19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/16

(1)

Nadzorni organ je po razpravah pred priglasitvijo 5. novembra 2012 (1) z dopisom prejel zahtevek norveške vlade, naj sprejme odločbo o uporabi člena 30(1) Direktive 2004/17/ES za dejavnosti, povezane z nafto, v norveškem epikontinentalnem pasu. Z dopisom z dne 25. januarja 2013 je Nadzorni organ pozval norveško vlado k predložitvi dodatnih informacij (2). Norveška vlada je odgovorila Nadzornemu organu z dopisom z dne 15. februarja 2013 (3). Priglasitev in odgovor norveške vlade sta bila obravnavana v okviru telefonske konference dne 4. marca 2013 (4). Z dopisi z dne 22. marca 2013 se je Nadzorni organ posvetoval z Odborom Efte za javna naročila in zaprosil za njegovo mnenje v okviru pisnega postopka (5). Na podlagi glasovanja članov je Odbor Efte za javna naročila 16. aprila 2013 podal pozitivno mnenje glede osnutka odločbe Nadzornega organa (6).

(2)

Zahtevek norveške vlade se nanaša na iskanje in proizvodnjo surove nafte in zemeljskega plina v norveškem epikontinentalnem pasu, vključno z razvojem (tj. vzpostavitvijo ustrezne infrastrukture za prihodnje pridobivanje, kot so ploščadi, plinovodi, terminali itd.). Norveška vlada je v zahtevku opisala tri dejavnosti:

(3)

Namen člena 30(1) Direktive 2004/17/ES je omogočiti izvzetje iz zahtev v okviru pravil o javnih naročilih v primeru konkurenčnega delovanja udeležencev na trgu. Člen 30(1) Direktive določa:

„Ta direktiva se ne uporablja za naročila, katerih namen je omogočiti opravljanje dejavnosti iz členov 3 do 7, če je v državi članici, v kateri se dejavnost opravlja, dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen.“

(4)

V členu 30(1) Direktive sta določeni dve zahtevi, ki morata biti izpolnjeni, preden lahko Nadzorni organ sprejme pozitivno odločitev glede zahtevka za izvzetje v skladu s členom 30(4) Direktive, pri čemer upošteva člen 30(6) te direktive.

(5)

Prva zahteva iz člena 30(1) Direktive 2004/17/ES je, da se mora dejavnost izvajati na trgu, do katerega dostop ni omejen. Člen 30(3) Direktive določa, da „dostop do trga ni omejen, če država članica izvaja in uporablja določbe zakonodaje Skupnosti iz Priloge XI“. V Prilogi XI k Direktivi je navedenih več direktiv.

(6)

Med direktivami iz Priloge XI je Direktiva 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (7), ki je bila leta 1995 vključena v zakonodajo EGP in je navedena v točki 12 Priloge IV k Sporazumu EGP.

(7)

Med direktivami iz Priloge XI je navedena tudi Direktiva 98/30/ES. To direktivo je nadomestila Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES. Slednja je bila leta 2005 vključena v zakonodajo EGP in je navedena v točki 23 Priloge IV k Sporazumu EGP (8).

(8)

V skladu s tem se lahko šteje, da dostop do trga ni omejen, če država Norveška izvaja in pravilno uporablja akta iz točk 12 in 23 Priloge IV k Sporazumu EGP, ki ustrezata Direktivi 94/22/ES in Direktivi 2003/55/ES (9).

(9)

Druga zahteva iz člena 30(1) Direktive 2004/17/ES določa, da je dejavnost v državi Efte, v kateri se izvaja, neposredno izpostavljena konkurenci. Odločitev, ali je dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci, se sprejme na podlagi „meril, ki so v skladu z določbami o konkurenci iz Pogodbe, kot so lastnosti zadevnega blaga ali storitev, obstoj alternativnega blaga ali storitev, cene in dejanska ali potencialna prisotnost več kot enega dobavitelja zadevnega blaga ali storitev“ (10).

(10)

Neposredno izpostavljenost konkurenci je treba oceniti na podlagi različnih kazalnikov, od katerih nobeden ni odločilen sam po sebi. V zvezi s trgi, na katere se ta odločba nanaša, je eno od meril, ki bi jih bilo treba upoštevati, tržni delež glavnih akterjev na danem trgu. Drugo merilo je stopnja koncentracije na teh trgih (11). Neposredna izpostavljenost konkurenci se oceni na podlagi objektivnih meril ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevnega sektorja. Ker se razmere v zvezi z dejavnostmi, na katere se nanaša ta odločba, med seboj razlikujejo, se za vsako zadevno dejavnost ali trg opravi ločena ocena.

(11)

Namen te odločbe je zgolj odobritev izvzetja v skladu s členom 30 Direktive 2004/17/ES in ne posega v uporabo pravil o konkurenci.

(12)

Norveški Zakon o nafti (12) zagotavlja temeljno pravno podlago za sistem izdajanja dovoljenj za dejavnosti, povezane z nafto, v norveškem epikontinentalnem pasu. Zakon o nafti in predpisi o nafti urejajo izdajanje dovoljenj za iskanje in proizvodnjo surove nafte in zemeljskega plina v norveškem epikontinentalnem pasu. Norveško ministrstvo za nafto in energijo objavi bloke, za katere lahko družbe predložijo vloge za izdajo dovoljenja. Izdajo dovoljenja za proizvodnjo odobri norveški kralj v okviru državnega sveta. Dovoljenje se dodeli na podlagi stvarnih in objektivnih meril (13). Običajno je dovoljenje za proizvodnjo dodeljeno skupini družb, od katerih je ena imenovana za upravljavko, ki je odgovorna za vsakodnevno upravljanje z dovoljenjem.

(13)

Na Norveškem se izvajata dve vrsti razpisov za izdajo dovoljenj: (i) razpisi za izdajo dovoljenj, ki zajemajo nerazvita območja v norveškem epikontinentalnem pasu (oštevilčeni razpisi za izdajo dovoljenj), in (ii) razpisi za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja, ki zajemajo razvita območja. Obe vrsti razpisov za izdajo dovoljenj sta enaki, razlikujeta se le v načinu začetka izvajanja. Razpisi za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja se izvajajo vsako leto in zajemajo površino norveškega epikontinentalnega pasu, ki se šteje za razvito (tj. geologija te površine je dobro znana) (14). Oštevilčeni razpisi za izdajo dovoljenj se (v povprečju) izvajajo vsako drugo leto in zajemajo nerazvita območja (tj. geologija teh območij je slabo poznana) (15). Oštevilčene razpise za izdajo dovoljenj začne izvajati norveško Ministrstvo za nafto in energijo, ki družbe, dejavne v norveškem epikontinentalnem pasu, pozove, naj imenujejo območja (bloke), ki naj bi bila po njihovem mnenju vključena v naslednji razpis za izdajo dovoljenj. Pravni pogoji (zakoni, predpisi, dokumentacija v zvezi z izdajo dovoljenj), ki urejajo navedeni vrsti razpisov za izdajo dovoljenj, so popolnoma enaki. Norveška vlada je Nadzorni organ obvestila, da so tudi dejavnosti iskanja, ki se izvajajo v okviru navedenih vrst razpisov za izdajo dovoljenj, enake.

(14)

V okviru razpisov za izdajo dovoljenj predložijo upravičene naftne družbe vloge za dovoljenja za proizvodnjo, tj. izključno pravico do izvajanja dejavnosti, povezanih z nafto, v norveškem epikontinentalnem pasu. Kot je opredeljeno v oddelkih 1–6(c) norveškega Zakona o nafti, dejavnosti, povezane z nafto, vključujejo „vse dejavnosti, povezane s podmorskimi nahajališči nafte, vključno z iskanjem, vrtanjem, proizvodnjo, prevozom, uporabo in izločitvijo iz uporabe, kamor spada tudi načrtovanje teh dejavnosti, vendar ne ladijski prevoz nafte v razsutem stanju“. V okviru razpisov za izdajo dovoljenj družbe torej predložijo vloge za pridobitev izključne pravice do iskanja in proizvodnje vse surove nafte in zemeljskega plina, ki bi ju morda odkrile na območju, zajetem v dovoljenju za proizvodnjo.

(15)

Ob odkritju surove nafte in/ali zemeljskega plina morajo imetniki dovoljenja, če se odločijo za razvoj polja, predložiti načrt za razvoj in delovanje na tem polju v odobritev norveškemu Ministrstvu za nafto in energijo (16). Z odobritvijo tega načrta pridobi imetnik dovoljenja izključno pravico do začetka razvoja in posledično do proizvodnje. Proizvedena nafta postane last posameznega imetnika dovoljenja.

(16)

Družbe imetnice dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu vključujejo velike mednarodne in tudi zelo majhne naftne družbe, pri čemer se jih je veliko prvič pojavilo v norveškem epikontinentalnem pasu v približno zadnjih desetih letih.

(17)

Spodnje preglednice, ki jih je predložila norveška vlada, prikazujejo dejavnosti v norveškem epikontinentalnem pasu glede na nova izdana dovoljenja za proizvodnjo, dodeljene površine in število družb v norveškem epikontinentalnem pasu (17).

Nova izdana dovoljenja:

Dodeljena površina:

Število družb v norveškem epikontinentalnem pasu:

(18)

Zahtevek norveške vlade za izvzetje v skladu s členom 30 Direktive 2004/17/ES zajema tri ločene dejavnosti v norveškem epikontinentalnem pasu: (a) iskanje surove nafte in zemeljskega plina; (b) proizvodnjo surove nafte in (c) proizvodnjo zemeljskega plina. Nadzorni organ je te tri dejavnosti proučil ločeno (18).

(19)

V namene te odločbe se šteje, da „proizvodnja“ vključuje „razvoj“ (tj. vzpostavitev ustrezne infrastrukture za proizvodnjo, kot so naftne ploščadi, plinovodi, terminali itd.). Transport naravnega plina iz norveškega epikontinentalnega pasu na trg preko pridobivalnega plinovodnega omrežja v tej odločbi ni obravnavan.

(20)

Direktiva 94/22/ES (Direktiva o dovoljenjih) je bila vključena v točko 12 Priloge IV k Sporazumu EGP na podlagi Sklepa Skupnega odbora EGP št. 19/1995, ki je začel veljati 1. septembra 1995.

(21)

Norveška vlada je Nadzorni organ obvestila o prenosu te direktive dne 18. marca 1996. Nadzorni organ je opravil oceno skladnosti, po kateri je Norveška uvedla številne spremembe zakonodaje. Po uvedbi teh sprememb je Nadzorni organ podal mnenje, da je Norveška pravilno izvedla Direktivo o dovoljenjih.

(22)

Direktiva 2003/55/ES (Direktiva o plinu) je bila 2. decembra 2005 vključena v točko 23 Sporazuma EGP na podlagi Sklepa Skupnega odbora EGP št. 146/2005/ES. Direktiva je za države Efte, ki so del EGP, začela veljati 1. junija 2007.

(23)

Norveška vlada je delno izvajanje Direktive o plinu priglasila 4. junija 2007, popolno izvajanje pa 19. februarja 2008. Tudi za to direktivo je Nadzorni organ opravil oceno skladnosti. Po številnih spremembah norveške nacionalne zakonodaje je Nadzorni organ podal mnenje, da je Norveška pravilno prenesla Direktivo o plinu.

(24)

Ob upoštevanju informacij iz tega oddelka in za potrebe te odločbe se zdi, da je država Norveška prenesla in da pravilno izvaja akta iz točk 12 in 23 Priloge V k Sporazumu EGP, ki ustrezata Direktivi 94/22/ES in Direktivi 2003/55/ES.

(25)

Na podlagi tega in v skladu s prvim pododstavkom člena 30(3) Direktive 2004/17/ES bi bilo treba dostop do trga na ozemlju Norveške, vključno z norveškim epikontinentalnim pasom, obravnavati kot neomejen.

(26)

Kot je pojasnjeno zgoraj, Nadzorni organ meni, da je treba proučiti, ali so zadevni sektorji neposredno izpostavljeni konkurenci. V ta namen je proučil dokaze, ki jih je predložila norveška vlada in ki jih je po potrebi dopolnil z javno razpoložljivimi dokazi.

(27)

Iskanje surove nafte in zemeljskega plina zajema odkrivanje novih rezerv virov ogljikovodikov. Proizvodnja vključuje vzpostavitev ustrezne infrastrukture za proizvodnjo in izkoriščanje virov. Iskanje surove nafte in zemeljskega plina predstavlja upoštevni trg proizvodov, ki je ločen od trgov proizvodnje surove nafte in zemeljskega plina. Ta opredelitev temelji na dejstvu, da že na začetku ni mogoče določiti, ali bo pri iskanju odkrita surova nafta ali zemeljski plin. Norveška vlada je potrdila, da to velja za oštevilčene razpise za izdajo dovoljenj in razpise za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja. Ta opredelitev trga je prav tako v skladu s prakso Evropske komisije (19).

(28)

Iskanje na nerazvitih in razvitih območjih izvajajo družbe enake vrste, pri dejavnostih pa se uporablja enaka vrsta tehnologije (tj. ne glede na vrsto razpisa za izdajo dovoljenj). Čeprav je znanje o geologiji boljše v primeru razpisov za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja, naftne družbe niso natančno seznanjene z obstojem nafte ali s tem, ali bo pri morebitnem odkritju najdena nafta ali plin ali oboje. Nadzorni organ zato ugotavlja, da upoštevni trg predstavlja iskanje surove nafte in zemeljskega plina, kar vključuje dejavnosti iskanja v okviru oštevilčenih razpisov za izdajo dovoljenj in razpisov za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja.

(29)

Družbe, ki sodelujejo pri dejavnostih iskanja, svoje dejavnosti običajno ne omejijo na določeno geografsko območje. Večina družb je pravzaprav prisotnih na svetovni ravni. Evropska komisija je v svojih odločbah dosledno navajala mnenje, da geografsko območje uporabe trga iskanja zajema ves svet (20). Norveška vlada se strinja z geografsko opredelitvijo trga Komisije. Nadzorni organ ugotavlja, da je upoštevni geografski trg globalen.

(30)

V obdobju 2011–2013 je status imetnika dovoljenja za proizvodnjo pridobilo približno 50 družb, ki tako sodelujejo pri dejavnostih iskanja v norveškem epikontinentalnem pasu (21).

(31)

Tržni deleži upravljavcev, ki se ukvarjajo z iskanjem, se običajno merijo glede na dve spremenljivki: dokazane rezerve in pričakovano proizvodnjo (22).

(32)

Dokazane svetovne rezerve nafte so leta 2011 znašale 1 652,6 milijarde sodčkov, rezerve zemeljskega plina pa 208,4 bilijona kubičnih metrov ali približno 1 310,8 milijarde sodčkov ekvivalenta nafte (23). Konec leta 2011 so dokazane rezerve nafte na Norveškem znašale 6,9 milijarde sodčkov, kar je 0,4 % svetovnih rezerv (24). Dokazane rezerve zemeljskega plina na Norveškem so leta 2011 znašale 2,1 bilijona kubičnih metrov, kar je 1 % svetovnih rezerv (25). Delež svetovnih dokazanih rezerv pri nobeni od petih največjih družb, dejavnih v norveškem epikontinentalnem pasu, ne presega 1 % (26).

(33)

Norveška vlada ni seznanjena z informacijami o svetovnih tržnih deležih petih največjih družb v norveškem epikontinentalnem pasu, izmerjenih glede na pričakovano proizvodnjo. Vendar je razumno predvidevati, da so dokazane rezerve surove nafte in zemeljskega plina neposredno povezane s pričakovano prihodnjo proizvodnjo (27). Ob upoštevanju razpoložljivih informacij ni v nobenem primeru verjetno, da bodo svetovni tržni deleži petih največjih družb v norveškem epikontinentalnem pasu, izmerjeni glede na pričakovano proizvodnjo, kakor koli spremenili oceno Nadzornega organa.

(34)

Poleg tega je Nadzorni organ upošteval informacije o številu vlog v okviru razpisov za izdajo dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu in novih udeležencev v norveškem epikontinentalnem pasu. Glede na podatke, ki jih je zagotovila norveška vlada, o izdaji dovoljenj v okviru zadnjih treh razpisov za izdajo dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu (ki so potekale med letoma 2011 in 2012) je za vsako objavljeno dovoljenje vloge predložilo do devet družb. V obdobju 2008–2012 so bila dovoljenja za proizvodnjo v norveškem epikontinentalnem pasu izdana trinajstim novim udeležencem. Število družb, ki jim je bilo izdano dovoljenje za norveški epikontinentalni pas, je torej precej visoko (28).

(35)

Na podlagi zgoraj navedenega je treba stopnjo koncentracije na globalnem trgu iskanja surove nafte in zemeljskega plina označiti kot nizko. Družbe, ki so dejavne na tem trgu, so verjetno pod znatnim konkurenčnim pritiskom. Nič ne kaže na to, da delovanje sektorja ni tržno usmerjeno. Nadzorni organ je zato sklenil, da je trg iskanja surove nafte in zemeljskega plina neposredno izpostavljen konkurenci v smislu Direktive 2004/17/ES.

(36)

Surova nafta je globalna tržna dobrina, čigar ceno določata ponudba in povpraševanje na svetovni ravni. Glede na uveljavljeno prakso Evropske komisije (29) je razvoj in proizvodnja surove nafte ločen trg proizvodov s svetovnim geografskim območjem uporabe. Norveška vlada se strinja s to opredelitvijo trga (30). Nadzorni organ za namene te odločbe uporablja enako opredelitev trga.

(37)

Ob odkritju surove nafte (ali zemeljskega plina) morajo imetniki dovoljenja, če se odločijo za razvoj polja, predložiti načrt za razvoj in delovanje na tem polju v odobritev norveškemu ministrstvu za nafto in energijo. Polja v norveškem epikontinentalnem pasu, na katerih se proizvaja predvsem nafta (31) in za katera je bil v zadnjih petih letih predložen in odobren načrt za razvoj in delovanje, so:

(38)

V obdobju 2008–2012 so bili torej za proizvodnjo nafte sprejeti načrti za razvoj in delovanje, ki skupaj zajemajo 20 družb. Poleg tega je ministrstvo za nafto in energijo leta 2010 sprejelo načrt za razvoj in delovanje, ki je zajemal tri nove udeležence na trgu (32).

(39)

S seznama je razvidno, da so, poleg družb v lasti države Norveške, imetnice dovoljenj velike in manjše naftne družbe. Norveška vlada je navedla, da je večina naftnih družb v norveškem epikontinentalnem pasu del korporacij z razpršenim globalnim poslovnim portfeljem. Proizvedena nafta je tako v velikem obsegu prodana povezanim družbam, vendar je več kot polovica proizvodnje prodana na promptnem trgu. Slika spodaj prikazuje obseg prodaje surove nafte z območja norveškega epikontinentalnega pasu leta 2009.

Obseg prodaje surove nafte z območja norveškega epikontinentalnega pasu leta 2009:

(40)

Skupna svetovna dnevna proizvodnja nafte je leta 2011 znašala 83 576 tisoč sodčkov. Leta 2011 je bilo na Norveškem proizvedenih skupaj 2 039 tisoč sodčkov na dan, kar je predstavljalo 2,3 % svetovne proizvodnje (33).

(41)

Leta 2011 je največ surove nafte v norveškem epikontinentalnem pasu proizvedla družba Statoil. Drugi proizvajalci v norveškem epikontinentalnem pasu so vključevali velike mednarodne naftne družbe, kot so ExxonMobil, Total, ConocoPhillips, Marathon, Shell, BP in Eni. Tržni delež teh akterjev na globalnem trgu proizvodnje nafte leta 2011 ni v nobenem primeru presegal 3 % (34). Zato je bila stopnja koncentracije na upoštevnem trgu kot celoti nizka.

(42)

Evropska komisija je bila pri svojih odločitvah v okviru Direktive 2004/17/ES mnenja, da je za globalizirani trg proizvodnje nafte značilna močna konkurenca med številnimi akterji (35). Nič ne kaže na to, da bi se to v zadnjih letih spremenilo.

(43)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Nadzorni organ sklenil, da nič ne kaže na to, da delovanje sektorja ni tržno usmerjeno, ter da je zato trg za razvoj in proizvodnjo surove nafte neposredno izpostavljen konkurenci v smislu Direktive 2004/17/ES.

(44)

Trg za razvoj, proizvodnjo in veleprodajo plina je Evropska komisija proučila pri številnih odločitvah v okviru Uredbe ES o združitvah (36), pri katerih je sklenila, da na začetku prodajne verige obstaja skupni trg (ki zajema tudi razvoj in proizvodnjo plina) za dobavo plina strankam, ki so del EGP (tj. plin, proizveden na plinskih poljih in prodan strankam – vključno z uveljavljenimi nacionalnimi podjetji – ki so del EGP) (37).

(45)

Zemeljski plin se lahko dobavlja po pridobivalnih plinovodih ali s plovili v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (v nadaljnjem besedilu: UZP). Norveška je leta 2012 izvozila približno 112 milijard kubičnih metrov plina, od katerih je bilo 107 milijard kubičnih metrov prenesenih po plinovodih, 5 milijard kubičnih metrov pa je bilo odpremljenih kot UZP (38).

(46)

Norveška vlada je navedla, da je oskrba z UZP zamenljiva in neposredno konkurira oskrbi po plinovodih. Ko je UZP ponovno uplinjen, lahko vstopi v plinovodsko omrežje zemeljskega plina, pri čemer je zamenljiv s plinom, dobavljenim po plinovodih s pridobivalnih polj. Kot primer se lahko navede Zeebrugge v Belgiji: ko plin iz norveškega epikontinentalnega pasu, ki se dobavlja po plinovodih, doseže pristajalni terminal in je UZP na terminalu za UZP v Zeebruggu ponovno uplinjen, sta oba vira plina popolnoma zamenljiva. Čeprav infrastrukture za ponovno uplinjenje nimajo vse države EGP, zmogljivost za ponovno uplinjenje v zadnjih letih močno narašča in bo v EGP kmalu dosegla 200 milijard kubičnih metrov. S širjenjem plinovodskega omrežja postaja UZP razpoložljiv vedno večjemu številu strank v EGP.

(47)

Evropska komisija je v svojih zadnjih odločbah pustila odprto vprašanje, ali bi bilo treba plin, dobavljen kot UZP, razlikovati od plina, dobavljenega po plinovodih (39).

(48)

Nadzorni organ ugotavlja, da se lahko vprašanje, ali je treba razlikovati med plinom, dobavljenim po plinovodih, in UZP, pusti odprto tudi za namene te odločbe.

(49)

Na koncu prodajne verige so ločena omrežja za distribucijo plina z visoko kalorično vrednostjo in plina z nizko kalorično vrednostjo, pri čemer so končni uporabniki povezani z ustreznim omrežjem za oskrbo. Plin z visoko kalorično vrednostjo je mogoče pretvoriti v plin z nizko kalorično vrednostjo in obratno. Norveški proizvajalci plina dobavljajo plin z visoko kalorično vrednostjo.

(50)

Norveška vlada navaja, da bi morala stopnja zamenljivosti med plinom z nizko kalorično vrednostjo in plinom z visoko kalorično vrednostjo pomeniti, da z vidika dobave na začetku prodajne verige ta izdelka spadata na isti trg oskrbe s plinom. Navaja tudi, da oskrba s plinom z nizko kalorično vrednostjo predstavlja razmeroma majhen del celotne oskrbe strank EGP s plinom – približno 10 %.

(51)

Nadzorni organ ugotavlja, da se lahko vprašanje, ali je treba razlikovati med plinom z visoko kalorično vrednostjo in plinom z nizko kalorično vrednostjo, za namene te odločbe pusti odprto.

(52)

V zvezi z opredelitvijo proizvodnega trga Nadzorni organ za namene te odločbe meni, da obstaja skupni trg za dobavo plina na začetku prodajne verige (zajema tudi razvoj in proizvodnjo plina). Vprašanje, ali je plin z nizko kalorično vrednostjo ali plin z visoko kalorično vrednostjo vključen v upoštevni proizvodni trg, za izid te odločbe ni pomembno.

(53)

Norveška vlada navaja, da so tri direktive o trgu s plinom v severozahodni Evropi ustvarile liberaliziran in integriran trg z zemeljskim plinom. Cilj EU je, da bi do leta 2014 v celoti integrirala trge. Ker obstaja enotni trg s plinom, norveška vlada meni, da obravnavanje tržnih deležev po posameznih državah EGP ni primerno. Ko plin doseže mejo evropskega notranjega trga, je po navedbah prosto usmerjen tja, kjer je potreben glede na vire ponudbe in povpraševanja.

(54)

Približno 70 % plina, ki je bil iz norveškega epikontinentalnega pasu izvožen po plinovodih, je bilo prenesenih na sprejemne terminale v Nemčiji in Združenem kraljestvu, preostali delež pa na terminale v Belgiji in Franciji. Plin z Norveške, ki se dobavlja po plinovodih, se prek plinovodnih povezav in pogodb o zamenjavi prodaja tudi nekaterim drugim državam EGP, in sicer skupaj več kot desetim državam EGP. V preteklosti sta se državam EGP prodajali približno dve tretjini UZP, proizvedenega v norveškem epikontinentalnem pasu. To pomeni, da se skoraj ves plin z Norveške izvaža v države EGP.

(55)

Poleg tega norveška vlada navaja, da imajo kupci plina v EGP na voljo številne različne vire oskrbe. Ti vključujejo plin iz EU (običajno z Danske, Nizozemske in iz Združenega kraljestva) ali iz sosednjih držav (poleg Norveške običajno iz Rusije, Alžirije in Libije) ali drugih držav (na primer držav Bližnjega vzhoda ali Nigerije, v obliki UZP).

(56)

Norveška vlada tudi navaja, da je na vozliščih v Združenem kraljestvu in na evropski celini vedno bolj prisoten UZP, pri čemer je na podlagi oblikovanja cen na različnih vozliščih razvidno, da je bila dosežena znatna stopnja integracije.

(57)

V zvezi z geografsko opredelitvijo trga je bilo v prejšnjih odločbah Evropske komisije v okviru Uredbe ES o združitvah sklenjeno, da najverjetneje zajema EGP ter uvoz plina iz Rusije in Alžirije, medtem ko je geografska opredelitev trga ostala odprta. V odločbi o združitvi družb Statoil in Hydro po mnenju Komisije ni bilo potrebno sprejeti odločitve, ali je bilo ustrezno upoštevno geografsko območje, ki se je obravnavalo: (i) območje EGP, (ii) območje, ki zajema tiste države EGP, v katerih se prodaja plin iz norveškega epikontinentalnega pasu (neposredno po plinovodih ali prek zamenjav), ali (iii) vsaka posamezna država, v kateri stranke prodajajo plin (40). Ne glede na zadevno geografsko opredelitev velja, da koncentracija z vidika konkurence na trgu dobave plina na začetku prodajne verige ni zaskrbljujoča.

(58)

Za namene te odločbe in zaradi spodaj navedenih razlogov Nadzorni organ ugotavlja, da ni potrebno sprejeti odločitve o natančnem območju uporabe geografskega trga zemeljskega plina. Nadzorni organ trdi, da je v okviru kakršne koli razumne geografske zamejitve trga zadevni sektor neposredno izpostavljen konkurenci.

(59)

Ob odkritju zemeljskega plina (ali surove nafte) morajo imetniki dovoljenja, če se odločijo za razvoj polja, predložiti načrt za razvoj in delovanje na tem polju v odobritev norveškemu Ministrstvu za nafto in energijo. Polja v norveškem epikontinentalnem pasu, na katerih se proizvaja predvsem plin (41) ter za katera je bil v zadnjih nekaj letih predložen in odobren načrt za razvoj in delovanje, so:

(60)

V obdobju 2008–2012 so bili za proizvodnjo plina sprejeti načrti za razvoj in delovanje, ki vključujejo skupaj 14 družb. Načrti za razvoj in delovanje, ki vključujejo tri nove udeležence, so bili sprejeti v obdobju 2009–2011 (42). Več kot 25 družb v norveškem epikontinentalnem pasu izvaža plin v države EGP (43).

(61)

Proizvodnja plina na Norveškem je leta 2011 znašala 101,4 milijarde kubičnih metrov, kar predstavlja 3,1 % svetovne proizvodnje (44). Več kot 95 % proizvodnje v norveškem epikontinentalnem pasu se izvaža v države EGP, in sicer prek plinovodov do šestih pristajalnih terminalov v štirih državah (Združenem kraljestvu, Nemčiji, Belgiji in Franciji) (45). Približno 1,4 milijarde kubičnih metrov (manj kot 2 %) plina, proizvedenega v norveškem epikontinentalnem pasu, je bilo porabljene na domačem trgu na Norveškem.

(62)

Na področju proizvodnje plina v norveškem epikontinentalnem pasu so dejavne številne neodvisne družbe. Poleg tega se kot imetnice dovoljenj sprejemajo nove družbe. Pet največjih družb za proizvodnjo plina v norveškem epikontinentalnem pasu glede na letno raven proizvodnje vključuje: Petoro, Statoil, Exxon Mobil, Total in Shell. Statoil je največja družba za proizvodnjo plina v norveškem epikontinentalnem pasu. Skupni delež skupne proizvodnje plina treh največjih družb za proizvodnjo plina v norveškem epikontinentalnem pasu ne presega 50 % (46).

(63)

Države članice EU porabijo približno 500 milijard kubičnih metrov plina na leto. Po podatkih družbe Eurogas (47) je leta 2011 oskrba s plinom iz držav članic EU znašala 33 % skupne neto oskrbe, sledile pa so ji Rusija (24 %), Norveška (19 %) (48) in Alžirija (9 %), pri čemer se je plin dobavljal po plinovodih in kot UZP. Preostalih 15 % so prispevali drugi viri iz različnih delov sveta.

(64)

Vsi imetniki dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu so odgovorni za prodajo lastnega plina. Družbe proizvajalke v norveškem epikontinentalnem pasu so s kupci iz številnih držav članic EU sklenile sporazume o prodaji plina. Leta 2011 je bil delež skupne porabe plina, uvoženega iz Norveške, v posameznih šestih državah članicah EU, ki večino plina uvažajo iz norveškega epikontinentalnega pasu, naslednji (49):

(65)

Družba Statoil je takoj za družbo Gazprom druga največja dobaviteljica plina državam EGP, pri čemer njena prodaja pokriva približno 20 % (50) skupne porabe v državah EGP. Kot je razvidno iz zgornje preglednice, se dobavitelji iz norveškega epikontinentalnega pasu v najpomembnejših državah EGP, katerim se dobavlja plin iz Norveške, srečujejo s konkurenco dobaviteljev, ki pridobivajo plin z drugih geografskih območij. Tako imajo kupci na ravni veleprodaje v teh državah EGP poleg plina iz norveškega epikontinentalnega pasu na voljo druge vire oskrbe. To je mogoče nadalje prikazati s statističnimi podatki, ki jih je zbrala družba Eurogas (preglednica spodaj) in ki kažejo, da so se države članice EU razen s plinom z Norveške oskrbovale s plinom iz domače proizvodnje, Rusije, Alžirije, Katarja in drugih virov:

OSKRBA Z ZEMELJSKIM PLINOM V DRŽAVAH ČLANICAH EUROGAS IN EU LETA 2011 (51)

(66)

Države članice EU z največjim deležem plina iz Norveške imajo na voljo alternativne vire oskrbe. Nekateri od teh alternativnih virov so:

(67)

Kupci na veleprodajni ravni morajo spoštovati svoje obveznosti „vzemi ali plačaj“ v okviru ustreznih dolgoročnih prodajnih pogodb z norveškimi dobavitelji plina. Ko so te obveznosti izpolnjene, lahko kupci na veleprodajni ravni preidejo na alternativne vire oskrbe, kot sta plin, dobavljen po plinovodih, in UZP na promptnem trgu, ali pa lahko povečajo količino plina v okviru dolgoročnih pogodb z drugimi dobavitelji. Novejše prodajne pogodbe se običajno sklenejo za krajši čas. Kot je navedla norveška vlada, postaja promptni trg pomembnejši, ker je na vozliščih v Združenem kraljestvu in na evropski celini vedno bolj prisoten UZP. Poleg tega se je zmogljivost za ponovno uplinjenje v EU v zadnjih petih letih več kot podvojila. Leta 2011 je bilo 25 % neto uvoza plina v EU dobavljenega v obliki UZP, pri čemer je ta delež razdeljen med naslednje države članice EU:

OSKRBA Z UZP V DRŽAVAH ČLANICAH EUROGAS IN EU LETA 2011 (56)

(68)

Konkurenčni pritisk na trgu zemeljskega plina izhaja tudi iz razpoložljivosti alternativnih proizvodov (na primer premoga ali obnovljivih virov).

(69)

Vsi glavni plinovodi za transport plina iz norveškega epikontinentalnega pasu do evropske celine in Združenega kraljestva so v lasti družbe Gassled (57). Dostop do pridobivalnega plinovodnega omrežja upravlja družba Gassco AS, ki je v celoti v lasti države Norveške. Družba Gassco AS nima v lasti nobenih delnic ali zmogljivosti pridobivalnega plinovodnega omrežja in pri dodeljevanju brezplačnega dostopa do zmogljivosti ravna neodvisno. Transportni sistem plina je nevtralen za vse akterje, ki potrebujejo transport zemeljskega plina. Družbe proizvajalke in upravičeni uporabniki imajo pravico do dostopa do sistema pod nediskriminacijskimi, objektivnimi in preglednimi pogoji. Uporabniki imajo na podlagi svojih potreb glede transporta plina dostop do zmogljivosti sistema (58). Tako lahko obstoječi in novi upravljavci za plin v norveškem epikontinentalnem pasu pridobijo dostop do pridobivalnega plinovodnega omrežja ter lahko oskrbujejo stranke s plinom, pri čemer konkurirajo drugim družbam v norveškem epikontinentalnem pasu.

(70)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega Nadzorni organ meni, da nič ne kaže na to, da delovanje sektorja ni tržno usmerjeno, ter da je zato proizvodnja zemeljskega plina v norveškem epikontinentalnem pasu neposredno izpostavljena konkurenci v smislu Direktive 2004/17/ES.

(71)

Nadzorni organ meni, da so naslednje dejavnosti na Norveškem in zlasti v norveškem epikontinentalnem pasu neposredno izpostavljene konkurenci v smislu člena 30(1) Direktive 2004/17/ES:

(72)

Ker se šteje, da je pogoj neomejenega dostopa do trga izpolnjen, se Direktiva 2004/17/ES ne bi smela uporabljati, kadar naročniki oddajajo naročila z namenom, da se omogoči izvajanje storitev iz točk (a), (b) in (c) odstavkov 2 in 71 te odločbe na Norveškem in zlasti v norveškem epikontinentalnem pasu.

(73)

Ta odločba temelji na pravni podlagi in dejanskem stanju marca 2013, kakor so razvidne iz informacij, ki jih je predložila norveška vlada. Odločba se lahko ponovno preuči, če bi pomembne spremembe pravne podlage ali dejanskega stanja pomenile, da pogoji za uporabo člena 30(1) Direktive 2004/17/ES niso več izpolnjeni –

(a)

iskanje surove nafte in zemeljskega plina;

(b)

proizvodnja surove nafte in

(c)

proizvodnja zemeljskega plina.

Enote:

teravatna ura (bruto kalorična vrednost).

Opomba:

številke so najboljše ocene, ki so bile na voljo v času objave.

Enote: