil, ali je zakupna pogodba pomenila državno pomoč, in če je, ali je bila ta pomoč združljiva s Sporazumom EGP.

(31)

Nadzorni organ se je 16. julija 2014 odločil, da začne formalni postopek preiskave o morebitni državni pomoči, dodeljeni na podlagi zakupa optičnega vlakna zveze NATO. Nadzorni organ je v svoji odločbi navedel, da na podlagi podatkov, ki so jih predložili pritožnik in islandski organi, ne more izključiti možnosti, da pogodba, ki jo je islandska Agencija za obrambo 1. februarja 2010 sklenila z družbo Vodafone Iceland, morda pomeni državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Poleg tega je Nadzorni organ navedel, da na podlagi razpoložljivih podatkov tudi dvomi v združljivost morebitne pomoči z delovanjem Sporazuma EGP.

(32)

Islandski organi v svojem odzivu na začetek formalnega postopka preiskave trdijo, da zadeva obravnava odpiranje sektorja, v katerem je prej imelo monopol podjetje v državni lasti, pozneje, po privatizaciji in prodaji, pa družba Míla. Realno gledano, ne bi mogel noben konkurent družbe Míla podvojiti potrebnega omrežja in infrastrukture, tj. optičnega vlakna. Sektor je izjemno pomemben za splošno javnost in njen dostop do informacij. Zadeva obravnava tudi dostop in zagotavljanje storitev za podeželska in redko poseljena območja na Islandiji. Edinstvene značilnosti zadeve so povezane z zapletenimi vprašanji glede lastništva in pomembnostjo omejitev zaradi vloge, ki jo ima vlakno v obrambnem mehanizmu ter kriznem upravljanju Islandije in drugih članic zveze NATO.

(33)

Glavni cilj ukrepov islandskih organov je bil omejiti javne odhodke v zvezi z upravljanjem vlakna. Cilj vseh drugih korakov pa je bil prispevati k okrepljeni konkurenci v sektorju. Ukrepi so bili uspešni in splošna javnost ter zasebni in javni subjekti, ki so močno odvisni od telekomunikacij po celotni Islandiji, imajo zdaj koristi od večje konkurenčnosti in boljše storitve. Uvedene so bile določene omejitve za spodbujanje konkurence pod enakovrednimi pogoji, glavni namen vseh teh omejitev pa je bilo zagotavljanje čim boljših in ugodnejših storitev za splošno javnost.

(34)

Islandski organi znova poudarjajo že izraženo stališče, da ukrep ne pomeni državne pomoči. Poleg tega so navedli spodaj opisane utemeljitve.

(35)

Islandija ne nasprotuje temu, da se državna sredstva lahko prenesejo tudi na drug način in ne samo tako, da država neposredno porazdeli državne sklade med druge subjekte, vendar poudarja, da je to treba oceniti za vsak primer posebej.

(36)

V zvezi s tem islandski organi zahtevajo, da nadzorni organ upošteva predvsem to, da „sredstvo“ (tj. vlakno) ni v lasti Islandije ali katerega koli njenega subjekta. Sredstvo je financirala, zgradila in ima v trajni lasti tretja stran, in sicer zveza NATO. Dogovori med zvezo NATO in islandskimi organi temeljijo na načelu „ni stroškov, ni koristi“. To pomeni, da bodo kakršni koli prihodki od zakupa vlakna najprej uporabljeni za kritje operativnih stroškov in manjših popravil. Ta dogovor je opisan v členu 16 islandskega Zakona o obrambi št. 34/2008, ki nadalje pojasnjuje, da za kakršna koli sredstva, ki sodijo v to kategorijo, veljajo varnostna pravila in prednostne pravice zveze NATO. Poleg tega, če prihodki presegajo navedene stroške, se ves presežek vrne lastniku vlakna, in sicer zvezi NATO. Če stroški presegajo prihodke ali v primeru večjih popravil ali zamenjav zaradi višje sile, islandski organi zadevnih stroškov niso dolžni kriti. Stroške popravil kabla si namreč delita lastnika vlaken glede na število vlaken, ki jih imata v lasti, tj. družba Míla (5/8) in zveza NATO (3/8). Zato za obravnavani primer ni mogoče neposredno uporabiti nobenega preskusa zasebnega prodajalca, saj islandski organi nimajo nobenega gospodarskega interesa, da bi dosegli prihodke od zakupa vlaken, ki bi presegali stroške upravljanja in vzdrževanja vlakna.

(37)

V razpisni dokumentaciji je določeno, da je bil dostop do vlakna pogojen z več drugimi vprašanji, ne pa samo z zakupom in zakupno ceno. V skladu s klavzulo 2.3 je obveznost zakupnika, da pridobi potrebne prostore in priključne točke za vlakno. Islandija ni zagotovila niti tega, da bo zakupnik imel dostop do takih prostorov. Poleg tega je v klavzuli 2.7 določeno, da zakupnik načeloma vrne vlakno v istem stanju, kot ga je prejel, če pa zakupnik izvede spremembe, zakupodajalec ob koncu pogodbenega obdobja pridobi takšne spremembe brezplačno. Za dostop do vlakna se je bilo treba dogovoriti z družbo Míla, ki je imela v lasti prostore, ki so bili potrebni za upravljanje vlakna. Islandska uprava za pošto in telekomunikacije je sčasoma izdala dve odločbi z navodili za družbo Míla, ki je bila vodilni udeleženec na trgu, da družbi Vodafone odobri dostop do priključnih točk za razumno plačilo.

(38)

Islandski organi predlagajo dokaze od družbe Vodafone v zvezi z njenimi dodatnimi stroški pri pridobivanju dostopa do vlakna (22). Stroški naložbe družbe Vodafone v opremo, optične spoje in začetna plačila družbi Míla znašajo 130 milijonov ISK. Poleg tega letne licenčnine za opremo znašajo 7,5 milijona ISK. To so dodatni stroški poleg letne zakupnine v vrednosti 19,15 milijona ISK, ki je vezana na indeks gibanja cen. Poleg tega družba Vodafone plača Islandski obalni straži mesečno pristojbino v vrednosti 15 000 ISK za vsako priključno točko, ki ni zajeta v obstoječi sporazum z Islandsko obalno stražo.

(39)

To dokazuje, da v tem primeru „sredstva“ niso v lasti države, da se dobiček na podlagi zakupa deli z dejanskim lastnikom v skladu z načelom „ni stroškov, ni koristi“ in da islandski organi niso bili pooblaščeni za dodelitev popolnega dostopa do vlakna morebitnim vlagateljem. Ta dejstva so pomembna: prvič za oceno tega, ali so bila državna sredstva prenesena, drugič za obravnavo postopka oddaje javnega naročila, tretjič pa vplivajo na komercialne dejavnike v zvezi z ustrezno zakupno ceno. Poleg tega dejstva dokazujejo, da je primerjava med hipotetičnim komercialnim akterjem na trgu in državo skoraj nemogoča, saj noben udeleženec na trgu ne bi mogel biti v primerljivem položaju. Omejitve zveze NATO, opisane v nadaljevanju, ter zapleteno lastništvo in porazdelitev dohodkov bi za običajnega udeleženca na trgu bili povsem tuji dejavniki.

(40)

Islandski organi menijo, da je verjetnost uporabe ali razveljavitve s strani zveze NATO lahko različna v času trajanja zakupne pogodbe in da Islandija ali zveza NATO na to ne more vplivati. Narava omejitev zveze NATO pa ima precejšen in negativen učinek na uporabo vlakna v komercialne namene. Učinek na tržno zakupno ceno je negativen in islandski organi ocenjujejo, da ta negativni učinek na ceno znaša 15–25 %. Take omejitve ne obstajajo v zvezi z vlakni, ki jih upravlja družba Míla.

(41)

Islandski organi trdijo, da se postopek oddaje javnega naročila iz leta 2008 lahko obravnava kot ustrezna metoda za določanje tržne cene. Zlasti glede na lastniško strukturo, omejitve v zvezi z obrambno vlogo zveze NATO in naravo zadevnega sredstva, ne bi noben zasebni prodajalec, ki bi moral upoštevati vse te pomembne dejavnike, obravnaval postopka, v katerem bi edino merilo bila zakupna cena.

(42)

Islandski organi trdijo, da je uporaba šestih različnih razpisnih meril za dodelitev povsem utemeljena, in se ne strinjajo s stališčem, ki ga je Nadzorni organ izrazil v svoji odločbi o začetku postopka, in sicer da bi merilo o spodbujanju konkurence lahko postavilo prvotnega operaterja v slabši položaj. Zlasti opozarjajo, da družba Míla ni imela poslovnega interesa za vlakno zveze NATO. V skladu s tem bi bilo treba zavreči kakršno koli utemeljitev družbe Míla, da bi hipotetično lahko predložila boljšo ponudbo. Kakršna koli ponudba družbe Míla ne bi bila dobronamerna poslovna ponudba. Islandski organi trdijo, da bi imeli pravico izključiti takšno ponudbo na podlagi sodbe v zadevi T-244/08, Konsum Nord proti Komisiji  (23).

(43)

Islandski organi nasprotujejo stališču, ki ga je izrazil pritožnik, in sicer da je navedba najmanjše cene v razpisu odvrnila ponudnike od konkuriranja pri ceni. Merilo o najmanjši ceni ne omejuje konkurence pri ceni. Ponudniki so ponudili tako visoko ceno, kot se jim je zdela poslovno sprejemljiva. Če najmanjša cena ne bi bila določena, bi to lahko zgolj spodbudilo nižje ponudbe, kot so bile dejansko pridobljene v postopku, najnižja cena v razponu cen pa bi se samo znižala. Dejstvo, da je bila večina ponudb v ozkem cenovne razponu, lahko zgolj pomeni zadržanost trga do preseganja najmanjše cene zaradi poslovnih razlogov.

(44)

Islandski organi poudarjajo, da je razpis dejansko vključeval dva ločena cenovna elementa in ne enega. Poleg zakupne cene so ponudniki konkurirali tudi v številu omrežnih priključnih točk, ki so se jih zavezali vgraditi. Vsaka taka priključna točka zahteva precejšnje naložbe, ki jih ob koncu zakupa ne bo pridobil zakupnik, ampak bodo povečale vrednost vlakna zveze NATO.

(45)

V odstavku 87 Odločbe nadzornega organa št. 410/12/COL o začetku postopka se od islandskih organov zahteva, da predložijo neodvisno strokovno oceno o tržni ceni zakupnine. Islandski organi so najprej razumeli, da je ta zahteva odvisna od tega, da bi islandski organi preklicali utemeljitve v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila in da bi dejanska zakupnina bila ustrezno merilo za takšno tržno ceno. Ker so bile po mnenju islandskih organov navedene trditve utemeljene, v začetne pripombe, ki so jih pripravili, ni bila vključena nobena ocenjevalna študija. V odziv na pripombe tretje strani in zlasti utemeljitev, ki jih je v zvezi z domnevno tržno vrednostjo zadevne pravice do zakupa predložila družba Míla, pa so islandski organi zahtevali in zagotovili ocenjevalno študijo strokovnega svetovalnega podjetja Mannvit (24). Mannvit je mednarodno svetovalno podjetje na področju inženirstva, tehničnih storitev in inovacij, ki je islandskim organom že svetovalo o postopku oddaje javnega naročila v obravnavanem primeru.

(46)

Podjetje Mannvit kot izhodišče primerja vlakno zveze NATO, ki ga je zakupila družba Vodafone, s ponudbo za proizvod (spojni zakupljeni vodi), ki jo je družba Míla navedla v svoji pritožbi (glej uvodno izjavo 56 v nadaljevanju za najnovejši izračun). Podjetje Mannvit pojasni več pomembnih razlik:

(47)

Podjetje Mannvit torej kot izhodišče ocenjuje, da bi bilo treba tržno zakupnino za vlakno zveze NATO (pred naložbami) izračunati na podlagi razdalje povezave med točkama, ki znaša 1 283 km, in tarife družbe Orkufjarskipti, ki znaša 5 020 ISK na km/mesec, s 25-odstotnim popustom, pri čemer ta vrednost znaša 57 965 940 ISK na leto.

(48)

Za primerjavo te vrednosti z zakupnino, ki jo plačuje družba Vodafone, je treba upoštevati dejstvo, da je družba Vodafone morala kriti več stroškov, da je lahko začela upravljati vlakno in izpolnila svoje obveznosti v skladu z zakupno pogodbo. Podjetje Mannvit ocenjuje, da so ti stroški znašali 52 milijonov ISK na leto. Če se ta znesek doda zakupnini, ki jo plačuje družba Vodafone in trenutno znaša 28 milijonov ISK na leto, to pomeni skupno 80 milijonov ISK na leto, kar je precej presega ceno približno 58 milijonov ISK, ki je bil ocenjena na podlagi tarife družbe Orkufjarskipti. Podjetje Mannvit torej ugotavlja, da zakupnina za vlakno zveze NATO dejansko presega tržno vrednost.

(49)

Podjetje Mannvit ni ocenilo učinka omejitev zaradi vloge vlakna v obrambnem mehanizmu ter kriznem upravljanju Islandije in drugih članic zveze NATO na tržno vrednost. Islandski organi pa ocenjujejo, da bi lahko negativni učinek navedenih omejitev na ceno znašal 15–25 %.

(50)

Islandski organi menijo, da bi državno pomoč, če bi se ukrep obravnaval kot takšna pomoč, bilo treba šteti za združljivo z delovanjem Sporazuma EGP ob upoštevanju člena 59(2) in/ali člena 61(3)(c) tega sporazuma.

(51)

Islandski organi so že večkrat poudarili, da bi se ukrep lahko obravnaval kot financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena, v skladu z načeli iz poglavja 2.2.2 smernic Nadzornega organa za širokopasovna omrežja, ki so veljale v času ocene ukrepa.

(52)

Islandski organi tudi trdijo, da bi se lahko ukrep štel za združljivega tudi na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP. Opozarjajo, da so islandski organi že prej dokazali, da so cilji ukrepa, vključno s ciljem povečanja javnega dostopa do širokopasovnih povezav na območjih, ki prejemajo pomoč, v skupnem interesu. Predlagajo, da se za zadevni ukrep uporabijo načela trenutnih smernic za širokopasovna omrežja, in trdijo, da ukrep izpolnjuje vse bistvene pogoje združljivosti.

(53)

Družba Míla v svojih pripombah na odločbo o začetku postopka ponavlja in podrobneje opisuje svoja mnenja, ki jih je že predložila v pritožbi in svoji vlogi na Sodišče Efte.

(54)

V zvezi s vprašanjem državnih sredstev in lastništva vlakna družba Míla načeloma trdi, da je lastnik islandska vlada. Družba Míla svojo trditev najprej utemeljuje s sklicevanjem na poročilo posebnega odbora za privatizacijo telekomunikacijskega operaterja Landssími Íslands hf. (pozneje Síminn hf. in Míla ehf.) v državni lasti iz leta 2001. Družba Míla se nato sklicuje na sporazum med islandsko vlado in družbo Síminn hf. z dne 27. marca 2001 v zvezi z lastništvom, upravljanjem in vzdrževanjem vlaken. Družba Míla meni, da oba dokumenta potrjujeta, da je lastnik vlaken islandska vlada. Družba Míla pa tudi navaja, da je bil ukrep dodeljen iz državnih sredstev, ne glede na to, ali je formalni lastnik vlakna islandska vlada ali zveza NATO.

(55)

Družba Míla trdi, da javno naročilo za zakup vlaken ni določilo tržne cene, s čimer je družbi Vodafone omogočilo plačilo zakupne cene, ki je nižja od te, ki jo šteje za tržno vrednost, in zato je družba Vodafone imela prednost v primerjavi z njenimi konkurenti. V skladu s tem pogodba z družbo Vodafone pomeni državno pomoč.

(56)

Družba Míla je tudi zagotovila posodobljeno oceno tržne cene za vlakno zveze NATO. Na podlagi regulirane tarife (ki velja od 1. avgusta 2011) za dostop do enega vlakna, ki znaša 7 609 ISK na km/mesec, in 15-odstotnega popusta za triletno pogodbo, bi morala tržna cena za vlakno, dolgo 1 850 km, znašati 143 589 600 ISK na leto.

(57)

Kar zadeva vprašanje združljivosti, družba Míla meni, da bi Nadzorni organ moral ugotoviti, da ukrep ne izpolnjuje ustreznih meril iz smernic za širokopasovna omrežja, zato ni združljiv s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP.

(58)

Kar zadeva morebitno združljivost v skladu s členom 59(2) Sporazuma EGP v smislu nadomestila za storitve splošnega gospodarskega pomena, družba Míla meni, da države Efte ne morejo pripisovati obveznost javne službe storitvam, ki jih že zagotavljajo podjetja, ki delujejo pod običajnimi tržnimi pogoji. Ker je družba Míla že zagotavljala enako storitev v zvezi z vlakni na Islandiji pred sklenitvijo pogodbe z družbo Vodafone, bi moral Nadzorni organ ugotoviti, da ukrepa islandske vlade ni mogoče opredeliti kot storitev splošnega gospodarskega pomena. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče zagotoviti državne pomoči s sklicevanjem na člen 59(2) Sporazuma EGP.

(59)

Družba Vodafone v glavnem meni, da njena pogodba z islandskimi organi ne pomeni državne pomoči. V vsakem primeru pa bi pogodba bila skladna z načeli iz sodbe Altmark v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega družba Vodafone meni, da je mogoče uporabiti izjemo iz člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, če bi v primeru bil opredeljen element pomoči.

(60)

Kar zadeva združljivost, družba Vodafone meni, da je za oceno zadevnega ukrepa ustrezno uporabiti smernice za širokopasovna omrežja. Družba Vodafone poudarja, da prisotnost omrežnega operaterja na danem območju ne pomeni nujno, da ni tržnih nepopolnosti ali kohezijskih težav. Prav nasprotno je vodilni položaj družbe Míla na zadevnem trgu vplival na kakovost storitve in ceno, po kateri so se storitve zagotavljale za državljane. Možnosti, da bi tretje strani zgradile drugo infrastrukturo, so bile omejene ali jih ni bilo. Zakup kabla iz optičnih vlaken zveze NATO je bila torej ustrezna rešitev za odpravo pomanjkanja infrastrukturne konkurence in zmanjšanje trenutnih težav zaradi vodilnega položaja družbe Míla.

(61)

Pretekla uporaba regulativnih ukrepov ni bila uspešna v zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev na trgu. Zato je konkurenčnost na trgu še vedno bila neučinkovita. Družba Vodafone je zlasti poudarila, da ji je družba Míla uspešno preprečila vstop na zadevni trg tako, da ji je zavrnila dostop do pomembnih prostorov.

(62)

Sklenitev spornega sporazuma je pomenila precejšnje izboljšanje konkurenčnosti, predvsem na podeželskih območjih, in s tem večjo blaginjo potrošnikov. Družba Vodafone je lahko na primer zagotovila internetne povezave v občini Öræfasveit, ki je oddaljeno podeželsko območje, za katerega je pritožnik predhodno izjavil, da ne takih storitev ne bo zagotovil.

(63)

Zakupna pogodba je za družbo Vodafone bila bistveni element pri vzpostavitvi in začetku zagotavljanja storitev v tem delu države. Družba Míla je uporabila taktiko zavlačevanja, tako da je družbi Vodafone zavrnila dostop do prostorov za skupno upravljanje. Družba Vodafone je morala v zvezi s vprašanjem dostopa zahtevati formalno odločbo uprave za pošto in telekomunikacije, ki je bila objavljena 1. novembra 2010. Na podlagi sporne zakupne pogodbe je družba Vodafone lahko povečala veleprodajno ponudbo, ki je zajela več kot 30 različnih storitev.

(64)

V pripombah fizične osebe so opisane izkušnje pri delu v zvezi z uvedbo infrastrukture širokopasovnih povezav iz optičnih vlaken v treh majhnih in oddaljenih občinah: Öræfasveit, Kirkjubæjarklaustri in Mýrdal. Vsi trije sistem so povezani z upravljanjem kabla iz optičnih vlaken družbe Vodafone. Samo družba Vodafone je bila na zahtevo pripravljena zagotoviti storitve prebivalcem in družbam v teh občinah. Drugi telekomunikacijski operaterji se na prošnjo prebivalcev niso odzvali. Ko so bile širokopasovne povezave v občini Öræfasveit dejansko vzpostavljene, sta se za naložbo v položitev kabla iz optičnih vlaken odločili še dve občini, in sicer Skeiða- og gnúpverjahreppur in Hvalfjarðarstrandarhreppur. Fizična oseba meni, da bi bilo brez pogodbe družbe Vodafone za zakup optičnega vlakna zveze NATO veliko manj napredka pri zagotavljanju telekomunikacijskih storitev v oddaljenih regijah Islandije.

(65)

Nadzorni organ bo v prihodnjih poglavjih ocenil, ali pogodba med islandsko Agencijo za obrambo in družbo Vodafone, na podlagi katere je slednja zakupila optično vlakno, ki se ga je prej upravljalo v imenu zveze NATO, pomeni državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP.

(66)

Ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: ukrep (i) dodeli država ali je dodeljen iz državnih sredstev; (ii) daje gospodarsko prednost podjetju; (iii) je selektiven in (i) bi lahko izkrivljal konkurenco in trgovino med pogodbenima stranema.

(67)

V skladu s členom 61(1) Sporazuma EGP mora ukrep odobriti država ali mora biti odobren iz državnih sredstev, da se lahko šteje za državno pomoč.

(68)

Družba Míla v glavnem meni, da je lastnik vlakna islandska vlada. Ne glede na to, ali je formalni lastnik islandska vlada ali zveza NATO, pa je bil ukrep dodeljen iz državnih sredstev.

(69)

Islandski organi so pojasnili, da je lastnik vlaken zveza NATO, prim. navedeni oddelek I.4 in I.7. Sredstvo (tj. tri vlakna) ni v lasti islandske države in nobenega njenega subjekta. Sredstva je financirala, zgradila in ima v trajni lasti zveza NATO. Dogovori med zvezo NATO in islandskimi organi temeljijo na načelu „ni stroškov, ni koristi“, kot je potrjeno v členih 5, 15 in 16 islandskega Zakona o obrambi št. 34/2008. Islandska vlada pa ima kljub temu široko pravico do uporabe in druge pravice izkoriščanja, vključno s pravico do dajanja vlaken v zakup in uporabe prihodkov za vzdrževanje in druge tekoče stroške (29). Za pravico do uporabe pa veljajo varnostna pravila in prednostne pravice zveze NATO. Poleg tega zveza NATO prejme vse prihodke, ki presegajo operativne stroške vlaken. Zveza NATO tudi krije kakršna koli večja popravila ali zamenjave zaradi višje sile (30).

(70)

Nadzorni organ na podlagi predložitve islandskih organov meni, da zadevno vlakno ni v lasti Islandije. Vprašanje lastništva vlakna pa ni odločilno za oceno Nadzornega organa. Temu, da ima Islandija pravico do nadzora, ki ji omogoča izkoriščanje pravice do zakupa, ni mogoče oporekati. Da nekaj predstavlja državno sredstvo, je dovolj, kot je pravilno izpostavila družba Míla, da je bilo zadevno sredstvo, tj. pravica do zakupa, pod javnim nadzorom in na razpolago nacionalnim organom (31), čeprav ni bilo v lasti državnega organa (32).

(71)

Kar zadeva državna sredstva, cilj postopka oddaje javnega naročila in dajanja vlakna v zakup, kar je opisano v oddelku I.2, ni bil zagotoviti subvencije zainteresiranim zakupnikom, ampak, prav nasprotno, zmanjšati stroške Islandije, ki jih je bila zavezana plačevati za upravljanje in vzdrževanje vlaken zveze NATO, ki jih je imela na razpolago. Kot je navedeno v uvodni izjavi 36, so islandski organi pojasnili, da njihovi dogovori z zvezo NATO temeljijo na načelu „ni stroškov, ni koristi“. To pomeni, da bodo kakršni koli prihodki od zakupa vlakna najprej uporabljeni za kritje operativnih stroškov in manjših popravil. Če prihodki presegajo navedene stroške, se ves presežek vrne lastniku vlakna, in sicer zvezi NATO. Če stroški presegajo prihodke ali v primeru večjih popravil ali zamenjav zaradi višje sile, islandski organi zadevnih stroškov niso dolžni kriti. Stroške popravil kabla si namreč delita lastnika vlaken glede na število vlaken, ki jih imata v lasti. Ob upoštevanju teh dogovorov je bila v razpisu določena najmanjša pridržana cena, ki je ustrezala plačilni obveznosti Islandije za upravljanje in vzdrževanje. Razpis je bil torej oblikovan tako, da je preprečil kakršno koli zmanjšanje državnih sredstev zaradi pravice do zakupa v razpisu. Po mnenju Nadzornega organa je ustrezno obravnavati to, ali se lahko te vrste dogovor, katerega cilj je preprečiti zmanjšanje državnih sredstev v okoliščinah, v katerih bi bilo treba v skladu z mednarodno obveznostjo vse nadaljnje prihodke prenesti na tretjo stran, v posebnih okoliščinah zadevnega primera, šteje za takšnega, ki izpolnjuje zahtevo iz člena 61(1) Sporazuma EGP, in sicer da je ukrep dodelila država ali je bil dodeljen iz državnih sredstev. Glede na ugotovitev, da ukrep ni pomenil gospodarske prednosti (glej oddelek 1.3 v nadaljevanju), pa Nadzornemu organu ni treba nadalje ocenjevati te točke.

(72)

Da bi ukrep pomenil državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, mora dati prednost podjetju.

(73)

Podjetja so subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na svoj pravni status in način njihovega financiranja. Gospodarske dejavnosti so dejavnosti, ki na trgu ponujajo blago ali storitve. Domnevni upravičenec ukrepa je družba Vodafone Iceland. Družba je dejavna na trgu za elektronske komunikacije in zagotavlja storitve fiksne telefonije, mobilne storitve ter storitve prenosa podatkov na Islandiji. V skladu s tem bi kakršna koli pomoč države, povezana z zakupom optičnega vlakna zveze NATO, bila dodeljena podjetju.

(74)

Prednost v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP je kakršna koli gospodarska korist, ki je podjetje ne bi imelo pod običajnimi tržnimi pogoji, kar ga postavlja v ugodnejši položaj kot njegove konkurente. Da bi ukrep pomenil pomoč, bi moral dati družbi Vodafone prednosti, ki bi jo razbremenile stroškov, ki so sicer običajno kriti iz njenega proračuna. Če bi bila transakcija izvedena pod ugodnimi pogoji, v tem smislu, da bi družba Vodafone plačevala zakupnino, ki bi bila nižja od tržne cene, bi družba imela prednost v smislu pravil o državni pomoči.

(75)

Nadzorni organ je za proučitev tega vprašanja uporabil „preskus zasebnega prodajalca“ (33), pri čemer se ravnanje držav ali javnih organov pri prodaji ali zakupu sredstev primerja s takim ravnanjem zasebnih gospodarskih subjektov. Nadzorni organi meni, da se v nasprotju s stališčem islandskih organov ta preskus lahko uporabi v obravnavanem primeru, čeprav Islandija nima v lasti zadevnega vlakna, saj pogodba z družbo Vodafone zadeva pravico do zakupa, ki jo ima Islandija pravico izkoriščati. V oceni pa je treba upoštevati posebne pogoje, ki veljajo za to pravico do zakupa, zlasti dejstvo, da so islandski organi lahko v zakup ponudili samo vlakno v stanju, kot je bil uporabljen za obrambne namene, in sicer s samo nekaj razpoložljivimi priključnimi točkami za komercialne namene, in posebne pravice zveze NATO do prekinitve sporazuma v primeru vojne. Nadzorni organ tudi opozarja, da za pravico do zakupa, ki jo lahko izkorišča Islandija, veljajo pogodbene obveznosti, v skladu s katerimi je treba vse prihodke o zakupnine, ki presegajo stroške vzdrževanja in upravljanja vlakna, prenesti na zvezo NATO.

(76)

Namen preskusa zasebnega prodajalca je oceniti, ali prodaja ali zakup sredstev, ki jo izvaja javni organ, vključuje državno pomoč, tako da se prouči, ali bi zasebni prodajalec pod običajnimi tržnimi pogoji ravnal enako. Javni organ ne sme upoštevati ciljev javne politike, ampak se usmeriti v en sam cilj, in sicer pridobitev tržne stopnje donosnosti ali dobička za svoje naložbe in tržne cene za prodajo ali zakup sredstev (34). Nadzorni organ pa opozarja, da mora taka ocena običajno upoštevati vse posebne pravice ali obveznosti, ki veljajo za zadevno sredstvo, zlasti tiste, ki bi lahko vplivale na tržno ceno.

(77)

Skladnost s tržnimi pogoji in tem, ali cena, dogovorjena v transakciji, ustrezna tržni ceni, je mogoče določiti na podlagi določenih meril. Organizacija odprtega, preglednega in nepogojnega postopka javnega razpisa je na splošno ustrezno orodje za zagotovitev, da nacionalni organi prodajo sredstva ali jih dajo v zakup v skladu s preskusom zasebnega prodajalca ter da je bila za zadevno blago in storitve plačana poštena tržna vrednost. To pa ne pomeni samodejno, da je zaradi nepravilnega postopka za oddajo javnega naročila ali morebitne napake v takem postopku mogoče upravičiti domnevo o državni pomoči. Zakonodaja o javnih naročilih in zakonodaja o državni pomoči obstajata vzporedno ter ni razloga, da bi na primer kršitev pravila o javnih naročilih samodejno pomenila kršitev pravil o državni pomoči (35).

(78)

Po drugi strani pa je, kot je navedeno v zadevi Land Burgenland, ki je citirana v odstavku 97 zadeve E-1/13 sodbe Sodišča Efte, „če javni organ namerava prodati podjetje v svoji lasti v okviru odprtega, preglednega in nepogojnega postopka javnega razpisa, mogoče domnevati, da je tržna cena enaka najvišji ponudbi, pri čemer je treba ugotoviti, prvič, ali je ta ponudba zavezujoča in kredibilna, in drugič, ali ni poleg cene upravičeno upoštevati tudi druge ekonomske dejavnike.“ (36) Enako načelo je treba uporabiti za zakup sredstev. Zasebni subjekt, ki daje v zakup svoja sredstva, bi običajno poskušal pridobiti najboljšo ponudbo, pri čemer bi poudarek bil na ceni, in na primer ne bi upošteval elementov, ki bi bili povezani z nameravano uporabo takih sredstev, razen če bi ti vplivali na vrednost sredstev ob koncu zakupnega obdobja. Če so torej navedeni predpogoji izpolnjeni, je mogoče domnevati, da je tržna cena najvišja cena, ki jo je za uporabo zadevnih sredstev pripravljen plačati zasebni subjekt, ki deluje pod običajnimi tržnimi pogoji (37).

(79)

Iz navedenega sledi, da lahko prodaja ali zakup sredstev vključuje državno pomoč, tudi če se izvede v okviru konkurenčnega postopka javnega razpisa. Do tega predvsem pride, če je zaradi obveznosti, ki se uvedejo za kupca, cena nižja. Vrste obveznosti, ki imajo takšen učinek, so te, ki se uvedejo za doseganje ciljev javne politike in zmanjšanje pričakovanega dobička kupca. Zasebni subjekt običajno ne bi uvedel takšnih obveznosti, saj zmanjšujejo največji znesek prihodkov, ki ga je mogoče pridobiti s prodajo ali zakupom sredstva.

(80)

Nadzorni organ mora glede na navedene ugotovitve proučiti, ali so bili postopek oddaje javnega naročila in merila za dodelitev ustrezni in primerni za določitev tržne cene. Nadzorni organ mora za preverjanje tega obravnavati, ali je država pri pripravi razpisa in določitvi meril za dodelitev ravnala kot zasebni subjekt ali so bolj prevladovali javna politika in zakonodajni pomisleki.

(81)

Postopek oddaje javnega naročila in utemeljitve v zvezi z uporabo izbranih meril za dodelitev so podrobno opisani v navedenem oddelku I.2.1 in Odločbi št. 299/14/COL. Kot je navedeno v preglednici 1, je več meril za dodelitev zajelo šest ločenih elementov, ki jih je bilo treba oceniti, vsak od teh pa je predstavljal 10 % ali 15 % meril, razen merila za spodbujanje konkurence, ki je predstavljal 40 % meril.

(82)

Islandski organi so zdaj pojasnili, da je treba poleg zakupne cene (ki predstavlja 15 % meril za dodelitev) kot cenovni element obravnavati tudi razpisno merilo v zvezi s številom omrežnih priključnih točk (nadaljnjih 15 % meril za dodelitev), saj so priključne točke nepogrešljive za storitev, število priključnih točk pa pozitivno prispeva k vrednosti storitve. Vsaka priključna točka zahteva precejšnjo naložbo v opremo (glej oceno iz študije podjetja Mannvit iz navedenega oddelka I.7), ki bo ob koncu zakupa pripadla zakupodajalcu in s tem vplivala na vrednost zadevne pravice do zakupa ob koncu zakupnega obdobja (38). Nadzorni organ torej meni, da so razpisna merila v zvezi s ceno skupno predstavljala 30 % meril za dodelitev. Še vedno pa pomisleki, ki niso povezani s ceno, ampak s spodbujanjem konkurence (40 %), enotno tarifo za vso državo (10 %) ter z opravljanjem storitev (10 %) in začetkom opravljanja storitev (10 %), še vedno predstavljajo večji delež meril kot cenovni element.

(83)

V času razpisa je družba Míla imela v lasti in upravljala večino telekomunikacijskih prostorov na različnih območjih Islandije. Da bi se vlakna zveze NATO lahko začela upravljati, bi morali upravitelji teh vlaken izvesti naložbo v priključne točke. Po mnenju Nadzornega organa se zdi, da merilo o začetku opravljanja storitev (10 %) in opravljanju storitev (10 %) torej daje prednost družbi Míla. To pomeni, da so merila za dodelitev zajela dva cenovna elementa in štiri elemente, ki niso bili povezani s ceno. Med elementi, ki niso povezani s ceno, bi en element, ki predstavlja največji odstotek meril, najverjetneje bil v škodo prvotnemu ponudniku omrežja, in sicer družbi Míla, dva elementa pa bi najverjetneje dala prednosti družbi Míla in škodovala morebitnim novim udeležencem na trgu.

(84)

Preskus zasebnega prodajalca določa načelo, da je tržna cena praviloma najvišja cena, ki jo je pripravljen plačati zasebni subjekt, ki deluje pod običajnimi tržnimi pogoji. To pa ne pomeni, da za to načelo ne veljajo izjeme. Prvič so izjeme povezane s primeri, kadar je mogoče ugotoviti, da zadevna ponudba ni zavezujoča, kredibilna ali primerljiva z nižjo ponudbo. Drugič pa, kot je navedeno v odstavku 94 zadeve Land Burgenland, kadar za to domnevo velja pridržek, „ali ni poleg cene upravičeno upoštevati tudi druge ekonomske dejavnike“. Primer takšne utemeljitve je opisan v zadevi T-244/08, Konsum Nord proti Komisiji  (39). V tem primeru je občina na Švedskem prodala zemljišče verigi supermarketov po ceni, ki je bila nižja od cene najboljšega ponudnika. Splošno sodišče je menilo, da tržne vrednosti prodaje zadevnega zemljišča ni bilo mogoče določiti samo na podlagi prisotnosti najboljše ponudbe, ne da bi se upoštevale posebne okoliščine, ki so jih navedli švedski organi. Poleg tega je Sodišče v zadevi C-39/14, BVVG, menilo, da določba nacionalne zakonodaje, ki javnemu organu omogoča zavrnitev razpisne ponudbe za kmetijsko zemljišče, ki je nesorazmerno visoka in špekulativna, ne pomeni državne pomoči, če to pomeni sprejetje cene, ki je čim bližje tržni vrednosti zadevnega zemljišča (40).

(85)

Te sodne prakse ni mogoče neposredno uporabiti za obravnavani primer, saj družba Míla ni predložila ponudbe. Kljub temu pa islandski organi menijo, da je bila njihova izbira meril za dodelitev v obravnavanem primeru utemeljena. Predvsem trdijo, da je bilo sporno merilo o spodbujanju konkurence oblikovano za obravnavanje domnevnega monopola na zadevnem trgu, na katerem je prevladoval prvotni ponudnik, in sicer družba Míla. Nadzorni organ tudi opozarja, da je družba Míla sama izjavila, da ni imela nobenega gospodarskega interesa za udeležbo v razpisu, saj je že imela velike prenosne zmogljivosti s svojimi vlakni.

(86)

V obravnavanem primeru pa posebne okoliščine, ki so jih navedli islandski organi, niso dovolj za dokazovanje tega, da bi zasebni prodajalec v enakih okoliščinah oblikoval razpis na enak način. Sodišče Efte je v zadevi E-1/13 menilo, da se zdi, da so merila za dodelitev, razen cene, izražala javno politiko ali zakonodajne pomisleke, ki jih zasebni vlagatelj ne bi štel za pomembne. Nadzorni organ tudi meni, da so razpisna merila, ki niso bila povezana s ceno, deloma izražala javno politiko ali zakonodajne pomisleke, kot so spodbujanje konkurence, povečanje javnega dostopa do širokopasovnih povezav in regionalna kohezija, ki jih zasebni vlagatelj ne bi štel za pomembne. Ta merila za dodelitev predstavljajo večji odstotek kot merila, povezana s ceno.

(87)

Nadzorni organ torej ugotavlja, da merila za dodelitev ne izpolnjujejo zahtev preskusa zasebnega prodajalca. V skladu s tem rezultat razpisa ne more zagotoviti zanesljivega merila za določanje tržne cene za zadevno pravico do zakupa.

(88)

Na podlagi navedenega nepravilni postopek za oddajo javnega naročila ne izključuje možnosti, da Nadzorni organ uporabi preskus zasebnega prodajalca. Nadzorni organ pa bo moral proučiti vsebino zadevne transakcije in predvsem primerjati dogovorjeno ceno s tržno ceno. Nadzorni organ se za ta namen običajno sklicuje na neodvisno strokovno ocenjevalno študijo kot merilo za tržno ceno. Takšna študija bi načeloma morala biti pripravljena ob transakciji. Nadzorni organ pa lahko v svoji oceni upošteva tudi naknadno ocenjevalno študijo (41).

(89)

Islandski organi so zagotovili ocenjevalno študijo podjetja Mannvit, mednarodnega svetovalnega podjetja, ki obravnava predvsem Islandijo in redno zagotavlja strokovne nasvete o infrastrukturnih projektih. Datum študije je 30. januar 2015.

(90)

Nadzorni organ izpostavlja, da je podjetje Mannvit že svetovalo islandskim organom glede postopka oddaje javnega naročila. Poleg tega so se islandski organi z zahtevo po ocenjevalni študiji odzvali na oceno cene, ki jo je predložil pritožnik. Nadzorni organ ni ugotovil nobenih znakov, da bi te okoliščine vplivale na nepristranskost strokovnega svetovalnega podjetja. V teh okoliščinah pa Nadzorni organ meni, da je treba ocenjevalno študijo podrobno proučiti.

(91)

V zvezi s tem Nadzorni organ najprej izpostavlja, da je ocena tržne vrednosti zadevne pravice do zakupa še zlasti zapletena zaradi posebne narave sredstva (vključno s pravico zveze NATO do prekinitve sporazuma) in prisotnosti regulacije v sektorju. Poleg tega je treba upoštevati to, da obstajata dva cenovna elementa, in sicer zakupnina in naložbe v priključne točke.

(92)

Študija podjetja Mannvit temelji na primerjavi med dvema različnima možnostma za pridobitev dostopa do kabla iz vlaken, ki obkroža Islandijo: operater bi lahko zakupil vlakno zveze NATO (kot je storila družba Vodafone) ali pridobil dostop do vlakna od družbe Míla, ki ponuja regulirani veleprodajni proizvod (spojni zakupljeni vodi) po regulirani ceni. Udeleženec na trgu, ki želi pridobiti dostop do kabla iz vlaken, na podlagi te izbire ne bi bil pripravljen plačati višje cene od te, ki jo za regulirani veleprodajni dostopovni proizvod ponuja družba Míla. Regulirana veleprodajna cena torej predstavlja najvišjo ceno za ceno zakupa vlakna zveze NATO, čeprav morda neposredno ne izraža tržne cene pravice do zakupa zaradi elementov, opisanih v naslednjih odstavkih. Nadzorni organ meni, da je zaradi dveh različnih možnosti za pridobitev dostopa do vzporednih vlaken v istem kablu ta pristop, ki temelji na primerjavi cen, razumen (42).

(93)

Primerjava cen v študiji podjetja Mannvit in najnovejša primerjava cen, ki jo je predložil pritožnik, ne temeljita na cenah v času razpisa. Nadzorni organ pa meni, da v posebnih okoliščinah obravnavanega primera predložena sklicevanja na ceno še vedno zagotavljajo dobro merilo za tržno ceno v času transakcije.

(94)

Regulirane veleprodajne cene, uporabljene za primerjavo, temeljijo na preteklih stroških in se v obdobju več let običajno ne spremenijo (43). Regulirana tarifa družbe Míla, ki znaša 7 609 ISK na km/mesec, na primer temelji na analizi stroškov, ki je bila pripravljena leta 2010 in dokončana maja 2011 (44). Tarifa je bila v veljavi in ostala nespremenjena od 1. avgusta 2011 do leta 2015. To dokazuje, da se regulirane veleprodajne tarife, uporabljene v primerjavi cen, običajno v daljšem časovnem obdobju ne spremenijo, predvsem pa da tarifa družbe Míla temelji na analizi stroškov, ki je bila izvedena približno takrat, ko je bila sklenjena pogodba z družbo Vodafone, in sicer 1. februarja 2010. Poleg tega je zakupnina, ki jo plačuje družba Vodafone, od junija 2008 prilagojena glede na indeks gradbenih stroškov (tj. v času razpisa). Ob upoštevanju te indeksacije je lahko torej predloženi izračun, ki temelji na današnjih cenah, dober pokazatelj tega, ali je bila pravica do zakupa v času transakcije dodeljena v skladu s tržnimi pogoji.

(95)

Kot je pojasnjeno v navedenem oddelku I.7, podjetje Mannvit poudarja več razlik med reguliranim veleprodajnim proizvodom družbe Míla in vlaknom zveze NATO, ki jih je treba upoštevati pri primerjavi cen.

(96)

Nadzorni organ najprej meni, da je utemeljeno, da je podjetje Mannvit prilagodilo dolžino vlakna zveze NATO, ki naj bi se upoštevala pri izračunu cene, saj so cene običajno izračunane na podlagi povezave med točkama (tj. neposrednih vodov med ustreznimi priključnimi točkami). Če se ta metoda uporabi za obstoječe priključne točke na vlaknu zveze NATO v času transakcije, znaša skupna dolžina, ki jo je treba upoštevati, 1 283 km, kot je ugotovljeno v študiji podjetja Mannvit.

(97)

Podjetje Mannvit nato oceni, katero veleprodajno ceno in popust bi bilo najustrezneje uporabiti v obravnavanem primeru.

(98)

V študiji je poudarjeno, da regulirana tarifa družbe Míla (7 609 ISK na km/mesec) morda ni ustrezno merilo za določanje tržne cene, saj regulirana tarifa temelji na stroških in stopnji uporabe celotnega optičnega omrežja družbe Míla, vključno z vsemi zadevnimi priključnimi točkami družbe Míla, ne pa samo na optičnem omrežju, ki bi bil primerljiv z omrežjem vlakna zveze NATO. Podjetje Mannvit izpostavlja, da je vlakno zveze NATO preprostejše in ima veliko manj priključnih točk, kar pomeni, da bi tarifa morala temeljiti na nižjih stroških. Podjetje Mannvit torej predlaga, da bi bilo kot podlago za izračun tržne cene bolje uporabiti veleprodajno tarifo drugega operaterja, in sicer družbe Orkufjarskipti. Tarifa družbe Orkufjarskipti znaša 5 020 ISK na km/mesec.

(99)

Študija podjetja Mannvit je proučila tudi stopnje popusta in ugotovila, da bi bilo treba za veleprodajno ceno uporabiti 25-odstotni popust, ne pa 15-odstotni popust, kar je največji popust, ki je trenutno na voljo za triletne pogodbe. Podjetje Mannvit utemeljuje to prilagoditev s tem, da izpostavi, da zakupno obdobje traja deset let, kar precej presega trajanje pogodbe, ki je obravnavano v reguliranih tarifah družbe Míla in Orkufjarskipti. To nadaljuje utemelji s 25-odstotnim popustim, ki ga je družba Míla zagotovila za potrošnike, ki so v času razpisa imeli v zakupu dolžino vlakna, podobno dolžini vlakna zveze NATO.

(100)

Nadzorni organ se strinja, da regulirana tarifa družbe Míla za spojne zakupljene vode v obravnavanem primeru ne zagotavlja ustrezne primerjave tržne cene. Zlasti je treba poudariti, da tarifa družbe Míla ne temelji samo na stroških naložb in upravljanja vlaken v istem kablu, v katerem je tudi vlakno zveze NATO (ki so najverjetneje že bili amortizirani), ampak tudi na novejših naložbah v druga vlakna. Nadzorni organ pa izpostavlja, da tudi tarifa družbe Orkufjarskipti, ki jo je predložilo podjetje Mannvit, ne zagotavlja idealne referenčne cene, saj temelji na posamezni strukturi stroškov tega operaterja, ki je javno podjetje. Nadzorni organ priznava, da se zdi, da popolna primerjava cen ni mogoča, saj ni na voljo tržnih cen, ki bi se lahko uporabile posebej za vlakna zveze NATO in za vzporedna vlakna v istem kablu.

(101)

Nadzorni organ ima iste pomisleke v zvezi s popustom, ki naj bi se uporabil. Veleprodajne ponudbe, ki so trenutno na voljo, predvidevajo zgolj 15-odstotni popust za triletno pogodbo. Udeleženec na trgu pa bi najverjetneje odobril večji popust za daljše pogodbe in zelo visoke količine. Nadzorni organ izpostavlja, da je družba Míla predhodno zagotovila 25-odstotni popust za zelo podoben namen (45).

(102)

Nadzorni organ glede na navedeno meni, da je ustrezno izraziti oceno tržne cene za pravico do zakupa vlakna zveze NATO kot cenovni razpon, ki temelji na veleprodajni ceni za dostop in navedenimi domnevami glede popusta.

Preglednica 3

Ocena razponov tržne cene (zakupnina na leto), ki temelji na razpoložljivih tarifah in domnevah glede popustov

(103)

V preglednici 3 je prikazan razpon cen od 58 milijonov ISK, tj. ocena tržne cene iz študije podjetja Mannvit, do najvišje cene, ki znaša približno 100 milijonov ISK. Ocena povprečne tržne cene znaša približno 78 milijonov ISK.

(104)

Družba Vodafone v skladu s pogodbo z dne 1. februarja 2010 za pravico do zakupa plačuje zakupnino, ki znaša 19 150 000 ISK (brez DDV) in je od 19. junija 2008 indeksirana v skladu z indeksom gradbenih stroškov, plača pa jo 1. julija vsako leto. Nadzorni organ opozarja, da za tarifi družbe Míla in Orkufjarskipti ne velja indeksacija. Pri primerjavi je treba torej upoštevati učinek indeksacije.

(105)

Plačila zakupnine družbe Vodafone so indeksirana v skladu z indeksom gradbenih stroškov (46). Glede na statistiko so se gradbeni stroški po finančni krizi jeseni 2008 in med letom 2009 močno zvišali ter dosegli stopnjo do 30 % na leto, od takrat pa so se rahlo zvišali z majhnim porastom ob koncu leta 2011 in začetku leta 2012. Med junijem 2008 in julijem 2010, ko je zapadla v plačilo prva zakupnina, je indeks že narasel za 20,5 %.

(106)

Gibanje indeksa od januarja 2008 in spremembe v odstotkih iz prejšnjega leta so prikazane na grafu v nadaljevanju:

Indeks gradbenih stroškov od januarja 2008

Vir: Statistični urad Islandije.

(107)

V pogodbi z dne 1. februarja 2010 je predvidena zakupnina v vrednosti 19 150 000 ISK pred indeksacijo. Do sredine leta 2010 je učinek indeksacije povišal to vrednost na približno 23 milijonov ISK. Družba Vodafone danes plačuje zakupnino v vrednosti približno 28 milijonov ISK, kar približno ustreza vmesnemu obdobju desetletne zakupne pogodbe. Glede na to, da se indeks gradbenih stroškov še naprej postopno zvišuje, tako kot se je v zadnjih štirih do petih letih, ta cena ob upoštevanju trajanja pogodbe tudi predstavlja razumno povprečje za letno zakupnino.

(108)

Nadzorni organ torej meni, da zakupnina v vrednosti 28 milijonov ISK, ki jo je uporabilo podjetje Mannvit, v obravnavanem primeru predstavlja razumen pristop do primerjave cen. Zakupnino za vlakno zveze NATO pa je mogoče primerjati s tarifami prostorov, ki so namenjeni komercialni uporabi, samo če se ustrezno upošteva precejšnjo naložbo v opremo za prenos, ki jo potrebuje upravljavec vlakna zveze NATO, in sicer družba Vodafone, zato da je vlakno primerno za komercialno uporabo. Podjetje Mannvit ocenjuje, da letni strošek za naložbe, ki so zahtevane za primerljivost zakupne cene, ki jo plačuje družba Vodafone, s ponudbo družbe Míla in za izpolnjevanje pogojev razpisne ponudbe, tj. zahtevane naložbe v nove priključne točke, znaša 52 milijonov ISK (47). Nadzorni organ izpostavlja, da ocena zneska podjetja Mannvit upošteva tehnično opremo, ki je potrebna za začetek uporabe vlakna zveze NATO, in cenovni element, opredeljen v razpisu v zvezi z naložbo v nove priključne točke. Nadzorni organ je navzkrižno preveril oceno strokovnega svetovalnega podjetja glede stroškov naložbe v priključne točke (skupno 120 milijonov ISK) z dejanskimi naložbami, ki bi jih morala izvesti družba Vodafone in znašajo skupno 130 milijonov ISK. Nadzorni organ poleg tega izpostavlja, da mora družba Vodafone plačati letne licenčnine za opremo v vrednosti 7,5 milijona ISK, ki jih podjetje Mannvit ni upoštevalo.

(109)

Na podlagi navedenega letni finančni prispevki družbe Vodafone v obliki zakupnine in stroškov naložb skupno znašajo približno 87,5 milijona ISK (vključno z letno licenčnino). V primerjavi z ocenami tržne cene pravice do zakupa iz preglednice 3, finančni prispevki družbe Vodafone presegajo oceno skupne povprečne tržne cene, ki znaša 78 milijonov ISK, in povprečne cene, ki temeljijo na 15- in 25-odstotnem popustu. Prav tako so precej višji od ocene cene, ki temelji na tarifi družbe Orkufjarskipti (s 15- ali 25-odstotnim popustom), in zelo blizu tarife družbe Míla, ki temelji na 15-odstotnem popustu.

(110)

Nadzorni organ izpostavlja, da navedena primerjava tržnih cen ne upošteva učinka posebnih pravic do prekinitve sporazuma na podlagi tega, da je lastnik vlakna zveza NATO. Islandski organi so ocenili, da razpon učinka na ceno teh pravic znaša 15–25 %. Če bi se ta razpon uporabil za finančne prispevke družbe Vodafone, bi zadevna osnovna tržna vrednost prispevkov brez upoštevanja teh pravic zveze NATO znašala 94–107 milijonov ISK, kar zelo presega ocene povprečne tržne cene iz preglednice 3.

(111)

Poleg tega študija podjetja Mannvit ne upošteva obveznosti Islandije, da mora prenesti vse prihodke od zakupnine, ki presegajo stroške za upravljanje in vzdrževanje vlakna zveze NATO. Nadzorni organ meni, da ta obveznost ne vpliva na tržno vrednost pravice do zakupa, ki je bila ocenjena v prejšnjih odstavkih na podlagi dejanskih tarif telekomunikacijskih operaterjev, čeprav morda spodbuja islandske organe, da ne povečajo zakupnine (in na primer dajo prednost drugim merilom v postopku oddaje javnega naročila, glej prejšnje odstavke). V nasprotju s posebnimi pravicami do prekinitve sporazuma iz prejšnjega odstavka, sporazum med Islandijo in zvezo NATO o tem, kako se porazdeli kakršen koli prihodek od pravice do zakupa, nima nobenega vpliva na uporabnika te pravice (tj. družbo Vodafone).

(112)

Zaradi izčrpnosti Nadzorni organ poudarja, da na to oceno niso vplivale obtožbe družbe Míla, da je oblika postopka oddaje javnega naročila vplivala na ceno. Nadzornemu organu niso bili predloženi nobeni dokazi, da bi lahko določitev pridržane cene, kar je pogosto značilno za razpise, omejila spodbujanje ponudnikov h konkuriranju glede cene. Nadzorni organ tudi izpostavlja, da so štirje neodvisni ponudniki predložili pet ponudb na razpis, pri čemer so vsi ponudniki prejeli vse možne točke (40 %) za merilo glede spodbujanja konkurence. V skladu s tem so merila, povezana s ceno, za ponudnike v praksi predstavljala 50 % (tj. 30 od preostalih 60 točk). Podobno ni bilo nobenih dokazov, da bi lahko bile zaradi morebitne ponudbe družbe Míla, ki ni bila zainteresirana za nadaljnje prenosne zmogljivosti, ponudbe od dejanskih ponudnikov višje, če v razpisu ne bi bilo merila glede spodbujanja konkurence. Nadzorni organ zlasti poudarja, da so bile zmogljivosti družbe Míla v zvezi s kablom zveze NATO javno znane in da bi kakršna koli morebitna ponudba družbe Míla služila zgolj temu, da bi zaščitila svoj položaj na trgu pred novim udeležencem na trgu (48).

(113)

Nadzorni organ na podlagi navedenega meni, da zakup družbe Vodafone ni bil izveden pod tržno ceno.

(114)

Nadzorni organ nazadnje meni, da je postopek oddaje javnega naročila potekal junija 2008, in sicer malo pred začetkom finančne krizi na Islandiji. Med finančno krizo se je postopek ustavil. Pogodba z družbo Vodafone je bila dokončno sklenjena februarja 2010 in takrat družba Fjarski (najvišje ocenjeni ponudnik v razpisu) ni več mogla ali ni bila pripravljena zakupiti drugo razpoložljivo vlakno na podlagi njene ponudbe iz junija 2008. Na začetku leta 2010 po mnenju islandskih organov ni bilo več mogoče sprejeti ponudb od drugih ponudnikov iz postopka leta 2008, saj so njihove ponudbe potekle, tržni pogoji pa so se po finančni krizi očitno močno poslabšali. Družba Vodafone je bila kljub finančni krizi in posledičnim spremembam v gospodarskem položaju Islandije pripravljena skleniti zakupno pogodbo pod pogoji, ki so bili dogovorjeni po razpisu leta 2008. Nadzorni organ ni prejel nobenih podatkov, ki bi kazali, da so bili po finančni krizi drugi operaterji še vedno zainteresirani za pridobitev pravice do zakupa za katerega koli od dveh razpoložljivih vlaken. Nadzorni organ meni, da bi v podobnih okoliščinah tudi zasebni prodajalec sklenil zakupno pogodbo z družbo Vodafone, saj je zagotavljala edino priložnost za povrnitev operativnih stroškov in ustvarjanje vrednosti z neuporabljenim sredstvom (tj. neizkoriščenim vlaknom).

(115)

Nadzorni organ glede na navedeno ugotavlja, da družba Vodafone s transakcijo ni prejela gospodarske prednosti.

(116)

Da ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP, mora biti selektiven ter lahko izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med pogodbenicama sporazuma. Ker pa v obravnavanem primeru ni bila dodeljena gospodarska prednost in zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji za državno pomoč, Nadzornemu organu ni treba nadalje ocenjevati te točke.

(117)

Nadzorni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da ukrep ne vključuje državne pomoči v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP –